PLANINSKI VESTNIK
domov. Tone je znal najti vrsto zagnanih planincev iz Krike ga, Sevnice, Radeč in od drugod, da so mu pomagali pri obnovi. Spominjam se, da smo pod njegovim vodstvom znosili na Lisco dobesedno na hrbtih ves gradbeni material in opremo, potrebno za obnovo. Takrat ni bilo ceste, obstajala je le malo bolje uhojena planinska pot. Ob zaključku obnove smo bili veseli in ponosni na opravljeno delo, posebno pa ponosni na organizatorja Toneta Čebularja.
NI naključje, da smo na dan otvoritve doma, 9. novembra 1952. leta, bili enotni, da dom na Lisci imenujemo po človeku, ki mu je uspeio obnovo organizirati - Tončkov dom na Lisci. To mu je bilo priznanje za opravljeno delo in vložen trud pri obnovi doma in za dobrobit planinske organizacije.
Tone Čebular ni bil samo Izreden organizator in dober gospodar. Bil je tudi velik ljubitelj narave in obiskovalec slovenskih in tujih gorš, Na številne planinske pohode je vedno rad popeljal tudi prijatelje, posebno še mladino. Ko je odnehal z društvenim deiom, društvo nI imelo težav za nasledstvo, saj je pridobil veliko mladih, ki so ga nasledili v društvenem delu - vse do danes. Tone je po drugi svetovni vojni nasledil delo pokojnega Jurka, ki je bil pobudnik organiziranega planinstva in soustanovitelj Posavske podružnice SPO v začetku prejšnjega stoletja. Hvala mu! V skromno zahvalo 2a ves trud in veliko pripadnost planinstvu sta se mu osrednji planinski organizaciji, PZS in PZJ, oddolžili tako, da sta mu podelili zlati častni znak Planinske zveze Jugoslavije, zlati častni znak Planinske zveze Slovenije in vrsto drugih planinskih pohval in priznanj. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je takratni predsednik PZS dr. Miha Potočnik osebno Izročil spominsko plaketo, takrat najvišje priznanje slovenske planinske zveze.
O vsem povedanem in o doživetjih iz povojnih tet je tekla beseda na slavnostnem srečanju posavskih planincev na Lisci, ko je PD Lisca leta 1995 proslavljalo svojo de-232 vetdesetletnico. Prišel je tudi Tone,
takrat še zdrav in dobro razpoložen, poln lepih spominov. Posebno vesel in zadovoljen je bil, da je delo, ki ga je pred desetletji zastavil, rodilo tako bogate sadove. Po-savci in Slovenci smo vzeli gore za svoje, kar je dokazovala ogromna udeležba na tem srečanju mladih in malo manj mladih planincev, ljubiteljev Lisce in slovenskih gora. To mu je bilo največje priznanje v poznih letih njegovega bogatega življenja.
Ko ga Imamo danes zadnjič med sabo, se želim v imenu vseh planincev Tonetu zahvaliti za opravljeno delo z obljubo, da ga bomo ohranili v lepem spominu in to prenašali tudi na mladi rod, ki nas bo nasledil, Tonček nam ostaja v spominu kot vzor čudovitega planinskega organizatorja in gospodarja, velikega ljubitelja narave in gora, predvsem pa planinca z dušo in telesom.«
Lojze Motore
Dr. Vladimir Škerlak 90- / letnik	v/
V začetku lanskega oktobra je praznoval visok življenjski jubilej, 90-letnico, znani slovenski gornik dr. Vladimir Škerlak. Rodil se je 3. oktobra 1909 očetu dr, Vladlmirju, odvetniku v Budimpešti, po rodu Prekmurou, in materi Madžarkl. Po prvi svetovni vojni se je družina preselila v Mursko Soboto, očetov rojstni kraj. Tako se je šele v prvi gimnaziji seznanil s
knjižno slovenščino, vendar je v nji tako hitro napredoval, da je ob mali maturi leta 1924 že dobi! nagrado Višjega šolskega sveta. Sredi višje gimnazije je odšel v Ljubljano, kjer je leta 1928 maturiral na poljanski gimnaziji. Na Pravni fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1936 In po vojaščini v Bilečl leta 1938 postal doktor prava. Med študijem je živahno deloval v študentovskih organizacijah in ostal zvest tudi Prekmurju, Ustanovil je Društvo prekmurskih akademikov in postal njegov prvi predsednik ter so ustanovi I Prekmursko muzejsko društvo.
Kot pripravnik na sodišču v Lendavi je zaradi vojne opravil enotni odvetniški in sodniški izpit v Budimpešti. V državni službi bi moral oditi daleč na vzhod Madžarske, zato se je raje odločil za samostojno odvetniško pisarno v Lendavi. Tam je lahko veliko pomagal slovenskim kmetom ob agrarni reformi, pri kateri je šla Madžarska na roke zlasti svojim ljudem. Zato so ga z družino vred odpeljai v Pešto, od koder bi morali v Dachau, vendar so zadnji dan posegli vmes Rusi in po posredovanju nekega vojvodinskega Srba so Škerlakovi lahko odšli v Vojvodino, kjer je dr. Škerlak dobil službo v Senti. Tudi po vojni je še pet let ostal v Srbiji In med drugim vodil izvozni odsek Generalne direkcije za barvne kovine. V Slovenijo se je vrnil leta 1950, Potem je služboval v različnih krajih, dokler leta 1979 kot pravnlk-svetnik ni odšel v pokoj. Ob službi je prepotoval in prefoto-grafiral pol sveta, se vzpel na nešteto domačih in tujih vrhov, objavljal potopise, naslikal prek sto akvarelov, kt so jih »neznani ljubitelji« z razstav odnašali domov, in ves čas deloval tudi na drugih kulturnih področjih. Bil je tudi med pobudniki za slovenski dan reformacije.
Pogosto se s tehtnimi prispevki oglaša ob aktualnih vprašanjih v "Pismih bralcev«, pisal je v Planinski vestnik, zlasti o zgodovini Alpinističnega kluba Skala in gorniškem izrazju, kot pravni strokovnjak pri Gospodarskem vestni k u je dolga leta vodil jezikovni odsek in izdal
PLANINSKI VESTNIH
koristen priročnik z obdelavo sto pravnih pojmov.
Zadnjih deset let z mladostno vnemo in enciklopedičnim znanjem pripravlja Veliki slovensko-nemški pravniški slovar. Zanj je pregledal vsa pomembnejša slovenska pravna besedila in zakonodajo ter pri tem upošteval avstrijsko, nemško in švicarsko pravno terminologijo. Odlikujeta ga strogost misli in poštenost izjave, utemeljeni na zanesljivi izobrazbi: lastnosti, ki so pri današnjem plitkem ko m o! carske m hlastanju za javno veljavo videti kot relikt davnine in izjemno redke, prej breme kot priporočilo. Bližnji dokaz je njegova zavrnitev nedavnih planin skovestniš ki h podatkov o prvem predsedniku Skaie; natančno in poznavalsko napisana zavrnitev je izšla v PV 1/2000. Postaviti stvari na pravo mesto je bila njegova nenapisana življenjska maksima. Zato se je tudi Turi sto vsk klub Skala, ki je sicer nastal po vzoru OTK-ja (Oste rrei c h ische r Touristenklub), leta 1940 preimenoval v edino ustrezni Alpinistični klub Skala. Težko si je zamisliti bolj doslednega borca za čistost pojmov, kar je dokazal s svojim slovarčkom gor-niške terminologije {Planinski vest-nik 1965, začetki nadaljevanj na straneh 46, 94, 144 in 382). In to je po njegovem pravi izraz: gornik, gorniški. gornlštvo, ne planinec, planinski, planinstvo. Zato bi tudi morali imeti Gormško zvezo Slovenije in Gorniški vestnlk (kot imamo Gorsko reševalno službo). Srčno želim, da bi njegovo cvetje nekoč šlo v klasje. To bi namreč kazalo, da je vendar tudi na straneh Planinskega vestnika še mogoče najti sled trezne presoje. Iz njegovega osebnega dnevnika je razvidno živahno sopotništvo z znamenitimi imeni Joža Čop, Miha Potočnik, Mirko Kajzelj, Albin To-relli, Slavko Smolej, Uroš Župančič, ki jih začenja prekrivati romantika zgodovine, tako kot vse njihove predavtomobilske pionir-skoherojske in - vsaj zdi se tako -mimo idilične čase. Na zunaj strogi pravnik, v srcu predan gornlk-umetnik. Nič čudnega, da so se njegovi akvareli kar »izgubljali«. Njegov avtoportret bi
po moji laični presoji lahko visel v družbi kakega Cezanna in Renoira in Jakopiča - in to je tisto, za kar gre v alpinizmu: umetniška nadgradnja plezajočih mišic, iskanje duhovnega podaljška, preseganje surove tvarne pojavnosti. Če smemo domnevati, da se je to jubilantu posrečilo, tedaj je mogoče reči, da je srečna, harmonična osebnost. S tega vidika je štetje prvenstvenih smeri in ocenjevanje težavnosti vzponov drugotna zadeva; pomemben je osebni zgled, ki naj bi bil cilj vseh generacij, S tem priznanjem je mogoče jubilantu iz srca čestitati in mu zaželeti še veliko ognja.
F i ino Savenc Slan ko KEirtar
Milanovih 80 let

V lepem jesenskem popoldnevu smo se planinci zbrali na redni seji v koči na Bohorju. Srečanje je bilo namenjeno Milanu Mahovnetu ob njegovi 80-letniči.
Uvodnemu govoru predsednika društva Jožeta Požuna so sledile prisrčne čestitke vseh prisotnih, nato pa je Tone Petrovič prebral kratek zapis o Milanovem življenju in predvsem o njegovem delovanju na področju planinstva. Milan Mahovne se je rodil 31. 8. 1919 v Žireh kot zadnji izmed devetih otrok. Otroštvo je preživel v Mariboru, gimnazijo končal v Murski Soboti in drugo svetovno vojno dočakal v mornarici na ladji Dubrovnik. Žal mu je vojna preprečila mornariško kariero.
Svoje pedagoško delo je začet v Cerknem, kjer je sodeloval pri izgradnji Elektrogospodarskega šolskega centra iz porušenih italijanskih kasarn. Sledilo je nekaj let službovanja v Gozdarskem šolskem centru v Postojni, nato pa je leta 1963 prišel poučevat na OŠ Senovo, kjer je tudi dočakal upokojitev.
Ves čas. odkar je prišel na Senovo, je bil član UO pri PD Bohor in precej časa njegov predsednik. Vendar je bilo njegovo planinsko delovanje namenjeno predvsem mladim planincem. Majhno planinsko skupino na OŠ Senovo mu je uspelo povečati na 200 članov In v dobrih dveh mesecih je preko 100 mladih planincev prehodilo Zasavsko transverzalo. Spoznali so lepote Zasavja, naučili so se pohodne discipline, nihče nt trgal cvetja in v kočah so vedno za seboj vse pospravili. Z udeležbo mladincev na republiških planinskih taborih smo dobili prve mladinske vodnike In gorske stražarje.
Milan Mahovne je kot mentor in planinski Inštruktor organiziral na vseh šolah v občini Krško planinske skupine. Leta 1973 je imelo PD Bohor prvi planinski tabor v Trenti. Od takrat je to vsakoletna tradicionalna akcija društva. Organiziral je planinske šole, klube mladinskih vodnikov in mentorjev ter več let aktivno sodeloval pri Mladinski komisiji pri PZS.
Težko bi našteli vse njegovo planinsko delovanje. Z mladimi planinci je
Višje in nižje
HELENA GIACOMELL!
Višje
ko se vzpenjaš, bolj modro je nebo in bližje, nižje
k tlom sklonjena drevesa, ožja
sončna gaz, stopinje g I obje;
- a glej,
korak I ah kotne j ši breztežen.
233