Velika noč. Sie freuen sich der Anferstehung des Herrn: Denn sie sind selber auferstanden. Fauet. ,,Vzveličar naš je iz groba vstal, kraljestvo smrti pokončal, aleluja!" Doni po cerkvah zmagovalna pesen, najlepša, kar jih imamo slovenskih cerkvenih. — nVstala je, stvarnica, aleluja!" žgoli visoko v sinjem zraku škrjanec, poje kukavica v logu, glasi se slavec v grmu in kvaka žaba v mlaki, vsak kar najbolje vŁ in zna. BVstali smo", zaveseli se po svoje belouška, ki se je ravno izvila iz starega leva in dopadljivo ogleduje blestečo svojo novo obleko. BAleluja!" brenče bučelice, po rudečej vresi prvo strd nabiraje. Iz mahovja prileze čmrlj; ves omoten pogleda okolo sebe, in se okorno parkrat prekopicne, potem zagodrnja v najglobokejšem basu: Baleluja, vstanite, v par dneh zacvete detelja!" a ni niu odgovora, sam je ostal od svojega plemena; čakati mora družbe, dokler si sam ne zaplodi novega rodii. Mogočno zadoni velikonočna pesen petelinova, ki oblastno koraka po dvorišči in se samosvestjo ogleduje drobna piščeta, ki veselo čivkajo krog koklje, in po druzih svojih družincah, ki so že nalegle obilico pravih velikonočnih darov: piruhov. Dobrovoljno dovoli mačicam, ki se šegavo love krog njega, da ga malo po nogi in po pretečej ostrogi popraskajo. Kaj pa tamle od potoka sim prihaja; sliši se, kakor bi se kopa velikanskih božjih volkov na vso moč napenjala? To so naši dečki, ki so si — modro porabivši prostost, ki jim jo dovoljuje zakonodajec — se sočnih vrb zvili piščalk v vseh velikostih do godrnjavega bombardona, in ravnokar resnirai obrazi svirajo notroško simfonijo", polno genijalne polifonije. Ščene, ki se jim mota mej nogami, jih občudovaje in radovedno posluša — take godbe še nikdar ni slišalo in v psa doraslo bo vselej tulilo, kadar bo slišalo vbrane glasove, spominjajoč se tega čudapolnega brlizganja. Kar na enkrat umolkne, kakor na kapelnikovo znamenje ta koncert, in začuje se vesel smeh: „0, kozliček!" Našli so novega, sorodnega jim tovariša; piščali so pozabljene, in namesto godbe nastopi zdaj telovadba; ves roj se iskuša v pravih kozjih skokih. A tudi tega veselja je kmalu konec. Od vasi sim pripojo deklice, šolske jim vrstnice: nStvarnica je spala, a zopet je vstala". Po poti si nabirajo novih družic — pomladanskih cvetic — in si ž njimi venčajo kodraste glave. Gorje zdaj mladi travici, ki radovedno kuka izpod velih lanskih bilk! Vsa družba počne svoj raj. Stoletja so minula, odkar so se zbirali o tem času naši dedje na pisani trati in v zelenem logu, v vriskajočem rajanji praznovat pomlajenje zemlje in ,,lepo bog'njo Živo" — božanstvo je pozabljeno, a praznik je ostal, evo varn otrok, ki ga prav po staropoganski navadi praznujejo. Praznično oblečeni — vsi prelevljeni — bližajo se tropa meščanov, ki so zapustili mrtvo zidovje in se zatekli sim v živo prirodo. Preširni sineh gospic se meša v tičje petje; pomladno gibični se sučejo mladeniči okolo njih, in tudi očetje in matere nadeli so pomlajene obraze, ter danes v spominu lastne mladosti- norosti marsikaj prezro neskrbnej mladini. Tam na sosednjem griči, na zelenečej brezi, sloni mlad učitelj, in zamišljen gleda v daljavo; v suknjino luknjico zataknil je šopek vijolic; te bi nas inorda znale zvesti na sled njegovih želja. Zdaj se zdrami iz svoje zamišljenosti. Vzbudil ga je kos, ki z glasnim petjem zabavlja svojo družico, sedečo v priprostem gnjezdu. Lebko je vesel! Letos rau _udomušni brezen ni skalil ranega zakonskega veselja. Ti pa, mladenič, pazi, pazi, Bbrezen ima rep zavit"! Kosovo petje, še bolj pa menda njegovo gnjezdo, zvedrilo mu je misli, in z bistrim očesom pogleda krog sebe, kakor bi se mu bili vsi čuti razkrili; vse okrog njega se oživi. Rumena trobentica, ki mu skroinno cvete pri nogi, zatrobi glasno naleluja!"; velikonočnice stresajo svoje kosmate glavice ter ga pozdravljajo s praviin velikonočnim zvonenjem; metulj, ki je zimo prebil v opredek zavit, in je zdaj krepko pretrgal svoje vezi, se mu usede na ramo; z drevesa pade predenj cvetna mačica, ki je kljub svojej skromnej obliki že zatrosila novo življenje. Z bližnje lipe utrga si polno brst, ki se že pripravlja na razpok, ter jo razvije. Kaj vse je v tem malem popku! list pokriva list, a v sredi mej njimi, kakor jedro v lupini, je mladičica, nežna, a katera vender kaže, da jej je postati v teku let inočnej veji, ki bo sama nosila na tisoče brsti. Navda ga tisti skrivnostni čut, ki polni človeka o porojenji novega bitja; kamor pogleda, povsod kali novo življenje: naj so hrošči, ki krepko rijo skoz trdo rušo na beli dan, ali nežni mravljinčki, katerim skrbni gojitelji pomagajo, da se morejo izkobacati iz mešička, naj so gosenice, ki ravno lezejo iz jajčec, ali male peničice, ki čivkajo v gnjezdeci in ki bodo one v kratkem zobale. Kjer je dosle videl saino mrtve, tuje stvari, pokaže se mu na tisoče novih, živih bitij, drugo drugemu sovražno, drugo drugemu potrebno, bitij, ki imajo vsa — na zemlji vsaj — njemu podoben nainen. Zdaj se mu zasveti, kako je imel otrokom tolmačiti pesen: nPomlad mila, odklenila, svoj veseli nam je raj". Koliko je že čital, koliko slišal, koliko sam že govoričil o veselej pomladi, kolikokrat jo je že doživel, a čutil jo je danes prvikrat. Tiste-le vijolice so mu jo zadubtele. Danes se mu je odprla prvikrat veličastna, prekrasna »knjiga prirode", prave žive prirode, ki mu je bila dozdaj sedmero zapečatena, a katero je danes spoznal za edino pravo šolsko knjigo. Danes je razumel zakouov odstavek, ki velf: nUk v naravopisu ima namen, učencem buditi veselje in ljubezen k naravi, ter jih voditi k bistremu opazovanju teles." Tako je našel svojo učiteljsko pomlad. _.