86
Naši dopisi.
Z Dunaja 13. marca. — 13. dan marca pred 34 leti je se marsikomu v spominu, posebno pri pogledu Du-najčanov. Kaj se je takrat sanjalo posebno mladini, ki je imela še nepokvarjen čut za pravico in prostost! — Kaj bi pa rekel danes človek, ki bi se prebudil po 34 letih in primerjal takratne sanje in njihovo vresnieenje, kakoršno se nam kaže! — Mi Slovenci odločno smo napredovali, toda ne s pomočjo naših „liberalnih" sosednih Nemcev, ampak vkljub vednemu boju z njimi. Glejmo naš jezik v šolah in uradih — vkljub člana XIX državnih ustanovnih postav — kaj vidimo! Obupen, zagrizen boj vse združene nemškutarije zoper naravno pravico vsakega naroda. Najbolj žalosten je še po gled na Istro in Koroško. — Pa pri vseh takih mršavih razmerah ostaja nam Slovencem vendar trdna vera v gotovo, boljšo prihodnost. — Ta teden sem zopet enkrat tako predrzen trditi, da se bodo naše razmere kmalu začele boljšati, vsaj slovenski poslanci storili so po mnogokratnih zaupnih prošnjah in pritožbah odločen korak v ta namen pri izvršilnem odboru zborniške desnice , in temu koraku obeta se vspeh. Nadrobnosti so deloma za zdaj boljše še tajne, govorijo naj od zdaj rajši dejanja; bodisi uže dobrega ali še ne zadostnega V8peha.
V državnem zboru obravnaval se je proračun po ljedelskega in pravosodnega ministerstva. Pri slednjem mahnil je dr. Vošnjak zopet z zasluženo nevoljo po naših nemškutarjih v sodnijah. Ako človek vse to čuje,
moral bi misliti, da taki nemškutarji tudi davkov ne marajo od Slovencev, pa pravijo, da pri plačevanji velja tudi slovenski jezik v uradih. — Pa še stari Kari Rechbauer, ekscelenca, ki se tako rad da klicati ljudskega moža, se ne sramuje poskušnje, iz starih arhivov dokazovati; da slovenskega jezika in ljudstva na Štajarskem ni! Naj vendar ta ljudski (?) mož včasih stopi med slovenske Sta;arce, tam je živ arhiv Slovencev, in prepričal se bo, da so tudi sodnije morale a Slovenci zmiraj slovensko uradovati, akoravno so morebiti večidel nemško pisarile v veliko škodo na steno pritiskanih Slovencev.
Danes ni javne seje, jutri prične se obravnava finančne postave, in v sredo ali četrtek se bo sprejela. — Posvetovanje nove volilne postave, čolne tarife in obrtnijske postave dobro napreduje. — Letos zime tudi tukaj ni, 4y2 mesecev imamo skoraj nepretrgano lepo vreme, nič snega, skoraj nič dežja, po polji in vinogradih krog Dunaja vse kmetuje.
V Gorici 12. marcija. — Vse cvete, vse zeleni; zdaj, ko to pišem, kaže moj gorkomer v sobi 17 stop. R.; za cel mesec in še več smo glede na druga leta naprej. Je li to dobro? Bomo videli. — Pisal sem zadnji krat, daje imelo naše „bralno in podporno društvo" o. t. m. prvi občni zbor, v katerem si je volilo predsednika in odbor. Predsednik — per acclama-tionem izvoljen — je voditelj kmetijske šole in deželni poslanec g. Fr. Povše, za podpredsednika si je odbor izbral prof. bogoslovja gosp. dr. Ant. Gregorčiča; tajnik in knjigovodja je g. A. Ferfila, denarničar g. A. Klobučar (kancelist c. k. kmetijske družbe), knjižničar g. Ernest Klavžar, hišni gospodarnik pa g. Just Vuga, drugih odbornikov je še 5 in 3 namestniki. V ,,sod-nijou , ko bi nastal kak prepir, so izvoljeni gg. proL BerbuČ, dekan (šempeterski), Pet. Kobal in predsednik Povše in še 2 druga. Ce se oziramo po svetu, vidimo, da se dandanašnji taka društva, kakor je naše, mnogokrat zlorabijo — v verskem, političnem in socijalneai zmislu — tembolj mora vsacega pravega rodoljuba veseliti, da se je tukajšnjemu društvu posrečilo, izvoliti si tako predsedništvo in tak odbor, da imamo gotovo poroštvo, da pojde vse dobro in to tem bolje, ker misli društvo svoje delovanje z Bogom — se svečano mašo — pričeti. Društvo šteje do sedaj okoli 150 udov, občnega zbora preteklo nedeljo se jih je udeležilo 60. — Prihodnji torek 14. dne t. m. bo sto let, odkar je papež Pij VI. — potovaje na Dunaj — prišel v Gorico; prišel je (v četrtek) med 3.—4. uro popoldne, prenočil v grof Lanthier-ovem poslopji tik kapele sv. Antona, bil drugi dan zjutraj v Veliki cerkvi pri maši in odpeljal se ob 7. uri dopoldne proti Postojni. Na beneško mejo so bili prišli papeža sprejet in so ga potlej spremljali do Dunaja nuncij mons. Jož. Garampi; naš rojak, državni in dvorni podkancelar grof Kobencelj, in general Esterhazv. O tej priliki naj povem naslednjo karakteristično (resnično) anekdoto. Na meji avstrijsko-beneški v Nogaredu je čakalo veliko ljudi — naših in Benečanov — papeževega prihoda; na avstrijski straši je stala tudi ena kompanija vojakov. Kakor je uže med mejači navada, nagajali so si naši avstrijski podložniki in beneški republikanci o vsaki priliki; tako so tudi pred papeževim prihodom, bodi-si resno ali za šalo, drugi druge dražili. Neki posestnik iz Cervinjana, Andrej Corona, bil je posebno nagajiv; sred ceste je stal in Benečanom živo dokazaval, koliko več vreden da |e avstrijski državljan, ko sv. Marka podložnik. Kar nenadoma pristopi avstrijsk korporal in ga se sabljo ne prav rahlo opomni, da naj se umakne s ceste. Andraj C. zdajci sluša in, ker so se mu naši in Benečani sme-
87
jali, zabrusi beneškim polentarjem — kot argumentum ad hominern — te le besede v obraz: „Ali ste videli, kako si znajo naš ispoštovan je pridobi t i"?! — To vam je bil patriotizem! — Ta patriotizem me spominja našega meščana g. F*r. Marzini-a (ki je nekak goriški „Lueger"). Lansko leto je dobil pravdo proti municipiju. da ne sme zdaj vec zahtevati takse 30 gold. od tistih mrlieev , ki se nočejo dati pokopati na novem mestnem pokopališči, ampak se dajo peljati drugam. Te dni pa je dognal spet drugo pravdo zade-vajočo povraćanja stroškov za pri hiš ni tlak, ki ga da municipij popraviti. Upravna sodnija je razsodila, da tlaka ni dolžan popravljati hišni gospodar, ampak magistrat, kateri od meščanov in vnanjih davke pobira, — ,,L' Eco del Lit orale" od 12. t. m. je v prepoved dejan.
Iz bližnje Okolice ljubljanske 10. marca. — Letošnja zima, ki pa tega imena ne zasluži, je res lepa in mila; če bo pa dobre nasledke imela za nas kmete, to le Bog ve. To pa tudi ni napotilo me do pisanja teh vrstic; neka druga reč mi je potisnila pero v roko, pisanja le malo vajeno, in to je nadloga, katero moramo le mili zimi na rovaš vrezati. To je namreč silna množina potepuhov in mladih, čvrstih beračev, katerih je to zimo skoro toliko , kakor na polji miši. Ta so-drga ~ med njo so tudi nič vredne ženske — se podnevi potika po vseh kotih, krade, če more, zvečer pa nam pride v hišo in prosi — ne! — kar naravnost zahteva večerje in prenočišča. Kaj li more kmet! Ali bo tacega korenjaka odpojal? Saj si potem še svest ni, da bi mu ponoći ne zažgai. Ti so hujši od ciganov. Nekateri se podajo zvečer v mesto, menda zato, ker jim podnevi policija ne diši. Zvečer in ponoči so pred njo menda bolj varni, ker sem sam v Ljubljani videl potepuha, kateri je dopoldne pri nas strahovat ženske, da je dobil, kar je hotel imeti, ko je prišel v gostilnico, v kateri sem jaz bil, ter tožil in lagal gostom, češ, da je bolan in ga niso hoteli vzeti v bolnišnico, pa da zdaj nima kje prenočiti. Največ je take sodrge pod Golovcem in^ okoli Tivolija; to sem sam videl in mislim, da tudi marsikak Ljubljančan, ki hodi tje na sprehod. Ti potepuhi so tako drzni in videti tako pogumni, da se jih marsikdo boji. Od kod so se vzeli, ne vem, a to rečem, da jih nobeno zimo ni bijo toliko, ko letos. Morda so v hujših zimah sedeli na „Žabjeku". Včeraj sem v Ljubljani slišal in tudi nekaj bral, da je mimsterstvo poslalo o tej zadevi vsem okrajnim glavarstvom nov opomin, naj ravnajo ojstro po postavi zoper vlačugarje; nadjam se in gotovo z mano vred vsa ljubljanska okolica, da je tak ukaz prejelo tudi si. okrajno glavarstvo ljubljansko in da ga ne bo v koš vrglo.
Dostavek vredništva. Tudi v Ljubljani, v mestu, čutimo to nadlogo, posebno po stranskih ulicah. To je uže kar eksekucija. Pred moškimi imajo taki cigani, ki pa večidel uže od daleč po „šnopsu" smrde, še nekaj strahu, pred žeoskami pa nic. Po gostilnicah in kavarnah smo jih pa tudi mi uže o ponočnem času večkrat videli prav nadležne, kar se je nam čisto novo zdelo. Ob gorkih dnevih spe v hosti, proti večeru pa jih vidiš vračati se v mesto na rop; vzlasti Tivoli je njihov paradiž ali pa shajališče. Tudi mi toraj želimo, da bi ljubljansko okrajno glavarstvo novega ukaza minister-skega ne vrglo v koš in da bomo po okolici ljubljanski, posebno ob gozdu pod Turnom, večkrat videli žandarje in da ti ne bodo tako malo radovedni, kakor so do Bedaj.
Iz Razdrtega 12. marca. — V noči med 8. in 9. t. m. vkradenih je bilo tukajšnjemu posestniku H. K. 21 lepih mladih jablanic, katere je kupil leta 1879. v drevesnici na Slapu.    Prvo leto, ko jih je kupil, vkra-
denih bilo mu je 27 , toraj v treh letih 48. Drevesca so vsa visoko debelnata, po dvakrat cepljena, do 2 m. visoka, obrezana prav na kratko. Odnesena bila so skoro gotovo proti Potočam ali Dolenji vasi, morda v Sežano ali cel6 v Trst. Ako bi bilo komu znano, kdo bi bil jih kupil, naj blagovoli naznaniti tukajšnjemu županstvu.
Iz Ljubljane. — V današnjem listu razglašamo oklic odbora za spomenik dr. Jan. B le iwe i s u vitezu Trsteniškemu. Ta odbor je sestavljen iz odličnih mož vseh stanov ljubljanskega mesta , toraj je tudi to uže porok, da bo njegov klic po vseh slovenskih pokrajinah našel živahen odmev.
—  (Za slovenski jezik pri uradih) so jele slovenske občine pošiljati prošnje do državne zbornice. To je prava pot, le to želimo, da bi jo pridneje in obilneje nastopale naše občine, da vsaj ne bo mogel v državnem zboru zopet kdo reči, da slovenskega jezika celo ni ali da je še le zdaj iznajden.
—  (Društvo „Narodni dom11) razpošilja zdaj oklic za nabiranje darov častiti duhovščini slovenski. Mi tega oklica ne moremo vsega ponatisniti — nekaj zavoljo prepičlega prostora, nekaj pa zato, ker ga bo vsak, komur je namenjen , tako v roke dobil. — Nabiranje darov za „dom" prav veselo napreduje ne le v Ljubljani in po mestih, marveč, kakor se nam poroča, tudi po deželi. — Društvo „Sokol" je darovalo iz svoje blagajnice 400 gold. „domu".
—  (Beseda) v čitalnici je bila v nedeljo večer prav dobro obiskovana, tudi gospod deželni predsednik nas je počastil s svojo navzočnostjo. Obnesla se je tudi v drugem obziru, izvzemši morda moške zbore, ki so bili, čeravno gladki, vendar preslabi v številu pevcev. Toliko lepše pa so bile druge pevske točke, posebno sekstet iz opere ,5Lucia di Lamermoor", ki se je po splošnem burnem piosku morala ponoviti. Pevci in pevki (gospa Svetkova in gospodična Namretova) zaslužijo vso pehvalo, katero so tudi obilno želi. Igra „Pol vina pol vode" je gladko tekla in dobro zabavala občinstvo, igralci so bili kos svojim nalogam.
—  (Vabilo k popularno-znanstvenim predavanjem), ki bodo v dvorani ljubljanske Čitalnice na korist fondu za spomenik Valentina Mandelca. Program : 19. marca: dr. Ivan Tavčar — „O poeziji Simona Jenka". 26. marca: dr. Val. Zarnik — „V treh tednih od Pon-tebe do Vezuva". 2. aprila: Ivan Hribar — „Aleksander Sergjevič Puškin in njegove poezije". — Začetek točno ob 11. uri. Vstopnine za ves ciklus po 1 gold. za osobo, po 2 gold. za rodbino treh osob, potem vstopnice za dijake po 60 kraje, dobivajo se v narodni čitalnici, narodni tiskarni in pri gospodu Josipu Gebi, urarju v Slonovih ulicah. — Vstopnice k posameznim predavanjem pri blagajnici po 50 kr.