DUHOVNI PASTIR. C~~ •> Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto. r f XXVI. letnik. | V Ljubljani, november 1909. L XI. zvezek. Praznik vseh svetnikov. 1. Veliko število izvoljencev. Videl sem veliko trumo, katere nihče ni mogel prešteti. Raz. 7, 9. A. 1. Nekega dne je mili Jezus pregledaval svoje učence ter mu milo postane pri srcu in reče: „Ne bojte se majhna čredica, ker vašemu Očetu je dopadlo vam dati kraljestvo." (Luk. 12, 32.) Mala je bila družbica okoli Jezusa, in še oni, ki so ga obdajali, so bili plahi in boječi. 2. Ko pa ljubi Jezus danes pregledava svojo tovarišijo v svetih nebesih, pa ni več „majhna čredica" — ampak je neizmerna tovarišija, neprešteta truma iz vseh krajev in narodov sveta, katero je gledal v zamaknenju in popisal sveti apostol Janez v današnjem svetem berilu, ko med drugim piše: „Videl sem veliko trumo, katere nihče ni mogel prešteti." (Raz. 7, 9.) 3. Ali je ta beseda izraz začudenja ali izliv srčnega veselja, ali pa oboje skupaj, tega mi ne vemo. Pa gotovo je bil sveti apostol Janez čez vse vesel, ko je gledal to veliko trumo izvoljencev božjih. Ravnotako pa tudi nam danes naše srce v radosti plava, ko gledamo odprto nebo, in vidimo vse svetnike božje obilno pred božjim prestolom. Zato vam, ljubljeni kristjani, danes Pred oči postavim veliko število izvoljencev in vam Pokažem: 1. Svetnikov obilno število, je: 2. naša velika tolažba. O vsi svetniki božji, prosite za nas. Pastir 1909. 37 B. 1. Obilne so rožice polja; neštevilne so zvezdice neba; neizmerne so kapljice morja, tako nepreštete so tudi trume nebe-ščanov. Sam Bog je to razodel in hotel naznaniti, ko je rekel Abrahamu: „Poglej nebo, in preštej zvezde, če jih moreš; tako veliko ■— mu je dejal — bo tvojega zaroda." (1. Moz. 15, 5.) To obilno število izvoljencev nam spričuje: a) Jezus sam. Ko je v Kafarnavmu ozdravil stotnikovega hlapca in pa nekega gobavega človeka, je navzočim rekel: „Resnično vam povem, tolike vere nisem našel v Izraelu! Povem vam pa, da jih bo veliko od izhoda in zahoda prišlo, in bodo sedeli pri mizi z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu." (Mat. 8, 10-11.) Ako pa Jezus pravi, da jih bo veliko prišlo, in da bodo došli iz vseh krajev sveta, tedaj mora število izvoljencev božjih pri nebeški mizi res obilno biti! Kar nam spričuje b) božji apostol, sveti evangelist Janez, — ki nam je v današnjem svetem berilu tako mično opisal neštevilno družbo izvoljenih svetnikov božjih, govoreč: „In sem slišal število zaznamovancev: stoštiriin-štiridesettisoč je bilo zaznamovancev iz vseh rodov Izraelovih otrok . . . Potem sem videl veliko trumo, katere nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev, stoječo pred sedežem in vpričo Jagnjeta, bili so oblečeni v bela oblačila, in palmove vejice v njihovih rokah." (Raz. 7, 4—9.) c) To neizrečeno število svetnikov nam kaže tudi zgodovina, ki spričuje, da je na en dan po deset in še več ljudi dalo za Jezusa svoje življenje, in prelilo kri v najstrašnejših mukah; še celo cele trume so na en dan zaradi svete vere pobili. Berite legendo o štirideseterih mučencih, ki so bili v eni noči mučeni — vsi so Šli v nebesa. Ali za god sv. Uršule beremo, da je bilo enajst tisoč devic — Jezusovih nevest — poklanih. In taka grozna morija se je po rimskem cesarstvu vršila celih tristo let. Tako je število svetnikov narastlo do čudovite množine, da se ji sam sveti apostol Janez čudi, govoreč: „Videl sem veliko trumo, katere ni mogel nihče prešteti." (Raz. 7, 9.) In svetnikov božjih to veliko število je: 2. naša tolažba. — Saj mi nimamo obstanka na tein svetu; vsakdanja skušnja nas uči, da smo le popotniki, tujci, in brzo korakamo proti neznani večnosti. Zato nas že sveti apostol Pavel opominja te resnice, ko pravi: „Saj nimamo tukaj stalnega mesta, temuč bodočega iščemo." (Hebr. 13, 14.) Da mi iščemo bodočega mesta, ki je danes na ogled odprto, in tako slovesno razsvetljeno. Akoravno pa gledamo neizmerno število izvoljencev božjih v nebeškem kraljestvu, nas to ne razžalosti, temuč ta pogled napolnuje naše srce z največjim veseljem, ker vidimo, da pri toliki trumi nebeščanov je še: a) tudi za nas prostora. — Saj Jezus sam uči, da v nebesih ne bo nikdar prostora zmanjkalo. On sam pravi: „V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč. Ako ne bi bilo tako, bi vam bil povedal; ker grem vam mesto pripravljat." (Jan. 14, 2.) Da je v nebesih vedno še prostora, to nam je božji Sin razločno povedal ali razodel v premili priliki nebeške gostije. Obilno je bilo povabljenih gostov vsake vrste in stanu. — „ln še je prostor." (Luk. 14, 22.) b) Vsak se more zveličati. Svetnikov mnogi so bili tudi slabi, grešni — kakor sv. Magdalena —, ki se je pa spreobrnila, spokorila; ali desni razbojnik, sv. Dizma, ki je umirajoč Šele našel milost In sam Bog ve, koliko je enakih v nebesih danes med svetniki, ki so bili globoko zagazili, pa so se spokorili in zveličali. — To je naša velika tolažba, ki nam daje pogum ali srčnost za nebesa skrbeti. Že grešni Avguštin pregleduje nekega dne izvoljence božje; vidi jih iz vsakega stanu, naroda in starosti prav obilno v nebesih. Deloma ga oblije osramočenje, deloma pa tolažba, pogum in veselje napolni njegovo srce, tako da zakliče: „Mogli so ti in te — zakaj pa bi ti Avguštin ne!" — Velika truma svetnikov tedaj je za nas res obilna tolažba. — Tudi tretjič zato, ker vsi svetniki so: c) naši priprošnjiki — to se pravi: Oni vsi za nas pri Bogu prosijo. Tako nas uči nezmotljiva sveta katoliška Cerkev, ki nam pri litanijah veleva svetnike nazivati: „Prosite za nas"! — In to ni prazna igrača, kakor je neki postaran krivoverec, protestant, smešno in hudobno mislil: „Zdaj bodo zaporedoma prikorakali na pomoč, ko brž bote katerega imenovali." Četudi ne pride ali se ne prikaže — pa vendar vemo in verujemo, da vsi svetniki prosijo za nas, ker so naši rojaki, ker so naši starši, ker so naši krstni in birmski patroni, ker so naši prijatelji. Vsi svetniki prosijo za nas, ker so naši učenci in učenke bili, ker so vaši otroci, ker so vaši sorodniki. Bog je sklenil grešno Galijo s šibo vojske ostro kaznovati. Francozi pošljejo sv. Servacija, škofa iz Tongern, prosit na grob svetih apostolov Petra in Pavla za pomoč ali odvrnitev te hude Šibe božje. Ko škof tri dni in noči na grobu premoli — se 37* zamakne ter vidi, kako da sta sveta apostola vstajala, in poklekala pred božji prestol, naj bi Bog prizanesel grešni Galiji. — (Leg. 13. maj.) Tako svetniki za nas prosijo; posebno pa ljuba Mati božja kleči pred prestolom nebeškega Očeta ter neprenehoma prosi za nas — svoje zapuščene otroke. Zato ima sv. Cerkev prav, ako pri pogrebih za mrliča moli: Subvenite sancti Dei, occurrite angeli Domini: „Vsi svetniki in svetnice 1 Pridite nasproti zdaj; Angeli vi priletite, Sprejmite ga v sveti raj/ C. Glejmo radi proti sv. nebesom; v nadlogah in bolezni povzdigujmo svoje solzne oči, kakor nekdaj sv. apostol Janez, pa je „Videl veliko trumo, katere nihče ni mogel prešteti/ In to mu je dajalo veselje in tolažbo, da je za Jezusa vse voljno pretrpel. Svetnikov veliko število — je tudi naša obilna tolažba. O, vi vsi svetniki in svetnice božje! prosite za nas, da ne opešamo. Ko pa umrjemo, pridite nam na pomoč, in sprejmite našo dušo v sveti raj! Amen. Simon Gaberc. 2. Katehetične pridige. VI. Stvarjenje sveta. Prva človeka. Ponižal si ga malo pod angele, s slavo in častjo si ga ovenčal, in ga postavil črez dela svojih rok. Ps. 8, 6. Dozdaj se je mudil naš duh v nebeških višavah in gledal večnega Boga in njegove služabnike, angele v nebeškem veličastvu. Danes si pa oglejmo stvari okrog sebe, in poglejmo tudi sami sebe! Tudi o stvareh, ki jih vidimo, imajo mnogi ljudje napačne pojme in ni jih malo, ki še sami sebe ne poznajo, kaj, odkod in čemu so na svetu. Mi pa vemo. Bog nam je razodel po Mozesu in, kar je Mozes pisal pred več kot tri tisoč leti o stvarjenju sveta in človeka, to morajo zdaj potrditi pošteni učenjaki, ki preiskujejo zemljo in njeno vsebino. Poslušajmo danes, kaj nam razodeva Bog v svetem pismu o početku vseh stvari in o početku človeka na zemlji. „V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, in tema je bila nad brezdnom, in Duh božji se je razprostiral nad vodami." (1. Moz. 1, 1—2.) S temi besedami se začenja sveto pismo in nam pove, da je vse, kar je, naredil Bog. Zemlja pa je bila še pusta in prazna, temna in z vodami pokrita, torej ne še pripravljena za bivališče živemu bitju. Ker je pa Bog namenil zemljo za bivanje človeku, zato jo je pa lepo in pripravno vredil, preden ga je ustvaril. Pripravil je vsega, kar človek potrebuje za življenje in še mnogo drugega, kar mu lajša in slajša življenje na svetu. Kakor ljubeča mati pripravi svojemu novorojenčku, še predno zagleda luč sveta, mehko ležišče, in ga preskrbi z vsem, česar potrebuje, tako je dobri Bog tudi človeku pripravil že vse prej, preden ga je postavil na ta svet. Najprej je ustvaril svetlobo, ljubko, oživljajočo luč. Razpel je potem nad zemljo prelepo višnjevo nebo in pripeljal nanj lahke oblake, ki nam hlade solnčno vročino in donašajo zemlji krepilne pijače, blagodejnega dežja. Zdaj pa zbere vso vodo na zemlji v en kraj in jo imenuje morje. Prikaže se suha zemlja, še prazna in pusta. Toda na Stvarnikovo vsemogočno besedo požene trava, zelišča in rodovitno drevje. Pusta zemlja se izpremeni v rajski vrt. Trava, cvetlice, zlato žito jo pokriva kot pisano ogrinjalo, in visoko drevje s svojim listjem, cvetjem in sadjem povišuje njeno lepoto. Razen lepote, s katero odeva rastlinstvo našo zemljo, je pa še neizmerna korist, ki jo ima človek od njega. Različna zelišča so nam v hrano, raznovrstna žita nam dajejo vsakovrstno hrano, drevesa nam dajejo sad, orodje vsake vrste, nam pripravljajo varna stanovanja in shrambe za našo imovino, dajejo obleko in preskrbujejo nam luč in nas grejejo v mrzli zimi. Neskončno dobroto je skazal Bog človeku, da mu je podaril rastlinstvo. Pa še več! Dal nam je solnce, luno in zvezde. Solnce, da sveti in greje, da loči čas v noč in dan, da določuje leta in vrsti letne čase, in ohranja življenje vsemu, kar se giblje na zemlji. Brez solnca mora nehati vse življenje na zemlji. Luna in zvezde nam pa svetijo ponoči in imajo tudi svoj blagodejen vpliv na zemljo. Kako ljubeznivo je preskrbel Bog za človeka s solncem in drugimi telesi na nebu. Kako blagodejno se vrstita noč in dan, delo in sladek počitek, vročina in krepčilni hlad. In letni časi, kako se takorekoč kar prelivajo drug v drugega, zima prehaja v ljubko pomlad, iz nje nalahko nastane vroče poletje, ki počasi preide v hladno, rodovitno jesen. Dan na dan vedna prememba, ki nam dela tako prijetno bivanje na zemlji. Krasna je bila zemlja, odeta v svoje svatovsko oblačilo, obsevana od kraljevega solnca; toda bila je skrivnostno tiha in mirna v svojem veličastvu. Pa Bog je poskrbel tudi za živahnost in veselo petje na zemlji, ustvaril je namreč r i b e v vodi in ptice pod nebom. Zdaj se je začelo življenje v neizmernih vodah, v morju, rekah, potokih in studencih. Stotine in stotine vodnih prebivalcev se po bliskovo giblje in suče v vodnih globinah. Ozračje pa je polno krilatih ptičev, ki se živahno spreletavajo in drobe svoje pesmi Stvarniku v čast in človeku v razvedrilo in veselje. Pa ne samo to, tudi neštete koristi ima človek od teh stvari božjih. Dovolj je, če vam povem, da se celi narodi žive samo od vodnih živali; vse, kar potrebujejo, dobe od njih in zanje. In kaj vse imamo od perutnine? Tečno hrano in gorko odejo in še mnogo drugega. Nadležni merčesi in gosenice nam bi uničili vse rastlinstvo, ako bi ne bil Bog ustvaril take množice drobnih ptičkov, ki jih leto za letom tako pridno zatirajo. Pa ne samo vodo in ozračje je Bog oživil z živimi bitji, tudi zemljo je napolnil z živali. Ustvaril je vsakovrstne živali: laznino, živino in zverino, vse po svoji neskončni modrosti človeku v korist. In res, neizmerne so koristi, ki jih ima človek od vsakovrstnih živali: hrana, obleka pomoč pri vsakovrstnih delih. V živalih ima zvestega čuvaja in zanesljivega variha in branitelja, pri živalih ima kratkočasno družbo in nedolžno razveseljevanje. Postoj, o človek, in ozri se okrog sebe in premisli, kaj in koliko je naredil Stvarnik za tebe, iz ljubezni do tebe in razvnemi v svojem srcu plamen ljubezni in zapoj pesem zahvale svojemu predobremu Očetu, ki je v nebesih! Ko je bilo že vse ustvarjeno, vse pripravljeno, tedaj je pa Bog ustvaril človeka. ..Naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti," tako je rekel, „in naj gospoduje ribam morja in pticam neba, in zverinam, in vsi zemlji, in vsi laznini, ki se giblje na zemlji." (1. Moz. 1. 26.). ..Izdelal je Bog človeka iz prsti zemlje in je vdihnil v njegovo obličje duha življenja, in človek je bil živa stvar." (I. Moz. 2. 7.) „Reče tudi Gospod Bog: Ni dobro biti človeku samemu, naredimo mu pomočnico, njemu podobno." (1. Moz. 2, 18.) „Poslal je torej Gospod Bog Adamu trdno spanje; ko je bil pa zaspal, vzame eno njegovih reber... In Gospod Bog je iz rebra, katero je bil vzel iz Adama, naredil ženo in jo privedel k Adamu." (1. Moz. 2, 21. 22) »Zasadil pa je Gospod Bog raj veselja od začetka, in je postavil vanj človeka, katerega je bil naredil." (1. Moz. 2, 8.) Tako popisuje sveto pismo stvarjenje prvega človeka in njegove pomočnice. Imenitna stvar božja, gospodar vsega stvarstva na zemlji, je človek, zato se troedini Bog takorekoč posvetuje, preden ga ustvari. »Naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti," tako je rekel in ustvaril je človeka odličnega pred vsemi drugimi stvarmi na zemlji. Kako mu je lepo njegovo telo, ponosna in gospodarska njegova pokončna hoja, kako plemenito njegovo oko in hvaležen pogled proti nebu, k svojemu Stvarniku. V ta krasni umotvor človeškega telesa, katero je izdelal iz prsti, pa je vdihnil Bog duha življenja, svojo božjo podobo, neumrjočo dušo in s tem sklenil in zvezal zemljo z nebesi, združil angelskega duha z zemeljskim bitjem. Kako resnične so torej besede psalmistove: »Ponižal si ga malo pod angele, s slavo in častjo si ga ovenčal, in ga postavil čez dela svojih rok." (Ps. 8, 6.) Gospodarja ga je postavil Bog črez vse stvarstvo, vse služi njemu, vse je njemu v korist. Solnce, luna in zvezde na nebu, rudninstvo, rastlinstvo in živalstvo, vse mu služi in streže v njegovih potrebah. Glejmo le živali, kako jim je že prirojen strah pred človekom. Divje zverine ukroti človekov pogled. Iskri konji se pokore mnogo slabejšemu vozniku in celo krdelo močnih volov in krav uboga šibkega pastirčka, cela Čreda ovac se da voditi mali deklici. Da, gospodar, od Boga postavljen, je človek na zemlji. Njemu služi morje in drugo vodovje in mu prevaža največje tovore, v njegovi službi je voda in sopara, v njegovi službi skrivnostne moči magnetizma in elektrike. On ponižuje hribe in napolnuje doline in preko strmega skalovja in drznih prepadov izpeljuje gladke in ravne ceste, da celo ozračje hoče obvladati z zrakoplovi in letalnimi napravami. Daljnogledi mu odpirajo pogled v neizmerne daljave in višave in mu služijo, da zasleduje in meri pota solnca, lune in zvezd in določuje njih tek za prihodnost. Človeku ni dobro samemu biti, zato mu je dal Bog pomočnico, tovarišico. Kaj bi bilo človeku veselje, kaj imetje, kaj vsa vednost, ko bi bil sam. Saj je veselje šele tedaj veselje, ako je moreš komu razodeti, sreča šele tedaj sreča, ako jo moreš s kom deliti, in znanost in vednost ima šele potem svojo vrednost, ako jo moremo med druge razširiti. In Bog je v svoji dobroti dal človeku človeka, ki isto misli, isto čuti, isto želi, in edino njemu na zemlji je dal dar govora, da more svoje misli, občutke in želje drugim razodevati in zopet drugih misli, občutke in želje umevati in v tem najti toliko srčnega veselja. O, neskončne dobrote, s katerimi predobri Stvarnik obsipaš človeka! Ako se ozremo kamorkoli, ne najdemo je stvari božje, da bi prejemala toliko dobrot od Stvarnika, ki bi bila obdarovana s toliko prednostmi kot je človek, zato pa bodimo Bogu vedno hvaležni. Svojo hvaležnost skazujmo pa s tem, da bomo Bogu zvesto služili in ga vedno spodobno častili. Kot od Boga postavljeni gospodarji na zemlji, bodimo res gospodarji nad stvarmi, da jih bomo po božji volji rabili sebi v korist, in srečo, Bogu pa v čast in slavo. Amen. Ferdinand Gregorec. Spomin vernih duš. Verne duše v vicah so v ječi božji. Molite tudi za nas k Gospodu, našemu Bogu; ker smo grešili zoper Gospoda, svojega Boga, in se njegov srd ni obrnil od nas do tega dneva. Baruh 1, 13. Nekako pet let po tem, ko je bil kralj Nabuhodonozor razdejal mesto Jeruzalem, in odpeljal Jude v babilonsko sužnost, je popotoval prerok Baruh k svojim vjetim rojakom v Babilon, da bi jih tolažil in utrjeval v edino pravi veri v Boga. V tem času, ko se je mudil v daljni neverski deželi, je sostavil pismo, ki ga je prebral jetnikom v Babilonu, potem ga poslal Judom, ki so še bili ostali v Judovski deželi. V tem pismu so spoznavali jetniki v Babilonu, da so s svojimi grehi zaslužiti kazen sužnosti; v tem pismu je bila tudi molitev za rešitev iz rok sovražnikov. Temu pismu je bilo pridejano tudi nekoliko denarjev za nakup živali, da bi se Bogu darovale za rešitev jetnikov. Med drugim je bilo tako le pisano Judom v Jeruzalem: „Molite tudi za nas h Gospodu, našemu Bogu, ker smo grešili zoper Gospoda, svojega Boga, in se njegov srd ni obrnil od nas do tega dneva." Sveta mati katoliška Cerkev, ki nas je na današnji praznik Vseh svetnikov opominjala na nebesa, kjer se njeni izvoljeni otroci veselijo v neizrekljivi nebeški slavi, ona nam kaže na predvečer jutrajšnjega dneva drugo trumo svojih ljubih otrok, ki zdihujejo v hudi ječi vic. Oh, te uboge duše nam ne morejo pisati, tudi ne morejo nam potožiti svoje revščine, tudi ne nas pomoči prositi. Zato nas sveta Cerkev, kakor je nekdaj storil prerok Baruh za vjete svoje rojake v babilonski sužnosti, opominja in prosi v imenu vernih duš v vicah, da bi jim po svoji moči pomagali. Po sv. Cerkvi svoji in naši materi nam duše v vicah milo zdihovaje kličejo: „Moiite tudi za nas h Gospodu, našemu Bogu, ker smo grešile zoper Gospoda, svojega Boga, in se njegov srd ni obrnil od nas do tega dneva." Bodo li zastonj klicale? Ali bomo svoja ušesa in srca zaprli pred njihovim zdihovanjem? O potem bi morala naša srca biti trša kot kamen in mrzlejša kot led. To ne sme biti, marveč si moramo po svoji moči prizadevati, da jih rešimo iz hude ječe vic. Da si bomo pa za to bolj prizadevali, premišljujmo danes nekoliko žalostni stan ubogih jetnikov v ječi vic, in kako jim moremo pomagati. V ta namen rečem: Uboge duše v vicah so v ječi božji, in sicer: I. V ječi neskončno svetega in pravičnega Boga, zato morajo veliko trpeti, in II. so v ječi neskončno dobrotljivega in usmiljenega Boga, zato jim moremo njihovo trpljenje polajšati, ali jih celo iz njega rešiti. 1. 1. Bog je neskončno svet, on ljubi vse dobro in sovraži vse hudo. Bog je tudi neskončno pravičen, on poplačuje vse dobro in kaznuje vse hudo natanko po zasluženju. Ako se torej katera duša loči iz tega sveta sicer brez smrtnega greha, pa še omadežana z odpustljivimi ali majhnimi grehi, ali ki ima še časne kazni trpeti za svoje grehe, take duše Bog ne pahne v pekel, to nasprotuje njegovi neskončni pravičnosti, ki le grešnika s smrtnimi grehi vekomaj v pekel zavrže, pa v nebesa ona tudi ne more priti, ker to nasprotuje njegovi neskončni pravičnosti in svetosti, ki ne pusti priti nič omadeževanega v nebesa. Zato Bog take duše obsodi v vice, kjer morajo tako dolgo ostati, dokler ne poplačajo zadnjega vinarja, to je dokler niso popolnoma čiste vsakega madeža in proste vsake kazni, ker le potem se smejo prikazati pred božjim obličjem in smejo stopiti v vrste nebeških prebivalcev. 2. Vice so pa neka bolečine polna ječa, ako verne duše gledajo na preteklost, sedajnost in prihodnjost. a) „Grešili smo zoper Gospoda, svojega Boga," — tako so morali Judovski jetniki v babilonski sužnosti tožiti svojim rojakom v Jeruzalemu. Stiska sužnosti je težko ležala na njih, ker so si morali očitati, da so to kazen sami zadolžili s svojo nezvestobo do Boga in s svojo nepokorščino do njegovih zapovedi. — Enako težko, ali še vse hujše čutijo duše v vicah, da so z lastnim zadolženjem prišle v strašen ogenj vic. Pred njihovimi očmi stoji ves dolgi čas milosti, katere jim je Bog delil v tem življenju; mislijo na hišo božjo, na cerkev, kjer so bili po namestnikih božjih tolikrat opominjevani k pravi pokori, k prisrčni božji ljubezni, k vestnemu in natančnemu izpolnjevanju dolžnosti njih stanu, k studu vsakega greha, k vajam v lepih krščanskih čednostih; z očmi svoje duše gledajo na krstni kamen, na spo- so se jim delile milosti brez števila in brez mere. In zraven tega vidijo svojo tako pogostno nezvestobo, svoje mnogotere grehe in prelomljenje božjih zapovedi. Zdaj spoznajo, kako lahko bi bili s pomočjo milosti božje dobro delali, se greha varovali, da bi bili odšli ognjeni ječi vic in se v smrtni uri povzdignili pred obličje božje v nebesa. Vsi ti spomini so pač pekoče muke in bolečine za uboge duše v vicah, ker morajo z žalostjo spoznati: „Grešili smo zoper Gospoda, svojega Boga,“ sami smo krivi te hude ječe vic. — Tako dela bolečine dušam v vicah misel na preteklost življenja na tem svetu. b) »Njegov srd se ni obrnil od nas do tega dneva"; tako so tožili babilonski jetniki pri mislih na mnogoterno trpljenje in bridkosti, katere so jih zadevale vsak dan ter vsako uro v dolgi sužnosti. In vendar je trpljenje, ki ga imajo jetniki ali duše v v cah prestajati, čez vso primero večje in hujše. Le še v enem kraju je hujše in strašnejše trpljenje, kakor v vicah, namreč v peklu, ker bo večno. Sicer nam sv. Cerkev o naravi in velikosti trpljenja v vicah ni nič gotovega določila, tudi nič o tem, s čim se očiščujejo duše v vicah. Le v tem se strinjajo vsi cerkveni učeniki, da je trpljenje duš v vicah neizrekljivo veliko in bolečine polno. »Vsaka kazen ali bolečina tega življenja," pravi sv. Hieronim, »se more izreči, ali trpljenje v vicah je neizrekljivo." »En trenotek v vicah biti, je večje trpljenje, kot vse trpljenje, ki se more misliti v tem življenju," pravi sv. Avguštin. In sv. Janez Krizostom pravi: „Naštevaj, kar moreš, ogenj, meč, divje zverine in še kaj hujšega, in vendar vse to še senca ni bolečin v primeri z bolečinami duš v vicah." Sv. apostol Peter je bil križan z glavo navzdol; tako je visel, dokler ni izdihnil svoje duše. Kolikšna muka! Pa trpljenje duš v vicah je še večje. Sv. Jakobu je bil počasi ud za udom odrezan, da je po devetih dolgih urah le še samo truplo živo ležalo na tleh. Kolikšna muka! Pa trpljenje duš v vicah je še večje. Grozoviti cesar Neron je dal kristjane s smolo namazati, potem jih v svojem vrtu na kole privezati in zažgati. Sv. Lorene je bil’živ pečen. Z nekaterih kristjanov so neverski trinogi kožo s telesa potegnili in so jih žive na goreče oglje, ali na steklene kosce pokladali; drugi so bili razmesarjeni z železnimi grebeni ali s kleščami trgani; drugim so raztopljen svinec vlivali v oči, v ušesa in v usta. Kakšno trpljenje je pač to bilo! Pa trpljenje duš v vicah je še večje, da, skoraj tako veliko, kot v peklu, vendar s tem razločkom, da ni večno, kot v peklu c) Pa tudi misel na nebesa, njihovo prihodnje prebivališče, je zanje vzrok velikih, silno hudih bolečin. Neki Jud, ki se je bil iz babilonske sužnosti vrnil v obljubljeno deželo, je tožil o trpljenju sužnosti, rekoč: „Ob Babilonskih rekah, ondi smo sedeli ter se jokali, ko smo se Siona spominjali. Na vrbe . . . smo obešali svoje citre (harpe). Ker tam so nas popraševali, kateri so nas vjete peljali, po pesmih, in kateri so nas bili odpeljali, (so rekli): ;Pojte nam katero Sionskih pesem." „Kako bomo peli Gospodovo pesem v tuji deželi? Ako tebe pozabim, 0 Jeruzalem, bodi pozabljena (otrpnjena) moja desnica." (Ps. 136, 1 — 5.) Taka bolečina, in le še veliko hujša zavoljo hrepenenja po nebeški domačiji trpinči duše v vicah. Odločeni od vezi telesa in oproščeni vseh zmot tega sveta spoznajo duše v vicah Boga v njegovi neizrekljivi lepoti in ljubeznivosti. O kako se čutijo vlečene k Bogu, za katerega so ustvarjene! O kako srčno rade bi se povzdignile v večni nebeški Sion, da bi vzele v posestvo kraljestvo, katero jim je pripravljeno od začetka sveta! „Pa ne morejo in ne smejo, in ta stan jih napolnjuje s tako hudo bolečino, da bi od nje umrle, ko bi bilo mogoče. Boga ne posesti, brez njega biti, to je največje hudo, najhujša kazen," pravi sveti Avguštin. č) ln kako dolgo bo trpelo to trpljenje za vsako posamezno dušo? — Razen Boga tega nobeden ne vč; skoraj gotovo pa veliko dalj časa, kakor si mislijo živi ljudje na tem svetu. Neki mož, Tritelom po imenu, tako pripoveduje sv. Beda, je dobil od Boga posebno milost, da je neizmerno veliko duš v vicah videl. Ko se je zavzel zavoljo tako neizmernega števila, mu je angel rekel: „Vedi, da največ izmed teh duš, bodo do sodnjega dneva trpele, če ne bodo z molitvijo in z drugimi dobrimi deli vernih kristjanov rešene iz vic.“ Komur se to neverjetno zdi, naj pomisli, da tudi sv. Cerkev dopušča mašne ustanove za mrtve za večne čase, to je do sodnjega dneva; s tem Cerkev nekako spoznava, da so lahko v vicah tudi take duše, katere morajo trpeti do sodnjega dneva. 3. In kdo so te uboge duše v vicah? — Ali so nam popolnoma tuje? Ali so mar duše, ki nam niso posebno pri srcu? Ne to, ampak lahko je, da so naši bližnji sorodniki, naši prijatelji, ki so bili z nami v najbolj tesni zvezi po krvi in ljubezni. Morda so tvoj oče, ki so se toliko zate trudili; morda so tvoja ljuba mati, ki so toliko bolečin zate prestali; morda je ljubi rajni mož, ali tvoja dobra žena, ali tvoj ljubi otrok, tvoj dragi prijatelj, tvoj veliki dobrotnik itd. Vsaka uboga duša v vicah se spominja živih, ki jih je na zemlji zapustila, in kliče z besedami potrpežljivega Joba: „Usmilite se mene, usmilite se mene vsaj vi, prijatelji moji!" Ali jih bomo pustili zastonj klicati ? —Vsaj jim moremo pomagati, njih trpljenje polajšati in celo rešiti iz vic, ker so duše v vicah v ječi usmiljenega Boga. 11. In kako moremo dušam v vicah pomagati? Cerkev nas uči, da z molitvijo, z miloščino, z odpustki in z drugimi dobrimi deli, posebno z daritvijo sv. maše. a) „Molite tudi za nas k Gospodu, našemu Bogu," tako nam kličejo uboge duše iz ječe vic; tako nas prosijo za molitev. To dobro delo ljubezni je Bogu posebno dopadljivo in dušam koristno; kajti sveto pismo pravi: „Sveta in zveličanska je misel, moliti za mrtve, da bodo rešeni svojih grehov." Prerok Daniel je molil za svoje ljudstvo, da bi bilo rešeno in sužnosti, in komaj je končal molitev, se mu je prikazal angel Gabriel in mu naznanil, da bo kmalu smelo ljudstvo iti v svojo domačo deželo. Sv. Peter je bil v ječi zaprt, sveta Cerkev pa je zanj molila in kmalu je bil po angelu rešen iz ječe. Ali more torej zastonj biti molitev, katero opravljamo za duše v vicah, katera je božjemu Srcu tolikanj ljuba in draga? Posebno naj vam priporočam molitev svetega rožnega venca za ta mesec, ki je mesec vernih duš v vicah. b) Dušam v vicah se zdatno pomaga tudi z miloščino. Ulfo, mož sv. Birgite, se ji je prikazal po smrti in jo je prosil, da naj proda srebrne posode in konje, nad katerimi je imel veliko veselja, in naj razdeli med uboge denar za rešenje njegove duše, ker taka miloščina je Bogu dopadljiva. Tako pripoveduje življenje svetnikov. Tudi sveto pismo pravi: „Miloščina očiščuje dušo grehov, in da milosti najti (pred Bogom) in večno življenje." (Tob. 12.) (Odtod je tudi navada kruhe deliti, da bi se molilo za duše v vicah) Če je pa kdo tako reven, da v denarjih ali v premoženju ne more podeliti miloščine, naj daruje dušam v vicah duhovno miloščino: prejemanje sv. zakramentov, sv. križev pot, odpustke itd. c) Še najbolj pa pomagamo dušam v vicah z daritvijo sv. maše, ako jo damo zanje brati, ali pa ako smo pobožno pri sv. maši. Sv. Gregor papež pripoveduje naslednjo prigodbo, ki se je prigodila malo pred njegovim časom. Neki mož je bil vjet od sovražnikov in kot suženj odpeljan v daljne kraje. Dolgo ni mogla njegova žena nič o njem izvedeti in je že mislila, da je mrtev. Dala je torej vsak teden eno sv. mašo brati za pokoj njegove duše. Jetnik je postal vendar zopet prost, in pridši domov je pripovedoval svoji ženi, kako so se mu vsak teden verige o gotovem času od njega ločile; in v pogovoru z ženo zaradi tega časa se je našlo, da je bil ravno tisti čas verig oproščen, ko se je zanj brala sv. maša. — Če je pa Bog zavoljo sv. maše tistega jetnika rešil časnih ali pozemeljskih verig, koliko bolj smemo pričakovati, da bo rešil zaradi sv. maše prej ali pozneje tudi duše iz vic, katere tako močno ljubi in želi njih rešenje! — Ker pa vsak ne more dati za sv. mašo, in ker jih duhovni ne morejo toliko opraviti, kakor bi nekateri želeli, zato pa posebno priporočam: Hodite pridno, posebno ta mesec, in v zimskem času k sv. maši za duše v vicah. Saj ste slišali danes, kako neizrekljivo je njih trpljenje, ako gledajo duše na svojo preteklost, sedanjost in prihodnjost. In saj nam te duše niso tuje, saj nam morajo biti pri srcu, ker so morebiti naši starši, bratje in sestre, dobrotniki in prijatelji. Pomagajmo jim z molitvijo; z miloščino in sv. mašo in z drugimi dobrimi deli, pa ne le samo danes in jutri, ampak vse dni svojega življenja, da zadostujemo zanje božji pravici in jim poprej pomagamo v prelepa nebesa. S tem kažemo ne le ljubezen do duš v vicah, ampak tudi ljubezen do Boga, ki tolikanj želi njih rešenje. S tem si bomo pridobili veliko pri- jateljev in priprošnjikov pri Bogu, ker rešene duše bodo gotovo za nas prosile ob naši smrtni uri, in bodo pomagale k našemu rešenju, kadar bomo sami kdaj v vicah trpeli. Amen. f J. Kerčon. Triindvajseta nedelja po binkoštih. (Zahvalna nedelja.) 1. Zahvala za božje dobrote. Pojdite s hvaljenjem skozi njegova vrata; v njegove dvore s pesmimi; slavite ga, hvalite njega ime; ker prijeten je Gospod; vekomaj traja njegova milost, in od roda do roda njega resnica. Ps. 99, 4. Ko je kralj David, veliki mož po volji božji, premišljeval mnoge dobrote, ki jih je Bog skazal judovskemu ljudstvu, je ljudstvo opominjal; Pojdite s hvaljenjem skozi njegova vrata; v njegove dvore s pesmimi . . . Tako opominjam tudi jaz danes vas; zakaj Bog nam je skazal velike dobrote to leto. Začetek letošnje spomladi je bil v resnici lep. Žito je lepo poganjalo, in veselo je drevje cvetelo. Bog je pošiljal o pravem času solnce in dež, in vse rastline so si opomogle, so veselo rastle, in prinesle sad, — in zdaj se od vseh krajev sliši, da je dobra letina. Sv. Cerkev nam ukazuje, da se današnjo nedeljo posebej Bogu zahvalimo. Preudarimo zato božje dobrote, da bomo toliko bolj hvaležni obhajali današnjo nedeljo. 1. Premislimo prvič, in prav živo si vzemimo k srcu, da nam je Bog dal blagoslov, prav obilen blagoslov. V resnici: božja dobrotnost je bila prav velika do nas. 1. Zopet smo za eno leto naželi. Takrat, ko je Noe po vesoljnem potopu stopil iz ladje, in je Bogu prinesel dar, je Bog poln ljubezni obljubil: „Vse dni zemlje ne bo prejenjala ne setev ne žetev." (1 Moz. 8, 22.) O ljubi, dobri Bog! to obljubo si to leto tako veličastno nad nami izpolnil. Spoznajte to, in vzemite si dobro k srcu! Glejte, kaj bi bilo, ko bi mi sejali, pa bi ne želi? Mi pa smo to leto sejali, in — želi, to je blagoslov. Zemlja je dala svoj sad: hribi in doline, grmi in travniki so dali krmo za živino; polje in vrti so dali kruh za ljudi. Kako bi bilo z nami, ko bi tega ne bilo? Kaj bi bilo, ko bi tudi le eno leto ne bilo nobene žetve na zemlji, ali tudi le v eni deželi ne ? Ali kaj bi bilo, ko bi bila našo žetev tudi le za to leto vročina opalila, ali toča pokončala, ali ogenj vpepelil? Z veselim in hvaležnim srcem torej spoznajmo: Mi smo blagoslovljeni; mi smo želi. 2. Da mi smo želi, in sicer za to leto, — za celo to leto. Ta blagoslov, ta obilni blagoslov pa je od tebe, o Bog! Zakaj eno leto potrebuje veliko. Mi smo želi za celo leto: živina in ljudje bodo zadosti imeli, in če to, kar smo pridelali, s krščansko modrostjo obračamo, bo žetev spet prišla, in bo našla še nekoliko stare zaloge. Ali razumete torej, kaj se pravi: Spet smo za eno leto naželi? Mi smo želi, t. j. mi smo blagoslovljeni — mi smo želi za eno leto, t. j. mi smo zelo blagoslovljeni. Spoznajte to s hvaležnim srcem, in dajte Bogu čast. II. Premislimo potem, in prav živo si vzemimo k srcu, da smo mi vsi blagoslovljeni, da je Bog svoje dobrote delil nam vsem. Zopet je za eno leto požeto za nas vse, t. j. mi vsi smo bili blagoslovljeni. Četudi morda nekateri pravijo: „Saj nismo vsi želi, ampak želi so pravzaprav le tisti, ki imajo posestvo, ki imajo njive in vrte. Ti naj se veselč, in naj Bogu hvalo dajejo.“ Jaz pa pravim: Ta misel naj nobenega ne odvračuje, da bi s srcem ne dajal Bogu hvale! Zakaj četudi niso vsi želi, je bila žetev vendarle za vse, in tako so vsi deležni splošnega blagoslova. Blagoslov enih se dobrotljivo izliva na druge, in torej so vsi blagoslovljeni. Žetev je bila za vse, — tudi za tiste, ki niso sejali, in niso želi, in niso spravljali v žitnice; žetev je bila za vse, tudi za tiste, ki nimajo svojega posestva, ne vrtov, ne njiv, ne travnikov: žetev je bila za vse, tudi zate, revež, ki še toliko svojega nimaš, kamor bi položil svojo trudno glavo; žetev je bila za vse, tudi za berača. Dobre letine so deležni vsi, deležen si je tudi ti, revež; zakaj cena žita je odjenjala, in zato boš sebi in svojim otročičem ložej kupil kruha: od dobre letine ima dobiček tudi berač, ker tisti, ki so z božjimi dobrotami napolnjeni, bodo ložej delili miloščino. Torej, četudi niso vsi želi, je bila žetev vendarle za vse; božji blagoslov se izliva na vse, vsi so blagoslovljeni. To spoznajte, in bodite Bogu hvaležni, hvalite in častite njegovo sveto ime, zaka) njegova dobrotnost nam je pripravila to veselo zahvalno nedeljo. III. Premislimo poslednjič, in prav živo si k srcu vzemimo, da mi vsi smo bili od Boga blagoslovljeni, da Bog, le Bog je, ki nam je delil tako obilne dobrote. To moramo spoznati in čutiti, če Bogu, neskončno dobrot-ljivimu, hočemo iz celega srca prinesti dar hvaležnosti. Ti dobrotljivi, vsemogočni Bog! nam daješ dobro letino, — in ti nam jo ohraniš, in ne mi. Tega nikar ne pozabimo, da bomo Bogu dali čast. 1. To se ti še sanjati ne sme, da bi ti mislil: Kruh, ki ga jem. je delo mojih rok, je sad moje pridnosti. — Res, da je veliko na naši delavnosti ležeče, zakaj mi ne smemo držati rok križem, ampak si moramo v potu svojega obraza služiti svoj kruh. Njiva kaže, kakšen je nje gospodar. „Šel sem," pravi modri Salomon, „mimo njive lenuha, mimo vinograda nespametnega, vse je bilo s koprivami pokrito in s trnjem obrastlo, in ograja je bila razdrta." Kdor pridno ne obdeluje polja, tudi nima dobre letine pričakovati. Kjer ni truda, kjer ni pridnosti, tam tudi ni plačila. Toda ves naš trud in vsa naša pridnost je zastonj, če Bog ne da svojega blagoslova. „Ne ta, ki sadi, tudi ne ta, ki priliva, je kaj, ampak Bog je, ki daje rast." (1. Kor. 3, 7.) Ali moreš zapovedati oblakom: Naj gre dežl ali solncu: Naj sije solncel To le Bog more. Njega samega moramo spoznati kot svojega krušnega Očeta, k njemu moramo kakor otroci svoje oči obračati, iz njegove roke prejemati svoj kruh. 2. Z Davidom moramo torej hvaležno spoznati: „Ti, o Bog, pokrivaš nebo z oblaki in daješ zemlji dež; ti namakaš gore od zgoraj; s sadom tvojih del se prenapolnjuje zemlja; daješ travo živini rasti in zelišča ljudem v postrežbo, da pripravljaš kruh iz zemlje, in vino razveseljuje srce človeku." (Ps. 102.) Z ginjenim in hvaležnim srcem moramo reči: »Vseh oči, o Gospod, čakajo na tebe, da jim daješ jed o pravem času; ko jim daješ, pobirajo; ko odpiraš svojo roko, se vsi nasičujejo z dobroto." Zato, o dobri oče vseh ljudi! se tebi zahvalujejo, in tebe častč tvoji otroci, ki si jih blagoslovil! IV. Glejte, kako resnično je, da nas je Bog blagoslovil, in sicer blagoslovil p re d tisoč drugimi. To moramo še spoznati in čutiti, da bo naša hvala popolna. Bog nas je blagoslovil pred tisoči, pred milijoni. Zakaj kdo nam je varoval in ohranil žetev? V mnogih krajih je toča pokončala zaželjeno žetev. Še v drugih krajih je ogenj hiše vpepelil. Glejte, tako je v mnogih deželah in krajih, blizu in daleč, na tisoče naših bratov, ki so se zastonj potili, in danes z žalostjo obhajajo zahvalno nedeljo. Kdo je bil, ki je nas obvaroval, da se tudi nam zahvalna nedelja ni izpremenila v dan žalosti? Bog je bil, ki je pred tisoč drugimi dobrote nam skazoval. Ali smo mar mi bolji, kakor oni? Kako smo si mi zaslužili, da je večna dobrotnost nam prizanesla in nas varovala, našo žetev nam obvarovala in ohranila? Ker nas je Bog blagoslovil, blagoslovil pred tisoč drugimi, zato se veselimo in dajajmo hvalo Bogu, kakor nas opominja prerok Jeremija (5, 24): „Bojmo se Gospoda, svojega Boga, ki nam daje zgodnji in pozni dež ob svojem času, in nam vsako leto obvaruje obilno žetev"; hvaležni zdihnimo z Jakopom: „0 Gospod, jaz sem preslab in nisem vreden vse usmiljenosti, ki si jo skazal svojemu hlapcu." Spoznajmo torej, in živo si vzemimo k srcu: mi smo blagoslovljeni, obilno blagoslovljeni; mi smo vsi blagoslovljeni; mi smo od Boga blagoslovljeni, blagoslovljeni pred tisoč drugimi —, dajajmo Bogu hvalo v dar in plačujmo svoje obljube. „Pojdite s hvaljenjem skozi njega vrata; v njegove dvore s pesmimi; slavite ga, hvalite njega ime, ker prijeten je Gospod; vekomaj traja njegova milost, in od roda do roda njega resnica." Amen. A. 2. Katehetične pridige. VII. Izvirni greh. Odrešenik obljubljen. In človek, ko je bil v časti, ni razumeval. Ps, 48, 13. Vse, kar je Bog ustvaril, je bilo prav dobro. S posebno ljubeznijo se je oziral Bog na Adama in Evo. Bila sta njegova otroka in edinole onadva izmed vseh stvari na zemlji njemu podobna. Njuna duša je bila po svoji duhovni naravi božja podoba, neumrjoča, obdarjena z umom in prosto voljo, nagnjeno k dobremu. Odsevala je pa iz nje tudi nadnaravna božja podoba, ker sta bila pravična, v posvečujoči božji milosti, ljubljena božja otroka, ki sta imela pravico do nebes. Razen teh božjih darov sta bila pa tudi po telesu vsa blažena, neumrjoča, brez vsakega trpljenja, bivajoča v raju veselja. Z ozirom na tolike 38 Pastir 1909. dobrote, ki jih je Bog podelil prvim staršem, je mogel pač zahtevati, da naj ga ljubita. Zato ju je postavil na poizkušnjo, da bi bila z vdano pokorščino izkazala svojo ljubezen. Poglejmo danes to poizkušnjo, njen izid in nasledke! Sveto pismo pripoveduje, da je Bog ukazal Adamu: „Od vsega drevja v raju jej; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej! Zakaj, kateri dan koli boš jedel od njega, umreš smrti." (1. Moz. 2, 16. 17.) Morda bi se komu ta prepoved zdela premalenkostna, ne jesti od enega drevesa, ko je drugega sadja v obilici. Toda tu se ne gre za drugo, kot za pokorščino, in ta se skoro skaže težje v mali reči, kot v veliki in važni. V mestu Neapolju je bil svoj čas trgovec, ki je dovršil 48. leto svojega življenja, pa še ni storil niti ene stopinje iz mesta. Mestni poglavar, vojvoda Ossuna, izve slučajno za tega čudaka in mu pošlje pismo, v katerem mu strogo prepove kdaj zapustiti mesto niti peš, niti z vozom, niti na konju. Ako bi to zapoved prelomil, zapade kazen 10.000 tolarjev. Začetkom se je smejal trgovec tej prepovedi, češ, kaj bo ložej držati kot to, kar celih 48 let ni nikdar storil. Toda vedno in vedno so mu vhajale misli v glavo, zakajle neki mi je vojvoda to prepovedal, in vedno mikavnejše se mu je zdelo iti nekoliko iz mesta. Naposled se ni mogel več zdržati, plačal je 10.000 tolarjev in je šel pogledat iz mesta. Ravnotako se je godilo tudi Evi. Ogledovala je prepovedano drevo, kar se oglasi hudobni duh, skrit v kači, in reče: »Zakaj vama je Bog zapovedal, da bi ne jedla od vsega drevja v raju?" (I. Moz. 3, 1.) Eva je pa odgovorila: »Sad dreves, ki so v raju, jeva; sadu drevesa pa, katero je sredi raja, nama je Bog zapovedal ne jesti, in se ga ne dotakniti, da kje ne umrjeva." (i. Moz. 3, 3.) Hudobni duh pa reče Evi: »Ne bosta umrla ne; zakaj Bog ve, da, kateri dan koli bosta jedla od njega, se vama bodo vajine oči odprle, in bosta kakor bogova, in spoznala dobro in hudo." (I. Moz. 3, 4. 5.) Eva je verjela hudobnemu duhu bolj kot Bogu, je vzela od sadu prepovedanega drevesa in jedla in je dala tudi svojemu možu, ki je tudi jedel. Prvi greh je bil storjen. Pokazali so se pa tudi takoj žalostni nasledki. Bog se je oglasil v raju, poklical Adama na odgovor, ali ni morda jedel od prepovedanega drevesa. Adam se je izgovarjal celo na Boga samega in obenem na ženo, rekoč: »Žena, ki si mi jo dal za tovarišico, mi je dala od drevesa in sem jedel." (1 Moz. 3, 12.) Ko Bog kliče ženo na odgovor, zvrne krivdo na kačo: „Kača me je zapeljala, in sem jedla.“ (1. Moz. 3, 13.) Taka je bila poizkušnja in žalosten njen izid. Ljudje, ki ničesar ne verujejo, uče vkljub jasni besedi svetega pisma, da sta se Adam in Eva drugače pregrešila. Toda Adam in Eva se drugače nista mogla pregrešiti, ker druge prepovedi ni bilo kot ta, jesti od drevesa sredi raja. Ono, kar menijo nekateri ljudje, jima je pa Bog celo zapovedal z besedami: „Rastita in množita se, in napolnita zemljo!" (1. Moz. 1, 28.) Hudi so bili nasledki tega greha. Bog ju je izpodil iz raja in tedaj je nastopilo, kar je napovedal Adamu: „Ker si poslušal glas svoje žene in jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti: bodi prokleta zemlja v tvojem delu; v trudu se boš od nje živil vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila, in zelišče polja boš jedel. V potu svojega obraza boš užival kruh, dokler se ne povrneš z zemljo, iz katere si vzet: zakaj prah si in v prah se povrneš. (1. Moz. 3, 17.—19.) Trpljenje z vsakovrstnimi nadlogami in naposled smrt je bila posledica greha na telesu. Njuna duša je pa izgubila nadnaravno podobo božjo, ostala sta le še toliko podobna Bogu kot je zamazan in raztrgan otrok podoben svojemu umitemu in čedno oblečenemu očetu. Kot nepokorna otroka sta izgubila pravico do nebes in zaslužila, da bi ju Bog pahnil v peklensko brezdno med zavržene duhove. Obenem je pa tudi njun um otemnel, da nista Boga in stvarstva več tako spoznala kot prej, in njuna volja se je nagnila k hudemu. To hudo, kar ju je zadelo radi greha, pa nista občutila le sama, temveč je prešlo na rtjune otroke in potomce. Vsi morajo trpeti na svetu in naposled umreti. Adam kot oče vsega človeštva je s svojo nepokornostjo zapravil neprecenljive darove božje zase in za vse otroke svoje. Res je: „Človek, ko je bil v časti, ni razumeval." (Ps. 48, 13.) Ko vnemaren gospodar zapravi svojo hišo in posestvo, tedaj ne poženo iz hiše samo njega, temveč tudi ženo njegovo in otroke, in s smrtjo gospodarja, ki se zadolži, dolg ne mine, temveč preide na njegove otroke. Tako se godi tudi nam. Otroci Adamovi smo, pregnani z očetom iz raja, moramo trpeti kot on v pregnanstvu in naposled, kot on, se vrniti v zemljo, iz katere smo vzeti. Neskončni dolg, ki ga je naredil, je po njegovi smrti še ostal in vsak njegov otrok pride obložen 2 očetovim dolgom na ta svet. To je izvirni greh, ki izvira °d Adama in ga podejujejo njegovi otroci od roda do roda. 38* Ostre so bile besede razžaljenega Boga, ko je napovedoval kazen nepokorni stvari, vendar so pa med njimi tudi besede upanja in tolažbe. Ko napoveduje kači kazen, reče med drugim: „Sovraštvo bom postavil med teboj in ženo, med tvojim zarodom in njenim zarodom: ona ti bo strla glavo, ti pa boš zalezovala njeno peto. (1. Moz. 3, 15.) Torej bo vendar enkrat konec oblasti hudobnega duha, konec suženjstva človeka. Po ženi je prišel greh na svet, po ženi ima priti odrešenje, po ženi je grešil Adam, po ženi pride Odrešenik, zmagalec pekla. Čudovita mora biti žena, ki ima satanu glavo streti. Biti mora nad njim, da mu more streti glavo. Vse človeštvo je v oblasti satanovi in se ne more ganiti v njegovih verigah, le ena je prosta teh sramotnih spon, le ena je čista madeža izvirnega greha. Marija Devica je, o kateri govori sv Duh v visoki pesmi: „Vsa lepa si, prijateljica moja, in madeža ni na tebi.“ (Vis. pes. 4, 7.) In v knjigi pregovorov se bere: „Gospod me je imel v začetku svojih potov, preden je kaj storil od začetka." (Preg. 8, 22.) Torej Gospod jo je imel, ne pa satan v svoji oblasti, njo, katero je ob izpolnjenju časov pozdravil veliki angel Gabriel: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami" (Luk. 1, 28.) Kako bi mogla Marija odgovoriti angelu: „Glej dekla sem Gospodova," ako bi bila sužnja satanova, omadeževana z izvirnim grehom. Kako naj bi se pa tudi spodobilo, da bi Sveti svetih, Sin božji, mogel za svojo mater izbrati njo, ki bi bila kdaj v oblasti hudobnega duha, sv. Duh izvoliti svojo nevesto izmed satanovih hčera? Zato je Bog Marijo Devico, z ozirom na Jezusbvo prihodnje zasluženje, takoj v prvem početku obvaroval madeža izvirnega greha. Toda žena, ki je imela satanu glavo streti, ni prišla takoj po grehu prvih staršev na svet. Celih štiritisoč let je zdihoval človeški rod pod oblastjo hudobnega duha in klical: „Rosite nebesa od zgoraj, in oblaki naj deže Pravičnega; odpri se zemlja in poženi Zveličarja!" (Iz. 48, 8.) Štiritisoč let je taval človeški rod v strašnih zmotah, pozabil svojega stvarnika, postavil brezumno stvar za svojega boga in jo častil z grehom in hudobijo. Naposled so pa le prišli časi obljube, ko se je prikazala zmagovalna žena, o kateri vprašuje pevec visoke pesmi: „Kdo je tista, ki prihaja kakor vzhajajoča zarja, lepa kakor luna, izbrana kakor solnce strašna, (satanu) kakor urejena vojska." (Vis. pes. 6, 9.) Prišla je na svet Marija Devica, brezmadežna mati Jezusa Kristusa, odrešenika sveta. Mi smo tako srečni, da je že pred nami prišlo odrešenje, da je že pred nami žena kači glavo strla, da satan nad nami ne gospoduje več. V zakramentu svetega krsta smo bili rešeni oblasti satana, odpuščen nam je bil izvirni greh, postali smo otroci božji, priznala se nam je pravica do nebes. Naša duša je prejela belo oblačilo pravičnosti in nedolžnosti. Kar je prejela Marija ob svojem spočetju, to smo prejeli mi po rojstvu pri sv krstu. Toda, kakor govori Bog, da bo kača zalezovala peto brezmadežne Device, tako zalezuje hudobni duh tudi nas. „Hudič, vaš zoprnik, hodi okoli kot rjoveč lev, in išče, koga bi požrl,“ piše sv. Peter (1. 5, 8.) Ne hodimo v bližnjo priložnost, ne verjemimo zapeljivcem, kot je verjela naša prva mati Eva, temveč poslušajmo glas svoje druge, boljše matere Marije, ki nam kliče: „Sedaj torej, otroci, poslušajte me: blagor jim, ki se držijo mojih potov! Poslušajte nauk in bodite modri, in nikar ga ne zametujte! Blagor človeku, ki me posluša, in ki čuje pri mojih vratih vsak dan, in name pazi pri podbojih mojih duri. Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda." (Preg. 8. 32—35.) Amen. Ferdinand Gregorec. Štiriindvajseta nedelja po binkoštih. L Posvečujoča milost božja. Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, katerega je žena vzela in vmesila ... da se je vse skvasilo. Mat. 13. 33. a) Priliki, kateri pripoveduje Zveličar v današnjem evangeliju, se nanašata predvsem na sv. Cerkev ter pomenita njeno vnanje razširjanje pa njeno notranje delovanje. Kakor gorčično zrno vzklije ter se razraste v velikansko drevo, tako se je sveta Cerkev iz malega začela ter razširila v košato drevo, pod čegar vejami se zbirajo nebrojni narodi. Kako pa je do tega prišlo, pojasnjuje druga prilika o kvasu. Kvas namreč prešine vso moko, jo presnuje, izpremeni ter jej podeli pravi okus, tako naj tudi Cerkev, kot nebeški kvas na zemlji, prešine pokvarjeno človeštvo, je spremeni ter njegovemu spoznanju in hotenju odkaže pravo pot. Ako pa hočemo, da bo človeštvo prevstvarjeno, mora biti prešinjen tudi posamezen ud, človek, oseba. b) Kakšen pa je ta nebeški kvas, ki se vmesi v človeško srce, ki vanj prinese novo življenje, ki izpreobrne človeško mišljenje, hotenje, želenje in delovanje, da ima nekak nebeški okus za Boga, da so vsa dela Bogu dopadljiva ter zaslužna za nebesa? Ta kvas je posvečujoča milost božja,1 in tudi njo pomenja druga prilika v današnjem evangeliju. Ta posvečujoča milost izpreminja posameznega, zboljšuje človeštvo; s to neprecenljivo pomočjo šele more sv. Cerkev izvrševati svojo vzvišeno nalogo: da prenavlja obličje zemlji. Kvas posvečujoče milosti je tisti nadnaravni dar, ki nas stori iz grešnika pravične, otroke božje in dediče nebeškega kraljestva. To čudovito delovanje posvečujoče milosti hočemo danes z božjo pomočjo premišljevati. Neskončno dobrotljivi Bog vlije pri sv. krstu človeški duši posvečujočo milost, in je pripravljen, ako smo bili tako nesrečni zgubiti jo, zopet jo podeliti v zakramentu sv. pokore. Posvečujoča milost božja nam torej predvsem 1. odvzame ter izbriše vse tudi največje grehe in peklenske kazni, katere smo zanje zaslužili. — Kot pravi kristjan si prepričan, da je duša več vredna nego telo, da je torej tudi nesreča, ki oškoduje dušo, veliko večja, nego ona, ki zadene telo. In glej, s posvečujočo milostjo te dobrotljivost božja ne oprosti samo grešnega bremena, ne samo nevarne bolezni, marveč dušne smrti — torej večne smrti. Kakor veste, ima kristjan dvojno življenje: Prvo, naravno življenje obstoji v tem, da se umna duša združi s telesom ter ga oživlja, da se tako človek pregiblje, vidi, sliši, misli, hoče, dela ... Da smo le za zemljo vstvarjeni, da bi nam bil Bog odmenil le časno srečo, potem bi nam zadostovalo to naravno življenje. Ali Bog nas je namenil za nebesa, za nadnaravno blaženstvo. Toda tja moremo priti le, če smo sami sveti, če smo Bogu podobni. In tisto blaženstvo si moramo zaslužiti, kar nam je le mogoče z nadnaravnimi dejanji, katera zopet potrebujejo nadnaravnih zmožnosti, nadnaravnega življenja. In tako nadnaravno življenje nam Bog deli 1 Po dr. Schmittu, II. J, st. 14! nsl. v posvečujoči milosti. Šele s to smo sveti, Bogu podobni; ž njo dobimo nadnaravne moči za dobra dela, da si tako zaslužimo večno zveličanje. Posvečujoča milost je torej nadnaravno življenje naše duše, kakor je duša naravno življenje našega telesa. Kakor daje duša telesu njegovo lepoto, in se posebno v človeškem očesu iskri nekak žarek dušne lepote, tako posvečujoča milost deli človeški duši čudovito, skrivnostipolno krasoto in veličanstvo. Kakor se solnčni žarek v rosni kaplji zrcali ter iz nje osvita lju-beznjive boje, tako odseva s posvečujočo milostjo solnčni žarek iz božjega veličanstva v duši človeški in jej daje tak blesk, da se Bog sam z dopadajenjem ozira vanjo ter si v njej postavi svoje prebivališče. To nadnaravno dušno življenje, posvečujoča milost, se zgubi s smrtnim grehom, in v tem trenotku se zgodi z dušo enako, kakor s telesom, ko se življenje, t. j. duša loči od njega, ko umrje. Seveda ne smete misliti, kakor bi duša z velikim grehom bila uničena, ker ona se ne da pokončati, je neumrjoča. Svoje naravno bitje obdrži, a nadnaravno, nebeško življenje zgubi, umrje, je mrtva pred Bogom in za nebesa. In to je strašno žalosten stan. Kakor truplo (mrtvo) ne more hoditi, gledati, slišati, delati . . . tudi grešnik v smrtnem grehu ne more storiti ničesar, kar bi bilo Bogu dopadljivo in zaslužno za nebesa. Če smrtni grešnik moli, se posti, deli miloščino . . . (ko bi v milosti božji delal, zaslužil bi si stoterno plačilo v nebesih) — tako pa si pridobi kvečjemu časno plačilo, morda milost Spreobrnjenja, a plačila za nebesa si ne zasluži, za nebesa je vse zastonj, kar je storil. Živi zastonj in za njegovo zveličanje je vse, kar dobrega stori, tako brez cene, kakor če pajk napravi mrežo, katero pa dekla v enem hipu uniči s svojo metlo. Truplo začne v par dneh gniti in je ostudno, tako je tudi duša s smrtnim grehom v očeh božjih ostudna. Kakor se obračamo z gnjusom od razpadajočega trupla, tako tudi Bog stud' grešno dušo. In smradljivo truplo se odnese iz družbe človeške ter pokoplje, tako zavrže Bog dušo, ki stopi s smrtnim grehom pred njegov sodnji stol, s srdom od sebe, da se pokoplje v pekel. Tako strašen je stan smrtnega grešnika. In iz tega groznega stanu oprosti posvečujoča milost božja človeka v enem trenotku. Naj si je kdo živel dolgo v smrtnih grehih, pa se je skesano spovedal, v tistem trenotku, ko ga je spovednik odvezal, mu podeli usmiljeni Bog posvečujočo milost — vse grešno breme, še tako številno in ostudno, je odvzeto. Spregledane so mu tudi grozne večne kazni, ki jih je zaslužil. Ako bi bil umrl pred eno uro, bi ga bilo požrlo peklensko brezdno, umre zdaj, odpro se mu zlata vrata sv. nebes. Ako je jetnik, oropan svojega premoženja svoje prostosti in časti, obsojen k smrti, in se v temni ječi trese, da ga bodo vlekli na vislice — pa mu kar na enkrat naznanijo, da je pomi-loščen: kako se razveseli zbog tolike sreče! Ali sreča, ki jo grešnik dobi z milostjo božjo, je neizmerno večja, ker oproščen je božje jeze, večne smrti, peklenske ječe. 2. A posvečujoča milost božja nas ne oprosti le smrtnega greha in večne pogube v peklu, temveč podeli tudi naši duši prelepe zaklade: ona nas stori svete in pravične, Bogu podobne ter dopadjive. Ko je trda zima razpregla čez zemljo snežno odejo, je vse pusto in mrzlo. Vse drugače pa je, ko pomlad pride v dežel. Megle zginejo, solnce se ljubko smehlja na modrem nebesu, livade zelenč, cvetlice duhtč, drevje cvetč, ptički žvrgolč ; kamor se ozreš, novo življenje in veselje. Enaka je izprememba v srcu grešnika, katerega opraviči posvečujoča milost božja. Kakor mladoletno solnce vzbudi novo, veselo življenje, tako vžge solnce milosti božje v srcu človekovem novo, nadnaravno, iz nebes prihajajoče ter v nebesa vodeče življenje. Je bila njegova duša prej odmrla za Boga in nebesa, pa zdaj milost privabi v njej zelenje in cvetje svetih misli, položnih čuvstev, blažilnih sklepov in zori žlahtno sadje bogoljubnega življenja. Popred ni imelo nobeno njegovo dejanje cene za nebesa; zdaj so njegova dela zaslužna za večnost in v eni četrtinki si več pridobi za nebesa, kakor prej v tednih, mesecih, letih. Prej je bila njegova duša grda in ostudna pred Bogom, kakor trohneče truplo; zdaj je čista in dična kot cvetlična gredica. In če je bilo srce poprej pusto in mrzlo in nemirno po grizenju vesti — zdaj sije prijazno vanj solnce ljubezni božje ter je napolnjuje z nepopisljivo sladkostjo. Kolikor bolj ta nebeški kvas milosti prešinja tvoje srce, toliko bolj se spreminja tvoje mišljenje, hotenje, delovanje — toliko bolj je božjemu podobno. Ti gledaš potem vse bolj v luči, v kateri to gleda Bog; presojaš vse, kakor presoja Bog; ljubiš, kar ljubi on; sovražiš, kar sovraži on. Kakor mišljenje tako prešinja Bog s posvečujočo milostjo tudi tvoje delovanje. Enako mladiki, ki se drži vinske trte ter zajema iz nje sok in življenje, da dozori sladek sad, si ti s posvečujočo milostjo skrivnostno združen z nebeško vinsko trto, ki je Kristus sam. On ti vdihne svojega življenja in ti da moči, da obrodiš sad za večnost. Kristjanova dobra dela so pozlačena v zasluženju Jezusovem, so pravzaprav Kristusova dela, torej neprecenljive vrednosti za večnost. Tako nas dela posvečujoča milost božja vedno bolj svete, pravične, Bogu podobne in dopadljive; in kdor poseda te zaklade, tisti okuša že na tem svetu nebeško mano. 3. A posvečujoča milost božja nas stori tudi otroke božje in slednjič dediče nebeškega kraljestva. — Ko je otrok rojen, stopi v časno življenje. Za to življenje se ima (za Bogom) zahvaliti svojim staršem. Zato se imenuje otrok svojih staršev. Ali takemu otroku manjka še nadnaravnega življenja. To pa prejme v sv. krstu. Tu se prerodi, ker stopi v novo življenje in k naravnemu prejme še nadnaravno življenje, namreč posvečujočo milost. Za to življenje pa se ima zahvaliti Bogu, ki mu ga daruje zbog zasluženja Kristovega ter ga nekako deležnega stori svojega lastnega, božjega življenja. Zato se imenuje človek, ki je v stanu posvečujoče milosti, otrok božji, ker ima od njega to nadnaravno življenje. To resnico nam potrjuje sv. Janez (l. J. 3. 1.) rekoč: „Glejte, kakšno ljubezen nam je skazal Oče, da se božji otroci imenujemo in smo.“ Le pomislimo nekoliko, kaj hoče to reči! a) Otroci so navadno svojim staršem podobni. Ko vsled posvečujoče milosti postanemo otroci božji, smo mu s tem podobni. Posvečujoča milost nam vtisne nadnaravno podobo božjo, ki se odsvita v prvotni svetosti in pravičnosti. Kako lepa mora pač biti taka duša, ker je odsev veličastva božjega. Iz kako malo si nekateri kristjani prizadevajo za to nezvenljivo in edinopravo, krasoto ! b) Otrok se v nekem pomenu v d e I e ž u j e službe, stopnje, časti svojih staršev. Otrok beračev je berašk, otrok plemenitašev je plemenitašk, otrok kraljev je kraljevski otrok. Vsled posvečujoče milosti imamo za Očeta Najvišega vseh kraljev, ki vlada nebo in zemljo — torej za nas čast, stopnja, ki daleč prekaša vse posvetne mogočneže. Otroci Najvišega smo, to bodi za nas največja čast! In kakor bi se kraljevski sin sramoval z razuzdanim življenjem sramoto delati svojemu kraljevskemu očetu, sramujmo se tudi mi z grdim življenjem onečastiti svojega nebeškega Očeta. c) Otrok je glavni predmet skrbi in ljubezni svojih staršev. Tako velika je materina ljubezen do otrok, da sv. pismo tej prispodablja ljubezen božjo do nas Kako se starši trudijo za vzgojo, hrano in obleko svojih otrok; in če kateri zboli, kako bedijo, molijo, storijo vse, da bi ozdravil ljubljenec! Ali menite, da se bo najboljši oče v nebesih v tej ljubezni dal prekositi po zemeljskih starših ? Ni li teh ljubezen le slaba iskra one žarne ljubezni božje? Če smo po milosti postali njegovi otroci, smo prepričani, da po očetovsko za nas skrbi. S sladko tolažbo nas to lahko navdaja, da njegovo oko vedno počiva nad nami, da smo dragi njegovemu srcu. — ln kako miren je otrok, če je pri starših. Vso skrb njim prepusti, in naj je sicer še tako boječ, ko je oče pri njem, se nič ne boji. Kako mirni smo lahko šele mi kristjani, ako se čutimo v stanu milosti božje! Naj se nam pripeti, kar hoče, zavedamo se, da je tako volja našega Očeta in je urejeno v naš blagor. č) Slednjič prebiva otrok v hiši svojih staršev, ve domače razmere, je pri njih mizi, se vdeležuje vsega, kar imajo, in podeduje njih premoženje. — Enaka sreča doleti nas glede našega Očeta nebeškega. Luč sv. vere nam posveti v čudovite sklepe božje. Vsak dan se lahko prikažemo v njegovi hiši, kjer prebiva sredi med nami, smemo se bližati njegovi mizi, nasito-vati in napajati se z Jezusovim mesom in njegovo sv. krvijo. Vdeležujemo se bogastev svojega nebeškega Očeta, zasluženj Kristovih, zakladov sv. katoliške Cerkve. ln ko bode dotekel čas našega zemskega potovanja, bodemo potem vsled njegove obljube podedovali nebeško kraljestvo, potem vzklije iz čudežne cvetlice milosti božje tamkaj sladki sad nebeške slave. Vstopiti smemo v očetov dom ter se ondi z vsemi izvoljenimi otroci božjimi vdeleževati njegovega blaženstva na vekomaj. Kaj vse torej ne stori kvas posvečujoče milosti, katerega Bog po svoji sv. Cerkvi vmesi med človeštvo, vmesi v srcih posameznih kristjanovi Preosnuje in prevstvari jih, ker odvzame greh z njegovimi slabimi nasledki in kaznimi za večnost, prinese seboj v človeška srca rajsko spomlad bogoljubnega živ- ljenja, ljudi napravi otroke božje, ki imajo pravico dedovati sveta nebesa. Povejte, ali se more misliti kaj veličastnejšega in dražjega, kakor je ta dar usmiljenja božjega, ta cena svete krvi Jezusove ? Zdaj pa se vprašajmo, predragi poslušalci, kako smo čislali v svojem življenju ta neprecenljivi dar posvečujoče milosti? Ali še hraniš ta največji zaklad ? Žal! da je marsikateri posvečujočo milost zapravil s smrtnim grehom in zdaj živi kot sovražnik božji. Kdorkoli si že, povej, si li opazoval kdaj nedolžnega otroka, komur čista duša, podoba božja, blesketa z očesa kakor prijazna zvezdica, — povej, kako ti je bilo pri srcu? Nisi li mislil na one blage dneve, ko si bil še bogoljuben otrok in tako srečen ? Ali si tudi grešnikovo srce ne šepeta, kar je svoj čas zapel mogočen vladar: O srečen, o srečen — ko otrok bi še bil! In ti nisi več otrok božji, nego tovariš satanov! — Boš li mar to ostal? — Ne! — Torej grešniki poslušajte, kar vam kliče apostol Pavel (1. Kor. 5. 7.) »Bratje postrgajte stari kvas, dabodete novo testo!" — Vi predragi, ki ste v stanu posvečujoče milosti, zdihnite z apostolom (1. Kor. 15. 10.): „Po milosti božji sem, to kar sem, in milost njegova v meni ni bila prazna." Varujte jo kot punčico svojega očesa, pomnožujte jo, ker ona je talent, katerega vam je Bog izročil, da mu ga vrnete z bogatimi obrestmi. — Potem, ako se ravnate, kakor ste zdaj čuli, se bo izpolnila želja in obljuba apostola nad vami: „Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj je z vami vsemi!" Amen. Ant. Žlogar. 2. Kate h etične pridige. VIII. Naš Odrešenik Jezus Kristus. Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam dopadenje. Mat. 3, 17. S prvim grehom v raju sta Adam in Eva storila Bogu neskončno razžaljenje. Uboga stvar, ki jo je Stvarnik vzdighil iz prahu zemlje, se drzne dvigniti zoper njega, vnemar pustiti njegovo prepoved. Zapeljivcu, s katerim sta govorila prvikrat, bolj verjeti, kot Bogu, katerega sta dobro poznala kot svojega najboljšega očeta, ali si morete misliti večje zaničevanje, ki je more kazati stvar svojemu Stvarniku? Neskončno sta žalila Boga, toda neskončnega, niti dostojnega zadoščenja pa ni mogel dati človek Bogu. — V oblast hudobnega duha je prišel človeški rod po grehu prvih staršev, pa preslaboten je bil sam od sebe, rešiti se iz spon satanovega suženjstva. Treba je bilo od drugod rešitelja, ki naj bi oprostil človeka oblasti hudobnega duha, dal zadostno zadoščenje Bogu za storjeno razžaljenje in naredil iz otrok jeze, otroke božje. On, ki je za večno zavrgel hudobne angele, se je človeka usmilil in mu poslal rešitelja, svojega edino-rojenega Sina Jezusa Kristusa, kateremu naj bo posvečeno naše današnje premišljevanjeI Štiritisoč let po grehu prvih staršev je preteklo, in potem je prišel na svet Odrešenik, rojen iz Marije Device v hlevcu pri mestu Betlehem. Angelski glasovi nad hlevcem: ,.Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!“ (Luk. 2,14.) so oznanjevali njegovo nalogo na zemlji, namreč dati Bogu zadoščenje za žaljeno čast in pridobiti mir človeštvu pred hudobnim duhom. Tudi ime, ki mu je bilo dano po angelovem naročilu, ime Jezus pomeni Odrešenika. „On bo namreč odrešil svoje ljudstvo njih grehov," (Mat. 1. 21.) pristavil je angel Jožefu. Da bi bili pa ljudje odrešenika tudi pričakovali in, ko pride spoznali, sprejeli, poslušali in ubogali, zato ga je Bog napovedoval že stoletja po prerokih. Natančno je bil označen čas njegovega prihoda, Betlehem določen za kraj njegovega rojstva, Devica iz kraljevega rodu Davidovega je bila napovedana kot njegova mati. Natančno je bilo že davno prej opisano njegovo učenje in delovanje, njegovi čudeži in prerokbe, njegovo trpljenje in njegova smrt na križu med razbojniki, njegov pokop in častito vstajenje od mrtvih. In glejte vse to, kar je bilo pisano o njem, se je do pičice zgodilo nad Jezusom Kristusom, sinom Marije Device. To je prvo znamenje, da je Jezus Kristus resnično obljubljeni odrešenik. Da bi pa mogel Jezus Kristus odrešiti človeški rod oblasti hudobnega duha, in dati Bogu dostojno zadoščenje, zato je pa treba, da je več kot človek, kajti le enak enakemu more dati popolno zadoščenje, zato je bilo treba, da je bil Jezus pravi Bog. Poglejmo, ima-li Jezus znamenja božanstva? Da je Jezus pravi Bog, nam dokazujejo: 1. Njegovi čudeži. Čudeži so namreč taka dela, kijih ne more drug storiti kot sam Bog. Ako kdo dela čudeže, je to znamenje, da je Bog. Sicer so tudi preroki stari zaveze in apostoli in svetniki delali čudeže, toda oni so jih delali v imenu božjem, Jezus jih je pa delal iz svoje lastne moči. Hromemu revežu pri templjevih vratih je dejal Peter: „V imenu Jezusa Kristusa nazareškega vstani in hodi!" (Dej. ap. 3, 6.) Jezus pa pravi naravnost mrtvi Jajrovi hčerki: »Deklica, vstani!" (Luk. 8, 54.) mladeniču v Najmu: »Mladenič, rečem ti, vstani!" (Luk. 7, 14.) Lazarju, ki je bil že štiri dni v grobu: »Lazar, pridi vun!" (Jan. 11, 43.) Evangelisti nam naštevajo mnoge in vsakovrstne čudeže, ki jih je delal Odrešenik nad živimi in neživimi stvarmi, pokazal je tudi oblast nad hudobnimi duhovi in se skazal s tem neomejenega, vsemogočnega gospodarja vsega stvarstva. 2. Jezus je dokazal, da je pravi Bog s svojo vsevednostjo in prerokovanjem. Samarijanki pri Jakobovem vodnjaku je razodel vse njeno življenje. Kolikokrat je rekel farizejem: Kaj mislite hudo v svojih srcih? Naznanil je učencem, da je Lazar umrl. Vedel in povedal je tudi že naprej, da ga bo Juda izdal in Peter zatajil, da bodo apostoli ob njegovem trpljenju bežali in ga zapustili. Napovedal je svoje trpljenje, smrt in vstajenje od mrtvih. Prerokoval je, da bodo apostole preganjali, da bo Jeruzalem razdejan in Judje razkropljeni po vsem svetu. Vse to se je natanko izpolnilo. Kdo more to vse naprej vedeti, ako ni vsevedni Bog? 3. Dokaz, da je Jezus Bog, je pa tudi njegovo sveto, res božje življenje. Nekoč je stal pred svojimi smrtnimi sovražniki in jim govoril ostre besede, ki so jih morale hudo razkačiti, vendar pa si ni upal nihče odgovoriti, ko jih vpraša: »Kdo izmed vas me bo greha prepričal?" (Jan. 8, 46.) Smrtni sovražniki njegovi mu niso mogli najmanjše stvari očitati. Ko so ga Judje pripeljali pred Pilata in ga dolžili vsakovrstnih hudobij, tedaj ga je Pilat izpraševal skrbno in natančno, pa ni mogel najti nikake krivice nad njim. Celo nevernik je moral pripoznati njegovo nedolžnost in reči: »Jaz sem nedolžen nad krvijo tega pravičnega." (Mat. 27, 24.) — Poglejmo še eno pričevanje za njegovo nedolžnost. — Ko je Jezus trpel smrtno obsodbo na sramotnem križu, ko ga je sramotilo njegovo lastno ljudstvo, tedaj se oglasi na njegovi desnici zagovornik njegove nedolžnosti izmed vrste najslabših ljudi, izmed razbojnikov, in pravi svojemu nesrečnemu tovarišu na levici: „Se tudi ti ne bojiš Boga, ker si v istem obsojenju. In midva sicer po pravici, po zasluženju svojih del, prejemava, ta pa ni nič hudega storil." (Luk. 23, 40. 41.) Imel in kazal je pa res Jezus vse božanske čednosti. Bil je dobrotljiv in usmiljen. Hodil je od kraja do kraja po domači deželi in povsod je dobrote delil. Lačne je nasičeval, bolnike ozdravljal, žalostne tolažil, drage mrtve jim obujal, grehe odpuščal, učil res božje nauke in dajal najlepše zglede. „On je vse prav naredil" in „nič hudega storil." Že iz navedenega spoznamo lahko, da je Jezus pravi Bog. To je pa tudi nebeški Oče sam razodel. Angel Gabriel je rekel Mariji: „Sveti Duh bo prišel v te, in moč Najvišjega te bo ob-senčila, in zato bo Sveto, ki bo rojeno iz tebe, imenovano Sin božji." (Luk. 1, 35.) Mnogokrat se je Jezus tudi samega sebe imenoval Sina božjega. Posebno važno pa je njegovo pričevanje o samem sebi pred sodnjim zborom, ko se je odločevalo za njegovo življenje in smrt. Ko mu je veliki duhovnik rekel: »Zarotim te pri živ.em Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, Sin božji?" (Mat. 26, 63.) — mu reče Jezus: »Ti si rekel, da, jaz sem." Vedel je, da ga čaka smrt za ta odgovor, pa ga je le izgovoril, ker je prišel na svet, da »priča resnici". Posebno slovesno je Jezusa nebeški Oče proglasil za svojega Sina pri krstu v jordanski reki. Ko ga je Janez Krstnik krstil, tedaj se oglasi Bog Oče: »Taje moj ljubi Sin, nad katerim imam dopadenje." (Mat. 3, 17.) Ravnotako je pričeval o njem Bog Oče, ko se je Jezus izpremenil na gori Tabor, rekoč: »Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam dopadenje, njega poslušajte!" (Mat. 17, 5.) Istotako so tudi apostoli imeli Jezusa in spoznali ga za pravega Boga. Nekoč vpraša Jezus apostole: »Vi pa, kdo pravite, da sem?" In Peter v imenu vseh odgovori: »Ti si Kristus, Sin živega Boga." (Mat. 16, 16.) Ko ga ugleda po vstajenju apostol Tomaž, zakliče: »Moj Gospod in moj Bog!" (Jan. 20, 29.) Bog je moral biti naš Zveličar, da je mogel dati Bogu dostojno zadoščenje, moral je pa biti tudi človek, da je bilo to zadoščenje človeško zadoščenje, zadoščenje človeškega rodu. Zato je bil Gospod Jezus tudi pravi človek, s človeško dušo in človeškim telesom, nam enakv vseh rečeh, razen greha. (Hebr. 4,15.) On sam se prav pogosto imenuje sina človekovega, on je in pije, je truden in spi, je lačen in žejen, on trpi in umrje kot vsak izmed človeških otrok. Njegova duša ima sočutje nad lačno množico, joka nad nespokornim Jeruzalemom, njegova duša je na Oljiski gori „žalostna do smrti". Vendar pa kot človek ni mogel priti na svet, kot pridejo drugi Adamovi otroci, ker sicer bi imel izvirni greh, bi bil v oblasti hudobnega duha in ne mogel bi biti naš Odrešenik. Zato je Bog dušo in telo častite Device Marije, da bi vredno bivališče njegovega Sina biti zaslužila, s pomočjo Sv. Duha pripravil. Obvaroval jo je izvirnega greha, izbral za nevesto Sv. Duha, s katerega močjo se je v njenem deviškem telesu spočelo Sveto, ki je imenovano Sin božji. Razvideli smo, da je Jezus naš Odrešenik tudi Kristus, po hebrejsko Mesija in po naše Maziljenec, da, On je maziljen od Očeta po Sv. Duhu za našega učenika in preroka, maziljen za našega velikega duhovnika, maziljen za našega kralja in gospo-dovalca, zato naj mu bo čast in hvala po vsem zemeljskem krogu! Slava in češčenje pa tudi njegovi Materi, devici Mariji, Po trikrat na dan se glase nebeški glasovi posvečenih zvonov po vesoljni zemlji Mariji v čast in slavo, kar nam tako ljubko opeva premila pesem naša: Ko v jasnem pasu primiglja, nam zvezdica daničica, se milo sliši že zvonenje Mariji v čast in počeščenje, in z zlato zarjo vse časti: Češčena si Marija ti! Počastimo, otroci Marijini, vselej ob tem zvonenju, našo ljubo Mater in zahvaljujmo Jezusa za veliko milost včlovečenja in odrešenja. Gotovo nam bo ta pobožnost donesla blagoslov v življenju, ob smrti in v večnosti. Na Španskem so imeli prelepo navado ob Marijinem zvonenju takoj prenehati z vsakim delom in moliti angelsko češčenje. Nekoč se je pa ljudstvo uprlo zoper svojega vladarja in je z orožjem naskočilo kraljevo palačo. Bilo je zvečer. Ravno so sekali vrata, kar zapoje zvon in vabi k Marijinemu češčenju. Poveljnik takoj odloži orožje in za njim drugi in molijo, potem pa začno zopet svoje delo. Seveda so bili premagani, sojeni in obsojeni. Poveljnik je imel dobro ženo, ki je prosila nekega duhovnika, naj prosi zanj milosti pri kralju. Bil je pomiloščen, toda preden je došlo pomiloščenje, je stal že na morišču; že so mu zavezali oči in šest vojakov je pomerilo nanj. Toda čujte: ljubeznivo zadoni glas zvona vabeč k molitvi angelskega češčenja. Vojaki odlože takoj puške in molijo. Preden pa končajo molitev, že prijaha kraljevi poslanec z radostnim poročilom pomiloščenja. Marija ga je rešila prezgodnje telesne smrti in tudi nas, ako jo bomo zvesto častili, ne bo obvarovala samo časne, temveč tudi večne smrti. Amen. Ferdinand Gregorec. Zadnja nedelja po binkoštih. /. v lastni, povečani in z novimi stroji opremljeni knjigoveznici, malo pozneje kakor lansko leto dogotovila letošnji književni dar za svoje člane. Vendar bodo društveniki prejeli knjige tako zgodaj, kakor je bilo v navadi prejšnja leta. Ko jih bota zima in dolgi večer zbirala na klopi ob topli peči in ob čedni mizi v kotu sobe, bodo že lahko črpali zdravo hrano za glavo in srce iz novih knjig, ki jim je hodo prinesle letos za stari dve kroni precej več kakor druga leta. Razpošiljanje knjig seje pričelo 18. oktobra: najprej jih prejmo najoddaljenejši člani — v Ameriki, Afriki in Aziji — Za njimi najbližji Korošci — potem pa 1. člani v raznih krajih zunaj slovenske zemlje; 2. poreška, krška in senjska škofija; dalmatinske in bosenske škofije; djakovska, zagrebška in ogrske škofije; sekovska in videmska; 3. ljubljanska, 4. goriška, 5. tržaško-koprska, 6. lavantinska škofija. B. 1. Christianus Pesch S. J. Praelectiones dogmaticae. Tomus IV. Editio tertia. Friburgi Brisgoviae. Sumptibus Herder MCMIX. (Vel. 8°, XII. -f- 399). Cena nevezani knjigi K 7‘fc8, vezani K 9'60. V kratkih presledkih izhajajo posamezni odlomki Pescheve dogmatike v tretji izdaji. Četrti zvezek obsega troje daljših poglavij, o včlovečeni Besedi, o blaženi Devici Mariji, o češčenju svetnikov. Na koncu je dodano obširno stvarno in osebno kazalo. Pisatelj skuša svoje precej obsežno delo obdržati vedno na višini časa. Vsaka izdaja je popolnejša, obširnejša od prejšnje. Tretja izdaja tega zvezka je za 50 strani obsežnejša kot prva. Stvarno in osebno kazalo je nekoliko okrajšano, ne na škodo knjigi. Težišče knjige je v prvem delu, ki govori o včlovečeni Besedi. V novi izdaji je pisatelj precej raztegnil in izpopolnil dokaz temeljne resnice krščanstva: Jezus Kristus je pravi Bog. Dodal je mnogo tekstov iz sinoptikov in cerkvenih očetov. Tudi traktat o prostosti človeške volje Kristusove je precej naraste). Ostala dva dela, o blaženi Devici Mariji in češčenju svetnikov, sta v primeri s prvim delom dosti krajša, vendar pa tudi precej obširno obdelana. Tu je pisatelj marsikaj novega dodal k poglavju o božjem materinstvu Marijinem in znatno raztegnil zgodovinski dokaz za vero v Marijino devištvo. Sploh treba priznati, da si je pisatelj najbolj prizadeval, vedno dobro izpeljati zgodovinski dokaz, t. j. dokazati kontinuiteto vere v posamezne dogme od apostolskih časov do danes. Knjiga je zato prebogata lepih izrekov cerkvenih očetov in starih pisateljev. Mnogo je porab-nega za cerkvene govore, tako zlasti poglavje o trpljenju, smrti in vstajenju našega Odrešenika; kar je pisanega o Mariji, se da skoro vse porabiti na prižnici. Knjiga izkazuje precej nove literature, žalibog da je ta raztresena semintje po knjigi. Pač bi bilo umestnejše, ako bi bila važnejša literatura zbrana v začetku daljših odstavkov, kakor je to v drugih znanstvenih delih. Sicer je pa knjiga vsega priporočila vredna, in kdor bi rad obširnejšo, temeljito dogmatiko, mu bo Peschovo delo jako dobrodošlo. Sn. 2. Diessel P. Gerhard, C. Ss. R; Diebetrachten.de Ordens/rau. Hand- buch fiir Barmherzige Schwestern. Zwei Bande. 8° (XXX in 976 str.) M. 8’40; vezan M. 10*40. Freiburg. Herder. — Leta 1908. je izdal znani homilet Diessel prvo izdajo te izvrstne knjige, ki je že v teku enega leta izšla v drugi izdajL Knjiga ;e v prvi vrsti namenjena usmiljenim sestram, bo pa z majhnimi izpre-membami jako dobro služila tudi drugim redovnicam in redovnikom. To delo moramo imenovati res mojstrsko in vseskozi praktično. Premišljevanja so jedrnata, a jako kratka. Imajo večinoma le eno samo točko in so izpeljana tako, da služijo posebno dobro onim, ki se drže pri premišljevanju navodila sv. Ignacija. Premišljevanjem za vsak dan je dodanih dokaj premišljevanj za praznike Gospodove, Matere božje in za dneve svetnikov. Tudi pridigar bo dobil jako lepih in porabnih misli v tej res zlati knjigi. P• E. 3. Lehr-, Gebet- und Spruchbiichlein zur Erteilung des Religionsunter- richtes an Kinder von vier bis sieben Jahren. Ein Handbiichiein fiir Lehrer und Erzieher, besonders fiir Miitter und Kinderschwestern von Dr. Julius Berberich. 2. Aufl. 12° (XII. 102.) Herder, Freiburg 1908; M. —'50, vez. M. —TO — Skušnja uči, da je pouk pri otrocih tem težji, čim mlajši je otrok, vendar se pa z verskim poukom pri otrocih nikdar ne prične zadosti zgodaj. Knjižica bo dobro služila materam in gospodičnam, ki vodijo otroške vrtce; jako dobro došla pa bo tudi katehetom kot pomoček pri nauku prvega šolskega leta. Tvarina je razvrščena v vprašanja in odgovore, ki se po vrsti naslanjajo na najvažnejše zgodbe starega in novega zakona. P. E. 4. Gehet zu Jose/! — Gebetbiichlein fiir Verehrer der hi. Josef, namen- tlich zutn Gebrauch vvahrend des Monats Marž, von Jakob van Gils. 5.AufIage Herder, Freiburg. 24° (XX., 290) vez. M. 1*40. — Knjižica obsega poleg navadnih molitev molitve in razne pobožnosti na čast sv. Jožefa. Prav porabna so kratka premišljevanja za mesec marcij. Litanije na str. 256. naj se v prihodnji izdaji nadomeste z litanijami, katere je potrdil sv. oče Pij X. Knjižica, ki je izšla v peti izdaji, govori sama za svojo porabnost; le cena se nam dozdeva za nemški molitvenik previsoka. P. E. 5. Der hi. Kleniens Maria Hofbauer. Eine Lebensskizze von P. Georg Freu n d, C. Ss. R. 3. izdaja popravljena po P. Franc Weimann, C. Ss. R. Verlag von Friedrich Pustet, 1909. Cena K 1'02. — Knjižica poda nakratko sveto, delavno in uspehov polno življenje svetnika Klemena Marije Dvorak. Pisatelj spremlja svetnika od zibeli do groba. Govori o vzgoji in izobrazbi. Omenja njegov odločni korak, ko vstopi v red redemptoristov. Dalje izvemo iz životopisa, da je deloval svetnik prav vspešno v Varšavi. Ko ga preženo, se preseli na Dunaj, kjer posveti svoje velike zmožnosti bližnjemu v blagor. S požrtvovalnim delom zasluži častni naslov »apostol Dunaja*. Knjižica se spominja čudežev, ki so se dogodili in se še dogajajo. — Delce je namenjeno za ljudstvo; pisano je ponekodi še precej dobro, tupatam preveč enolično in dolgočasno. Spis zadošča samo za hitro informacijo; kdor pa želi proučiti tega velikega moža, si bo pa moral umisliti večje delo. J. D. 6. Wachholder-Geist gegen die Grundiibel der Welt: Dummheit, Siinde und Elend. Sammel-Ausgabe der Kalender ftir Zeit und Evvigkeit 1873—1876 in 1878 von A 1 b a n S t o I z. Ilustrovano. (XII. in 476) K 3*12; vezano K 4 80. Freiburg in Br. — Knjiga obsega pet koledarjev za .časnost in večnost*. Piša- telj poklanja bolnemu človeštvu zdravila proti osnovnim zlom sveta: neumnosti, grehu in bedi. Prvi koledar je naslovil: „Kohlschwarz mit einem roten Faden.“ Govori o sredstvih za zdravje ter povdarja : zmernost, snažnost, globoki verski čut in drugo. Drugi koledar „Armut und Geldsachen” naslika bedo malo- in velikomestnih ljudi in judovsko sleparstvo. Očrta življenje svetega Vincencija Pavlanskega. Koledar za leto 1876. pripoveduje povest »Križana usmiljenost” ali življenje sv. Elizabete. Zadnji koledar opisuje Izvor kruha največjega božjega daru za telo. — Snov je povsem praktična, obdelana vestno in dostikrat duhovito. Uporabiti se da ob raznih prilikah za cerkvene govore, predavanja in spise. Čita se omenjena knjiga gladko in bravec se ne more dolgočasiti, ker so spisi osoljeni tudi z dobrimi dovtipi. Nekateri imenovanih koledarjev so prevedeni v razne jezike. J. D. Glasba. 1. Moški zbori. Uglasbil Vinko Vodopivec. Cena 1 K 60 vin. V Ljubljani 1909. Založila Katoliška Bukvama. — Sedaj, ko so večinoma vsi zbori iz Mohorjevih pesmaric že obrabljeni, gotovo dobro doide vsaka nova zbirka, ki ima kaj lepega na sebi. Pričujoča zbirka obsega šest moških zborov in enega ženskega. Ker so vsi zbori jako melodiozni in ne težki, bodo pev:ka društva gotovo rada po njih segla. Posebno dobro bodeta učinkovali obe koračnici: »Bratje v kolo” in »Bratom Orlom”. Pri slednji je posebno trio zelo efekten. Zelo ljubka je »V mraku” z Gregorčičevim besedilom. Litografija je dovolj razločna. Zbirko prav toplo priporočamo. 2. Fr. Marolt: Nagrobnice. Drugi premenjeni natis. Z dovoljenjem kn. šk. ordinariata. V Ljubljani, 1909 Izdala in založila Katoliška Bukvama. Silno potrebna zbirka. To dejstvo kaže drugi natis, ki je nekoliko pomnožen. Zbirka obsega 24 slov nskih, 3 latinske pesmi (med temi Foersterjev »Libera” iz »Cantica sacra” II. del) in četveroglasni Miserere, kakor se poje pri pogrebih. Pridejan je tudi trojni „Kyrie eleison” In responzoriji. Nekateri zbori so si'no lepi in učinkujoči. Škoda, da so le premalo znani. Ta zbirka bo temu temeljito odpomogla. Ponatisnjeni so tudi vsi zbori iz Mohorjevih pesmaric. Izmed bolj neznanih so posebno lepi Aljažev: »Pri mrtvaškem sprevodu” (Oj težka, oj tožna pot), Vilharjev: »Oj spavaj sladko, srce drago...,” Ferjančičev: »Z bogom, brat predragi...,” Gerbičev: »Rože in trnje stelje povsod” — in potem Foerslerjevi. Zelo dober je tudi brez dvoma Tovačovsky: »Tugospev” (Gori k nebu zvezdnatemui. Povsod priznano najlepši pa je Mendelssohnov: »Beati mortui”, ki pa seveda zahteva ne le izvežbanega, ampak tudi številnega zbora, sicer je popolnoma nemogoče obvladati tisto moč in globokost, ki jo ima ta spev v sebi. — Kar se tiče žalostink smo z moškimi zbori sedaj hvala Bogu dobro založeni, morda bi ne bilo odveč, da bi dobili sčasoma tudi kaj mešanih zborov. Naj bi skladatelji mislili nato. To zbirko pa moramo vsem zborom toplo priporočati. Cena je 2 K 40 v. Z. Založba »Katoliške Bukvarne”. Tisk »Katoliške Tiskarne”. Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.