Novo kazensko pravo Kraljevine SHS. IDEJNE OSNOVE REFORME. Univ. prof. Aleksander Maklecov. Reformno gibanje v področju kazenskega prava v Evropi nam kaže po svetovni vojni izredno zanimivo in poučno sliko. Vsaka korenita preosnova zakonodaje beleži več ali manj globoko segajoče sp.remembe v socialnem življenju in v družabnih naziranjih prav tako, kakor beleži sejsmograf podzemeljske tektonske procese. Radi ponazorjenja omenimo le dva obče znana zgodovinska primera. Velike reforme Napoleona I. in v prvi vrsti sloveči Gode Napoleon so značile legalizacijo tega preokreta v sodobnem družabnem in gospodarskem življenju, ki ga je povzročila prva francoska revolucija. To je bil zgodovinski mejnik, ki je ločil staro polfevdalno Evropo od nove Evrope. Še en primer! Velike reforme ruskega carja Aleksandra II. v 60. letih 19. stoletja — odprava tlačanstva, izvedba lokalne samouprave, korenita reorganizacija sodstva itd. — tv^orijo rezultat teženj in prizadevanj dolgih desetletij. Tudi v .sedanji preosnovi kazenskega prava, ki se vrši v celi vrsti evropskih držav, se zrcali poleg nove kriminalno-politične orientacije tudi nova koncepcija zločina in zločinca, kakor tudi nova naziranja o nalogah države v njenem boju zoper zločinstvo. Ta boj traja že od pamtiveka. »Krvave vojne prestanejo in v narode pride mir, toda borbi človeštva proti onemu nepremagljivemu sovražniku, ki mu je ime zločinec, kakor se zdi, ni konca, in ne upamo na čas, ko bodo iz mečev izkovani lemeži in nas.topi zlata doba miru.« Tako pravi največji ruski kriminalisit prof. N. Tagancev — in proti temu pesimističnemu zaključku je težko ugovarjati. Toda navzlic vsem težkočam stremi moderna država za tem, da naj bo borba 12 178 Novo kazensko pravo kraljevine SHS. zoper zločinstvo kar moč smotrena ter da naj se ogromne vsote za vzdrževanje kaznilnic ne žrtvujejo zaman. V najvišjih interesih moralne regeneracije in rasne higijene ljudstva bi bilo res nujno potrebno, da se odstrani vse, kar se je izkazalo v kaznovalnem sistemu kot nesmotreno in da se uveljavijo nove metode in načini borbe zopdr »nepremiagljivega sovražnika«, ki naj bodo bolj učinkoviti kot poprejšnji. Bistveni pogoj uspeha vsake temeljne zakonodajne reforme je predvsem, da se pravilno in točno pojmuje duh zakonov, »r esprit des lois«, z drugimi besedami idejne osnove novega prava, ki stopa na mesto starega. Treba je ugotoviti, kaj je prinesla oz. kaj obeta izvršena preosnova prava, izluščiti je treba iz suhoparnih pairagrafov njih živo vsebino ter si ustvariti sintetično sliko nov(ega prava. Priznavamo ogromen pomen skrbne dogmatično-komentatorične obdelave nove zakonodaje, toda ne smemo puščati v nemar tudi pravkar omenjene splošne naloge. Za uresničenje reforme velikega stila ne zadostujejo notranje vrline in zunanja dovršenost tega ali onega novega zakonika. Vsaka pireoSnova prava predpostavlja gotove socialno - psihološke pogoje, rekli bi gotovo reformino razpoloženje predvsem v vrstah onih, ki so poklicani, da izvršujejo zadevno preosnovo prava. Če pa naj pronikne duh nove kazenske zakonodaje v ljudske plasti in zlasti, kadar gre za take panoge kot kazensko - materialno in procesualno pravo, je težko pričakovati, da bo ljudstvo takoj uvidelo važnost take refoirme, kajti večina državljanov v svojem življenju vobče ne pride v neposredno dotiko z normami kazenskega prava. Toda vsaj oni, ki so poklicani, da izvršujejo kazensko pravosodje oz. sodelujejo pri njem, to so sodniki, državni pravdniki, odvetniki, vodje kaznilnic in poboljševalnic in pravniški naraščaj, se morajo predvsem uživeti v duh novega prava in ga oživo-tvoriti. Uveljavljenje novega k. z. 27. januarja 1929, k. pr. reda 16. februarja 1929 in zakona o izvrševanju kazni na prostosti istega datuma je treba presojati po našem mnenju v prvi vrsti J z občno - državnega vidika. Spominjamo se, kakšen pomen je imelo izenačenje kazenske zakonodaje v Nemčiji 1. 1871, ko so bili odpravljeni številni partikularni kazenski zakoniki 'Novo kazensko pravo kraljevine SHS. ¦l/'9 in se je uveljavil nov edinstveni kazenski zakonik za vso Nemčijo. Isti partikularizem kazenske zakonodaje je bil značilen za Jugoslavijo v prvem desetletju po previratu. Ni treba izgubljati besed, da bi še enkrat dokazovali, kaj je pomenila ta neenotnost kazens(kega prava, kako kvarno je vplivala na narodovo pu-iavno zavest, kako je žalila skoraj na vsakem koraku pravni čut in čut pravičnosti. Različna kvalifikacija enih in istih kaznivih dejanj, različne kazenske postavke za iste delikte, neenoten način odmerjanja in izvrševanja kazni v raznih pokrajinah države — vse to so bili nedostatki, ki so izvirali iz obstoja šesterih sistemov kazenskega prava v naši kraljevini. Delno izenačenje kazenske zakonodaje bodisi v tej obliki, da se je na vse ozemlje kraljevine razširila veljavnost poedi-¦nih poglavij srbskega k. z., bodisi v obliki izdaje novih občno-državnih zakonov, ne samo ni pospeševalo prave unifikacije, temveč je povzročalo cesto še večjo zmedo. Pravosladje posameznih pokrajin je bilo navezano na ju-dikaturo višjih sodišč onih držav, h katerim so te pokrajine prej pripadale (Avstrija, Ogrska), dasi so bile življenjske vezi z zakonodajo teh držav in z razvojem te zakonodaje po vojni naravno pretrgane. Dasi se zavedamo nedostatkov naše nove izenačene kazenske zakonodaje, moramo vendar priznati, da bomo šele od 1. januarja 1930 imeli pravi jugoslovanski kazenski zakonik, a ne pisano mešanico različnih, deloma popolnoma tujerodnih norm in določb kot dosedaj. Gibalne sile vsake reforme koreninijo v narodovi misel-nositi, to je v čimitelju, ki ima psihološki značaj. Zakoni in kodeksi ostanejo lahko mrtve črke in mrtve besede, če ne najdejo odmeva v človeških dušah. Reforma zahteva vere in navdušenja. Zato je treba že sedaj delati na to, da bi se ustvarilo, rekli bi, reformno ozračje, da bi se ustanovile močne skupine prijateljev reforme, ki bi bili pripravljeni lotiti se dela z vso vnemo, zavedajoč sle njegovega pomena in njegove odgovornosti. V to svrho je neobhodno potrebno biti na jasnem ^lede idejnih osnov pravkar dovršene reforme kazenskega prava. V naših nadaljnjih izvajanjih bomo poskusili pred- 12* 180 Novo kazensko pravo kraljevine SHS. ' Projekat i motivi kaznenog zakonika za Kraljevinu Srbiju. (Predgovor, str. IV—V). Beograd. 1910. očiti vsaj najpoglavitiiejše momente, ki tvorijo po našem prepričanju idejno bazo preosnove kazenskega prava v naši kraljevini. Preosnova kazenskega prava v novi dobi se naslanja na potrebe, ki sD se izkazale v življenju in praksi, ter na postu-late moderne kazensko - pravne vede. Ta dva momenta sta bila merodajna tako pri sestavljanju srb. k. z. 1910, kakor tudi našega novega edinstvenega k. z. V rešenju ministra pravde Kraljevine Srbije g. Marka Trifkoviča z dne 27. marca 1908, s katerim je bila ustanovljena komisija za izdelavo novega k. z. za Kraljevino Srbijo, je bilo med drugim rečeno: »Razvijanjem i usavršavanjem društvenih odnosa, napredovanjem društvenih i ostalih nauka i u opšte kulture, u opšte u svetu a posebice i u našoj državi, dolazilo se postepeno uvek do uverenja, da odredbe našeg kaznenog zakonika, zakonika o krivionom sudskom postupku i odredbe o načinu izvršenja kazni nisu dovoljne, da svojom punom snagom zaštite društveni poredak od protipravnih napada pokvarenih, opakih i ¦a opšte rdjavih ljudi.« V istem rešenju je srbski justični minister poudarjal, »da je vrlo potrebno podvrči naučnom izpiti-vanju i kritici odredbe našeg kaznenog zakonika, i oceniti nje-govu umesnost prema rezultatima, poistignutim na poiju nauke kaznenog prava«.^ Obrazložitev novega k. z. SHS iz 1. 1922 pa zlasti navaja, da »opšti deo projekta ima više krupnijih načelnih osobenosti. koje ga odlikuju prema krivičnim zakonicima postoječim u ovoj ili onoj pokrajini naše države. One su u nj unete u naslonu na sadašnje stanje krivično - pravne nauke kao i na reforme u oblasti krivično - pravnih mera za suzbijanje kriminaliteta.« (Str. 84). V področju kazenskega prava kot normativne vede je težko pričakovati popolne enotnosti teoretskih naziranj in zaključkov, zlasti če gre za eminentno - praktična vprašanja kriminalne politike. Kazensko - pravna veda je postala baš v zadnjih desetletjih torišče ostrih sporov, katerih so se udeležili Novo kazensko pravo kraljevine SHS. 181 zastopniki različnili šol in doktrin — klasične, sociološke in antropološko — pozitivistične. Ker se je spor nanašal na najbistvenejše probleme kazenskega prava, se je prvotno zdelo, da ne bo moči priti do sporazuma niti glede osnovnih točk reforme kazenskega prava, ki se je pripravljala v več evropskih državah. Toda baš neodložljive potrebe življenja so zahtevale kompromis, ki se je končno dosegel, ne da bi se moglo reči, da je zmagala ta ali ona smer teoretske misli. Tako je bilo v Nemčiji in tudi skoro v vi^eh drugih državah, kjer se je vršila reforma kazenskega prava. Izjemo tvorita le italijanski načrt Ferrija iz 1. 1921, ki kakor znano, ni prodrl, ter je bil nadomeščen s kompromisnim projektom Rocco, in Sovjetski k. z. iz 1. 1927, ki stoji s svojo razredno ideologijo vobče izven razvojne linije evropskega prava. Pri sestavljanju k. z. Kraljevine SHS so sodelovali zastopniki različnih simsri kazensko - pravne vede: pristaši klasične šole (n. pr. dr. Dušan M. Subotič), izraziti adepti sociološke šole (dr. M. Cubinski in dr. M. Dolenc) in kriminalisti, ki stoje nekako v sredi med tema šolama oz. oblikujejo nove teorije (dr. J. Šilovič in dr. T. Živanovič). Toda pozicijo našega novega k. z. najbolj točno označuje po našem mnenju nastopna formula g. Marka Djuričiča. Ta odlični srbski pravnik je že ob priliki sestavljenja s|rb. osnutka namreč rekel tako-le: . . . »Zakoni se ne grade prema pogledima pravničkih škola, več prema stvarnoj potrebi društvenoga života.« (Motivi, str. 707). Največjo zaslugo t. zv. klasične šole vidimo v tem, da v področju kazenskega prava dosledno izvaja temeljno načelo pravne države, namreč princip določnosti prava, ki ima poseben pomen vprav za kazensko pravo. Od tega načela — nullum arimen, nulla poena sine lege — tudi naš novi k. z. ni odstopil (§ 1 k. z.). V tem pogledu sledi več kot stoletni tradiciji evropskega prava, ker je bila že francoska ustava iz 1. 1793 slovesno proglasila: »La loi qui punirait des delits commis avant qu'il existat serait une tyrannie« (§ 14). Kazen je ostala tudi v novem k. z. glavno sredstvo borbe zopen zločinstvo. Toda poleg kazni so predvidena tzv. očuvalna sredstva (mere bezbednosti). Potemtakem imamo sedaj to. 182 Novo kazensko pravo kraljevine SHS. kar označuje prof. T. Živanovič kot dualiteto sankcij v kazenskem pravu (dualitet krivičnih sankcija), obrazložitev n. k. z. 1922 pa smatra za najvažnejšo novoto našega reformiranega kazenskega prava. V tu omenjeni dualiteti sankcij se najbolj jasno zrcali kompromisni značaj reforme kazenskega prava pri nas in vobče v kontinentalni Evropi, kajti skoro vsi načrti kazenskih zakonikov so še postavili v tem pogledu na isto stališče. Kazen kot povračilo je tradicijonalno sredstvo stairega prava. Zahteva, da se vpeljejo očuvalna sredstva, pa je eno glavnih gesel moderne smeri kazensko pravne doktrine. Kazen je predvsem povzročitev zla, ki služi kot povračilo, ki naj bo primerno zločinčevi krivdi. Kazen je hkrati neke vrste diskvalifikacija zločinca, v kateri se izraža etična ocena dejanja in njegova zavržnost. Kaj pa je očuvalno sredstvo? Najbolj jasno formulira razliko med kaznijo in očuvalnim sredstvom prof. ExneT.^ V borbi zoper zločinstvo ima država dvoje vrst orožja: kazni in očuvalna sredstva. Dočim predpostavlja kazen krivdno dejanje vračunljive osebe, so očuvalna sredstva namenjena individuom, na katere kazen še ne ačinkujc (n. pr. otroci), oz. več ne učinkuje (n. pr. nevarne nevračunljive osebe), ali pa učinkuje nezadostno (n. pr. manj vračunljive osebe, tzv. nepoboljšljivi povratniki itd.). Z očuvalnimi sredstvi se hoče država boriti zoper opasnost tudi takih zločincev, ki jim dosedanje kazensko pravo ni moglo do živega. Kazen stremi v prvi vrsti za tzv. generalno prevencijo, pri uporabi kazni se upošteva predvsem vpliv, ki ga ima kazen napram celoti, napram občestvu. Nasprotno sipecifičen cilj oču-valnih sredstev je specialna prevencija, to se pravi vplivanje na posameznega zločinca. Toda ta razlika ni absolutna. Saj utegnemo govoriti tudi o specialno preventivni funkciji kazni: dovolj je, če navedemo stari izrek — nemo prudens punit quia peccatum, sed ne peccetur. Na drugi strani utegnejo indirekt-no očuvalna sredstva imeti strašilni učinek in učinkovati vsaj deloma generalno - preventivno. Vendar je generalna prevencija osnovna funkcija kazni, dočim zasledujejo očuvalna sredstva načeloma specialno - preventiven smoter. ^ Dr. Franz Exner. Die Theorie der Sicherungstnittel. Berlin. 1914. Novo kazensko pravo kraljevine SHS. 183 Na oblikovanje določb našega novega k. z. o očuvalnih sredstvih (pogl. IV, §§ 50—60) je vplivala teorija T. Živanovi-ča. V svoji razpravi »Dualitet krivičnih sankcija, kazne i mere bezbednosti« naglasa prof. Živanovič, da »nužnost raere bezbednosti proističe iz suštine ciljeva popravke i lečenja« in da »ciljevi te sankcije mogu biti . . . samo popravka i lečenje«. V kratki obrazložitvi nov. k. z. SHS iz 1. 1922 je rečeno skoro dobesedno isto: »U projektu su . . . predvidjene mere bezbednosti . . . Njima je cilj isključivo popravka i lečenje izvr-šilaca krivičnih dela, podobnih ili nepodobnih za uračunljivost. Zato one ne mora da budu srazmerne po svom trajanju težini dela i vinosti kao kazna, te se tako pojavljaju kao nužna do-punakaznama u borbi protiv kriminaliteta.« »Pravni osnov za izricanje mera bezbednosti je stanje opasnosti po društvo (etat dangereux). Samo se dakle protiv onih izvršilaca krivičnih dela mogu dosuditi mere bezbednosti, koji se pojavljaju kao opasni za društvo usled sklonosti za vršenje krivičnih dela.« Podrobne analize pravne narave očuvalnih sredstev v tej naši razpravi seveda ni meči podati. Omenimo le mimogrede, da se nam zdi Živanovičeva koncepcija očuvalnih sredstev sporna zlasti glede na določbe našega novega k. z. o očuvalnih sredstvih. Res je sicer, da je kriterij za uporabo teh sredstev opasnost zločinca. Toda smotra očuvalnih sredstev sta po našem prepričanju: 1. poboljšanje onih, ki so sposobni za to, in 2. izolacija (izločitev) nepoboljšljivih ter nevarnih duševno neozdravljivih zločincev oz. preprečenje njih nadaljnjega škodljivega oz. nevarnega udejstvovanja (Unschadlichmachung). Zdravljenje ni specifičen smoter očuvalnih sredstev, marveč le eno izmed sredstev za dosego drugega višjega in za kazensko pravo relevantnejšega cilja (prilagoditev k zahtevam pravnega reda — socialno poboljšanje). Ob drugi priliki bomo poskusili bolj podrobno utemeljiti te naše trditve. Vsekako pomenja uvedba očuvalnih sredstev v sistem sankcij našega novega k. z. velik korak naprej v primeri z dosedanjim stanjem. S tem je podana nada, da se bomo mogli z večjim uspehom boriti zoper trdovratne povratnike (§ 51), delomržneže (§ 52), nevarne nevračunljive in manj vračunljive osebe (§ 53) ter nevarne pijance (§§ 54 in 55). 184 Novo kazensko pravo kraljevine SHS. Uresničenje omenjenih sredstev je miogoče le pod določnimi pogoji. Zgradba in notranja ureditev modernih zavodov za očuvanje, poboljšanje in prisilno zdravljenje zahteva znatnih izdatkov od države. Smotrena organizacija očuvalnih sredstev predpostavlja nadalje pritegnitev strokovno naobra-ženega osobja, ki se zaveda pomena reforme in svoje odgovorne naloge. V to svrho bi bila po našem mnenju nujno potrebna ustanovitev posebnih tečajev, ki bi jih vodili izkušeni kriminalisti in psihiatri. Višjim uraidnikom ministrstva pravde, ki jim bo poverjeno nadzorovanje očuvalnih zavodov, kakor tudi zastopnikom zadevnih ved na jugoslovenskih univerzah (kriminalisti, psihiatri) naj bo omogočeno, da se seznanijo z ustrojem takih zavodov y tujini. Končno zlasti za udejstvitev takih ukrepov kot zaščitni nadzor (§ 56), bo treba pospeševati privatno in družabno inicijativo, pravtako bo potrebno ustanoviti posebna društva, ki jim bo morala biti zajamčena podpora države in samoupravnih teles. Nedvomen napredek pomenijo tudi določbe našega reformiranega prava, ki se tičejo kazenske odgovornosti mladostnikov. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, navajamo le to, kar smatramo za glavne pridobitve novega prava v tem področju. Dejstvo, da se je starostna meja absolutne kazenske nedoraslosti dvignila na izpolnjeno 14 leto (§§ 26 in 14), ustreza zahtevam moderne kriminalne politike. Ukrepi kot izpust na poskušnjo, izročitev zanesljivi rodbini, oddaja v zavede za vzgojo oz. poboljševanje, zaščitni nadzor (§§ 26 — 28, 56) ustvarjajo primeren okvir za udejstvitev kriminalno - pedagoških smotrov v kazenskem pravu. Kakor je vobče znano, so določbe o tem predmetu b. avstr. k. z. 1852 skrajno zastarele. Dočim je bila v Avstriji po prevratu izvedena korenita preosnova mladinskega prava (prim. zlasti Bundesgesetz vom 18. Juli 1928 iiber die Behandlung junger Rechtsbrecher. B. G. BI. Nr. 234), je pri nas, v pričakovanju splošne reforme kazenskega prava, ostalo vse pri starem. Zato moramo posebno poudarjati pomen preosnove mladinskega prava, ki ga prinašata novi k. z. in k. pr. red. Ta preosnova nam nalaga nove odgovorne dolžnosti, ki jim bomo morali biti kos. Ne smemo čakati vsega od države in njenih Novo kazensko pravo kraljevine SHS. 185 uradnih organov. Država ni vsega mogočna! V področju mla-dinsike zaščite in borbe zoper mladinsko zanemarjenost in zločinstvo bo uspeh predvsem od tega zavisen, dali bo nastalo v vodilnih krogih jugoslovanske inteligence resno gibanje v tej smeri. V tem pogledu nam bo lahko vzor n. pr. Čehoslo-vaška. Pri nas opažamo nekaj podobnega na Hrvatskem (dr. J. Šilovič). Slovenija ima tudi že izvrstne socialne delavce, ki so se z vso vnemo in pravim samozatajevanjem lotili tega važnega dela. V Srbiji vodi analogno akcijo že več let sedanji rektor beograjske univerze dr. Ceda Mitrovič. Treba bi bilo pojačiti in združiti vsa ta prizadevanja. Predvsem bo potreben enoten načrt socialnega delovanja družabnih krogov, pritegniti bo treba k sodelovanju ženska društva, ustanoviti poseben časopis kot centralni organ društev za zaščito mladine (po zgledu češke revije »Peče o mladež« ali pa nemškega »Zentral-blatt fiir Jugendrecht«) in končno bi bilo zelo na mestu od časa do časa sklicati pokrajinske in občedržavne konference v isto svrho. Kajti med vsemi problemi socialne in kriminalne politike je baš vprašanje preventivne borbe proti mladinski zanemarjenosti in zločinstvu najbolj pereče. Naša nova kazenska zakonodaja ustvarja formalni in organizatorični okvir za delovanje v tej smeri. Kakor pravi znani češkoslovaški kriminalist in pijonir mladinske zaščite prof. Jaroslav Kallab, velja za državljana moderne države načelo: morem; in moram delati v korist države tudi tedaj, če .nisem baš njen uradni funkcijonar (»pro stat mohu a mam pracovati i tehdy, nejsem-li prave jeho vykon-nym ufednikem«). Zakon o izvrševanju kazni na prostosti in novi k. pr. red omenjata' v nekaterih primerih društva za zaščito mladoletnikov kot eventualne organe zaščitenega nadzora (§§ 28, odst. 4 in 29 zakona o. izv. kazni ter §§ 435, 438, odst. 2, 440, 441, 454 k. pr. r.). V teh društvih naj se osredo-toča energija socialnih delavcev v področju mladinske zaščite. Kakor smo že rekli, ostane tudi po novem k. z. kazen glavno sredstvo represije zoper zločinstva odraslih. Toda naša nova kazenska zakonodaja hoče izvesti temeljito penitencijar-no reformo. Potrebo po koreniti preureditvi kaznilnih zavodov in njih notranjega ustroja so odločno naglašali že redaktorji 1'86 Novo kazensko pravo kraljevine SHS. srb. k. z. 1910, upoštevajoč razmere v predvojni Srbiji. Niso prikrivali žalostnega stanja jetništva; nasprotno so imeli naravnost državljanski pogum, ko so rekli te-le ostre besede: »Kazneni zavodi su leglo najgorim pcirccima, za njih se pre može reči, da su škole za spremanje zločinaca, no zavodi u kojima se zločinci imaju da poprave.« Stanje kaznilnih zavodov in njih notranja ureditev v poedinih pokrajinah Kraljevine SHS nista povsod enaka. So dobro in slabo urejeni zavodi. V slovenskem znanstvenem slovstvu je temu vprašanju posvečena temeljita razprava prof. Dolenca' in ni potrebno, da bi to še posebe dokazovali. Dosedaj nismo imeli enotnega načrta za preureditev našega jetništva. Rabimo besedo »načrt«, ker je novi zakon o izvrševanju kazni na prostosti v izvestnem smislu le načrt za tako preureditev. To je razvidno že iz tega, da so izredno važna vprašanja glede ustroja kaznilnih zavodov prepuščena uredbam, ki se bodo morale šele izdati. »Za izvršiva-nje kazne nad maloletnicima (§ 28, odst. 7, § 30 k. z.) izdače se uredbom potrebni pro^isi namenjeni nairočito vaspitanju« (§ 4, odst. 4 z-na o izv. kazni). »Ministar Pravde izdače za svaki kazneni zavod i sudski zatvor kučni red, u kome če se izložiti dnevni i radni red i način postopanja sa osudjenicima;< (§ 6, odst. 4 istega z-na). Tudi glede očuvalnih sredstev pravi § 60 k. z.: »Bliže propise o izvršenju mera bezbednosti pro-pisače Uredbom Ministar Pravde.« Občna načela penitencijarne reforme so predvidena v k. z. (gl. § 40) in v zakonu za izvrševanje kazni na prostosti. Toda to je le splošni okvir. Prava slika bo postala jasna šele, ko se bedo izdale podrobne uredbe o tem predmetu. Preosnova jetništva zahteva znatne izdatke od države. Seveda se vse ne more izvršiti naenkral, pač pa je tudi v tem pogledu potreben skrbno izdelan načrt. Mnenja smo, da bo to od prvih nalog svetovalnega odbora za kazenske zavode pri ministrstvu pravde (§ 6, odst. 5. zak. o izv. kazni). Osnovno načelo, ki ga uvaja naša nova kazenska zakonodaja, je individualizacija kazni. Kazen na prostosti naj se ne ' Dr. Metod Dolenc. Problem izvrševanja kazni na prostosti v kraljevini SHS. »Zbornik znanstvenih razprav«. IV. letnik. Novo kazensko pravo kraljevine SHS. 187 razlikuje samo po ob sebi umevnih znakih kot starost in spol, marveč naj odvisi tudi od posebnosti obsojenega (§ 40, odst. 1 k. z.; § 1 zak. o izv. kazni). Progresivni sistemi izvrševanja dolgotrajnih kazni na prostosti, na kateremi temelji v prvi vrsti naša penitencijarna reforma, se približuje t. zv. irskemu tipu. Ta sistem je v tem, da kaznenca vzgaja za življenje v prostosti (posamna celica, skupni zapor z osam-Ijenjem po nioči in med odmorom, oddelek za polproste kaz-nence in pogojni odpust). Uresničenje tega sistema predpostavlja tem smotrom in nalogam ustrezne zavode, potrebno število posamnih celic, zavode za polproste kaznence, ki so obstajali doslej le v nekatarih pokrajinah, organizacijo skrbstva in nadzora nad pogojno odpuščenimi kaznenci itd. Uspeh jetniške reforme odvisi od točnega pojmovanja njenega pravega namena v merodajnih krogih, kakor tudi od tega, ali bo država pridobila zadosten kader za svoj poklic navdušenih in strokovno Izobraženih vodij kazenskih zavodov modernega tipa in vestno pomožno osobje. Prav v tem primeru velja znani izrek »not measures, but men«: ne ukrepov, temveč mož. Zopet velikanska in odgovorna naloga! Idejne težnje reforme se očitujejo nadalje zlasti v določbah k. z. o odmerjanju kazni (§§ 70—77 k. z.). Obrazložitev n. k. z. SHS 1922 pravi o tem sledeče: »U pogledu odmerava-nja kazni projekat se odlikuje težnjom, da se stvori što veča mogučnost za individualiziran je kazne i da se sudu toga radi ostave što slobodnije ruke, kako bi se cilj kazne mogao što bolje postiči.« Individualizacija pri od'meri kazni pomenja predvsem psihološko poglobitev sodnika v subjektivno stran dejanja, v nagibe, nagnjenja in značaj storilca. Že motivi srb. n. k. z. 1910 so poudarjali načelo moderne kazenske doktrine, ki se izraža v znani form^uli prof. F. von Liszta. Nicht die Tat, sondern der Tater ist zu bestrafen: »Danas je van spora to, da sie ne kazni krivično delo, več njegov učinilac, a krivično se delo uzima u obzir toliko, u koliko se pomoču njega može da oceni stepen učiniočeve odgovornosti.« (Motivi, str. 216). Na isto stališče se je postavil tudi naš edinstveni k. z. Njegove določbe o odmerjanju kazni potrebujejo podrobne in 188 Novo kazensko pravo kraljevine SHS. iiatačne analize, ki pa v okviru pričujočega članka ni mogoča. Omejili se bomo le na konstatacijo, da bo postala z novim k. z. nalaga sodnikova bolj hvaležna in hkrati bolj odgovorna. Sodnik ima ©o novem k. z. večjo prostost pri določitvi kazni. On ni vezan tako kot prej na trde in ozke meje kazenskih sankcij in na neizpremenljivi seznam olajševahiih oz. obtežilnih okolnosti. Zavest sodnika, da ni samo formalen izvršilec zakona, temveč eden činiteljev socialne funkcije prava, bo utrdila v njem zaupanje v uspeh njegovega visokega poklica. Novi k. z. mu nalaga ne samo dolžnosti, da ugotovi dejanje in krivdo storilca ter določi zakonito kazen, marveč, da upošteva pri odmeri kazni tudi motive, nagnenja in značaj storilca, njegovo prejšnje življenje, osebne in gospodarske razmere itd. (§74k.z.). K. z. daje sodniku v nekaterih primerih pravico, da omili kazen po svoji prosti oceni (§ 72), v posebno lahkih primerih pa celo pravico, da oprosti krivca vsake kazni (§ 73). Novi k. z. izraža načelo individualizacije tudi v pogledu denarne kazni: dopušča namreč plačevanje denarne kazni v obrokih oz. nadomestitev te kazni z delom za siromašne obsojence (§ 43). Pri odmerjanju denarne kazni se upošteva zlasti imovinsko stanje obsojenca in ostale življenske prilike, ki vplivajo na njegovo plačilno zmožnost (§ 70, odst. 3). V pravkar navedenih določbah našega k. z. so se vsaj deloma uresničile zahteve moderne kriminalne politike po bolj smotreni in bolj pravični ureditvi denarne kazni. Novejša zakonodaja vobče stremi za tem, da bi odstranila vse, kar nasprotuje čutu socialne pravičnosti. Vsak korak v temi pravcu moramo le' pozdravljati. Še eno tendenco našega edinstvenega k. z. bi radi poudarili. Kazen po modernih naziranjih bodi le ultima ratio, skrajno sredstvo države v njenem boju zoper zločinstvo. Če je mogoče izogniti se uporabi kazni, ne da bi se s tem žrtvovali interesi pravnega reda, potem naj se uporabljajo na mesto kazni druga sredstva, s katerimi utegnemo vplivati na zločinca. To velja zlasti v pogledu tzv. priložnostnih zločince\% ki store kazniva dejanja p