— 266 — Od šolskih reči seratertje po Krajnskem. Ni se dve leti preteklo, kar so v Trebinjski te-hantii tri ljudske učilnice, in sicer na gornjem Mokronogu ali Trebeljnem, v Šentjanžu in na Dolah ustanovljene. Reči smemo, da si je za napravo teh učilnic okrajni poglavar v Trebnjem gosp. Vesel naj večje zasluge pridobil. Kodar koli je v političnih opravilih skozi faro svoje okrajne hodil, ni jenjal veljavnim možem potrebo, korist in stoterni sad dobro vredjenih učilnic na serce pokladati, terdovratnike in zopernike pa k ti važni napravi kmali z mila, pa po potrebi tudi z ostro besedo spodbadati. In tako je doslej svoj blagi namen pri treh farnih učilnicah že doveršil, čeravno je še dosti pri teh učilnicah storiti potreba, ker vsak začetek je težek. Tudi pri sv. Križu, poleg Tarna, gosp. Jože Kastelic uka-željno mladino že skoraj eno leto k zadovoljnosti furmanov začasno podučuje; le to se človeku milo stori, ko vidi, da mora v taki neprijetni izbi stanovati, kjer svit-loba spi, in peč, slabši kot v naj revniši koči, toploto deli. Pod šolskim poslopjem je velika soba, — zakaj se mu ta ne prepusti? Čeravno le začasen učitelj, bi vendar prijetno svitlobo in čisti zrak v prijazni izbi rajši užival! — Ravno taka se je godila hvalevrednemu gosp. učitelju na gornjem Mokronogu. Leta, poprej v La-hudski škoiii zlo čislani učitelj, se je, vabljen na Krajn-sko, v gornji Mokronog preselil. Ondi pridšega groza obide, ko zagleda njemu odločeno stanovanje,— bilo je namreč bolj berlogu kot izbi podobno. Oberne se na do-tično gosposko in z njeno pripomočjo mu je soseska stanovanje popravila. Otroci te fare pa učilnico kaj mlačno obiskujejo. Kdo je pač tega kriv? — nečimerni starši, kterim za omiko otrok ni nič mar. Naj bi pač postava, da otroci od 6. do spolnjencga lLga ieta mo- rajo v šolo hoditi, se ostro izpolnovala! Na Dolah, da si tudi so se farmaui večidel ustanovljenju učilnice z dušo in s telesom uperali, je vendar visoke časti vredni gosp. Vesel zmagal in jim tako rekoč dobroto šole vsilil. Nastopil je 23. septembra od škofije poterjeni učitelj službo — al en teden po sv. Mihelu so mu že skoraj vsi farmam predpisani poboljšek bire odrekli,— ne vem, al so mu ga že do današnjega dne odrajtali ali ne* Učilnica je bila sploh malo obiskovana, pozimi je včasih tako malo otrok prišlo, da bi jih bil lahko na perste eoštel, pa še ti so v mrazu trepetali; redkokrat je pribasal kak učenec kako drobno polena, ktero je ravno toliko zdalo, kot en naročej pri apnenci. V stavbi šolskih poslopij je pri zunajni in notrajni napravi, kakor tukaj, tako drugod, sploh še veliko storiti. Za kurjavo šolskih izb se ponavlja pomanjkanje derv od zime do zime. Temu v okom priti, je že v po-četku šolske naprave treba kurjavo zagotoviti. Živo želeti je tudi že izzačetka zaklad šolskega orodja za revne in pridne učenike. Nadloge in britkosti, ktere iz pomanjkanja potrebne priprave pri ubozih pa marljivih učencih izvirajo, niso popisati; učitelju, kteri šolsko mladino v resnici ljubi, je v taki okoljšini hujši, kakor da bi oster meč njegovo serce prebadal! Prijatli človeške omike! položite v ti zadevi ene krajcarje na oltar domovine za osrečenje malih otrok, kteri Vam bodo stoterno hvalo dali, zraven pa izobraženje ljudstva povzdigovali. Omenil sem že, da nekterim staršem ni nič za šolo mar, ker mislijo, da otrok nima višjega poklica kakor živino pasti. Menda ni treba ravno dosti pameti, spoznati to napčoo in pregrešno misel, zakaj če je otrok le zato na svetu, da živini služi, da hodi ž njo na pašo, je on manj kakor živina, ker le on zavolj nje, ne pa ona zavolj njega okoli hodi. Omduiti pa imam še neke druge hude napake, ki je zlo zlo navadna po deželi. V vsakem kotu je kak škripač, kteri k večem dva ali tri napeve iz glave na orglah pritiskati zna, zraven pa silo razgiasno peti. S tim in s svojim gladkim jezikom se prilizne tako kmetom, da ga v resnici mojstra mislijo. Velikrat se še prederzne tak mojster-skaza otroke podučevati. Ce še tisti, kteri so se učili učitelji biti, si morajo dostikrat glavo beliti, preden v mladih glavicah pamet zbudijo in za sprejem temeljnih naukov vgodne storijo, Vas vprašam: kako bo po mojstrih-skazih . vsejano seme dobro kalilo in dober sad rodilo? Večidel imajo ti ljudje polno zaupanje pri svojih farmanih in kjer je nova šola osnovana, hočejo brezpametni farmani naravnost tega mojster-skaza za učitelja postaviti. Ce tedaj od škofije zaukazani učitelj na tako mesto pride, mu ni mogoče, si pri svoji naj boljši volji in poštenem sercu kaj pomagati. Še huje pa se mora takemu goditi — pa to ne brez njegove lastne krivice — ki pride brez znanosti slovenskega jezika med slovensko ljudstvo, ker tak pervič ni za poduk mladosti ugoden in si tudi pri stariših, s kterimi govoriti ne zna, zaupanja pridobiti nemore. Letni dohodki učiteljev na Krajnskem, sploh rečeno, niso tako pičli, da bi ne mogli pošteno izhajati, le to bi bilo želeti, da bi se ostro nad tem culo, da predpisane in poterjene dohodke do zadnjega vinarja prejmejo. Poslednjič je tudi še želeti, da bi ne pogrešale slovenske šole predpisanih bukev, da ne bo primoran učitelj po vodilu tistih bukev podučevati, ktere so bolj pri rokah in bolj po niski ceni, naj že bodo po starem ali novem kopitu, in od si. šolske oblastnije priporočene ali ne? Nadjamo se, da tudi ljudske šole bojo oskerbljene kmaIo*z vsimi potrebnimi bukvami. Zadnjič še ene želje ne morem zatreti: naj bi tudi gosp. učitelji bili eden druzemu prijatli. Svojega tovarša obrekovati in gerditi, samega sebe pa po hinavsko le- pega delati, se ne spodobi nobenemu poštenemu človeka, naj manj pa učitelju, ki ima izgled biti vsi svoji okolici. Prilizovanje je ostudno vsacemu, zlasti če je namen pri-lizovanja drugemu jamo kopati, v ktero sam lahko pade. __________ M. — 267 —