------   362------
Kratkočasno berilo.
Abd-el- Kader in arabski konj.
V nekem francozkera časniku se bere mično pismo dobro znanega arabskega emira Abd-el-Kadra, ki ga je zastran arabskih konj pisal generalu Daumas-u, ki ga je o tem vprašal marsikaj. Čeravno je pismo to pisano popolnoma v priličnem duhu tistega jezika, ki se govori v jutrovih deželah in kteri je ves razločen od vseh druzih jezikov, je vendar vse, kar Abd-el-Kader govori o naturoznanstvu arabskega konja popolnoma resnično; kar pa se tiče zgodovinskih reči, se opira vse le na pripovedke in zato naj jih vzamemo tudi mi. Na vsako stran je pismo tako mikavno, da ga bodo tudi naši bravci radi brali. Posnamemo tedaj nekoliko verstic iz tega pisma.
Pismo ima sledeči nadpis:
wCast in hvala edinemu Bogu! Njemu, ki na vse veke ostane nespremenljiv med vsemi prekucijami sveta."
Potem se začne pismo tako-le:
,,Našemu prijatiu, generalu Daumas-u !"
„Blagor Ti bodi in milost in blagoslov Božji, od mene pisatelja, od moje matere, njenih otrok in vseh žlahtnikov mojih."
?,In potem: Tvoje vprašanja sem bral in Ti odgovorim na-nje tako-le."
„Zvediti želiš od mene: odkod izvira arabski konj? pa Ti si kakor razpokljina zemlje, ktera je po solnčnih žarkih ovenela in ktere tudi še tako močen dež napiti ne more."
,, Vendar Ti hočem, kolikor morem, žejo ugasiti in tedaj s Tab<> k izvirku studenca stopiti.'1
„Vedi tedaj, da pri nas je ta misel, da Bog je konja ustvaril iz vetra, kakor je Adama ustvaril iz persti."
„Bog je konja ustvaril pred človekom. — Priča tega je, da človek je imenitniša stvar. Bog je človeku hotel vse dati, česar je potreboval."
„Tudi je Bog konja ustvaril pred kobilo, ker o u je žlahneji kakor ona, pa tudi krepkeji in terdneji je, zakaj Božja moč vselej ustvarja krepkejšo stvar najprej. Zato je Bog arabske konje ustvaril pred vsemi drugimi, ker so najžlahnejši med vsemi."
Zgodovina arabskega konja razdeljuje Abd-el-Kader v čvetero velikih dob: 1) od Adama do Izmaila, 2) od Izmaila do Salomona, 3) od Salomona do Mohameda, 4) od Mohameda do današnjega dne.
Največ za požlahnjenje in razširjenje arabskega konja je storil M a ho med. On je nekega dne stopil pred šotor svoj in tako-le govoril:
„Tisti, kdor konja za Božjo voljo redi in glešta, se šteje v versto tistih, kteri podnevi in ponoči na tihem in očitno Bogajme dajejo: Vsi njegovi grehi mu bojo odpušeni in nikoli ne bo serca njegovega kak strah prešinil."
Na vprašanje: po kterih znamenjih se spozna ž lahni konj? odgovarja imenitni mož tako-le:
„Konj čistega plemena ima tanke ustnice in tanek nosni hrustanec; nosnice so mu široke; glava je suha, da se ji vidijo žile; vrat nosi ponosno; griva mu je kakor svila, dlaka in koža kakor žlahno sukno; persi ima široke, člene močne, noge suhe, da se jim vidijo kite povsod. Zraven tesa je žlahen konj pogumen in ponosen; svojega gospodarja ljubi in ne terpi, da bi ga kdo drug jezdil; dokler gospodar na njem sedi, se ne očedi pa tudi ne kihne ne. Cisto vodo pod seboj z nogami rad kali; s svojim sluhom, duhom in vidom kakor tudi s svojo pametjo in urnostjo varuje gospodarja svojega sto in sto nesreč v vojski in na lovu. V boji se bojuje ž njim vred in neutrudljivo sterpi vse nadloge."
Pismo pa sklepa Abd-el-Kader ta-kole: „Sedaj   pa prosim   Boga,   naj   Ti   podeli  srečo,   ktera nikoli  ne mine.    Ohrani  mi prijaznost svojo.    Modri možje
našega naroda so rekli: ,,Bogastvo se utegne zgubiti in čast je le senca, ktera zgine, al pravi prijatel je zaklad, kteri ostane."
„Ta, kteri Ti te verstfce piše z roko,   ktero bo kadaj smert osušila, je prijatelj Tvoj, revež pred Bogom.u
Šid-el-Hadj, Abd-el-Kader, Ben-Mahhyeddin.