članic, saj začno veljati šele, ko jih vse države članice Evropske skupnosti ratificirajo. Gre za t. i. »mešane sporazume«.
Začetna ideja, da je možno zunanje odnose Evropske skupnosti preprosto urejati samo s pomočjo ekonomskih instrumentov, se ni uresničila. Kljub temu, da so uporabljali različne ekonomske instrumente v različnih etapah ekonomske integracije - od področja svobodne trgovine, carinske unije, skupnega trga, ekonomske in monetarne unije do končne politične unije - se političnih, pravnih ter mednarodnih posledic notranje politike ni moglo zaobiti. Skupna trgovinska politika je zunanji izraz carinske unije, za katero so značilne enotne carinske stopnje Evropske skupnosti do tretjih držav (common external tariffs - CET), odprava notranjih carin, odprava necarinskih ovir (non-tariff barriers - NTBs, na primer kvot in izvozne kontrole) ter vzpodbujanje izvoza Skupnosti na svetovni trg. Carinska unija je bila vzpostavljena leta 1968 z enotno zunanjo carinsko stopnjo. Skupna trgovinska politika je tako široko zasnovana, da je preostalo le malo področij, ki niso vključena v t.i. »običajne« politične pristojnosti Skupnosti, saj je vključevala tudi instrumente konkurence na tujih trgih (izvozni krediti - soft loans) in subvencije (predvsem v kmetijstvu). Kot razkriva Ceccinijevo poročilo ustvarjanje enotnega evropskega trga ne bo vplivalo samo na trgovino in storitve, temveč tudi na industrijsko, monetarno, energetsko, transportno politiko, investicije, pretok kapitala, politiko konkurence in politiko delovne sile (utemeljeno na 7. členu rimske pogodbe). Vse to bo imelo številne posledice tudi na t. i. državo blaginje, ki je bila v ekskluzivni domeni nacionalnih vladnih politik ter njihove neodvisne zunanje politike. Ekonomski instrumenti v okviru zunanje politike Evropske skupnosti ter pravna ureditev tega skozi Enotno evropsko listino kažejo, da si Evropska skupnost z različnimi instrumenti vse bolj prilašča tudi področje zunanje politike, ki je bilo nekoč v izključni domeni držav članic.
UTERATURA
1	Leon N. Lindberg. Stuart J.Schcingold: Evrope« Would-Be Pobly, Englewood Oifh. New Jeney. Prentice Hill 1970, nr. 3.
2	Joseph H. H. Weiler The Evolution of an European Foreign Policy: Mechanisms and Institution. Berlin, dr. Gru-yter 19S8. so. 23«
DRAGO FLIS
Pariški vrh za novo Evropo - konec blokovskih nasprotij in začetek navzkrižij nove Evrope
Najbrž velja pritrditi sklepni besedi francoskega predsednika Mitteranda, ki je v sklepnem govoru dejal: ... »Mi, 34 držav bomo doslej delili isto usodo in vizijo sveta ter dediščino skupnih vrednot. Te skupne vrednote pa so najprej priznanje
118
Človekovih pravic in načel demokracije, kar nikakor ni več le prazna fraza. Te vrednote imajo poslej povsod isti smisel.«'
Prav na področju človekovih pravic je Evropa do pariške konference od 19. do 21. novembra naredila ogromen napredek. Helsinška konferenca, na kateri so Finalni akt podpisali 1. avgusta leta 1975 in obdobje po njej je bilo prežeto z blokovskimi antagonizmi, ki so se na konferencah slišali predvsem kot ideološko izključno obarvane razprave o človekovih pravicah. Zahod je bičal Vzhod zaradi nespoštovanja teh pravic. Vzhod se je branil kakor je vedel in znal, predvsem pa s trditvijo, da gre pri človekovih pravicah za izključno notranjo zadevo prizadetih držav. To stališče je bilo že takrat preživeto, to pa je potrdil tudi poznejši razvoj.
Stanje glede človekovih pravic je bilo v pohelsinškem obdobju v vzhodni Evropi res nemogoče: ljudi so zapirali zaradi političnih razlogov, zato ker so si upali zagovarjati svoje mnenje glede določenih političnih in humanitarnih zadev. Čeprav so akcije oblasti zadevale le majhno število ljudi, je imela kampanja za človekove pravice daljnosežni pomen. Najprej so usode disidentov v Sovjetski zvezi in drugih državah vzhodne Evrope upravičeno izzvale pozornost zahodnih medijev, kar je po drugi strani povzročilo dodatno togo reakcijo zlasti sovjetskih oblasti, kar je močno zagrenilo obdobje po Helsinkih.
Ob tem pa so bile prav človekove pravice kot eno izmed desetih osnovnih načel helsinške listine med redkimi dosežki Zahoda v tem dokumentu. Vzhodni blok je bil zainteresiran predvsem za zacementiranje vseh svojih povojnih pridobitev v srednji Evropi. To si je zagotovil z načeli o ozemeljski celovitosti vseh držav in grupacij, zatem z načeli o nesprejemljivosti meja na nenasilen način ter z načelom o ozemeljski nedotakljivosti vsake države, ki sodi med klasična načela mednarodnega prava. V zameno je moral pristati le na navidez drobno koncesijo: med osnovna načela Helsinkov so uvrstili tudi načelo človekovih pravic (VII. načelo) in načelo enakosti in samoodločbe narodov (VIII. načelo). K temu je prišteti še nekatere določbe 3. košare listine o medčloveških kontaktih, kar je bil ravno tako delen kompromis Vzhoda. Vse ostalo pa je v helsinškem dokumentu podrejeno potrditvi takrat obstoječega stanja.
Obdobje od leta 1975 do 1990 je pokazalo, da so imela prav drobna načela, pri katerih je vztrajal Zahod, ogromen pomen tako za realno življenje zlasti v vzhodni Evropi, kot tudi za nadaljno kontinuiteto Kevsa samega.
V tem obdobju je bilo sorazmerno veliko dolgotrajnih srečanj Kevsa. Tako na primer je bila prva sledilna konferenca v letih 1977 do 1978 v Beogradu, druga je bila v Madridu in je trajala kar 3 leta - z manjšimi premori od 1980 do 1983. Vzporedno pa je v Stockholmu ravno tako s presledki tekla konferenca o ukrepih za večje zaupanje na konvencionalnem oboroževalnem področju. Stockholmsko konferenco so pozneje združili s prejšnjo konferenco o vzajemnem in uravnoteženem zmanjšanju oboroženih sil v Evropi (z angleško kratico: MBFR) v konferenco 22 dežel članic blokov o zmanjšanju konvencionalne oborožitve (CFE). Ta konferenca je potekala vzporedno s četrtim splošnim sestankom Kevsa na Dunaju od leta 1986 do 1989.
Kljub tako številnim in dolgotrajnim ter seveda dragim konferencam se evropske in severnoameriške države niso mogle dogovoriti o dejansko ničemer. Obdobje med Helsinki in Parizom je bilo očitno obdobje vojaških in političnih blokov, ki niti najmanj niso razmišljali o svoji razpustitvi. Ob koncu tega obdobja pa so se v Sovjetski zvezi začele bistvene družbene spremembe, ki jih je po svoje pomagal
1 Ptesdancc de U Republique. P»m. 21.11.90.
119 Teorij« in pnku. let. 2«. it 1-2. LiuMiuu 1991
sooblikovati prav Kevs, seveda pa so spremembe tudi avtonomno vplivale nanj, predvsem pa spodbudile sprejem sklepnih dokumentov v Parizu. Konferenčna diplomacija deluje z določenim faznim zaostankom. Z Gorbačovovim prihodom so se spremembe začele že po letu 1985, v procesu Kevsa pa so dozorele šele proti koncu osemdesetih let. Pariška konferenca, katere konkretna osnova so bila pogajanja na Dunaju in vse sovjetske koncesije, ki so jo omogočile, je pravzaprav diplomatski dosežek z znatno zamudo. Pariška konferenca je bila zapoznela potrditev določenega stanja, ki ga je Kevs v zgodnejšem obdobju res pomagal sooblikovati. Tako lahko pritrdimo nekaterim sogovornikom v Parizu, ki so pariško konferenco primerjali z Dunajskim kongresom iz leta 1915.
Na pariški konferenci so sodelovali vsi najpomembnejši državniki Evrope in Severne Amerike. V vseh treh dneh plenarnega zasedanja sta v vsem poteku sestanka sodelovala tudi Bush in Gorbačov. Srečanja med državniki zlasti zahodne Evrope so v zadnjem času sicer pogosta, navsezadnje so po letu 1985 pogosta tudi vrhunska srečanja med ameriškim in sovjetskim voditeljem. Posebnost pariške konference pa je bila predvsem v tem, da je bilo to po 15 letih prvo vrhunsko srečanje Vzhoda in Zahoda skupaj.
Pariški vrh in dogajanje ob njem so poimenovali z obilico epitetov: »zgodovinski«, »nova epoha«, »nova Evropa«. Take pridevke pa lahko podeli le časovna distança. Tako državniki kot tudi novinarji, ki pišejo o takih dogodkih radi pretiravajo z zgodovinskimi pridevki, čeprav se za mnoga srečanja pozneje pokaže, da niso imela tako bistvenega pomena. Če pazljivo preberemo Pariško listino za novo Evropo in jo primerjamo s finalnim aktom iz Helsinkov se lahko samo čudimo, kako si državniki lahko podeljujejo vse zgoraj navedene pridevke, čeprav so dogovori le izraz siceršnje kontinuitete, tekstovno ponavljanje že prej doseženega in dogovorjenega. Pariška listina za novo Evropo v primerjavi s helsinškim dokumentom ne pomeni praktično nikakršnega napredka, morda celo določen korak nazaj. Helsinška listina je namreč dopustila morebitne spremembe, ki so se potem v resnici zgodile, pariška pa se jih predvsem boji, se jim želi izogniti, dasiravno se bodo morda zgodile mimo nje. Ce je helsinška listina še želela zacementirati obstoječe bloke z blago možnostjo, da ti nekoč lahko celo izginejo, pa pariška listina skuša zacementirati predvsem obstoječe države, ne da bi pri tem dopustila kakršnokoli možnost, da se tudi države kot entitete bistveno spremenijo ali celo nastanejo nove. Tako osrednji del pariške listine pravzaprav le povzema različne klasične človekove pravice, ki pa so v sedanji Evropi vse manj ogrožene. Obdobje, ko so bile te pravice v delu Evrope res ogrožene, se zdi definitivno za nami. Nadaljne poudarjanje teh pravic v Evropi, ki jo bodo prevevali problemi čisto drugačne vrste, je nekakšno svojevrstno slepilo s kančkom posebne diplomatske prefinjenosti. Tako listina iz Pariza niti z besedico ne omenja teženj narodov vzhodne in jugovzhodne Evrope pa nacionalni in tudi državni osamosvojitvi, ki bo v popariškem obdobju vsaj tako pomemben politikum kot so bile za obdobje med Helsinki in Parizom človekove pravice. Toda najvišji državniki so v Parizu pred tem problemom zatisnili svoja očesa. Med njimi je prevladal isti raison d'Etat, ki je po letu 1815 cela desetletja tlačil tudi nekatere zahodnoevropske narode.
Edina novost, ki jo prinaša pariška listina, je razvejan sistem institucionalizaci-je Kevsa: redne sestanke šefov držav in vlad, svet zunanjih ministrov, telo visokih funkcionarjev zunanjih ministrstev, nekaj stalnih teles Kevsa.
Vse to pa se bo odvijalo v strogo določenem okviru dogovorov med obstoječimi državami, ki jih v listini dosledno in v vseh uradnih jezikih pišejo z veliko začetnico. S tem bi predvsem radi preprečili, da bi kakorkoli lahko vplivale tudi
120
novonastajajoče države, ki bi Kevsa rade uporabile za svoje individualno državno uveljavljanje. Navsezadnje je bila tudi organizacija pariške konference zastavljena tako, da nove države ne bi dobile možnosti, da povedo svoje. To so na svoji koži občutile baltiške države in prvič tudi Slovenija.
Kar zadeva sklepno listino, je bila pariška konferenca očitno konferenca obstoječih držav in v tem smislu ne pomeni kakšnega posebnega napredka za težnje narodov po lastni državnosti. Pravica do lastne državnosti še vedno ne sodi med temeljna načela Kevsa. Sodeč po strukturi, proceduri in dosedaj sprejetih listinah, pa so taka prizadevanja Kevsu pravzaprav tuja.
Bistven napredek za Evropo pa prav gotovo pomeni Pogodba o konvencional-nih oboroženih silah v Evropi (Treaty on conventional armed forces in Europe). To pogodbo je 22 držav podpisalo tik pred začetkom vrha v Elizejski palači pri predsedniku Mitterandu. Ta je to protokolarno uredil pač tako, da je čim bolj poudaril svoje sodelovanje v evropski zgodovini. Pogodba o konvencionalnih silah v Evropi je plod dolgotrajnih pogajanj, ki so skupaj trajala kar dve desetletji. Najprej so se blokovske države na Dunaju pogajale o vzajemnem in uravnoteženem zmanjšanju oboroženih sil (MBFR). Po stockholmski konferenci o ukrepih za večje zaupanje pa so ta pogajanja združili z dunajskimi in jih skupaj poimenovali za konferenco o konvencionalnih silah v Evropi (CFE). Ta pogajanja so trajala vse do novembra lani, torej tik do začetka pariškega vrha. Na koncu pa so pogajanja le prinesla rezultate za mednarodnopravno obvezno pogodbo 22 evropskih držav. Ta pogodba natančno določa, oziroma omejuje količine konvencionalnega orožja za obe skupini držav v Evropi, oziroma za oba bloka. Tako na primer je Waršavski pakt na čelii s Sovjetsko zvezo pristal kar na 57-odstotno zmanjšanje tankovskih sil v Evropi do Urala. Ta orožja bodo morale države uničiti ali jih tako demontirati, da za bojne namene ne bodo več sposobna. Obvezale so se tudi da ne bodo imele več kot po 20 tisoč kosov topniškega orožja, sedaj pa jih ima na primer Waršavski pakt po oceni Zahoda kar 46.900. Nato skupaj pa nima niti 20 tisoč kosov takega orožja, tako da mu svojih tovrstnih sil ne bo treba zmanjšati.
Pogodba o konvencionalnih silah vsebuje natančne definicije poglavitnih konvencionalnih orožij, ki jih razporeja takole: bojni tanki, oklepni bojni transporterji. kosi artilerijskega orožja, bojna letala in jurišni helikopterji.
Pogodba ima 110 strani in poleg definicij poglavitnih vrst konvencionalnega orožja vsebuje tudi natančne določbe o uničenju oziroma prevedbi orožij, kar se mora zgoditi 40 mesecev po podpisu pogodbe. Posebni protokoli določajo postopek za uničenje orožja ali prevedbo v miroljubno uporabo z bistveno odstranitvijo bojne funkcije (pri tankih na primer odstranitev kupole ali skrivitev topovske cevi).
Na teh pogajanjih so sodelovale samo države Waršavskega pakta in Nata. Evropske nevtralne in neuvrščene države niso sodelovale, kar pomeni, da zanje obveznosti iz pogodbe ne veljajo, dasiravno pa jih lahko prostovoljno uresničujejo. Z vidika Slovenije in Hrvaške je ta pogodba, ki sicer pomeni bistven napredek za oba dela Evrope, vendarle prišla v nekoliko neugodnem času. Jugoslavije pogodba ne obvezuje, kar pomeni, da Še vedno pušča manevrski prostor vojaškim vrhovom, ki lahko zadržijo vse težko orožje. Zato je seveda upravičena zahteva, da naj bi tudi Jugoslavija upoštevala določbe pogodbe o zmanjšanju konvencionalne oborožitve. Orožje, ki bi predstavljalo višek, pa bi razporedila novim teritorialnim vojskam. Ta pa težjega orožja nimajo in seveda še dolgo ne bodo mogle doseči omejitev, ki jih postavlja pariška pogodba.
Seveda pa tudi ta pogodba upošteva samo obstoječe države, oziroma skupine
121 Teoriji in praksa, ki. 28, it. 1-2, Ljubljana 1991
držav. Pri tem pa je vseeno treba upoštevati, da bo v prihodnjih letih tudi formalno ukinjen WarSavski pakt, pogodba pa govori o »skupinah držav« oziroma o obeh blokih. Izginotje VVaršavskega pakta pa bo tudi za konvencionalno oborožitev nov položaj, podobno kot na primer nastanek novih držav s svojimi lastnimi silami. Zato je seveda nujno, da se v pogajanja vključi tudi te države. Okvir samo 22 držav pa je vsekakor pretesen za trenutne oborožitvene realnosti v Evropi.
Kevs in slovensko prizadevanje
Kevs je eden redkih mednarodnih forumov, ki ga imajo novonastajajoče države za primernega za svoje mednarodnopolitično uveljavljanje. To so najprej ugotovile baltiške države, ki so se kot gostje udeležile že koebenhavnskega srečanja Kevs o človekovih pravicah, junija lani.
Nova slovenska oblastna struktura Slovenije si je med temeljne politične težnje zapisala tudi vstop v Evropo. S tem seveda ni mogoče reči, da se prejšnja slovenska zunanja politika sploh ni zanimala za Evropo, čeprav je treba priznati, da ji na splošno ni dajala take prioritete kot sedanja. Nekateri posamezni diplomati pa so že v okviru jugoslovanskih diplomatskih pobud vidno sodelovali v Kevsu, omenimo Marijo Vilfan, dr. Silva Devetaka, Rudija Čačinoviča in Načeta Goloba. Toda tudi v zametkih slovenske zunanje politike se jc njihova dejavnost nekako izgubila, saj so prejšnji funkcionarji, ki so se zanimali za zunanjo politiko, do neskončnosti poudarjali predvsem pomen neuvrščenosti, zanemarjali pa Evropo.
Nova oblast je Evropo postavila za svojo ključno prioriteto, dasiravno natančno ve, da prizadevanje ne bo lahko, rezultati morda manjši od zaželenih. To je praktično pokazal tudi Pariz. Francija je bila že prej znana kot stroga častilka proceduralnih norm, med katere sodi tudi izključni primat obstoječe, suverene države v mednarodni skupnosti. Pri tem je popolnoma nepomembno, kakšna taka država je in kako je sestavljena.
Že pripravljalni sestanek za Pariz, ki je bil na Dunaju, je sprejel sklep, po katerem na sestanku lahko sodelujejo samo takoimenovane »suverene« države, ne pa države, ki se za suverenost šele borijo, oziroma države, ki so deli drugih držav, udeleženk Kevsa. Tako stališče je bilo namenjeno predvsem baltiškim državam ter Sloveniji. Slovenska zunanja politika se je zato odločila za zahtevo po udeležbi v okviru jugoslovanske delegacije. To zahtevo je predsedstvo Jugoslavije sprejelo, vendar s pripombo, da se sestanka predstavniki republik lahko udeležijo, le če predstavnikom republike same plačajo udeležbo. Tako stališče je seveda za slovensko zunanjo politiko nesprejemljivo, zlasti še, če upoštevamo delež, ki ga za delovanje jugoslovanske diplomacije prispeva Slovenija. Vseeno pa se je slovenska politika odločila za proceduralno možnost, ki se je takrat edina ponujala - namreč za sodelovanje v Parizu v okviru jugoslovanske delegacije.
Toge razmere na konferencah Kevsa slovenskemu predstavništvu že vnaprej niso omogočale, da bi zunanji minister dr. Dimitrij Rupel pojasnil stališča na plenarni seji. Vendar pa se sestanki Kevsa odvijajo tudi izven plenarne dvorane: pogovori na hodnikih, pogovori z drugimi delegacijami izven konferenčne dvorane, tiskovne konference, razdeljevanje gradiva ipd. Slovenska delegacija je bila posebej dobro opremljena z gradivom o Sloveniji in njenih stališčih do Evrope. Prav za konferenco je bilo pripravljeno gradivo European Policy of the New Slovene Government, zatem izjava zunanjega ministra in gradivo, sicer pripravljeno za mednarodno uveljavljanje Slovenije, dasiravno ne posebej za pariški sesta-
122
nek. S čisto tehničnega zornega kota je dostavitev teh gradiv tujim zunanjim ministrom seveda isto kot predstavitev stališč na plenarni seji. Navsezadnje tudi uradni govori na plenarnih sejah pogosto nimajo odmeva, ki bi ga posamezne države želele, čeprav od nastopov, ki jih pazljivo pripravljajo, morda pričakujejo bistveno več.! Slovenski delegaciji je jugoslovanska preprečila, da bi imela tiskovno konferenco v konferenčnem centru, zato je imel zunanji minister konferenco v predstavništvu Ljubljanske banke. Poleg tega je delegacija delovala tudi po drugih kanalih, zlasti novinarskih. Tako je bil posebej odmeven intervju zunanjega ministra uredniku francoske tiskovne agencije AFP.
Vsekakor je bil samostojni slovenski nastop na Kevsu v Parizu upravičen in potreben, še bolj pa je potreben nadaljni slovenski angažma v prihodnjih etapah procesa. Pri tem se bo morala delegacija boriti s precejšnjimi proceduralnimi težavami. Diplomatsko bo morala »jurišati« na proces, ki pravzaprav ne želi novih članic, ki seveda nima procedure za njihovo sprejemanje. Prav zato bo potrebna znatna vztrajnost. Določeno možnost bodo predstavljale tudi komunikacije s stalnim sekretariatom Kevsa v Pragi, katerega vloga bo med drugim tudi vzdrževanje stikov z državami-nečlanicami Kevsa in nevladnimi organizacijami (NGO).
Prizadevanje v zvezi s Kevsom mora ostati stalnica slovenske zunanje politike, čeprav bo to morda še nekaj časa manj uspešno, kot bi si želeli. Kevsu je prizadevanje za novo državnost v osnovi tuje, toda to ne sme biti ovira za slovensko trajno prizadevanje. Kljub vsej togosti, je Kevs ravno s Parizom izgubil eno članico, ki je prej prizadevno sodelovala v procesu, to je Nemško demokratično republiko, ki od 3.10.89 ne obstaja več. Pričakovati pa je bilo tudi novo članico, ki ji glede državnosti ne bi bilo mogoče oporekati ničesar - to je Albanijo. Njeno članstvo je bilo skoraj zanesljivo, potem ko je ta država poslala svoje opazovalce že na koebenhavnski sestanek o človekovih pravicah. Počasnost glede človekovih pravic in splošne demokratizacije v tej državi pa ji je vseeno onemogočila polno sodelovanje v Parizu. Seveda pa je članstvo Albanije v Kevsu le stvar časa. Kevs torej sprejema tudi nove članice.
Tako podobno obstaja tudi možnost, da po dokončani razdružitvi z Jugoslavijo tudi Slovenija postane enakopravna članica Kevsa. V okviru Jugoslavije te proceduralne možnosti nima več, druga stvar pa je seveda popolna samostojnost in neodvisnost. Če se ji posreči prepričati mednarodno skupnost, da gre za suvereno državo, potem bo Slovenija seveda uživala vso obsežno zaščito suverenih držav, ki jo zagotavlja proces Kevsa.
Ovira za slovensko uveljavljanje pa utegne biti jugoslovanska zunanja politika. Tudi v primeru slovenske odcepitve utegne Beograd vztrajati na kontinuiteti zunanje politike za vso Jugoslavijo, ne glede na sicer doseženo stopnjo neodvisnosti. Tako bi Jugoslavija morda glasovala proti članstvu Slovenije v Kevsu, seveda če dogovor ne bo drugačen. Bistvene odločitve pa Kevs sprejema s konsenzom. Vsekakor bo nujno potreben dogovor z Jugoslavijo o prenehanju jugoslovanskega zunanjepolitičnega predstavljanja za Slovenijo. Pri tem pa gredo listine Kevsa zaenkrat bolj na roko obstoječi državi. Vseeno pa še vedno ostaja VIII. načelo helsinškega dokumenta, ki govori o načelu samoodločbe: »Načelo enakih pravic in samoodločbe narodov veleva, da imajo vsi narodi pravico, da v polni svobodi odločajo o svojem notranjem in zunanjem statusu in da si prizadevajo za tak politični, ekonomski in socialni razvoj, ki ga želijo po angleškem izvirniku helsin-
2 AJIucoution de h RSFY - 20.11.90 - Govor prediednika predsedstva B. Jovida, ki je le izraiaJ bojurn uradi dezuitegrativruh letenj vzhodnoevropskih nactonalizinov m tudi ni imel odnka. ki so ga iestavt|ik> teleti
123 Teorija in praksa, let. 28. It. 1-2, Ljubljana 1991
ške listine.' To načelo v zadnjem času morda omenjajo nekoliko manj kot v prejšnjih desetletjih, vendar ostaja eno temeljnih načel mednarodne skupnosti, ki velja ne glede na trenutne oportunosti. Obstaja pa nevarnost, vsaj kar zadeva slovenska prizadevanja, da bi ga predstavljali kot nasprotnega načelom nedotakljivosti meja, ozemeljske celovitosti ter načelom suverenosti obstoječih držav. Naloga slovenske zunanje politike je seveda prepričati mednarodno skupnost v primat načela samoodločbe narodov nad načeli, ki pretežno predstavljajo raison d'etat obstoječih držav.
To prepričevanje vsekakor ne bo lahko, saj na primer v Parizu o načelu samoodločbe praktično niso govorili. Prej je bila med najpomembnejšimi zagovornicami tega načela Zvezna republika Nemčija. Po združitvi Nemčije pa kancler in zunanji minister v svojih govorih to načelo praktično opuščata.
Kevs potrebuje novo dinamiko, sicer bo ostal nekakšen torzo obstoječih evropskih držav, oziroma narodov, ki so dosegli svojo državnost, vztrajno pa bo zanemarjal težnje tistih narodov, ki so to zamudili. V to skupino sodijo kaj različni narodi od baltiških do ukrajinskega preko slovenskega in hrvaškega do koroškega. Pojavljali se bodo vedno novi z različnimi argumentacijami. Tako na primer baltiške nove države navajajo predvsem obstoj njihovih držav med dvema vojnama. Slovenija tega argumenta nima. Zato bo odločitev na slovenskem plebiscitu za slovensko zunanjo politiko tudi pomembno pomagalo v njenih prizadevanjih za polno članstvo v KevSu. Najbrž bo prav Slovenija še nekaj časa prva in edina država, ki si prizadeva za neodvisnost in članstvo v Kevsu, in je že imela plebiscit. Pozitiven izid plebiscita pa bo v prihodnje pomemben političen in legalističen argument za polno članstvo v Kevsu, morda celo močnejši od argumenta obstoja prejšnje države.
Tako je kot na dlani, da se mora slovensko prizadevanje za polno članstvo v Kevsu nadaljevati. Možnosti v razvejanem sistemu Kcvsa bo vsekakor dovolj, dasiravno proces »ne želi« novih članic. Navsezadnje ta proces ni želel razpada vojaških blokov, pa je do razpada VVaršavskega pakta vseeno prišlo. Ker se je problematika človekovih pravic v Kevsu znatno izčrpala, se bo moral proces ne glede na odpore nujno ukvarjati tudi z novimi državami v Evropi. To mu bo dalo tudi dodatne dinamike, ki bo preprečila, da se bo sprevrgel v togo ogrodje »obstoječih« držav, kot je bil ta proces nekoč togo ogrodje obstoječih blokov.
Dokumenti, sprejeti na pariškem vrhu 34 evropskih in severnoameriških driav
I. Pariška listina za novo Evropo - osnovna poglavja:
1.	Nova era dcmokracijc. miru in enotnosti; poglavje potrjuje veljavo 10 osnovnih načel Helsinške listine
Človekove pravice, demokracija, pravna država: gre za prirojene pravice človeškega bitja, njihova zaščita je temeljna naloga vsake vlade; našteva temeljne pravice posameznika:
-	svoboda misli, vesti in vere
-	svoboda izražanja
-	svoboda združevanja
-	svoboda gibanja
2.	Ekonomska svoboda in odgovornost
3.	Prijateljski odnosi med državami: poglavje govori o nujnosti spoštovanja načel neuporabc sile proti ozemeljski celovitosti katerekoli države ter o varnosti vsake države, ki je neločljivo povezana z varnostjo vseh drugih držav podpisnic Helsinške listine:
' Final Act. Helsinki 1.8.1990
124
4. Nove strukture in ustanove Kevsa:
-	vsaki dve leti srečanje šefov držav in vlad
-	vsaj enkrat letno srečanje zunanjih ministrov držav podpisnic evropskih listin, ki bodo sestavljati svet zunanjih ministrov Kevsa
-	zasedanja visokih funkcionarjev zunanjih ministrstev
-	ustanovitev stalnega sekretariata z direktorjem in tremi administratorji s sedežem v Pragi
-	Center za preprečevanje konfliktov na Dunaju
-	Urad za svobodne volitve na Poljskem
-	parlamentarna skupščina Kevsa, mandat in druge modalitete še niso znane
II.	Pogodba o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi (CFE)
1.	Definicija področja, za katero velja pogodba
2.	Definicija poglavitnih konvencionalnih bojnih sredstev, o katerih govori pogodba
3.	Poglavitne nove omejitve orožij za obe skupini držav:
-	20 tisoč bojnih tankov
-	30 tisoč oklepnih bojnih vozil
-	20 tisoč kosov topniškega orožja
-	6800 bojnih letal
-	1500 jurišnih helikopterjev
4.	Protokol o obstoječih tipih konvencionalnega orožja in opreme
5.	Protokol o prevedbi bojnih letal v trenažna letala
6.	Protokol o proceduri odstranjevanja orožja in opreme po pogodbi podprotokoli o načinu uničevanja oziroma demontaže orožij;
7.	Protokol o proceduri o prevedbi bojnih helikopterjev v helikopterje za druge namene
8.	Protokol o medsebojni notifikaciji in izmenjavi informacij o odstranjevanju orožij
9.	Protokol o inšpekciji
10.	Protokol o skupni konsultativni skupini za izvedbo pogodbe.
III.	Skupna izjava 22 držav o prenehanju formalne sovražnosti med paktoma:
1.	Podpisnice slovesno izjavljajo, da ob začetku nove ere v medsebojnih odnosih v Evropi niso več sovražnice in da bodo med seboj vzpostavljale in negovale partnerske odnose
2.	V prihodnje ne bodo več grozile s silo ali uporabljale sile druga proti drugi
3.	Priznavajo, da je varnost nedeljiva in da je varnost vsake podpisnice neločljivo povezana z varnostjo vseh držav, podpisnic Kevsa.
125
Teorija in pralna. let. 28. It. 1-2. Ljubljana 1991