-m Mr w POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI MLADI BORCI STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. —LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN. NEDIJAŠKA 30 DIN, PODPORNA VEČ KOT 30 DIN. POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078. LETO m. LJUBLJANA, PETEK, 4. NOVEMBRA 1938. ŠTEV. 8. Kaj je bralec dolžan svojemu listu LISTU DA MOČ TISTI, KI GA BERE Dandanes zelo veliko slišimo in govorimo o svetovni sili tiska. Toda ob tem le premalokrat pomislimo, da ta veliki vpliv, ki ga ima tisk na sodobno življenje, ne zavisi samo od lista, ampak prav tako, če ne še v večji meri, od bralcev. Naravna posledica tega pa je, da se ne zavedamo svojih dolžnosti, ki jih bralci imamo in ki bi nam kot katoličanom morale biti toliko bolj svete. KATOLIČANI DO SVOJIH LISTOV V glavnem sicer katoličani ljubimo svoje liste in sprejemamo njihove smernice. Toda ta ljubezen je mnogokrat vse preveč skromna in »obzirna«. V resnici smo premalo ponosni na svoje časopise in le prepogosto preveč bojazljivi, ko gre za propagando zanje. Kolikokrat se jih razni celo sramujejo brati pred našimi nasprotniki, kolikokrat ta in oni katoličan na javnem prostoru raje seže po »naprednem« listu, samo da ne bi veljal za nazadnjaka! Pri tem se pa ne zavedajo, da nehote delajo s tem reklamo za nasprotni tisk! Kakšno žalostno resnico je izjavil neki slovenski inženir na enem izmed svojih predavanj: »Če bi bil jaz urednik slovenskega protiverskega dnevnika, bi si ne mogel misliti boljše propagande za svoj list kot to, da bi dal naslikati vse odločne katoliške može z mojim časopisom v roki in bi te slike priobčil.« So pa, ki gredo še dalje. Katoliške liste sicer bero, a potem jih kritizirajo in zasmehujejo in zbijajo iz njih neslane šale. Ti zaslepljeni nesrečneži ne vidijo, v čigavi službi so! POGLEJMO NASPROTNIKE! Tu bi si enkrat morah vzeti za zgled nasprotnike. Le poglejte socialiste in komuniste, kako strastno ljubijo svoje časopise in kako ljubosumno ponosni so nanje. Ne sramujejo se jih javno nositi, jih brati, zahtevati povsod, podpirati jih, razširjati in razlagati. (Zato se ne čudimo, če je danes kraljestvo satanovo tako močno kot še nikoli, če zakleti sovražniki Kristusovi v mnogih državah slave triumfe. IZPRAŠAJMO SI VEST! Spreglejmo končno in vedimo, da si mi v svoji malomarnosti nalagamo veliko odgovornost pred Bogom. Toda malodušni ne bodimo! Rajši se poglobimo vase in si natančno izprašajmo svojo vest: Kakšno je bilo najprej razmerje do našega stanovskega katoliškega lista? Ali smo ga redno brali in posredovali tudi tovarišem? Ali smo mu bili hvaležni za jasne načelne smernice, ah pa smo ga kritizirali in tiste zasmehovali, ki so mislih in čutih z listom ? Ah smo v plahi zadregi zardevah, če je kdo s prezirom imenoval naše glasilo »hstič«? Ah pa smo se s ponosom zavzeh za to naše glasilo, ki je za svoje delo želo javno pohvalo in priznanje od obeh slovenskih škofov in odličnih slovenskih kulturnih delavcev? V kakšnem razmerju sem bil dalje do ostalega katohškega tiska? Ah sem dosledno odklanjal vsak nasproten tisk? NAPRAVIMO TRDEN SKLEP! Vse to dobro premislimo in napravimo trden sklep, kako bomo vse svoje moči posvetih veliki in vzvišeni nalogi: utrditvi Kristusovega kraljestva s pomočjo tiska. Pri tem pa se ne ozirajmo na nergače in omahljivce, ampak poslušajmo samo Cerkev! Kristus je rekel: »Kdor Cerkev posluša, mene posluša.« In če poslušamo Kristusa, če smo s Kristusom, kdo je še proti nam?! Nova pot Ve Bogu »Osservatore Romano« je pred kratkim objavil članek sledeče vsebine; podpisal ga je glavni urednik Dalla Torre. V zadnjih dneh so se odigrali v Avstriji dogodki, ki so važni za vse nemške katoličane. Na Dunaju je demonstrirala »peščica nedozorelih fantičev«, kot je poročal nemški poročevalni urad. In zaradi teh fantičev je moral sam gospod Biirckel prihiteti iz daljnega Posaarja na Dunaj, da tam govori. Čeprav so naša ušesa po septembrskih dogodkih že precej navajena govorov z one strani, vendar kaj takega še nismo slišali. Podobni govori so sledili tudi po drugih mestih, zadnji v Salzburgu. NAPAD V SALZBURGU V Salzburgu se je na tamkajšnjega nadškofa spravil neki Springenschmied, čisto novo ime v tej veliki protikrščanski gonji, in ga silovito napadel. Začel je z osebnimi napadi: škofje so izdajalci domovine. In to pravi on tistim škofom, ki jih je nacistična propaganda pred 10. aprilom slavila kot največje patriote in stavila vsem volilcem za zgled! Potem se je zaletel v cerkveno premoženje, samostane, šole in nazadnje v »njenega Boga«. To je stara, preizkušena pot: udari po osebah, da zadeneš načela. Osebe so samo za navidezno tarčo, v resnici pa merijo puščice na ustanovo, ki jo te osebe zastopajo, na katoliško Cerkev, na katoliško vero samo. CERKEV NE SME UClTI VERE! »Vse naše delo«, je dejal govornik, »bi ne imelo nobenega smisla, če ne bi mogli tej politični Cerkvi nasproti postaviti veliko močnejšo politično vero. In ne samo neko politično vero, marveč filozofsko vero, ki bo popolnoma nadomestila religijo.« In med »grmečim odobravanjem«, kot pravi poročilo, — to pa lahko verjamemo — je govornik končal s temile besedami: »V kraljestvu Adolfa Hitlerja nima katoliška Cerkev nobenega monopola nad Gospodom Bogom. Za nas Nemce je še toliko drugih poti, da po njih pridemo k Bogu. Zato smo Cerkvi prepovedali učiti verouk. Vera pravega Nemca je obsežena v besedah: Vse za Adolfa Hitlerja! Jaz ne poznam drugega Boga kot tistega, ki vodi in varuje Adolfa Hitlerja.« RASIZEM SI LASTI OBLAST NAD VERO! Zdaj je končno očitno, da v Nemčiji ne gre za »katoliško politiko«, ki bi jo vodili škofje proti nacizmu, marveč se veri nasproti postavlja nova vera. Še pred nedavnim so delali nacisti razloček med zemeljskim kraljestvom, kjer naj vlada nacizem, in nadzem-skim, duhovnim, ki naj se zanj briga Cerkev. Zdaj tega razločka ni več. Niso zdaj nacistične samo iste ceste, ki drže na Dunaj, k politiki, državni oblasti in v vlado: odslej so nacistična tudi pota, ki vodijo k Bogu. In še več! Pravijo: Cerkev nima monopola nad Bogom! Zahtevajo torej svobodo za vse, da vsak lahko veruje in hodi k Bogu po svoji poti; zahtevajo zlasti za nacizem svobodo, češ da pozna še ■toliko drugih poti k Bogu: a v VELIKODUŠNA OPOROKA ŠVICARSKEGA SODNIKA. V vsej Švici je vzbudila velik vtis oporoka zveznega sodnika Soldati-ja, ki je pred nedavnim umrl. Soldati je študiral pravo v inozemstvu, ki je pa tako kvarno vplivalo na mladega akademika, da se kmalu ni več menil za svoje verske dolžnosti. Na smrtni postelji je pa svojo nezvestobo velikodušno popravil. »Umiram,« je pisal, »v veri svojih očetov. Nisem vedno spolnjeval njenih zapovedi, a v srcu sem ji ostal vedno zvest. Vse tiste, ki sem jim vede in nevede storil kako krivico ali jih razžalil, prosim odpu- istem času Cerkvi in katoličanom prepovedujejo, da bi k Bogu hodili po svoji poti: prepovedujejo poučevanje verouka, zapirajo verske šole, kradejo cerkvene zavode. OBLJUBE — TODA: PO DEJANJIH JIH BOSTE SPOZNALI... Cerkev ugovarja in bo ugovarjala. Kajti tu ne gre za politične zadeve, tu gre za vero, čeprav je Hitler na strankinem kongresu v Niirnbergu dejal, da »nacionalni socializem ni nobena vera, ampak ljudsko politično gibanje, ki izvira iz rase.« Toda to so besede. Dejanja govore drugače. »Verjeti pa moramo dejanjem. Ni »politični katolicizem« kriv tega ostrega in neizprosnega boja za življenje ali smrt, katolicizem se ne vtika v politiko, marveč nasprotno je res: narodni socializem se vtika v čisto verske zadeve, in ne samo to, ampak hoče sam biti nova vera, nova pot k Bogu. ščanja. Svojo dušo pa priporočam božjemu usmiljenju.« Zapustil je 200.000 švicarskih frankov dobrodelnim ustanovam, 10.000 fr. mestnim revežem, 5.000 župni cerkvi, 50.000 za uboge otroke, 10.000 škofu za škofijske potrebe, 10.000 usmiljenkam in še več drugih daril. Res lepa dejanja velikodušnega moža! SOCIALNI TEČAJI V AMERIKI Letos je 110 katoliških vseučilišč, kolegijev in semenišč v Združenih državah organiziralo počitniške tečaje. Obravnavali so socialno vprašanje. Obiskalo je te tečaje nad 40.000 akademikov in dijakov. Izšla je NAŠA POT XVII.: Dr. Aleš Ušeničnik: Obris socialnega vprašanja Knjigotrška cena din 10.— ^ ' j 5.- 78 strani dijaki nenaročniki J nedijaki naročniki | dijaki naročniki din Hlm/ti m kdsHatu v MuiemifU Sfuutiji »Bulletin d’ information espa-gnole« z dne 29. 8. 1938. se bavi z vprašanjem, kako je mogoče, da podpirajo mohamedanski Mavri in maroški Arabci Francovo Španijo v njenem boju, ki ga ona sama imenuje križarsko vojno. Ta očitek raznašajo sovražniki krščanstva. Sodelovanje Mavrov s španskimi kristjani, — pravi list — na značaju križarske vojne ničesar ne izpreminja. Barcelonskim boljševikom nikakor ne pristoji, če nastopajo kot branilci krščanstva, ki ga imajo v oblasti, uničujejo vse, kar kakorkoli spominja na vero. Prav boj boljševizma proti veri je združil mohamedance in kristjane, da to strašno nevarnost odvrnejo od človeštva. Neki mohamedanski Maročan je v francoskem časopisu napisal naslednje: »Rdeči so mislili, da bo na nas mohamedance učinkovalo to, če se postavljajo z razdiranjem cerkva in s preganjanjem duhovnikov. prj tem pa niso pomislili, da nam je najbolj zopern tisti, ki se odkrito priznava za brez-božnika«. Tako je boljševizem sam zapravil simpatije mohamedancev. Ce bi Madrid in Barcelona — pravi nacionalno glasilo — ne požigala cerkva in preganjala vernikov, bi imela več pristašev. Tako pa so se tudi mohamedanci priključili Francovi križarski vojski, ker vedo, da s tem, ko pomagajo braniti krščanske cerkve, obenem branijo lastne mošeje in svojo vero pred boljševiškim brezboštvom. Ta očitek čujemo često tudi pri nas. Prihaja iz istega komunističnega vira. Komunist nas hoče učiti krščanskega nauka in se zgraža nad tem, da katoličani sprejmejo pomoč mohamedancev. Po njihovem bi jo morali odkloniti — seveda njim na ljubo in nam na škodo. Zal moramo ugotoviti, da ti hinavski glasovi, komunistov motijo tudi neke malo- številne, sicer verne, a premalo zavedne, premalo ponosne in premalo samostojne katoličane. Zakaj .ti ne iščejo informacij tam, kjer je mesto za to? In to je papežev Rim! V okrožnici »Divini Redempto-ris« (72) poziva Pij XI. na boj proti temnim silam komunizma »vse, ki veruje v Boga in ga mo- lijo«, torej ne samo katoličane, in tudi ne samo kristjane. Jasno, da tudi mohamedance! Ce so mohamedanci dobri in potrebni za zavezništvo v idejnem boju proti strašni razdiralni sili komunizma — zakaj bi jih narodna katoliška Španija odklanjala v oboroženem boju za svoj narod in za krščansko kulturo? Moskva popravlja zgodovino V dneh, ko je bilo ozračje na daljnem. vzhodu polno elektrike, se je v sovjetskem tisku začel oglašati nov ton; pojavil se je čisto nov pojem domovinske ljubezni. Ne more biti večjega nasprotja, kakor je nasprotje med boljševiški-mi pojmi in med pojmom takoime-novane ruske domovine. Ne da se pa tajiti, da v Moskvi skušajo propagirati oboje, čeprav si med seboj še tako nasprotujeta po svojem bistvu. Beseda »domovina« se zdaj bolj poudarja kakor kdajkoli poprej, zlasti pa pred to besedo ne stoji vedno pridevnik »rdeča« ali »sovjetska«. Najnovejša filma imata naslov »Ruska domovina« in »Dom« in na vso moč propagirata novi sovjetski patriotizem. Ko se je Ljeninu revolucija posrečila in ko so se končno spomnili, da bo treba ruski mladini nuditi pouka, je bilo razumljivo, da so planili po starih carskih zgodovinskih knjigah in da so v njih le malo pustili nespremenjenega. Vse, kar se jim je zdelo sumljivo, da je patriotsko, so črtali. Vsako gibanje, ki je v ruski zgodovini' kdaj nastopilo proti vladajočemu državnemu sistemu, pa so močno poveličevali. Tako so poveličevali upor strelcev, ki jim reforme Petra Velikega niso bile všeč in ki jih je potem Peter veliki v težkem boju premagal. Zdaj so ta način zgodovinskega pouka opustili. Vso smer so nenadoma korenito spremenili. V hipu je postal narod v zadnjih sedemsto letih spet skoro vedno zmagovit. Tako so n. pr. Kusi zdaj zvedeli, da je I. 1242. Aleksander Nevski pri Pejpuškem jezeru zadržal »pohod nemških osvajalcev na vzhod«. Dalje jih sedaj poučujejo, da so bili poljski »interesenti« prav tako spo-deni iz Moskve kakor Napoleon, ki ga je premagala množica ruskega naroda. Tudi Petru Velikemu se je