--^
Ysebina 10. zvezka:
Str.
1.	—b—: Poslednji brat. Pesen...........577
2.	Dr. Fr. Detela: Malo življenje. Povest. (Dalje).....678
3 Dr. II. Dolenec: Izza mladih let V.........593
4.	Dr. Fr. Kos: Slovenci za Karola Velikega. (Dalje). . \ .	598
5.	—b—: Na poti. Pesen.............602
6.	Fr. Wiestlialer: Slovenska elegija iz preteklega veka. I. .	603
7.	U. Poznik: Mrtvaški ljubeč............609
8.	Gurazd: Dež. Peson.............-610
9.	—b—: Po slovesu. Pesen...........611
10.	S. Brie: Nemanič. Pesen .......... .	612
11.	Janko Kersnik: Luterski ljudje. Povest. (Konec.) . . .	613
12.	J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih.......620
13.	E. Lah: Statistične črtice o Kranjskem prebivalstvu 1881.1.	625
14.	Fr. Šumi: Od kod so PodmiljSčaki?.......680
15.	M. Malovrh: Vuk Vrčevič f ..........631
16.	A. Hezenšek: »Šolstvo in prosvetni zavodi v kneževini
Bolgarski (Dalje)..............635
17.	— Slovenski glasnik.............637

Leto II
Leposloven in znanstven, list:
Izdajatelji: Janko Kersnik, Fr. Levce„ Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar.
Štev. lO.
V Ljubljani, 1. oktobra 1882.
Poslednji brät.
*a5e joden glas! . . . Olu mrtvo vse je! Zasut je grob, pogrebcev ni! Blestčč nebo navzdol se smeje, A meni se okö solzi —«— Oj, le počij v gomili hladni, Tovariš moj, tovariš zadnji!
Menili klečim le tu s solzami. Na grobe zrem srpo pred s6. Kedč, kedö tolažbo da mi, In ž njo odvzame mi gorje? Nikogar ni! , . . Molčeč grobovi Vrste se tukaj med zidovi!
Brez šuma so te pokopjUi
Možje neznani iz vasf.
Zapel je zvon! . . . Oh, zaplakali
Po tebi smo, tovariš, vsi!
In zdaj sem sam! Sreč* mi poka
In koperni 111 žalno joka!
Osivel sein! Predrage brate Sem videl tukaj hirati, In srca blaga, duše zlate Tu videl sein umirati: Ko druge smrt je pomorila. Jedino mene je pustila!
Zakaj takč? — Oh. cvet. modrosti Premnog pač ž njimi vničen jo. In rok o svetovni svetlosti I tukaj opravičen je . . Iii jaz živim še v samostani. Ko bratje vsi so pokopani!
Miru iskal som med zidovi — Na veke kmalu ga dobim Poslednji brat! Tu med grobovi Klečim, oh, in bridkö ječim. Povsod je mir! . . . Oj. duša möja Le tebi, tebi ni pokoja! . . .
—b
upade pogum; oprosti se svojega sovražnika in izgine v gozdu. Le do konec hleva ga je podil sultan, potlej pa se je vrnil Juriju pomagat. Ta pa je tiščal svojega jetnika, da so mu roke otrpnile in komaj je strahoval volka, tako srdito se je premetaval. Praskal ga je s prednjimi in zadnjimi nogami, da je bil Jurij po nogah ves okrvavljen; umoriti pa volka ni mogel, ker ga je bil slabo zadel.
„Kaj pa je, Jurij? Za božjo voljo!" vpije mati in se ne upa od hiše.
„Nič ni. Volka imamo," pravi Jurij.
„Ali hočeš puško?8 kliče Lenčika.
„Ne, ni treba," oglasi se ta. „Če moreš, Lenčika, prinesi mi tisti dolgi nož iz kuhinje!"
Urno prinese Lenčika nož: Jurij pa zbere vso svojo moč, stopi z levo nogo na vile. z desnico pa porine volku nož do držaja v prsi. A zdaj še le se prične pravi boj. S silno močjo vzdigne zver svojo glavo in skuša .popasti Jurija, z nogami pa brca in praska tako hitro in tako močno, da se Jurij že boji, da ni prav zabodel in da bo omagal. A kmalu poide zveri moč, strašno zatuli in prične grgrati; še jedenkrat brcne krčevito z vsemi štirimi in se iztegne. Sultana mora Jurij s silo odgnati proč od mrtve živali, kajti še zdaj jej ne da miru. Blizu premaganega nasprotnika se uleže in si liže gobec in noge, jedno uho pa je bil revež popolnoma izgubil. Jurij pa je tudi ves razpraskan in krvav, a hude rane ni dobil nobene. Komaj se zazna dan, teče Lenčika sosedom pravit, kako reč so po noči imeli. Naglo se zbere vsa Simonova družina okrog mrtve zveri in vse na tanko mora Jurij povedati, kakšen jo bil boj.
„Ti neugnana zver ti!a pravi Simen in brca volka z nogo.
„O Jurij, ti si sreče»," meni Stefan, „ti še naletiš na kaj pravega, jaz pa nimam nikoli te sreče."
„Stefan, nikar se ne pregreši!" svari ga mati, ki se ne more nagledati grozne zverine. „Se Jurij je imel dosti opraviti, kaj bi že ti!"
„1 kaj pa je Jurij?" hudujc se Stefan. „Ali je kak Goljat proti meni? Veš, Jurij, kakor sva prijatelja, ne bojim se te pa prav nič."
„Kaj bi se me bal,® smeje se Jurij, „ko ti nič nočem!"
„Kaj pa misliš zdaj z zverjo storiti? Ali jo popelješ v komisijo, da potegneš darilo?"
„A, jaz ne grom," pravi Jurij.
„Oh, ti, naj jo jaz peljem! Kaj?" prosi Štefan.
„T pelji, če se ti ljubi!" pravi Jurij. „Pa kar na tvoje ime naj ti dado, če bodo res kaj dali."
„Takoj pridem s senmi'," veseli se Štefan.
„Štefan," opomni Lenčika, „kaj pa, če te sreča tovariš tega volka? Kako se bosta pogledala?"
„Saj res! Ni mu treba hoditi, da se mu kaj ne zgodi," odgovarja Šimonovka in Štefan je začel premišljevati, a sramoval se je vender Lenčike in Jurija.
„Ne pomaga nič," pravi odločno, „jaz pojdem, pa puško vzamem s sabo, potlej naj se me pa loti, komur se zdi. Dvajset goldinarjev ali koliko dobiva, Jurij? Pa naj bo. kolikor hoče. Jaz grem."
Kmalu pribiti s puško in senmi'.
„Oborožen si, kakor bi šel na Turka," pravi Lenčika, „toda pazi, da ne padeš in se ti puška ne izproži!"
„Kaj bom padel, ko sem hriba vajen kakor maček peči," odvrne Štefan in moško vleče naloženega volka proti Dolini. Kakor zmagalec hodi svojo pot; staro in mlado pa hiti od vseh krajev radovednost, past. „Oh, naj mi peljemo!" prosijo otroci, ki se ne morejo ločiti od voza. Ko se Štefan nekoliko obotavlja, izpulijo mu oje iz rok in kričaje in ukaje pride sprevod v Dolino. Tam pa zopet novo izpraševanje in nova zamuda. „Dva sta bila," pripoveduje Štefan; „pa oni je bil večji kakor ta, najmenj za dva palca in prav zdi se mi, da je bila volkulja. Ce bi bila ta-le puška pri rokah, preskrbel bi bil že druščino temu na vozu, da bi mu ne bilo dolgčas. Toda po noči in pa v sili moraš pa udariti, če druzega ni, s polenom. Letos so posebno sitne to živali in toliko jih je, da sem se kar čudil, da nisem po poti katerega pobral."
„Torej kar z nožem si ga bil podrl?" vpraša dedec, ki je posebno moško premetaval zver.
„Kar z nožem," baha Štefan. „Vidite, tak-le pipec" — fant kaže svoj nož — „je kakor stvarjen za volka. Dva palca mu ga porinete med kosti, pa bo dosti imel."
Ves dan bi bil moral pripovedovati o junaškem činu, če bi bil utegnil; a po noči ni hotel hoditi domov. Najel si je voz in odpeljal se h komisiji. Zidane volje vrne se zvečer domov; tako dobro se mu še nikdar ni godilo. Juriju odšteje denar, kolikor mu ga je še ostalo; on sam je zadovoljen s slavo.
Po vsej dolini in daleč okrog pa se je govorilo o tem volku in o hrabrem Simonovem Štefanu. Ker se je zvedelo, da se se jedna zver po hribih potika, napravili so gospoda velik lov proti gori sv. Florijana. Sodnik, davkar, pristav, zdravnik, sploh vse, kar je bilo bolj imenitnega in je puško premoglo ali vsaj na posodo dobilo, hotelo se je udeležiti; kajti če tak lov tudi sam na sebi ni posebno zabaven, toliko prijetnejši je konec njegov, ki se praznuje v kateri si bodi krčmi. Hoja po mrzlem zraku in bivanje pod milim nebom pospešuje prebavljanje in spravlja v slast jed in pijačo. Če pa moraš že za zajčji lov preskrbeti se z žgano pijačo, s polu hlebom kruha, svinjsko kračo in pečeno kuretino: kaj tirja še le lov na volka! Dva dni so se polnile čutare z vinom in žganjem in torbe z raznimi jedili, tretji clan pa so se odpeljali gospoda proti nevarnemu kraju. Kar je za lov treba, vse so imeli s sabo in še pušek niso pozabili; okrog vozov pa so se pojali lačni psi. V Dolini se jim pridruži drugo krdelo: kmetje iz okolice, ki so tudi radi postopili za kako zverjo, če ni bilo druzega dela. Ko j« bila v krčmi večerja naročena, odrinili so peš proti gori, gospoda naprej, možje v kožuhih pa za njimi in med raznimi burkami se je hitro hodilo.
„Možje,* obrne se sodnik proti kmetom, „kdo pozna dobro kraj? Oča Rožanec, Vi ste pravi lovec, Vi nas boste razstavili."
„0 gospod sodnik," ponižuje se mož s klobukom v roci, „bil sem jedenkrat, bil, pa sedaj sem star. Roka se mi trese in oči me zapuščajo, tako da ne zadenem nič več.*
Glasno se zasmejejo vsi pri teh besedah in dasi se Rožanec brani, prevzeti mora vender [»osel. da od k a že vsakemu svoje mesto. Obrne se najprej proti kratkovidnemu davkarju, ki je imel to nesrečo, da je na vsakem lovu kacega psa ubil ali poškodoval.
„Gospodje," pravi Rožanec, „zgovoriti se moramo, da psov ne bomo streljali, ker ta žival nam nič hudega ne stori."
„Volk pa pes so malo razločita,tf meni oni gospod. „Ali bi ne bilo bolje, da pošljemo pse nazaj? »Saj niso za nič."
„A! Pustimo rajši pse tu. pa mi pojdimo domov," ugovarja Rožanec. „Razločili boste pa lehko: če se spusti zver proti Vam, volk je, pa streljajte; drugače je pa pes."
„Torej mislite, da se bo volk koga lotil, če nas je toliko?" pravi drugi gospod.
„Zver je prekanjena," meni Rožanec, „nič jej ni zaupati. Zato je treba dobro meriti; če pa ne zadene, potlej pa puško za tanki konec prijeti pa udariti ali pa na drevo!"
„Jaz sem pa slišal," omeni kmet, „da gre pravi volk na drevo kakor veverica."
Splošen smeh nastane o tej opazki, Rožanec pa razvrsti zdaj lovce po liosti. Davkarja postavi k prvemu jarku nad cesto, pristava toliko od njega, da se s puško ne moreta doseči, tega sem, onega tja, sebe pa je postavil na križempot pod sv. Florijanom. Jasen je bil dan in solnce se je bližalo zatonu, ko se je lov pričel. Psov pa ni bilo mogoče spraviti na noben sled; kakor nori so letali okrog in če je jeden zalajal, tekli so vsi k njemu in lajali in begali. Čez kaj časa so se poboljšali in tu pa tam se je slišal kak pok in dva zajca sta obležala pred Rožancem. Zdaj pa je premišljeval starec, ali bi ja nesel s sabo ali kako. Če ja vzamem s sabo, tako je dejal sam pri sebi, pojedli ja bo gospoda in kaj imam jaz od tega? Še strel ne bo plačan. Če ja pa pustim tukaj, požre mi oba lisica ali pa maček. Že vem, kaj bom storil. In ko se je popolnoma zmračilo in je rog zapel in sklicaval lovce, lezel je Rožanec proti Strmi peči in srečal je Simona, ki je ravno drva peljal iz gozda.
„Ali ste kaj dobili?" vpraša mož Rožanca.
„Mi lovimo kar za kratek čas," odgovori Rožanec.
„Kaj pa ta dva zajca !*
„Ta sem pa s sabo prinesel, da imamo kaj pokazati," pravi Rožanec. „Zakaj niste volka živega ohranili, danes bi ga mimo grede ubili, če bi nam ne utekel."
„To ste lovci, da!" pravi Simon.
„Veste kaj, mož? Vi niste Pečar; kaj ne, da ne?"
„Simon sem, Šimon, sosed Pečarjev."
„Saj Vas pelje pot mimo Pečarja. Nosite to-le tja, pa naj denejo v klet na mraz. Jutri pa pridem, bom pa vzel. Bodite tako dobri!"
„To je že prav," pravi Simon in dene zajca na voz, Rožanec pa se obrne proti Dolini nazaj.
V dolinski krčmi pa je bila zbrana skoro vsa druščina, ki jo deloma tam prenočila, kajti za rana bode treba zopet poskusiti srečo. Smeha ni bilo ne konca ne kraja, ker so se vsi s praznimi rokami vrnili.
Zdravnik je omenil, da je videl jednega zajca in takoj so ga obsodili, da mora pet bokalov vina plačati za tako srečo.
„Rožanec, ti si tudi nekaj streljal," meni neki kmet.
„Na veverico sem bil pomeril, ker ni bilo druzega," odgovori ta, „pa še te nisem zadel."
„Ha, ha!" smeje se sosed pri mizi. „Veverice po zimi pa res še nikdo ni zadel, videl pa menda tudi še ne."
„Jaz sem jo pa že," pravi moško Rožanec. Večer pa je hitro tekel med veselimi pogovori in krčmar je pridno polnil kupice in pridno črtal s kredo na sod. „Tonček!" dejal je svojemu sinku. „Glej na mizo! Kadar bo bokal prazen, nič vprašati, kar prinesi ga!"
A vsaka reč ima svoj konec. Polagoma se je razgubljevala družba in le malo se jih je upiralo spancu hote za mizo pričakati belega dne. Dve sobi je imel krčmar za tuje ljudi, obe sta bili polni in večina je še morala prenočiti na slami. Ko pa je drugo jutro zapel petelin, prišel je že Rožanec budit zaspance. A to je bila težavna reč. „'Pusti me, vrag!" godrnjal je ta in se obrnil na drugo stran: oni ni hotel verjeti, da je že čas in tretji se je rotil, da pride takoj za njimi. Počasi pa so se vender vsi spravili po konci razen zdravnika in pristava; teh dveh pa ni bilo moči pregovoriti. „Kar pojte," dejal je pristav zaspano, „saj ne bo nič; jaz vas tukaj počakam !" Pro roškega duha je bil mladi mož, kajti vse dopoludne in še popoludne dolgo časa so prežali lovci, prebivali mraz in žejo gasili, toda bodi si, da je bil volk prestrašen v druge kraje jo pobrisal, ali pa, da se ni hotel pokazati, ves trud je bil zastonj in še sledu niso dobili nobenega. Ko so se vračali popoludne v Dolino, obstal je ves pl'en iz dveh zajcev; jednega je bil ustrelil sodnik,, druzega pa kratkovidni davkar, ki je ponosno nesel svojo trofejo proti Dolini. Tu se je še dobro žalil ves lov in na večer so se vrnili gospodje glasni in dobre volje domov.
Rožanec pa se ni bil povrnil ž njimi, kajti imel je mož to koristno navado, da je v druščini sicer rad pil, toda kadar je prišlo do računa, ni se rinil naprej, ampak izginil je rad. Vrhu toga pa je imel še pri Pečarji dobiti dva zajca k tretjemu, katerega je bil ta dan ustrelil. Kakor maček je lezel starec v breg naravnost proti hiši Tu se je prijel za drevo, tam uprl na skalo in zavihtel se navkreber in kmalu je priplezal do Strme peči. A sultan, ki ga jp prvi zagledal in naznanil, ni ga pustil po nobeni ceni v hišo in ko je ta pomeril s puško nanj,
pokazal mu je pes zobe tako neprestrašeuo, da je mož videl, da je bolje z lepo ga pogovoriti, kar se pa tudi ni dal.
„He, ali ni nikogar doma?" zavpije Rožanec in od hleva sem se prikaže Jurij. Kakor bi kaj nadprirodnega ugledal, obstal je in strmel in vse barve so se izpreminjale na njegovem lici. Nič men osupnen pa ni bil Rožanec. čeravno se mu ni tako videlo in čudno prijazen smeh prikazal se je na njegovih ustih.
„He, Jurij, ali si ti? Glej ga!" s temi besedami mu gre naproti in mu ponuja roko.
A Jurij je moral prej sultana spoditi, potlej pa sta si podala roki: Jurij hladno, ker ni vedel, ali je Rožanec še njegov sovražnik, ali pa je že pozabil, kar se je bilo dogodilo; Rožanec pa mu jo je krepko stisnil in ga ogledoval.
„Glej ga, kako si so popravil! Komaj bi te kdo spoznal," pravi.
»Mislite, oča, da sem se izpremenil?" vpraša Jurij.
„In pa kako! Moje oči imajo dober spomin; pa vender, če bi bil ti dejal, da nisi Jurij, verjel bi ti bil. Ti si jim pa lepo zmešal sled, tukaj te noben živ človek ne najde."
„Ali me še kaj iščejo? Ali veste, oča?"
„A! kdo te bo iskal, pa kod! Vse misli, da si na Hrovaškem, kjer je izgubljeni sin svinje pasel. Oh, glej ga, Jurija! Na, tukaj imam še jedno kapljo dobrega slivovca. Potegni!" pravi mož in mu ponudi opleteno posodico, ki mu je visela na strani.
Jurij se brani, da ne pije žganja, a starec ga ne izpusti. „Moraš," pravi, „če ne, zameriš se mi. Glej, toliko časa se že nisva videla!"
„Ali ste še kaj hudi name, oča?"
„Kaj bom hud! Kar pij!"
In Jurij pije starcu na ljubo.
„Vi ste torej sinoči dva zajca poslali hranit?"
„Jaz, kaj pa! Simonov fant se je pa res izkazal s svojim volkom. Kje pa ga je bil zaklal?"
„Ravno pred hlevom, doli," pravi Jurij. „Midva, oča, sva pa zopet prijatelja, kaj ne?"
„I se ve da, ljuba duša: kakor sva bila prej."
„Veste, velikrat sem se že bil pokesal —"
„Kar tiho bodi, pa molči!"
„Denar Vam pa vrnem, ki ste mi ga posodili."
„E, kaj! Saj se ne mudi. Boš že dal o priliki!"
„Kar malo počakajte, pa Vam ga prinesem."
„I, pa pojdi !" pravi Rožanec in oko se mu blišči v sladkem veselji. Jurij pa prinese denar in mu plača mali dolg z velikimi obrestimi.
„Vidiš, ljuba duša!* pravi mož. „Kako prav sem jaz zmeraj govoril! Ti si pošten človek, dejal sem. Premca pa ni bilo nič prida in ga tudi zdaj ni; ne starega, ne sina, to ti povem."
„Kaj pa je s Premcem?" vpraša Jurij.
„S Premcem, praviš? Doma sta, on in sin, pa živita kakor sta prej živela. Toda dolgo pa ni tega, kar sta doma. Kacih štirinajst dni bo, dasiravno ne morem natanko povedati. Jaz ne govorim ž njim in on ne z mano, kakor je najbolj prav. Pred je pa sedčl. Saj veš, da so ga bili žandarji odgnali."
Govorila sta še o tem in onem, potem pa je vrgel Rožanec svoje blago čez ramo in prijateljsko stisnil Juriju roko in odšel.
„Kdo pa je ta človek, ki tako hudo gleda? Pa tako smešno izkrivljena usta ima," vprašala je Lenčika po odhodu. Jurij pa je povedal, da je Rožanec, ki rad na lov hodi in da sta stara znanca; a kako ga je s Premcem osleparil, tega ni povedal, kajti sramoval se je in ni rad mislil na to. Bal se ga pa Jurij ni več, ker je tako prijazno ž njim govoril, in poplačal mu je tudi, kar je bil dolžan. Kdo bi mogel sovraštvo toliko časa gojiti v svojih prsih in v nesrečo spraviti koga brez koristi! mislil je Jurij. Vrhu tega pa ga je bila še zmeraj volja vzpomladi zopet iti v vojake, dasi že dolgo z Lenčiko ni nič govoril o tem.
xxn.
Tri dni pozneje pa je v mraku zopet lezel Rožanec proti Strmi peči in dva moža sta ga spremljala.
„Ha, tristo vragov! Sam hudič je te poti naredil!" zakolne znani žandar Križan spotaknivši se ob korenino, ki je molela izpod zmrzlega snega.
„Tiho, tiho!" pravi Rožanec, „da nas kdo ne sliši."
„Sam zlodej nas vleče tu gori," meni drugi žandar. „Rožanec, Vi ste hudič, če je le kateri na svetu."
Rožanec kar molči.
Ko pa pridejo blizu hiše, šepne zopet žandarju: „Zdaj naj pa jeden na to stran zavije, da prestreže pot!"
Križan zagodrnja med zobmi in migne tovarišu, naj se obrne na levo okrog vrta; sam pa leze z Rožancem naravnost proti hiši. Zdaj se začujejo koraki na trdih tleh in malo nad njima se pokaže moška osoba, ki gre proti hiši.
„On je, on je!" šepeče Rožanec; Križan pa sname puško z rame in stopi urno naprej. Jurij je moral slišati šum, kajti pri tej priči se obrne in pogleda v gozd. Na jedenkrat pa odskoči in steče kakor jelen proti hiši.
„Stoj!" zagrmi Križan in hiti na vršino.
„Stoj!" odmeva zopet po gori, a Jurij se je bil že skril za oglom in izginil izpred očij. Kako naglo je bil pozabil mladenič svoj sklep, da se vrne k vojakom! Naravnost k prepadu teče, da bi splezal po stopnicah doli, koder bi ne mogli za njim. A od druge strani mu doni zopet: „Stoj!" in mrzel pot mu oblije čelo: ves je zmočen in brez zavesti se obrne 0(1 pečine, ki bi ga bila nemara rešila in hiti proti Simonu po poti, ki ga ne more skrivati. Puška poči in Jurij se prekucne na tla blizu vodnjaka in zemlja zarudi pod njegovim truplom. Križanov tovariš ga je bil ustrelil. Zandarja tečeta k njemu, a besen plane sultan od hleva sem in ja ustavi. Ustrelil bi ga bil Križan v jezi, da ni prihitela iz hiše Pečarka in pomirila žival*.Pok in hrum jo jo bil privedol in za njo priteče Lenčika.
„Križ božji! kaj pa je? kaj pa je?" vpije in teče proti vodnjaku. „Kaj pa je?" zakriči nad žandarjema.
Križan pokaže na truplo ustreljenega.
»Jurij, oh Jurij moj!" zavpije dekle in se vrže na nesrečnika in ga objema, da se je žandarjema v srce smililo. Jurij se ne gane več: Križan ga tiplje, škropi ga z vodo in tovariš ga drgne po telesu; a življenja ni več v njem. Kroglja ga je bila zadela v levo stran in obtičala mu v prsih.
-Mrtev je," pravi Križan.
Od Šimona so bili pa tudi prihiteli na krik in strmeli, kaj vse to pomeni, in žalostno se spogledovali, kajti nobeden ni vedel dogodka si razložiti.
„Vi ste streljali. Kaj ne?" pravi Simon žandarju. „Ali se pa sme vedeti zakaj? In kako, da ste ga ubili, Jurija?"
„Uhajač je," odgovori žandar. „Od vojakov je ušel in postava ga išče. Ce bi bil obstal, ne bi ga bili ustrelili."
„Veste kaj?" povzame zopet mož. „Hudo je, če katerega taka zadene. Ampak to pa rečem, da je bil fant priden; priden kakor jih je malo. Pa ste ga vender ustrelili! Se ve da, postava je postava; ali ni res? In vi jo morate ravno tako izpolnovati kakor nas kdo. In postava pravi — kaj ne ? — da moraš Jurija ubiti. Ali ni taka ? Bodisi priden kakor hoče, kaj ? To je vse jedno. E, hudo je to, hudo !a
Solzne oči je imel starec ravno tako kakor Štefan, ki se je proč obrnil, da ne bi kazal ginenja.
„Nesimo ga v hišo!" pravi Križan in prime Jurija pod pazduhami, Štefan pa za noge in neseta ga k Pečarjevim. Anica pa, ki je dozdaj nema gledala prizor, oklene se Lenčike in obe jokata na ves glas. Pečarka pa je vedno še strmela in vsakovrstne misli so jej šle po glavi. Da bi bil mogel Jurij tako kazen zaslužiti, bilo jej je nerazumno, dasi je zdaj vedela, kake so bile njegove razmere.
„Oh, kako ga je škoda!" dejal je Štefan.
V hiši so položili Jurija na posteljo in jeden žandar je ostal pri njem, drugi pa se je vrnil nazaj naznanit, kaj se je zgodilo.
„Iz pekla je ušel ta Rožanec,a mrmral je mož odhajajo; o Rožanci pa že ni bilo ne duha ne sluha. Toliko da je slišal strel in videl, da Jurij pada: obrnil se je in dirjal navzdol kakor razbojnik, ki mu je pravica za petami.
Pri sv. Florijanu je najprej zvonilo Juriju. Štefan jo bil šel do Ožbeta in komaj ga je prepričal o tem, kar se je bilo zgodilo.
„Oh, oh, oh," tarnal je mož, „in jaz sem mislil, da pojdem skoro v svate, ko bo Lenčiko vzel. Vidiš, Štefan, taki smo vsi: od danes do jutri. Kak hrast je bil Jurij in zdaj je mrtev; midva pa še živiva, ki se komaj drživa po konci!"
Ta govor sicer ni bil Štefanu posebno po všeči, a resnična žalost po prijatelji prevzela ga je tako, da ni mogel misliti na kaj druzega. Zvečer je prišel Ožbe in napravil Jurija in položil ga na oder.
„Oh, Jurij," dejal je, „kdo bi si bil mislil, da bom jaz tebi rakev delal! Svojo bi ti dal, ki sem jo zase stesal: lepa je in gladka, toda premajhna je zate. Dekle, le jokaj!" rekel je Lenčiki, „tacega fanta ne boš več videla, nič več. O ti nesreča, ti!"
Druzega dne zjutraj pa je prišel zdravnik iz Doline. „Hu! to je pot!" sopel je in brisal si tolsti obraz. „Kaj hodite v take kraje ljudi morit," šalil se je proti žandarju. „Še mene naj neso potlej doli, da ne bo treba hoditi. He, rožica!" obrne se na Lonciko, ki
je bila prišla iz sobe, „kje pa imate fanta, da ga malo pregledamo, če se ni potajil. — Fant,« ali si še živ?" zavpije v sobo stopivši, tako da je bilo Pečarki takoj preveč.
„Gospod dohtar!" pravi žena, „vedite se vender, kakor se pri mrliči spodobi, ne pa tako kakor noben človek."
Na glas je zajokala Lenčika; zdravnik pa je urno pogledal rano Jurijevo in odšel.
„Gospod, jaz se Vam klanjam," dejal je žandarju, ko sta skupaj zapuščala Strmo peč. „Dobro ste merili. Kadar boste kacega druzega ustrelili, ni me treba več klicati na ogled. Kar naprej mu dam spri-čalo, da je mrtev. Toda krepak fant pa je bil, raca na vodi! kakor medved. Ni čnda, da dekleta jokajo. Pa bodite bolj počasi! Kaka škoda, da ne moremo to životno moč izpeljati iz jednega trupla v drugo! IJh, uh! Naj bi imel kri pa živce tega uhajača, kateremu zdaj nič več ne koristijo, v sebi mesto svoje stare, zrabljene ropotije, hu! lehko bi z Vami vštric korakal. Tako pa, gospod, ali hočete tudi mene usmrtiti? Saj se Vam nikamor ne mudi: počijva malo, da si pot obrišem!"
Mnogo se je še potil revež, preden je prišel v Dolino. Tam pa je napisal list in dal na znanje, da je Primožev Jurij resnično in gotovo umrl, — „za svincem," kakor se je dovtipno izraževal.
Po vsej vasi in po okolici raznesla se je hitro žalostna vest in vse se je povpraševalo, kako so ga izvohali. Dosti ljudij ga je prišlo kropit, zlasti Jurijevih vrstnikov, čeravno je pot težavna in je mrzla burja brila. Sestra Franica je prišla s svojim možem in stara mati je prilezla so jedenkrat pogledat svojega sina. Objela ga je na odru in poljubovala in neme solze so močile bledo lice ljubljenega sina. Goreče je molila za dušo nesrečnega ljubljenca, da jo je morala hči odpeljati. K slovesu pokropivši mrliča zahvalila se je Pecarki za vse, kar je storila n jenemu sinu. Ko je pa prišla domov, usedla se je na stopnice, podprla si glavo s komolci in jokala. Stari Primož je prišel k njej, da bi jo potolažil; a nobene besede ni mogel izpregovoriti. Obrnil se je in šel v izbo in tn je hodil gori in doli zamišljen in žvižgal in skušal zatajiti svojo žalost.
Na Strmo peč pa je prišel proti večeru Premec s sinom Miho, kajti pozno sta bila zvedela nesrečo.
„Oh, Jnrček, Jurček!" tarnal je sivec. „Zakaj sem te moral zapustiti! Kakor steklega psa so te preganjali in ubili, jaz pa ti
nisem mogel pomagati! Oh, Jurček, da bi mi mogel vsaj to povedati, kdo te je ovadil in izdal zlodejem! Primojdunaj, kesal se še bode! Jaz ga bom našel in če se skriva pod zemljo. Oh, Jurček moj, tvoja roka je mrzla in moja bo tudi kmalu, pa tukaj ti jo dam: ta se ne bo dolgo smijal, ki ti je jamo izkopal."
Miha je stal na strani in ogledoval svojega prijatelja in ustni si grizel. Širok obraz se mu je daljšal in daljšal in proti oknu se je obrnil Miha in z rokavom si obrisal 6či in nos.
„Mati, midva ostaneva danes tukaj," dejal je Premec gospodinji.
„Bog Vama plati!" odvrne žena, „da vsaj ne bodeva sami." Potem je začel Premec izpraševati, kdo bi bil v zadnjem času k njim prišel. Ko pa je hči povedala, kak človek je bil tu, kake oči je imel in kaka usta, zaškripal je stari z zobmi in pogledal tako divje, da je bilo deklico groza, ko se je spomnila, da bo ta mož vso noč pri njih.
„Primojdunaj, Tložanec jo!" pravi dedec sinu.	-
„T»avno tako ga je menda tudi Jurij imenoval," reče Lenčika, in miren se usede mož za mizo. Zvečer so prišli gori še Simonovi kropit in molili so in pogovarjali se. Ko je pa postalo pozno, ločili so so in tudi Štefan je šel domov naspat se, kor je hotel na vsak način nositi Jurija. Premec in Miha ostala sta sama v sobi, kajti tudi Lenčika in mati sta se bili odpravili. Na vsaki strani odra goreli sta dve sveči, pri mizi pa sta sedela tiho oča in sin in premišljevala. Premec si nabaše pipo in jo prižge pri sveči in ponudi sinu tobaka in tako kadita in jJremljeta po malem.
Velika hišna ura je odbila deset, polu jednajstih, jednajst in Miha se je zravnal po klopi in kmalu zasmrčal, Premec pa je vlekel dim iz pipe in zrl pred-se in utrnil sem ter tja kako svečo. Na jedenkrat se mu zdi, kakor bi se bil preganil prt, s katerim je bil Jurij pokrit. Starec pogleda kvišku, potem po oknih, če ni morebiti sapa skoz pihnila; a vsa so zaprta.
„Nič ni," zamrmra mož, ko je vse pregledal in se usede. Čez nekaj časa vidi se mu zopet, da se prt giblje. Starec ni bil bojazljiv, a malo tesno mu je bilo vender pri srci. Miho sune z roko in ga spravi po konci, sam pa gre k odru in preiskuje okrog in okrog, če ni kaka žival, kak maček zraven. Nehote pogleda Jurija v obraz. Zdaj zdaj se pomajejo ustna. Starec skoči zraven in približa svoje uho Jurijevim ustom in čuti rahlo sopenje. Mihi so pa stopili lasje
Malo življenje.
Povest. Spisal dr Fr. D e t c 1 a.
XXI.
neg je po večjem skopnel ob nekaterih toplejših dnevih; a kmalu se je mraz povrnil in zima je še škripala pod nogami. Jurij je spal po leti in po zimi nad hlevom v dišeči mrvi in delo od jutra do mraka preskrbi zdravemu telesu trdno spanje. Bilo je že pozno neko noč in mesec je svetil v zadnjem krajci, ko Jurija na jedenkrat strašno lajanje vzbudi. Takoj skoči po konci in vrže obleko nase, kajti to je moralo biti kaj posebnega. Zvesti čuvaj sicer ni žugnil po noči, če ni bilo uzroka; ako je pa lisica prišla pogledat po kokoših, samo oglasil se je sultan in tatica je pobrala pete. Lajanje je postajalo vedno srditejše in tudi ovce v hlevu so začele beketati. Na hlev se je prišlo po lestvi, ki je bila zunaj prislonjena. Jurij zgrabi vile in leze urno po lestvi doli. Pod lestvo pa se je sultan valjal in premetaval s čudno zverjo in le srdito renčanje se je slišalo; druga zver pa se je vzpenjala, kakor je videl v mesečini, po hlevskih vratih in praskala in vohala s smrčkom; dolg rep pa je mahal po tleh. Volkova sta bila. Jurij ne premišljuje dolgo, skoči z lestve na volka pri vratih in mu hoče zabosti svoje orožje med rebra, a volk odskoči in se potuhne z glavo k zemlji. Hitro ga pritisne Jurij za vrat in na vso moč ga tišči k tlom. A zdaj skoči druga zver od zadaj nanj in na jedenkrat je pretrgana suknja in srajca in čudno gorko oblije Jurija po plečih. Po njem bi bilo, da ni zvesti sultan iz nova se vrgel na svojega nasprotnika in mu ubranil pomagati tovarišu.
Krik in hrup pa je vzbudil tudi ženski. Hišna vrata se odpro in mati in Lenčika stopita na prag.
„Kaj pa je, kaj pa je? Križ božji! Pomagajte, pomagajte!" začneta vpiti in to vpitje je Juriju res pomagalo, kajti drugemu volku
„Kaj? kaj praviš?" čudi se stari. Lenčika pa mu pove, kaj se je bilo zgodilo.
„Iz očij ti berem, da govoriš resnico," reče mož in hiti vesel v izbo, kjer je Jurij ležal brezzavesten. Komaj pa prestopi prag, zgrabi ga Premec za vrat in tišči nazaj. „Kdo si ?" vpraša z zamolklim glasom, da ne bi dramil Jurija, a tako srdito, da je Ožbetu kar zagrmelo po ušesih. Ves trd je bil od strahu, ko je pogledal v svetle oči Premčeve; usta je odpiral, a besede ni bilo slišati in topo je zrl v hudega dedca.
„Vrat ti zavijem, stara duša, kakor vrabcu," šepeče Premec.
„Zakaj? zakaj pa?" ječi Ožbe. Zdaj pa stopi Miha v izbo in pomiri razburjenega očeta. Oba starca sta se smijala tej zmoti; kot zdravnik pa hiti Ožbe k postelji, odgrne odejo in pregleda in pre-tiplje Jurijevo rano.
„Dvoje reber je zlomljenih," pravi čez nekaj časa, „toda to ga je nemara rešilo smrti, ker svinec ni šel v prsi, kakor bi po videzu kdo sodil, ampak po strani doli za kožo. Toda krvi je menda veliko izgubil, krvi. Tn kako je potolčen po glavi ta revež! Nerodno je moral pasti in tla so tudi trda." Izpral mu je rano in izpulil kosce obleke, katere je bila kroglja v telo zanesla, potem ga je pa obvezal. Lenčiki in materi je pravil, kako naj ravnajo in kaj naj mu dajo jesti in piti, vmes pa še zmeraj Premca od strani gledal, kdaj mu bo iz nova skočil za vrat. Zopet je Jurij odprl oči in zagledavši Premca in Ožbeta nasmehnil se je. Premec ga je držal za roko in gledal v obraz skrbno, kakor mati bolnega otroka.
„Jurij!" dejal je, „ali kaj čutiš, če ti roko stisnem? Tako-le."
Jurij lahno prikima.
„In če te primem za nogo?"	»
Jurij potrdi zopet.
„E Jurij!" pravi starec vesel, „midva bova še dolgo živela, primojdunaj!"
A zdaj je bilo treba kako napraviti, da bi ljudje ne zvedeli rešitve. „Rakev je tu," pravi Premec, „in napolnim jo lehko, s čimer si bodi, toda primerno težo bo morala imeti. Ampak vrag bi bil, če bi jo kdo še hotel odpreti! Dolinski konjedirec, ta bo morebiti še noter tiščal, primojdunaj!"'
„Vi mislite zdravnika?" pravi Miha. „Tega se pa le ne bojte! Ta kar ob kratkem vso reč dožene. Kadar je rakev pred cerkvijo,
pride nanjo trkat. Če se mrlič oglasi, živ je; če ne, je pa mrtev, kakor postava veleva. Zato nič bati se!a
„Jaz bom pa rakev tudi zabil," pravi Ožbe, „da se nikomur ne bo ljubilo odpirati jo."
Sklop je urno izveden. Prsti nanosijo v rakev, ob straneh jo obdado s platnom in drugo robo in nabijejo pokrov. Za pet. rakev ni porabil Ožbo toliko žebljev, ko za to samo, tako je dejal.
Za rana pa so prišli fantje naprošeni, da bi nosili, in med njimi Štefan in čudili so se, da je rakev že zabita. Gospodinja jim je dala zajutrek in ko je bilo vse pripravljeno in je Simon tudi došel, vzdignili so rakev in jo položili na sem' in obrnili se proti dolu. Ožbo gre zvonit in Premec s pogrebci, da bo držal nadzor, Miha pa je ostal pri Pečarjevih, da bo odslej služil mesto Jurija in temu stregel. Ker bi pa utegnilo dolgčas mu biti po Gorici, obljubil je oča prinesti mu harmoniko.
Lep pogreb je imel Jurij; od daleč so prišli ljudje zadnjo čast mu skazat in marsikaka solza se je prelila na poti proti pokopališču.
„Rožanec je Judež, 011 ga je izdal!" pripovedoval je Premec na ves glas in hude besede so se slišale proti brezsrčnemu ovadniku.
Ko pa je končal župnik pogrebno opravilo in sedel k zajutreku, potrka nekdo na vrata. Na povabilo vstopi sključen možiček in po-Ijubivši župniku roko položi debelo črno knjigo na mizo. „Te-le bukve sem Vam prinesel," pravi, „če Vam je kaj do njih."
„Ali, Šimen!" — kajti stari mlinar z Gorice je bil ta mož — „jedenkrat sem Vas bil vprašal po njih, pa ste se v tajbo izpustili," smeje se župnik. „Prav je, da mi jih izročite; saj vidite, da je vse to le vraža."
„Menda bo že tako, kali," odgovori mož in se praska za ušesi. Veste, s pogrebom sem bil šel za tem Jurijem Primoževim, ki so ga ubili; pa sem rekel, naj pa še to-le vzamem s sabo. Mislil sem pa, da bo ta Jurij delj živel, delj!"
Šimen se poslovi, župnik pa spravi stare bukve svetega pisma, ki jih je bil spisal Jurij Dalmatin.
(I)alje prihodnjič.)

Izza mladih let.
Spisal dr. H. D o 1 c n e c.
V.
1V5JJ1 redno se ločim od domačih tal in povem, kako se mi je drugod J 1)0	*n na l°vu godilo, ne morem si kaj, da ne hi sam
" sebi, sorodnikom in prijateljem svojim na ljubo tiste dobe omenil, katera .nas je več let zaporedom v jesenskem času na Nanos vabila in katere se vselej radi spominamo; saj toliko veseli morda nikdar več skupaj ne bomo. Ujema se ta doba s taisto, v kateri se je nafbd naš prebudil iz dolgotrajnega hiranja in je bilo vsako veselje, vsako društvo povišano in navdahneno z zavestjo, da nismo samo bitja na svetu, za katera samo tisti vedo, ki jim ukazujejo, ampak da smemo, kakor vsak drug narod, vsemu svetu povedati, da smo in da se upamo tudi dokazati, nas je treba. Dovoljujte mi, da rečem, in s ponosom rečem, da nikjer na Slovenskem ni narodna zavest že v prvem hipu tako lepih in plodunosnih kalij pognala kakor v naši vasi in nje bližnji okolici. Povedal bodem o tem več in kar trdim, z dejanji dokazal o drugi priliki, a omeniti sem moral tega, ker vzbujena narodna zavest vplivala je tudi na družabno življenje.
Narodnjaki smo se zbirali skupaj, bodisi za lov, bodisi za drugo veselje. Potihnili so rodbinski prepiri, pod narodnim praporom ni bilo stanovske razlike; narodnjak si vstopil v vsako pošteno hišo, in umikati so se jeli objedci in tisti, ki so nas ločili. Vsako jesen na Nanosu smo se zbrali tisti, ki smo v poletnem času pod llazdrtsko zastavo obiskovali kraje, kjer so se zbirali v prid in napredek naše reči domorodci iz vseh slovenskih pokrajin, in na večer in po lovu spominali smo se zopet prelepih trenutkov in vseh prijateljev, s katerimi smo jih doživeli.
Zbirališče in stan naš je bil pri Strgarjih v Pižentovi hiši.
Strgarji se imenuje sedmerica kmetov, ki so za Nanosom po gori naseljeni. Najbližji od našega kraja je bil Pižent. Tedaj je še stari živel, gospodaril je pa že sin. Stari je bil pravi gorjan in vztrajen lovec. Prvikrat sem se seznanil ž njim, ko sem bil deček z očetom na gori pri Pizčnti.
Z očetom sva po gori doli kotorne streljala in za poind ne počivala pri Piženti. Stari je k nama prisedel in na očetovo vprašanje, kako se ima, pritožil se, da je truden: povedal je tudi nekaj. Pravil je, da mu je nekdo pred tremi dnevi posebno velicega doreje- -nega kozla iz hleva ukradeL Njega daje ta.drznost posebno jezila, ali kam se hoče obrniti? „Ne rečem — pravi mož, — ko bi bil že sneg, ali ko bi bilo vsaj mokrotno, da bi se sled poznal; ali po suhem se nisem vedel kam obrniti. Pomiriti se pa le nisem mogel in najprvo sem šel čez goro v vipavsko dolino. Pozvedoval sem po vseh potih, misleč, da je tat kozla proti Trstu odpeljal. Nič nisem pozvedel in brez počitka sem jo ubral zopet čez goro in proti domu. Doma se malo pristavim in ne slušaje svojih odpravim se že na večer proti gozdu in proti Podkraju. Pazno iskaje po potih sledu pridem do Podkraja, a tudi tam nič ne pozvem. Čakam dne in svetlobe in" hajdi dalje proti Kovtam. Vse dopoludne hodim in stikam, pa svojega blaga le ne morem zaslediti. V IlotHdržci popijem polič vina in pozvedavam, pa ničesar ne zvem ter se obrnem proti Logatcu. Grem in gledam in ko pridem do mesta, kjer se je stranska stezica v pot stezala, opazim v prahu sled svojega kozla".
Že prej, ko je mož omenjal, da je gledal in stikal po sledu svojega kozla, pogledavala sva se z očetom, kako bi mogel mož že po sledu svoje blago poznati, in zdaj se oča oglasi in vpraša: „Kako ste pa poznali, da je bil sled ravno Vašega kozla?"
. Pogleda naju Pižent in s trdim glasom oporeče: „Kaj ne bom svojega blaga poznal po sledu, pa tacega kozla, ki je stopal ko mala telica!
Oča je bil s tem zadovoljen in Pižent je nadaljeval: „No, mislim si, zdaj sva pa že skupaj; ako ne prej, v Ljubljani se sni-deva. Sled mi je pošel in kakor sem tudi stikal, kje se je umaknil tat s kozlom iz velike poti, tega le nisem mogel doslediti in kasno sem prišel v Logatec. Za dne sem šel proti Vrhniki in nad Vrhniko na veliki cesti zasledim zopet kozla in grem po sledu naravnost
Izza mladih let.
Spisal dr. H. D ol o n ec.
V.
giggj]rodno so ločim od domačih tal in povem, kako se mi je drugod u P°	*n mx ^0VTl godilo, ne morem si kaj, da ne bi sam
öSSfifi sebi, sorodnikom in prijateljem svojim na ljubo tiste dobe omenjl, katera .nas je več let zaporedom v jesenskem času na Nanos vabila in katero se vselej radi spominamo; saj toliko veseli morda nikdar več skupaj ne bomo. Ujema se ta doba s taisto, v kateri se je nstfod naš prebudil iz dolgotrajnega hiranja in je bilo vsako veselje, vsako društvo povišano in navdahneno z zavestjo, da nismo samo bitja na svetu, za katera samo tisti vedo, ki jim ukazujejo, ampak da smemo, kakor vsak drug narod, vsemu svetu povedati, da smo in da se upamo tudi dokazati, nas je treba. Dovoljujte mi, da rečem, in s ponosom rečem, da nikjer na Slovenskem ni narodna zavest že v prvem hipu tako lepih in plodunosnih kalij pognala kakor v naši vasi in nje bližnji okolici. Povedal bodem o tem več in kar trdim, z dejanji dokazal o drugi priliki, a omeniti sem moral tega, ker vzbujena narodna zavest vplivala je tudi na družabno življenje.
Narodnjaki smo se zbirali skupaj, bodisi za lov, bodisi za drugo veselje. Potihnili so rodbinski prepiri, pod narodnim praporom ni bilo stanovske razlike; narodnjak si vstopil v vsako pošteno hišo, in umikati so se jeli objedci in tisti, ki so nas ločili. Vsako jesen na Nanosu smo se zbrali tisti, ki smo v poletnem času pod Razdrtsko zastavo obiskovali kraje, kjer so se zbirali v prid in napredek naše reči domorodci iz vseh slovenskih pokrajin, in na večer in po lovu spominali smo se zopet prelepih trenutkov in vseh prijateljev, s katerimi smo jih doživeli.
skrbavala Pižentova Micika. Mi smo po zajuterku v gozd odšli, ona pa čez goro v dolino po Vino. Več let je bila pravilna mera sedemnajst bokalov na večer. Do tega pravila nas je bil stari Pižent napotil in sicer takole : Prvo leto smo neki večer prendarjali, ali bi popili vse. vino, kar ga imamo, ali bi ga polovico za drugi dan prihranili. Pride beseda in vrsta na Piženta in on se na kratko odreže: „Vse izpiti, vse snesti! Bog ve, bomo li jutri še živi?"
Odločil je lakonični odgovor, izpili smo ga in ravno 17 bokalov ga je še bilo in tako dobro n$m je zalegla ta mera, da smo se je držali in jo krstili za Pižentovo mero. ^
To vam je kratek obris gorskega življenja, ki se je ponavljalo več let. Koliko dogodeb, koliko pripovedek, koliko lovskih prizorov obseza! Vsak dol, vsak vrh ima svoje povesti, nejedne žalostne, izimši, da pod Debelim Vrhom smo nekega dne vsi najedenkrat bili brez tobaka. Jeden se je na druzega zanašal in vsem je pošel. Ze večer poprej je začelo izposojavanje, zjutraj smo čutili, ali molčali v preteči nevarnosti. Po prvi gonji „Za hlevi* je bila kriza gotova in povišana še s tem, da je ob jednem tudi Baraku iz Lozfc do zadnjega prahu pošel. Ti se srneješ, bralec, ki ne veš, kaj je nekaterim ljudem tobak v gozdu. Lakoto, žejo, to vse ti voljno prebivajo, brez tobaka pa ne morejo biti. Brak i r, ki je zadnji k nam prišel, povpraševal je pipo v roki držeč plaho za tobak. Ko so ga naše besede prepričale, česar se je že itak bal, kar obrnil se je in kar udri jo naravnost proti domu.
„Ej! Ej! Kam? Kam? Ne domov!" vpili so za njim.
Mož se obrne in z vso resnobnostjo odgovori: „Pustite me, še tako ne vem, bom li še živ ostal do doma."
Da ga živega ohranimo, stresemo skupaj vse smeti iz mehurjev in takoj fantiča odpošljemo štiri ur daleč po tobak. Brakir, oča njegov, zapretil mu je, da nikdar več mu ne sme pred oči, ako bi se dal doma materi pregovoriti in nam ne prišel s tobakom nasproti. Bralec, ki se še zmerom smeješ, genilo bi te bilo vsaj to, ko bi bil skrivaj opazoval najhujše tobakarje, kako so meneč, da jih nobeden ne opazuje, na nasprotnem konci cevi glevili in ko bi bil videl starega Baraka, kako je nos v tobakiro tlačil, kakor bi si ga bil hotel od-ščipniti in kako je proti poludne izginil in šel proti domu, kakor bi bil kaj ukradel, mož, kateremu je bil dan med nami vselej prekratek, in ki je vselej rad en dan na gori navrgel, akoravno je Micika z
vinom vselej tudi sporočilo prinesla, da mati so rekli, naj oča pridejo domov.
Po tretji gonji so nas Vipavci zapustili in kar nas je še ostalo — sedmero nas — zastali smo še dvakrat. Ko smo se približavali vrhu gore in nagnivali proti sv. Jeromenu, nismo se ozirali po ladijah na morji, niti obeud.ivali prekrasnega pogleda proti vlaški ravnini. Vsak je le gledal, kedaj in kje se bode prikazal fantič s tobakom. Že iz navade smo nekoliko počivali nad cerkvijo. Smeli bi biti dobrovoljni, kajti lepi plen so bile tri srne, a vender sicer najbolj zgovorni možaki so molčali zamakneni, kakor bi bili prebili nezgode poln dan. Drugim pa, katerim ni bil tobak vse na svetu, uhajal je vedno smeh. Kar — oh nepozabljivi ta prizor! — prikaže se fantič vrhu pota svetega Jeromcna in zavpije. Vsi ob jednem bili smo po konci in se oglasimo. Vsak je po pipo segnil, jel jo snažiti in poskušavati, ako vleče; oča je še godrnjal na fanta, kod hodi tako dolgo; ta pa položi na tla in razgrne ruto, v kateri je bilo funt tobaka. Pokleknemo okolo zaželjenega daru božjega in tlačimo si pipe. Vsem je beseda pošla kakor lačnim pri juhi, le dim za dimom je vsakateremu uhajal iz ust. Zadovoljnost se je vračala na obraze, posedcmo jedni po skalicah, drugi poležejo po tleh, le fantič je stal in pot si brisal in pritoževal se, da je le pre« dolga pot od Strgarjev v goro, od tam na Razdrto in zopet nazaj do svetega Jeromcna. V resnici, hvale vreden je bil fantič, ali kdo se je zanj zmenil ? Za nami so puške slonele, na večjo steno so bile srne zložene, okolo nas so utrujeni psi ležali, tik pred nami je stala tiha cerkvica, in solnce je le še Triglava obsevalo in se potapalo v Jadransko morje. Nikdar te ne pozabim, prelepi trenutek, vsa radost je bila v tebi!
Mrak nas je opominal oditi. Še vsak jedno pipo smo si ga natlačili in h ajdi čez rob in proti domu!
Slovenci za Karola Velikega.
Spisal d r. F r. K o s.
4. Slovenci pod Karolovo vlado.
RSSgjlrnimo se zopet k notranjim razmeram slovenskega naroda za bojev z Obri in tudi nekaj let pozneje in poglejmo, kake ' izpremembe so se- vršile takrat na slovenski zemlji. Ozrimo se najprej na politične, potem pa na cerkvene razmere slovenske na konci osmega in v začetku devetega stoletja.
Ko so prišli 1. 788. koroški Slovenci neposredno pod Franke, pustil jim je Karol Veliki njih domače vojvode in župane, da so še dalje vladali ljudstvo (Dümmlcr. Südöstl. Marken, Archiv f. Kunde österr. Gesch. X, p. 18.). To pa je storil iz dveh uzrokov, prvič so se Slovenci le polagoma navadili živeti pod tujo vlado, ko so jim v začetku zapovedovali domači knezi, namestu tujih grofov; drugič se je pa hitreje razširjevalo in utrjevalo krščanstvo med njimi, kajti domačim vojvodam bilo je laže vzpodbujati ljudstvo z besedo in vzgledom, da je opustilo svoje malike in se poprijelo nove vere, kot pa inorodnim, za želje domačinov pravega pojma ne imajočim poglavarjem. Vender ni gotovo, da bi po smrti Vladuhovi, o katerem smo na konci druzega poglavja govorili, vladal le po jeden slovensk vojvoda na vsem Koroškem ob Savi, Dravi in Muri, kakor prejšnje čase; temveč verjetno je, da je postavil Karol na slovenski zemlji po več vojvod in knezov slovenskega rodu. Ravno tako je storil tudi v Panoniji, ko so'postali po bojih z Obri ondotni Slovenci podložniki Frankom. Neznani pisatelj solnograški iz 1. 871. govori v svojem spisu o „ducibus atque comitibus," (M. G. S. XI, p. 9.). Množini „ducibus" in „comitibus" naznanjata, da je zapovedovalo po Slovenskem takrat več vojvod in grofov. Znano nam je iz te dobe več slovenskih knezov, kakor Ingo, ki je vladal najbrž na Koroškem, Vojnomir, ki se je bojeval z Obri in morebiti gospodoval po sedanjem Kranjskem (Hitzinger v Mittli. d. bist. Vereins f. Krain, 185G, str. 34.), potem Pribislav, Cemikas, Stojmir inEtgar, ki so
zapovedovali po onih krajih, v katerih so Slovence nadzorovali Gerold in njegovi nasledniki, namreč v Panoniji (Primerjaj Conv. Bag. et Carant., M. G. S. XI, p. 11.).
Najbolj priprost in priljubljen izmed navedenih vojvod bil je gotovo Ingo. Vladal je na konci osmega stoletja in mogoče je, da je bil naslednik Vladuhu, če ne po vsem. pa vsaj v jednem delu Koroškega. Njega je častilo in rado imelo vse ljudstvo zarad njegove modrosti in z veseljem je izpolnovalo njegove ustne in pismene ukaze. Veliko je Ingo pripomogel, da se je krščanstvo razširilo in utrdilo _ tudi med plemstvom. O njem se pripoveduje, da je povabil nekega dne nri obed več odličnih, pa še poganskih plemenitašev in tudi več že pokristijanjenih, a ncsvobodnih kmetov. Te je posadil na prve sedeže in jim delil v pozlačenih posodah najboljših jedil in pijač, prvim pa odkazal prostor zunaj pred hišo in prod nje postavil jedila in pijače v zamazanih posodah. Na vprašanje plemičev, zakaj tako dela, odgovori jim: „Vi ftiste vredni skupaj jesti z onimi, ki so postali po svetem krs'tu čisti in na novo prerojeni, ampak zunaj hiše, kakor psi." Nato so prestopili tudi plemen i taši k novi veri in se dali krstit (Com- Bag. et. Carant., M. G. S. XT, p. D.).
Ce ne za vojvode Inga, pa vsaj kmalu za njim uvelo se je slavnostno u s t a n o v 1 j e n j e novoizvoljenega koroškega vojvode pod Krnsko goro blizu Celovca. Iz tistega časa je najbrž tudi najstarejši slovenski napis na Gospesvetskem polji in mogoče je, da ga je dal napraviti Ingo sam. Iz dveh uzrokov bi lehko Ingu pripisovali napis na vojvodskem stolu. Prvič nam je znano, da je znal Ingo pisati, kar je bilo v tistem času precej nenavadno. Karol Veliki sam učil so je pisati še le v svojih poznejših letih. Da pa je Ingo znal pisati, rzzvidno je iz spisa „Conversio Bag. et Caranta-norum" (M. G. S. XI, p. 0.), kjer je rečeno, da je ljudstvo Inga rado ubogalo in vedelo, kaj je treba storiti, tudi če mu je vojvoda poslal nepopisan papirnat ukaz. h tega lahko sklepamo, da je Ingo večkrat tudi pismeno veleval svojim podložnikom storiti to ali ono, tedaj da je znal pisati on sam, ali pa vsaj njegovo spremstvo. Drugič da se soditi iz besed napisa samega .,MA SVIvTI VERI," da ga je dal nekdo napravit, ki je bil posebno vnet za sveto vero, kar zopet govori za Inga.
Način ustanovljenja koroških vojvod nam jako dobro kaže značaj slovenskega naroda. Ljudstvo no zahteva od svojega kneza, da naj
bi bil mogočen vojskovodja, temveč pravičen sodnik, branitelj vdov in varuh prave vere; vojvoda pa naj bi pomnil, da oblast, ki jo ima, dobil je od naroda in da njegova moč traje le dotlej, dokler zložno postopa s podložnim ljudstvom.
Za pokristijanjenja koroških Slovencev živel je na gornjem Koroškem neki „duxa Domieijan, ki je v Millstadtu sezidal novo cerkev in skrbel za razširjanje krščanstva med svojimi podložniki. Njegov nagrobni napis v Millstadtu se glasi: „Hie requiescit B. Domitianus Dux, primus fundator hujus Ecclesiae, qui convertit istum populum ad Christianitatem ab infidelitate". Flor (Archiv f. vaterländ. Gesch. u. Topogr. vom hist. Verein f. Kärnten, 7. Jahrg. str. 4 itd.) misli, da sta Ingo in Domieijan jedna in ista osoba, kar se meni zdi neverjetno. Mogoče je, da je Domieijan v tistem času živel, kakor Ingo in da je bil vojvoda na zapadnem Koroškem; morebiti pa še vojvoda bil ni, temveč samo vojskovodja ali vojašk poveljnik, kar tudi pomenja beseda „dux".
Omenjeni slovenski vojvode, pa tudi drugi, katerih imena se nam niso ohranila v zgodovini, vladali so po različnih pokrajinah, slovenske zemlje pod nadzorstvom kraljevih namestnikov. Skoro vse slovenske dežele nadzorovali so za Karola Velikega furlanski vojvode, namreč vso zemljo na južni strani Drave in zraven tudi vso Koroško. Vender si ne smemo misliti, da bi bili Slovenci od kraljevih namestnikov Bog ve kako odvisni; bili so skoro popolnoma samostojni in v resnici pravega nadzorovanja ni bilo, temveč le po imenu, kar se da lehko dokazati. V Panoniji do Drave in v Avariji zapovedovali so zopet drugi kraljevi namestniki. Prvi iz med njih bil je že znani Karolov svak, grof Gerold, ki je najbrž začel vladati 1. 796. in 799. nesrečno končal svoje življenje.
Pogostokrat se nahaja v nemških in slovenskih spisih (Lavrenčič . v Novicah XXXIX, str. 43: Krsnik, Zgodovina avstrijsko-ogrske monarhije, 1874, str. 11.) napačno poročilo, da je Drava, ki je pač od 1. 811. delila solnograško nadškofijo in oglejsko patrijarhijo, delala mejo med pokrajinami, katere je nadzoroval Gerold in onimi, ki so pripadale furlanskemu vojvodi. A reči se mora, da je koroška dežela stala v začetku pod nadzorstvom furlanskega Erika, potem pod njegovim naslednikom Kadolajem in za njim pod Balderikom, kar lehko sklepamo iz naslednjega citata:.....Cadolah, dux Foroiuliensis, febre
correptus in ipsa marca decessit. Cui cum Baldricus esset subrogatus,
mir med rimskim in grškim cesarjem, ostala je Istra, Liburnija in del Dalmacije pri frankovski državi izimši nekaj pomorskih mest. Vender so bila mesta Labin (Albona), Pulj, Poreč in Trst. kakor nam dokazuje neka listina, pod oblastjo Frankov in tedaj ne grška lastnina (Linhart, Versuch einer Gesch. v. Krain, II, str. 174.).
Za isterskega vojvodo postavil je Karol Veliki nekega Ivan a (Linli. 1. c. str. 173.), ki je tudi pomagal uničiti Obre (Linh. 1. c. str. 177.). Pozneje so ga tožili njegovi podložniki pri cesarji in sodnija sestavljena iz posvetnih in duhovskih gospodov, med katerimi sta bila tudi gradenski patrijarh Fortunat in mejni grof furlanski Kadolaj, spoznala ga je krivega. Karol je na to vojvodi Ivanu vzel njegovo častno mesto in dovolil isterskim prebivalcem, da so smeli sami voliti svoje škofe, opate, svetne glavarje, župane in druge uradnike. To pravico je pozneje potrdil tudi Karolov sin in naslednik Ludovik (Dümmler, Si'idöstl. Marken, Archiv f. Kunde österr. Gesch. X. Bd., p. 18.).
(Konec prihodnjič.)

Na poti.
Ii solnčece jasno, lepö in čisto, * Na daljno planino mi sevaj, In rädostno sveti na kočo starö. In njene zidöve ogrevaj!
O pač tndi ti si veselo z menoj. Ki zopet veselo dekle sem! Saj ljubček že sköro ozdravel je moj In rožic dišečih mu nesem.
Gotovo gotovo pred kočo sedi. In v tebi se, solnčece, greje ln radost mu sije iz lepih očij. In sreča se z lica mu smeje.
I nični se smeje lepo m. čistč, Ko hodim po gladki mi poti, In milo- ozira se ndme nebö, Ravän pa blesti se v krasoti!
Ti solnčece jasno, le čisto se smej, Kakö sem dekle te vesela! In drago mi kočo z ljubeznijo grej; Da bode prijazno blestela.
In njemu življenje pomlajeno vlij. Ki rešen je smrti osorne. In v lice še bledo prijazno mi sij, Da polno bo zore uzorne!
Oj pač tudi ti si veselo z inenöj. Ki zopet veselo dekle sem! Saj ljubček že skoro ozdravel je moj, In rožic dišečih mu nfcsem!
-b—

Slovenska elegija iz preteklega veka-*)
Spisal Fr. Wie s thai or.
X
I.
jubljanskega Zvona cestiti bralci, ki so navajeni trgati sveže, vonjive cvetke iz Miranovega, Gregorčičevega, Krilanovega in Gorazdovega vrta, čudom se bodo čudili, da dobijo danes v roke ovenelo, suho rastlino, ktero je pred davnim časom na polji slovenskega pesništva zasadila roka nam neznanega vrtnika. Opiraje se na latinski rek: „variatio delectat", upam vender, da najde i ta pesen pred njimi milost : saj je je pa tudi vredna že zavoljo svoje čcstitljive starosti: v kratkem namreč bode obhajala svojo stoletnico. Uzornim proizvodom je sicer ne moremo prištevati, kajti „pesnik po milosti božji", kakor bi rekel g. Stritar — pač mož ni bil, ki se je s tem „umotvorom" ogrehotil; za to mu nedostaje pesniškega povzleta in pred vsem pesniške domišljije. Pesen je prava žalostinka ne samo po snovi, ampak še bolj po obliki, zlasti glede na toli nepravilno mero in stiko in nedosledno pisavo. A nasproti temu treh« pomisliti, da so slovenske posvetne pesni v prejšnjih vekih le redke prikazni in da nam uzornega pesnika pred Preširnom sploh ni porodila slovenska mati. Tudi jezik se nima ponašati s posebno lepoto ali kakim v jezikoslovnem obziru zanimljivim svoj-stvom; vender za tisti čas še nj tako pohabljen, dasi ni prost običajnih nemčizen. A kljubu vsem hibam odločil sem se ipak objaviti to pesen slovenskemu svetu, meneč, da utegne vsaj njeno kulturnozgodovinsko jedro koga zanimati.
Eligija opeva namreč oni, zatiškemu samostanu usodepolni tre-notek, ko je c. kr. komisar Ivan Ne p. pl. Buset (v pesni „Bu-seti") zbranim zatiškim cistercijanom oznanil cesarski ukaz, da ima samostan prenehati ter svoje premoženje državi (verskemu zakladu)
*) Izročil mi jo je šestošolec J. M., ki jo je dobil v Višnji Gori posredno iz zapuščine nekega starca Škrbinca, najbrž tistega, ki je pod pesnijo podpisan.
"izročiti. To se je zgodilo 25. oktobra 1. 17.84; dan pozneje, kakor kaže podpisani datum, rodila se je naša pesen.
Zatiški samostan, ustanovljen 1. 1136. bil je najstarejši v deželi. 30. novembra 1. 1781, izdal je cesar Jožef II. znani edikt, da se imajo po vseh dednih deželah oni moški in ženski samostani odpraviti, ki ne poučujejo v šolah, ali ne strežejo bolnikom, ali se ne odlikujejo „in studiis". Tedaj so se mogli zatiški menihi še tolažiti z mislijo, da se ti gromonosni oblaki pač ne bodo iztreskali nad njihovo skupščino; kajti v njej bilo je mnogo odličnih mož, ki so marljivo in vspešno gojili znanost in vednost. Opat Franc Xav. baron Tauff-rer sam bil je jako izobražen in za napredek slovenskega naroda vnet mož, ki je celo mali katekizem na slovenski jezik preložil in izdal.*) In ko so se po novem öd cesarice Marije Terezije izdanem šolskem redu po deželi normalkc uvajale, ni se jim v svojem okraji tako protivil, kakor drugi duhovniki, temveč je njihovo osnovanje na vso inoč podpiral in pospeševal **) — Samostanski knjižničar Kuralt spisal je juridično delo, arhivar Fabiani je izdal moralno filozofijo, Radi es in Scharf pa sta se pečala s povestnico. Celo sloveči kranjski zgodovinar Anton Linhart je dokončavši svoje zgodovinske študije, dve leti (1770—1778) kot menih Christnjan v tem samostanu prebil. Omeniti trebe tudi še izvrstnega geografa Florianschitza, ki je bil že 1. 1744. prvi, na podlagi trigofio-metrijskega merjenja načrtani zemljevid vojvodine Kranjske na svetlo dal. Vrhu tega so si zatiški menihi pridobili še mnogo drugih zaslug ne le za deželo kranjsko, ampak za avstrijsko državo sploh. Oni so urodovitili skoro vso dolenjsko stran ter so drage volje priskočili vsakemu na pomoč, kdor je je v svojih dušnih ali telesnih potrebah
*) Naslov mu jc: Kratki sapopadik* kerfhanfkiga navuka sa otroke inu kmetifke ludy. (Spisal Franc Kaveri Tauffrcr). Labaci typis J. F. Eger. 1773 12* 108 str.
**) Znani slovenski jezikoslovec in pisatelj Blaž K u mer dej, ki je bil takrat c. kr. svetnik šolske komisije in direktor ljubljanske normalke, poroča o tej stvari cesarici tako le: „Dem frommen und gelehrten Priester Ignaz von Fabiani, geistlichem Rath und Stiftssecretär in Sittich und seinem würdigen Abte (namreč Tauffrerju) habe icli es zu danken, dass ich in dem Bezirke von Sittich in der Einführung der Normalschule Alles bereitwillig fand, und nicht den tausendsten Tlievl jener schrecklichen Hindernisse antraf, die mir sonst bei jedem Schritte leider! nur zu sehr im Wege sind". (I.Freiherr von Hclfcrt, die österr. Volksschule Bd. I. p. 567).
cor»
pri njih iskal. (Primeri 15. in 23. kitico naše pesni!) Celih 31 vikar-jatov in fa.ru na Kranjskem in 8 na Stirskem oskrboval je samostan z dušnimi pastirji. In kolikokrat je za turških vojska sovražno silo z največjo požrtvovalnostjo in hrabrostjo odbil! Mar niso zatiški cistercijani tudi v vseh poznejših vojskah Habsburžanom zvesto služili? In za vse to dobil je zdaj c. kr. komisar nalog jih sramotno „s kloftra fegnat!" Takega povračila, take hvaležnosti se pač niso nadejali! Ni se tedaj čuditi, da toži pesnik (sit venia verbo!), ki je brez dvojbe jeden izmed zatiških menihov, v tako otožnem glasu o tej nesreči, ki je samostan kakor strela z jasnega neba zadela, in radi mu verjamemo, če pravi, da so se bogoljubni ljudje čudili: „Kok more biti, de zefar fme to ftriti".
Kdo je to pesen „skoval" ? Akopram sem se mnogo trudil, tega vender nisem mogel zaslediti, ker nam listine in knjige niti imen vseh tedanjih zatiških menihov ne podajejo. Podpisan je sicer nek „Franz S kerbin z von Wc ix el bur g". A pri natančnejšem primerjanji črk in črnila se lahko spozna, da ime ni od tiste roke pisano, katera je pesen samo pisala. To mi je zatrdilo tudi več veščakov pismoznanccv. Da je bil ta Skrbinec le lastnik te pesni, in ne njen oča, razvidno je tudi iz tega, kar sem po prijaznosti č. g. župnika iz Višnje Gore, gosp. J. Ilaspotnika zvedel. Rojen je namreč 24. avgusta 1. 1777. v vasi Polje h. št. 7. Višenjske fare. Imel je nekaj posestva, a ni se nič kaj brigal zanje, ampak hodil je le po božjih potih, vodeč s seboj cele tolpe romarjev, katerim je zmerom „naprej molil". Navadna služba božja mu ni dopadala, temveč iskal je le takih posebnostij, pri katerih je mogel on prva osoba biti. Sploh je rad stikal po posebnih (zlasti pisanih) rečeh, katere je prepisoval in se potem sam ž njimi ponašal. Tako je najbrž tudi to pesen kje našel ter se kar pod njo podpisal. Znal je namreč prav dobro pisati in je bil sploh, kakor se pripoveduje, izredno nadarjen. Spisal je i sam silno dolg križev pot, kterega je romarjem toli navdušeno „naprej molil", da so ljudje po cerkvi kar solze pretakali. Njegovo posestvo je bilo prodano, njegov sin pa berači IJog ve kod po svetu.
Razen datuma in ravno omenjenega podpisa bero se pod pesnijo v desnem oglu tretje strani tudi še besede: „2G mönch — 50 Apt," kar ne pomenja nič drugega, nego da je bilo v samostanu ob času, ko so ga razpustili, 26 menihov (razen opata) in da je bil
zadnji opat petdeseti v vrsti predstojnikov zatiškega samostana.*) Tzimši Škrbinčev podpis, pisano je vse drugo od jedne in iste roke). Nate zdaj pesen samo v neizpromenjeni obliki in črkopisu,
kakeršnega ima matica.
Pefem od gorvsdigneina fetifhkiga Klofhtra.
t.
Pofblufhajte vfi ljudje Te befede moje Kar vam imam povedat Ino tudi rasodevat De kar na fvejt. shivi En mejhen zliaf terpi.
2.
Doftikrat fto flifhali De fo nam sbrifali Vfc kar fo nam pervolili Pred altar j am oblubili Sdaj tu nizlt ne vela Zefar vfem flavti da.
Pride ta trki dan Pravi nafli Opat fam Lube mojo ovzhize Men fo fmilte frotize Do pojdem jeft od vaf Sazlmo jokat na glaf.
6.
Bla jo ravno vra prezli Dofet. en moihno vozli Slishal fo ena fhtima Ktiro paftelion imä Streflu fe jo vfo blu 01» kdo bfc ne sato.
3.'
Shtir lejta je glili prezk Kar jo blu fldifliat rezi» Do vfi klofhtri minifliki Sraven pa tud Setifliki Ti bojo vsdigneni — Ob bod Bog vfmileni.
4.
Nifmo kotli verjet Bofede nasaj vset Je perfhla ftraflma poflita Pojdete gviflmo is klofhtra Pifmo nasnanje da Nebo tri dni tega.
Kar fe perpelejo Prezej vfi m velijo Pridte vfi Gofpodi Sraven fam Opat tudi Jeft bom povedov vfim Pokaj fem perfhel fem.
8.
Kmal fmo bli vprizho tam Pravi Buseti fam Sim poflan od Zefarja Od vikfhga poglavarja Vam morem flavu dat In vfse s klofhtra fegnat.
*) Primeri: Adam Wolf: p. 145. in Dr. V. F. Klun:
„Die Aufhebung dor Klöster in Inneroesterreich, p. 145. in Dr. V. F. Klun: Archiv für «lie Landesgoschichte des Herzogthums Krain II. u. III. Heft. p. 120. P. pl Radios (die Gegonubte Albert und Peter von Sittich) našteva sicer öfc .opatov zatiških. kor uvrščuje tudi one, ki so se takoj po svoji izvolitvi tej časti odpovedali.
9.
Bore flie vezh naprej Kar vedit. vfak nafmej Ampak farno to rezhem Oli kako tefliku jeft srezhem Srezhen be bil kako Keb bil she pred mertu.
10.
•Vfe fmo mogli ven dat Perfezh in povedat De fmo nfe fkasali Kltizhe od febe dali Oh! to je blo tefhko Strit, k' je vfe naflie blo.
11.
Smiflit fe sdej ne fmej Nato kar je blo poproj Vfe kar fnto poslieleli To Fmo prezej imeli Sdej dobit ni tega 'Slie kar je prov treba.
12.
Jokat morem sato Kader smiflim zlief to K' fem vfelej imel vefelje. Ino velike shelje
V	klofhtru sliivet lepu Ino vmret' fvetu.
13.
She dragi fo tu d bi i Tako ftanovitni De fo le prov trudili Gofpod Bogu flushili Vfi ljudje to vedo Saj radi povedo.
14.
Kolk fvetih mafh je blo Vfak dan branih lepo Kol ko drugih molitov Je blu vfak dan veliku
V	klofhtru Sittifhkimo Ordnu minifhkimo.
15.
Pridigarja fta bla dva Poflana od Boga Kolk d rasi h vuzheniku Pridigavjov Spovednikou Je blo sadoft vfelej De fo vuzhili dosdej:
10.
Sdej pa to jest povem Sanaprej nizh nevem Kok fe bo s vam godilo Zhe fe ne (bo) Bog vfmilil Gviflino fe mi fmilte Des nie ne vidite
17.
Eni fc zbudijo Kir Boga lubijo Pravjo kok more biti De Zefar fme to ftriti Pa pravim jest nato Bog zhe imet tako.
18.
Sazhel fo bli ludje Sveti brutnni moshje Lep klofhter gor sidati Vfe forte ordne fhtiftati Deb fe bol Bog zhaftil Zhefhen in hvalen bil.
10.
Terpel ni dolgo to Maihno lejt zhef flieftfto Kmal je andoht menila Ino vso mozh sgubila Shtrafa nas Bog sato K' ga rashalmo hudo.
20.
Oh Bog! to profem te Sanaprej vari me Saj vem de lem taisti Jeft zhlovek tu nezhifti Klofhter je vrshoh tiga K1 fim rashalil Boga.
21.
*.
Tako j eft profim vaf Ino pravim na glaf Saj sdej mi odpuftite Po fhtengah me fpuftite G rev al me bo vfelej To fam Bog dobro vej.
24
Oli zhaf mi je neliat. Slavu od vfih jemat Ker fe morem lozhiti Sit ti/lina sapuftiti She tn pofhlnfhajte Dobro samirkajte.
22.
Zhe je vaf tud ktiri bil Deb bil kaj zlief to falil De je klofhter vsdignen Nej bo faj sdej tok vfmilen De prof Gofpod Boga; Kje tok rashalil ga.
25.
Dokler jest, sli i v bom Na vaf jeft smiflu bom Sdaj vaf lepo objamem Od vfih flavo vaamem Molil l»om tud sa vaf Dos glili grem prezli od vaf.
23.
Kolk revnih ludi Dosdej v klofhtru shivi Sdej bo vfo to nehalu K fe je Bog rashaln Terpel' bo vfe s' enga K' je on vrsholi tega.
26.
Sdej vaf perporozhim Ino vfe srozliim Zhe fte moji fofedje So lete sadne befede Bog vfe obvari vaf Notri do sadni zhaf.
<?rait$ @ferftin$ udu 3BcijcI6urg.
26 Oktober 1784.
26 monli 50 Apt.
(Konec prihodnjič.)
Mrtvaški ljubeč*)
Narodna pripovedka iz ViSnjegorskega okraja, zapisal Radivoj P oz ni k.
jaški fant in vaška dekle sta se že precej časa ljubila, kar potrdijo fanta ob svojem času v vojake in moral je na vojsko. J Težka je bila ločitev ljubečima srcema, pa ni moglo drugače biti, on je moral iti. Pri odhodu pa jej za trdno obljubi, da Čez leto in dan gotovo pride, živ ali mrtev, vse jedno, in odločita le še kraj, kje se snideta.
Ljubček je bil pa na vojski ubit. Leto se izteče. Ljubica čaka in čaka, Ijubčka ni. Pride noč, njega ni. Ona ne gre spat, temveč zaveže si svojo culico in ga gre na odmenjeni kraj čakat. Ura je že pozna tekla; ona je čakala, njega le ni bilo. Začela je že misliti, da ga ne bo.
Zdaj je že jednajsta odbila in zadnja ura je tekla, pa pride njen ljubček na belem konji. Reče jej, naj na konjavsedc. Ona brez ugovora sede in zdaj začneta neprenehoma dirjati in dirjati čez devet dežela. Ko že daleč daleč prideta, vpraša jo on, če jo je kaj strah.
„Kaj me bo strah, saj sem pri tebi," odgovorila mu je oiia.
Potem ga pa ona vpraša, če bosta kaj kmalu prišla do namenjenega kraja.
„Kmalu, ljubica", rekel jej je, pa je konja še hitreje pognal, da kmalu prideta do pokopališča.
Tu se ustavita, skočita raz konja in on jej reče, prazen grob kazaje: „Tu je moje domovanje, ljubica, le notri poskoči!"
Ona je imela vender še toliko milosti, da je le culico notri
vrgla.
On pa je menil, da je ona poskočila, poskoči še on in grob se zasuje.
Ona pa je strahoma zbežala. Konci pokopališča pa je bila mežnarjeva hiša in v to ona gre. Žive duše ni bilo notri, le mrlič je sredi hiše na odru ležal. Ona zleze za,peč.
*) Primeri „Ljubljanski Zvon" II. 7 1, 402 in 432 str.
Kmalu pride mrtvaški ljubček na okno trkat.: „Mrtvac, vrzi živega ven!" Tako potrka trikrat. V tretje pa se mrlič vzdigne in pravi: „Daj mi mir!"
Oni pa le trka in trka. Zdaj ta vstane in se zgrabita ter se dolgo mečeta, pa nihče ni mogel premagati. Zdaj pa petelin zapoje in takoj se izpustita; mrlič gre na oder leč, mrtvaški ljubeč pa v svoj grob.
Ko drugo jutro ljudje v hišo pridejo, najdejo dekleta za pečjo in se čudijo, odkod je prišla. Govorili so ves drug jezik, da jih čisto nič ni umela. Ker ni vedela, kam iti, ostala je tam in mežnar jo je vzel za deklo. Služila je že sedem let pri mežnarji, pa gre nekega dne na pokopališče travo žet. Kar zagleda na grobu svojega mrtvaškega ljubca jajce, ki je je kura znesla. Gre je pobirat; ko se pa s prstom tal dotakne, prime se mazinca koščičca, ktero ha noben način ni mogla odstraniti, vedno se je je trdno držala. Gre domov, pokaže mežnarju, in mežnar gre k fajmoštru. Temu se reč čudna zdi, vzame masne bukve in gre z deklo na grob ter moli. Med molitvijo pa se koščičca na prstu oglasi: „Jaz se ne odtrgam od prsta tako dolgo, dokler tega dekleta ne spravite čez deveto deželo, od koder sem jo jaz pripeljal. Prej tudi vzveličan ne morem
Fajmošter pošljejo zdaj dekleta domov čez deveto deželo in kost je odpadla. Doma niso vedeli, kam je ona prešla, in so bili začudeni, ko jo zopet čez sedem let ugledajo. Vpraševali so jo, kaj se je dogodilo, ona je pa le malo govorila in je kmalu potem umrla.
biti."
Prevroča tla ohladi ti In ves ta svet pomlAdi ti!
Kiij pravim ti? — še v srca lij! Lij noter v srca vseh ljudij, Pogasi strastij ogenj tam. Ki mil' kali na svetu nam! —
Zato le rosi, dež hladan, C cz hrib zeleni, cvetno plan, Sovraštva še ohladi svet. In ves nam ta pomladi svet!
G o r & z d.

Po slovesu.
1. Zjutraj.
a hribu zelenem ob zöri stojim In gledam čez polje in glasno ječfm Ob zori, ob jutranji zori! Poköjno predragi še v hiši mi sp6, A meni že joka in poka src6 Ob zöri, ob jutranji zöri!
Dekle sem uborno — moj ljubček srcu Odšel je sinoči za vrhe gori! In pustil ine samo s tožbami! Kedaj pa, kedaj pa povrnil se bo Da zopet objela ga lx>m presronö Objela ga — oh! se solzAmi? . . .
Zatisnila nisem do zore očij In duša trep^če in v b61u drhti, Ko moji pokojno še spč mi! Obvaruj nebo te, tam onkraj gora, Obvaruj skrbno te, moj ljubček src£, Do mene te skoraj spet spremi!
2: Zvečer.
a vasi, na vasi pa fantje pojo. Pojo oh! ubrano in milo tako. Da joče uborno sreč mi! Tn okence svoje na lahko odprem In slušam glasove in pevce nzrem Na vasi pod lipdmi tremi!
Pač fantje lepi so, in krepki so vsi, Med njimi pa vender najgoršega ni, Ki ljubim sirota tako ga, Bog sam ve, Bog sam ve, kje biva sedaj. Cc pride kedaj še do meno nazaj. Ki deva nanj mislim uboga?
O da! Saj prišel bo Čez leto in drtn Krepak in uzören in bolj še krasan;. Saj dal mi je svojo besedo! Do takrat pa trpi srce mi težkd, Razjasni pogled se, užaljen tak6, Razjasni i liee se bledo!
IiC pojte na vasi mi, fantje krepki, Med vami najgoršega vender le ni, Zdaj okno bom svoje zaprla! In v sftnjah jedrno bom mislila nrtnj, Čez leto in dan pa vesela bom v&nj Pogled svoj ljubeči uprla!
—b—


Neman ič.
ČJ^aj ho dovolj, sebični svet.. ^ Ne bom te več študiral!
H gorjancem našim pojdem spet In dnine bom pobiral.
Pač čudna tekočina kri, Ki v včk me k svojim vlečeš, V gorah tvoj tok so umiri, Tu mirovati nečeš!
Po dnevi bom travč kosil In bom senö obračal; Ko bom prav pridno se potil, Legak domov se vračal.
Zvečer bom dečke pestoval, Lase jim s čela gladil In modre nauke dajal, Kaj me je svet navadil.
Kako ustvaril modri Bog Nebesa in zemljo je, A drugih last, je širni krog, In naše le nebö je.
Na zemlji last nam prašna pot Od doma v tuje kraje; Za trud in pot tam hud gospod Nam malo plače daje.
Krepost po šolah nam slave, Po cerkvah dobra dela, A vsi za zlatom se lovč Od Dunaja do sela.
Se zlatom v žepu si gospod, Vrh Krna grad si staviš, Priklanjajo se ti povsod 'In hvalijo, kar praviš.
A „nemanič" je čuden ptič Ki. poje, perja nima. Nesrečen ptič si „nemanič," In sestra ti je zima,
In brat. ti volk, ko ga čez plan Božični sever žčne; In biser tvoj jo solze kan, Tvoj strop megle snežene.
In ko usahneš, še ne ycš. Te bodo li pobrali; In ko izdihneš, še ne veš, Te bodo pokopali;
Ker šepetA se: „nema nič Za libero, za jamo" — A mirno so smeji mrlič: „Pa sveti raj imamo!"
S. Brie.
L u t e r s k i 1 j u d j e.
Povest. Spisal Janko Kersnik.
(Konec.)
ama ni znala, doklej je slonela tam, ko jo vzbudi iz njenih sanj glas soprogov. „Ali greva domov?" vpraša isti, stoječ za njo.
„Da, da!" reče hlastno ona, ter ne ozrši se vanj položi svojo roko v njegovo njej ponudeno.
Odšla sta molče, kakor sta bila prišla.
Stanovala sta v hotelu na spodnjem konci Corsa in tamkaj tudi obedovala. Berg je bil tu malo bolj živahen, in izpivši nekaj kozarcev pikrega Sardinca, govoril je o domu, o Olginem očetu, doklej bode trajalo še potovanje in o jednacih predmetih. Olga mu je malo odgovarjala, zrla je največ skozi visoko okno, ob katerem sta sedela, ven v živahno gibanje po širokem Corsu.
Kje so bile njene misli? Daleč, daleč od tu in zopet tako blizu! Tamkaj v zelenem podnožji gorenjskih planin stal je beli Potoški grad in nad njim temno zarastcn holm; vrhu njega nad strmim robom pa ona košata bukev, ki je zakrivala nekdaj prvi njen poljub, prvi poljub gorke, prve ljubezni; in kakor tedaj mlademu dekletu, takö so vzkipele prsi sedaj mladi ženi o spominu na oni trenutek. Solnce, jasno solnce ni moglo prodreti tedaj k njima v večerno senco, ko jo je bil objel oni mladi mož; in v vso njeno ljubezen, v življenje njeno od onega trenutka sem ni bil posijal jasen žarek. In potem! Ona grozna dva večera doma! Pri očetu prvi, in na vrtu drugi, ko se je bila zgrudila nezavedna poleg slikarja.
Na cesti, na Corsu kričal je prodajalec ter ponujal zgodnjo sadje. Zveneli so jej ti glasovi na uho, a dozdevalo se jej je, da jej šumi le glas in klic po ušesih: Via di Porta Maggiore! Via di Porta Maggiore!
In kam so jej šinile zopet misli ? Tja daleč y Nemce, na Saksonsko ! Da, tri dolga leta prebila je tam v zakonu z možem, katerega jo sovražila in zaničevala. Kakov je bil ta zakon! Soprog je hodil
svojim potem, ona svojim; toda njegova pota bila so široka, njena ozka in trnjeva. Ljubeznivo nista govorila nikdar, in kadar je hotel biti ljubezniv, dozdevalo se je mladi ženi, da mu je le priležniea, in da mu mora biti priležniea proti svoji volji. Oh, kako sramotno, kako bridko je bilo to! Otrok nista imela, a zvesta mu je bila, — temu možu, katerega je zaničevala. In zakaj mu je bila zvesta? Ker je bila zvesta in udana onemu, katerega je videla tedaj v krvi na tleh, in o katerem vse leto do sedaj ni več besedice čula. O zvestoba! In sedaj se jej je zopet zdelo, da kriči Vlah zunaj na cesti: „Via di Porta Maggiore! Via d i Porta Maggiore !" In kako mehko, kako sladko jej jo zvenel ta glas!
Pa on? Kakov je on ? Je še tak, ko nekdaj ? Ali še misli nanjo ?
Ozrla se je na uro na nasprotni steni; kazala je že skoro dve.
Berg je vstal, in odšla sta v svoje zgornje sobe. Ona je vedela, da jsoprog popoludne ne ostaje doma: kam hodi, to je ni brigalo ; ona se e vozila v tem mnogokrat sama po mestu. Storila je to samovoljno, kadar se jej je zljubilo, a naznanjala tega ni nikdar prej svojemu soprogu.
Danes pa je vender postala še med vrati v svojo sobo, ter obrnila se k Bergu rekoč: „Jaz pojdem morda zopet v razstavo!"
„Dobro," meni on; „zvečer se vidiva torej tukaj. Jaz pridem nocoj morda malo pozneje domov."
Ko je pa zaprl vrata za seboj, postal je sredi sobe, ter dejal poluglasno: „Čudno, v razstavo! In čemu mi to pravi? Tako raztresena, razmišljena je denes!"
Pa druge misli so mu šinile v glavo. Zunaj pred mestom v Vili Vanuzzi čakali so ga stari znanci, prijatelji, in opera in gledališče bila sta tudi zastopana. Jel se je opravljati, da pojde tja.
Ravnal je počasi, kajti shod njegov z znanci bil je odločen pozno na popoludne. Cul je v tem, da se je opravljala tudi Olga v sosedni sobi: vrata tja bila so zaprta. Trajalo je komaj dobre četrt ure, pa je odšla že soproga njegova, ne da bi se bila pri njem poslovila. Čeravno to med njima ni bila navada, osupnilo ga je vender zopet; sam ni vedel zakaj, a nekaj mu je sililo v prsi in v glavo, kakor ljubosumnja. Nasmehnil se je iz prva po stari navadi ter zapalil si svojo kratko pipico. Opravljen je bil že, a mudilo se mu še ni ven. Hodil je večkrat k oknu, ter gledal po Corsu; na jedenkrat pa gre k vratom sosedne sobe, in malo pomudivši se pred njimi odpre jih ter vstopi v Olgino sobo. Ozrl se je okolo, in šel
/
parkrat gori in doli od ogledala do mize sredi sobe, kjer je ležalo vse križem, kar koli more potrebovati dama za svojo toaleto. Malomarno je postal tu ter, kakor bi se sramoval, da stikuje po tuji sobi, obrnil se zopet k vratom. Kar ugleda na tleli pred seboj, poleg naslonjača listič papirja. Mehanično, a ne radovedno se skloni ter ga pobere.
„Via di Porta Maggiore, časa Carminati," bere poluglasno.
Roka se mu je pri tem malo stresnila.
Stopil je naglo v svojo sobo nazaj in tu se jedenkrat prečital one besede.
„Kaj pomeni to? Znancev nima — in to, to je moška pisava !"
Pri tem potegne naglo uro, in pozvonivši slugi, reče odločno sam pri sebi: „Časa imam še dovolj; hočemo videti, kaj je s tem papirjem."
Kmalu potem odšel je iz hotela ter krenil s slugo, ki mu jo kazal pot, preko Corsa na južno stran mesta. Voza ni hotel.
IX.
J)a ist*» vorbei! Was i«t daran zu lesen?
K$ ist so gut, als war' es uiulit gewesen,
l.'nd treibt aicb doch im Kreis, als wenn es wäre.
Mepliiatopliolo a,
Olga je bila skoro celo uro prej na oglu palače Colonna poklicala voznika. Na razstavo še mislila ni; le jedna želja jo je nuudajala in gnala jej kri v razburjeno lice: videti svojega nekdanjega ljubega; a kaj nekdanjega! Jedinega ljubega, ki jej je bil namenjen na tem svetu. Ukazala je vozniku tja, kjer je znala sedaj Kosanovo stanovanje.
Pot je bila dolga in voznik ni bil hiter. Mimo staroslavnih palač po obljudenih ulicah drdral je voz, in pozneje med krasnimi vrtovi, s katerih je nosila lahka sapa težko vonjavo ven na prašno cesto.
Mlada žena je dihala v se to težko vonjavo, a gledala ni v stran: videla ni niti temnega zidovja, niti svetlega, z brezbrojnim cvetjem okrašenega zelenja: le ta omamljajoči duh legel jej je na prsi.
„Časa Carminati," dejal je voznik ter obstal pred veliko hišo, prostorni vili podobno.
Planila je kvišku, kakor iz težkih sanj probujena. Stopila je iz voza ter ukazala izvožčeku, naj jo čaka. Potem je šla v hišo. Pri hišniku je povprašala za slikarja Kosana, in on jej je pokazal visoko gori v tretje nadstropje. Stopala je počasi kvišku po strmih kamenitih stopnicah, in čim više je prihajala, tem bolj težilo jo je nekaj v prsih.
„Je li prav tako?" vprašala se je najedenkrat, in postala je za trenutek vrhu družili stopnic. A na mostovži poleg nje odprla so se vrata, in mlada žena ni imela časa premišljevati. Šla je dalje, više po stopnicah, in sedaj je bila pri vratih v stanovanje Kosanovo.
Odprla jih je, ne da bi trkala, in tu je stala v nizki, pa vender prostorni sobi. Po stenah so visele velike in male slike in risarije, po kotih stale so starinske posode in nekoliko polomljenih kipov, na stojalu pred oknom pa je visela pričeta slika. Pohištvo bilo je borno. Kot na desno od vrat pa je zakrivala visoka zavesa, ki je bila odprta proti oknu.
„Kdo je?" oglasi se nekdo od tamo.
Mlado ženo je pretresel ta klic; tako slaboten je bil, tako hripav, pa ona ga je takoj spoznala. Omahujoča se in s težko sapo stopila je bliže ter odgrnila zaveso. Pred njo na borni postelji ležal je opravljen, pa odet z debelo, tu in tam raztrgano odejo in z raznimi oblačili mlad mož, bledega, upadencga obraza s tisto Čudno jetično rudečico na lici. To je bil Franc Kosan.
Dvignil se je na pol kvišku ter kakor v čeznatorno prikazen zrl v gospo, ki se je bila zgrudila na koleni poleg postelje, in obraz zakrila z rokama.
„Olga!0 vzkliknil je hripavo, in lice se mu je še bolj zarudelo.
„Da, jaz sem," rekla je ona počasi; „ali se ne spominaš, da sem ti obljubila, da pridem, da se morava videti še jedenkrat?"
Vstala je pri tem, in on prijel jo je za obe roki, ter krčevito stisnil ji na svoje prsi. Odgovoriti ni mogel; težak kašelj ga je posilil.
„Olga, Olga!" vzdihnil je čez nekoliko trenutkov in izpustil njeni roki. Pal je nazaj na vzglavje in z obema rokama prijel se za čelo.
Ona se je sklonila k njemu, in bridke njene solze kapale so mu na obraz. Na lahko mu potegne roko s čela in ga poljubi tja. Tam čez levo stran čela vlekla se mu je široka rudeča proga — Bergov udarec.
Sedaj ga je ona prijela za roki.
„Prisegla sem, da ti bom povrnila, kar si moral trpeti zame, da te bom maščevala nad — onim! In sedaj sem prišla."
Slikar se je ozrl v njo: umel ni njenih besed.
Ona pak je sedela poleg njega na postelji, na raztrgani, umazani odeji, in goreči svoj pogled vpirala vanj; videla je samo njega, pa videla ni, da je ta mož zapisan smrti. Čudna strast se je je polotila ; strast, katero je bila skrivala in tešila tri dolga leta, in kateri
je dala sedaj dušek. Objela je divje slikarja in vroče svoje ustni pritisnila na njegove.
^In oni — Berg? Kje je oni?" vpraša Kosan poluglasno.
„On je tu! On je moj -— mož!"
„Tvoj mož?" ponavlja s pikrim nasmehom bolnik; „dozdevalo se mi je to!"
„In če hočeš, pustim ga, tega človeka, katerega sovražim in zaničujem; če hočeš, ostanem pri tebi, France; ostanem tvoja, samo tvoja!"
Govorila je to kakor v deliriji.
Slikar se je vnovič bridko nasmehnil.
„Prepozno je!" dejal je, skoro bolj sam za se.
„Ne, ne ljubček moj! Vedi, jaz se lehko ločim od Berga; in potem ideva domov. Potoški grad je moja last; Berg mi ga je dal brezpogojno, ko ga je odkupil od očeta, —--"
Žena je govorila to v svoji divji strasti, ne da bi bila kedaj o tem premišljevala: sedaj se jej je gnetlo vse to po možganih.
„Prepozno!" dejal je slikar; kaplja krvi prišla mu je na ustni.
Olgo je presunilo po vsem životu.
„Ozdravel boš! Ozdraviti moraš, France!" hitela je in podprla mu glavo.
„Denes bodo prišli po mene, da me poneso v bolnico," dejal je čez nekoliko časa, ko mu je bil odlegel kašelj. „Tu polegam že dolgo, pa mi je vedno slabeje. Časi delam, pa mnogo ne morem!"
V	tem pa si je ona vzela stol in ga porinila k postelji; sedla je tjä, in roke njegove v svojih držeč pripovedovala mu je o svojem življenji, o očetu, o potovanji in kako ga je našla po sliki v razstavi. Bila je sedaj mirnejša; strast je bila minila, a nekov strah, neka skrb sevala jej je iz oči, kakor materi, ki bedi pri bolnem otroku.
Pa tudi on je pripovedoval o svojem življenji, odkrito, brez barv in brez zastorov. In to življenje! Jasno časi, mnogokrat pa podlo, vedno lehkomiselno, v vsem pa — izgubljeno!
V	tem pa sta ta dva človeka govorila še o onej uri, ki ja je bila prvikrat speljala skupaj, in dejala sta, kako lepo je bilo tedaj. In vender je bila ona ura najnesrečnejša življenju obeh, ker sta bila oba preslaba, da se nista ognila drug druzega.
Pa ko je pripovedoval slikar o svojih krivih potih, na katera je bil zašel zadnja leta, in o svojih lehkomiselnostih, poslušala ga je ta žena tako verno, tako zaupno, tako polna ljubezni, kakor da bi jej zatrjeval le svojo udanost in zvestobo; in naslonila seje zopet k njemu.
Tako jima je hitel čas.
Kar vzdrami Olgo težak korak na stopnicah, in v tem trenutku odpro se vrata.
Berg je stal pred njima; zasopljen in razburjen in rumen v lice ko vosek.
„Torej take razstave obiskujete, gospa!" reče porogljivo, pa s škripajočimi zobmi.
Olga ni bila niti iznenadejana, slikar pak je.z divjim sovraštvom in z neko zasmehljivo škodoželjnostjo zrl vanj.
„Ah, Vi ste me zalezovali!" odgovori mirno Olga; „dobro, da sto prišli; sedaj Vam je žeti, kar ste sejali!"
Berg je stopil za korak bliže.
»Olga, jaz ti zapovedujem, pojdi domov!" deje nekoliko osupnen zaradi mirnega vedenja svoje žene. Kosana je bil spoznal na prvi pogled.
„Še ne!" zavrne ona, „jaz imam plačati tvoj dolg; vedi, — tvoj dolg! Ali se še spominaš one noči pred našim gradom; in — ali se spominaš, kako si me kupil? Da, da, kupil si me! Oh, dobro, da si prišel za menoj, povem ti tu lehko brez okolišev, da te zaničujem, vedi, v dnu srca zaničujem»* Tn glej, tako plačujem, tako po-vračujem jaz tvoje krivde!"	m-
Pri teli besedah, govorjenih v silni razburjenosti, sklonila se je k slikarju, objela ga strastno z obema rokama ter. ga poljubila.
„Olga!" kriknil je divje Berg, a genil se ni z mesta. Planil bi bil ko ris na ona dva, pa nekaj nerazumnega držalo ga je na mestu.
„Tako! Sedaj smo menda pobotani!" reče mrzlo mlada žena, ter podavši z nasmehom svojo roko slikarju, zašepeče mu: „Na svidenje!"
Odšla je potem mirno, ne ozrši se v svojega soproga.
Le-ta je stal še vedno ko kamenit sredi sobe. Po odhodu žene svoje vzdramil se je kakor iz težkih sanj in stopil s stisnenimi pestmi proti postelji. Slikar se ni genil; ležal je s zaprtimi očmi tamo, in težka sapa, ki mu je dvigala prsi, in vroče, potno lice pričalo je o silni razburjenosti, ki se ga je bila lotila. A proga čez čelo je bila krvavo rudeča.
Berg je stopil pred posteljo, a pogled na bolnika ga je ustavil. Pomudil se je za trenutek, in videti je bilo početkom, da bode skočil na slikarja in ga zadušil. Tako krčevito stiskale so se mu pesti. Pa h kratil se je obrnil in odšel nem in hitro iz sobe; 011 je menda bolje znal, kakšni so umirajoči, nego soproga njegova.
Drugo jutro oddal je sluga v hotelu gospč pl. Bergovi pismo njenega moža, v katerem jej ta poroča, da je odpotoval, in da bode uravnal vse, kar je treba, da se zvrši ločitev njijinega zakona. Nakazal jej je ob jednem potrebno svoto za potovanje domov. Pismo je bilo pisano suho, mrzlo, brez vsake druge opazke, tako da je ženo zadelo nekaj, kakor očitajoča vest. Rajša bi bila videla in čitala razburjeno, jezno pisanje. A vender je vzdihnila lehko in veselo; kamen, ki jo je težil vsa ta leta, jel se je valiti ž nje.
A drug kamen se je pokazal nad njo ter žugal, da pade na njo sedaj pa sedaj! To je bila skrb za slikarja, za njegovo življenje. Vso noč je mislila nanj, in sedaj je jela slutiti, kako nevarno je bolan. Dalje si ni upala misliti.
Popoludne se je odpeljala zopet tja: a hišnik jej je naznanil, da so mladega moža odnesli v bolnico. Tam pak so jej povedali, da je danes že prepozno obiskovati bolnike; dopoludne naj pride. In prišla je točno druzega dopoludne, pa tudi to je bilo prepozno. Sluga pri vratih povedal jej je kratko, da je slikar Kosan prejšnjo noč umrl.
In kaj vam hočem še pripovedovati? Pol leta pozneje bila je ločitev zakona pl. Bergovih dognana. On je živel na svojih posestvih v Nemcih, grad Potok bil je pa že prej last njegove ločene soproge.. In ta je prišla domov. V tem so bili tudi starega Wernerja pokopali, teta Mara bila je pa že zdavna pod zemljo. O bratu nadlajtnantu pa ni bilo ni duha ne sluha.
Na vasi, v Rodici so ljudje mnogo ugibali, zakaj hodi stara Kosanka tolikokrat gori v grad k mladi gospe, k „luteranki/ in pripovedovali so si čudne dogodbe o Kosanovem Francetu in o teh „luterŠ-ljndeh". Pa čez nekoliko let je tudi to minilo. Olga je prodala Potoško posestvo z vsem, kar je bilo tu, in sled njen se je odslej izgubil.
Le tu nad menoj, na steni visi še podoba njena, ona, katero je vzela mlada žena po smrti slikarjevi iz razstave. Kako čarovito hiti njeno oko mimo mene v daljavo! Ali hiti za izgubljeno srečo, ali hiti za nedosežnim--? Tako čudno me presune, ko zrem v njo!
Tako pač zremo, tako pač hitimo vsi za svojo nedosežno srečo!

pppjgHaffflWM1 1HI1I1I1«H

»BID
4
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal J. Trdina.
11. Povodni mož.
povodni možje, katere sem našel, spadajo na tri precej različna ^plemena. Jedno prebiva v Krki in nje vidnih in nevidnih pritokih: v Radežiči, Temenici, Prečini, Težki vodi; drugo brodari po slovečem gorjanskem jezeru; tretje je živelo in poginilo globoko pod zemljo onkraj Gorjancev na tistem prečudnem svetu, ki ga zove narod „zdeti" in „uklcti". Zrlaj bom govoril samo o prvem, ki je ljudem najbolj nadležno in torej tudi najbolj znano.
Pod kapiteljskim hribom pri Novem Mestu ježi v skalovji nekoliko sežnjev od Krke silna razpoka, v kateri je domov.il strašen velikan: divji mož. Prilomastil je iz svoje otline, ko se ga je človek najmenj nadejal. Najrajši se je prikazoval tistim, ki so trdili, da ga ni, ali pa se ustili. da se ga ne boje. Zgrabil ni nikogar, ali že sam pogled bil je tako grozen, da so nekateri kar strepotali, še več pa jih je od straha hudo zbolelo. Brez skrbi so hodili mimo njegovega brloga samo tujci, ki niso o njem nikoli nič slišali. Zdaj se ga ne boje niti domačini, ker je zijalko že zdavnaj zapustil. Zadnjikrat se je prikazal neki straški kruharici leta 1848. Ko je prišla na travnik, stopil je iz skalovja, pomolil proti njej .jezik in gledal vanjo tako grdo, kakor gleda levi razbojnik na križi. Pošast je bila vsaj tolika kakor največji človek, v obraz vsa kosmata, da se lice ni skoraj nič videlo, oblečena pa prav čedno, po vojaško, kakor kak korporal. Zanj S3 je skrivala mlada ženska. Stražanki se je zdelo kaj čudno, da ni nič vpila in jokala, kakor da bi mu bila že privajena. Tem bolj pa se ga je ona ustrašila. Jela je na vso moč teči, 'ob jednem pa se križati in moliti, kar jej je se ve da tudi pomoglo. Ker se na vsem potu nikoli ni ozrla, ni mogla vedeti, če jo je prikazen preganjala ali ne. Od
takrat je divji mož od tod izginil in po dolgem povpraševanji sem tudi zvedel, zakaj. On ni storil tega iz svoje volje, ampak za to, ker je moral, ker ga je prisilil povodni mož, njegov sosed in sovražnik. Zmagovalec polastil se je tudi zapuščene jazbine in prebiva zdaj, kakor mu se zljubi, časi v skalovji, časi v Krki.
Ta povodni mož je pošiljal v stare čase po babici novomeškim materam otroke. Zdaj si jih znajo dobiti, če govorica ne laže, brez njega. To se mu gotovo za malo zdi; kakor da bi se hotel zmaščevati, začel je nositi svoje žive dari neomoženim, kar se pred skoraj nikoli ni zgodilo. Co nima druzega opravka, kratkočasi se s tem, da ljudi straši. Take šale niso vsakemu po volji. Novomeški okraj se ponaša po pravici, da je rodil že marsikatero bistro glavico. Jedna teh glavic iznašla je menda po globokem premišljevanji zagovor, kateremu niso kos vsi povodni možje skupaj, nikar samo jeden. Ta imenitni zagovor sem zvedel tudi jaz in ga bom razen treh črk oznanil, nekaj zato, da razveselim tiste učenjake, ki so preverjeni, da se skriva najstarejša narodna modrost in učenost v zagovorih, najbolj pa iz blagega namena, da bi si znali moji preljubi rojaki v potrebi pomagati. Ce bodo popotovali kdaj za Krko od Novega Mesta gori proti Lastovčam in se namerili na ostudno pošast, ki se zove povodni mož, naj jo zarote brez straha: Svinjski d . . . naj tezatare! Teh groznih besed se bo tako zbala, da bo pobegnila tisti hip v Krko in se ne bo nikoli več drznila jih nadlegovati.
O tej prikazni se je culo nekdaj veliko prav čudnega in zanim-ljivega, dan denašnji pa je dedovska vednost že jako oslabela in po-temnela. S svojimi znanci sem se moral dostikrat pregovarjati in pričkati. Nekateri so poznali samo povodnega, drugi samo divjega moža. Oni so trdili, da je povodni mož že od nekdaj gospodar Krki, pa tudi jazbini. Drugi so to zanikali in govorili, da stanuje v zijalki še zdaj divji mož ali da pobegne, če ga kdo zagovori, v Krko. Jaz pa velim, da se oboji motijo in moji dokazi so nepobitni. Prvotni dom vseh povodnih mtfž je voda, kakor že ime spričuje. Ravno tako gotova je resnica, da so se zaredili in prebivajo vsi znani hostniki v jazbinah. Globoke vode se boje, ker bi v njej zadalinili. Tudi ne morejo pošiljati in nositi nikomur otrok zato, ker jih sami nimajo, niti jih imeti ne morejo, ker razen jednega liiso oženjeni. Prav lahko pa dela kaj takega povodni mož, ki ima toliko bab, kolikor jih
more ugrabiti. Razen teh dokazov pa imam tudi dve dobri priči: staro švarcovko in še starejšo Kolenčevo Jero. Ti dve ženi ohranili sta narodna poročila neskaljena in nepomešana z novejšimi priti-klinami in obe sta pripovedovali o povodnem in divjem moži prav na tenko tako, kakor sem jaz napisal.
Med Lokami in Zalogom teče Krka v precej ozki strugi in je na mesta jako globoka. Tod je gospodaril in rogovilil nekdaj drug povodni mož, ki pa ni bil tako močan in oblasten. Prišel je nadenj Šratelj, kateremu pravijo nekateri tudi Šretelj, in ga pregnal na zaloške, travnike. Kdo je bil in od kod je privihral v Krko, nisem mogel zvedeti. Z neko verjetnostjo se more samo toliko trditi, da je bil v rodu Škratu, morda njegov sin ali mlajši brat. Prav po Škratovo jo bil tudi hudoben, ob jednem pa strašno požrešen. Ko sta padla v Krko dva vola, kar precej ja je raztrgal in pohrustal s kostmi vred. Cez nekaj dnij našli so jarma v rupi blizu brajtenovskega grada, kamor sta bila priplavala iz reke po podzemeljskem vodotoči. Povodnemu možu se je na zaloških košenicah dosti slabo godilo. Ce je dolgo deževalo, nabralo se je po nižavah in kotanjah vode še čez potrebo, ali ob suši je ni bilo ne kaplje. V bližnjo Prečino pa ni. bilo varno hoditi, kajti imela je že svojega gospodarja, ki ni ljubil gostov, ker je stanoval še sam na tesnem. Kadar je usahnila na travnikih voda, moral se je begunec zariti v močvirje, kar mu se ni moglo zdeti ne lepo ne prijetno. Hranil se je zdaj z žabami in gotovo mu je srce utripalo, če je pomislil na slastne rake, ščuke in snlce, katerih je bilo v Krki na izbčr. Dobro je živel samo o povodnji, ko se je razlila reka čez bregove in prinesla svoje zaklade tudi na travnike.
Ta povodenj je bila jedenkrat posebno velikanska in krasna. Prišla jo je gledat tudi grajska gospodična Gena. Povodni mož jo zapazi in se dvigne iz vode. Ona zakriči in pobegne na kozolec. Dasiravno je ni mikalo, da bi ga dolgo gledala, videla ga je vender toliko, da je mogla ljudem povedati, kakšen je. Ni bilo čudo, da je človeka, kateremu se je prikazal, groza obhajala. Bil je visok kakor najdaljša žrd, nag in po vsem životu zelen kakor kuščar. Prav inako mu se je storilo, da ga gospodična ni počakala, kajti je ni mislil razžaliti,' ampak jo razveseliti s preprijotno novico. Ker je videl, da se ga boji, ni je hotel nadlegovati na travniku, «tli je prišel še tisti večer k njej na dom in jej podaril prav majhnega fantička, ki je bil
ljubezniv, mil in krasen kakor jutemja zarja, da se ga ni mogla nagledati, naujčkati in naljubiti. Nje mati je od konca nekaj godrnjala. Dejala jej je: Genica! če ne boš liuda, ti bom nekaj povedala. Ti, veš, prav za prav še nimaš te pravice, da bi pestovala svojega otroka! Gena se je na vse grlo zasmijala: Ce nimam pravice, imam pa dolžnost, ali mar ni res? Ta hitri in rezki odgovor je gospo tako potolažil, da se je zasmijala tudi ona in velela: Ta pot govoriš resnico, če je še nikoli nisi. Ali, veš, to tvojo dolžnost izpolnuje lahko tudi kak Podgorec. Za denar dobiva krušnih očetov in mater, kolikor hočeva. Pankrček pojde še ta teden pod Gorjance, pa bo vse dobro.
In tako se je zgodilo. Ko sem sedel pred desetimi leti v šent-peterski krčmi, prišel je pit postaren mož. Imel je nemara petdeset, let. Rudeči in polni obraz in čvrsto truplo pa je spričevalo, da ga ni starost še nič omajala in potrla. Krčmarica ga pogleda in vpraša: Ne zamerite, tako se mi znani zditc, od kod pa ste, oča? Prihodnik veli: Zdaj sem-prišel izpod Gorjancev, iz Cerovega Loga, če veste, kje je to? Jaz sem tisti, saj vem da ste že kaj slišali, ki ga je prinesel grajski Geni povodni mož in grem danes po doto. Mati so mi umrli, pa sem dobil pisanje, da naj pridem. Bog jim daj večni mir in pokoj! Mati bi se bili lahko omožili, pa se niso hoteli, prav zaradi mene ne. Vsi pravijo, da so gotovo toliko zapustili, da mi stara leta ne bo treba kruha prositi.
Zdaj pa čujmo še prcčudno prigodbo, kako se je zaloški povodni mož razšel. Slovenci nismo vajeni govoriti, da se kak človek ali kaka druga živa stvar razide, ali do zdaj neznana reč zahteva tudi do zdaj neznano rabo besede.
Grajski čuvar Grom je bil zvest služabnik, samo to slabost so mu znanci očitali, da ga ne more veliko nesti: polič ga je bilo zanj premalo, tri merice pa preveč. To napako pa je tudi on sam dobro poznal in se proti njej, kolikor se je dalo. zavaroval. Ce se je peljal v tak kraj, kjer je vedel, da bo večja pijača, vzel je s seboj vsoloj koš. Pijan zlezel je vanj in pohlevni konj ga je privlekel domov brez vodstva živega in nepobitega. Jedenkrat. se ga je nabrenkal v Zalogu. Pred odhodom se je dejal po svoji navadi v koš, dasiravno je bil ta pot., kakor je pravil, komaj „na pol izgubljen". Ukaje drdral se je čez travnike, kar mu ustavi konja blizü velike mlake povodni mož in se upre z vso silo v voz, da bi ga zvrnil v vodo. Grom to
zapazi. On je bil prebrisane glave. Znal je celo pesni zlagati in ljudje so trdili, da so neizrečeno lepe in tako vesele, da človeka na smeh silijo. Ko bi bil povodni mož vedel, da je grajski čuvar tak umetnik in razumnik, ne bi se ga bil morda nikoli polotil, vsaj ne tako po divjaško in tolovajsko. Grom je sprevidel precej silno nevarnost, ali se je ni ustrašil, temveč se jej srčno v bran postavil. Najprej je v koši vstal in se prekrižal, ali ne po nemško, ampak po latinsko ali vlaško, ker mu se nemški križ za to rabo ni zdel dovolj krepak. Potem je uprl oči v povodnega moža in ga začel držeč se z obema rokama za koš z grmečim glasom tako-le zagovarjati: Vivoda, pivoda, kalivoda, gazvoda! Sv. Miklavž, sv. Sempos, sv. Šentjanž! Vi ste moji, jaz sem vaš. Pano gažo — dižo tažo — amen, amen, amen!
Ko je izustil zadnji amen, slišal se je pok, kakor da bi bil kdo ustrelil in zasmrdelo je po žveplu. To je pomenilo, da se je povodni mož razletel in razkadil. Grom ni pozabil razglasiti smrti te pošasti in za jedno se ve tudi svojo zaslugo, ali mu je od konca malo kdo verjel. Ko pa je preteklo pet, deset, petnajst let, da ni na zaloških travnikih nikogar več strašilo, spomnili so se ljudje njegove povesti in nehali biti neverni Tomaži. Sem in tam se je dobil že takrat kak nezaupen dvomilec, ki se je smijal copernicam, rogatim in repatim hudičem in vsem drugim prikaznim. Ta svojat se z Gromom nikoli ni zbogala. Zaničljivo je trdila, da je ravno tako lahko zagovoriti povodnega moža, katerega nikoli bilo ni, kakor zagovoriti kačji pik, če kača ni strupena. Starejšim ljudem so se zdele take besede samopašne in nesramne. Tem rajši jih je poslušala mladina. Ker je ta mladina od takrat odrastla in se jela celo že starati, ne moremo se prav nič čuditi, da sedanji zaloški otroci povodnega moža še skoraj po imenu ne poznajo. In kakor on, razkadila se je brez sledu tudi Grom ova slava.
(Konec, prihodnjič.)
Statistične črtice o kranjskem prebivalstvu
1881. leta.
Spisal E. L a li.
m.
O posameznih krajih in njih n ar as taji.
1. Kranjska ima brez ozira na Ljubljano 3251 krajev, kteri se po posameznih glavarstvih in sodnijah tako dele:
1 >		Število	>	Imena glavarstvom 1	Število
3 Imena glavarstvom		krajev	S .		krajev
1.	Novo Mesto . ..	508	7.	Kamnik .	269 1
I 2.-1	Krško	461	8.	Črnomelj .	217
3.	Kočevje .	385	9.	Logatec . . .	215
4.	Kranj	317	10.	Postojina .	162 |
5.	Ljublj. okolica .	299	11.	Radovljica	127
6.	Litija ....	291			i i
>			>		Število
! >CO	Imena sodnijam	krajev	o +1	Imena sodnijam	krajev j
1.	Novo mesto .	265	16.	Radovljica	106 1
! 2.	Ljublj. okolica .	230	17.	T v Loz ....	102 i
i 3.	Kočevje .	1S9	18.	Metlika . . .	82 i
i 4-	Skofja Loka. .	168	19.	Žužemperk	80 I
5.	Trebnje .	163	20. ^ Vrhnika . . .		69 i
C.	Kamnik .	157	21.	j Ribnica .	67
7.	Zatičina .	149	22.	; Idrija ....	62
8.	Krško	143	23.	Radeče . . .	55
9.	Litija ....	142	24.	Logatec .	51
10.	Kostanjevica .	139	25.	Bistrica .	43 j
11.	Črnomelj .. .	135	26.	Postojina .	43
12.	Velike Lašče .	129	27.	Vipava . . .	43
13.	Mokronog	124	28.	Senožeče .	33
14.	Kranj . . .	120	29.	Tržič ....	29
15.	Brdo ....	112	30.	Kranjska Gora .	21
2. Prebivalstvo se je po posameznih sodnijah v spodaj omenjenih letih tako delilo:
>
Imena sodnijam
Novo Mesto . Ljublj. okolica Kočevje Skofja Loka Trebnje G Kamnik 7 Zatičina : 8. Krško . 9,, Litija . 10, Kostanjevica 111 j Črnomelj
12	Velike Lašče
13	Mokronog U| Kranj . 15; Brdo .
16	Radovljica
17	Lož .
18	Metlika
19	Žužemperk
20	Vrhnika
21	Ribnica
22	Idrija .
23	Radeče
24	Logatec
25	Bistrica
26	Postojina
27	Vipava
28	j Senožeče
29	Tržič .
30	Kranjska Gora
> .2
265 230 189 168 163 157 149 143 142 139 135 129 124 120 112 106 102 82 80 69 67 62 55 51 43 43 43 33 29 21
31. doc. 80jo bilo! krajev » (s) 1		
CO ~	S (M |	o o T—<
-o M 2 ?		O A
6 14 87 27 37 80
9	15 45
10	18 49 — 2 22 15 18 44
3j 8 30 5 12 45
11	18,56 4 5 28i
11 14 43 4 6 11 3 4 59 19 20 34 0| 10 52 15 20 29
5
8 20 71225 4 1321
14] 8 27
13	6 18
14	4 15 7 4 28
17j 7.10 9|12'l5
15	11 13
16	5' 17 4, 9 14 5j 2 8
4 1
9
1. dec. 09 jo bilo kr»jOT 8 (>») i
sr,
o o
C A
158	6 1078		171
86	22 33 80		95
120	(i 13 17		123
91	10 18 50		90
139		2 24	137
80	14 16 42		85
108	3	5 28	113
81	5	10 43	85
57	11 10 54		61
102	3	5 25	106
67	9 13 46		67
10*	3	5 14	107
58	3	2 57	• 62
47	22 25 29		44
41	9 13 49		41
42	1618 36		36
69	4	9 18	71
38	9	10 25	38
42	4	7 22	47
20	12	10 28	19
30	12	5 20	30
29	11	313	32
16	8	3 28	16
17	13	8 10	20
7	9	10 17	7
4	13 12 14		4
5	17	7 16	3
6	4 10 15		4
14	5	1 9	14
7	9	4 1 1	7
3. Prebivalstvo in njegov narastaj po mestih, trgih in večjih vaseh:
S1		Imena	Prebivalstvo		i	Imena	Narastaj
I	mestom in trgom					mestom in trgom j	v °/o
»72			31. «Im. InSU -il. d«. IvVJ				
	Mesto Ljubljana		24.018	22.593	1	Kočevje .	+ 27-1
o	r>	Idrija	4.174	3.813	2	Kostanjevica	+ 21-5
3	»	Kranj	2.313	2.320	3	Lož ....	+ 10-8
4	»	Škofja Loka		2.017	4	Škofja Loka	+ 13*7
*		Novo Mesto 2.006		2.008	5	Kamnik.	+ 11-0
Gi		Kamnik	1.963	1.708	0	Idrija . . .	+ 9-f>
7		Kočevje	1.332	1.048	7	Krško . . .	+ 9-1
S	»	Metlika	1,244	1.168	8	Ljubljana	+ 8-9
9	»	Črnomelj	1.055	1.071	9	Metlika .	+ 0-5
10	n	Krško	878	805	10 Novo Mesto		j- o-i
11	n	Radovljica	664	830	11	Kranj	0-0
12	n	Lož-	633	542	12	Črnomelj	— 1-5
13	v	Kostanjevica	404	382	13	Višnja Gora	— 10-8
14 ..	v ' 'J	Višnja Gora	362	400	14 Radovljica . _.J________		.— 20-0
1	Trg	Tržič . .	1797	1751	1	t Turjak . . .	+ 28-2
2	J5	Postojina .	1021	1701	2	Litija	+ 23-2
3	V	Vrhnika	1507	1471	3	Sodražica .	+ 11-0
4'! „		Cirknica .	1477	1391	4	Ribnica .	+ 7-2
	n	Železniki .	1203	1288	5	Vrhnika	+ G-5
6	n	Planina .	1197	1191	0	Cirknica . . ] 4- 0-2	
7	T)	Kropa . . • j	1110	1119	7	Zužemperk .	+ 3-9
8	7)	Vipava . |	1108	1250	8	1 rzic	+' 2-7
9	7>	Ribnica	1003	930	9	Mengiš . Mokronog .	+ 2-2
10	»	Zužemperk	950	920	10		+ 1-4
11	»	Senožeče .	953	943	11	Senožeče	+ 11
12	»	MengiŠ	877	858	12	Planina. . . '+ 0'5	
13	n	Mokronog .	855	843	13	Kropa .	— 0-8
14	jj	Sodra žica .	732	050	14	Radeče .	- 0-9
15	»	Radeče	091	097	15	Kostel .	— 29
16	»	Litija .	494	401	10	Postojina	— 4-1
17	»	Belapeč Vače . .	490	588	17	Železniki	— o-o
j 18	r		296\ 333		18	Motnik . . .	- 9-8
19	r	Motnik	293	325	19	i Vače	— 111
20j „ 21. , 1 L		Turjak	218 170		20	Vipava .. . .	— 114
		Kostel	08	70 • "	21	Belapeč . |	i— 10-7
Prebivalstvo kranjskih mest znaša 45.752 ljudij in se je za 3.210 ljudij ali za 7,6°/0, to je za 44% močneje pomnožilo kot kranjsko prebivalstvo sploh. Od 9 sploh narastlih mest je narastlo vseh 9 nadnormalno; zmanjšalo se je prebivalstvo petih mest.
Prebivalstvo kranjskih trgov, znaša 19.00G ljudij in se je pomnožilo za 104 ljudij ali za komaj 0'5 °/0, to je za 2*7 °/o slabše, kot kranjsko prebivalstvo sploh. Nadnormalno je narastlo samo sedem trgov, sploh narastlo jih je tudi le 12; zmanjšalo se je prebivalstvo v devetih.
: c
1 I »i
Imena vasem, z več kot 650 ljudmi
1;	Toplice pri Zagorji
2	Spodnja Šiška . .
3	Stražišče pri Kranj i .
4	Studenec pod Krimom 5i	Kamna Gorica pri Rad. 0	Rovti pri Logatci
7	Bohinjska Bistrica
8	Rateče pri Beli Peči .
9	Vojsko nad Idrijo
10	Knežak pri 11. Bistrici
11	Podkraj pri Litiji
12	Blagovica pri Brdu .
13	Rakek pri Planini
14	Liberga pri Litiji .
15	Borovnica .... IG	Št. Jurij pri Kranji
17	Begunje pri Radovljici
IS	Štanga pri Litiji .
19	Dolenja Vas pri Ribnici
20	Travnik pri Ribnici
21	Ilirska Bistrica ,22	Dolenji Logatec
23	Kranjska Gora
24	Loke pri Litiji
25,	Unec pri Planini . 26 j Zagorje pri U. Bistrici
;27	Trzin pri Kamniku
Prebivalstvo
jSTtelM i* isso. 1 m
1003 1181
j 1530
1 921 j 912 810 814 813 791 779 774 760 755 753 482 751 G80 749 624 ; 749 742
003 060
717 781 730 742
736, 717 711 090 088 680\ 078
439 051 711 62C 070 781 743
070 496
547 048
654, 643
s _ > Imena vasem	iN a ras ta j
s	v % 1
>x	
1 Begunje	!+ 67-7
2 Podkraj . .	+ 61-3
3 Rakek . . .	!+ 50*2
4 Toplice . .	+ 35.7
5( Loke .	+ 35-1;
6; Unec .	+ 21-2
7 Borovnica.	+ J20 0,
8 Spodnja Šiška	+ 1H.5|
9 Knežak . .	+ 14-51
10 Rovti . ...	+ 13*ö,
11 Liberga 12j| Travnik . .	+ 104
	+ 102
13;' Štanga	+ 101
14; Rateče . .	4- 8-4
16 Vojsko	+ 50
10 Boh. Bistrica	+ 4-9
17 Studenec . .	+ 3-3
18 11. Bistrica .	+ 2-7
19 Zagorje	+ 1-8
20 Trzin . . . ,	+ 1.7
21 St. Jurij . .	+ 0-9
22 Dolenjavas	—
23 Blagovica .	- M
241 Stražišče .	— 2-0"
25! Kamna Gorica	— 6'8;
26 Kranjska Gora	■ 8*7 j
27 Dol. Logatec . j	— 129 j
Prebivalstvo omenjenih vasij znaša 21.850 ljudij; pomnožilo se je za 1303 ljudij ali za 5'9°/0 to je za 2'7°/0 močneje kot kranjsko prebivalstvo sploh. Nadnormalno se je pomnožilo 17 teh vasij, sploh pomnožilo se jih je 21, jednaka je ostala jedna, zmanjšalo se jih je 5. — -I. Narastaj in primankljaj krajev sploh:
f		Prebivalstvo				j	1'rebiTalslT«	
S Imena scdaijam	S	s rs	T n	s	S Imena sodnijam	f |	il	x 9
T		V) «j	o	•s*				
«j	-5	ci P	b	s s	&	5 .55	c "i . .—m	s
1 Novo Mesto	2G5	140 13		112	10 Radovljica .	100,51 3		52
2' Ljublj.okolica	230	149	2	79	17: Lož. . •	102 00 5		37
3: Kočevje . 1	189	115	12	G2	181 Metlika. .	82 45 i		33
4 Škofja Loka	1G8	03	3	102	19! Žužemperk .	80	58 3	19
5 Trebnje .	1G3	99	7	57	20 Vrhnika	09	30 3	30
G Kamnik.	157	81	4	72	21 Ribnica.	07	50 2 15	
7 Zatičina ' .	149	87	7	55	22 Idrija . .	02	53 0	23
8 Krško .	143	81	1	01	23 Radeče . .	55 21 1		33
9J Litija . .	142	73	9	00	24 Logatec	51	35 2	14
10 Kostanjevica	139	95	2	42	25 Bistrica	43	30 1	12
11 Črnomelj	135	05	0	04	20 Postojina .	43,27 -		10
12] Velike Lašiče	129	78	8	43	27 Vipava .	43 13, 1		29
13j Mokronog .	124	00	6	58	28 Senožeče .	33	10 2 21	
14 Kranj .	120	35	2	83	29 Tržič . .	29	15 1 13	
15 Brdo . .	112	51	3	58	30 Kranjska Gora .	21	12 — j	9
Po vseh kranjskih sodnijah je tedaj narastlo 1768 ali 54-3%, jednakib je ostalo 119 ali 3*7°/0, zmanjšalo se jih je pa 1305 ali 42%- Nadnormalno število narastlih krajev je imelo 15, podnor-malno tudi 15 sodnij. Jednak ostal samo v dveh sodnijah ni noben kraj. Manj krajev jo narastlo kot zmanjšalo se samo v 9 okrajih.
Absolutno je največ krajev narastlo v ljubljanski okolici, relativno največ v Ribnici; absolutno je največ krajev zmanjšalo se v okraji Novo Mesto, relativno pa v okraji Kranj. Največ krajev je ostalo jednakih v okraji Novo Mesto.

Od kod so Podmiljsčaki?
Na zapadni strani župe sv. Ožbalda, ki se razprostira v dolinski kotlini pod starodavnim „Adransom", brdom, katero se denes Učak (ne Volčjak!) imenuje, kar pomenja „Quellenberg" (primeri Učka Gora, iz katere mnogo studencev izvira, in tudi: Ukanec, vrelec pri Bohinjskem jezeru itd.), stoji kakih 20 minut od Št. Ožbaldske cerkve na izkrajnji meji travnika „Zabajerja", zaradi groze glasovitega, kjer so v letih 1809 — 1814. razbčjniški ljudje neusmiljeno francoske vojake, v malem številu mimo gredoče, napadali, pobijali, plenili in zakopavali, — precej visoko brdo, pod katerim so nahaja nekoliko hiš imejoea vasica „Pod Mfljem". Ta kraj se imenuje v nekem fevdnem pismu že v 15. stoletji „Meli ob Glogovitz," vender ni gotovo, ali je bila že takrat naselbina, ali ne pod „Meljem",1) t. j. pod hribom, iz katerega se melje — in kateri res o nalivih državno cesto s peskom visoko zasipa. A kakor so nastali: priimki „Zamejevcc, Potokar, Plamnšeak, Pod skal ar, Podkrajščak, Podbeljšcak", tako je dobil tudi prvi naselnik pod tem brdom ime „Pod-miljščak," in hiša „pri Podmiljščaku," ali kakor narod izgovarja: „pri Podmfljä'k'*, od vasi: Pod Mil jem. Po teh dokazih se sme zatorej trditi, da stara dedina PodimIjščakov je naša vas PodMiljem, ker drugih vasij tega imena nf znanih, in od tod je tudi rodovina slovenskega pisatelja Josipa Pod milj šaka ali Andrejčkovega Jožeta, ki se je 2 uri hoda od tam v Krašinjo (kraj med vodami ležeč) preselila. Od 1804. 1. do 1806. leta je bil Tomaž Podmfljščak gospodar Pod Milj e m; 1830. leta pa je Janez Podmfljščak svojemu bratu Jakobu dom preodd&l. (Izvirniki v mojih rokah.) Po tacem načinu bi se dala mnogi rodovini dedina poiskati, kakor plemenitažu dedni grad.
Fran Šumi, izdajatelj zbornika „Archiv für Heimatskunde*.
Vse kaže, da se je ta vasica v začetku res imenovala: Pod Meljcm, dasi obraz: Milj, m. (in zatorej: Pod Milje m) nikakor ni nemožen.
üred.
--
Vuk Vreevič. t
V 25. dan avgusta meseca umrl je v staroslavnem Dobrovniku jeden prvih srbskih pisateljev in poleg Vuka najznamenitejši zbiratelj narodnega blaga, umrl je Vuk vitez Vrče v i č.
Vrčevičevo književno delovanje znano je daleč čez meje srbske; Vrče vie posvetil je vse svoje življenje zbiranju narodnega blaga; z neumorno delavnostjo je srbsko literaturo znatno obogatil in si pridobil nesmrtnih zaslug.
Rodil se je Vrčevič v Risnu, y Boki Kotorski, v 25. dan februvarja meseca 1811. leta. Oča mu Stepan je bil občinski tajnik in učitelj srbskega in italijanskega jezika v Risnu. Akoprem je imel štirinajstero otrok in torej mnogo skrbij za vsakdanji kruh, pazil je vender na dobro odgojo svoje dece. Leta 1831. umre stari Vreevič in mladi, stoprav dvajsetletni sin Vuk prevzel je njegovo mesto, da vzdrži in vzredi vso obitelj. Poleg mnozih opravil, ki jih je imel, študiral je marljivo Dosi-teja Obradoviča, stare dobrovuiške pisce in italijanske klasike. Ko so se mu sestre pomožile in ko je brate v italijanskem jezici do dobrega izuril, odložil je svojo službo in si hotel poiskati boljše službe; toda šurjak mu ne pusti ga od sebe, nego ga vzprejme za agenta v svojo trgovino v Budvo. Na jesen 1. 1833. preselil se je Vuk Vreevič iz Risna v Budvo ter prišel tako v novo, njemu čisto neznano sfero. Tudi tu ni popustil začetih svojih stadij, nego marljivo je deloval in napredoval. V Budvi živel je do 1841. 1. a videvši, da mu za trgovski stan nedostaje potrebnih svojstev, zapustil je svojega šurjaka in vzprijel tajništvo Grbaljske občine in mesto vladinega zbiratelja državnih davkov. Kmalu nato se v Kotoru oženi i Bog mu blagoslovi zakonsko posteljo z več otroki, katerih še zdaj štirje žive. Leta 1848. vzdignili so se tudi Kotorani kakor i drugi avstrijski narodi, in Vrčevič je bil primoran odpovedati se svoji službi, namesto katere dobode tajništvo kotorskega tribunala. Črnogorski knez Danilo, čuvši o vrlinah Vrčevičevih, ponudi mu 1852. 1. službo državnega tajnika Črnogorskega, in Vrčevič vzprejme častno t6 ponudbo in se še na jesen istega leta preseli na Cetinje. Ondukaj
živel je jako zadovoljno do meseca maja 1. 1855.; ker pa tedaj na Cetinji še ni bilo nikakc redne šole, odložil je zaradi svoje dece njemu toli priljubljeno službo, ki jo tako vestno opravljal kakor pred njim še nihče ne. Knez Danilo ga je pustil nerad, a v znamenje svojega priznanja podelil mu je red za neodvisnost Črne Gore. Majnika meseca 1. 1855. preseli se Vrčevič s svojo obiteljo v Zadar, kjer vstopi zopet v avstrijsko službo in sicer kot sekretar pri deželni vladi dalmatinski; tu je imel toli poslov, da je časih delal po štirinajst ur na dan ter skoraj oslepel, da se ni hitro na Dunaj zdravit odšel. Marcija meseca 1861. 1. nastane hercegovski updr in tedanji namestnik dalmatinski baron Mamula predloži za službo konzularnega agenta v Trebiuji zato najsposobnejšega moža — Vuka Vrčeviča. V novi svoji službi pridobi si Vrčevič tolikih zaslug, da postane pozneje vicckonsul na tem kraji. To službo opravljal je do leta 1878., kadar prosi in dobi (18. julija) zasluženo penzijo; od tedaj živel je v Dobrovniku mirno samo svojim študijam. Za zasluge pridobljene si v službi dodelili so mu: car Fran Josip viteški red Frana Josipa I. in vojaški avstrijski križec, knez Danilo črnogorski r<)d za neodvisnost in turški sultan turško megjidijo.
Na književnem polji začel je Vrčevič delati 1. 1835., ko ga je slavni Vuk Stefanovič Karadžič v Budvi obiskal in so ž njim sprijateljiL,. Od tistega časa pa do svoje smrti nabiral je Vrčevič z občudovanja vredno vztrajnostjo narodno blago; nabiral je uajprej po Boki Kotorski, potem po Črni Gori in zadnji čas po Hercegovini. Do smrti Vuka Stcfanoviča Karadžiča pošiljal je vse zbrano gradivo temu svojemu prijatelju na Dunaj, ki je potem nabrano blago izdajal. Začenši od 1. 1839., ko je počel pokojni dr. Božidar Petranovič izdajati „Srbsko-dalmatinski ma-gazin", podpiral je Vrčevič to podjetje tudi z mnogimi izvirnimi članki. V tö dobo spadajo tudi njegovi prevodi italijanskih lirskih pesnikov. Tudi „Pravdonoša", v Zadru izhajajoči pravniški list, prinašal je mnogo Vrčevičcvih razprav. Živeč na Črni Gori zbiral je razven narodnega blaga tudi gradivo za zgodovino Črnogorsko in za životopis pesnika i vladike Petra II. Petroviča Njeguša in kneza Danila. —
Vrčevičevo delovanje bilo je toli mnogovrstno, da se mi vidi naj-umestneje, vsa njegova dela (po „Slovincu" IV. 145.) navesti.
I. Narodno blagö.
1. Srpske närodne pjesme (ženske, natisnene na Dunaji 1. 1866 v zalogi Ane udove Vuka Karadžiča).
2.	Narodne pripovjetke. I. knjiga, kratke in šaljive.
3.	Narodne igre. I. knjiga, (Obe te knjigi navedeni pod št. 2. in 8. natisneni sta 1. 1860. v Belem Gradu na troške srbskega učenega društva.)
4.	Narodne pripovjetke. II. knjiga (v rokopisu).
5.	Narodne basne (v rokopisu).
G. N dr o dne po d rug ač ice (v rokopisu).
7.	Narodne gatalice (v rokopisu).
(Vse te zbirke, navedene pod št. 4, 5, G, 7, natisnile se bodo v „ Slovnici" in potem izšle tudi kot posebna knjiga z životopisom in s podobo Vrčevidevo.)
8.	Narodne igre. II. knjiga (v rokopisu).
9.	Narodne junačke p jo sme, dve knjigi.
10.	Narodne junačke pjesme, što uz gusle pjevaju Srbi turskoga zakona,
11.	Narodne poslov ice (3 G 00).
(Vse knjige in zbirke navedene pod br. 8, 9, 10, 11, odstopil je Vrčevid srbskemu učenemu društvu.)
,12. Narodne pitalice (natisnene so v „Srbski Zori" in tudi posebej).
13.	N&rodne pripovjetke)	....
.	} ki se ne morejo tiskati.
14.	Narodne pj c sme J
15.	Närodne tužbalice. (Rokopis hrani hči Vuka Karadžiča, gosp. Mina Vukomaničeva.)
IG. Srpske narodne pripovjetke. LI Dubrovniku 1882.
II. Izvirna dela.
1.	Mor al no-zabavne i šalji vo-p ou čitel j ne srpske žago net k e. Natisneno v Zadru 1857. 1.
2.	Plač Er c ego v ca, u kome su popisani svi zulumi od Turaka počinjeni raji od postanja vlade Alipaše Rizvanbegoviča Stočanina do moga (Vrčevičeva) dolaska u Trebinje. (V rokopisu.)
3.	Cr k ve i m an as tiri v Ercegovini, njihovo postanje, obredi i uprava. (Natisneno v „Srbadiji".)
4.	Narodno sujevjerje, i sve što uz ovo u narodu živi, kao i mimogred o našoj mitologiji. (Natisneno v ^Srbadiji*.)
5.	Buna u Boki Kotorskoj god. 1848. (V rokopisu.)
6.	Biografije sviju odličnih lica Boke Kotorske. (V rokopisu.)
7.	Zivotopis vladike Cmogorskog Petra II. (Natisneno v „Dubrovniku".)
8.	Ogranci za istoriju Crnegore. (Natisneno v „Slovincu".)
9.	Ljuba v Jova i Milice, vesela igra u 3 Čina. (V rokopisu.)
10.	Dva Bogoslovca, vesela igra u 3 čina. (sestavljena za društvo „Sloga" v Dubrovniku).
11.	Empirik ili narodno ljekarstvo, kako se u Boki, Crnojgori i Ercegovini rane vidaju i razne bolesti liječe. (Izdal Stojan Novakovič, sedanji naučni minister srbski.)
12.	Kronaha sviju glavnih dogodjaja od početka - do svršetka bune Ercegovačke 1875—78. Tri knjige (še v rokopisu).
Kazven teh del, pisal je še silno mnogo manjših člankov za „Pravdonošo", za „Magazin", „Srbadijo", „Zabavnik„Pava", „Slo-vinea", in „Srpsko Zoro". Odgovoril je na vsa vprašanja dr. V. Bogišiča o sledih slovanskega prava in deloval za Vukove zbirke narodnega blaga.
Tako neizmerno koristno delovanje pridobilo bi bilo vsakemu dru-zemu človeku velik glas, a stari Vuk Vrčevič živel je skromno?in le delal in tiho delal. Zdaj se še ne govori in ne pripoveduje toli o njem, ker ljudje še ne znajo niti njegovih zaslug. „No doči če vrijeme, da če Vrčevičeve knjige biti kažiput i pravilo, te če roditelji svojoj djeci u ruke ih tiskat; a školske starješine, izmetnuvši iz ruku učenika neka sadašnja grdila, koja kvarc moždani i čud, udesiče školske knjige Vrčovičevijem jezikom i turit djeci pod oči kao ugodno i pravilno štivo Vrčevičeve knjige. Dao Bog, da se ovo proročanstvo što prije obistini, a da če se kadli tadli obistinit, nema sumnje" piše dični Luka Zore v „Slovinci" (IV. 145 str.).
M. Malovrh.
Šolstvo in prosvetni zavodi v kneževini Bolgarski.
Po službenih poročilih ministerstva prosvete sestavil A. Bežen še k.
10. Nebolgarske šole.
Do zdaj smo govorili o početnih šolah bolgarskih v kneževini; a razven teh šol nahajajo se tudi šole drugih narodnostij.
Turške šolo so urejene na jako primitiven način, ki ne odgovarja niti pedagogienim zahtevam, niti ima v sebi reda. Otroci se uče v teh samo moliamedanskega veronauka in turškega pisanja." Učitelji so hodže (turški popi) brez opredeljene plače, nego dobivajo od roditeljev n. pr; 'za vsako dete po 5 ok žita ali po 25 grošev na leto. V Razgradskem okrogu bilo je 123 turških šol, s 124 učitelji, 4691 učenci? in 3022 učenkami. V obče pa nema ministerstvo točnih dat o turških šolah; samo to je znano, da jih je v iztočnih krajih več, a v zapadnih so bolj redke.
Tudi pri Tirnih so pokaznje volja, poboljšati stanje svojih šol zato, da bi si otroci pridobili več koristnejših naukov; a ministerstvo do zdaj ni dospelo, da bi izučilo vprašanje o obrazovanju musulmanov, kajti Turci so bili pred kratkim še v neizvestnam stanji: jedni so se pri-seljevali v Bolgarijo, a drugi so se selili iz nje. — Tudi se pojavljajo slučaji, da hode Tnrei v bolgarske šole, akoravno je to redko. V nekojih turških šolah se predava tudi bolgarski jezik.
Ž i do vi, kojim rabi španjolski jezik (Španjoli), ker so se naselili po iztoku v 15. veku za preganjanja Židov iz Španjske, imajo svoje šole v Sofiji, Kjistendilu, Dupnici, Samokvu, Brkovici, Lomu. Vidinu, Ruščuku, Razgradu, Silistri, Sumnu in Provadiji. Te šole se v turških časih niso mnogo razlikovale od musulmanskih; a sedaj se opaža pri njih velik napredek, kakor n. pr. pri Sofijski, kjer se predava z dobrim vspehom tudi francoski jezik. Vladine podpore so se dale tudi nekterim židovskim šolam, posebno za predavanje bolgarskega jezika.
Armenci imajo tudi svoje šole povsod, kjer so naseljeni n. pr. v Varni, Sumnu, Silistri in Ruščuku. Te šole so dosti dobro urejene.
Grške šole so v Varni, Balčiku, v Silistri in v 8 vaseh kraj Črnega morja,
Rumunska šola je jedna, namreč v mestu Tutrakanu.
Razven tega je še nekoliko privatnih šol: učevni zavod amerikan-skih misijonarjev v Samokovu, in katoliška šola pri katoliški cerkvi v Sofiji, ki je prav dobro urejena, tako da jo obiskujo otroci ne samo si ranih državljanov, živečih v stolici, nego tudi sami Bolgari pošiljajo radi tj<\ svoje otroke, posebno da se nauče francoskega jezika, a dekleta, da se uče ročnih del, petja itd. Dečke poučujo očetje Augustini, a dekleta nune in nektere. svetne učiteljice. Poslopje za katoliško šolo je za sedaj jedno najlepših v Bolgariji; postavilo se je lani za 50.000 frankov.
11. Glavne občinske šole.
Za nadaljevanje naukov služc glavno ali klasne šole, z jednim ali dvema razredoma, v katere gredo učenci, kedar zvrše štiri teČenja po-čotne ali narodne šole.
Teh je bilo 1880/81. leta 44 moških in 10 ženskih. Nahajajo se po mestih in vseh okrogih, razven v Kjistendilskem, kjer sta namestu njih dve državni srednji šoli. Prva izmed teh šol, ki je najbolje urejena, je Ruščuška občinska realka, ki ima zdaj 5 razredov.
Učitelji v teh šolali so nekoliko bolje pripravljeni za svoj poklic, zvršili so srednje šole, ali vsaj nekaj razredov od njih.- V Trnovskem okrogu jih je 9, ki so se učili v drugih deželah; n. pr. 1 v Zagrebu na realki, 1 v Odeskem seminariji, 2 v Belgradu, 1 v Pragi itd.
Učnih pomočkov te šole do zdaj niso imele. A ministerstvo se je pobrigalo za nje, kupivši letos za 16.000 frankov najpotrebnejših učnih pripomočkov za fiziko, prirodopis, zemljepis in risanje, ter jih je razdelilo med 18 šol. Glede materijalnega vzdržavanja glavnih šol more se reči isto, kar glede navadnih šol. Nekoja mesta troše dovoljno kakor za navadne tako tudi za ghivne šole; n. pr. Svištov 37.500 fr., Šumen 34.152 fr. A na mnogih mestih te šole brez vladine pomoči ne bi mogle prebiti. V prihodnje se bodo tc šole laže vzdrževale, ako bodo postale okrožne ali centralne, ker tedaj bode se brigal za nje ves okrog, a ne samo mesto, kjer so postavljene.
(Daljo prihodnjič.)

Slovenski glasnik.
Lathtsko-sloreiiski slornik za tretji in četrti gimnazijski razred; izdelaif po latinsko-ncmškem J. A. Rožeka. Tiskala in založila Ig. v. Kleinmayr et Fed. Bamberg. V Ljubljani 1882. 8, 146 sti\ Cena 2 for. 70 kr.
To je naslov baš izišlemu si ovni ku, ki bode služil naši mladini pri tolmačenji onih latinskih spisov, ki se navadno prebirajo v tretjem in četrtem gimnazijskem razredu Ti so namreč: 1) vsi životopisi Cornelija Nepota: 2) C. Julija Caesarja Comentarii de bello Gallico; 3) Em. Hoffmanna Hi stori a antiqua, in 4) J. A. Rožka Chr esthomathij a iz latinskih pesnikov. Spisali so ga po J. A. Rožka latinsko-nemškem slovniku ljubljanske gimnazijo profesorji: Val. Kermavner (črke A, B, E), Maks P let er š ni k (C, D, M), Matej Vodušck (F—L), Fran Wiesthaler (N-Q) in Miroslav Žakclj (R-Z.)
To delo se ne more imenovati prevod v strogem pomenu besede. Kajti slovniki se no dado prevajati, kakor druge knjige. Pomen besedi se da često le tedaj določiti, če imaš celi latinski stavek pred seboj. Treba je tedaj često ozirati se na klasike same. Tudi je treba često posvetovati se z velikimi in speci-jalnimi slovniki. Uporabljali so v ta namen naši vrli profesorji razven večjih slovnikov specijalni Crusijev slovar k Caesarju, specijalni Eichertov k Corneliju Nepotu in Justinu; primerjali so tudi latinsko-hrvatski lječnik (v Zagrebu, 1881.) Razven tega je slovenski slovnik nekoliko obširnejši nego nemški, ker se je vzpre-jclo besedje nove, mnogo izpremenjene izdave Em. Hoffmanna Historia antiqua, ki jo stoprav za poslednjim natisom lat.-nemškcga Rožkovcga slovnika na svetlo prišla. — Slovenski narod je zelo hvaležen gospodom pisateljem, da so v tako kratkem času priredili prepotrebno šolsko knjigo, kajti le tako je bilo možno, da se jo žc v tekočem šolskem letu uvedel slovenski poučni jezik v tretji razred naših gimnazij. Naši mladini čestitamo k boljši bodočnosti in jej želimo najboljšega vspeha. Knjigo pa najtopleje priporočamo vsemu slovenskemu razum-ništvu. Papir je dober, tisek zelo lep in razločen; knjiga dela vso čast gosp. tiskarju.	A. K.
Vadbe v skladu ji latinski. Prvi del za tretji gimnazijski razred. Sestavil prof. V. Kermavner. Tiskala in založila Ign. v. Kleinmayr et Fed. Bamberg. V Ljubljani 1882, 8. 133 strani. Cena 70 kr.
Tako slove najnovejša šolska knjiga, katero je spisal naš marljivi in temeljiti pisatelj g. prof. Val. Kermavner. Namenjena je učencem tretjega gimnazijskega razreda, da si utrde znanje v latinskem skjonovji. Ta knjiga je po neki novi, doslej v jednakih knjigah nenavadni metodi uravnana. Za vsako važnejše pravilo sklonovja zbrani so vzgledi v dveh skupinah: v prvi, kolikor možno,
v logičnem redu, „Nadaljevanje" pa obse za tem podobne, mešane stavko. Sta vki so vzeti deloma iz klasikov sumili, zlasti iz Caesar j a in Cornelija Nepota, deloma iz dragih vadbenih knjig. Pri vsakem odstavku se citujejo dofični paragrafi latinske slovnice g. Ladisl. Hrovata. Razdelba tvarine se naslanja najbolje na Karla Schmidta latinsko slovnico, ker je ta slovnica sama ob sebi dobra, na nemških oddelkih naših gimnazij v porabi in se bode učencem po višjih razredih na njo treba ozirati, dokler ne dobomo popolnem slovenskih gimnazij.
Kolikor smo se mogli v tem kratkem času prepričati, preseza ta šolska knjiga glede metode in razvrstitve tvarine vse nam znane nemške šolske knjige jednakega sodržaja. Ni tedaj dvojiti, da bode vspeh pri pouku po vsem po-voljen. Vsem, katerim jo kaj d d razvoja naše šolske literature, to knjigo najtoplejc priporočamo. Slednjič so šo nadejemo, da nas bode učeni g. pisatelj v kratkem času osrečil z jednako izvrstno knjigo za četrti gimn. razred.	A. K.
Prvo berilo in slovnica za slovenske ljudske Šole, sestavila A. 11 a zing er in A. Ž um er, ljudska učitelja. Natisnil in založil Ig. pi. Kleinmayr in F. Bamberg v Ljubljani 1882. 8, 90 str. Cena vezani knjigi 24 kr.
Iz predgovora te učne knjige vidimo, da je posebno vsem tistim šolam neobhodno potrebna, katero so uvedle Razinger- Žumrov Abecednik, kajti za drago šolsko leto ni za take šole nobene knjige, ki bi bila z omenjenim abecednikom v soglasji. Veseli nas, da tudi na literarnem polji za ljudske šole moremo omenjati vztrajnega delovanja pisateljev, ki meri na to, da ljudski šolarji dobe knjige v roke, ki so našim razmeram najbolj ugodne. Razvrstitev tvarine se tu popolnoma ujema z Razinger-Žumrovim abecednikom, le 18. oddelek „Domovina" zdelo se je pisateljema potrebno pridejati. Posebno veliko beril pisaiiih je v vezani besedi; tudi naša pesnika Fr. Levstik in S. Gregorčič našla sta v tej knjigi svoj prostor. Jezik je vse skozi prav priprost in lehko umeven.
Slovnica, katera ima 22 vaj s 170 nalogami, obseza 19'stranij. Pohvalno se moramo o slovnici izraziti posebno zaradi tega, ker se vse vaje in naloge opirajo na berilo in so v tesni zvezi ž njim. Tako postane slovniški pouk bolj živahen in mikaven. Tega ne nahajamo v dosedanjih slovenskih učnih knjigah. Mnoge naloge, katere so primemo lalike in kratke, ugajale bodo posebno šolam s posrednjim poukom.
Tisk je lep in prav velik na trdnem, debelem papirji. Ako še pristavljamo, da g. Bamberg na vsak pri njem kupljeni deseti iztis priloži jedno knjigo za uboge učence, ne dvojimo, da bodo tudi po tej knjigi g. učitelji tako hitro segli, kakor so po Abecedniku.	A. L.
Domoznanstro poknešene grofije Goriške in Gradišfanske za meščanske šole in učiteljišča. Spisal .Simon Rutar, c kr. gimn učitelj. Na Dunaji v ces. kralj, založbi šolskih knjig 1882, 8, 124 str. Cena knjigi mehko vezani 50 kr. — Neumorni naš'zgodovinar g. prof Rutar, ki je pred nekoliko meseci Slovencem podal svojo izvrstno „Tolminsko zgodovino", obogatil je spet. književnost našo z drugo izborno knjigo, ki jo sicer v prvi vrsti namenjena našim šolam, a nam zemljepisne in zgodovinske razmere poknežene grofije Goriške in Gradiščanske opisuje tako točno in temeljito, a ob jednem prijetno in umevno, da bode knjigo vsak omikan Slovenec čital z največjim pridom in veseljem. O priliki izpregovorimo kaj več o tej prezanimljivi knjigi.
Domoinnoslovje. Za slovenske ljudske šole. Spisal J. L(apajne). Drogi popravljeni natis z 2. zemljevidoma. Natisnil in založil Ivan Leon v Maribora 1882, 8, 31 str Cena 20 kr. Knjižica nam podaje na kratko pisan zemljepis in zgodovinski pregled vojvodine Štajerske, Koroške, Kranjske in avstrijskega Primorja; potem kratek zemljepisni pregled avstrijskih dežel, kratek zgodovinski pregled avstrijsko-ogerske države, kratek pregled evropskih držav in občne zgodovine. Narodne učitelje naše opozarjamo na to jlrobno, a dobro knjižico, vztrajnemu gospodu pisatelju slovenskih, naši narodni šoli toliko potrebnih pomožnih knjig pa želimo mnogo sreče pri njegovem trudoljubivem blagem poslu.
Fran i>itez Miklošič, porojen 20. novembra 1813. leta v Radomerščaku poleg Ljutomera, stopi v kratkem čil, zdrav in krepak na duhu in telesu v sedemdeseto leto svojega trudoljubivega, s toliko divnimi plodovi in znanstvenimi rezultati blagoslovljenega življenja. „Ljubljanski Zvon" je mislil o tej priliki svojim Čita-teljem podati temeljito sestavljen, blizu tri tiskane pole obsežen životopis tega najslavnejšega rojaka našega, prvega slavista in v obče jednega izmed največjih učenjakov evropskih. A ker jo književni odbor „Matice Slovenske4 uredniku „Ljubljanskega Zvona* izročil uredovanje Matičinega letopisa, odločil se je Miklošičev životopis natisniti rajši v Matičinem letopisu, ker se mu primerneje zdi, da prvega učenjaka našega o njegovi sedemdesetletnici spodobno počcst.i prvi književni zavod slovenski. • Životopisu, v katerem je gosp. pisatelj Anton Trstenjak na Dunaji točno in korenito opisal življenje in premnogostransko znanstveno delovanje Miklošičevo, pridejana bode tudi dobro izdelana podoba velcčcsti-tega slfrvljenca — Tudi ptujski, ljutomerski in ormoški rodoljubi nameravajo bodoče poletje o Miklošičevi sedemdesetletnici v Ljutomeru osnovati velikansko narodno slavnost, h kateri bodo povabljeni vsi učenci Miklošičevi. Sestavljen je že osnovalni odbor 30 mož, kateremu je načelnik g. prof. dr. Krek. O tej priliki se bode Miklošičev životopis razdelil med narod v 3000 izvodih. — O tej na-merovani slavnosti nam prečestiti g. Božidar Raič piše tako: rDne 3. septembra letos zbrali so se ljutomerski, ormoški in haloški Slovenci v Ljutomera in sklenoli bodoče leto meseca avgusta napraviti velikansko slovesnost na čast največjemu jezikoslovcu in jezikoznaucu slovanskem o njegovej 70letnici v Ljutomeru kot Miklošičevem rojstvenem kraju, povabiti vse njegove živoče učence in druge znanstvenike, kateri so srkali modrost iz Miklošičevih knjig; izdati Miklošičev životopis, in ako bi možno bilo, dopolnek k Miklošičevemu slovarju spisan Oroslavom Cafom . .
Na čelo tega ogromnega početja postavili smo prof. Kreka, kateri je radostno to častno pa težavno mesto prevzel. Odbornike smo- izbrali po vseh imenitnejših mestih na Slovenskem, da nam pomagajo to veličanstveno nalogo dostojno rešiti. Za belo Ljubljano naprošeni so odborništvo dragovoljno prevzeti gg. Grasselli, Leveč, Pleteršnik. Zapisnika nismo razglasili zato, ker še ne znamo, kaj poreče kanjoni slavljenec sam o tem, g. Krek mu je pisal. Dragi odborniki razve Ljutomera so: prof. Šum an, Pukelj Radosl, dr. Klemenčič, dr. Pajek, dr. Radaj, prof. Žolgar, dr. Srnec J., prof. Glaser, prof. Jo-senko, prof. Erjavec, dr. Sket, Einspieler, prof. Fr. Hubad, dr. L. Požar, B. Raič, dr. Geršak, Jesih, Vek. Kranjec, dr. Žižek, Prekmurcažupnika Borovnjak in Žižek. Vsakateri bode naprošen dobre nasvete dajati in po
svojej zmožnosti stvar pospeševati. Mi čvipljega broja Slovenci ponašamo se, ka med 100 milijoni Slovanov imamo največjega jezikoslovca slovanskega in, kakor Müllenhof pravi, največjega slovničarja in poznalca jezikov na svetu, torej storimo svojo dolžnost!"
„Archiv für Heimatkundeu. Tega Šumijevega zgodovinskega zbornika prišla je baš te dni 7—14. pola na svetlo. Prve štiri pole obsezajo zgodovinske razprave : „1. Die Herren von Krain und der Wind i sehen Mark, 2. Sichelburg, 3. Pfarre Glogovitz, 4. Krain unter Markgrafen (vse štiri je spisal g. izdavatelj), 6. Alte Grenze zwischen Krain und der Hauptmannschaft Tolmein, spisal S. Rut ar, 6. Zur Ansiedlungs- und Verwaltung»*Geschichte der Krainor Uskoken im XVI. Jahrhunderte, spisal gradske univerzitete prof. dr. Herrn. Ign. Bi der mann. Razpravam so pridejane raznovrstne listine iz zgodovine kranjske. — G. Šumi je začel izdavati še drugo znamenito in zanimljivo delo: „Urkunden- und Regestenbuch zur Geschichte Krains im Mittelalter", v katerem hoče zbrati in natisniti vse listine, ki se dostajejo kranjske zgodovine v srednjem veku. Knjiga bode izhajala po posameznih polah v obliki zgodovinskega zbornika; prve štiri pole so prišle že na svetlo. Čitatelje svoje spodobno opozarjamo na to domoljubno podjetje g. Šumi ja.
G. V. Jagii, slavni ruski akademik in profesor iz Peterburga in urednik slovečega zbornika za slovansko jezikoslovje mudil se je meseca septembra, potuje v Trst, jeden dan v Ljubljani, kjer si je ljubeznivi gospod ogledal znamenitosti naše stol ice.
Imenitna knjiga. Bolonskaja psaltir (1186—1106) i Evangelie rilskago mo-nastyra (v bolgarsko m knjažestvč) konca XII. v. ili načala XIII. v. Soobščenio V. V. Kačanovskago. Sanktpeterburg 1882. — Ta spomenik broji 264 listov, a pisan je „vu ohridč grade vö sele rč ko my mü Ravne pri cari As&ni bluga-rüskymü." Torej med 1186 — 1106 letom. Pred Kačanovskim priobčil je že J. J. Sreznjevski (Drcvnie slavjanskie pamjatniki jusovago pisma. St. Peterburg 1868) nekoliko odlomkov; to pa je prvo popolno točno po veščem moži včstno izdelano izdanje.
N
Popravek. Na 562. str. zadnjega „ Ljubljanskega Zvona" v 17. vrstici, od zdolaj gčvi štejoče, namesto: s? o Ssb; itd. čitaj: s: o tho; itd.
„Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih, ter stane: ,za vse leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 80 kr., za četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld., za dijake po 4 gld na leto.
Založniki: dr. I. Tavčar in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: Pr. Leveč. Uredništvo: v Novih ulicah 5. — Upravništvo: na Marije Terezije cesti 5.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
Uganjke.
XI.
1.	dvobs, tudi kranjskemu kmetu znan denar.
2.	vočapa, trg na Kranjskem,
3.	otneo, francoska naselba,
4.	bobig, gora na Kranjskem,
5.	Jcabef, astronomična točka,
6.	agim, starogrški pisatelj,
7.	mvomif, vojaku vedno sveta stvar,
8.	vekke, florentinski plemenitaš,
9.	amaveag, mesto unkraj Litave.
10.	jaršavo, slovanski učenjak,
11.	enboflac, mnogo imenovani diplomat,
12.	varaba, italijansko mesto,
13.	avlocak, slovenski pisatelj,
14.	bice, trg ob hrvatskem Pomorji.
Začetnice teh 14 besed, od zgoraj navzdol čitane, znanijo nam slovenskega pesnika, a končnice, ravno tako brane, naslov jediie njegovih poezij. Mesto številk postavljene so zamenjane črke.
. i__Plavžarjev Tone.
XII.
Sledeči zlogi naj' se zlože v 14 besed: — a, ber, bi, ca, der, e, e, fant, glej, ga, ind, ja, ko, la, le, nef, o, o, o}*on, rez, rog, sam, se, so, sov, stra, Sa, tel, tem, vi, vis, zo.
Kdor te zloge prav zloži in besede tako uvrsti, da začetnice od zgoraj doli in koncevke od zdolaj gori isto besedo dajo, dobi sto goldinarjev.
Besede pomenijo: Vas na Koroškem: angleškega državnika; vrsto psov; švicarsko mesto; staro mesto; reko v Indiji-; vlaško mesto; otok v jadr. morji; grško boginjo; grškega duhovnika; drevo; zver; reko v Angliji; kralja dvoparklježcv. —
Uganjke v zadnji številki:
VIII. Trst, prst, krst. brst.
IX.	Delo, čelo, celo, selo, belo.
X.	Skakalnica obseza pesen-Hitra sprememba" na 30. str. S. Jenkovih pesnij.
Te uganjke so pogodili gg.: J. A. Krašovic v Cirknici; 2. Bernard Bokar in Valentin Cvek, dijaka v Sežani; 3. Ant. Rojic, gimnazijalec v Ljubljani; 4. Kazimir Jelušič, obč. blagajnik v Kastvu; o. Jos. Vidmar, dežnikar v Ljubljani; 6. O. Otokar v Škoiji Loki; 7. A. Medved, gimn. v Mariboru; 8. A. Brezovnik, učitelj v Vojniku; 9. Tončika Tratnik v Ljubljani; 10. E. Kozel, šestošolcc v Ljubljani; 11. Ivan O »a na, c. kr. lajtonant v Novem (Bosna); 12. J. Mešiček, dijak v Sevnici; 13. Karlota Konturi v Škocijanu; 14. E. P. v Ptuji; 15. L. F. v Rlfenbergu; 16. Fr. Ferjančič, dijak v Gorici; 17. Marija Kobilca v Ljubljani; 18. Vekoslav Jerina v Trstu; 19. Roza Kos v KraŠnji; 20. Fr. Vrečko, scdmošolcc v Brnu; 21. Adela'Rogač, učiteljica,v Kanalu; 22. Leopold Furlani, učitelj v Rifonborgu; 23. J. Gorup, dijak v Ljubljani; 24. Anka Škerlj v Kranji; 26. V. Verderber, oamoäolec v Ljubljani; 2C. Mimica Švigelj v SolJčku nad Cirknico; 27. V. J. Krajnz, c. kr. inž. stotnik v Kremsu; 28. Fr. Stefiu, dijak na Rakeku; 29. Pet. Luvin v Coljavi pri Gabrovici; 30. K. Gabrijolčič, gimnazijalec v Gorici; 31. Alcks. Bcnigar, gimnazijalec v To-maji; 32. Jos. Ocepek v Mliäah pri Kolovratu; 33. A. Bagatolj, vikar na Ponikvah; 3i. Amalija Vičič vPostojini;v35. Marija Kavčič v Loškem Potoku; 36. Ivan Oštir, šestošolcc v Ljubljani; 37. Luka Košmelj v Železnikih ; 38. Andrej Lavrenčič v Hrenovicah; 39. Fr. Seiler, sod. uradnik in W. Lcnassi, not. uradnik v Logatci; 40. L. Cvetnič na Duuaji; 41. Fr. Japolj, tretjeŠolec v Ljubljani; 42. Al. Martinz v Ljubljani; 13. J03. Petkovšok, šestošolcc v Novem Mestu; 44. J. Schweiger v Crnomlji; 45. Antonija Knez v Spodnji Šiški; 46. Val. Jarc v Št. Jurji; 47..Ivan Zorn, podučitelj v Kamujah; 48. Ivan Bobck in Jos. Žagar, dijaka v Novem Mestu; 49. Anton Petek, učenec trgovinske šole v Ljubljani.
M A
vil ^ .
AJM, R O M
S It A M
4
G
Stav. 10.
V Ljubljani, 1. oktobra 1882.
II. leto.
IISERATI
„LJUBLJANSKEGA ZVONA".
Vsak inserat četrt strani obsežen stane vselej po 3 gld., Če se tiska jedenkrat,
po 2 gld. 50 kr., če se tiska dvakrat in po 2 gld., če se tiska trikrat. Pri daljših inseratih, osobito ako se tiskajo večkrat, dajo se znatni odstotki. Inserate vzprejema „Ljubljanskega Zvona" upravništvo v Ljubljani, na Marije
"Terezije cesti 6.
J. GI0NTINI,
knjigarna,trgovina z umetnostnimi izdelki in muzikalijami, kakor tudi s papirjem in pisalnim orodjem v Ljubljani, Mestni trg,
št. 24
priporoča se za oskrbovanje vseh v to stroko spadajočih stvarij, katere se vsakikrat hitro in jako ceno oskrbujejo. Velika zaloga slovenskih molitvenih bukvic in slovenskih ljudskih spisov.	(ia—io)
t

KLEIN in KOVAČ,
tis!k:a.rri.a- in lsa,:r».£T^otIs!k:a,rn.a, -v I_n"U.lolia,n.i
Spitalske ulice št. 5	%
priporoča svojo dobro urejeno, z najnovejšimi črkami dobro oskrbljeno
TISKARNO. *
Nahajajo se pa tudi v zalogi: Deželni zakon iu ukazi deželnega poglavarstva oziroma deželne y vlade od leta 1852. do leta 1879., veljavni za vojvodino Kranjsko. V pol 0 platnu vezane 1 gld. 50 kr.
$ .\auk slovenskim županom, kako jim je delati, kadar oprav-g) ljajo domačega in izročenega področja dolžn6sti. Spisal Anton Glo-
bočni k. Na slovanski jezik preložil Fr. Levstik. — Cena 1 gld. ß Leitfaden für Gemeindevorsteher in ihren Geschäften des selbst-ständigen und übertragenen Wirkungskreises. Von k. k. Bezirkshauptmann Anton Globočnik."— Cena 80 kr.
Občinski red (zakon) vojvodine Kranjske s potrebnimi dodatki i« y. s piidanim zakonom ob odrčdbinah občinskih. — Cena 60 kr. £ Stavbenski red (zakon) vojvodine Kranjske s 25. oktobra 1875. — $ Cena 30 kr. Oboje v nemškem in slovenskem jeziku.	y
§ Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko. — Posamezne pole po fj 4 kr.
& XesreČa £ez nesr^fco ali mrtvaška glava. — Cena 12 kr.
I «brane narodne srbske pesni z dodatkom iz smrti Sinail-Age Cengiča. S srbsko slovnico, slovenskim tolmačenjem, rečnikom tujih besed in cirilsko abecedo. Priredil Janko Pa j k. — Drugi pomnoženi ^ natis. Cena 40 kr.	^

H. Hauptman
v semeniškem poslopji, Ljubljana,
priporoča po nizki ceni najboljše fino semlete
oljnate in suhe "barve, firneže in lake
ter najlepše čopiče (penzle)
za slikarje in zidarje.
<i-4)
v
l Camernik,
kanmosek v
■H» Xjj-u-lolja/Xii, 0 sv. Petra nasip tik mesarskega mostu,
priporoča se si. občinstvu za vsakovrstna stavbna dela in izdelovanje nagrobnih spomenikov iz raznovrstnega marmorja in po najnijžih cenah.
Prečastiti duhovščini in gg. cerkvenim predstojnikom priporoča se za izdelovanje vsake vrste cerkvenih del, katera izvršuje solidno, v ceno in hitro
S spoštovanjem
V. Camernik,

n
Oroslav Dolenec
svečar,
v Ljubljani Gledališke ulice št. 10,
priporoča visokočestiti duhovščini in sl.-etfčinstvu svojo veliko zalogo garantirani h, iz čistega vOška izdelanih
voščenih sveč, voščene zavitke, meden vosek, sveče za pogrebe, procesije itd.
Podpisani pošilja rožni med kilo po 50 kr. in zaračuna pleliasto posodo 30 kr., če se mu novci naprej pošljejo ali pa proti poštnemu podvzetji. Tudi kupuje in prodaje med in vosek.
Za mnogo naročila se priporoča
Oroslav Dolenec,
(4—0
svečar.
Bj AAA A AAA AAA ^tkkk^kkk^k.
\ fein pri „fei U"
1
v Zagrebu.
(Hotel zur ungarischen Krone.)
Podpisani naznanjam si. občinstvu, posebno potnikom iz slovenskih pokra-jin, ki hodijo v Zagreb, <la sem dn<5 1. no- ^ vembra m. 1. zopet prevzel	^
blizu Jelačičevega trga.
d-*)
kamnosek.
gostilno pri „Ogrski Kroni"
v Zagrebu, sredi mosta, v Ilici, rga.
Naj so vsikteri potrudi k meni priti, £ ki želi biti dobro | »ustrežen; pripravljena ~ je zmerom najboljša pijača in izvrstna kuhinja, a že posebno priporočam potujočemu . občinstvu snažna in v cono prenočišča. V V obče pa obetam, da bodem vedno skrbel £ z vso močjo za to, da bodo moji gosti za- £ dovoljni s postrežbo, kakor tudi z nizkimi cenami.
Pri vsakem dohodu železniškega vlaka stoji na kolodvoru moj omnibus.
Janez Kregar, y
^ (12—10)	gostilničar. T
■^TTT^^T^xvrrrrrrrrrra
i
Umetne zobe in zobovja
postavlja po najnovejšem amerikanskem zistemu v zlatu, vulkanitu ali celoloidu brez bolečin. Plombira z zlatom itd.
Zobne operacije izvršuje popolnem brez bolečin
s prijetnim mamilom
zobni zdravnik
A. Paiehel
v I j ubijati i.
poleg Hradeckega železnega
mostu v I. nadstropji. (12—10>
09MINHMNHISM8HH
1 Josip Geh, 1
urar,	5
• .2
g Ljubljana, Slonove ulice, v J
Lukmanovi hiši.	•
® #
Zaloga vsakovrstnih zlatih in srebrnih žepnih ur, visečih in
drugih ur, srebernih verižic	S
2 M- .	S
• Stavba elektro-niagnetičnih te-	J
legrafov za hiše in sobe.	#
Vnanja naročila izvršujejo se točno	@
proti poštnemu povzetji.	®
§ Za mnogo naročila se priporoča	S
9 J. Geba,	S
i
(4-4)

S n n t'l '1 • T T i J ♦	U kr. prviligirana
«B. Sctatnik m Kunst i«lUnnione Atota li M
v Ljubljani, Judovske ulice št.
Bogata zaloga obuval vsakovrstne lastne fabrikacije iz raznovrstnega usnja, po naj novejših modnih žurnalih izdelanega, priporočata po najnižjih cenah	£
B. Schitnik in Kunst
v Ljubljani.	#
Izdelana obuvala si lahko % vsak pogleda in izbere iz naše za- £ loge.	S
Popravila vsake vrste izvršu- v jejo se natanko in hitro po naro- £ čilu in sc zaračunajo po najnižjih ^ cenah.
Naročila po poŠti se hitro, solidno in točno izvršujejo, ako se ^ nam pošlje uzomo obuvalo.	^
Mere se za poznejša naročila £ skrbno spravljajo in cenilniki ^ franko razpošiljajo. (12—io>
C. kr. prviligirana
mam	il
Jadransko zavarovalno društvo,
najstarejše avstrijsko zavarovalno društvo ustanovljeno 1. 1822.
i
Ustanovni kapital: 20,000.000 gld.
Prejema proti dober kup J premijam in najkulantnejšim po- J
•	gojem zavarovanje proti ognju ®
*	in transportnim škodam, kakor tudi zavarovanja na življenje in nesrečne slučaje v raznih kombinacijah.
Glavni zastopnik za Kranjsko J. BVrdan,
trgovec in hišni posestnik, cesarja
♦	Jožefa trg
v Ljubljani.
(12—10)

HOTEL
pn

earn
(„Kaiser toi Otsitrreith") sv. Petra predmestje št. 6, t Lfnbljani,
priporoča p. n. potujočemu občinstvu svoje na novo jako lično opravljene
spalne sobe.
V hiši je tudi dobro znana restavracija z vrtom, kjer se toči dobro dolenjsko vino, vknsno Auerjevo pivo in se dobiva v ceno zajutrek, kosilo in večeija.	(*-4>
Gustav Treo,
trgovina s špecerijskim, materjalnim in barvenim blagom
v Ljubljani, Preširnov trg St. 1. tik železnega mosta
priporoča svojo bogato oskr-beno zalogo
barv, lakov in cepiče v (pinselnov)
za slikarje, mazilce in lakirarje.
(6—6)
Vnanja naročila se točno in v ceno izvršujejo.
■f 1 I I I 1 1 I 1 I 1
t
+ +
+ U.J.llUllilillJl +
Zaloga platnenega jt" perila in modnih T stvarij ^
JL -v Jüjubljani,
J" na Mestnem trgu št. 17. ■§■ + ----- +
Vse perilo je lasten izdelek.
Cenilniki se rado volj no na zahtevanje pošiljajo.
111 I I 11 1II
Zlatar
Ferd. Si
v Ljubljani na mestnem trgu št 6, čigar firma, najstarejša te vrste v Ljubljani, obstoji tukaj že od 1832. leta, priporoča svojo bogato zalogo srebernine in zlatnine kakor tudi vseh drugih v njegov obrt spadajočih rečij.
Kupuje tudi staro zlatnino in srebernino, ali jo zamenjuje z novo.
Naročila z dežele izvršujejo se brzo. natanko in po ceni.	(4_4)
Resnično je šivalni stroj dan danes že nepogrešno hišno orodje za vsako hišo in razširjenega je na miljone komadov po raznih stanovih človeških.
Šivalni stroj lepša vsaki salon, navdušuje dame in igraje gospe na-pravljajo svojo obleko, perilo in druge stvari. Nihče, kdor ga še nima, naj tedaj ne zamudi istega kar najhitreje pri meni naročiti, pa to samo tedaj, ako želi zanesljiv, gotov, dober, soliden in primeren šivalni stroj kupiti, a ne zametati novcev za ponarejen šivalen stroj.
Velikanska zaloga pravih ame-rikanskih Singerjevih strojev, od katerih se jih rabi že sedaj 4,000.000 komadov, nadalje mnogokrat izboljšanih pravih Wheeler-Wilson-strojev, med temi najnovejša vrsta z ravno iglo, konečno originalni stroji Elije Howeja, ki je šivalne stroje iznašel v Newyorku z najnovejšimi neverjetno umetnimi popravami, nahaja se pri meni. Zastopstvo vseh teh pravih strojev je po pogodbi za vso Kranjsko le v mojih rokah in, hvala Bogu, vsled konkurencije 8 slabo ponarejenimi stroji, kateri svoji nalogi nikdar že zdaj ne zadostujejo, a ki bodo še menj zadostovali v prihodnje, prisiljen sem bil, da sem v Ljubljani najel še jedno prav veliko prodajal ilico in da sem svoje delavske moči znatno pomnožil.
Prodajam vsakega teh za 5 let garantiranih strojev, kakor že več let, tudi zdaj proti majhenim mesečnim vplačilom na obroke od 4 do 5 gld. in na aro od 10 do 15 gld. Po tem potu je mogoče prav lahko kupiti danes tako v ceno potrebni šivalni stroj. Ako treba poprav pri šivalnih strojih, oskrbujejo se v moji mehanični delavnici brzo in najboljše. Tudi se prevzema čiščenje strojev.
Velika zaloga svile za stroje, cvirn na vretenih in v mrežah, velika zaloga v ovčji in bombažni robi, isto tako v iglicah za Šivalne stroje. Posamezni oddelki za šivalne stroje dobivajo se pri meni boljši in cenejši, kakor kje drugod.
Neprestano imam tudi v zalogi proti ognju in ulomu popolnem varne blaga j nice od P. Wertlieima in Comp, tudi po izredno nizkih izmanjšanih fabriških cenah.
Za solidno in točno postrežbo jamči moja dobra že 11 let. v Ljubljani obstoječa in po vsej deželi Kranjski dobro znana firma, -katera se priporoča i nadalje blagovoljnosti si. občinstva in za mnoga naročila najiskrenejše s spoštovanjem
(i»-io)	Fran Detter.
Ljubljana^ Mestni trg 168 na oglu pod Trančo poleg železnega mosta.
Lekarna
o
(11—9)8
„pri samorogu"
Jul. pl. Trnkoczy-jeya 1 na Mestnem trgu v LJubljani.
priporoča p. 11. občinstvu sledeče, zmerom sveže (frišne) vsled dolgoletnega izkustva kot Izvrstno nplivne priznane specijalitete, izkušena domača in homeopatiška zdravila:
Cvet zoper trganje,
po dr. Mallöu,
je odločno najboljše zdravilo zoper protin ter revmatizem, trganje po udih, bolečine v krizi ter živcih, oteklino, otrpnete ude in kite itd, malo časa če se rabi, pa mine popolnem trganje, kar dokazuje obilno zahval. Zahteva naj se samo „cvetu zoper trganje po dr. Maliču" z zračen stoječim znamenjem; 1 steklenica 50 kr. Planinski žeilšdni sir op kranjski,
izboren zoper kn&elj, hripavost, vratobol itd.; l »toki. 66 kr. Koristnejši nego vsi v trgovini so nahajajoči šoki.
Aromatična pomada za rast las od dr. Pitha
pospešuje rast lAs in podeli lasčm prekrasen Ičsk. Lonček 60 kr.
Malinöin in ribizljev s6k
iz najboljših št.merskih gorskih maline in ribizljev sok, zolö lepo vonječ, čisto in popolnem vztrajen. — Kilo 80 kr.
Jamaica-rum, pravi,
dobivam ga naravnost iz Londona in jamčim za njega izvirnost cono so vgjkoj ike, a tudi v buteljali po 30 kr. in 60kr. so dobiva
CaJ, naravnost iz Kitajskega,
vedno avčže in n^jfineje kakovosti in ima znamenit aroma; daljo »onehong, pecco-cv6t, carski melang po vaakojakih cenah, a tudi v haličkih po 80 in 50 kr.
Najfinejši pariški „Pondre za dame",
rosa in beli; po 80 kr.. z rožnim duhom 40 kr.
g0T Homeopatična zdravila "^B
so pri XX&s že mnogo let uvedena, katerih p. t. občinstvo v naši lekarni zelo zahteva.
2Tatxo6ilo, Lx dežele Lz-crrž-o-JoJo se talcoj.
Julij pl. Trnköczy, lekar in kemik.
t
PomnTilJevo (Dorsoh) jetrno olje,
najboljše vrste, izbomo zoper bramore, pljučnico, kožne izpustke in bezgavno otekline. 1 stoki. 60 kr.
An&terinska ustna voda,
najboljša za ohranjenjc zob ter zobnega mesa in takoj odpravi smrndljivo sapo iz ust. 1 steklenica 40 kr.
Kri Čistilne krogljioe, o. kr. priv.,
ne smele bi se v nijodnem gospodinjstvu pogrešati in so se uže tisočkrat sijajno osvedočile pri zabnsanji človeškega telesa, glavobolu, otrpnenih ndih, skaženem želodcu, jetrnih in obistnih boleznih, v škatljuh k 21 kr.; jeden zavoj s 6 škatlami 1 gl. 6 kr. Razpošiljava se le jeden zavoj.
Mazilo zoper pčge,
iinj«, bradavice (grčice), rudečico na obrazu itd. ; č« s« jo nekaj večerov s tem mazilom namazalo obraz, odpravi vso nesnago z njega brez sleda. — Lonček stane 60 kr.
Angleško mazilo za barvanje l&s.
Jako dobro in neškodljivo sredstvo za barvanje osivelih lis. Lonček a navodom 60 kr.
I
M -
I
Odličnim spoštovanjem
Železna trgovina
na drobno in debelo
Joh. Nep. Achtschina
(prej Sp. Pestiaoka)
Ljutoljuna, Gledališko ulice 8.
Zaloga hranilnih ognjišč vsake vrste, peči, ki se dado regulirati, okove pri stavbah in za razno hišno orodje, vsakovrstno delavno orodje za delo v zemlji pri 'zidanji železnic in cest, traverze, cement in dobel papir za strehe, kakor tudi vsakovrstno železo in železno blago in kuhinjsko orodje.
Najboljše prste plugov. Cementirske priprave in ce-montirane tehtnice, mere in uteži. Velika zaloga železnih in prav dobro pozlačenih nagrobnih križev in spotnenikov. Velika zaloga vodnih žag m pil z garancijo.
Prevzemajo se vsa ključavničarska dela, kakor ognjišča, železni okovi pri stavbah, ograje, vrata itd.
Zaloga
c. kr. priv. svinčene in cinkovc belobe in kemičnih barv iz fabrike CONCORDIA
v Hrastniku.
Samo pri tneni se prodajajo EKSTINKTEBJI „Patent Beyhl", tako imenovani priročni in prenesljivi samodelujoči, ogenj hitro gaseči aparati.
Cenilniki in risarije se drage volje razpošiljajo.	<12—io>
Vsake vrste hišno opravo
najpriprostejšo in najelegantnejšo, vse oprave za stanovanju, hotele, toplice itd,
dekoracije vsake vrste
in sploh vsa dela, ki spadajo v to stroko, preskrbuje dobro narejeno prav v ceno
Fr. Doberlet,
tapezirar in trgovec s hišno opravo v Ljubljani, Frančiškansko ulice št. 14.
Knjige iz Jurčičeve zapuščine
dobivajo se v Ljubljani pri Gerberju 111 Gioiiliniju, v Novem mesta
pri Krajcu.
„Doktor Zober", roman, spisal J. Jurčič, velja 60 kr.; „Kalifomeke povesti", spisal Bret Harte., velja 50 kr.; „Tugomer*, tragedija, spisal J. Jurčič, velja 00 kr.; „Na Žerinjah*, izviren roman, spisal Janko Krsnik, velja 60 kr.; „Župnik Wakefieldski*, roman, iz angleščine poslovenil prof. J. Jesenko, velja 1 gold.; „Mej dvema stoloma0, izviren roman, spisal J. Jnrčič, velja 50 kr.; „Cvet in Sad*, roman, spisal J. Jurčič, velja 80 kr.; „Zimski večeri", zbirka novelie, spisal dr. Ivan Tavčar, velja 50 kr. — Dohodek je namenjen stari slepi materi Jurčičevi.
stavbeni ključaniear, v Ljubljani v Krojaške j ulici št. 8 Cnova),
priporoča svojo veliko, dobro izbrano zalogo X
železnih ognjišč in stavbenih obitkov
vseh vrst in velikostij po najbolj nizkih cenah z garancijo.
Zaloga c. kr. priv. lestničastih mrež za železna ognjišča in kuhalne kotle, 40 odstotkov kuriva pri-hranjujočih.
G. kr. patentovane plore za železna ognjišča, katere ne popokajo od vročine. Zagotavljajoč prom-ptno in reelno izvršitev
prevzemljem vsakovrstna stavbena dela in popravljanja.
Cenike s slikami pošiljam na zahtevanje zastonj in franko. (4—4)
J. Jurčičevi zbrani spisi L
Deseti brat, l gld., po pošti l gld. 5 kr.
J. Jurčič Rokovnjači, 50 kr., po pošti 55 kr.
so ravnokar v novem izdanji izšli.
Zaloga v Ljubljani J. Giontini, knjigarna mestni trg.
Dobivajo se i v Zagrebu: L. Hartmann, knjigarna; v Celji: T h. Drexel, knjigarna; v Gorici: J. D ase, knjigarna; v Gradci: Leuscliner & Lubensky, knjigarna; v Celovci: Leon, knjigarna; Ed. Liegel, knjigarna; v Mariboru: J.Leon, knjigarna; v Novem Mestu: J. Krajec, knjigarna; C. T and 1 er, knjigarna; v Trstu : J. D ase, knjigarna.
„N&rodna Tiskarna" v Ljubljani.