Mih. Opeka: Oj pridi zopet! 435 velikih obrvij in stiskal blede, drobne ustnice, češ, to sem spravil dobro. Izabela pa je gledala ponosno in zmagovalno, kakor da se je iznebila svoje tekmovalke. Don Loschi je bil jako žalosten; obljubil pa je, da bo pošiljal vo j vodici vse boljše pesmi. Vozovi in konji so bili že pripravljeni. Kmalu se jame pomikati dolga avstrijska truma po Milanu — želeč si, da dojde srečno domov v milo Avstrijo. Žalostna je bila ta pot domov, kakor je bil vesel prihod v Milan. Leopold in Vi-rida zaradi mladosti nista tega tolikanj čutila, dasi je umrli nadvojvoda izmed vseh bratov najbolj ljubil Leopolda. Vedel je, da bo viteškega duha in je pričakoval od njega prav mnogo za Avstrijo. To je tudi nekoliko žalilo druge brate in jim. budilo zavist, pa se niso upali ustavljati mogočnemu Rudolfu. Sedaj pa, ko je umrl mogočni zaščitnik, preide vlada in jerob-stvo na vojvodo Albrehta, katerega so dosedaj bolj prezirali. Leopoldu se je k večjemu dozdevalo, da se bode marsikaj izpremenilo, Viridi pa se niti sanjalo ni, da smrt Rudolfova je zanjo znamenje slabe prihodujosti. (Dalje.) O j pridi zopet! O: pridi zopet, dušo mi prevzami Po trudnem delu, zorna poezija: Pogrešal dolgo tvojega sem sija, Dovolj sem dolgo se boril z željami Oj pridi zopet, dušo mi prevzami! Utešen um — ni človek še utešen, Srce in um, oboje nam je dano —¦ Duha sem jaz živil z modrosti hrano, A naj je dvojbe vozel mnog razrešen: Utešen um — ni človek še utešen! Oj blagor, komur slast je podeljena, Kar čuti, v tihi, jasni spev izliti: Radost in bol sladko mu je čutiti, Ko pesem draga mu je zaročena . . . Oj blagor, slast mu vsa je podeljena! Srce za vzore svetle, neminljive Srce je naše polno koprnenja, In ko je dviga moč oduševljenja, Izraza išče si, besede žive Srce za vzore svetle, neminljive. Zatorej pridi, dušo mi prevzami Po trudnem delu, zorna poezija: Pogrešal dolgo tvojega sem sija, Dovolj sem dolgo se boril z željami — Oj pridi, zopet, dušo mi prevzami! Mih. Opeka. Krka na. Dolenjskem. (Narisal Jos. Genn. 28'