Znanstvena razprava
GDK: 562.42+6(045)=163.6
Adaptivno upravljanje z gozdovi: aktualni vidiki in perspektive
Adaptive Forest Management: Aspects and Perspectives
Andrej BONČINA*
Izvleček:
Bončina, A.: Adaptivno upravljanje z gozdovi: aktualni vidiki in perspektive. Gozdarski vestnik, 66/2008, št. 7-8. V
slovenščini z izvlečkom in povzetkom v angleščini. Cit. lit.27. Prevod izvlečka Breda Misja, jezikovni pregled slovenskega
besedila Marjetka Šivic.
Uvedba kontrolne metode v snežniških gozdovih pred dobrimi sto leti je pomembno vplivala na razvoj gozdarstva v Sloveniji.
Kontrolna metoda ali adaptivno upravljanje pomeni, da na podlagi dopolnilnih informacij o upravljanem sistemu in njegovem
okolju, zbranih med samim upravljanjem, prilagajamo cilj upravljanja in dopolnjujemo sistem ukrepov. Teorija adaptivnega
upravljanja je temelj za gozdnogospodarsko načrtovanje, kar se odraža v vseh načrtovalnih fazah. Gozdna inventura mora,
upoštevaje konkretne razmere, zagotoviti uporabne informacije za odločanje. Spremljava ali monitoring je bistveni vir
podatkov za preverjanje uporabljenih načinov ravnanja in podlaga za presojo uspešnosti gospodarjenja. Pri spremljavi
znakov se je treba zaradi stroškov in porabe časa omejiti na ključne parametre stanja in razvoja gozdnih ekosistemov, ki jih
je mogoče upravljati, se spreminjajo zaradi izvajanja ukrepov in so hkrati kazalniki razmer celotnega gozdnega ekosistema.
Adaptivno upravljanje poudarja pomen povezovanja izvedbe s spremljavo, presojo uspešnosti gospodarjenja in z novim
načrtom. Zato naj načrtuje tisti, ki dobro pozna objekt načrtovanja in njegovo okolje. Adaptivno upravljanje pospešuje
timsko delo, ki lahko izboljša odločitve in prispeva k manjši konfliktnosti izvedbe načrta. Priprava gozdnogospodarskega
načrta je predvsem dopolnitev predhodnega, nikakor pa ne izdelava povsem novega načrta. Adaptivno upravljanje terja
načrtno raznovrstnost ukrepanja in prilagajanje ciljev in ukrepov glede na pridobljene izkušnje.
Ključne besede : adaptivno upravljanje, gozdnogospodarsko načrtovanje, načrtovanje procesov, Schollmayer
Abstract:
Bončina, A.: Adaptive Forest Management: Aspects and Perspectives. Gozdarski vestnik (Professional Journal of Forestry),
66/2008, Vol. 7-8. In Slovenian, abstract and conclusions in English. Quot. lit. 27. Abstract translated by Breda Misja,
proofreader of the Slovenian text Marjetka Šivic.
The introduction of the control method in the Snežnik forests significantly affected the development of the forestry in Slovenia.
The control method or the adaptive forest management stands for adapting the management objective and correcting the
measurement system on the basis of the supplementary information about the management system and its environment,
gathered during the management. The theory of the adaptive management forms the basis for the forest management
planning, which is reflected in all planning phases. The forest inventory must, considering the concrete conditions, ensure
decision oriented information. The monitoring is an essential source of data for evaluating the applied methods and the
basis for the management evaluation. Due to the costs and time consumption, the monitoring of the signs must be limited
to the key parameters of the condition and development of the forest ecosystems which are manageable, can be changed
by applying measures and represent the indicators of the integral forest ecosystem's conditions. The adaptive management
emphasizes the importance of connecting the execution and the monitoring, the management evaluation and the new
plan; therefore the planning should be performed by the person who knows the planning object and its environment well.
The adaptive management promotes the team work which can improve the decisions and contributes to a lesser conflict
level in the plan execution. The preparation of the forest management plan is above all a supplementation of the previous
plan and by no means making of an entirely new one. The adaptive management requires a designed diversity of actions
and adjusting the objectives and measures with regard to the acquired experience.
Key words: Adaptive management, forest management planning, planning process, Schollmayer
1 UVOD
1 INTRODUCTION
Stoletnica uvedbe kontrolne metode v snežni-
ških gozdovih je priložnost za presojo njenega
pomena za slovensko gozdarstvo in vpliv na
sedanjo in prihodnjo zasnovo gozdnogospo-
darskega načrtovanja. V razvoju gozdarstva
na Slovenskem je bilo nekaj ključnih vplivov in
dejavnikov, ki so oblikovali avtohtono gozdarsko
šolo. Pojav in pozneje razvoj kontrolne metode je
zagotovo eden izmed takšnih vplivov. Heinrich
Schollmayer je leta 1906 izdal Direktiven für die
* Prof. dr. A. B., Oddelek za gozdarstvo in obnovljive
gozdne vire BF, Večna pot 83, Ljubljan, SI
Bestandesaufnahmen und die Betriebseinrichtung
auf der F. G.-Herrschaft Schneeberg - torej navo-
dila za gozdno inventuro in urejanje snežniških
gozdov, s katerimi je vpeljal natančno spremljavo
razvoja gozdov in gospodarjenja (Gašperšič,
1995; Perko, 2005). V delu ne omenja pojma
kontrolna metoda ali česa podobnega, vendar je
iz zasnove razvidno, da gre za način dela, ki ga
lahko označimo kot gospodarjenje z gozdovi na
temelju kontrolne metode. To je omenjeno tudi
v literaturi, saj za Schollmayerjevo gospodarjenje
z gozdovi na Postojnskem najdemo oznake, kot
je postojnska kontrolna metoda ali tudi snežni-
ška kontrolna metoda (Mlinšek, 1972; Kurth,
1994; Gašperšič, 1995). Skratka, Schollmayer je
v upravljanje z gozdovi vpeljal monitoring, če
bi to želeli imenovati s sedaj pogostim izrazom
na področju gospodarjenja z naravnimi viri in
okoljem (Hladnik, 2006).
Schollmayer je bil Hufnaglov sodobnik. Huf-
nagl je zelo vplival na Schollmayerja, na primer
glede prebiralnega gospodarjenja. Ob tem je
zanimivo, da je tudi Hufnagl v svojih načrtih
omenjal kontrolo pri gospodarjenju z gozdovi,
vendar se je pri tem omejeval na izbrane dele
celotne površine gozdov, saj naj bi na izbranih
ploskvah ugotavljali odzive sestojev na izvedene
ukrepe (Hufnagl, 1892). Nasprotno je Schollma-
yer zasnoval podrobno inventuro in spremljavo
gospodarjenja na skoraj celotni gozdni površini.
Hufnagla in Schollmayerja lahko označimo kot
glavna tvorca avtohtone gozdarske šole na Slo-
venskem. Oba sta izjemno vplivala na naslednje
generacije načrtovalcev. V obdobju po drugi
svetovni vojni bi bilo brez njiju slovensko goz-
darstvo in tudi zdaj precej drugačno. Tako,
denimo, iz zapisa iz prve inventarizacije gozdov
(Anonymus, 1947), ki je lani izšla kot pomemben
zgodovinski vir, in tudi iz drugih zgodovinskih
virov izvemo, da so se pri zasnovi gozdarstva in
urejanja gozdov zgledovali prav po postojnski šoli
urejanja gozdov. Rudolf Pipan (1969, 1974), ki je
zaznamoval povojno gozdarstvo, je pomembno
prispeval, da so zasnovo kontrolne metode raz-
širili na gospodarjenje z vsemi gozdovi v Sloveniji,
pozneje pa je predvsem Gašperšič poglabljal
koncept načrtovanja na načelih kontrolne metode
(Gašperšič, 2006).
Schollmayerju lahko poleg uvedbe kontrolne
metode pripišemo še en velik prispevek k razvoju
avtohtonega gozdarstva, pogosto zapostavljen ali
celo neznan, vendar izjemno pomemben - to je
ekosistemsko gospodarjenje. Schollmayer je pre-
vzel prebiralno gospodarjenje, ki je pomembno
prispevalo k ohranjanju naravne sestave snežniških
gozdov. Hkrati pa je bila notranja delitev gozdov
specifična za takratne razmere v evropskem goz-
darstvu. Tedanje obratovalne razrede, ki so pred-
hodniki zdajšnjih rastiščno-gojitvenih razredov, je
oblikoval predvsem glede na rastiščne razmere. To
pomeni, da so bili oddelki razčlenjeni na odseke
glede na pomembne razlike v rastiščnih razmerah,
ki so se zrcalile tudi v različni drevesni sestavi in
zgradbi gozdnih sestojev. Takšen ekološki pristop
se je znatno razlikoval od tedaj uveljavljenega v
srednji Evropi, kjer je bila notranja delitev gozdov
zasnovana na sestojnih merilih, saj so odseki pred-
stavljali sestoj določene starosti (Kurth, 1994). Ob
sečni zrelosti so zaradi prevladujočega golosečnega
sistema celoten sestoj (odsek) posekali oziroma
obnovili. Upoštevanje rastiščnih razmer je skladno
s kontrolno metodo, hkrati pa je pogoj za njeno
izvedbo, saj je spremljanje razvoja gozdnih sesto-
jev smiselno le za ekološko enotne in ohranjene
gozdove, ki podobno funkcionirajo in se podobno
odzivajo na gojitveno ukrepanje.
Čeprav je dosedanji razvoj kontrolne metode
v gozdarstvu vreden poglobljene študije, se v pri-
spevku omejujemo na nekatere vidike kontrolne
metode v sedanji zasnovi načrtovanja in predvsem
izpostavljamo odprta vprašanja glede kontrolne
metode, ki terjajo premislek in morda tudi spre-
membe. Najprej pa je treba sploh pojasniti zasnovo
adaptivnega upravljanja.
2 KONTROLNA METODA IN
ADAPTIVNO UPRAVLJANJE
2 »CONTROL METHOD« AND
ADAPTIVE MANAGEMENT
Kontrolna metoda in adaptivno upravljanje sta
tako rekoč sinonima. V tuji strokovni literaturi
se izraz kontrolna metoda skorajda ne uporablja,
medtem ko v zadnjih letih postaja adaptivno
upravljanje vodilna paradigma na področju uprav-
ljanja naravnih virov (Simonič, 1983; Adamič in
Jerina, 2006). Pri nas se je tudi po zaslugi Scholl-
Slika 1: Kontrolna metoda - adaptivno upravljanje (prirejeno po Marti in Stutz, 1993)
Figure 1: »Control method« - adaptive management (according to Marti and Stutz 1993)
mayerja in gozdarskih strokovnjakov - kontroli-
stov - uveljavila že prej (Gašperšič, 1979, 1995).
Bistvo adaptivnega upravljanja je, da na podlagi
dopolnilnih informacij o upravljanem sistemu
in njegovem okolju, zbranih med samim uprav-
ljanjem, ustrezno prilagajamo cilj upravljanja in
dopolnjujemo sistem ukrepov (Bončina, 2007).
Upravljanje gozdnih ekosistemov vedno poteka
ob pomanjkanju informacij, kar se odraža v celo-
tnem procesu upravljanja. Razlog za adaptivno
upravljanje ni le v pomanjkanju informacij o
sistemu, ampak tudi v nepredvidljivem razvoju
sistema zaradi kompleksne strukture (Nicolis,
1994). Takšen način upravljanja ni smiseln za
determinirane sisteme, pač pa le za kompleksne
sisteme, ki so verjetnostni ali statistični sistemi;
ne moremo jih analitično spoznati, prav tako
ne obvladati ali v popolnosti nadzirati. Uprav-
ljanje takšnih sistemov je mogoče, čeprav ne
poznamo vseh elementov sistema. Za upravljanje
so pomembni vzorci (značilnosti, relacije) v njihovi
strukturi in delovanju, pri čemer ima prav sprem-
ljava (monitoring) ključni pomen za spoznavanje
in upravljanje s takšnimi sistemi. Gozdni ekosi-
stemi in njihovi podsistemi, na primer populacije
drevesnih vrst, populacije jelenjadi, populacije
zveri, ter sistemi v njihovem okolju, na primer
družbeni sistemi, so značilni predstavniki kom-
pleksnih sistemov (Bončina in Poljanec, 2006).
Značilnost adaptivnega upravljanja je ponavljanje
naslednjih faz: odločanje (načrtovanje) - izvedba
-	spremljava - presoja - dopolnjena odločitev
-	izvedba - spremljava - vrednotenje - dopol-
njena odločitev (Slika 2).
Za adaptivno upravljanje je potrebno dovolj
dolgo časovno obdobje, da cikel načrt-izvedba-
presoja ponavljamo in dopolnjujemo upravljanje.
Razvoj gozdnih sestojev je dolgotrajen, zato ima
zgodovinska komponenta pomembno mesto v
gozdnogospodarskem načrtovanju. Po eni strani
je potrebno razumevanje dosedanjega razvoja
ZAČETNA FAZA
I nteresne skupi ne,
opredelita/ proPlemov
Cilji
Alternative
IVI odel i, napovedi, scenarij
A
ITERATIVNA FAZA
► Odločanje
I
Spremlja/a
I
— Vrednotenje
Slika 2: Zasnova adaptivnega upravljanja (spremenjeno
po Williams in sod. 2007)
Figure 2: Concept of adaptive management (according to
Williams et al. 2007)
gozdov, hkrati pa tudi dolgoročen pogled v pri-
hodnost. Če bi se omejili samo na čas in pona-
vljali ukrepe na istem objektu v daljšem obdobju
(načrt-izvedba-presoja), bi bilo takšno učenje
počasno. Tako bi, na primer, za spremljavo raz-
voja enega objekta -sestoja na določenem rastišču
- potrebovali stoletje in več. Obsežen gozdni
prostor pa omogoča, da hkrati spremljamo razvoj
različnih gozdnih sestojev, v katerih smo izvajali
različne ukrepe. Na podlagi registriranih odzivov
na ukrepe lahko presojamo ustreznost in uspešnost
ukrepov, se iz presoje nekaj naučimo in izkušnje
po analogiji uporabimo v podobnih razmerah in v
prihodnjih odločitvah. Ob tem je treba opozoriti
na odzivni čas različnih sistemov. Pri upravljanju
s populacijami divjadi je odzivni čas neprimerno
krajši kot pri gozdnih sestojih. Populacije žival-
skih vrst se hitro odzivajo na izvedene ukrepe
in spremembe v njihovem življenjskem okolju
s spremenjeno strukturo, gostoto, vedenjem.
Pri sestojih je drugače. Za presojo uspešnosti
določenega načina pomlajevanja na določenem
rastišču lahko potrebujemo tudi nekaj desetletij.
Sedanja drevesna sestava gozdov ali pa kakovost
gozdnih sestojev nista rezultat trenutnih razmer
ali ukrepov zadnjih let, ampak posledica vplivov
izpred desetletij ali celo več.
3 POSLEDICE ADAPTIVNEGA
UPRAVLJANJA ZA
GOZDNOGOSPODARSKO
NAČRTOVANJE
3 CONSEQUENCES OF ADAPTIVE
MANAGEMENT FOR FOREST
MANAGEMENT PLANNING
3.1 Razumevanje načrtovanja kot
procesa
3.1 Understanding of planning as a
process
Gozdnogospodarsko načrtovanje je pri nas sino-
nim za adaptivno upravljanje, saj načrtovalni
postopek povezuje upravljalske faze: 1) ugotav-
ljanje stanja s presojo dosedanjega gospodarjenja,
2)	določitev ciljev in ukrepov, sledi izvedba ter
3)	spremljava gospodarjenja, potem pa zopet
inventura s presojo gospodarjenja, kar je izhodišče
za nov načrt.
Načrtovanje torej ni pisanje načrta. Pri porabi
časa za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov je
včasih omenjena postavka »pisanje načrta«. Seveda
je zapis odločitev potreben, da se načrt pravočasno
odda v nadaljnji postopek. Vendar se pri tem
načrtovalci ne smemo zapreti v slonokoščeni stolp;
bolj je treba poudariti proces. V obdobju priprave
načrta je pomembno sodelovanje s strokovnjaki
in z drugimi udeleženci procesa (Bončina, 2004);
načrt je potem zapis odločitev, ki so rezultat tega
procesa (Lawrence, 2000). Pogosto pri pripravi
načrtov znaten del časa porabimo za inventuro
in obdelavo podatkov, kar je sicer pomemben del
celotnega procesa, vendar ob tem zmanjka časa
in pripravljenosti za odločanje.
Pri gozdni inventuri je pomembno, da je pri-
lagojena razmeram in da zagotovi za odločanje
uporabne informacije; te pa so takšne, ki pojas-
njujejo glavno gozdnogospodarsko problematiko
v gozdnogospodarski enoti. Zato je treba poleg
standardiziranega zbiranja podatkov za enoto
pridobiti tudi informacije, ki bodo omogočile
dobre odločitve. Problemi v gozdovih so raz-
lični, od pomlajevanja, kakovosti sortimentov
do problematike mnogonamenske rabe gozdov
in poudarjenih funkcij. Zato naj bo inventura
bolj prilagojena temu. V fazah po inventuri je
pomembno, da gozdarski strokovnjaki - nosilec
načrta, strokovnjaki za posamezna področja pri
gospodarjenju z gozdovi, revirni gozdarji - sode-
lujejo, da skupaj presojajo spremembe gozdov in
uspešnost gospodarjenja: kaj je bilo uspešno, katere
spremembe gozdnih sestojev so zaželene, katere
so zaskrbljujoče, kateri ukrepi so bili ustrezni in
kateri ne, kateri so bili učinkoviti in kateri ne,
kaj je treba spremeniti, kaj bi kazalo preizkusiti
novega. Na podlagi analiz o spremembah gozdov
in odzivih na izvedene ukrepe se je treba odločiti
o prihodnjem ukrepanju v gozdovih. Pretehtati
je treba smernice - odločitve o prihodnjem raz-
voju gozdov, ki vključujejo odločitve o poseku
in gojitvenih delih, odločitve o sprejemljivosti
tehnoloških modelov in podobno. Takšen pristop
prispeva k večji kakovosti načrtov in tudi k njihovi
večji uporabnosti, saj jih udeleženci argumentirano
sprejmejo že v procesu načrtovanja in jih potem
tudi bolje upoštevajo.
3.2 Načrtovanje ali projektiranje
3.2	Planning or making a project
Adaptivno upravljanje poudarja pomen pove-
zovanja izvedbe s spremljavo, presojo in potem
z novo odločitvijo - novim načrtom. Kakovost
načrta merimo predvsem s kakovostjo odločitev.
Iz tega izhaja, naj načrtuje tisti, ki dobro pozna
objekt načrtovanja in njegovo okolje, ki ima pre-
gled nad podrobnostmi v gozdnogospodarski
enoti, na primer nad različnimi sestojnimi in
rastiščnimi razmerami pa tudi pregled nad celo-
tno gozdnogospodarsko enoto. To je nekdo, ki
deluje na ravni krajevne enote, ki poleg gozdov
dobro pozna tudi gozdne posestnike in javnost,
ki ima interese v gozdnem prostoru. Organiza-
cijska shema je v domeni javne gozdarske službe,
vendar je z vidika kontrolne metode pomembno,
da bi bil vodja krajevne enote praviloma nosilec
načrta. Če posredovanega mnenja ne sprejmemo
in se postavimo na stališče, da lahko načrtuje in
s tem upravlja nekdo, ki ni vpleten v vsakdanje
delo, izvajanje in hkratno spoznavanje sestojev,
lastnikov in podobno, potem bi to utegnilo pome-
niti, da bi bili načrti lahko projekti, ki bi jih lahko
izdelovali projektni biroji na podlagi inventure in
brez globljega poznavanja gozdov.
3.3	Timsko delo
3.3 Team work
Pri načrtovanju je potrebno timsko delo, ki lahko
izboljša odločitve in prispeva k manjši konfliktno-
sti izvedbe. Vendar timsko delo ne sme pomeniti,
kot se tudi lahko zgodi, da se sklenjen upravljalski
postopek razdeli tako, da nekdo analiza stanje,
drugi je zadolžen za analizo razvoj gozdov, tretji
določa cilje in ukrepe, četrti je zadolžen za funkcije
in podobno. V takšnem primeru se srečujemo le
s pisanjem načrta in pristop ni ustrezen. Namen
analize stanja in razvoja gozdov je v tem, da na
eni strani spoznamo razvojne trende gozdov in
hkrati presodimo uspešnost gospodarjenja, spo-
znanja pa uporabimo pri odločanju za naprej.
Srečujemo se s preprostimi vprašanji, kaj velja
ohraniti in kaj je treba dopolniti ali spremeniti.
Zato naj timsko delo ne pomeni, da se pristojnosti
odločanja razdelijo na posameznike, temveč da
se strokovnjaki argumentirano pogovarjajo o
ključnih vprašanjih v načrtovalnem postopku.
Takšni pogovori, sestanki, delavnice so pomemben
sestavni del načrtovalnega procesa.
3.4 Pomen spremljave
3.4 Importance of monitoring
Pomen spremljave je odvisen od objekta in načina
upravljanja. Adaptivno upravljanje ni mogoče
brez spremljave - monitoringa, ki je bistveni vir
podatkov (Gašperšič, 1995; Boyce in Haney, 1997;
Lindenmayer in Franklin, 2002), ki omogočajo
preverjanje uporabljenih načinov ravnanja in
so podlaga za presojo uspešnosti gospodarje-
nja. Majhna zanesljivost spremljave zmanjšuje
možnost učenja, medtem ko netočna sprem-
ljava (monitoring) lahko privede do napačnih
zaključkov, ki povzročajo napačne upravljavske
akcije. V gozdu lahko spremljamo izjemno veliko
znamenj. V zadnjem obdobju je postala zelo
aktualna spremljava ali monitoring, saj je zelo
veliko zanimanje za spremljavo različnih znakov
gozdnega ekosistema, za posamezne populacije
rastlinskih in živalskih vrst. Pogosto je zanimanje
povezano z raziskovalnimi in tudi profesionalnimi
ambicijami posameznikov in institucij. Tovrstni
monitoringi lahko prispevajo k poznavanju sestave
gozdnih ekosistemov, so pa manj pomembni in/ ali
predragi kot podlaga za upravljanje z gozdnimi
ekosistemi. Na spremljavo razvoja gozdov in
gospodarjenja z gozdovi moramo gledati pred-
vsem z upravljavskega vidika, kar pomeni, da je
treba spremljati znamenja, ki so relevantna za
upravljanje gozdnih ekosistemov. Zaradi stroškov
in porabe časa se je smiselno omejiti na ključne
parametre stanja in razvoja gozdnih ekosistemov,
ki jih je mogoče upravljati, se spreminjajo zaradi
izvajanja ukrepov in so hkrati kazalnik razmer
celotnega gozdnega ekosistema in so pogosto
povezani z gozdnimi sestoji; relevantni pa so tudi
drugi znaki o gozdnem ekosistemu, ki ne zadevajo
le dreves in gozdnih sestojev.
Navedeno naj ne bo razlog, da gozdarji ne bi
imeli najpopolnejšega in celovitega informacij-
skega sistema o gozdovih v Sloveniji; to pomeni,
da je sistem treba stalno vzdrževati, razvijati in
dopolnjevati, hkrati pa je k sodelovanju smiselno
pritegniti strokovnjake iz drugih institucij. V
prejšnjih desetletjih so bili zbrani številni podatki
o gozdovih v Sloveniji, a so se nekateri žal izgubili.
Ko smo v sodelovanju z Zavodom za gozdove
Slovenije vzpostavljali podatkovno zbirko o
razvoju gozdov v Sloveniji na ravni oddelkov od
leta 1970 (Poljanec, 2008), smo ugotovili mnoge
pomanjkljivosti: nekaterih načrtov enot nismo
našli, zaradi pogostega bodisi preštevilčenja ali
preoblikovanja odsekov, oddelkov in enot pa
pogosto nismo uspeli vzpostaviti kontinuitete. Zato
se zdi, da veliko več energije namenjamo zbiranju
podatkov, premalo pa njihovemu vzdrževanju in
arhiviranju. Tako ostaja posodabljanje gozdarskega
informacijskega sistema stalna naloga, saj mora
informacijski sistem omogočiti hiter, natančen in
uporabniku prijazen vpogled v poljubno izbrano
območje gozdov in obdobje gospodarjenja.
3.5 Presoja gospodarjenja
3.5	Management evaluation
Obnovo načrta je treba razumeti kot dopol-
nitev, spremembo starega načrta in nikakor ne
kot izdelavo povsem novega. Za takšen pristop
k načrtovanju je osrednjega pomena presoja
dosedanjega gospodarjenja. Presoja uspešnosti
gospodarjenja je pomemben sestavni del adaptiv-
nega upravljanja; je instrument za preverjanje in
dopolnitev. V gozdnogospodarskem načrtovanju
je presoja uspešnosti pomembna predvsem pri
obnovi gozdnogospodarskega načrta. Zato so ob
obnovi načrta za presojo uspešnosti ključni podatki
o stanju gozdov in gospodarjenju z gozdovi, cilji
gospodarjenja, usmeritve in načrtovani ukrepi.
Presoja uspešnosti obsega štiri komponente, ki
se med seboj dopolnjujejo (Bončina in Poljanec,
2006), in sicer presoja: izvedbe, doseganja ciljev,
učinkovitosti ter presoja dosedanjega načrta.
Presoja uspešnosti gospodarjenja je sestavni
del kontrolne metode, saj je bila izhodišče za
vključitev izkušenj v dopolnjene cilje in smernice
novega načrta.
3.6	Iskanje novega
3.6 In search of novelty
Adaptivno upravljanje ne pomeni le vztrajnega
spremljanja, evidentiranja in analiziranja razvoja
gozdov in gospodarjenja, ampak terja načrtno
raznovrstnost ukrepanja. Navedeno pomeni, da je
treba načrtno preizkušati nove načine ravnanja z
gozdovi. Pri tem je treba vnaprej oblikovati napo-
vedi, kaj naj bi se zgodilo. Američani govorijo o
oblikovanju modelov (Williams in sod., 2007),
ki naj jih (napovedi, scenariji) pozneje preve-
rimo glede na odziv sistema, ki ga ugotavljamo
s spremljavo. Modeli so pomembno sredstvo za
spodbujanje upravljavcev, da skrbno premislijo
o strukturi in dinamiki sistema, ki ga upravljajo.
Modeli tudi določajo, katere parametre je treba
spremljati, da bomo lahko interpretirali uspešnost
ravnanja (Bončina, 2007).
Če upoštevamo dejstvo, da so naravne razmere
v slovenskih gozdovih izjemno raznovrstne, in
pomislimo na načine ravnanja z gozdnimi sestoji,
potem lahko ugotovimo, da pogosto ravnamo
šablonsko - po utečenih poteh, premalo pa je
prisoten iskateljski duh, iskanje novih prijemov,
novih načinov glede, npr., nege gozdov, obnove,
varstva ali glede tehnoloških rešitev. Pri iskanju
novega naj ne gre za revolucijo, ampak za stalno
preverjanje dosedanjega in iskanje boljšega, in
to po poti majhnih korakov (Mlinšek, 1968).
Seveda je zaželeno in tudi nujno, da organiza-
cijske rešitve ustvarijo okolje, ki bo spodbujalo
inovativno delo.
4 PREDNOSTI IN OMEJITVE
ADAPTIVNEGA GOSPODARJENJA
4 ADVANTAGES AND DISADVENTAGES
OF ADAPTIVE MANAGEMENT
Koncept adaptivnega upravlj anj a ima v primer j avi
z drugimi načini upravljanja nekatere pomembne
prednosti. Omogoča prilagodljivo delovanje v
negotovih razmerah. Upravljavcem omogoča,
da svoje delovanje prilagodijo ob dodatnem
razumevanju sistemov. Pomembna prednost
takšnega upravljanja je, da omogoča tudi prilaga-
janje na spremenjene okoljske razmere. Kakovost
adaptivnega upravljanja je tudi v tem, da se lahko
stalno dopolnjuje; učenje temelji na spremljavi in
presoji rezultatov. Adaptivno upravljanje omogoča
uspešno upravljanje s kompleksnimi sistemi,
saj upravljavce usmerja h ključnim elementom
upravljanja (Williams in sod. 2007).
Adaptivno upravljanje pa ima tudi omejitve;
ni ga mogoče uporabljati v vseh primerih. Adap-
tivno upravljanje je neprimerno takrat, ko gre za
enkratno odločitev. Če se odločanje ne ponavlja
in ne dopolnjuje v času, potem je adaptivno
upravljanje brez pomena. Adaptivno upravljanje
tudi ni smiselno oziroma uspešno, če monitoring
oziroma spremljava ne more zagotoviti uporabnih
informacij za odločanje. To se lahko zgodi, kadar
pogostnost spremljave ni skladna s spremembami
sistema ali če ni finančne ali organizacijske pod-
pore za izvedbo spremljave. Adaptivno upravljanje
je okrnjeno ali pa ni mogoče v primerih, ko je
izvajanje ukrepov omejeno ali pa ukrepov sploh
ni mogoče izvajati.
5 KAJ NI ADAPTIVNO
UPRAVLJANJE
5 WHAT IS NOT ADAPTIVE
MANAGEMENT
Bilo bi narobe trditi, da je adaptivno upravljanje
edina podlaga za gozdnogospodarsko načrtovanje.
To seveda ni res; je pa njegov temelj. Med adap-
tivno upravljanje ne spadajo nekateri koncepti, ki
so uporabni v gozdnogospodarskem načrtovanju.
Eno izmed takšnih področij j e reševanj e konfliktov
(Bončina 2004). V nekaterih deželah tovrstne
vsebine že vključujejo v gozdarske študijske
programe. Načrtovalci se bodo morali soočiti z
dejstvom, da so konflikti in reševanje konfliktov
sestavni del načrtovalnega procesa. Relevantno
vprašanje je, kako jih reševati ali omejevati. Pona-
vadi so konflikti posledica različnih zahtev do
gozdov: različna javnost in posamezniki imajo
do istega gozda različne zahteve in ponavadi jih
vsak izmed njih tudi maksimizira. Tudi lobiranje
postaja sestavni del tega procesa, kar je lahko sicer
povsem legitimno, ne pa nujno tudi objektivno. V
načrtovalnem procesu lahko omejimo pojavnost
konfliktov z rangiranj em cilj ev, s čimer opredelimo
pomembnost določenih ciljev gospodarjenja in
jim pri načrtovanju ukrepov damo večjo težo.
Konflikti lahko nastanejo tudi zaradi različnih
strokovnih pogledov, ki jih je treba argumenti-
rano soočiti, kar vodi do razčiščevanja in pozneje
boljšega ravnanja z gozdom. Tudi zasnova orga-
niziranosti gozdarstva ustvarja konflikte zaradi
različnih interesov posameznih institucij, kar se
lahko kaže v različnih vplivih ali celo pritiskih na
načrtovalce. Ne glede na to pa je načrtovalcem in
javni gozdarski službi s pravnimi predpisi dana
pristojnost, da avtonomno pripravijo načrte, ki
so podlaga za gospodarjenje z gozdovi. Vsekakor
pa je treba odločitve v načrtih dobro pretehtati in
utemeljiti prav na podlagi kontrolne metode.
6 ZAKLJUČEK
6 CONCLUSIONS
Kontrolna metoda je uporabna za sonaravno
gospodarjenje z gozdovi, ki ohranja kompleksne
naravne sisteme. V celovitem ekosistemskem
gospodarjenju je tudi možnost za sodobno goz-
darstvo. Poenostavljanje gospodarjenja z gozdovi,
iskanje bližnjic je lahko le kratkoročno. S sonarav-
nim gospodarjenjem, ki je navsezadnje zasnovano
na kontrolni metodi, je treba zagotavljati les in
nelesne dobrine ter učinke gozda. Na posveto-
vanju na Bledu (Bončina, 2008) smo ugotovili,
da se bo v Sloveniji količina načrtovanega poseka
povečevala že zaradi strukturnih in razvojnih
značilnosti gozdov, hkrati pa se bo povečal tudi
splošnokoristni pomen gozdov. To bo vsekakor
izziv za gozdarstvo - za integralno zagotavljanje
vseh učinkov gozda - tudi s pomočjo kontrolne
metode.
Kontrolna metoda ali adaptivno upravljanje
je primerna podlaga za delovanje gozdnega
posestnika, revirnega gozdarja, načrtovalca in
tudi gozdarskega politika. Vsebuje naboj poziti-
vizma, saj je usmerjena k stalnemu preverjanju
dosedanjega in iskanju novega, boljšega. Čeprav je
lažje biti kritičen do drugih kot do lastnega dela,
je pomemben element kontrolne metode samo-
kritičnost. To ni javna samokritika, ampak kritičen
in odgovoren odnos do lastnega dosedanjega
dela ter pozitiven odnos do prihodnosti. Oboje
prispeva k boljšemu ravnanju z gozdovi. Zato je
treba ustvarjati razmere, ki bodo spodbujale in
nagrajevale posameznike, ki bodo z inovativ-
nim in razvojno naravnanim delom zagotavljali
razvoj področja in panoge. Naj bo to poziv za
uveljavitev kontrolne metode v gozdarstvu tudi
v prihodnosti.
6 CONCLUSIONS
The control method is appropriate for the close-
to-nature forest management sustaining the
complex natural systems. The integral ecosystem
management also represents the perspective
for the modern forestry. Simplifying of forest
management and taking shortcuts can only be a
short-term solution. Wood, non-wooden goods
and forest effects must be ensured by the close-
to-nature management which is, after all, based
on the control method. The consultation in Bled
(Bončina 2008) has shown that the quantity of
the planned cut in Slovenia will increase due to
the structural and development characteristics
of Slovenian forests themselves; at the same time
the importance of the general usefulness of the
forests will increase. This will certainly represent a
major challenge for the forestry - for the integral
ensuring of all forest effects- also by the use of
the control method.
The control method or the adaptive mana-
gement represents an appropriate basis for the
forest owner's actions, district forester, planner,
and also forestry politician. It is positivistically
charged, since it is oriented towards the constant
evaluation of the past actions and the search for the
new, better ones. Although it is easier to criticize
others than one's own work, the self-critic is an
important element of the control method. This
is not to be understood as public self-criticizing,
we talk about a critical and responsible attitude
towards one's own past work and a positive attitude
towards the future. Both contribute to a better
forest management. Therefore it is necessary
to create conditions stimulating and rewarding
individuals ensuring the development of the
field and the branch with their innovative and
developmental work. This should be a call for
the affirmation of the control method in forestry
also in the future.
7 VIRI
7 REFERENCES
ADAMIČ, M., JERINA, K,, 2006. Monitoring - integralna
sestavina odzivnega upravljanja s populacijami
prostoživečih živali. V: Monitoring gospodarjenja z
gozdom in gozdnato krajino (Hladnik, D., ur.). BF,
Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
Anonymus, 1947. Inventarizacija gozdov 1946 in 1947.
LR Slovenija.
BONČINA, A. (edt.)., 2004. Participacija v gozdarskem
načrtovanju (Strokovna in znanstvena dela, 119, [i.
e.] 121). Ljubljana, BF, Oddelek za gozdarstvo in
obnovljive gozdne vire, 153 str.
BONČINA 2007. Urejanje gozdov. Študijsko gradivo.
Tipkopis.
BONČINA, A., POLJANEC, A., 2006. Adaptivno
gozdnogospodarsko načrtovanje. Monitoring
gospodarjenja z gozdom in gozdnato krajino (Hladnik,
D., ed.), Studia forestalia Slovenica, 127: 11-26.
BONČINA, A., 2008. Načrtovanje donosov pri
mnogonamenskem gospodarjenju z gozdovi.
Gozdarski vestnik 66, 1: 15-27.
BOYCE, M.S., HANEY, A., 1997. Ecosystem Management.
Applications for Sustainable Forest and Wildlife
Resources. Yale University, 361 str.
GAŠPERŠIČ, F., 1979. Gozdnogospodarsko načrtovanje
na načelih dinamičnega usmerjanja procesov. Zbornik
gozdarskih študijskih dni (1977) "Gozdnogospodarsko
načrtovanje integralni del družbenega planiranja".
VTOZD za gozdarstvo, Ljubljana, str. 65-106.
GAŠPERŠIČ, F., 1995. Gozdnogospodarsko načrtovanje
v sonaravnem ravnanju z gozdovi. BF, Oddelek za
gozdarstvo, 403 str.
GAŠPERŠIČ, F., 2006. Osnove upravljanja gozdnih
ekosistemov. Kontrolna metoda. Strokovna in
znanstvena dela 128, BF, Oddelek za gozdarstvo in
obnovljive gozdne vire, Ljubljana.
HLADNIK, D. (ur.), 2006. Monitoring gospodarjenja
z gozdom in gozdnato krajino (Hladnik, D., ed.),
Studia forestalia Slovenica, 127.
HUFNAGL, L., 1892. Wirschaftsplan der Betriebsklasse
1, Göttenitzer Gebirge. Kočevje.
KURTH, H., 1994. Forsteinrichtung. Nachhaltige
Regelung des Waldes. Deutscher Landschaftsverlag,
Berlin GmbH, 592 str.
LAWRENCE D. P., 2000. Planning theories and
environmental impact assessment. Evironmental
impact assessment review 20 : 607-625.
LINDENMAYER, D. B., FRANKLIN, J. F. 2002.
Conserving Forest Biodiversity. A Comprehensive
Multiscaled Approach. Island Press. 351 str.
MARTI, F., STUTZ, J. B., 1993. Zur Erfolgskontrolle
im Naturschutz. Ber. Eidgenöss. Forsch.anst. Wald
Schnee Landsch., 336, 171 str.
MLINŠEK, D., 1968. Sproščena tehnika gojenja gozdov.
Ljubljana, Poslovno združenje gozdnogospodarskih
organizacij, Beograd, Jugoslavenski poljoprivredno
šumarski centar, 1986, 117 s.
MLINŠEK, D., 1972. Ein Beitrag zur Entdeckung
der Postojna Kontrollmethode in Slowenien.
Forstwissenschaftliches Centralblat, 4, str. 291-296
NICOLIS, G., 1994. Dynamical systems, biological
complexity and global change. Biodiversity and global
change (ed. by O.T. Solbrig and P.G.W.J. Ortdt van)
CAB International, str. 21-32.
PERKO, F., 2005. Trpeli so naši gozdovi. Slovenski gozd
in gozdarstvo v prvem desetletju po drugi svetovni
vojni. Jutro, Ljubljana.
PICKETT, S. T. A., WHITE, P. S. (edts.), 1985. The
ecology of natural disturbance and patch dynamics.
Academic Press, San Diego, 472 str.
PIPAN, R., 1969. Ekonomska povezanost gozdarstva in
lesne industrije. Les.
PIPAN, R., 1974. Optimalna lesna zaloga slovenskih
gozdov ob upoštevanju prirastka vrednosti. Strokovna
in znanstvena dela, Inštitut za gozdno in lesno
gospodarstvo, 113 p.
POLJANEC, A. 2008. Strukturne spremembe gozdov
v Sloveniji v obdobju 1970-2005. Doktorska
disertacija. Oddelek za gozdarstvo in obnovljive
gozdne vire BF.
SCHOLLMAYER, H., 1906. Direktiven für die
Bestandesaufnahmen und die Betriebseinrichtung
auf der F. C. - Herrschaft Schneeberg. Kleinmayr
- Bamberg, Laibach, 30 str.
SIMONIČ, A. 1982. Kontrolna metoda v gospodarjenju z
divjadjo. Gozd-divjad. Zbornik referatov z gozdarskih
študijskih dni 1980, Biotehniška fakulteta, VTOZD
za gozdarstvo, Ljubljana, str. 161-213.
WILLIAMS, SZARO, SHAPIRO, 2007. Adaptive
management. The U.S. Department of the Interioi
Technical Guide.