492 Podgoričan: Pred petdesetimi leti. da njeno koprnenje po spravi v Odilovi poslednji uri ni prihajalo iz nagibov srca, temveč iz sebičnosti, iz strahu. Bala se je, da ne bi je očitajoča vest zasledovala tudi po njegovi smrti. — — —" Klara umolkne. Videti je bila otožna, upehana. „Žalostni so vaši spomini, obžalujem in občudujem vas ob jednem", reče pristav sočutno. „VaŠa plemenita narava res ni vsakdanja. Ce je tudi starost izpremenila vašo zunanjo podobo, če je tudi oslabila vaše telesne moči, duševnih svojstev, vzorov vaše vedno mladostno čuteče duše ni uničila. Srečni vi! Življenje, kakor smo ravno videli ob vaših poučnih spominih, menja se neprestano, in ta menjava kvari in uničuje naše vzore. Redko kdaj premagamo iz-kušnjave in rešimo svoje vzvišene vzore. Vam so viharji življenja švigali mimo svetišča vaših uzorov, ne da bi jih oskrunili. Vi bodete ugasnili, to lahko trdim, stari v letih in v obličju, a mladenka na duši, z neomahljivo vero v Boga in njegovo previdnost, z ljubeznijo do življenja, do ljudij. Blagor vam! —¦ Vidiš, Hilda", kon-čaval je pristav svoje navdušeno modrovanje, „tako tudi jaz razlagam po svoje oni rek, o katerem si nedavno pravila, da ti je neumljiv, namreč, da mlad umre tisti, kogar Bog ljubi. Ni treba, da bi umrl mlad v letih, pač pa, da je mlad po mišljenju, po nedolžnosti, po vzorih, po navdušenju. To se mi zdi največja milost, katero morejo podeliti nebesa zemljami." „Vse prav, kar govoriš, ali ti motiš tetino pripovedovanje", reče Hilda, katero so mnogo bolj zanimali tetini spomini, nego ženinovo modrovanje. »Teta, saj vendar niste še končali i" „Nimam ničesar dodati", odgovori teta, ki je skrivaj odobravala Arehove besede. „Konec spominov bo konec mojega življenja. Tedaj pojdem tudi jaz počivat," kjer počiva Odilo, ne Kmetu Srpanu v Vranski vasi sta ostala od vseh otrok samo sin in hči. Vsi Srpanovi ljudje so bili Čudni, skrivnostni, ki se niso Čisto nič pečali s sosedi. Ko so ljudje videli, da so najrajši sami, jeli so se jih ogibati. VašČanje so ljubili mir nad vse. Pošteno so Srpanovi opravljali grajšČini tlako — povest se vrši namreč pred kakimi petdesetimi leti —, pošteno oddajali desetino, toda dali niso več, niti manj, kakor je bilo treba. Hudobni niso bili, a tudi posebne gorečnosti za molitev niso opazili va- — moja duša pojde živet tje, kjer — upam — živi v Bogu njegova duša. To bo pač kmalu." „0, tega pa še ne!" seže ji Hilda ganjena v besedo in jo burno objame. „Se dolgo morate ostati med nami." „Ne bi bila verjela, da se življenje razteza tako na dolgo, tudi kadar Človek ne mara posebno zanje", reče teta Klara bolj zase in si otre solzo. „In Leontina? Kaj je ž njo? Ali se je omo-žila z onim komisarjem? Ali še živi?" vpraša pristav z nenavadno radovednostjo. Slutil je nekaj; rad bi bil zvedel, ali jo je zadel. „Se živi, omožila se je ž njim; vidva oba jo poznata." Hilda se zamisli. „Imam jo", zakliče kmalu nato. »Okrajnega glavarja žena, ona zoperna, napihnjena oseba, ki vas je danes v jednomer zbadala: nihče drugi, kakor ona je Leontina." »Uganila si", pritrdi Klara. »Jaz sem si tudi mislil, da mora biti ona, takoj, ko ste jo omenili v svojih spominih", reče pristav. »Res, neprijeten slučaj, da živi v istem kraju z vami; s tem vam vzbuja žalostne spomine". »Jaz na vašem mestu ne bi je niti pogledala; prezirala bi jo, zaničevala", hudovala se je Hilda. Klara se tožno nasmehne. »Prezirati, zaničevati.-' Čemu to? Res si nisva kdo ve kakšni prijateljici. Ona hodi po svoji poti, jaz po svoji. Ona meni. da je njena najboljša, jaz ravno tako. Nečem je soditi, odpuščeno je. — A sedaj bodi dovolj, moja draga. Večerja že davno čaka, mene pa oprostita nocoj." »Meni tudi ni za večerjo", odvrne Hilda. »A jaz se moram posloviti", reče pristav zamišljen. Spomini tete Klare so bili presunili vse tri, vsakega po svoje. šČanje pri njih, pač pa so vedeli, da so silno vražljivi in praznoverni. Tlačila jih je še mora, motil jih je škratelj, čarovnice so jim sipale točo; no, saj taki praznoverci žive še sedaj, Čez petdeset let. — — Kakor sem že povedal, ostala sta Srpanu samo sin Miha in starejša hči Alenka. Ona morda ni bila lepa, toda ker ji je oče dal dokaj svetlih kron, oglasil se je kmalu snubec, in ker se ga ni branila, bil je tudi oce zadovoljen in omožila se je v sosednjo vas Cesto. Ta zakon Pred petdesetimi leti. (Črtica. — Spisal Podgoričan.) Podgoričan: Pred petdesetimi leti. 493 morda ni bil po volji d)ožji. Njen mož Egidij se je ženil pri njej radi dragega denarja. Bilo mu je le za denar, za njo čisto nič. Ljubila se nista tako, kakor bi se morala, in govorila malo in osorno, zlasti on je ni mogel, ker je kmalu previdel, da ni prav bistrega uma. A nekako tri leta po poroki umrje on, pustivši njo samo z otrokom. Za njim ni jokala nic, ampak, ko so ga zasuli v Črno jamo, zakrohotala se je odurno na vse grlo, da so se ljudje spogledovali, pomežikovali si pomenljivo in od tistega trenutka nekako sovražili čudno, nenavadno žensko, ter se je bali. Ogibali so se je, govorili ž njo niČ ter jo pustili v miru, naj počne, kar hoče. In ona je bila zadovoljna, silila in ponujala se ni nikomur. Otroka svojega je prenašala v naročju po polju in gozdu, ali pa ga je v veliki zibeli pred skednjem ali kje na vrtu močno zibala, zraven pa pela glasno, da se je razlegalo po vsi vasi, ki ni bas majhna. Za gospodinjstvo se ni menija mnogo. Rajnega moža sestre so gospodinjile in gospodarile, kakor so znale in hotele. Alenka jim ni gledala niČ na prste, samo včasih je rekla: „Varujte, da zanj kaj ostane!" Pri tem je pokazala na malega Egidija. Poleg mnogih posebnostij njenih bila je morda najbolj posebna, najbolj čudna ta, da je črtila duhovnike, katere preprosti narod običajno spoštuje, ali vsaj takrat jih je spoštoval. Najbolj se je jezila nadnje, ko so pobirali biro. Takrat je divjala po vasi, vpila in kričala na vse grlo in zmirjala. In ako se je župnik bližal njeni hiši, pograbila je burklje, vstopila se na prag in kričala nanj z raznimi psovkami. „Proč od moje hiše, proč od mene, revne beračice! Takoj proč, Če ne, te udarim z bur-kljami in ti odbijem glavo!" Tako in jednako je kričala, dokler je videla duhovnika, ki se je seve vselej skrbno ognil divje ženske. In tiste nedelje onega blaženega leta, ko je bila odpravljena desetina in tlaka, in je župnik Gašper v naši cerkvi oznanil biro raz lečo z besedami: „Preljubi moji! Desetina in tlaka je proč. Kmet nima nič več z gospodo, gospoda pa ne s kmetom. Odslej je vsak sam svoj", takrat je premnog kmetic vzdihnil prav od srca: „ Hvala Bogu!" Ali Alenka se niti v cerkvi ni mogla premagovati in se je škodoželjno zakrohotala in po maši se je vstopila na pokopališče, pričakala župnika, in ko je prišel mimo nje, razkoraČila se je, povzdignila pest in zakričala : „Ha, vidiš, vidiš! Kaj sem ti pravila? NiČ ne dobiš, Čisto niČ, ti, vrag črni!" Po teh besedah je pa zdivjala od cerkve in naravnost domov, tam je pograbila otroka in se vrtela po vrtu ž njim in vpila: „Vse je proč, vse je proč! Desetina in tlaka! Kmet je sam svoj gospod. Egidij, Egidij, ti boš sam svoj gospod!" Razum njen je silno pešal; Čimdalje manj se je zavedala svojega dejanja. Gologlava, z razpletenimi lasmi, v raztrgani obleki, bosa, v roki vodeč otroka, ki je bil še vkljub velikosti oblečen v samo srajco, begala je po polju in, ako je na kateri njivi naletela na ženske, planila mednje, suvala jih in kričala: „Poberite se, precej doli, kavke črne! To je moja njiva, ne delajte mi škode, kdo je vas najel, ve, Črne kavke!" Ubranile so se je vselej prav s silo. Dostikrat je pa divjala tudi po pašnikih in gozdih, preganjajoč pastirje, kateri so se prav bali podivjane ženske. Tudi oče njen ni bil nič boljši. V njegovi glavi se je pa bila porodila trdna misel, da mora pokončati vse čarovnice. Zato si je bil kupil za drage denarje puško in druge priprave in je tako oborožen hodil po gorah in dolih, iŠČoč čarovnic. Kadar se je bližala nevihta in so se kupiČili sivi hudourni oblaki na nebu, pograbil je puško, in hajdi na polje! Tam je streljal v oblake, da bi postrelil hudobne Čarovnice. In ako je veter razgnal hudourne oblake, uverjen je bil, da je sam odgnal vse čarovnice in zato je, vrnivši se, vpil po vasi, da so ga culi vašČanje: „Vse sem pobil, vse sem postrelil in pokončal to hudobno seme Čarovniško!" In zadovoljno se je smejal in si mel roke. „Pustimo ga", prigovarjali so si sosedje. „Saj vidite, da ne ve, kaj počenja!" In zato mu ni ugovarjal nihče. Bilo je vročega poletnega dne, ne vemo več, katerega leta. Popodne se je nebo hipoma stemnilo in za gorami je začelo bobneti, da se je. stresala zemlja. Ljudje so bežali s polja, plašno se ozirali v preteče oblake in zdihovali: „Treska in hudega vremena varuj nas, Bog!" Stari Srpan pa pograbi takrat puško, plane iz hiše in zavpije: „Sosedje, ne bojte se hude ure, Čarovnicam hočem jaz ustaviti ples!" In divjal je na polje, tarr^se je ozrl na nebo, in ko je videl, da so nad Ceško-goro za cerkvijo Sv. Antona oblaki najbolj grozeči, krenil je najhitrejših korakov v goro. Žalostno so zvonili zvonovi po cerkvah vse doline in opominjali ljudi k molitvi. Takrat je pa begala po Ceški-gori Srpanova hči, vdova Alenka. V raztrgani obleki, brez rute na glavi in z razmršenimi lasmi, ki so se ji opletali okoli glave, begala je, kričala, rotila se 494 Podgoričan: Pred petdesetimi leti. in pretila, stopivša na kako skalo, oblakom in cesto se je zakrohotala . . . Srpan je kmalu zaslišal njeno divje petje, in krohotanje, katerega pa ni spoznal. Menil je, da Čuje čarovnico. Priganjala ga je skrivna moč, da je hitel, kolikor so mogle stare noge, da bi prej zasledil zlobno Čarovnico, ki se krohota ljudskemu strahu in mu hoče v zlobnosti svoji uničiti vse upe. Vedno bliže in glasneje so mu udarjali na uho njeni divji glasovi. Hitel je, hitel brez miru, brez odmora, z namenom, da uniči Čarovnico. Dospe na neki višek, odkoder je videl dokaj daleč predse. Ustavi se, gleda in posluša. Kmalu ugleda dozdevno čarovnico. Stala je na visokem skalnatem robu, držala v roki košato vejo, ma- hala ž njo okoli sebe in besnela, da je odmevalo njeno vpitje iz gozda in s skalovja. Strašna jeza obide Srpana. „Danes moraš poginiti!" vikne goreče in plane proti ženski na skali. Obleka in lasje so ji vihrali v vetru. Srpan ni spoznal svoje hčere. Prisope bliže nje, ustavi se in ročno nameri morilno puško na svojo lastno hčer, ki se je krohotala na skali. „Le rogaj se, saj se ne bodeš nikdar več!" sikne Srpan, sproži petelina, strel se razlegne, ženska obupno zakriči in telebne raz skalo. Tišina nastane, celo veter potihne, kakor bi hotel povečati resnost in grozo trenutka. 1 ¦ t*«?",: Vurberg na Štajerskem. Čudna groza objame sicer drznega Srpana, da si niti pogledati ne upa ustreljene čarovnice, ampak se naglo obrne in plane po gori navzdol, meneč, da ga pode čarovnice. Ves upehan in zasopel pridirja v vas. „Ustrelil sem jo! Ustrelil sem Čarovnico!" vpije po vasi na ves glas. Ljudje ne verjamo takoj. Ko pa le vpije in pripoveduje in jih priganja iti gledat, gre pet vaščanov ž njim zopet nazaj v goro. Dasi upehan in utrujen, vede jih vendar urno na usodni kraj. Vaščanje so pač dvomili, da bi bil Srpan ustrelil Čarovnico. Dovede jih do skal. „Tu je! tu mora biti! Raz to skalo se je zvrnila!" pravi Srpan in pokaže skalo. Možje stopijo bliže, pogledajo na ono stran skale in ugledajo razbito žensko truplo. Vsi osupnejo in se prestrašijo. Samo Srpan se zadovoljno nasmeje in pravi: „Vidite, kaj je nisem? Pa mi še niste hoteli verjeti!" Možje pristopijo in obrnejo mrtvo truplo, da se je videl obraz. Osupnejo še bolj in oblede. „Nesrečnež! Ubil si svojo hčer!" vikne jeden možakov. „Kaj, moja hči:" zakriči obupno Srpan, zgane se, pogleda njo in se zgrudi. Gojko: Nevesta. — Vinski brat. — Andrej Fekonja: Celje in okolica. 495 A takoj zopet plane, zgrabi puško in jo trešči ob skalo, da se je razbila, in zakriČi na vse grlo : „Moja hči — Čarovnica! In jaz morilec njen!" in zdirja v gozd. Možje niso vedeli, kaj bi počeli. Jeden je šel brž v vas oznanit nesrečo, drugi so pa poskušali, ako je morda še kaj življenja v njej. Ali bila je mrtva. Umoril je ni svinec iz puške očetove, ampak padec z visoke skale na trdi skalnati rob. Ljudje so privreli iz vasi gledat zločin. Strmeli so, Čudili se in vpili. Gorje očetu, ako bi se bil pokazal takrat. Ljudstvo bi bilo planilo nanj in ga izvestno raztrgalo v srdu svojem. Niso je dolgo gledali. Na nosilih, ki so jih bili donesli, nesli so jo v dolino in v mrtvašnico na pokopališče, kjer so jo tretji dan zagrebli. Srpana ni bilo k pogrebu in nihče ni vedel, kam je izginil. Čez več dnij so ga pa privlekli drvarji iz gozda. Našli so ga bili pod starim krivim gabrom z vrvico za vratom. Tako sta umrla oče in hči. Nevesta. Z^ora spava za gorami, Glasne ptičke jo bude: „Dajj probudi se nam, zora, In nevestico poglej! Pravijo, da njeno lice Kakor tvoje žarno je; Pravijo, da so jej kodri Črni kakor mrak v nočeh; Pravijo, da so oči jej Kakor zvezdice jasne. Je-li res, kot pravijo si? Vzdrami se, poglej, povej!" Pa obsije zora zlata I gorico i polje, In obsije bele dvore In neveste okence. Pa začudi zorica se, Ker tam drugo zoro vzre; Ker še sveti žar dveh zvezdic, Žar nevestice očes; Ker pred zoro ni pobegnil, Mrak prečrnih kodrov nje. H, lej, to čudno V glavi mi šumi! Kot bučelic Roj spomladne dni Pred ulnjakom Leta tu in tam In si polni Z medom sladkim hram: Vinski brat. Tako od krčme Jaz sprehajam se V krčmo drugo, In napajam se Z vincem sladkim. V srcu je pogum: „Ne bojim se Sto sovražnih trum! Gojko. Kakor skala Proti njim stojim . . Haid nad vraga! Le krepko za njim! Stojte, stojte! Podržite me! Na, zdaj pal sem! Poberite me!" Gojko. Celje in okolica. (Povestne in mestopisne črtice. — Poleg „Celjske Kronike" i. dr. sestavil Andrej Fekonja.) (Dalje.) Med tem sta pa že Celjska vkljub vojvodi v Draubergu naredila z grofom Henrikom Goriškim pogodbo o vzajemnem nasledstvu in se tudi z grofom Frankopanom zavezala na deset let. To je vojvodo Še huje razdražilo. Trdno se je zatorej vojvoda Friderik začel protiviti takemu samolastnemu ravnanju celjskih grofov; Celjska pa sta, opirajoča se na svojo povzdigo, uprav tako odločno se branila biti nadalje vojvodi podložna. Iz dolgih medsebojnih prepirov se je vnela naposled med celjskima grofoma Friderikom in Ulrikom pa vojvodo in pozneje cesarjem Friderikom krvava večletna vojska, v kateri je trpela malone vsa zemlja slovenska.J) Bližnji povod boju z vojvodo je bil prepir med celjskim grofom Friderikom II. in krškim ') Dotičnih prepirov omenja Orožen v C. Kron.