CS3    23    «3
Smrt v Skalčevi družini.
CqL$S^5nkalec in njegova družina je stanovala v vlažni sobi. Dvoje oken «|3fij|§f ie gledalo iz nje na tlak velikomestne ulice. Oosposki in kava-TjjafcJI^ lirski Ijudje so se šetali po ulicah.
"^^         Cesta je bila široka, tlak ličen in uglajen.
Zunanje okno Skalčevega stanovanja je bilo popolnoma zaprašeno, da se ni razločil skozenj po cesti hiteči človek. Soba se pa ni prezračevala pri oknih, temveč pri vratih, kadar so se igrali mali Matijče, Cene, Mihec in Ivančka. Soba je bila sicer še dokaj prostorna, a vendar premajhna za vse štiri razposajenčke, kadar so se veselili svojih iger. Mati so bili v ku-hinji pri opravkih, očc pa v tovarni. Zvečer so bili zbrani vsi skupaj. Tedaj so pestovali oče najmlajšega Mihca, Cene pa se je sukal z malo Ivančko sredi sobe. Matijče se je oklepal v kuhinji matere in tožil, da ga hoče nekaj udušiti v prsih . . .
Mati so skuhali večerjo. Potetn so sedli vsi za zamazano in razrez-ljano mizo in jedli vsi iz ene sklede, Najsi jed ni bila najboljša, je vendar šla dobro v slast lačnim črvičkom in staršem; le petletni Matijče ni mogel jesti.
Po skupni večerni molitvi so šli mali spat, mati in oče sta pa še se-dela za mizo. Oče, tovarniški delavec, je bral strokovni list, ki je isti dan izšel, in katerega so izdajali krščanskomisleči rodoljubi v onem velikem mestu.
BMiha, kaj praviš: naš Matijče mora biti nekaj bolan. Poglej njegovo bledo lice in zelenkaste, trepetajoče ustne. Bojim se zanj. Zadnji čas je čisto tih; še igrati se mu ne Ijubi z drugimi."
BPojdi, pojdi, Francal To tako pride otroku. Bo morda par dni tak, potem bo pa boljši. Saj vsakomur kdaj kaj pomanjka; kako da bi otroku nikoli nič?"
Jaz res mislitn, Miha, da je Matijče bolan. Boš videl: ne bova ga imela več dolgo."
»Nikar me ne straši s takimi mislimi! Saj veš, da ljubim tebe in olroke nad vse na svetu in da bi mi bil prehud udarec, ko bi me Bog obiskal s takim bičem. Čeprav malo zaslužim, vendar se rad trudim, da preskrbim malim kruha, da niso revčki lačni. Najdražje na svetu so mi otroci poleg tebe, Franca!"
»No, pa vendar: kaj misliš, kaj bi bilo Matijčetu ? Stopi sem in ga poglej.   Niti v spariju ni miren in poslušaj ta glas:
BMama, mene peče, — menc skeii; udušilo me bo! Pomagajte, ata !"
Tako je govoril mali Matijče v spanju, počasi, razločno, kot bi go-voril odrasiel človek.
nO Bog in Marija, naš MafijČe je res bolan! Imaš prav, Franca! Po-kliči zjutraj zdravnika, če bo mogel kaj pomagati."
,,Miha, izmed vseh štirih otrok, ki jih je nama podaril Bog, je bil Ma-tijče v.edno najpridnejši,   Njegova smrt bi me zadela najhuje."
^^         ,Ne   govori o  smrti,  Franca!   Lepo te   prosim.   Bog naju varuj kaj
I   takega."
¦             V pozno noč sta nadaljevaJa oče in mati  pogovor o bolnem otroku I   in o svojib ležavah.   Lučca na mizi   je brlela vedno bolj počasi in počasi, I    nazadnje pa ji je zmanjkalo petroleja. —  — —
I            Mrzla zimska  noč je  bila zunaj.   Zvczde   pa so  zlatile  jasno nebo,
I   kakor daleč  je seglo oko.   Proti   jutru se   je ena hipno utrnila in švignila
¦    po vesoljstvu.-----------
1            Velikomestna ulica je bila prazna, (iha in zavita v zimski mraz.
I            Zjutraj  ni  vstal  več  Skalčev Matijče.   Preselil se  je  ponoči v boljšo
¦    domovino k najboljšemu Zdravniku, kjer ne čuti več bolečin v prsih----------
L                                                                                                        Vukovoj