Kaj hudič naredi onemu, kdor ga kliče 
Gori pod Blegašem nekje je prebival svoje dni gospodar, kateri je imel dva 
sina. Oba sta znala poprej in bolje kleti kakor pa moliti. 
Ko je starejši malo odrasel, pasel je ovce svojega očeta, mlajši pa je za kratek 
čas ž njim hodil. 
Nekega večera, ko je deževalo, kakor bi iz škafa lilo, je starejši sin zopet 
preklinjal, kakor da bi lešnike iztresal, da je bilo še celo očeta strah. Šli so počivat. 
Starejši sin je šel na hlev v slamo, mlajši je pa v hiši ostal za pečjo. Komaj zasmrči 
starejši sin, kar ga nekdo po imenu pokliče. Silno se prestraši zaslišavši nek 
nenavaden glas. Ah komaj se dobro zave, že čuti okoli sebe močne kosmate roke z 
dolgimi kremplji, ki so se mu močno v kožo zabadali. In kjer ga je držala kosmata 
roka, ga je peklo, kakor ogenj. 
On kliče na vse grlo očeta na pomoč, ali vse zaman, kosmatinec ga vleče čez 
vrt doli za plot. Na fantov klic se oče zbudi in pride gledat, kaj je sinu, ki tako 
kriči. Ko ga ne najde na hlevu, gre na vrt in kliče, a on se ne oglasi več. Drugega 
ni bilo kakor velik smrad po vrtu, da je komaj prestajal in pa ožgana tla. Ko pa le 
ogleduje čudno prikazen na tleh in gre za njo proti plotu, zagleda onstran v grmovju 
veliko črno repato pošast človeške podobe, iz katere je ogenj švigal. Oče se je tako 
ustraši, da se kar ganiti ne more. Hudič pa se mu reži ter pravi: »Le pojdi sem, 
bom pa še tebe požrl, zdaj že kosti obiram.« Ves prestrašen se oče prekriža ter gre 
nazaj. 
Pravijo, da so še dandanes od tistega časa vsa tla na vrtu ožgana, kjer je hudič 
fantalina vlekel za plot. 
Odslej je pa moral mlajši sin ovce na pašo goniti, kateri pa ni bil nič boljši od 
brata, samo mlajši je bil od njega. 
Enkrat na paši prepeva prav pohujšljive pesmi, ki se jih je od svojih pajdašev 
naučil. Kar pride nek čuden fantalin v rdečih hlačicah, zeleni kamižoli in višnjevi 
kapici. Imel je pri sebi majhen voziček in še ž njim vozil po grmovji, po travnikih 
ga je pa za sabo vlekel. Ta čuden fantiček sili prepevajočega pastirčka, naj se k 
njemu na voziček usede. Izpočetka pastirček ni kaj maral za njegovo prigovarjanje, 
marveč ga je le meril z očmi od nog do glave. Naposled se pa vendar vda in se 
usede na voziček. Zdaj pa fantiček zabrlizgne, da je skozi ušesa letelo, in požene 
voziček, da je letel skozi grmovje in goščavo, kakor strela. Pastirček jame jokati in 
vpiti pa nič ne pomaga. Bolj ko vpije, bolj jo gre. 
Ko pridrvita doli v goščavo, zagleda pastirček pred seboj na vozičku kosmatega 
hudička, ki se mu prav preklensko riga in krohota. Hipoma prideta na nek prostor, 
ki ni bil nič poraščen. 
Tukaj je bil k sreči nek oglar, ki je kopo kuhal in ki je pastirčka poznal. 
Zagledavši dečka vsega krvavega in raztrganega se zelo prestraši in zakliče: »Jakec, 
kam pa letiš tako po živinsko? Svet križ božji! Ali te sam peklenšček podi?« 
Pri tej priči se pa pastirček zave ter obstane. Zdaj pa ne vidi več ni fantička 
hudička ni vozička, kakor le samo piš po grmovju naprej mu še bije na uho. 
182