Gerkvene zadeve. Inštalacija novega župnika, č. g. Ivana Kaplerja pri Sv. Ki'ižu pri Mariboru. Dne 17. septembra obhajala je Križevska župnija dvojni praznik, rianfreč patrocinij ali god svojega cerkvenega patrona (povišanje sv. križa) in pa inštalacijo novega župnika, č. g. Ivana Kaplerja, ki so bili doslej provizor ravno tam. Bil je to v resnici dan velikega veselja. Cela cerkev od zunaj in znotraj je bila olepšana, kakor nevesta, ki pričakuje svojega ženina. Raz zvonik pa so te pozdravljale slovenska, cesarska in štajarska zastava. Pred glavnim cerkvenim vhodom bil je postavljen krasen slavolok z napisoma: »BlagoslovIjen, ki pride v imenu Gospodovem« na jednej strani, na drugi pa: »Slava č. g. župniku J. K!« Od cerkvenih vrat pa do župnišča je bil lep drevored iz ovenčanih smrekic in pred župniščem zopet velik slavolok z napisom: »Dobro došli!« V soboto ob šestih bile so večernice. Pri prvem blagoslovu začeli so že pokati možnarji, a pri zadnjem oglasili so se tudi že godci pod vodstvom g. Pelcla iz Maribora. Po »Zdravi Mariji« začeli so lepo trijančiti, godci pa so šli spremljani od domačih fantov z lampijoni pred župnišče ter tam naredili g. župniku podoknico. Med tem pa so se skoro na vseh hribih užgali veliki kresovi, od katerih so se posebno odlikovali kresovi na Pohnikovem, Špesarjevem, Ilgičevem in Vavdinovem vrhu. Na prvem bilo je narejeno iz borovih korenin (»iz kinovca«) sladko ime Jezus, okoli imena pa goreč venec. Na drugih pa so bili krasen kvišku kipeči križ, monštranea in še druge lepe podobe. Poleg sežiganja kresov, ki jih je bilo nad dvajset, so tudi streljali, da se je tresel hrib in dol. Med ognjem in streljanjem pa so tudi rakete spuščali in sicer na Spesarjevem, Minkličevem, Smolnikovem. Ilgičevem in Vavdinovem vrhu. »Kaj takega še Križevska župnija ni doživela«, vskliknil je sedemdesetleten starček, ko je na vseh straneh občudoval znake posebnega veselja. V nedeljo jutro začeli so že ob treh streljati, trijančiti in igrati. Že k rani službi božji privrelo je mnogo ljudij iz bližine in daljine, katerih število se je kmalu še jako pomnožilo. Po rani službi božji pripeljali so se inštalator preč. g. kanonik in dekan Fil. Bohinc iz Maribora in z njimi Kamniški župnik č. g. Fr. Schwarz. K tpj slavnosti prišli so tudi sosedni čč. gg. župniki: M. Šinko iz Gornje Sv. Kungote, P. Egidij Trček od Sv. Jurija na Pesnici in Fr. Šegula od Sv. Duha v Sekovski škofiji. Ob desetih bil je slovesni vhod. Pred župniščem pričakovala je novega pastirja poleg množice ljudstva lepa vrsta belo oblečenih deklet. Ko pridejo g. župnik z obilno asistenco iz župnišča, stopi pred njih učenka v beli obleki ter jih v imenu učencev in učenk, kakor tudi v imenu Križevskih župljanov prijazno pozdravi, jim čestita k temu veselemu dnevu ter jim v znamenje visokega spoštovanja pokloni šopek cvetlic. Na to se č. g. župnik prav ganljivo zabvalijo vsem svojim župljanom za veliko veselje, katero so jim pripravili na ta dan in za ljubezen, ki jo kažejo do svojega novega dušnega pastirja. Obljubijo jim, da hočejo biti njihov skrben in zvest pastir ter prosijo, da naj bodo oni njihove pridne ovčice. Naposled pa še rečejo v znamenje svoje ponižnosti, da naj vse to veselje ne velja njim, nego trojedinemu Bogu, kajti le po božji volji in previdnosti so tukaj župnik postali. Potem se je procesija med godbo počasi pomikala v cerkev, kjer je bila pred oltarjem investacija in so preč. g. kanonik in dekan oblekli novega g. župnika v mašno obleko ter jim izročili cerkvene knjige in ključe. Na to stopijo preč. g. kanonik na leco ter v kratkih pa lepih besedah označijo pomen današnjega dvojnega praznika, razložijo pravice in dolžnosti novega pastirja do svojih ovčic in nasprotno ter sklenejo s temi lepimi besedami: »Pasi tedaj, novi duSni pastir, zvesto svoje ovčice pod zastavo sv. križa, da boš, kadar te pokliče ljubi Jezus na odgovor tvojega pastirovanja, lahko mirno rekel pred sodnim stolom: »Glej, tukaj so vse, katere si mi izročil, ne ena se ni izgubilal' Po pridigi služili so novi g. župnik slovesno sv. mašo. Pevci in pevkinje pa so pod vodstvom g. Ornika iz Svičine ka.j lepo zapeli vlč. g. župniku pesem za inštalacijo. Po službi božji razveseljevali so se gostje pri mizi gostoljubnega novega g. župnika. Bilo je tudi mnogo lepih napitnic in nagovorov, v katerih se je posebno povdarjala udanost naši sv. veri pa ludi goreča ljubezen do milega naroda in jezika slovenskega, ki je tukaj na meji v vedni nevarnosti. Da našega mil. kneza in škofa, ki tako vestno skrbijo v dušnem oziru za vsestranski napredek svojega naroda, nismo pozabili, je ob taki slovesnosti ob sebi umevno. — Kar je posebno hvalevredno za Križevčane, vršilo se je vse lepo mirno; dasiravno je bilo mnogo ljudstva, vendar ni bilo nobenega pn-pira po krčmah, da c^lo nobene žal besede ni bilo slišati, nego povsod je vladalo neizkaljeno veselje. Daj mili Bog, da bi novi g. župnik mogli dolgo let neutrudno delovati med Križevčani v čast božjo in v dušno povzdigo izročenega jim ljudstva, katero jim je srčno udano, kar je pričala cela slovesnost, a katero tudi g. župnik posebno ljubijo. Ker pa g. župnik niso le vnet dušni pastir, nego tudi goreč slovenski rodoljub, bodo gotovo z vsemi močrni branili na meji sl >venski narod pred tujim navalom in pred potujčenjem, da mu tako neomadeževani ohranijo najdražji svetinji: sv. vero in besedo materno. 7.. Čč. fi-ančiškanke vednega češčenja najsv. zakramenta v Maribor. Velevažen den za mesto Maribor in za škofijo Lavantinsko bil je dne 30. septembra t. 1. Ta den preselile so se namreč sestre frančiškanke iz Levova v Maribor, da tukaj postavijo evharistični tron t. j. da vedno izpostavljeno sv. Rešnje Telo noč in den molijo in častijo. Ker je .lezus Kristus v najsv. zakramentu vedno pričujoč, veže nas vsaki trenotek dolžnost, moliti ga, po mogočnosti osebno, prav mnogokrat pa v duhu ga obiskovati. Kar posamezni le težko in nepopolnoma storijo, to storijo sestre vedno in neprenehoma! Ali bo pač kdo mislil, da taka vedno, molitev, neprestano češčenjo Jezusa Kristusa, našega odrešenika in sodnika, zamore ostati brez koristi, brez blagoslova za mesto Maribor, za škofijo Lavantinsko ? Saj je to le posnemanje onega češeenja in one molitve, katero Bog vedno prejema od angelov in zveličanih v nebesih. Gospod pa nas je učil moliti: »Zgodi se Tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji«. Kakor je »Slov. Gospodar« že poročal, kupili so za novi samostan hišo gospoda Janeza Girstmayr-ja na Tappeinerjevem trgu, in spremenili eden del poslopja v prostorno kapelo. Lepo okinčano kapelo so dne 30. septembra t. 1. v soboto ob V-* 8. uri rano blagoslovili ter posvetili presvetemu Srcu Jezusovemu prečastiti gospod prelat in stolni dekan mariborski msgr. Franc Kosar, služili v njej prvo sv. mešo in vpostavili sv. Rešnje Telo. Po sv. opravilu blagoslovili so tudi vse samostanske sobe. Tako je bilo vse pripravljeno za nove prebivalke, ki so za ta den bile napovedane. Popoldne ob dveh, toraj o nenavadnem času, naznanja z veličastnim glasom veliki zvon stolne cerkve, da milostljivi gospod knez in škof za pol ure namenijo imeti slovesen vhod v svojo stolnico. Kmalu po 2. uri prihiti brzovlak z novimi redovnieami v Maribor. Spremljali so njih: velečast. gospod doktor bogoslovja P. Štefan Wawrzkowicz, minorit iz Levova v Galiciji (minorite tam imenujejo frančiškane, naše frančiškane pa imenujejo bernardince), zanaprej profesor bogoslovja v Krakovi; svitla knezinja Štefanija Jablono\vska iz Levova, gospa Marija baroninja Buol roj. grofica Karnieka iz Gradca, in gospodična Stanislaja pl. Kornowska iz Levova (sorodnica poljskega kralja Janeza III. Sobieskega, ki je leta 1683 Dunaj rešil Turkov in umrl leta 1693). Na kolodvoru jih je pričakovala velika množica. Gospoda doktorja sprejela sta dva duhovnika iz mesta. Za čč. sestre imele so voze pripravljene sledeče gospe in gospodične iz Maribora: gospa Henrieta Schwab, sopruga gospoda c. in kr. polkovnika, baronesa Terezija Lazarini z nečakinjo baroneso Lazarini, gospa pl. Sauer, hišna posestnica, gospodična Terezija Poschl, hišna posestnica, gospa Ana Majciger, sopruga c. kr. gimnazij. profesorja, gospa Marija Dreksler, hišna posestnica in gospodična P. Denzl, hči zvonarja. Prav težko so blage gospe in gospodične prišle s častimi redovnicami do svojih vozov, ker je prostor pred kolodvorom bil poln ljudstva, in vsakdo je hotel videti nove sestre, pokrite s črnim pajčolanom. (Konec prih.)