BODI ČLOVEK!, LETNIK 2, ŠT.  ..........
PRILOGA TEDNIKA NOVI GLAS
LETNIK XVII., ŠT. 17 (788) / TRST, GORICA-
ČETRTEK, 10. MAJA 2012
BODI
Clovei<!=
Stražar pravi: “Prišlo bo jutro, četudi /e nočl” (iz 2t,t2)
UVODNIK/ Kje je “oprosti” slovenske Cerkve?
Teža in moč ponižnosti
Pred mesecem dni sem se odzval na prošnjo prijateljice, ki me je povabila na pogovor v svoj razred v gimnazijo. Sicer prvenstveno za pogovor o evtanaziji, vendar pa je bilo jasno, da je vedno priročno predstavniku Cerkve postaviti še kakšno vprašanje, ki te žuli v zvezi z njo. In takih vprašanj je v Sloveniji vse več in več. Tako me je nekdo tudi vprašal, zakaj se Cerkev ni opravičila za svoje grehe. "Saj se je", sem hitel razlagati, "papež se je leta 2000 opravičil za vse hudobije Cerkve". Seveda odgovor ni bil zadovoljiv. Po kratkem premisleku sem vedel, zakaj. Če ne drugega, se je v teh dvanajstih letih nabralo toliko kočljivih in sramu vrednih dejanj slovenske Cerkve, da opravičil in prošenj za odpuščanje verjetno nikdar ne bo dovolj.
A te besede tako težko zdrsnejo z jezika slovenske Cerkve, čeprav jih ponavljamo na začetku vsake maše: "... in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil... " Res, malce pogrešam, da bi kdaj iz ust tudi katerega slovenskih predstavnikov brez kakršnega koli opravičevanja z okoliščinami ali primerjanjem z drugimi slišal obsodbo stvari, ki so v naših vrstah napačne, grešne, tudi pohujšljive. Recimo tako, kot se je za pasivnost Cerkve pri izgonu koroških Slovencev pred dnevi opravičil krški škof Alois Schwarz: "Predstavniki Cerkve niso vedno ljudem izkazovali tiste pozornosti, ki bi bila primerna trpljenju. Tako vas naprošam: odpustite tudi Cerkvi".
Je nas tega sram? Nas je sram biti ponižni,
kar pomeni priznati in pokazati svojo realnost? Morda gre za to, da se s tem, ko se Cerkev pokaže drugim kot ranljiva, izgubljajo njen ugled brezmadežnosti in "pridnosti" ter moč in mogočnost, ki ju ugled omogoča. Da se izgublja sloves, ki ga je nosila slovenska katoliškost. A to se dogaja. Tudi brez priznanja majhnosti in grešnosti. Le da se poleg vsega tega izgubljata tudi njena verodostojnost in zgled, ki je najmočnejši prav takrat, kadar je človek najšibkejši. Kadar človek nosi rane, tako kot njegov Odrešenik.
Da, na križu, na znamenju odrešenja, visi ranjeni Bog. Ne brez razloga. Njegova ranljivost vzbuja bližino med njim in nami. Človek namreč ne more k sebi, v svoje rane sprejeti nekoga, ki je neranljiv, ki je brezmadežen. K sebi lahko spusti le nekoga, ki ima rane kakor on. Kajti le kdor je izkusil, kaj pomeni biti ranjen, lahko razume njegove rane, le tisti mu je lahko blizu, le tisti lahko pomaga in ga ima rad. Le tisti mu lahko govori o Bogu, ki ljubi in ki odpušča.
In ki s tem odrešuje.
Tudi naše rane, tudi naši grehi, tudi naša majhnost in ranljivost so pot drugih ljudi do nas in do Boga. Naša ranljivost, naša resničnost. Ce namreč lahko kaj danes prepriča sodobnega človeka, če lahko čemu verjame, potem je to ranljivost. Ker je resnična. Ker je človeška. In ker je tudi Božja. Naša trdnost je resnica. Naš ugled je ranjeni Bog. Naša moč je ljubezen.
Marko Rijavec
Foto M. Rijavec
Dialog v pluralizmu ali nasilje nevtralnosti in nihilizma?
Vloga kristjanov v krizi sedanje civilizacije
Vsaka civilizacija stoji na določenih vrednotah, ki jih zagotavljajo tisočletja stare kulture, religije, duhovnosti in filozofije, bodisi, da je to konfucianizem na Kitajskem, budizem v Indiji, Islam v arabskih državah ali krščanstvo v Evropi. Danes seveda omenjene religije niso več tako lokalizirane kot v preteklih stoletjih, ker živimo v globalnem svetu, kjer prihaja do velikih migracij. Zaradi tega smo se znašli v velikih težavah, toda to ni edina težava, ki je seveda rešljiva in omogoča celo nove izzive in možnosti za medsebojni dialog, nenasilje, spoštovanje in ljubezen, kar je zapisano v DNK vsake resnične kulture. Problem je drugje: naše civilizacije se polašča posmeh vsem naštetim in še mnogim drugim religijam, duhovnostim in filozofijam. Posmeh, ki vodi v nihilizem in zaničuje vsako povezanost s preteklostjo. To pa že poznamo iz preteklosti: kot da se je Jugoslavija začela 1. 1945, kot da se je EU začela z Rimsko pogodbo 1.1950 ... Je otrok, ki pozabi na svoje starše, jih nikoli ne obišče in se jih niti noče spominjati, odrasel? Ali pa je z njim nekaj hudo narobe? Človek, ki ne ve več, zakaj živi in kaj je smisel življenja, je v veliki krizi. Vse, kar zmore, je le še ugotavljanje trenutnih dejstev, izredno hitro reagiranje na vabe potrošniškega marketinga, iskanje sreče v stvareh, ki bodo končale na smetiščih zgodovine. Ta drža pa je seveda povezana z veliko mero frustracij, obupa, zagrenjenosti in osamljenosti, ki pa se po drugi strani v družbi lahko kaže tudi kot nasilje.
Kristjani priznavamo laično državo in pluralizem, nikakor pa se ne moremo sprijazniti s poveličevanjem tistih rešitev, ki v družbo vnašajo totalitarizem, prevlado določenih ideologij in praks, ki vstopajo v
družbo pri stranskih vratih, brez široke javne razprave. Ne strinjamo se s tezo sekularizma, ki verujočim odreka pravico, da bi svoje vrednote zagovarjali tako v zasebnem kot javnem življenju.
Kristjani smo prepričani, da sedanja kriza ni le finančna in gospodarska, temveč v prvi vrsti kriza naše civilizacije, ki je nastala zaradi napačnih pogledov na človeka in družbo. Če "samopreseganje" zamenjamo s
"samouresničenjem", če živimo kot novodobni Prometeji in Narcisi, se nujno, seveda v veliko večjih razsežnostih, ponavlja to, kar so izkusili že naši predniki: strašna kazen! Človek, ki pozabi na to, kdo je, kakšno je njegovo dostojanstvo, je nujno kaznovan. Žal je mnogokrat z novo "barbarsko" kulturo potrošništva povezana tudi znanost. Pravzaprav ugotavljamo, da je v preteklosti
opevana znanost danes razdvojena. Znanost lahko prispeva k humanizaciji sveta, lahko pa svetu tudi škoduje in ga uničuje. Odvisno je od sil, ki jo vodijo in so zunaj nje same. Drugo dejstvo je, da znanstveniki prihajajo do
različnih ugotovitev, ki si med seboj nasprotujejo, čeprav proučujejo isto stvarnost. Tako nekateri znanstveniki trdijo, da se naš planet segreva, drugi, da ohlaja. Eni znanstveniki ugotavljajo, da ima otrok ugodnejše pogoje v istospolnih partnerskih skupnostih, drugi temu odločno nasprotujejo. Komu verjeti? Torej znanosti ne moremo slepo zaupati, ampak je potrebno do nje vzpostaviti kritičen odnos.
Postavlja se nam torej kopica vznemirljivih in svetih vprašanj. Katera je naj večja nevarnost naše civilizacije? Kdo lahko spregovori o dostojanstvu človeka?
So moderne psihologije in filozofije res našle boljše rešitve, kot tisočletja stare kulture? V čem so razlike med sodobnim znanstvenim pogledom na človeka in pogledom, ki ga nudijo religije? V čem so izboljšave, ali pa gre morda celo za "nazadek" in izključitev pomembnih vidikov, kar nam sedaj onemogoča celovit in jasen pogled? Kaj z nami počne oblast?
Mar se oblast ne boji močnih državljanov, ki razmišljajo in so kritični? Katere sile skušajo v nas vcepiti strah, omrtvelost, zaspanost, dremavost, anestezijo...? Na kakšen način nas kdo uspava? Se temu sploh še lahko upremo? Kako se bomo uprli? Kaj lahko storimo sami, kaj le skupaj? Kdo nam bo pomagal?
Bogdan Vidmar
Je otrok, Id pozabi na svoje starše, dozorela osebnost?
Foto M. Rijavec
-y	•	NOVI	NOVI	-j-	•
2* 10. maja 2012____________________ Interviu	glas	glas	Interviu	 10.	maja	2012	3*
IMB?FC-500J
u
uca je bil gej, zdaj pa je z njo. Luca govori h srcem na dlani. Luca pravi, da je drug človek" (Po-via, Luca era gay). Ko je Luca Di Tolve 17. februarja 2009 na festivalu v Sanremu zaslišal te besede, se je stresel, saj je na odru gledališča Ariston Giuseppe Povia pel zgodbo njegovega življenja. Luca je bil gej, zdaj pa to ni več. To je bil od trinajstega do enaintridesetega leta, počutil pa se ni nič več kot "lep kos mesa". Če ga povprašaš po številu partnerjev, ki jih je menjal v tistem obdobju, mu pogled upade, zatem pa odgovori: "Vsaj po dva na teden”, kar pomeni nekaj manj kot 1900 v vseh letih. To ga postavlja še stopničko više od kantavtorja Franca Califana, rekorderja po ljubezenskih ulovih, ki je tudi sam začel pri trinajstih letih in mi je priznal, kako je v življenju bil s kar 1500 ženskami. Težava je le v tem, da se je ' Kalif’ (it. il Califfo, Ca-lifanov vzdevek), ko je navedel ta približni izračun, že bližal sedemdesetemu letu svojega življenja in se še vedno pridno trudil v tem poslu, Di Tolve pa je za vedno prenehal teči za moškimi, in sicer že pred skoraj desetletjem.
Luca, 39-letni Milančan, je sedaj poročen s Tereso, 35-letni-co iz Bergama, z vzdevkom Terry, zdravstveno delavko v nekem domu za ostarele, ki pa je pustila delo, da bi bila ob svojem možu. Le-ta je okužen z virusom HIV, imel je hepatitis, vsak dan mora pogoltniti po 12 tablet; žena mu pomaga tudi pri delu v Skupnosti Lot (it. Gruppo Lot), poimenovani po Abrahamovem nečaku, ki je zbežal iz Sodome, preden je bilo mesto pokončano, ko sta: "od Gospoda, z neba, deževala žveplo in ogenj", kakor pripoveduje Prva Mojzesova knjiga. Da bi spremljal združenje, ki ga je ustanovil, pa je Luca občino, kjer je zaposlen kot varnostnik, zaprosil za dveletno začasno prekinitev dela, zdaj pa z ženo potuje po vsej Italiji (sam sem ga našel v Pescari, v župniji sv. Katarine Sienske), da bi svojo zgodbo povedal mladim, ki bi radi, kakor on sam, spremenili svoje življenje.
Prek interneta ga je poiskalo že 2000 ljudi, starih od 18 do 45 let, med njimi pa se jih je že kakih sto udeležilo molitvenega tečaja, ki mu je pridružena reparativna psihoterapija, ki jo je zasnoval ameriški klinični psiholog Joseph Nicolosi, sicer tudi član Združenja ameriških psihologov (American psycho-logical association - APA), ustanovitelj Državnega združenja za raziskovanje in terapijo homoseksualnosti (National association for research and the-rapy of homosexuality - Narth) in Klinike sv. Tomaža Akvinske-ga v Encinu, v Kaliforniji. Deset tovrstnih tečajev je privedlo do prav toliko porok in rojstva štirih otrok - "peti je na poti”, pripoveduje žareč od veselja Di Tolve - še tri pa do prav toliko mašniških posvečenj.
Luca je bil gej, zdaj pa pravi: "Ozdravel sem”, kar pa razkači razna	homoseksualna
združenja, začenši z Arcigay (Italijansko združenje lezbijk in gejev, op. prev.). Ne samo zaradi tega, ker so iz seznama Dsm (Diagnostic and statistical ma-nual of mental disorders) leta 1973 homoseksualnost črtali kot duševno bolezen in jo ovrednotili kot nepatološko različico spolnega vedenja, kolikor bolj zato, ker Di Tolve ni kdorkoli. Leta 1990 je bil eden prvih, ki so ga v diskoteki Nuo-va idea international, v ulici De
Castillia, najbolj transgresiv-nem lokalu v Milanu, izbrali za "Mr. Gay". Ta lokal še danes nudi "mišičaste in postavne fante" in "najboljše transsek-sualne plesalke". Dve leti je bil v upravi milanskega Arcigay. V združenju je posebej skrbel za turizem. Organiziral je križarjenja in počitnice za geje, ki so jih oglaševali v revijah Adam in Babilonia, dveh najbolj trendovskih revijah homoseksualne skupnosti. Leta 1996 je, v dogovoru z Državnimi železnicami (Ferrovie dello Sta-to), organiziral poseben vlak, ki naj bi gejevske aktiviste iz cele Italije popeljal na neapeljski Gay-pride (Parado ponosa), čeprav je potem vlakovna kompozicija obstala na začetni postaji, ker je neapeljski Ar-cigay pobudi odrekel sponzorstvo, ki ji ga je na drugi strani odobrilo milansko združenje.
Družil se je s svetovno smetano: zbližal se je z Giannijem Versacejem in Giorgiom Armanijem; spoznal je Dolce & Gab-bana v Taor-
mini (na Siciliji, op. prev.); na neki fotografji je slikan skupaj s Carlo Bruni, ko ta še ni bila francoska prva dama; od Por-tofina do Coste Smeralde (na Sardiniji, op. prev.) so ga vabili na zabave in na svoje jahte
‘Nikoli nisem pomislil na homoseksualnost kot na bolezen”.
znani modni oblikovalci, skupaj z Naomi Campbell, Fla-viom Briatorejem in Seanom Combsom, ameriškim ra-perjem, bolje poznanim pod psevdonimom Puff Daddy (P. Diddy, Diddy, op. prev.).
Odkar Luca Di Tolve ni več gej, so vsi proti njemu, zlasti od takrat, ko je zbral pogum, da zapiše črno na belem svojo zgodbo na 248 straneh knjige Ero gay (Bil sem gej -10. aprila je izšla tudi v slovenščini pri Založbi Emanuel), ki jo je izdala založba Piemme, s podnaslovom VMedugorju sem spet našel samega sebe (A Medjugorje ho ritrovato me stesso). Avtor je več kot prepričan, da je prav tista Devica Marija, ki se je pred tridesetimi leti prikazala šestim vidcem v hercegovski vasi, na začetku tistega, kar on pojmuje kot pravo odrešenje. V poštnem nabiralniku je našel smrtne grožnje, tako da je danes primoran v to, da nikomur ne razkrije lokacije svojega bivališča. Ko pričuje po Italiji, ga morajo varovati posebne policijske enote (Digos) in orožniki. V Brescii ga je v Diakonski hiši (Casa dei dia-coni, glavnem stanu stalnih diakonov te škofije) obkolilo kakih 200 podpornikov združenja Arcigay, pod vodst-. vom Aurelia Mancusa, državnega predsednika združenja, in častnega predsednika Franca Grillinija, nekdanjega parlamentarca in zgodovinskega
vodje gejevskega gibanja v Italiji. Na vrat so si obesili zdravstveno potrdilo, da imajo zdravo in krepko telesno zgradbo, v zrak pa so dvigali napise z opominom: "Nikdar ne boste ozdraveli”! namenjene vsem tistim, ki so se udeležili Lucove-ga predavanja. Na koncu sta ga morala dva policista pospremiti na drug kraj, ki so ga iz varnostnih razlogov ohranili v popolni tajnosti. Enako se je pripetilo tudi v Milanu, ko je imel predavanje v župniji sv. Jožefa Kalasanca. "Ko je na obisk v Italijo prišel profesor Nicolosi, je bilo potrebno najeti kar 20
Pričevanje, ki je v Italiji in Sloveniji dvignilo precej prahu
Luca Di Tolve: "Bil sem gej, sedaj imam ženo... Profesor Veronesi ne ve, o čem govori..."
policistov. Potem pa si upajo geji govoriti, kako so oni tisti, ki so diskriminirani! Imajo me za zavrženca, za človeško smet. Zapisali so, da sem na plačilnem seznamu Vatikana in da prejemam ukaze od Rocca But-tiglioneja, ki so ga izločili iz Evropske komisije zato, ker je dejal, kako kot katoličan homoseksualnost pojmuje kot greh, ne pa kot zločin. Očitno je zanje, nasprotno, zločin poroka med nekdanjim homoseksualcem in žensko. Če postane heteroseksualec gej, ga pozdravljajo kot heroja, ga vabijo na televizijo, mu ponudijo službo kolumnista po časopisih, če pa homoseksualec naredi nasprotno pot, ga družba izključi".
Pri kateri starosti ste odkrili, da ste drugačni?
V dobi hormonov. V srednji šoli (to bi bil v Sloveniji šesti
Luca ili ToJvr
Pri Založbi Emanuel je 10. aprila izšel slovenski prevod Lucove knjiga "Ero gay". To je prva tuja izdaja.
razred devetletke, op. prev.) sem začutil neuklonljivo privlačnost do sošolca vklopi, Pao-lina. Moja mati me je peljala k
dvema psihologoma, ki sta podala enako diagnoso: "Je homoseksualec, to je samo treba sprejeti". Televizija in preostanek sveta sta mi govorila isto stvar. Bilo je, kot da bi mi pustili prosto pot. Brž sem se podal k iskanju še drugih, ki bi bili takšni kot jaz. Kakšen izvor pa ima vaše nagnjenje? Globok vzgib, ki nekoga vodi k temu, da sprejme homoseksualno vedenje za svoje, je vedno enak - prevzemanje moških značilnosti, ki jih nekomu ne uspe izraziti v sebi. Imel sem mamo, ki je bila anksiozna in zatiralska, čeprav na ljubeč način. Poročila se je pri 17 letih. Takrat je moj oče delal pri Ri-Fi, glasbeni hiši Mine in Freda Bongusta (za prvo lahko z gotovostjo trdimo, da je bila najpopularnejša italijanska glasbenica 70. in 80. let, še danes velja za legendo italijanske zabavne glasbe, tudi drugi pa je bil zelo priljubljen, op. prev.). Nikdar ga ni bilo doma, kadar pa je bil, se je kregal. Končno sta se razšla. Pri šestih, sedmih letih, me je mama pošiljala v šolo, oblečenega v "špichoze" (oprijete elastične hlače, op. prev.). "Si fant ali punca"? so se sošolci norčevali iz mene. Da bi se prepričali, so mi s silo slekli spodnjice. Kaj narediš, kadar te skupina tebi enakih zavrne? Končaš med dekleti. Imel sem tudi same učiteljice. V srednji šoli (v Sloveniji od 6. do 8. razreda, potem se nadaljuje šolanje na t. i. višjih šolah, kar so v Sloveniji srednje šole, op. prev.) je bila celo za športno vzgojo učiteljica.
Ko ste prekinili šolanje, ste tako postali prostitut?
Bil sem na plečih drugih. To je precej razširjena navada v gejevskem okolju. Spoznal sem Riccarda, milanskega tridesetletnika, ki je bil sin nekega milijarderja. Delal je pri zlatarski in modni industriji. Modnim oblikovalcem me je predstavljal kot svojega fanta. Na moj račun je vsak mesec položil tri milijone in pol lir (pribl. 1800 evrov, op. prev.) samo zato, da sem bil z njim. Poleg tega sem imel tudi kreditno kartico. Plačeval mi je osebnega trenerja, da bi postal vse lepši in izklesan. Med tem časom je vsak od naju imel še vsak svoje ljubezenske avanture. Živel sem v ulici Monte Napoleone (to je ena od najbolj luksuznih milanskih ulic, kjer so tudi modni butiki, op. prev.), naokrog me je vozil šofer, na zapestju pa sem imel zlati Rolex.
Potem ste postali 'personal shopper' (db. 'osebni prodajalec', navadno ga najdemo v luksuznih trgovinah in pomaga strankam pri izbiri oblačil, obutve ali tudi pohištva, nakita ali daril, op. prev.)?
Tako je, pri nakupih v luksuznih butikih sem pomagal petičnim gejem z vsega sveta, zla-
sti ameriškim. Moje ime je bilo v katalogu Spartacus, ki je mednarodni katalog za vse geje. Zgodilo se mi je tudi, da sem vodil naokrog princese iz Arabskih Emiratov. Ena izmed njih je v nekaj urah potrošila 150 milijonov lir (kar je pribl. 78000 evrov, op. prev.) za obleke, obutev in torbice.
Na ta način sem zaslužil 30 milijonov lir na mesec (ok. 16000 evrov, op. prev.). Vsako leto sem tudi sam šel po nakupih v New York in dopustoval v Miamiju. Prav tam sem opazil jumbo plakat, na katerem je pisalo:
"Gay cruise". Rekel sem si: "Neverjetno, geji smo včlanjeni tudi v Club Med (okrajšava za Club Mediter-ranee, db. Sredozemski klub, Francoska korporacija, ki se ukvarja s počitniškim turizmom, nudi zlasti eksotične destinacije in križarjenja, op. prev.) "! Odločil sem se, da bi začel gejevska križarjenja tudi v Italiji.
Kje pa ste našli ladje? Povprašal sem v podjetjih Costa in Moby (italijanski podjetji, ki se ukvarjata zlasti s križarjenji po morju, op. prev.). Nobeden od odgovornih v obeh podjetjih ni imel ugovorov. Za prvo križarjenje sem izbral kot de-stinacijo Korziko. Iz Genove smo odpluli s 60 potniki, ki so bili vsi transvestiti. Na krovu sem organiziral Naked party, kjer smo bili nagi, pa skupinska tuširanja. Vsak večer je bilo žrebanje kabin, da bi tako omogočili menjavanje parov.
Zakaj pa samo transvestiti?
Mladostniška oblikovanost teles transsesksualcev me je privlačila. Ure in ure sem opazoval tiste, ki so se ponujali v ulici Sempione (it. Corso Sempione, ena od večjih milanskih vpadnic, ki ima eno osrednje cestišče, na vsaki strani pa trak mestnega zelenja od njega ločuje še po eno cesto, kjer se ponujajo prostitutke vseh vrst, op. prev.). Tam sem tudi spoznal Diega.
Transvestit?
Tako je, z umetniškim imenom Belladonna. Toda, prav na najlepšem, ko se je med nama utrdila močna vez, je smrt
“Kadar znanost ne gre z roko v roki z vestjo, pridemo do zablode občutka vsemogočnosti ”.
odprla svoj ples. Takrat za Aids ni bilo zdravil, kdor je bil okužen, je crknil (uporabi prav ta izraz, op. prev.) v času približno enega leta. Belladonna je polagoma izgubljala vid, njeno izklesano telo se je popolnoma skazilo. Rekel sem ji: "Daj, Bella, naliči se, da te peljem na križarjenje"! da bi jo pomiril. Nisem je hotel videti trpeti, zato sem po mnogih letih spet začel moliti, njej sami pa sem v roke dal podobico Solzne Matere Božje iz Sirakuz.
V tistem trenutku je Belladon-
na za vedno izgubila zavest. "To je še sreča za vašega prijatelja", so mi dejali zdravniki. "Razvila se mu je namreč tudi toksoplazmoza, ki privede do razgradnje možganov. Bolje, da je v komi, ker bi trpel peklenske muke, če bi ostal pri zavesti". Tam sem imel prvič
občutek, da so bile moje prošnje, namenjene Devici Mariji, uslišane.
Dokler niso tudi vam odkrili virusa Hiv.
To se je zgodilo ob moji vrnitvi iz Miamija. Imel sem vseskozi 40 °C vročine. Zdravniki so najprej dejali, kako sem se v močvirnatem svetu Floride najbrž okužil z malarijo. Smrtno obsodbo je potem izrekla neka zdravnica v bolnišnici Sacco v Milanu, ki je delovala precej površinsko: "Okuženi ste z virusom Hiv. Žal mi je. Tu so vaši izvidi. Postavite se v vrsto za začetek ustaljenega zdravljenja". Zavedel sem se, da bom moral umreti. Spet sem se vrnil živet domov k mami. Na praznovanju, ki sem ga pripravil za svoj trideseti rojstni dan, je neki gejevski mladenič pri meni doma pozabil zgibanko, ki je opisovala reparativno terapijo profesorja Nicolosija. Na dušek sem jo prebral.
In kaj ste ugotovili?
Da je vse res, kar je pisalo. Leta in leta sem prekomerno pil, njuhal kokain, seksal z več partnerji hkrati in v tridesetih različnih položajih in vendar
sem bil nesrečen. Kadar ti ne uspe postati moški, si skušaš s pomočjo spolnega občevanja prilastiti zunanje atribute moškosti - to je neke vrste kanibalizem, v povezavi z užitkom. Čez dan se skušaš varovati pred vsem tistim, kar želiš početi ponoči, ker se zavedaš, kako vsak
občutek izpolnjenosti z orgazmom izpuhti. Zvečer pa je treba le malo, da se razvname nevroza, ki se izčrpa le ob koncu spolnega občevanja, ki pa se takoj zatem še močneje razplamti.
Sliši se kot dantejevski pekel. Najprej sem mislil, da bom rešitev našel v budizmu. Ure in ure sem ponavljal mantro: "Nam myoho renge kyo", pred oltarji, narejenimi z jabolki. Potem sem nekega dne na električnem števcu zagledal rožni venec in notranji glas mi je dejal: "Vzemiga"! Žačelsem ga moliti. Pri tretji desetki sem dobesedno padel na kolena. Začutil sem nepopisno, materinsko ljubezen, ki ni od tega sveta, in planil v jok. To je bila velika osvoboditev. Od takrat so izginili homoseksualni vzgibi, tesnoba, žalost, obupanost, negativne misli, strah pred smrtjo. Spet sem pričel delati v nekem klicnem centru. Še naprej sem se družil z geji, vendar sem jih obravnaval kot brate. Konec koncev so bili moja družina. Norčevali so se iz mene: "Poglejte, Janez Krstnik"! "Draga, zdaj si v mistični fazi"; "Prišel jeMedugorje"! Želeli bi
me videti plesati na odru, z zadnjico zunaj. Živel sem v grozi, da bi se homoseksualni vzgibi spet pojavili.
Kaj pa ste storili, da se to ne bi zgodilo?
Poiskal sem Giancarla Riccija, psihoterapevta, ki je član mreže Narth, profesorja Nicolosija. Žačel sem delati na svoji moškosti. Potem ko sem se zaposlil kot varnostnik, sem začel študirati časnik Gazzetta dello Šport (osrednji italijanski športni dnevnik, op. prev.) in gledati po televiziji II processo di Bi-scardi (pogovorna oddaja o nogometu, op. prev.), da se pri kolegih, ki so govorili zgolj o nogometu, ne bi znašel nepripravljen. Čutil sem, da mi je uspelo tistega dne, ko so me s sabo povabili na pivo v bar. Vrnil sem se med sebi enake. Pomislil sem: "Ti lahko postaneš heteroseksualen, lahko si oblikuješ družino". Ta misel mi je vlivala dobro počutje.
Potrebovali ste le še dekle.
Zaljubil sem se v plavolaso dekle, lepega obraza in prsi. Žal je bila ateistka in levičarka. Govorila mi je o kontracepcijski tabletki za "dan potem", nasprotno pa sem sam želel, da bi se spreobrnila. Po treh mesecih sva se razšla. Leta 2005 sem šel v Medugorje, da bi se Mariji zahvalil, da me je rešila. Ob času prikazanja je bilo, kot bi se stvarstvo ustavilo. Zavladala je popolna, nestvarna tišina. S prostim očesom sem pogledal v sonce. Spet sem padel na kolena. Ko sem se vrnil v Italijo, 22. avgusta 2008, sem pri prijateljskem paru, ki je bil na romanju z mano, spoznal Tereso in po treh letih skupne poti sva se poročila. Zdaj bi rad postal oče. Oprostite, kaj niste okuženi z virusom Hiv?
Seveda, toda zgodil se je še en čudež - odkar sem se spreobrnil, se je virusna moč popolnoma izničila. Počutim se odlično, zato otrok ne bi bil podvržen nikakršnemu tveganju. Žal pa do spočetja še ni prišlo. Vi pravite: "Ozdravel sem", s čimer implicitno homoseksualce označujete za bolnike. Toda na internetni strani Ministrstva za enake možnosti najdem zapisano: "Homofobija je bolezen, od katere je mogoče ozdraveti". Torej je bolan tisti, ki se boji gejev.
Ozdravel sem v etimološkem smislu - zavarovati se. Gre za duhovno ozdravljenje. Lahko bi uporabil tudi drugačen glagol. Tega uporabljam zato, ker bi nam radi vzeli tudi besede. Nikoli nisem pomislil na homoseksualnost kot na bolezen. Je potemtakem homofobija bolezen?
Po seznamu Dsm (Diagnostic and statistical manual of mental disorders, op. prev.), seznamu duševnih motenj, morajo
biti prisotni za diagnosticiranje določene fobije vsaj štirje od naslednjih simptomov: povišan srčni utrip, tahikardija, povečano znojenje, tresenje, dihalne motnje, bolečine v prsnem košu, siljenje k bruhanju, trebušne motnje, vrtoglavost ali omedlevica, de-personalizacija, strah pred zblaznelostjo ali smrtjo, pare-stezija. Kdor je označen za ho-mofoba, doživlja štiri od zgoraj naštetih simptomov, kadar govori o gejih? Lepo vas prosim!
Takoj ko bo sprejet zakon o homofobiji, vas bodo aretirali.
Zakaj se ministrica za enake možnosti (takrat Mara Carfa-gna, nekdanja showgirl in fotomodel, op. prev.) raje ne zavzame za resno, znanstveno študijo za fenomen, ki opustoši dušo? Morda zato, ker ima homoseksualnost za nekaj prirojenega in nespremenljivega? Pa vendar homoseksualni gen ne obstaja, kakor se ga tudi nikdar ne bo dalo odkriti. Sicer ni mogoče razložiti, kako je pri homozigotnih dvojčkih, ki imajo skupen 100-odstotni delež genov, le 52 odstotkov obeh bratov homoseksualcev. Mar na ministrstvu za enake možnosti upoštevajo svobodne izbire?
Domnevam, da.
No, v klasifikacijo bolezni Svetovna zdravstvena organizacija vključuje tudi motnjo F66.1 in pravi, da v primeru, da je heteroseksualna, homoseksualna ali biseksualna spolna izbira vir psiholoških motenj, "posameznik lahko poišče terapijo, da bi jo zamenjal".
Kako to, da se toliko govori o homofobiji? Te besede v italijanski enciklopediji Treccani sploh ni moč najti. Ansa (italijanska tiskovna agencija, op. prev.) jo je prvič uporabila, takrat zgolj enkrat samkrat, leta 1984. Lansko leto pa jo je uporabila kar 816-krat.
Gre za natančno strategijo gejevskih aktivistov, da bi dosegli sankcioniranje svobode mišljenja in izražanja. Gre za napad na ustavo. Nočejo, da se o njih govori, razen če se o njih govori dobro. Gre za neke vrste ustrahovalno taktiko - če želiš, da te imajo za razumno in ne fobično, torej bolno osebo, se moraš strinjati s homo-seksualistično ideologijo.
Zakaj pa množični mediji ponujajo idilično podobo homoseksualnega sveta?
Ker je gejem uspelo se polastiti medijskega sveta. Po več stoletjih preganjanj jim je v svoj prid uspelo obrniti negativne stereotipe. Če jim je uspelo povabiti Lady Gaga na rimsko Parado ponosa, tu gotovo ne gre za par nesrečnežev. Pa, seveda, tu je zelo pomembna povezava s svetom mode, ki homoseksualnemu svetu omogoča veliko večjo prepoznavnost in moč, kot je njihovo dejansko število, ki ga Nicolosi ne ocenjuje na okrog 10 odstotkov svetovnega prebivalstva, kot trdi eden od najtrdo-vratnejših mitov gejevske kulture, marveč na največ 1-2 od-
Luca Di Tolve je v soboto, 28. aprila, s svojo zgodbo spregovoril na škofijskem dnevu mladih v Postojni. Pod geslom "Zadihaj"! so organizatorji mladim želeli pokazati, kaj lahko naredi živa vera v vstalega Kristusa in molitev k Mariji v življenju kristjana.
stotka.
Kaj menite o izjavah profesorja Umberta Veronesija (onkolog in politik, nekdanji minister za zdravstvo, op. prev.), ki meni, da je homoseksualna ljubezen "bolj čista" od heteroseksualne, "ker nima drugih ciljev, je torej sama sebi cilj, zato pa bolj avtentična, bolj resnična"?
Mislim, da sploh ne ve, o čem govori. Gejevske odnose sem sam živel. Veronesi bi mi moral zdaj razložiti, kaj je čistega v Leather club Milano, ki ga sponzorira Arcigay, kjer prakticirajo sadomazohistični seks, ali v raznih dark room po gejevskih lokalih, kjer se daješ
“Če heteroseksualec postane gej, ga pozdravljajo kot heroja, ga vabijo na televizijo, mu ponudijo službo kolumnista po časopisih; če pa homoseksualec naredi nasprotno pot, ga družba izključi”.
dol s prvim, ki ga srečaš, zraven pa so še na voljo razni erotični pripomočki? Vse skupaj je registrirano kot kulturna dejavnost, za katero pa je potrebno imeti izkaznico združenja Arci-gay, ki velja kot obvezna prepustnica. Ali naj spregovorimo o rimski diskoteki II diavolo dentro (Hudič v meni, op. prev.), ki se definira kot "največji rimski seks klub"? Tudi tja imajo vstop le tisti z izkaznico Arcigay. Vsak drugi in tretji petek v mesecu je tam 'orgija party', pa še druge oblike spolne zadovoljitve, kjer partnerja lahko niti ne vzpostavita vizualnega kontakta. Je to tista 'bolj čista' ljubezen? Zagotavljam vam, da ni niti enega samega gejevskega lokala, kjer se ne bi spodbujala srečanja v temi ali omogočala prostitucija. Veronesi bi se kvečjemu moral vprašati, kako to, da država vse to tolerira. Govorim iz neposredne izkušnje - če bi policija vdrla v te lokale z UV-svetilkami, bi povsod našla sledi moškega semena. Gre za trgovino z mesenimi užitki, ki pa se skriva za dozdevnimi nepro-
fitnimi kulturnimi aktivnostmi ali družbenokoristnimi neprofitnimi dejavnostmi. Kaj oblasti odvrača od tega, da bi se odzvale? Jih je strah, da jih bodo označili za homofobne? Ali naslov št. IX kazenskega zakonika, ki obravnava zločine proti javni spodobnosti, za gejevske kroge ne velja? Veronesi trdi, da: "Človeška vrsta se razvija proti nekemu 'enotnemu modelu'" in: "Umetna oploditev in darovanje (semena, maternice, op. prev) sta povzročila, da spolna združitev ni več edini način za razmnoževanje, ki bo spolno dejanje postopoma povsem osvobodila njegovega razmnoževalnega namena".
Kadar znanost ne gre z roko v roki z vestjo, pridemo do zablode občutka vsemogočnosti. Profesor Veronesi žali naravo, poleg milijonov in milijonov he-teroseksualcev in staršev. Naj se omeji na svoje delo onkologa, pa bo za vse bolje.
Tudi v Združenih narodih, Evropski uniji in v mnogih državnih parlamentih se prebija naprej gender ideo-logija.
Želijo izenačiti homoseksualni, biseksualni in transseksualni način življenja s tistim med moškim in žensko. Odkar je v Španiji premier Jose Luis Zapatero legaliziral poroko med istospolnimi, se na rojstnih listih lahko prebere: 'roditeljA'in 'roditeljB'. V zvezni državi Massachusetts v poročnem potrdilu namesto 'mož'in 'žena'pišejo: 'stranka A' in 'stranka B'. Smo pri zakonitem družbenem ustvarjanju (Social engeneering) novega osebka, ki je spolno variabilen. Na Združenje Lot prihajajo starši osemnajstletnic, ki si želijo odstraniti prsi na račun državnega zdravstvenega zavarovanja. To opravijo v dveh minutah. Hitler je proti njim amater, mama in očka pa ne moreta prav nič, ker so hčerke polnoletne. Vendar se genov ne da odstraniti. Spoznal sem osebe, kot je bil, recimo, Perry, ki so asocialne zato, ker imajo genetski spomin na odstranjen penis. Ne vejo več, kdo sploh so.
Toda, če je homoseksualnost moč zaslediti celo med žuželkami, ptiči in sesalci, kako naj jo razlagamo samo z okoljskimi in vedenjskimi dejavniki?
Nobenega znanstvenega dokaza ni, da se posameznik rodi
kot homoseksualec. Poleg tega mislim, da so človeške osebe stopničko višje od ovac - ali to ne drži? Živali sledijo nagonu, človeške osebe razumu. Pri prvem porodu samice hrčkov npr. pogosto pojedo svoje mladiče. Naj to toleriramo tudi pri doječih materah? Če homoseksualnost ne bi bila nič drugega kot neki naravni produkt, bi mar to bilo dovolj, da bi jo naredili za zaželeno? Gejevska afirmativna teorija zagovarja, da je vir stiske družba, ki sovraži homoseksualce. To seveda ne drži in jaz vam to lahko potrdim. Silna stiska je bila v meni, ne zunaj mene. Bil sem popolnoma prepričan, e feminiziran gej, danes pa sem drug človek.
Ostaja dejstvo, da je v naravi homoseksualnost prisotna med nekaterimi živimi bitji, kot so, recimo, orangutani in delfini, ki ne čutijo zaradi tega nobene stiske.
Narava ponuja precej biološko pogojenih stanj, od obsesivno-kompulzivnih motenj do diabetesa, ki pa jih nihče nima za normalne zgolj zato, ker nastanejo čisto naravno. Če dva homoseksualca želita biti skupaj, naj bosta. Toda zakaj se neka številčno tako omejena manjšina poteguje, da bi sprevrgla vse moške in ženske vrednote in popačila tradicionalno družino, ki je temelj katerekoli človeške zveze?
Kaj menite o občinskih seznamih izvenzakonskih skupnosti?
Da obstajajo seznami, ni pa parov. V Padovi, ki je te skupnosti leta 2006 priznala kot prvo mesto v Italiji, na pobudo svetnika Demokratične levice, Alessandra Zana, predsednika Arcigay Veneta, se je do zdaj na seznam vpisalo 50 parov, vendar samo desetina gejevskih, kar pomeni 2 na leto.
Za koliko homoseksualcev, ki ste jih srečali, bi dejali, da so bili srečni?
(Nekaj časa premišljuje). Srečni ... Morda en sam. Toda če je sreča samo telesni užitek, potem jih je bilo veliko. Zame je sreča popolno veselje, ne orgazem.
Vas je kdaj strah, ali je v vas kak sum, da bi spet postali ali da ste še vedno gej?
Vedno. To je trn v mesu. Toda tu v Pescari pogledam naokrog, preden stopim na plažo, pa zaslišim Gospoda, ki mi pravi: "Pojdi, pojdi, saj si ozdravel".
(Avtorpogovora, ki ga je objavil italijanski dnevnik H Giomale 24. julija 2011, je Stefano Lorenzetto. Prevedel ga je Andrej Vončina)
4^_ 10. maja 2012
Bodi človek!
NOVI
GLAS
Povabljeni smo, da začnemo govoriti
Presekati molk
Premišljujem o molku, ki se je razgrnil na zemljo, ko je utihnila živa Beseda Boga. Spravili smo jo na križ in umorili, ker nas je motila in izzivala. Kristusov molk v času njegove smrti in počivanja v grobu se zliva z molkom sodobnega človeka, odrinjenih množic, trpljenja, z molkom o življenju, smislu, ljubezni, človeku in Bogu.
Molk je tudi lahko pozornost, negotovost in veselje v pričakovanju besede. Mnogi tega ne prenesejo, ker so navajeni dobiti vse takoj. Molk je odprtost za dar, na katerega je treba čakati in zanj dozoreti. Koliko stoletij je bilo potrebnih, da se je izoblikovala
\
Beseda mora stopiti na dan z vsem spoštovanjem in odločnostjo.
govorica, ki je mogla ubesediti večno Besedo Boga za najvišji življenjski smisel! Toda, ko je prišla, smo jo utišali, da nam je morala v tišini spregovoriti s svojo ljubeznijo. Skoraj vse upodobitve križa prikazujejo mrtvega Jezusa, v katerem je pogan, rimski stotnik, začutil bližino Božje ljubezni in ga prepoznal za Božjega Sina.
Mrtvi obraz s križa in iz groba želi spregovoriti po nas, da bi prelomili molk mnogih grobov človeštva in posredovali njegovo besedo. Povabljeni smo, da začnemo govoriti. Sveto pismo predstavlja ljudi, ki so živeli strastno in uporabljali močne besede, od Abrahama, Mojzesa, Makabejcev do Petra in Pavla.
Janez Krstnik in mnogi mučenci pričajo o taki drži in moči besede.
Toda v naši civilizaciji smo se naučili posebnega molka. Mislimo si, da bodo drugi spregovorili, zlasti ko se nam zdi nevarno spregovoriti in to zamenjamo s prikritostjo in izmikanjem. Če bi spregovorili, se bojimo, da nas bodo napadli, nam nasprotovali, pošiljali grožnje in nas onemogočali. Ne smemo se bati, Jezus nam je obljubil posebno moč Svetega Duha. Ob njegovi podpori se bomo podali v boj proti neživljenju in krivici ter zavrnili greh, ki nas uspava. Pri tem je pomembna skrb za čisto vest in dar odpuščanja, za notranjo naklonjenost in ponižnost, da priznamo svoje napake in se z vsemi duhovnimi sredstvi, zakramenti, molitvijo, angelsko in človeško pomočjo borimo proti njim.
Kljub toliko milostim tudi med kristjani najdemo
težave molka in neiskrenosti. Z drugim vatikanskim koncilom se je v Cerkvi naselilo veliko več evangeljske iskrenosti in svobode, zaživel je preroški pogum. Toda marsikomu se zdi nevaren, nekatere je strah žive in odprte Kristusove Neveste. Tako bomo morda doživeli zavrnitev s strani duhovnikov, vernikov ali kakšne skupnosti, vendar beseda mora stopiti na dan, z vsem spoštovanjem in odločnostjo. Sveta Katarina Sienska si je upala pogumno stopiti pred papeža in mu povedati, naj se vrne v Rim. To ni razbijaško in hudobno rušenje, ampak skrb za pristnost in iskrenost Cerkve, ki je zakrament odrešenja. Pogum besede in govorjenja pa mora biti povezan s pogumom poslušanja.
Da smo pripravljeni poslušati različne poglede, še posebej, da prisluhnemo mladim z vsemi njihovimi težavami, dvomi, vprašanji, se približamo iskalcem in ljudem, ki so razočarani ob robu družbe, ter ne nazadnje tistim, ki nas napadajo. Nekateri trpijo zaradi življenjskih odločitev in ran, ki so jih povzročili drugi. Ne bi smeli imeti zadržkov se pogovarjati z njimi in jim pomagati.
Samo na hladni molk ne smemo pristati. Ta pa bo presežen, če bomo znali biti v tišini pred Gospodom, da bo v nas vse odprto za njegovo besedo in sporočilo. Pokazal nam bo pot pristnega življenja, pa naj bodo okoliščine takšne ali drugačne. Ne bo nas strah, ker bo on z nami in nas bo vodil v življenje. Noben molk nas ne bo mogel vkleniti v grob. Z Besedo se bomo pogovarjali o vsem, kar nas teži, o naših upanjih, o moči za pogovor in dialog v Cerkvi in družbi.
Primož Krečič
Se še spomnite na Evropsko unijo? - Ob 9- maju, dnevu Evrope
"Astrid/ morda bova nekega dne skupaj"
Ko sem pred časom obiskal Berlin, sem v spominskem parku na ostanku berlinskega zidu opazil napis To Astrid, maybe someday we will be togheter (Za Astrid, morda bova nekega dne skupaj). Sprva se mi je zdelo le izvirno sporočilo zaljubljenca, ki ga je ta visoki betonski zid ločil od njegovega dekleta ali žene, ki je ostala na "nepopisani" strani zidu. Potem pa bolj kot komu je sporočilo namenjeno, sem začel premišljevati, kaj sporoča. Bistvo sporočila je beseda "skupaj". Upanje, da bosta zaljubljenca spet skupaj, je izraz velike ljubezni, ki je dobila mesto na tako simboličnem kraju, da bolj ne bi mogla. Na zidu, ki je na dramatičen in krut način ločil Evropo in svet, se pojavi napis z željo, da bi spet lahko bili skupaj...
Danes najbrž ni prav preveč moderno pisati članke z evforičnimi pridevniki o Evropi kot o velikem skupnem domu, saj so v ospredju finančna kriza in njene nevarnosti, reševanje te ali one prezadolžene članice ter krčenja njenih gospodarstev. Ali so naši predniki sanjali in gradili združeno Evropo samo zato, da bi odžrli zaslužek menjalnicam valut na stari celini? Ali zato, da bi lahko potovali brez potnega lista? Rad verjamem, da se kljub vsem dogodkom na finančnih trgih, ki so se zgodili v zadnjih štirih letih, zavedamo, kaj pomeni skoraj šest desetletij miru in skupnega sodelovanja.
Na berlinski zid lahko gledamo kot na nekaj oddaljenega, ki se nas prav nič ne tiče, saj je od nas oddaljen vsaj 1000 kilometrov, vendar kot simbol združuje in povzema vse tisto, kar je v 20. stoletju negativno zaznamovalo našo celino. Delitve, vojne, moč ideologij, smrt, razvrednotenje človeškega življenja in strah so povzeti v betonskih delih zidu. Tudi zraven nas se je zgodil podoben zid... občutili smo neizprosnost delitve tako v Gorici in Trstu, kot tudi v Istri.
' r ,
Velika vizionarska ideja, ki jo danes poznamo kot Evropska unija, se je začela kot dogovor o skupnem električnem trgu med tedanjim francoskim zunanjim ministrom Robertom Schumanom in kolnskim županom Konradom Adenauerjem. Bila so pozna 40. leta prejšnjega stoletja in to drzno povezovanje je danes prineslo združeno Evropo. Sodelovanje je na stari celini rodilo novo podobo in način življenja. Ta kontinent je posoda, kjer morajo in lahko najdejo svoj življenjski prostor vsi Evropejci. Z očetom te ideje lahko soglašamo,
ko trdi, da "narodom povrnemo samozaupanje, da jih ne pustimo okameneti spričo nevarnosti, da združimo vire naše zahodne civilizacije in tako - ne z vznemirjanjem, temveč v skladu s konstruktivnim načrtom - oblikujemo zapore proti uničevalnim izbruhom" (R. Schuman,
Za Evropo).
Združena Evropa je do sedaj najbolj učinkovit odgovor na mirno in demokratično sožitje med narodi, ki so jih v preteklosti delile ideologije, vojne in morije. Ta projekt ni samo začasna rešitev ali čakanje na nekaj drugega, ampak je dolgoročna rešitev za skupen napredek na vseh področjih. Kot trdi Schuman, Evropa je človeštvu omogočila poln razcvet, zato je tudi ona tista, ki mora pokazati novo pot pluralizma, spoštovanja in sobivanja.
Nahajamo se v občutljivih časih, ko se lahko zdi, da je združena Evropa le mit ali pravljica za naivne. Svoboda ni pravljica in kdor si prizadeva za mir, ni naiven, zato smo vsi prebivalci tega kontinenta dolžni braniti demokracijo in si aktivno prizadevati za svobodno življenje.
Rad si predstavljam, da je bilo tistega novembrskega večera 1989. leta Astrid in njenemu zaljubljencu toplo pri srcu. In tako smo tista Astrid ali pisec sporočila lahko vsi, ki si želimo biti skupaj.
Besedilo in slika: Aljoša Vodopivec
Moj korak za pomlad
Moja pomlad, naša pomlad
Letos pozimi sem slišal hude in težke stvari. O vsem, prav o vsem. Toliko in tako hudo, da mi je bilo težko, strašno težko pri srcu. In ne samo meni. Slovenijo je preplavil plaz mnenj in predavanj, kako je slabo, da smo dosegli dno, da se je vse izpridilo in da stvar ne deluje. Da je treba nekaj storiti, nekaj popraviti. Temu mnenju smo se pridružili tudi vsi ostali, seveda. Kimajočih glav smo ugotavljali, da je stanje
Foto M. Rijavec
Pomlad se ne začne, ko poženejo prvi popki, temveč ko se kdo odloči za pomlad.
brezupno.
Se je od tedaj kaj spremenilo? Nič. Samo bolj smo začeli jamrati in iz našega samopomilovanja je zrasla še večja črnogledost. Še slabše se počutimo. Še bolj smo zbegani in izgubljeni. Jojmene, kot bi tavali po temni sobi in ne bi vedeli, kam. Z vžigalicami v žepu.
Rad imam pomlad. Govori o veliki temi mojega življenja. O tem, da preživi samo tisti, ki je vedno mlad. Ki se nikdar ne postara. In da ima vsak v sebi možnost za to pomlad. Kot češnja, ki, tudi ko je že stara stara, vedno znova na pomlad požene sveže snežnobele mlade cvetove. Ne, pri tej
mladosti leta nimajo nobene zveze. Človek je mlad, dokler rase. Ne v višino, marveč v globino. Dokler išče, dokler se premika. Dokler ne obsedi, dokler ne odneha, dokler se bori.
Pomlad čaka tudi naš svet. Pomlad, četudi je še zima. Ker se pomlad ne začne, ko poženejo prvi popki, temveč ko se kdo odloči za pomlad. Spremembe se vedno najprej zgodijo v srcu. Ko je zunaj še
gromozanska zima, ko divjajo viharji in je mraz, se tam notri že nekaj dogaja, se odloča - za ali proti pomladi.
Tu se začne tudi moja pomlad, pomlad moje problematične družine, moje krute okolice, moje zardele Cerkve, mojega sesutega sveta. V meni. Ker imam najprej jaz možnost za pomlad. In ker je v meni skrita možnost za pomlad tudi tega sveta. Če bi vsako drevo čakalo na drugo, da bi zacvetelo, ne bi nikdar dočakali pomladi. Tako tudi nikdar ne bomo dočakali boljšega sveta s pravimi in trdnimi vrednotami, če jih ne bomo sami začeli živeti.
Tako je brezupno stanje sveta samo zatišje zime, ko se v meni odvija boj med življenjem in smrtjo. Zatišje, ko se svet ustavi in čaka, kaj bom izbral. Od moje izbire je odvisna pomlad. Od tega, ali je moj Gospod vstal ali še vedno počiva v naročju zemlje.
Potrebujemo tvojo vero.
Marko Rijavec
Anonimni pričevalci 20. stoletja (4)
Leonardo Sdasda: "Krščanstvo brez onostranstva nima okusa"
Ta svetovno znani sicilijanski pisatelj, esejist, novinar, politik, pesnik, scenarist in dramaturg se je rodil leta 1921 v Racalmutu pri Agrigentu, umrl pa v Palermu leta 1989. Bil je agnostik, pri svojem razmišljanju pa se je skliceval na razsvetljenstvo. Tudi njega je označeval spoštljiv odnos do Cerkve in krščanstva, kakor je veljalo za prenekaterega zahodnega agnostičnega intelektualca -naj omenim npr. Camusa. Ignoramus et ignorabimus, torej - ne vemo in nikdar ne bomo vedeli: "Nekoč sem zapisal, da če imajo moji verni prijatelji dvome o svoji veri, imam sam dvome o svoji neveri. Ateisti ne obstajajo, ljudje torej, ki bi v vsakem trenutku svojega življenja bili prepričani o neobstoju Boga: o tem problemu nam razum ne more povedati nič dokončnega. Prepričan pa sem, da ne obstajajo niti verniki, ki bi vedno in povsod verovali. Mislim, da se prav v vsakogar, tudi v svetnike, kdaj pa kdaj naselijo grozljivi dvomi”. Da ima v tem oziru prav, nam pričajo primeri sv. Terezije Avilske, sv. Janeza od Križa ali bi. Matere Terezije, pa tudi katoliški pisatelj Bernanos, ki ga je Sciascia izredno cenil, je nekoč dejal: "Moja vera je v 24 urah dvomov na dan, katerim odštejemo eno minuto gotovosti.
To mi zadostuje". Na le-tega se sicilijanski pisatelj sklicuje tudi pri vprašanju smrti, saj je Bernanos na smrtni postelji Boga izzval na neke vrste dvoboj: "To je ena od najbolj vzvišenih misli. Če nas bo namreč smrt zares privedla pred Boga, nam bo on moral izstaviti račun našega življenja. On nam bo moral podati razlage". Nekoč se je znašel na katoliškem zborovanju, kjer pa se v več dneh govorjenja prav nihče ni skliceval na upanje v posmrtno življenje. Sciascia se je
tako spraševal, kaj od krščanstva sploh ostane, brez te težnje po prihodnosti, ki gre onkraj tega sveta. Vera se na ta način zreducira le na neki povprečen, zakasnel in brezvezen socialni in moralni nauk: "Bolj pravična razdelitev dobrin, spolni liberalizem, olajšanje tuzemskih bolečin -
to so vse zadeve, ki jih Cerkev odkriva sedaj, z zamudo in zmedeno. Pri tem pa izgublja obzorje duše, smrti in onostranstva, transcendenco, torej. Prevelik poudarek daje življenju, življenjskim dobrinam, iskanju sreče - katolicizem, ki se priključuje nekemu nedoločnemu radikalizmu". Zdi se, da se tu Sciascia vrača k Pascalovi stavi na obstoj oz. neobstoj Boga: "Vera ne more biti nič drugega kot že dobljena stava. Toda težnja po onostranstvu, upanje v to, da ne umremo, je bistvo neke religije. Če se ne oznanja več tega pričakovanja večnosti, če se pusti ob strani ta napetost, potem postane neka religija podobna humanitarnemu klubu, sindikatu ali politični stranki".
Andrej Vončina