izgledi božjih kazili, oziroma slučaji,
ki niso slučaji.

I. zvezek.

Resnične dogodbe iz najnovejšega časa.

f  (Iz nemškega „Dreihundert Strafgeriehte Gottes“.)

gisal dr. Jos. Ant. Keller,

župnik v Gottenheimu.

m pisateljevim poslovenil J. B.

V LJUBLJANI 1887.

Založil in prodaja bukvar Janez Giontini.

Vo) jZ  ____

hi


/<V= o  3 OtrO  ^6? C,

Natisnil M. Šober v Postojni.

I. Bogokletno, predrzno govorjenje.

1. Znamenja na nebu.

^eto 1883 po vsej pravici zasluži ime leto
potresa. Živo se bode še vsakdo spominjal groz¬
nega prigodka na otoku Iškija, kakor tudi silnega
za tisoč odstotkov hujega potresa na otoku Java,
pri kterem se je skoraj 100.000 ljudi pokončalo
in vže so se zopet čule novice o hudih potresih
okoli Rima, Tivoli, Frascati, Rocca di Papa,
Velletri, Monteporcio itd. Tudi otok Iškija se
že zopet stresa vsled silnih sunkov iz notranje
zemlje prihajajočih. Po drugi strani so pa hude
ure posebno po Napolitanskem silno revščino
provzročile. Ce najnovejši potresi po Laškem tudi
niso nikjer velikanskih nesreč za saboj puščali,
so vendar le povsod razširjali grozo in trepet.
Bog ravno s tem kaže, da mu je le miglaj zadosti,
s kterim vniči uporno človeštvo v svoji prevzet¬
nosti do nebes segajoče v eni sekundi.

Ko je Kristus na križu umrl, je potres po
celem svetu njegovo smrt oznanil, in ob enem

1 *

4

napravil velikanske spremembe. Kedar je sveti
apostelj Pavel v Filipih v ječi sedel, pretresel je
silen potres mesto, odprl duri pri ječi. Verige so
padle Pavlu z rok in prost je bil. Ko so imeli
sv. škofa Ignacija v Antijohiji zaprtega, kjer je
ravno tudi cesar prebival, čutili so po vsem
mestu hud potres. Morje se je celo dvigalo iz
svojih meja in se je po suhem razlilo. Mnogo
ljudi je tedaj potonilo. Tudi leta 263 prišli so
hudi potresi nad to mesto, kjer so veliko množico
kristijanov zavoljo svete vere ne dolgo poprej
pomorili.

Zgodovina arijanizma in njegovega prega¬
njanja katoliške cerkve je vsa čez in čez s potresi
in razvalinami prepletena. Leta 340 zginila so
kar po cela mesta; tri leta pozneje razsula se
je Nova Cezareja tako, da ni druzega ostalo
od nje kakor edino le cerkev, kjer je bil škof s
svojimi zbran. Ko je leta 358 arijanski cesar
Konstanc sklical v Nikomedijo koncil (cerkveni
zbor), razdjal je potres skoraj celo tisto mesto.
Ko so pod brezbožnim cesarjem v Carigradu
vojsko napovedali svetim podobam, prišel je
zopet potres in je posebno v letih 742, 746 in
789 nezmerno škode naredil.

Hud potres čutili so po Nemčiji leta 1517,
kedar je Luter na cerkvena vrata v Wittenbergu
svoj nauk o odpustkih nabil. Francijo je stresal
potres 1580, Švico in Pijemont 1584. leta. Štiri

5

leta kasneje, 1588 čutili so ga s strahom in
trepetom na Ogrskem, na Češkem in Moravskem
leta 1590, na Angleškem 1596, na Laškem pa
leta 1627 in 1688.

Sicer nam pa tukaj pač ni mogoče pečati
se z zgodovino potresov. Resnično pa je, da je
potres ena najbolj groznih šib v rokah razsrjene
božje pravičnosti. Učenjaki si belijo glave o po¬
tresih, pokazati pa le še nič nimajo. Vsa dose¬
danja teorija je še piškava. Ni ga učenjaka, ki
bi jih napovedati znal in ni je moči na zemlji,
ki bi zibajočemu se površju mir zapovedala. Po¬
tresu nasproti je vsa naša moč ničevna! Kedar
se zemlja pod nami tresti in majati začne,
obide strah in groza človeka, ki se nehote ozre
kviško in se domisli, daje  ondi vendar le Eden,
Stvarnik nebes in zemlje, ki vse to obvlada.
Mornarje vihar, ljudi na suhem pa potres moliti
uči.

2. Kedo bi si želel take osode?

Dne 13. septembra 1866 dala je božja pra¬
vica izgled, ki zadosti jasno govori, kako grozno
da se pravični Bog maščuje nad bogokletstvom
doprinešenem njegovemu presvetemu imenu ali
pa blaženi devici Mariji.

V Pittsburgu sedela sta zaprta konjsk tat,
Thompson in tovariš, ki izvestno tudi ni bil

6

naslednik svetnikov. Pogovarjala sta se o verskih
rečeh in Thompson ni le popolne nevere pove¬
ličeval, temveč je tudi še silno razžaljivo in
sovražno o Bogu in veri govoril. Tovariš njegov,
če tudi kaznjenec, ga je svaril, naj ne kvasi tako
nesramnih, ker je vendar božja narava Jezusova
v sv. pismu dokazana. Na to je pa Thompson
tako grozovitno Boga, Jezusa Kristusa in presveto
mater Marijo preklel, da se mi pero ustavlja,
zapisati kletev. Pravični Bog pa tudi ni odlašal
maščevanja za gorostasno razžaljenje, ktero je
vjetnik Sinu Božjemu in njegovi Materi napravil.
Komaj je nesrečnež dobro izgovoril brezbožno
kletev, je na stolu omahnil in ga je mrtvoud
zadel. Oči so mu stopile venkaj, prokleti jezik
mu je jel otekati, udje so mu pa kar odreveneli.
Takoj so poslali po zdravnika, toda kaj je hotel
ta pri tako očitni kazni božji, čez 24 ur stopil
je blazni človek pred sodni stol Tistega, kterega
je še nedolgo poprej tako zagrizeno tajil in kte¬
rega je predrzno po glavi udaril (na podobi).
Kdo le bi si želel take osode tu in — tam?

3. Obmolknil je!

Luteranski list „Neuenburger Ztg.“ prinesel
je sledečo novico: Janez Ritter, brezveren in
silno nesramen človek, ki je ob vsaki priliki po
krivem prisegal, bahal se je nekdaj v Diirrgrabnu

7

v nekej krčmi v pričo več drugih gostov, da se
prav nič ne boji Boga z naj večjem preklinj e vanjem
obsuti. Dokazal je svojo trditev s tem, da je jel
neznansko grdo in ostudno preklinjati božje ime.
Družabniki so se kar spogledovali. Ali glej, pre¬
klinj evalec je vtihnil. . . . migal in migal je z
ustmi, glasu pa ni mogel nobenega več iz sebe
spraviti.

4. In vendar je mogel!

Dogodba, ki se je leta 1860 spomladi na
Francoskem v okrožji Seli’ lure prigodila je bila
tudi živa priča neskončne božje pravičnosti. V
nedeljo je bilo, ko je družba mladih postopačev
med službo božjo v bližnji krčmi popijala. Pozva¬
njanje med povzdigovanjem je enega teh malo¬
pridnežev tako razdivjalo, da je začel nepopisljivo
preklinjati Boga, Mater Božjo, sv. Rešnje Telo,
mašnika in vse, kar je s temi v zvezi. Krčmar
in krčmerica sta si zastonj prizadevala bogokletje
ovirati. „0 le nikari se ne trudita", vsklikne
bogokletnik, „Vašega Boga se tako prav nič ne
bojim, ker dobro vem, da ni druzega nego ničeva
reva. Če je res kaj vreden, pa naj mi zabrani,
da sedaj-le tega-le kozarca vina ne bom mogel
sprazniti!" Dvignil je čašo in jo je ravno hotel
na usta djati in izprazniti, kar se opoteče, obledi
in se mrtev zgrudi.

8

5. Prost brez Sina.

Dne 27. avgusta 1885. leta bili so prebivalci
Meweške kaznilnice (v Iztočni Prusiji) v domači
kapeli pri službi božji zbrani. Med njimi je bil
tudi glasovit tat in ropar Reppingg (Repnik).
Pridiga je bila osnovana na podlagi: „Ako vas
Sin oprosti, ste še le popolnoma prosti 1 '. Ko so
šli po službi božji kaznjenci iz cerkve, pravi
Reppingg svojemu tovarišu na uho: „ Jaz bom
pa ,črnemu 1  (duhovnika) dokazal, da človek tudi
brez Sina lahko prost postane. “ V prvi noči na
to skušal se je osloboditi iz celice v četrtem
nadstropji, za kar je vže dolgo časa priprave
delal. Križe v oknih je toliko prepilil, da se je
s težavo skozi splazil; navzdol se je pa po vrvi
spustil, ki jo je večinoma sam iz tiste preje
spletel, kar jo je iz rjuh in druzih odpadkov
dobil. Ni še bil na polovici pota proti zemlji, ko
se mu vtrga vrv. Reppingg je padel, kamor se
je spustiti mislil, in si je pri tistej priči vrat
zlomil.

6. Jako krepak dokaz, da je Bog vladar sveta.

Poleti 1805 sprehajal se je bogat gospod
anglešk grajščak po svojemu polju in ogledoval,
kako je že žito kaj zrelo. Dež je malo porosil,
in to se grajščaku nikakor ni prav zdelo. Za¬
režal je: „Prav skrajni čas je že res, da Bogu

9

vladarstvo sveta vzamemo, ker prav nobenega
razuma več zanj nima. Jaz sam bi bolje vladal."
Ni še dobro izgovoril, kar predrzneža mrtvud
zadene, da se je na mestu mrtev zgrudil.

7. Blisk je izvršil kazen.

Dva nesrečna kmeta sta se preveč napila
ter sta jela nesramno gobezdati o sv. veri. Ker
so ju drugi pivci še spodbadali k temu z odobra¬
vanjem in krohotom, jima je greben predrzne
nesramnosti vedno bolj rastel. Celo Stvarniku
nista prizanašala v svojem čelestanji. Pomišljal
sem se, ali bi kaj zapisal tistega nesramnega
govorjenja ali ne; toda ker je jako podučljivo
in ob enem v svarilen izgled, da se neskončno
sveti Bog ne da zasramovati — naj bo.

„Saj ni Boga!" vskliknil je prvi. „Ce je pa
v resnici, naj mi pa noge zdrobi!" Pijance je
pri teh besedah groza spreletela — smejali so se
pa vendar-le.

Drugi je hotel prvega predrzneža še preko¬
siti: „Da, da, če je, naj mi le kar glavo odtrga!"
zakričal je nesramnež.

Snopsarji so mu tleskali in „dobro! dobro!"
klicali.

Kmalu na to napravilo se k hudemu vremenu.
Blisk se je trgal in križal za bliskom in gromelo
je, kakor bi se imela zemlja raznesti.

10

Pijanci so se pozgubili; vsak je bitel po naj¬
krajši poti domu, preden se ploba vlije.

Tudi bogokletnika vbereta pot pod noge,
toda nista prišla daleč. Silna strela položila ju
je po tleh. Prvemu je zdrobila noge, drugemu
je pa glavo od telesa odtrgala. Le za spoznanje
se ga je še držala. Tovariši bogokletnikov so se
zavzeli nad tolikanj jasnim odgovorom božje
vsegamogočnosti. Kolikor jih je bilo, vsi so šli
še tisti dan k spovedi in 'so pokoro delali.

To se je zgodilo na Francoskem.

8. „Miserere“ in „Libera“ v krčmi.

Pri sv. Ivanu na Koroškem imeli so v ondašnji
gostilni dne 20. oktobra 1878 ženitovanje, na
ktero so tudi „prežovci“ prišli. Med poslednimi
nam je omeniti blizu 301etnega čevljarskega po¬
močnika, ki seje posebno odlikoval po nezmerni in
strastni pijači. Vže so ga moči zapuščale, piti pa
le še ni nehal. Konečno ga je pa vendarle zma¬
galo, da se je s polno čašo, ki jo je krčevitov roki
držal, s stola zvernil. Med tem, ko je nezmerni
človek pijan na tleh ležal, peli so mn tovariši
njegovi „miserere“ in pa „libera“; eden tovarišev
gaje pa poskušal zopet na stol spraviti. Posrečilo
se mu je in pijani čevljar jel je sam mrmraje
pevcem pomagati. Toda vže čez malo časa vtihnila
so mu predrzna usta. Ker mu ni bilo nič več

11

mogoče pri mizi vzdržati se, omahoval je do
bližnjega kota, kamor se je vlegel, češ, da ne¬
koliko počije. Ko ga gre čez nekaj časa eden
tovarišev budit, našel je mrtvega. Srce mu je
počilo.

9. Nebesa na prodaj.

V Pfalcu ob Renu sedela sta dne 18. maja
1865 leta v vasi O. katoličan in protestant skupaj
v krčmi, kjer sta se pri poliči skušala, kedo da
bo bolj čez vero zabavljal. Govor zanese ju tudi
na nebesa. Prvi pravi: ...Jaz moj delež v nebesih
jako poceni prodam.“ Drugi pristavi: ,,Jaz dam
svojega zajeden groš.“ Komaj je dobro izgovoril,
se je vže s stola prekopicnil — mrlič. Drugemu
bogokletniku jelo je slabo prihajati. Brž je poslal
po zdravnika, ki mu pa tudi ni mogel pomagati.
Vže čez malo ur je umrl.

10. Moli in delaj za vsakdanji kruh.

V Lijonu na Francoskem živel je pred več
leti čevljar, ki je imel srečo pri svojem podjetji.
Nekega dne prinese mu dekla imenitne družine
dvojico čevljev popravljat. Vstopivši se čevljarju
sladko nasmehlja, rekše: „Že zopet raztrgani
čevlji. Joj vendar, koliko gospoda v teku leta
obutve potrga. Toda kaj hočemo, saj vi čevljarji
tudi Boga prosite za vsakdanji kruh." „Kaj, da

12

bi jaz za vsakdanji kruh molil'?“ začudi se za-
ničevaje čevljar, že mnogo let se mi kaj tacega
niti sanjalo ni! Tudi mi tega ni treba, kajti jaz
si svoj kruh sam zaslužim!“ Dekla se je takih
besedij prestrašila in je šla svojo pot.

Čevljar je bil vže pred nekaj leti dobil v
roke novoverne knjige, ktere pod krinko izobra¬
ževanja nezadostno izobraženemu čitatelju vero
v Boga in krščanstvo na jako fin način polagoma
iz srca trgajo. Ošabni rokodelec bi bil tudi ne¬
izrečeno rad za olikanega veljal, kakor je bil
spisatelj dotične knjige. Zato je njegove zapeljive
nauke kar sceloma požiral. Ko je bil tako o
raznih rečeh „podučen“, jel se je kmalu tudi v
dejanji in v besedah po tem ravnati. Prav iz
tega vira zajel je tudi svoje gobezdanje nasproti
dekli, kar je bil že poprej mnogokrat povedal
in pozneje še večkrat ponovil. Toda čujmo, kaj
se je zgodilo.

Dve leti na to je zbolel. Požiralnik mu je
bil silno zatekel. Kolikor so si tudi zdravniki
prizadevali, da bi mu bili otok pregnali, vse
skupaj ni prav nič izdalo. Oteklina je bila vedno
silneja in konečno tolišnja, da vže niti drobtine
ni mogel več požreti. Edna kaplja vode z vinom
zmešane, ktero so mu notri spustili, hotela ga je
vže zadušiti. O kaj bi bil mož dal, ko bi bil
mogel od kterikoli jedi le toliko vase spraviti,
kolikor je knoflična glava velika. Toda tudi tega

13

za celi svet ni bil vstani. Deset dni vže ni mogel
niti drobtinice povžiti, da bi si bil potolažil
silno lakoto — sicer je bil pa na celem telesu
zdrav.

Tako je ležal nepopisljivo žejin in lačen v
smrtnih težavah ter si je obupno vil roke. Sedaj
so mu jele hoditi na misli njegove poprejšne
nesramne in ohole besede in večkrat je zdihoval:
„Oj, ko bi imel le za vsak dan kruha zadosti.
Toda pravični Bog, kterega sem pregnal iz svojega
srca, mi ga je odtegnil! Otroci spominjajte se
mene, in pomnite, da se Bog ne da nikomur zasra¬
movati. Oče naš, daj nam danes naš vsakdanji
kruh. Te prošnje ljubi otroci nikdar ne pozabite!“

Cez malo Časa umrl je mož lakote in še celo
nebeškega kruha, kruha angeljev ni mogel sprejeti.

11. Pogodba s hudičem.

Švicarski protestantski list ,,Berner Bote“
sporočal je iz Frutigna sledeče: ,,Mlad človek,
čegar ime se iz ozirov na stariše in sorodovinstvo
zamolči, preklinjal je nekega večera v pijanosti
Boga. Med drugimi je tudi kvasil, da je sklenil
s hudičem pogodbo, da ga bo sprejel proti dobri
plači za druzega kurjača v peklu v službo. Drugo
jutro našli so mrtvega na postelji/ 1

14

12. In vendar ne spi.

Iz Bixdorfa pri Berolinu sporoča se „Fremden-
Blattu": „V Budova leži že od velike noči (1866)
neki kmet na čuden način pohabljen prav tako,
kakor se je naslonil na velikonočni ponedeljek
zutraj domu prišedši. Zavalil se je bil v velik
naslonjač, kjer je glavo nazaj naslonil. Tako je
ostal in odrevenil, ter si ga noben človek ne
upa na drug kraj prenesti. Sope le po malem, da
se komaj čuti, premikati in govoriti pa prav nič
ne more. Ne pozna nikogar ne in — vedno le
spi. Zdravnik kane mu vsako jutro nekaj kapljic
mleka v usta, da ga pri življenji obrani. Na
dvorišči ga straži velik domač pes, da ga ljudje
preveč ne nadlegujejo z obiskovanjem. Ljudje
pravijo, da bo spal do leta osorej za kazen svojega
zasramovalnega govorjenja. Na veliko soboto po-
poludne je še oral, ko je že večernice odzvonilo.
Ljudem, ki so ga opominjali, da naj popusti delo,
je odgovarjal: „Oni-le tam gori spal bo tako ali
tako do leta osorej. Kmalu se popeljem v mesto
po — gnoj!“ Proti jutru na veliki ponedeljek
peljal se je zgodaj memo razsvitljene katoliške
cerkve sv. Mihela, kjer je z gnojnimi vilami v
roki vstopil in zaničljivo zavpil: „Dolgo ga bo¬
dete čakali, če nanj čakate, kajti ta bo spal do
druzega leta!“ —

Zagrozil se jim je še z gnojnimi vilami in

15

odšel je. Domu prišedši vlegel se je na stol,
zaspal je in se še sedaj ni zbudil.

13. Bog nevero kaznuje.

Naslednja resnična prigodba nahaja se v
nekem švicarskem koledarji.

V soboto večer pred tretjo adventno nedeljo
1850. leta sedeli so pivci v neki gostilni prav
pozno v noč. Igrali so in pa kvantali. Tudi
gostilničar in njegova soproga sta se rada pri
družbi mudila. Ko so že vsake vrste marnj za¬
dosti nabrili, pravi gostilničar, ki je bil še jako
mlad in v vasi vendar že veljaven mož: ,,Kdor
izmed nas veruje, da ni Boga v nebesih, dvigne
naj roko!“ Ob enem dvignil je tri prste svoje
žene ob splošnjem krohotu kviško. Tudi nekaj
druzih rok švignilo je kviško. Pozno so se raz¬
šli. Krčmarja spala sta v spalnici, ki ni imela
peči in so jo z žrjavico greli. V nedeljo zjutraj
ni bilo nobenega na pregled, ne njega ne nje.
Šestletna hčerka šla ju je klicat, pa ji nista dala
nobenega odgovora. Domači so jo jeli odganjati,
češ, tiho bodi, ata in mama sta šla pozno spat,
pa sta še trudna. Ker je spalnica po pridigi
tudi še zaprta ostala, poslali so po ključarja, da
je prišel vrata odpirat. Sedaj se je še le poka¬
zalo, kaj da je bilo. Roditelja sta ležala kakor
mrtva. Hitro so poslali po zdravnika, ki se je

16

takoj izjavil, da sta zastrupljena po ogljencu.
Žene niso mogli nič več oživiti; vsak poskus je
bil zastonj. Mož ni bil še mrtev in. so ga tudi
zopet v življenje spravili. Znamenito pa je pri
vsem tem to, da je vedno tri prste desne roke
v usta nosil in grizel. Zdravniki so se bali, da
bi si kakega člena ne odgriznil in so mu morali
s silo zabraniti. Zavednosti pa vendarle ni več
dobil in je čez osem dni umrl, Pokop njegov je
bilo prvo delo ondašnjega novega župnika. Cez
malo dni zbolel je premožen kmet tiste vasi, ki
je bil tudi med tistimi, ki so v gostilni roke
dvigali, da ne verujejo, da bi bil Bog v nebesih.
Tudi ta je nepričakovano hitro umrl. Četrti
vdeleženec je tudi za smrt zbolel. Več dni se
ni vedelo, kaj bo z njim. Konečno seje le zlizal.
Petega vdeleženea je vse to tako pretreslo, da
je od tistega trenotka jel jako pogosto v cerkev
hoditi in se je večkrat britko zjokal. Ljudje so
se soglasno izrekli, da je tukaj Bog sam sodil!
Bog kaznuje nevero dostikrat že na tem svetu,
na onem pa vedno, kajti kdor ne veruje bo po¬
gubljen. (Mark. 16. 16.)

14. Vse skupaj ni druzega nego komedija.

Leta 1884 pozimi pokopali so v velikem
Laškem mestu H. mladega katolika, ki je bil
deležen velike milosti božje, da je pred svojo
smrtjo še sv. zakramente prejel.

17

Po pogrebu šlo je nekaj pogrebcev v bližnjo
gostilno pit. Katoliki so se veselili, da je ranjki
tako lepo sklenil, kajti prav veliko je vredno kdor
more pred svojo smrtjo svete zakramente prejeti.

Kar vstane katolik, kije šel ranjkemu tudi
za pogrebom, sicer se pa za vero ni dosti brigal.

Cerkev mu je bila že mnogo let deveta briga
in prav tako tudi prejemanje sv. zakramentov.
Pridvignil je klobuček in pokazal s prstom na čelo
rekoč: „Bedaki taki, kakor ste! Tu notri-le moja
pamet mi pravi, da je vse (prejemanje sv. zakra¬
mentov namreč in hoditi v cerkev) gola kome¬
dija. Ali mislite, da bom res tako neumen in bom
kaj takega verjel."

Katoliki so ga svarili, da naj molči, ker je
silno pregrešno tako predrzno in bogokletno go¬
vorjenje.

Glejte, vže čez teden dni na to, prav ob tisti
uri, kedar je tako nesramno zabavljal čez sv. vero,
zadel gaje mrtvud, mrtvud moža, kije bil zdrav
kot riba in vesel kot ptica pod nebom. Kaj je
bilo tedaj z njegovo pametjo? Toda dosti o tem!
Vprašam le, ali je bil to zgol slučaj ali pa —
prst božji?

15. „Rajši bi bil Boga zadel."

Kako nujno pravični in neskončno sveti Bog
preklinjevalce svojega svetega imena kaznuje,
kaže sledeča dogodbica iz Bernskega kantona na

2

Prst božji. I.

18

Švicarskem, kjer se je pripetila meseca avgusta
1882. leta. Triji možje so po Simenški dolini
lovili. Kar eden izmed njih. za zajcem pomeri,
sproži in pesa svojega prijatelja zadene. Jako
lepa žival se je stegnila. Nespretni lovec ves
divji zarad te lastne nerodnosti, vsklikne opra¬
vičujoč se bogokletno: „Kajši bi bil Boga zadel!"
Lastnik pesa ga je posvaril zarad takega govor¬
jenja, bogokletnik je pa ravno te besede se trikrat
ponovil. Ko jih v tretje izgovori, zgrudi se ob
enem mrtev na tla; zadel ga je mrtvud. Postal
je po celem telesu črn, kakor murin. — Le nikari
se ne motite, Bog se iz sebe ne da norčevati!

16. Z Bogom se ni šaliti.

Dne 17. maja 1883 se je na Dolenjeavstrij-
skem v Niederlajsu oblak utrgal, hiše in polje,
vse je bilo pod vodo, setev je bila pa na daleč
okoli z glino in posipnino pokrita. Hiša, ki je
treščilo vanjo, je pogorela, vinograde je pa zopet
toča tako zbila, da o kakem pridelku niti govora
bilo nij! Kljubu vsej tej nesreči pa v sosednjih
vaseh le niso nobenega pravega usmiljenja do
nesrečnikov občutili, ker so sploh trdili, da je bila
to kazen božja, ktero so si ljudje vže stokrat
zaslužili; kajti ne dolgo pred tem zametali so
bili pot k cerkvi s svojim poljskim orodjem tako
do celega, da ni bilp nikomor mogoče tjekaj priti.

19

S ploho, hi se je iz utrganega oblaha vlila, si
je Bog pot v svojo hišo zopet pometel.

Da se z Bogom nikdar ni šaliti, in naj člo¬
vek še tako modro po svoje vkrene, razvidi se iz
sledeče dogodbe, ki so jo doživeli leta 1882 pri
Oberplanu na Češkem. Ondašnjim kmetom je
žito tako lepo kazalo, da so iz same prevzetnosti
že govoriti začeli: „Le toča bi nam še lahko

pobrala pridelek, druga reč ga nam nobena več
vzeti ne more; ker smo se pa tudi proti toči
zavarovali, nam toraj niti Bog več vzeti ne
more!" Kako so se prevzetni kmetje vendar
všteli. Žito je prekrasno kazalo in o svetem
Antonu Padovanskem, ko si je vsakdo že mislil,
kdo zna kako da je na trdnem, padla je slana in
je žito ravno v cvetji stoječe kar od kraja pobrala.
Vzela ga je tako do čistega, da ljudje niti semena
niso dobili! G-lejte vendar je Bog še nekaj narediti
mogel. Le nikari ga ne skušajte!

17. „Naj Bog hoče ali pa ne!“

Leta 1884 naročil je tam gori na Nemškem
nekdo znanemu železniškemu sprevodniku, da bi
mu v bližnjem mestu, kamor se uprav službeno
pelje, nekaj opravil. „Bom že", pravi sprevodnik,
„pojutranjem bodete zaželjeno reč že v rokah
imeli." ,,No pa zdravi ostanite, čez tri dni toraj,
če Bog d&!" „Naj Bog da ali ne!" zasmehne se

2 *

20

sprevodnik. „Ne prijatelj, to ni tako. Božja volja
bo, ali se bodete povrnili zdravi ali ne.“ „Jaz
Vam pa še enkrat rečem, da bom pojutranjem
vže tukaj s tem, česar želite, naj bo božja volja
ali ne“, povdarja nesramni klafač in se odpelje.

Drugi dan se je vlak ponesrečil, s kterim
se je vozil. Ce bi bil ostal na predpisanem mu
mestu, bi se bil labko rešil s tem, če bi bil z
vozu skočil. Toda na poslednji postaji vtihotapil
se je bil v kupej za popotnike in je ondi zaspal,
kjer so ga po polomu nezrečeno premečkanega
in mrtvega našli. Posebno razmesarjen mu je
bil obraz, da bi ga niti poznati ne bilo, če bi
ne bil imel službene obleke. Spodnja čelust in
jezik bila sta mu odtrgana. Na tak grozoviten
način ga je Bog kaznoval, kteri je ob enem do¬
kazal, da se brez njegove volje sprevodnik ne
bo povrnil!

18. Obsedeni krojač.

V zapadne Prusije malem mestičku Brotznu
sedel je leta 1880 krojač K. v družbi nekterih
znancev v gostilni. Mož je hotel biti dovtipen
in pravi: „Kaj, ko bi sedaj-le kterega izmed nas
hudič obsedel. Joj, to bi se vam pačil! Morebiti
tako-le!“ Pri tem se je začel svojim družabnikom
pačiti, da so se mu kar na glas krohotali in on
sam z njimi vred. čez malo časa na to jela so
se pri krojači K. kazati znamenja blaznosti, kterih

21

je bilo od dne do dne več, dokler ni popolnoma
pameti zgubil. Tako je neki grozen videti in
tako se grdo pači, da posebno otroci vselej s
krikom in strahom odlete, kedar ga vgledajo.

19. Bog kaznuje preklinjevalca svojega imena.

V Pensilvanskem selu Jenkintown umrl je
leta 1884 preklinjevalec božjega imena s tako
hitro smrtjo, da se je to ljudem na daleč okoli
prav čudno zdelo. Dne 14. januvarja omenjenega
leta naročil si je Lemuel Tomaž, 601etni mizar,
kterega so kot zaničevalca vere na daleč okoli
poznali, v družbi nekolikih tovarišev v Kolema-
novem hotelu dobro kosilo, pri kterem so po
možnosti čez vero zabavljali in celo Boga zasra¬
movali. Med vsemi se je pa skrinjar Tomaž od¬
likoval. Da bi staro in lepo krščansko navado
še bolj zasramoval, jel je čvekati nesramne besede
v podobi molitve pred jedjo, kar je, to seveda
njegove prijatelje nezmrno veselilo. Eden se je
celo oglasil: ,,Trinajst nas je, kakor pri zadnji

večeriji. Dajmo in predstavimo jo.“ ,,Bravissimo“
vsklikne stari Tomaž in še neko ostudno bogo¬
kletje pristavi, ki je bilo tako strašno, da je
navzoče groza otresla. Ni ga še dobro izgovoril,
kar postane smrtno bled, z roko se pa za glavo
zgrabi, češ kako ga je hudo boleti jela. „Bojim
se, da je to v resnici moja zadnja večerja", stokal

je Tomaž in se je dal domu prenesti. Doma je
rekel, da mu je bilo, kakor če bi ga kedo hudo po
glavi vdaril. čez nekoliko časa je zaspal; drugo
jutro našli so ga mrtvega. Obraz mu je prečudno
spačen, oči so mu iz votlin venkaj stopile. Na
vse je napravil utis, kakor če bi bil v svojih
poslednjih trenutkih gledal grozno prikazen, ob
ktere navzočnosti je umrl. Je že res, da Bog
ne kaznuje vsakega preklinjevanja in vsake grde
besede takoj na mestu. Prav tako je pa res, da
se tu pa tam prigode slučaji, ki vsakemu, kdor
ima ušesa da sliši, svarilo kličejo: ,,Stari Bog
še živi in se ne da zasramovati!“

20. Zasramovalec vere pade s strehe.

Dne 27. oktobra 1884 popravljal je 701etni
zasramovalec vere, ki se je sicer z zidarstvom
pečal, v neki vasi na Loreni streho. Memo pride
star ubožec njegovih let, opirajoč se na berglje.
Sel je k spovedi. ,,Hej, prijatelj, zakliče zidar,
ali hočeš še moje grehe, da se jih namesto mene
spoveš?' 1  ,,Namesto da me zasramuješ, pazi rajši
na svojo lestvico."

Četrt ure pozneje zvalil se je stari nepo¬
boljšljivi zasramovalec s svojo lestvo vred na tla.
Glavo si je razbil in pleče se mu je strlo. Na
vseh svetnikov dan je nesrečnež umrl, in je
dosegel popred še milost božjo, da se je svojih

23

grehov sam spovedal, ne da bi bil to kdo drng
mesto njega opravil. Vsak pa, kdor ga je poznal,
je rekel, da je bila to očitna kazen božja možu
za njegovo zasramovanje vere. Bog je sicer
prizanesljiv in dolgo čaka na pokoro, šaliti se
pa s saboj ne da.

21. Kako je nekdo umrl, ki se je iz cerkvenega
izobčenja norčeval.

,,Katholik“ je leta 1883 sledeč jako zanimiv
dogodek objavil. Na Belgiškem zbrali so se v
nekem kraju razni državi sovražni učitelji na
konferenco. Med njimi je bil tudi eden, ki se je
posebno odlikoval po predrznem zasramovanju
božjega imena. V sredi govora zvlekel je liberalni
list ,,1’Etoile belge“ iz žepa ter je pričel še huje
kar na vse usta zabavljati čez katoliško vero,
kakor je to pri takih ljudeh že navada. Na to
vstane, gre k jednemu svojih tovarišev, kterega
s komolcem sune rekoč: ,,Kaj praviš, ljubi moj?
Kaj ne, oba sva iz cerkve izobčena; oba bova
toraj nekdaj radost imela, da se bodeva skupaj
v peklu cvrla." — izgovorivši omahne in se na
tla zvali. Pri priči je umrl.

22. Kolera ga je pobrala.

Ko je leta 1854 kolera, ktera se že zopet
letos napoveduje, po Laškem grozno gospodarila

24

in nepopisljivo veliko žrtev zahtevala, živel je
v Rimu delavec, čegar ime je sicer stalo v krstnih
bukvah, ki pa sploh o kakem katoliškem življenji
ni hotel prav nič slišati; pač pa je bil ponosen
na to, da so ga prištevali med prave liberalce.
Z največjim zasramovanjem grozovitne kuge, ali
bolje rečeno Boga samega, ki to strašno šibo
božjo tu pa tam nad nami zavihti, da nas k
pokori in nravnemu življenju opominja, podal se
je omenjeni delavec v gostilno, kjer je čašo kolere
zahteval. Mislil je pa na vino. Dobil ga je. V
zavesti svoje liberalne moči zgrabi steklenico in
pije. Toda kletev njegova predrla je oblake; kar
je zahteval je tudi pošteno prejel. Komaj je
vina enkrat požrl, vže je čutil grozne bolečine v
telesu. V nekolikih urah vže stopil je z Bogom
nespravljen pred večnega sodnika, od kterega je
prejel zasluženo plačilo.

23. Kako je neverec kolero premagal.

Leta 1850 je bila v Heiligenstadtu na Nem¬
škem silno huda kolera. Po Vendskih ulicah je
skoraj kar pometla. V eni hiši so vsi ljudje po¬
mrli. Kupil jo je takoj na to prav za majhne
novce nek nožar, ki je do tedaj gostoval. „Hiše
bi jaz ne bil kupil, pravi mu nekdo; posebno bi
se pa sedaj že na noben način tjekaj ne preselil,
ker prav ondi kolera silno divji. “ Nožar, povsem

25

neveren Tomaž, predrzno odgovori: „Naj! bom
vsaj videl, ali bom jaz koleri kos ali ona meni."
Se tisti dan se je v hišo preselil, kjer so ga
drugo jutro z ženo vred mrtvega našli.

24. Kako sta umrla dva klafača.

Pisalec teh vrstic je sam doživel, ko je nekdaj
neki napol izobražen „ učenjak" o katoliških po¬
grebih opazko napravil, da naj bi se odpravili,
ker vedno vzbujajo Žale misli in celo misli na
smrt o človeški duši. „Le pazite, odgovoril sem
mu, da pri Vašem pogrebu niti jednega duhov¬
nika ne bodete imeli." Mož se je kmalo na to
v drug kraj preselil, kjer je zbolel in nepreviden
umrl. Vrlo malo ljudi mu je šlo za pogrebom.

Poznal sem tudi še druzega klafača, ki se
je rad iz vere in cerkvenih obredov norčeval.
Posebno *je imel pa na mrtvaške sprevode piko.
Ko je umrl je imel razven duhovna le jednega
pogrebca in ta je bil grobokop.

25. Nekaj povesti o hudi uri.

Alban Stolz, slavnoznani nemški pisatelj ob¬
javil je v svoji knjigi „Schreibende Hand" sledeče
male dogodke, ki so mu jih ljudje povedali, kteri
so se mu povsem verodostojni zdeli:

26

Iz Slezi j e. Leta 1872 imeli smo pri nas
silno hudo uro. Ako smemo časnikom verjeti, je
le v okrožji petih milj 15krat treščilo. V tej
hudi uri šel je v Vratislavi po Brigitski cesti
ključarski pomočnik in je nekomu rekel: „ Dan e s
pa sv. Peter prav slabo strelja." Komaj je iz¬
govoril, ga že strela pobije.

Iz Bavarske.  Preklinjevalca, ki si je po¬
sebno ob duhovščino svoj jezik jako rad brusil,
so ljudje večkrat opominjali, da naj vendar nikari
tako grdo ne laže. Toda na vsa taka opominje-
vanja imel je vedno pripravljen odgovor: ,,Ce
ni res, pa naj me strela iz jasnega ubije!“ Ne¬
dolgo na to šel je na polje snopje vezat. Jasno
je bilo in le en sam oblaček plaval je na nebu.
Kakor bi gori pogledal, švignila je iz tega strela,
prva in poslednja — in je moža ubila. Nebo je
prej in pozneje jasno ostalo.

Iz Avstrijanskega.  V D. ob IJonovi so
fantje kegljali. Napravilo se je k hudi uri in
krčmar pride k njim ter jih prosi, naj bi nekoliko
prenehali in šli z njim v sobo molit. Imeli pa
so med seboj brezbožnega klafača, ki se je oglasil
rekoč: „Ej, kaj bomo molit hodili, saj tu gori
nad nami tudi kegljajo. Komaj je izgovoril brez¬
božne besede, kar se silno zabliska, da je kar
oči jemalo in puh vse okoli stoječe na tla podere.
Vsi so se zopet zdramili, klafač je pa mrtev
obležal. Treščilo je vanj!

27

Joj, koliko sličnih slučajev bi še lahko na¬
šteli! Pisatelju „Leona“ pripovedoval je lansko
leto 1885 nekdo o možu, ki je po krivem prisegel.
Ne dolgo po tem ga je pod milim nebom strela
ubila. Osoba, ki je to pripovedovala, si je bila
z ubitim v sorodstvu. Kako mu je bilo pri srcu,
si pač lahko mislimo. Kaj pa še le nesrečni ubiti!

26. Prebrisani krovec.

Na Severonemškem krili so zvonik s Škrlji.
Kako nevarno da je tako delo, je pač obče znano.
Jednemu krovcev je spodletelo vrh zvonika, in
je doli padel. Brez ugovora bi bilo po njem, če
bi Bog ne bil hotel pokazati svojega neskončnega
usmiljenja, ob enem pa tudi, kako da tega lahko
vniči, kdor njegove milosti ne pripoznava. Krovec
je padel tako čudovito doli, da ni popolnoma na
tla priletel. Hitra pomoč ga je rešila. Ko ga je
prvi strah minul, obstopijo ga njegovi prijatelji
in ga vzamejo s saboj v gostilno na okrepčanje.
Mnogo so pili in kedar je prišel nov gost, moral
je krovec iz nova pripovedovati, kako je padel.
Vselej je pa končavši pristavil ,,hvala Bogu“.
Sčasoma pa, ko mu je žganje v možgano zlezlo,
jel je gobezdati, da se ima pač edino le sam
sebi zahvaliti, da se je tako čudovito rešil: ,,Le
glejte tovariši, pravi neslane, ko tako doli letim,
sem premišljeval, kako bi se obrnil, da bi bilo

28

bolje, in res sem se tako zasukal, da sem na tla
priletel, kakor sem si želel.“ Tovariši njegovi
so neverjetno zmajevali z glavami, pijani krovec
se je pa pridušal, da je tako in nič drugače in
da sedaj že ve, kedar bi zopet kam padel, kako
se mu je zadržati. Ob pozni uri so se razšli,
pijanca so pa na klopi ležečega pustili. Ponoči
se mu je o njegovi nesreči sanjalo. Zopet je na
zvoniku in padel je, toda sedaj ne z zvonika,
temveč le s klopi na tla. Ljudje, ki so slišali
ropot, hiteli so v sobo, kjer so krovca mrtvega
našli. Božja kazen je bahača prav tisti dan za¬
dela, kedar se je božja milost nesrečneža usmilila.
O naj se nikdo ne moti, Bog ne dopušča, da bi
se ljudje šalili z njim. Neskončno je sicer po¬
trpežljiv in usmiljen, toda kdor na njegovo usmi¬
ljenje greši, zapade njegovi ojstri pravičnosti,
naj že bo tukaj na zemlji ali pa v večnosti

27. Konj ga je zmečkal.

Lansko leto 1885 meseca avgusta sporočalo
se je „Nothburgi“ iz Vratislave v Pruski Sleziji:
„Te dni je tukaj neki kočijaž prav z naglo smrtjo
umrl. Sel je v hlev konjam klast in eden tistih
ga je s tabo silo ob steno pritisnil, da je revež
takoj svojo dušo izdihnil.

Ponesrečenec je bil sicer katoliške vere po
krstu, veroval pa ni prav nič. Eno uro pred

29

svojo smrtjo je še prav grdo preklinjal. Ko so
ga opominjali, naj nikari ne kolne, kletvina je
grek, ki ga Bog kaznuje, se je zaničljivo odrezal:
„Bog je na križi umrl in ničesar več ne ve.“
Vže uro kasneje se je zaslepljenec prepričal, ali
Bog še kaj ve ali ne, kajti stopil je pred njegov
sodni stol.

28. Žalostni konec zasramovaleev sv. vere.

Iz severo-amerikanske države Texas  piše
ondašnji najstareji katoličan: „Moji štirje sosedje
so bili silno nesramni zasramovalci svete vere,
zato jih je pa tudi pravični Bog javno kaznoval.
Enega našli smo čez dolgo časa mrtvega v gozdu,
kjer so ga že razne živali objedale. Druzega je
ubil železnični vlak. Tretji se je pa sam končal;
obesil si je namreč težak kos železa okoli vratu
in je v vodo skočil. Četrti potoval je na Nemško
in je spotoma umrl. Ne jeden ni umrl na postelji.

II. Prisega. Kriva prisega. Rotenje in
preklinjevanje.

29. Kriva prisega nikdar ne ostane brez kazni.

Pač je vže samo ob sebi razumljivo, da Bog
nikdar brez kazni ne dopušča, da bi ga kdo za
pričo kake laži klical; toda tudi ljudje obračajo

30

se s studom od tacega, ki je po krivem prisegel
in svet vsako drugo hudodelstvo rajši odpusti,
kakor pa krivo prisego. Sodnije kaznujejo to
hudodelstvo z večletno hudo ječo in kdor bi mogel
vjetniške prostore prehoditi, ta bi se silno pre¬
strašil vidoč, koliko ljudi dela prav zarad krive
prisege po ječah pokoro. Na južnem Francoskem
je bil v blaznici človek, ki je v enomer klical:
,. Kakor gotovo mi Bog pomagaj in njegov sveti
evangelij !“ Jako veliko imamo tudi izgledov,
kako je Bog krivo prisego že na tem svetu stra¬
šansko hudo kaznoval in je po besedah sv. Kri-
zostoma Bog zarad krive prisege skoraj da
neizprosljiv.“ Kralj Sedekija, ki je kralju Nabu-
hodonozorju po krivem prisegel, poginil je s
svojim rodom, in grof Rudolf Rheinfeldski, ki se
je enakega hudodelstva deležnega storil nasproti
cesarju Henriku V, zgubil je v prvem boji svojo
roko. Ko so ga potem v Meersburg pripeljali,
pokazal je ondi zbranim škofom in knezom odbito
roko, rekoč: „Ker sem s to roko cesarju Henriku
po krivem prisegel, sem tudi zasluženo plačilo
za to prejel. Kmalo na to je umrl. Fromuldus,
grajščak v Švici, pravdal se je z dvema svojih
podložnih in je v dotični pravdi pred altarjem
v cerkvi prisegel — po krivem. Komaj je krivo
prisego storil, je vže oslepil. — V Kolnu stal
je v šestdesetletji tega stoletja mož pred porot¬
niki. Ko je bil prisegel, zavpil je njegov nasprot-

31

nik: „Po krivem ste prisegli!" Mož gre na to
po stopnicah v dvorano. Spodleti mn, padel je
in vrat si je zlomil. Vsi, ki so to videli, so
zavzeti mrmrali: ,,To je očitna kazen božja." Nek
kramar, ki je tudi po krivem prisegel, preživel
je konec svojega življenja v blaznici. V ječi je
zgubil pamet. Bivajoč v blaznici, dvigal je pred
vsakim tri prste kvišku, s kterimi je namreč po
krivem prisegel; na kar je začel jokati in divjati,
da je bilo groza. Ljudje, ki so ga poznali, so
rekli: „Ta človek je pravi izgled očitne kazni
božje, kako Bog tiste že tukaj kaznuje, ki po
krivem prisegajo."

Kriva prisega v ječo drži; toda če tudi na
tem svetu roka človeške praviee hudodelca ne
zadene, zadene ga tem gotoveje božja pravica
na onem svetu, kjer ga izvestno pekel čaka.

30. Kriva prisega se dostikrat takoj na mestu
kaznuje.

Leta 1866 zatožili so v čikagi človeka Rosen-
krista zarad tatvine pri sodniji, na kar ga je
sodnija prijela. Dokaze, daje res on tat, je skušal
vse trdovratno vtajiti in da bi tajba njegova več
vere imela, dvignil je kakor v dokaz svoje nedolž¬
nosti svojo desnico proti nebu in je Boga na
pričo poklical, da naj mu le kar jezik vniči in
naj ga takoj pri tej priči ubije, če je kriv.

32

Komaj je predrzneš izgovoril bogokletne besede,
kar se jame po celem životu tresti, omahnil je,
padel in po njem je bilo. Kdo Vam popiše strah
in grozo navzočih? Kakor blisk švignila je ta
dogodba po celem okraji in ljudi se je ondi v
najskrajnem času vse črno nabralo. Toda lahko
rečemo, da kolikor jih je bilo ondi, niti jednega
ni bilo, ki bi bil dvomil, da tu ni bilo očividne
roke božje.

31. Krivo prisego Bog kaznuje.

Ko se je leta 1864 oddelek papeževih orož¬
nikov pod zapovedništvom polkovnika Pimodana
vračal z lova, ki ga je napravil na prostovoljce,
ki so Toskano napadli, tožil je neki častnik, kako
silno da je utrujen in da mu kar nič več ni mogoče
dalje. Polkovnik, dobra duša, prepusti mu takoj
svojega konja. Komaj pa se častnik nanj spravi,
se konj spnč ter vrže jezdeca ob tla s tako silo,
da si je poslednji črepinjo prebil in je vže čez malo
časa umrl. Med njegovimi papirji našli so pisma,
ki so živo pričala, da se je bil ranjki s sovražniki
pogajal, ki so mu dali 2000 skudov, t. j. blizo 5300
goldinarjev našega denarja, da bi prestopil k
njim in bi papeževe vojake izdal, ter bi njihovim
zastavam nezvest postal.

33

32. Kaznovana kriva prisega.

Iz Regensburga se je sporočalo leta 1882 v
„Frbg. Kirchenbl.“: „Ker dandanes ljudje čedalje
več po krivem prisegajo, kar posebno porotne
obravnave spričujejo, sporočamo Vam tukaj res¬
ničen dogodek, ki bo morda marsikteremu v sva¬
rilo, ob enem pa v poduk, kako grozno da Bog
dostikrat že na tem svetu kaznuje krivo prisego.
Ni še davno, ko je neka bavarska sodnija moža
pred-se klicala, da bi se zarad tega in tega pre-
greška opravičil. Njegova žena je bila za pričo
in je po krivem prisegla, da njen mož ni storil
pregreška, kterega ga dolžč. Da bi bila njena
trditev tembolj verjetna, je rekla, da če njena
prisega ni resnična, naj ne pride zdrava domu.
Komaj je brezbožna klepetulja izgovorila te be¬
sede, se vže nezavestna zgrudi. Nesti so jo morali
domu. Vže čez nekaj dni je umrla. Tako je Bog
očitno kaznoval krivo prisego.

33. Bog sam je zabranil krivo prisego.

Božja roka še ni prav nič krajša postala in
sodbe njegove tudi še niso prenehale. To nam
dokazuje sledeča dogodba. V protestantskem kan¬
tonu Grenfu na Švici se je pripetila leta 1848.
Ce prav je že precej zdavnej, kljubu temu je
dogodek vendarle vseskozi resničen. Kar se je
ondi zgodilo, zdi se človeku tako, kakor če bi bila

3

Prst božji. I.

34

neba višja sila vmes posegla, da zabrani krivieo.
Pri trgovinski sodniji branil se je namreč dolžnik
upniku plačati zahtevano svoto 68 mark 60 vinar¬
jev. Dolga dokazati ni bilo mogoče. Dolžnik je
rekel, da priseže, da ni nič dolžan. Predsednik
menda ni bil zadosti prepričan o dolžnikovej
odkritosrčnosti, ali pa se mu je zadeva prema-
lostna zdela, da bi bil dal Boga na pričo klicati
in je toraj rajši skušal na dolžnikovo vest vpli¬
vati, da bi tirjani dolg plačal. Vse je bilo zastonj.
Dolžnik je le tajil in tajil in vže je vstal, da bi
bil prisegel. Toda preden je mogel še roko na
sv. pismo položiti, zadel ga je mrtvud in je na
mestu mrtev ostal.

34. Kriva prisega.

Pred nekaj leti je nekdo tri ljudi pregovoril,
da so njemu na ljubo prisegli, da je konj, kterega
je ta nekomu s silo zadržaval, v resnici njegova
last, ker ga je kupil. Vsi trije so po krivem
prisegli in vsi trije so čez teden dni na to umrli
z naglo smrtjo. Zapeljivec je nedolgo potem ne¬
koga umoril, za kar ga je sodnija na oni svet
poslala.

35. Ne zaklinjaj se!

Naslednja grozna in vse skozi resnična do-
godba prigodila se je v državi Ohio v severni

35

Ameriki nekako pred desetimi leti. V neki graj-
ščini so imeli silno veliko delavcev. Nekega dne
je moral delavski paznik jednega izmed taistih
ravnatelju zatožiti, ker se ni po postavi obnašal.
Ravnatelj je delavca zarad tega odpustil iz službe.
Z dvorišča idoč, zakolne se delavec: „Prvo uro,
kedar bom jaz ali žena moja semkaj došel zopet
delat, naj z naglo smrtjo urarjem!“ Prišel je čas
košnje in mož si je spremislii. Sel je zopet rav¬
natelja prosit naj ga v delo sprejme; ker je
obljubil poboljšati se, ga je ravnatelj sprejel.
Delavec je že drugo jutro vstopil. Popoludne so
ga poslali seno zmetavat. Toda vže čez pol ure
priteko smrtnobledi delavci k pazniku, naj brž
brž pošlje venkaj voz, kajti novi delavec se je
nezavesten zgrudil in bo izvestno umrl. Tako je
tudi bilo. Nesrečnež je umrl kar z naglo smrtjo.
Z grozno spremenjenim obrazom ležal je pred
svojimi tovariši, ki so se pač še živo spominjali
njegove zaklinjbe in ga sedaj nihče ni hotel v
hišo prenesti.

Naj si vsakdo o tem dogodku misli, kar mu
drago, zaklinjba ona in nagla smrt s taisto v
tako očitnej zvezi so dogodbe, ki se ne dajo
vtajiti in jaz ne morem nikdar na nje misliti,
da bi ne bil za trdno preverjen, da ste bili obe
v jako tesni zvezi med sabo.

3 *

36

36. „Bog naj me kaznuje, če sem ti kaj dolžan!"

V Stravbingu na Bavarskem prigodilo se je
leta 1860 dne 27. oktobra nekaj, kar je splošno
pozornost na-se potegnilo in je ob enem živ dokaz,
kako grozno in bitro včasih Bog predrznega člo¬
veka kaznuje. Neki kmet dobil je v nekem de¬
narnem zavodu večje število denarja na posodo.
Ko se mu je taisti odštel, pozival ga je drugi
kmet, naj mu tistih 2000 goldinarjev plača, ktere
mu je dolžan. Dolžnik se spusti v tajbo in da
bi mu rajši verjeli, se zakolne: „Bog naj me
kaznuje, če sem ti kaj dolžan !“ In glejte, komaj
je to izgovoril, ko se že mrtev na zemljo zgrudi.

37. Na železnici umrl.

Lansko leto 3. oktobra (1885) sporočala je
„Deutsche Reichsztg." sledeče: ^Konjski baran¬
tač Levi Štern peljal se je pred nekterimi dnevi
ob 7. uri in 11 minutah zvečer z vlakom iz
Osterkappelna v Miinster po opravkih. Hote vsto¬
piti zašel je po neprevidnosti v ženski kupej.
Sprevodnik ga je na to kratko opozoril z bese¬
dico: „Damen-kupejŠtern  je menil, da mu je
sprevodnik „ tepec" rekel ter se mu je jel zarad
tega groziti, da ga bo objavil ravnateljstvu.
Sprevodnik trdi, da on ni druzega rekel, nego
„Damen-kupej" (ženski oddelek). Štern pa pravi:

37

„Ce mi niste rekli res „tepec“, naj še nocoj v
tem kupeju umrjem!" Sprevodnik pristavi: „Da,
potem že umrjete in to še nocoj !“ Kar sta go¬
vorila, se je le prezgodaj spolnilo. Se med vožnjo
blizo Kettenaenne zadene Sterna mrtvud takoj
za smrt. Našli so mrtvega v kupeji.

38. Kaznovan preklinjevalee.

p? Popravljali so krasni na sedmerih,proti nebu
kipečih slopovih sloneči most nad reko Dourdou,
ki je posredoval komunikacijo med Montani:;anom
in Albijem.

Keka Dourdou je prav lepa reka, ki jako
mirno in pohlevno teče. Pridejo pa tudi časi, da
je vsa divja, vsa penasta in tedaj vse saboj pobere,
kar doseže. Taka je bila tudi leta 1884. Nastala
je silno in zdivjala je. Most se je z veliko težavo
še opiral navalu razburjenih valov. Kar h krati
zmaga prevelika sila dva slopova, ki sta takoj
na to v vodo zgromela. Razvalina je bila velika;
ker je bil pa most nad vse potreben, so morali
popravljati začeti.

Pričeli so ga. Delavci so hiteli od vseh
strani. Nadzorstvo nad delom imel je ptujec
Jakob Destonus. Močan je bil nezmrno in skalo,
ki so jo štirje delavci komaj nesli, je sam prav
spretno valil. Kedar se je pa vjezil, so se
delavci kar tresli pred njim in pa klel je tedaj

38

silno hudo. Njegova navadna kletvina j e bila: „Bog
me zdrobi!" Vselej jo je zagromel, kedar se mu ni
kaka reč po volji obnesla. Tedaj pa je marsikaka
stara ženica napravila sv. križ in zdihnila:
„Bog nas varuj!"

Prebivalci mesta Vabres, kjer se je to godilo,
so nespriden pošten krščanski narod, ki še trdno
na Boga veruje. Mislite si toraj pohujšanje, ki
ga je ta divjak ondi napravil med ljudmi, kteri
so njegovo kletev poslušali. Sploh se je že povsod
govorilo: Ali bo nas kazen božja zadela, ali pa
bo Bog njega samega kaznoval.

Jakob je pa le dalje preklinjal. Ljudje ga
kljubu temu niso nehali opominjati. Posebno
mnogo truda si je pa z njim prizadel ondašnji
gospod župnik, vseskozi dobra duša: „Jaka, moj
ljubi prijatelj, prosim te, nikari tako grdo ne
kolni, odvadi se! Obljubiti mi moraš, da ne boš
nič več preklinjal; ali hočeš?" Jakob je vselej
zvesto obljubil, mož-beseda pa ni nikdar ostal.
„Kaj ima pač župnik z manoj opraviti in kaj
se vtika v moje razmere", godrnjal je dostikrat
sam s saboj in se je prav tako tudi svojim pri¬
jateljem pritoževal. Toda le-ti so bili pametneji
od njega in so mu rekli: „Prijatelj! ne govori
tako labkomišljeno, da te Bog ne bo kaznoval
zarad tvojega čvekanja. „Ha, ba, zakrohoče se
Jaka in prime za čašo vina, če bi bil res kak
Bog v nebesih, bi bil to že zdavnej storil!"

39

Delo je šlo med tem ročno spod rok, ker so
se delavci podvizali zarad bližajoče se jeseni,
kedar je vedno posebno veliko vode prišlo. Tudi
most je bil konečno dovršen. Zvečer je bilo in
le še nekaj minut je manjkalo, da bi bili založili
sklepni kamen v sedmi obok, ki je bil ob enem
poslednji pri novem mostu. Silno ljudi se je
zbralo na obeh straneh, da bi slovesnost za to
opravilo nalašč prirejeno videli.

Zrak je bil silno soparen, obzorje z oblaki
prevlečeno; od daleč se je pa grom glasil. Vse
je hitelo, da bi delo še pred hudo uro dognali.
Jakob je silno razburjen dirjal sem in tje, tukaj
opominjal, tam zopet spodbujal, da so se delavci
z novim veseljem dela poprijeli.

Vse gre, kakor po nitki! Kamen so vže gori
potegnili. Skoda, da je na enem vogalu nekaj
prevelik in na noben način v odprtino, ktero ima
zapreti, ne gre. Zopet ga je treba doli spustiti
in nekoliko bolj poravnati. Oblakov se je pa
med tem še več nabralo, in pa noč se je nare¬
dila. Pri luči so kamen zopet na most potegnili,
kjer so ga v luknjo položili.

Vihar je pa med tem vedno naraščal. Eden
delavcev zleze na najvišji oder, da bi prav od
blizo videl, kako da se je kamen v odprtino
vlegel in ta se je prepričal, da jej ni še popol¬
noma prikladen. Mojstra Jakoba je to silno jezilo;
jel je na vse pretege kleti. Več nego enkrat je

40

zavpil: ,,Bog naj me stare!" Kar se po celi
dolini h krati zabliska tako silno, tako strašno,
da so delavci vsi prestrašeni kamen spustili.
Le-ta je prebil oder in je doli padel. Vse teka
in se skuša rešiti, tako delavci, kakor tudi gle¬
dalci. Ko jih prvi strah nekoliko mine, podajo se
zopet k odru, kjer so poprej delavci stali. Zopet
se zabliska in delavci in drugi vidijo podrtijo,
ki jo je kamen za saboj napravil.

Toda tudi voda jela je silno rasti in vedno
huje divjati. Delavci so se zbali in so jo kar
od kraja iz nevarnega stališča popihali, ker bi
bili sicer v nevarnosti, da jih voda vzame. Do-
spevši na varen kraj, jeli so se okoli ozirati, če
so li vsi ali ne. Vsi so bili, le jednega je manj¬
kalo in ta je bil — poslovodja Jakob. Kje je?
Kje je? Vse ga išče, vse dirja okoli, ne najde
ga pa nihče ne.

Drugo jutro se je reka Dourdou zopet v svojo
strugo umaknila. Delavci so jeli podrtijo razme¬
tavati. V glini pokopanega našli so Jakoba.
Kamen, ki je oder polomil, je tudi njega zadel
in ubil. Ondi je ležal razbit.

39. Bog kaznuje pestunjo.

Neka pestunja je imela ostudno navado, da
je klela in otročiče kleti učila. Govorjenje njeno
je bilo pa prav klafarsko. Večkrat sem jo sam

41

slišal in rečem Vam, da me je bilo dostikrat
groza. Ni dolgo trajalo, kar so se ji usta gnojiti
začele; silno jo je to bolelo in je včasih neizre¬
čeno kričala. Smrad je šel pa tak iz njih, da so
jo morali iz hiše dati. Moral sem enkrat v njeno
sobo, pa sem hitro gledal, kje da so duri; kar
slabo mi je postalo. Jezik ji je gnjil.

40. Kaznovana kletev.

V moji občini so se v prejšnjih časih tudi
z vinorejo pečali. Iz tiste dobe povedal mi je
sosed sledečo resnično dogodbico iz lastnega živ¬
ljenja. Spomladi je bilo, ravno ko je trta na vso
moč poganjati jela in slana je padla. Mož (pri¬
povedovalec sam) podal se je v vinograd gledat,
koliko je slana škode napravila. Res je našel
skoraj vse popke posmojene. Le eno oko zdelo
se mu je na prvi pogled še dobro. Jeza ga popade,
po klobuk na glavo seže in ga na ta še zdravi
popek vrže, zraven pa zakolne, rekoč: ,,Ce ježe
vse drugo proč, naj še tebe strela vzame.“ Tisto
leto je bilo pa kljubu slani še vendar dosti vina.
Ko se je trgatev dokončala, peljal je ta mož
novo vino v čebru domii. Na dvorišči zavozil je
preblizo gnojišči; voz se mu prekucne v gnojnico
in vse vino z njim vred. Tako se mu je spolnila
kletev, da niti kapljice pridelka ni obdržal. Spo¬
minjal se je dostikrat pozneje tiste svoje kletvine

42

in je spoznal kazen božjo. Nikdo več ga ni slišal
nad božjimi naredbami godrnjati ali celo rotiti
se nad njimi.

41. Prst božji.

Na Irskem se je leta 1879 pri velikih voja¬
ških vajah sledeče prigodilo, kar naj si vsi tisti
k srcu vzamejo, ki imajo grdo navado za vsako
reč rotiti se in kleti. Neki vojak dvignil je tri
prste kvišku, da bi njegovo laž bolje podprl in
je rekel: „Ce ni res, kar sem rekel, naj me kap
zadene!" Komaj je izgovoril in vže se je zvrnil
po tleh, kakor snop. Kap (mrtvud) ga je zadel,
kakor si je želel. Prenesli so ga v bolnišnico,
kjer je že čez nekaj dni umrl. Ko so ga iz
bolnice v mrtvašnico nesli, padla je roka, s ktero
je na laž Boga na pomoč in pričo klical, sama
od sebe od telesa.

42. Kaznovan voznik.

Lansko leto pripravljal se je blizu kvirinala v
Rimu nek voznik, da bi svoj voziček po klancu
na vrh spravil. Priganjal je konja, kakor je vedel
in znal, toda ni šlo in ni šlo. Konjič tovora po
klancu ni zmogel! Ker dobre besede niso nič več
izdale, mislil je mož, da bo s kletvijo opravil,
kar se mu z lepo ni hotelo obnesti. Jel je toraj

43

tako grdo in tako ostudno kleti, da je mimoidoče
kar groza sprehajala. Zopet je odprl umazana
in ostudna svoja usta in hotel celo kopico kletvin
izpustiti, kar konju spodleti, da pade ter s saboj
vred tudi voznika podere. Le-ta je padel tako
nesrečno pod konja, da si je nogo zlomil. Naj
si kdo o tej dogodbi misli, kar mu drago, toliko
je gotovo, da se božja roka dostikrat neumnih
živali poslužuje, da umazana usta človeku zamaši.

43. Blisk izpolni preklinjevaleevo željo.

Na Badenskem so neko nedeljo popoludne
fantje v Waldkirchski dolini med krščanskim
naukom kegljali. Pri takih priložnostih se pa na¬
vadno prav robato ondi kolne. Kdor jih namreč
mnogo podere, zakolne; kdor napravi ,,luknjo <;
gotovo zakolne; kdor prvega pobrije, zakolne;
kdor jih osem pobije in kak ,,kmet“ ostane, za¬
kolne, da ni vseh devet. Kdor ,,planko“ napravi,
ta že tako kolne; kdor jo na ,,mehko vrže", kolne;
kdor ,,vseh devet" pobrije, tudi kolne, iz gole
ošabnosti; če ,,fantič", ki postavlja, po dvojačo
priteče, dotičnik že zopet kolne, da mu jo mora
dati. S kratka, naj se dobi ali zgubi, kolne se
vedno! K hudi uri se je jelo gnati, fantje so pa
le dalje kegljali in kleli. Bliskati se je pričelo
in grometi, da so okna šklepetala, fantje so pa
le dalje kegljali in kleli in niti enemu ni prišlo

44

na um, da bi bil rekel: „Bog in sveti križ božji",
kakor je to navada, kedar se prav hudo bliska.
Ko nekdo zopet kroglo v planke zapodi, ves divji
zavpije: „Strela naj planke razbije!" Ni še dobro
spregovoril, ko se ob enem tudi že posveti in
poleg razbitih plank je bil tudi nesramni pre-
klinjevalec mrtev.

44. Smrt mladega preklinjevalca.

Klicali so me, tako pripoveduje duhovnik,
k bolniku v bolnišnico. Tjekaj došlega me takoj
peljejo k 181etnemu mladenču. Konj ga je bil
brcnil; če prav je bil na videz le malo poško¬
dovan, ga je vdarec vendar tudi znotraj silno
pretresih Ker mu je bilo vedno hujše in ni mogel
nič več delati, prišel je v bolnišnico. Zdravniki
so ga preiskali in rekli, da je položaj silno ne¬
varen. Poslali so mu po duhovnika in jaz sem
šel. Prva skrb mi je bila mladenča na spoved
pripraviti. Ali ta je pa vedno ječal: „Oh saj ne
morem, saj ne morem, joj te bolečine!" Skušal
sem v njem obuditi pravo kesanje. Revež je pa
samo nekaj besed za manoj jecljati zamogel, sicer
se je pa v bolečinah le kar zvijal. Konečno sem
mu rekel, da ga bom dejal v sveto olje. On ni
rekel ne da, ne da ne. Storil sem, kar sem mogel
in dejal sem ga v sveto olje. Komaj sem to
dejanje izvršil, sikne bolnik z ječečim glasom:

45

„Bog me pogubi!" Silna nevolja me je obšla
zarad take brezbožnosti ob prejemanji sv. zakra¬
mentov, kajti bolnik je bil popolnoma pri zdravi
pameti. Se enkrat sem poskušal kesanje v njem
obuditi, toda kaj je pomagalo, ko je kmalo po¬
novil omenjeno kletev. H koncu mu je šlo.
„ Hudiča vidim", javkal je nesrečni človek, „lejte
ga, ondi le je, vzeti me hoče — — Bog naj me
pogubi!" — To so bile mladega preklinjevalca
poslednje besede. Nespokorjon in brez kesanja
ločil se je iz tega sveta. Ne morem Vam zadosti
dopovedati, kako da me je smrt tega človeka
pretresla in s kako grozo da se še vedno tiste
grozne pol ure spominjam.

45. Kakor življenje, taka smrt.

Ko je ranjki Viktor Emanuel sv. očetu Kirn
vzel, jeli so ondi bogokletniki silno zasramljivo
govoriti o sv. veri in večnih resnicah. Nevera
je bila prav tiste dni v Rimu tolišnja, da nekteri
celo na smrtni postelji niso hoteli prav nič slišati
o kaki tolažbi. V hiralnici sv. Jakoba ležal je
nek Manini, mož pri 40 letih, ki je imel vedno
dolg nož poleg sebe in se je vsakemu grozil, da
ga bo zaklal, kdor bi mu le količkaj o veri omenil.
Še celo solze lastne matere ga niso mogle omečiti.
Vse, kar je govoril od konca do kraja, ni bilo
druzega nego grozno bogokletstvo. Zato ga je

46

pa pravični Bog prav ondi kaznoval, kjer je največ
greha delal. Jezik mu je jel gnjiti iri polovico
skoraj morali so mu ga odrezati. Vendar pa
brezbožnik ni nehal kleti. Ko je umrl, spremili
so ga njegovi tovariši k poslednjemu počitku.
Mesto križa nesla se je narodna trobojnica. Prav
tako hitro umrl je neki stavbar, ki je imel tudi
navado ves dan grdo kleti. Nekega dne zvečer
kupil si je svinjine, podal se je v gostilno, kjer
jo je ob dobrem vinu povžiti mislil. Med tem
ko natakar po naročeno vino odide, vsede se
stavbar za mizo in si glavo z rokami podpre,
kakor bi si hotel spočiti. Ko se natakar vrne,
najde ga mrtvega.

III. Nečast svetnikom.

46. Izrečena beseda ima vstvarilno moč.

Pred nekaj leti živel je v Elberfeldski okolici
na Nemškem luteransk duhovnik. Nekega leta
obhajal se je pri katolikih praznik Marijinega
rojstva v nedeljo. To priložnost je omenjeni pastor
porabil, da je prav grdo čez Marijo zabavljal
(luteranci ne častč Matere Božje). Da bi pa
svoje zabavljice še bolj zabelil, je rekel: „če to
ni tako, kakor sem Vam povedal, naj še danes
živ zgorim! Amen.“ Opoludne je šlo možu kosilo

47

še prav v slast in tudi malega odmorčka po
kosilu se ni branil. Kar ga zbudi hrup domačih:
,,Gospod pastor, brž vstanite, gori!“ „Kje?“
vpraša prestrašen pastor, toda ogenj mu je sam
odgovoril z gostim dimom, ki se je jel že v sobo
valiti. Pastor hitro pobere, kar se mu je najbolj
dragoceno dozdevalo in beži venkaj. Ogenj je
silno divjal, ker se je hud veter vanj zaganjal.
Vedno dalje se je razpenjal in sosedje, ki so
mislili župniku gasiti, morali so sami na-se misliti,
kako se bodo ubranili požrešnemu elementu. Kar
se pastor še domisli male košarice, v kteri je
imel spravljeno srebrnino. V goreči hiši je ostala.
To mora še rešiti, saj ni še tako nevarno. Le
nikari se dolgo pomišljati. Pogum velja. Pastor
hiti v sobo in vže ima košaro v rokah. V tistem
trenutku vdere se pa tudi vže goreče tramovje
nanj in ga v goreči gromadi živega pokoplje.
Ogenj, kterega je dopoludne v cerkvi na-se klical,
da bi mu njegovo oskrunjevalno pridigo na sra¬
moto Materi Božji potrdil, je prišel in je moža
res živega sožgal, prav kakor si je sam želel.
Dogodba je vsa od pike do pike resnična.

47. Jezus Kristus grozno kaznuje zasramovaloa
svoje Matere.

Ko se je leta 1854 dne 8. decembra javno in
slovesno razglasila verska resnica o brezmadežnem

48

spočetji Device Marije, napolnila so se srca vseh
katolikov, ki so pravi častilci Marije, z nepopis-
Ijivim veseljem in občno veselje zavladalo je po
celi cerkvi božji. Poleg tega se pa tudi hudobnih
jezikov ni manjkalo, ki so se iz te lepe verske
resnice nesramno šalili. Mlad trgovec v Solno-
gradu, prevzeten in ošaben zarad obilnega premo¬
ženja in svoje mladosti, zabavljal je v gostilni v
pričo drugih tako grdo čez brezmadežno spočetje
Matere božje, da so se navzoči kar jezili nad. njim.
Drugo jutro je predrznež nekam jahal. V Nunski
dolini blizo Petelina prijezdi do kamnitnega zna¬
menja, postavljenega v čast brezmadežnem Spo¬
četji D. M. In glejte, ondi se mu splaši konj, ter
jezdeca s tako silo naravnost v znamenje trešči,
da si je nesrečnež roko in nogo zlomil in prsi utrl,
ter je na mestu v nezavednosti obležal. Prenesli
so ga domu, kjer se ni nič več zavedel. Zasra-
movalec Matere božje še nobeden ni srečn umrl.

48. Bogokletnik obmolkne.

Leta 1861 zgodilo se je dne 22. decembra
v Volteri na Laškem sledeče: Bila je četrta
adventna nedelja in štirje zanikrneži, ki so po
svoji nemarnosti v nesrečo zagazili, snidejo se v
peščenici, kjer so se namenili do svetega jutra
igrati. Eden izmed njih, ki je sedel pod peščeno
skalno gručo, zgubil je nekaj več lir, na kar je

49

začel tako živinski Devico Marijo preklinjati, da
so mu drugi velevali molčati. Toda kaj se je
brezbožni človek brigal za lepo opominjevanje?
Kakor nalašč, je svoje grde besede še podvojil.
Toda glej, božja roka ga je zdrobila, ne da bi bil
on le mislil na to. Kavno je zopet na vso moč
grdo Marijo preklinjal, kar se skala nad njim
utrga in ga zmečka. Drugim trem se ni nič
žalega zgodilo.

49. Borba za vero.

Sledeča dogodba pripetila se je še v minolem
stoletji. Pisatelj tek vrstic potoval je pred nekaj
leti po stranskih Kenskih dolinah, kjer se v neki
vrlo pošteni družini soznani z 901etnim starčkom.
Obilno število let pobelilo mu je glavo in vklonilo
hrbet. Oko je bilo oslepilo in uhč pa gluho.
Kako krasen razgled na tako podrtijo nekdaj tako
krepkega človeškega življenja! Nekaj vzvišenega
jo obdaja, kar pa še mnogo pridobi po spoštovanji,
s kterim so starčeka v oni družbi kar obsipali.
Ko smo prišli v razgovor in je vže beseda dala
besedo, ter nas je govorica zanesla tudi na seda¬
njo borbo za vero, povedal je starček iz mladih
let, ki je vredna, da je tudi Slovenci zvedo.

Konec minolega stoletja je bilo, ko sem šel
kot trinajstleten fante s procesijo iz svojega
rojstnega kraja Unkel na slavno božjo pot Born-

4

Prst božji. I.

60

hoten k Materi Božji, da ji skažem svoje češ Senj e.
Molili in peli smo, zdaj to zdaj ono. Pot nas
je peljala preko Erpelna in Linča v Neuvvied,
kjer je tedaj še samostojni Wiedski knez vladal.
Neuvvied je luteransko mesto in mi se nismo prav
nič hudega nadjali, ker smo v takem lepem redu
in v molitvi zbrani skozi mesto kretili. Kar se
zakadi med nas mestni župan, mož visoke in
krepke postave ter živa podoba čvrstega zdravja,
in pri meni obstane, ker sem imel čast križ nositi.
Z gromovitim glasom zareži nad menoj: ,,'Fante,
pobesi križ!“ V meni se je vse dvignilo vsled take
zapovedi in nisem ubogal. Na to zarohni župan
že v drugič, jaz pa le nisem mogel ubogati. Župan
vidoč, da se za njegovo zapoved ne zmenim, sam
križ na zemljo potegne. Kakor hitro ga je on doli
potisnil, tako brž sem ga jaz zopet kvišku dvignil,
pa še prav visoko nad glavo, da bi ljubemu Bogu
nekoliko zadostil za nečast po županu mu doprine-
šeno. Posledica tega je bila, da je župan mene
s križem vred zgrabil in k bližnji občinski stražnici
vlekel, kjer me je zaprl. Moji ljudje so začeli
za-me prositi Boga in župana in pa svete pesmi
so popevali pred mojo ječo. Cez nekoliko časa
se mi duri ječe odprč in prost sem bil. Pred
našim odhodom dalje nam je župan še zabičil;
,,če bodete nazaj grede skozi Neuvvied zopet vrišč
delali, poslal bom po topove in vas bom dal
postreliti!" Na to smo srečno dalje hodili vedno

51

ob Renu proti Bornhofnu. kjer nas je Mati Božja
čudovito pokrepčala. Vrnili smo se domu. Kedo
Vam popiše naše začudenje ko v Nemvied dospevši
ondi zvemo, da je Gospodova roka onemu brez-
božniku vže pomigala na odgovor. Cez eno uro
že, ko smo mi odšli na božjo pot v Bornbofen,
zadel ga je mrtvud.

50. Zasramovanje sv. Antona.

Na Nemškem prigodilo se je nedavno to-le:
Nekemu kmetu je bil konj vkraden in na noben
način mu ni mogel na sled priti. Sosed, ki je imel
posebno veliko zaupanja do sv. Antona, mu svetuje
naj temu čudodelniku svojo zadevo zaupa in naj
mu da darovati sveto mašo. Kmet vboga in ni
dolgo trajalo, ko je zvedel, da je njegov konj tu
pa tu in da lahko vsako uro ponj pride. Kmalu
na to sreča soseda, ki mu je bil dal tak dober svet.
„No kaj praviš, ali ti svetnik ni hitro pomagal?"
,,Oho, zakrohota se nehvaležni surovež prav debelo,
kaj meniš, da je sv. Anton res kaj vedel za mo¬
jega konja!“ — Kaj mislite, kaj se je zgodilo?
Prevzetni kmet se povrne domu, gre v hlev, kjer
nekoliko poprej še popolnoma zdravega konja
mrtvega najde. Kaj pa to? Ali je sv. Anton kaj
vedel zanj, ali je bilo vse le slučajno?

4 *

52

51. Bog varuje čast svojih svetnikov.

Pred nekako 40 leti postavili so blizo Du¬
najskega Novega mesta v selišču Feliksdorf na
čast sv. Feliksu kip z veliko slovesnostjo, pri
kterej so tudi streljali. Mož, ki je topiče nabijal
in zažigal, je jako porogljivo govoril o sv. Feliksu.
Kaj se je zgodilo? Pri poslednjem strelu, ko je
jel zopet grdo govoriti o svetniku, razleti se topič
in zasramovalca svetnikovega na mestu v smrt
ubije.

52. Božji mlini počasi meljejo, toda drobno!

V nekdanjem avstrijskem polku Wellington
živela sta pri neki kompaniji dva čisto nasprotna
moža, korporal Schwarz in pa neki prostak. Kor-
poral je bil slobodomišljak prve vrste, prostak
pa pošten pobožen vojak. V Bocnu na Tirolskem
so bili pa v posadki.

Polk je dobil povelje za na Laško, kjer se
je začela vojska, in dan odhoda je bil že tudi
določen. Vojaki so se že zbirali. Vsak je bil že
na svojem prostoru le prostaka še ni bilo nikjer
videti. Konečno je došel, toda prepozno. „No,
zadere se korporal nad njim, ti si se pa vže zopet
pred svojo Mater-božjo po kolenih plazil, ti ter-
cijan ti, saj si boš še kolena obrabil, ti sinček
Matere Božje!“ Tako ga je zasramoval vpričo
drugih. Polk dojde na Laško. Dokončani so boji

53

pri Mantovi in pri Kustoci; ranjenci ječe pa po
bolnišnicah. Čez nekaj časa obiskal je naš prostak
nekega znanca, o kterem je zvedel, da je tudi v
bolnišnici. Komaj pa je stopil v sobo, ugledal
je vže v neki postelji svojega desetnika. „0 go¬
spod korporal, kaj ste tudi vi tukaj. Ali je tudi
vas krogla zadela? Kje pa vendar, za božjo
voljo?“ „Odcjo dvigni, pa boš videl", odvrne
korporal in sram ga je bilo. Prostak odgrne odejo
in o groza, korporalu ste bili obe nogi v kolenu
odrezani. Krogla mu je piščali zdrobila in zdrav¬
nik mu je moral noge pri kolenih odrezati. Ni
mu bilo treba pred Marijo obrusiti si jih.

JI V. Zasramovanja sv. križa (razpela).

. 53. Nov Babilon.

Leta 1853 sošlo se je v Chikagi, velikem
mestu zjedinjenih držav severo-ameriških, nekaj
nemških prostomišljakov, ki so sklenili, daleč
tamkaj na zapadu ustanoviti mesto, v kterem se
bo smel vsakdo naseliti, le duhovni in odvetniki
ne. Na ta način nastalo je izključljivo nemško
mesto po imenu „Novi Ulm". Deset let je vže
minolo, odkar prebivalci niso nobenega duhovna
k sebi pustili. Mesto so hoteli napraviti za zbi¬
rališče prostomišljakov, ki ne želč, da bi jim

54

drugi s svojimi verskimi vajami vest budili. To
se ve, da je ob takih okoliščinah brezbožnost
divno šinila kviško in Novi Ulm je v zasramo¬
vanji katoliške cerkve v prav kratkem času vse
svoja sosednja mesta na daleč okoli prekosil.
Vsako leto napravljali so si ondašnji meščani
zasramljive sprevode, pri kterih so imele karika¬
ture menihov in nun, duhovnov, škofov in še
celo sv. očeta glavno ulogo. Leta 1862 so pri
takih ostudnih norostih še celo božje razpelo
okoli nosili, se iz njega norčevali, potem so ga
pa na trgu sožgali ob ceremonijah, pri kterih
se pero vstavlja popisati jih. Župnik sosednjega
selišča Mankato je o tem bogokletji slišal in se
je takoj izjavil, da tako mesto nikakor ne bo
odšlo javni božji kazni. Temu nasproti pisal je
pa Novo-Ulmški časnik jako bogokletno in nepo-
pisLjivo predrzno: „Sožgani farski Bog naj le
tudi Novi Ulm požge, če more!“ O da je Bog
to mogel, prepričali so se brezverneži le prehitro.

Se tisto leto, ko so se te grozne hudobije
godile, dvignili so se Indijani nad naseljence.
Vedne goljufije belcev nasproti rudečekožcem,
s kterimi so Indijance vže skoraj ob vso posest
pripravile, vzele so le-tim poslednji kos potrpež¬
ljivosti, da so se braniti in ob enem ptuje vsi-
Ijence napadati jeli. Nekega dne napadli so po
medsebojnem dogovoru kar tolpoma naselbine
belokožarjev, kterim so hiše požgali, prebivalce

55

pa pobili. Kakor ogenj skozi slome, tako divjale
so indijanske tolpe preko naselbin Evropejcev.

Vže prve dni upora hitelo je mnogo begunov
iz okolice v Novi Ulm, kjer so z grozo popisavali,
kar so vse sami videli in kar se je godilo. Sedaj
je upadel junakom, ki so proti podobi Križanega
tako divjali, h krati ves pogum; mize, stole,
klopi, postelje, vse, vse, kar se je sploh odmakniti
dalo, izvlekli so na trg, da jim služi za barikade
proti Indijanom. Kmalo pridrvilo se je kakih
100 Indijanov pred mesto, v kterem je stanovalo
vže blizo 1500 prebivalcev. Prve hiše stale so
že v ognji in prvi Evropejci, na ktere so Indi-
jani zunaj mesta naleteli, valjali so se že v svoji
krvi po tleh. Prebivalci, sami junaki, ki se niti
Boga niso bali, umaknejo se v sredo mesta, kjer
se poskrijejo pod svoje barikade. Indijani pro¬
dirajo po ravni cesti in se že pripravljajo, kako
bodo skrite bogataje izpod barikad venkaj vlekli,
ko iz sosednjega sela petnajst  pogumnih mož
zajetim 1500 Ulmčanom na pomoč prihiti; po¬
gumno prekoračijo barikade in konečno Indijane
v beg zapode. Novi Ulm bil je na videz za sedaj
rešen in ker je prihodnjo noč tudi iz sosednjega
Mankata 300 mož močna pomoč dospela, mislili
so vsi, da ni nobene nevarnosti več.

Indijani obrnili so se na drug kraj, a vže
čez malo dni povrnejo se v večjem številu v Novi
Ulm nazaj. Prebivalci hoteli so sedaj pokazati

56

svoj pogum, ter so iz mesta venbaj drli, da In-
dijane pod milim nebom sprejmo. Toda, bo so
se Indijani z groznim bribom s briba v dolino
spustili, polastil se je prebivalcev tab strah, da
so v divjem neredu vse popustili in v mesto drli,
rudečebožarji pa za njimi. G-rozen boj vname se
po ulicah. Borili so se hišo za hišo, ulico za
ulico; drvili so se po mestu gori, po mestu doli!
Sedaj so zmagovali Evropejci, sedaj zopet Indi-
jani. Kri je v potobih tebla in vže se je po
nebterih strehah tudi ogenj oblizaval. Kljubu
vsej hrabrosti se Indij anom vendar ni posrečilo
mesta polastiti se, ber so zopet vrli Manbatovci
pritisnili. Na čelu jim je bil ondašnji župnib
sam, prav tisti, bi je Novemu Ulmu božjo bazen
napovedal. Le-ta je s pomočjo nebabe vojne zvi¬
jače Indijance v beg zapodil. Ker mu je bilo
znano, babo da se Indijani topov boje, dal je
naložiti železno cev na voz. Le-to je napolnil
s smodnibom in ga je zapalil. Indijani so jo
taboj pobrisali, da so jih bomaj pete dohajale.
Zunaj mesta so se pa že vstavili in jih je bilo
vedno več, bajti od vseh strani jim je pomoč
sbupaj drla.

Ker meščanom ni bilo nade, da bi mogli
vstrajno mesto braniti, sblenili so nad sovražniba
zunaj mesta vreči se. Storili so to in pa še
zadosti srečno. Med tem so se pa žensbe in otroci
v Manboto rešili. Mesto Novi Ulm je pa do tal

57

pogorelo m je „sožgani farski Bog“ pokazal, da
se ne dd zasramovati.

Božja roka zadela je pa tudi kolovodjo tistih
bogokletnih obhodov, pri kterih je on sam križ
nosil. Da hi ga Indijanci ne spoznali, našemil
se je v njihovo opravo; toda, ko je tako ošemljen
od hiše do hiše begal, mislili so njegovi lastni
rojaki, da je res Indijan in so ga vstrelili.

Na pogorišču iz novega postavljeni Novi
Ulm zapomnil si je dobro ta uk. Niso si le samo
lepe katoliške cerkve oskrbeli in stanovitno na¬
stavili duhovnika, temveč imajo tudi že katoliško
šolo za mladino, kjer so za učiteljice iz Pader-
borna pregnane šolske sestre.

54. Zasramovalcu Bog glavo razbije.

V francoskem okraji Saint-Brieux prigodilo
se je sledeče: V vasi Langueux živel je občinski
svetnik, rudečkar prve vrste. Zato je pa tudi
vlado v tem posnemal, da je hotel vse odpraviti,
kar bi le količkaj na Boga ali vero spominjalo.
To svojo strast raztegnil je tudi še celo na svoj
gozd in svoje polje.

Na njegovem polji je stalo znamenje, ktero
so prvi posestniki tistega zemljišča ondi postavili.
To znamenje je brezverec sklenil na vsak način
odpraviti, ker bi ga lahko pri njegovi stranki

58

osumničilo, da je klerikalec. To bi mu pa silno
škodovalo, kajti mož se misli pri bodočih volitvah
za kandidata ponuditi. Vzel je toraj nekaj orodja
s saboj, ter se poda na polje križ spodkopavat.
Sam ga je hotel vničiti. Vže je precej zemlje
okoli in okoli odkopal, in znamenje, ker je bilo
precej visoko, ni imelo nobene trdne podlage več.
Zato ga je jel z eno roko opirati, da se mu
prezgodaj ne zvrne, z drugo je pa še zemljo od¬
kopaval. Kar se zvrne težka podoba Matere Božje,
ktera je bila vrh znamenja nad sv. razpelom
postavljena, in na ktero naš rudečkar niti mislil
ni, brezbožnežu na glavo in mu s tako silo čre¬
pinjo prebije, da so mu možgani na vse kraje
venkaj brizgnili.

Ali je bil to tudi le slučaj? Nečemo soditi
— tolike pa Vam z dobro vestjo lahko rečemo,
da je Jezus Kristus križani tisti vogelni kamen,
ob kterem si bo vsak stavbar glavo razbil, kdor
bo brez njega zidal.

55. Osem hudobnežev.

„Semain catholicpie de Toulouse 1 ', imenuje se
list, ki je sledečo dogodbo objavil in je ob enem
porok za njeno resničnost. Vas Sio je kakih 10
kilometrov od mesta Perpignan oddaljena in ima
tudi svojo kavarno. V tisto kavarno priteplo se
je neko nedeljo 8 krepkih 20- do 241etnih mla-

59

denčev, samih čvrstih kmetskih fantov. Ker je
dvorana v pritličji že sila prenapolnjena, odpre
jim kavarnarioa svojo lastno sobo v I. nadstropji.
Sli so tjekaj ter si naročili kuhanega vina. Dobro
so se imeli in norce brili med sahoj, kar eden
izmed njih opazi konec postelje veliko razpelo.
„Ta mora z nami piti" vsklikne eden predrznežev
bogokletno. Ob enem seže po razpelo, ga sname
s stene in glavo križanega izveličarja v polno
čašo vina pomoči. Poglej, poglej, pravi drugi,
Marko po imenu, kaj ima v prsih, ter sune z nožem
podobo križanega v prsi. Vsi so se zakrohotali
tej predrznej bogokletnej šali in eden zopet za¬
vpije: „Saj niti krvi nima! Amputirati ga bo treba
pristavi Armand, da vidimo, če ima sploh kaj krvi
v™sebi.“ Vzame nož ter križanemu desno nogo
odreže. Nekaj dni potem šel se je prvi, Estirak
po imenu, kopat in je vtonil; Marko je dobil hitro
sušico, ki ga je še tisto leto spravila in petero
drugih so tudi v teku leta pomrli neprevideni.
Nad Armandom hotel je pa Bog ob enem svojo
pravičnost, kakor tudi neskončno usmiljenost po¬
kazati. Le-ta še živi in britko objokuje bogokletno
svojo pregreho. On je bil, ki je križanemu nogo
odrezal in vže čez malo časa na to občutil je sam
neizrečene bolečine v nogi. Zdravniki so rekli,
da tu ni druge poirioči, kakor nogo je treba od¬
rezati. Dr. Lamer je prevzel to težko nalogo;
Kako se je pa začudil, ko niti jedne kapljice

60

krvi ni priteklo iz odrezane noge. Nesrečnež se
je prepričal, da se Bog ne da po svojih stvareh
zaničevati; od tedaj dela mož pokoro.

56. Hudodelstvo in kazen.

Sledeča povest je vže silno stara; zgodila
se je namreč v tridesetletni vojski na Nemškem.
Zapisal jo je eden tukaj živečih duhovnov in se
tako-le glasi:

„V kapelici Siichterscheid-ski je lesena po¬
doba Kristusa, ki nese težki križ. Spomina vredno
se mi zdi, kar sem o tisti podobi od raznih ka¬
toliških, kakor tudi luteranskih strani slišal. Neki
holandski vojak kalvinske vere, pijan, skušal je
na konju sede kake štirikrat na tisto podobo
streljati, ki je tedaj še zunaj ob kapeličnem zidu
stala. Toda vsak poskus je bil zastonj, ker se
puška ni nikdar hotela sprožiti; nevoljen konečno
puško v zrak pomoli in takoj se je sprožila.
Vojak zarad tega ves divji, potegne sabljo in
kipu levo roko odseka. Obesil jo je ob grivo
svojemu konju in se je prav ostudno bahal ž njo,
koder je jahal. Na poti dojde jednega svojih
tovarišev, s kterim se kmalu spreta. Beseda dala
je besedo in konečno hoj. Ni trajalo pet minut
in naš „junak“, ki je Kristusu levo roko odsekal,
je bil sedaj sam ob levico. Tovariš potegnil je

61

namreč sabljo in ga je v levico zasekal. Takoj so
poslali po zdravnika, ki je sicer roko zopet nazaj
prisil, toda zastonj, roka se ni držala. Kake
štirikrat prisil jo je vedno iz novega, pa vedno
brez vspeha. Vselej se je iz zdravega mesa venkaj
iztrgala. Zdravnik se je prestrašil in mn jo je
popolnoma odrezal. Priče so to potrdile, ki so
vojaka, podobo in roko na lastne oči videle.
Obsekano podobo postavili so pa nato v kapelico,
kjer še sedaj stoji.“

57. Božja pravičnost.

Le malo vrstic bom napisal, toda vže te naj
ljudem oči odpro, kako silno da Bog vse tiste
kaznuje, ki ga razžalijo.

Jaz sem uradnik. Vsako jutro, kedar grem
v službo, srečam mladenča kakib 26 let starega,
ki ima oči s platneno obvezo zavezane in od
zdravnika prihaja. Smilil se mi je in pa zanimal
me je ob enem. Na videz silno trpi, toda kakor
se mi dozdeva, je menda popolnoma vdan v voljo
božjo. Nekega dne ga vstavim ter ga začnem to
in ono izpraševati. Povedal mi je, da je sin
premožnega grajščaka iz šosednje vasi, ter da si
je prišel semkaj oči zdravit. Ko ga dalje vpra¬
šam, zakaj ga oči bolč, mi ni dal pravega od¬
govora, češ, so pač razne okoliščine s to zadevo

62

v zvezi. Na minoli praznik sv. Rešnjega Telesa
grem ravno od procesije domu. ko zopet mladenča
srečam. Danes zdel se mi je pa še bolj bled in
potrt, kakor sicer. Na moje vprašanje, zakaj je
tako potrt, mi tožno odgovori, da mu je uprav
danes zdravnik naznanil, da oči ne bodo nikdar
več dobre. Ker mi je vže precej zaupal, jel mi
je pripovedovati:

„Prav danes je leto kar, smo imeli v naši vasi
tudi spoved sv. R. T. Jaz vže dolgo časa nisem
bodil k službi božji, kar Vam tu na lastno sramoto
povem — in toraj tudi na sv. Telesa dan nisem
bil. Pač pa sem šel z nekterimi tovariši lute¬
ranske vere v gostilno. Prav tisti moji tovariši,
bi niso v vasi na najboljšem glasu, bili so vzrok,
da sem vedno bolj zanemarjal službo božjo in tudi
na sv. Telesa dan so bili vzrok moje telesne
nesreče. Kakor sem že rekel, smo med službo
božjo pili. Ondi so moji tovariši zasramovali
obličje naše sv. vere. Rekli so, da smo katoliki
nevernikom podobni, ker malikom božjo čast ska-
zujemo, čegar je prav današnja procesija živa
priča. Žalibog, da sem bil vže tako globoko padel,
da na vse te zasramovanja nisem vže mogel prav
nič odgovoriti. Ko smo popili, podali smo se na
polje. Ondi nas je naša pot pripeljala do zna¬
menja, ki je bilo zarad današnjega praznika vso
v vencih in zelenji. „Vidiš ga, vže zopet ti stoji
tu tak malik", vskliknejo moji tovariši in na križ

63

kažejo. „Potrgajmo mu vendar te cunje (vence
in zelenje), ki na njem visijo! Brate, pomagaj
nam še ti!“ Iz začetku sem se branil dvigniti
svojo roko proti najsvetejšemu znamenju našega
odrešenja. Moja speča vest se je zbudila, ter me
je strašno grizla; toda jaz se nisem dosti zmenil
za njen glas, temveč sem rajši poslušal hudiča
v osebah mojih prijateljev. Ko neki bogat tovariš
zavpije: „Kdor prvi najlepši venec tu doli zbije,
(imel ga je zveličar na glavi), temu dam tri to¬
larje zanj!“ Hudičeva lakomnost se me polasti,
kamnja si naberem in ga začnem v znamenje me¬
tati. Če prav nisem bil daleč proč, vendar nisem
nič zadel. Pa tudi noben drug nič. Lakomnost po
treh tolarjih se mi zopet oglasi in še po kamnji
sežem, ob enem naberem si pa tudi več cestnega
strjenega blata, kterega sem v križ vrgel. Kamen
je zadel križanega na glavo ter mu je venec doli
zbil. Od križa je pa več drobcev cestnega blata
odskočilo in meni naravnost v oči, na kar me je
jelo v desnem očesi prav kmalo silno peči. Iz
začetka se za to nisem kaj prida zmenil, češ, bo
že prešlo, ter sem šel zvečer še prav zadovoljen
spat. Ko se drugo jutro zbudim, mi je bilo desno
oko vže vse otečeno, da sem ga s težavo odprl.
Prisadilo se mi je. Prisad je bil od dne do dne
hujše in konečno ni druzega kazalo, kakor da so
me oče semkaj pripeljali k zdravniku. Danes
je uprav leto dni, odkar me boli oko in kar smo

64

zasramovali sv. božje razpelo in prav danes moral
sem čuti iz ust zdravnika, da mi je oko za vedno
zgubljeno. Prav danes sem živo občutil, kako
grozno da me je Bog kaznoval. Vendar hočem
radovoljno prenašati to kazen za predrzno in
bogokletno hudobijo svojo. Z drugim očesom pa,
ki mi ga je ljubi Bog še ohranil, hočem zato tem
pogosteje in tem ostreje gledati na sv. križ, kjer
hočem tistega prositi, v kterega sem kamnje
metal, da naj odpusti malopridnemu otroku in
naj mi vsaj jedno oko zdravo ohrani na poveli¬
čevanje časti božje in na izveličanje moje duše.
Z Bogom!" S temi besedami se mi je mladenič
priporočil in je odšel.

Kar mi je pravil, vse me je ganilo globoko
v srce; [ravno sem šel memo misijonskega križa
pred našo cerkvijo stoječega in globokeje nego
navadno snel sem klobuk z glave. Da mi je
mladenič golo resnico povedal, o tem prav nič ne
dvomim, kajti kakor mi je sam rekel, je njegovo
življenje od tistega dne popolnoma drugačno.
To nam spričuje tudi njegova posnemanja vredna
navada, da hodi vsako jutro k sveti maši. Včeraj
in danes ga pa nisem nič več srečal. Morda se
je odpeljal domu, od koder se misli podati na
kliniko v Vratislavo.

65

58. Zlodejstvo ob križi.

V Dolenji Avstriji stoji ob veliki cesti iz
S. v A. prijazna vas W., ki ima tudi svojo gostilno
konec vasi stoječo. Konec gostilničarjevega vrta
stoji lesen križ s podobo Križanega. Nekako pred
petimi leti našli so nekega jutra križ razbit, po¬
dobo Križanega pa vso potrto; z odžaganimi no¬
gami, ležala je nekoliko bolj proč. Kakor tudi
so skrbno iskali zločinca, mu vendar-le niso
mogli na sled. Cez dve leti pride iz neke Dunaj¬
ske bolnice pismo v označeno vas. Pisal je delavec,
ki je poprej v tistem kraji v tovarni delal. Le-ta
je pisal, da je on razbil križ in Bogu odžagal
noge, in da se mora sedaj zato grozno pokoriti.
Tudi njemu so obe nogi odžagali. Spoznal je
božjo kazen in je druge svoje tovariše svaril pred
takimi kudobijami.

59. Potres v Kazamicijoli.

O tem groznem potresu superijor francoskega
seminarja v Rimu sledeče piše: V Kazamicijoli
je kopelišče in zabavišče; s tem pa ni rečemo, da
bi tjekaj le taki zahajali, ki zdravja iščejo po
kopelih. Zalibog, da so taki kraji navadno zbira¬
lišče pregreh in nezvestobe. Kjer se pa te dve
vkoreninite, ondi tudi do brezbožnosti ni več daleč.
Prav tako je bilo poslednji predpust pred velikim

Prst. božji. I.

5

66

potresom v Kazamičijoli. Ljudje so se svinjam
enako valjali po blatu najgrje nagnjusnosti. Toda
tudi to še ni bilo nekterim zadosti. Želeli so
tudi še najčisteje in najsveteje človeške družbe
s sabo v blato potegniti. Vlačuge preoblekle so
se v duhovsko obleko in za menihe, ter so javno
skrunile posvečeno obleko, ktero so oblekle prav
iz tega namena. Ali tudi to še ni zadostovalo.
Sli so potem sporedoma pred župnijsko hišo, kjer
so od g. župnika zahtevali, da naj jim izroči veliki
križ, ki v cerkvi stoji, da bode tudi ta kaj užitka
imel od predpusta. Župnika je tako zahtevanje
globoko v srce zaskelelo ter je nesrečneže z ojstro
besedo zavrnil; kajti nič več ni poznal v njih
svojih župljanov temveč le še sužnike hudičeve.
Le-ti pa vidoč, da tu nič ne opravijo, so šli ter
so si iz lesa stesali velik križ, na kterega obesili
so grdega možica iz cunj našemljenega. S tem so
se potem vlačili iz ulice v ulico, ne da bi jih bil
kak redar zavrnil, rekoč: „Nehajte, to se ne spo¬
dobi !“ To se je zgodilo na pustni večer leta 1883.
Kmalu na to dvignil je Bog svojo roko v mašče¬
vanje sramote, ki so jo v Kazamičijoli storili križu,
znamenju odrešenja. Bog je le samo mignil in
Kazamičijole ni bilo več! Kedo bo tukaj tajil, da
toni očividna božja kazen? Vendar še nekaj. Dva
dni sta že minola po grozni dogodbi, kar je bil
potres Kazamičijolo uničil in delavci jeli so
razvaline razkopavati. Joj, to je mrličev strtih

67

in pobitih, ki so jih izpod groblje vlekli. Na
enkrat vidijo, kako se začne velika košara gibati,
ktero so ravnokar kamenja oprostili. Dvignejo jo
in glejte pod njo 601et. starčeka — živega. Takoj,
ko je čutil prvi sunec, zgrabil je v svojem obližji
stoječe razpelo, ter je je pritisnil na svoja usta
in prsi. Takoj na to pokopal ga je potres pod
razvalinami, kjer je ležal 48 ur živ pokopan. Ko
so košaro odvzdignili, mož vstane in zdrav odide
iz svojega groba. Križ je pa vzel s saboj. Kedo
bo glede tega še tajil, da stari Bog več ne živi?
On še živi in se ne da nikomur zasramovati.
Posebno pa že prav nič ne trpi, da bi se njegov
sv. križ zasramoval, kamor se je {dal v svoji ne¬
skončni ljubezni za nas grešnike pribiti.

60 Kamniten križ.

Iz Francoskega sporoča se sledeča resnična
dogodba. Zet občinskega odbornika Bertranda de
Bezjez iz St. Genies-le-Bas, strašan prostomišljak
in prav tak brezverec, kakor tast njegov, sprehajal
se je nekega dne leta 1882 s svojo ženo in ne-
kterimi prijatelji po polji, kjer nekoliko od ceste
zapazi kamniten križ, ki je bil zasobna lastnina.
Kakor rudeče sukno na bika, tako je vplival ta
pogled na Bezjeza. Divje jeze jel se je tresti in
takoj hiti tjebat podirat ga. Obneslo se mu je

5*

bolj, kakor so se vsi tega nadjali. Križ se je
podrl, toda ne na tla, temveč predrznežu na
prsi, in ga je zmečkal.

61. Kaznovano bogokletstvo.

„Pelerin“, list, ki v Parizu izhaja, pripove¬
duje sledeče: „V Vavignies pri Bretelju sedelo
je nedavno nekaj pijancev v krčmi in pilo. Možic,
kteremu so malopridni časopisi in brezbožne besede
pamet otemnile in kterega je vino še bolj omotilo,
zakričal je v omenjeni družbi: „Daj mi sem tisti
le križ, da ga v peč vržem ! 11  Res je stegnil roko
po križi, da bi izvršil zlodejstvo, toda peč je bila
premajhna, To ga pa ni oviralo in med preklinje-
vanjem in zasmehovanjem Sinu božjega polomil
mu je noge, na kar ga je v peč vrgel. — Drugi
dan gre z enim svojih prijateljev memo gore
Kalvarije, kjer mu slabo postane, da se je kar
sosedel. Prijatelj mu je sicer pomagal kvišku,
opravil pa le nič ni. Nesrečnež je v enomir klical:
„Noge mi hočejo odbiti!" Zastonj je bilo vse
prizadevanje, da bi ga bili spravili k pameti. Z
veliko težavo spravil ga je do bližnje vasi, kjer
je nesrečnež celo noč prebledel in ponavljal: ,,Joj
joj noge mi hočejo odbiti ! 11  Drugo noč, prav tisto
uro, ko je poprej v gostilni svojo hudobijo dopri¬
nesel, izdihnil je svojo dušo, ktere naj se Bog

69

usmili. Kedo bo pa skušal to utajiti? Ljudem,
ki so bili priče, so se groze kar lasje ježili.

62. Oslepel je.

Predlanskem se je sledeče na Francoskem
prigodilo: Blizo imenitne božje poti živel je surov
človek, ki je šel nekega dne v gostilno, kjer se
ga je preveč napil, vsled česar je jel na to čez
vero in čez Boga zabavljati. Domu dospevši spo¬
zabil se je najpoprej nad svojo ženo in otroci,
potem je pa še podobi križanega Izveličarja nož
v oči porinil. Drugo jutro vže je čutil sam ske¬
lečo bolečino v očeh. Poslali so takoj po zdrav¬
nika, ki ga je odredil v bolnišnico v Lijon. Ondi
so ga s časoma odpustili — popolnoma slepega.

63. Izpoved na smrtni postelji.

Na Bavarskem ljudje tudi za las niso boljši,
kakor drugod. Leta 1882, meseca decembra, spra¬
vili so se srboriti fantini Wallški nad nov lesen
križ, ki je ondi na polji stal, podžagali so ga;
Kristusovo podobo pa, ki je na njem visela,
razbili so na 32 kosov. Kmalo na to zbolel je
mladi 251etni kramarjev sin Seidl za smrt. Vlegel
se je in tedaj se mu je pa zbudil črv hude vesti.
Na smrtni postelji je dal spisati zapisnik, da je

70

on v zvezi s tremi drugimi križ spodžagal, na
kar so Boga razbili. Sodnija, ki je preiskavo v
tej zadevi kot nevspešno vstavila, je taisto zopet
prižela. Seidl je umrl, preden je preiskovalni
sodnik do njega prišel. Enemu tovarišev njegovih
so pretepači lansko leto (1883) pri nekem pretepu
nos odrezali.

64. Kazen boiga.

Sledečo vseskozi resnično prigodbo naj bi si
posebno nedeljski lovci dobro v glavo vtisnili.
Pripoveduje jo priča, ki je nesrečneža sam poznal,
o kterem je tukaj govorica. „Leta 1869 dobil
sem v mestu L. cesarsko službo, tako pripove¬
duje naš svedok, kamor sem se s svojo družino
tudi prav kmalo preselil. Stanovanje sem najel
v drugem nadstropji pri znanem mi mestjanu.
Nadstropje nad manoj stanovala sta dva meni
neznana zakonska. Gospoda sem vsak dan srečal
in pozdravil, toda nikdar nisem dobil odgovora
od njega. Mislil sem si, to mora pač kak pre-
vzetnež biti. Čez nekoliko dni pride pa k meni
žena tega čudnega človeka s tablico v rokah,
ktero mi je opravičevaje se izročila.

Ondi sem bral lastnoročno od gospoda samega
pisano, da naj mu nikari ne zamerim, ako mi ne
odzdravlja, ker vže nekaj časa^ semkaj govoriti

71

ne more. Na moje vprašanje, kako je to, pravi
gospa, da ga vže več časa vrat boli, kar ga je
tudi prisililo, da se je svoji službi odpovedati
moral, ker bi sicer ne bil mogel zadosti za zdravje
skrbeti. Vrat se mu je jel gnojiti, in ga je kar
zadušiti hotelo. Da so mu dihanje olajšali in
kasneje sploh omogočili, dejali so mu v vrat
srebrno cev, in skozi to je dihal.

Od tega časa sem večkrat gospoda obiskal
in sva se vedno s pomočjo tablice pogovarjala.
Jako je bil potrpežljiv in vdan v voljo božjo in
vrlo mi je bil hvaležen za vsako še tako neznatno
malenkost. Tii in tam se je tudi primerilo, da
mu je cevka iz vratu smuknila; tedaj je bilo
vselej treba takoj zdravnika. Ob božiči in novem
letu pisal je še prav vesel razne čestitke na
tablico; takoj po praznikih se mu je pa na slabeje
obrnilo. Vrat se mu je jel zopet gnojiti in kmalo
mu je bil ves nagnjit. Tii je bila vsaka pomoč
brezvspešna in vže čez nekaj mesecev je revček
izdihnil svojo dušo ves vdan v voljo božjo. Jako
skesan je bil poslednje ure in večkrat sem obža¬
loval, da ni katoličan, da bi mu smrtni boj z
gospodom polajšal. On in ona sta bila namreč
luteranske vere.

Ko smo ga pokopali, je žena vse poprodala
in odšla — kam ne vem.

Nekako čez 14 dni pride eden njegovih roja¬
kov k meni in me po njem vpraša; rad bi bil

72

z njim govoril. Da je vže umrl, se mu še sanjalo
ni. Ko mu grozno bolezen in smrt prijateljevo
razodenem, se ptujec zavzame in pravi: „To je
bila pač gola kazen božja! Ta gospod, pravi
ptujec, je bil strasten lovec, ki je imel posebno
veselje nedelje in praznike s puško na rami v
gozdu zapravljati. Nekdaj sta s prijateljem stre¬
ljala na križ ob potu stoječ. Kakor so ljudje
pravili, je menda vsacega krogla podobo v vrat
zadela. Prijatelj njegov se je kmalo na to zadavil,
tega je pa božja kazen na ta način doletela."
Nadjam se pa, da mu je Bog odpustil, ker je
svoj greh obžaloval.

65. Strel na Kristusovo podobo.

V Wiirttembergu na Nemškem zgodilo se je
pred nekaj leti sledeče: Nek ondašnji kmet kupil
si je staro puško in jo je domu prinesel. Njegov
201etni sin jo prične ogledovati in bi jo bil rad
takoj poskusil. „Ali mi verjamete, pravi svojemu
očetu, da bom tam-le onega Kristusa v obraz
zadel?" Pri tem je pomeril na znamenje, ki je
kakih 50 korakov daleč na polji stalo. Takoj
na to je počilo in strel je res odkrehnil Kristu¬
sovi podobi spodnji del obraza. Kmalo na to
prilomil se je ta mladeneč nekega večera pijan
domu ter sta se jela z očetom kregati, kar ni

73

bilo nič novega. Oče se mu je zagrozil, da mu
ne bo dal doma, če bo tak, sin je pa dejal: „Ce
ne dobim hiše, se bom pa vstrelil." Nagle jeze,
kakor je bil, ležal je vže čez četrt ure v svoji
krvi. Svinčenka, ktero si je mislil v glavo za¬
poditi, odtrgala mu je brado in spodnjo čeljust;
prav tako, kakor je njegov strel nedavno Kri¬
stusovi podobi odtrgal spodnji del obraza. Pri
vsem tem pa ni še umrl. Bog ga je pri življenji
ohranil za svarilen izgled vsim, ki so zadosti
predrzni, da se hočejo z njegovo podobo šaliti.
Hrano so morali temu nesrečnežu po cevki dajati.
Zopet izgled, da se Bog ne da iz sebe norčevati.

66. Odbite noge.

Meseca decembra leta 1888 proti Božiču je
bilo, ko se pride trgovsk popotnik k nekemu
kmetu v Folleville na Francoskem v hišo gret.
Kmet, dobra duša, mu hoče še bolj postreči,
kakor je imel navadno gorko in pravi, da mora
iti po drva. „Ni treba, pravi popotnik, le kar
to-le vzemite." Pri tem pokaže na precej veliko
razpelo božje, ki je v kotu stalo! „Bog me ob¬
varuj !" pravi kmet, „imam že še drv za kurjavo,
hvala Bogu", ter odide venkaj. Popotovalcu pa
vest le ni dala pokoja; med tem ko je kmet
zunaj drva pripravljal, skoči ta v kot, zgrabi

74

Kristusa in mu noge odbije, ter jih na ogenj
vrže. Cez nekoliko časa odpravi se na pot, kjer
pa ni daleč prišel. Kar sredi pota moral je ob¬
stati, kajti nobene noge ni mogel več prestaviti.
Ob enem je pa vedno kričal: „Oh noge so mi
odbili in sožgali!“ Prvi ljudje, ki so došli, usmilili
so se ga, ter so ga prenesli v bližnjo vas, kjer
je takoj na to umrl. Duhovnik, ki so ga poklicali,
našel ga je že mrtvega.

67. Bog" j e neskončno pravičen.

Francosk vojak kretil je nekoliko pijan po
cesti proti Ortenbergu po Kinciški dolini. Ob
cesti stoji kamnitno znamenje. Podoba križanega
Izveličarja je brezbožnega pijanca tako razdražila,
da je jel sv. ime Jezusovo, kar je le znal, naj
ostudneje preklinjati. To pa še ni bilo dosti.
Obrnil je tudi puško, ter je z njenim kopitom po
podobi božji vdaril, da so ji roke in noge odletele.
Drugi dan vže stal je na bojnem polji. Prve
topniške kroglje, ki so privršale, pobrale so njemu
roke in noge prav na onih mestih, kakor jih je
pobila njegova puška Kristusu. Prišli so zdrav-
stveniki, naložili so ga na nošala omedlenega in
proč so ga nesli. Ko ga neso prav memo tistega
znamenja, kjer je on včeraj Boga razbil, odpre
vojak oči in zdihne: „Oh, Bog je neskončno pra-

75

vičen!“ Takoj nato izdihnil je svojo ubogo dušo.
Kedo se pač tukaj ne spominja rimskega cesarja
Julijana Odpadnika, ki je skoraj ves čas svojega
življenja Kristusa preklinjal, na smrtni postelji
je pa umirajoč vendar-le pripoznal: „Nazarenec,
premagal si me!“

68. Nesramna predrznost in grozna kazen.

Ni še dolgo, kar se je nekaj groznega zgodilo.
Republikanci so župnijsko cerkev sv. Jakoba spre¬
menili v vojašnico. Nekega dne postavijo iz altarja
sveto podobo na tla. Bila je podoba Kristusova,
ki stoji pri stebru za bičanje privezana. Eden
vojakov stopi k njej ji utakne svojo smodko v
usta, češ, na, pa še ti nekoliko pokadi! Smodka
pade na tla in vojak jo nevoljen pobere, podobi
zopet v usta potisne ter se ji zagrozi, da če ji
bo še enkrat na tla padla, ji bo drugače pokazal.
Smodka res v drugič na tla pade, nakar nesramnež
Kristusovo podobo klofutne. Ob tej priliki se je
ob kovinastib žarkih, ki so ji glavo obdajali,
na roki nekoliko oprasnil. Praska je bila tako
neznatna, da vojak niti porajtal ni na njo. Kmalu
pa mu je jela roka otekati in ga je tako grozno
bolela, da je moral k zdravniku. Toda tudi
zdravila niso imele zaželjenega vspeba in zdrav¬
niki so se izrekli, da se mora roka odrezati, kar

76

se je tudi v resnici zgodilo. Pa tudi to še ni
bilo zadosti, kajti razžaljeni Bog tirjal je poleg
roke tudi še njegovo življenje. Vendar pa mu
je dal še toliko časa, da se je na smrtni po¬
stelji skesan obtožil svojih grehov in je spokorjen
umrl.

Konec prvega zvezka.

is «4 jul  Mie

L Bogokletno, predrzno govorjenje.

Stran

1. Znamenja na nebu.2

2. Kedo bi si želel take osode? ....  5

3. Obmolknil je.6

4. In vendar je mogel!.7

5. Prost brez Sina.8

6. Jako krepak dokaz, da je Bog vladar sveta . 8

7. Blisk je izvršil kazen.9

8. „Miserere u  in „Libera“ v krčmi ... 10

9. Nebesa na prodaj.11

10. Moli in delaj za vsakdanji kruh ... 11

11. Pogodba s hudičem.13

12. In vendar ne spi.14

13. Bog nevero kaznuje ..15

14. Vse skupaj ni druzega nego komedija . . 16

15. „Rajši bi bil Boga zadel".17

16. Z Bogom se ni šaliti.18

17. „Naj Bog hoče ali pa ne!“ . . . . 19

18. Obsedeni krojač.20

19. Bog kaznuje preklinjevalca svojega imena . 21

20. Zasramovalec vere pade s strehe ... 22

21. Kako je nekdo umrl, ki se je iz cerkvenega iz¬
občenja norčeval.23

22. Kolera ga je pobrala.23

23. Kako je neverec kolero premagal ... 24

24. Kako sta umrla dva klafača .... 25

Stran

25. Nekaj povesti o hudi uri.25

26. Prebrisani krovec ... 27

27. Konj ga je zmečkal.28

28. Žalostni konec zasramovalcev sv. vere . . 29

II. Prisega. Kriva prisega. Rotenje in preklinjevanje.

29. Kriva pr. sega nikdar ne ostane brez kazni . 29

30. Kriva prisega se dostikrat takoj na mestu kaznuje 31

31. Krivo prisego Bog kaznuje ....  32

32. Kaznovana kriva prisega . . . . 33

33. Bog sam je zabranil krivo prisego ... 33

34. Kriva prisega.34

35. Ne zaklinjaj se!.34

36. „Bog naj me kaznuje, če sem ti kaj dolžan!" . 36

37. Na železnici umrl.36

38. Kaznovan preklinjevalec.37

39 Bog kaznuje pestunjo.40

40. Kaznovana kletev.41

41. Prst božji.42

42. Kaznovan voznik.42

43. Blisk izpolni preklinjevalčevo željo ... 43

41. Smrt mladega preklinjevalca ....  44

45. Kakor življenje, taka smrt.45

III. Nečast svetnikom.

46. Izrečena beseda ima vstvarilno moč ... 46

47. Jezus Kristus grozno kaznuje zasramovalca svoje

Matere.47

48. Bogokletnik obmolkne.48

49. Borba za vero.49

50. Zasramovanje sv. Antona.51

51. Bog varuje čast svojih svetnikov ... 52

52. Božji mlini počasi meljejo, toda drobno! . . 52

IY. Zasramovanje sv. križa.

53. Nov Babilon.53

i


Pri

00000320635

Jan. G iontini-ju

■ ' - •• ' V "• C - - ■

LJUBLJANI

se dobiva:

Car in tesar. Zgodovinska povest- .

Čas je zlato. Podučna povest za mladost. Spisal
' F. Hofmanu V Ljubljani 1884
Lično vezana . . .

Cerkvica na skalil Pravljici . . .

Cesar Maks in - Mehika. V Ljublja ni 1868
Spisal J. Alčšovee . ■. V~

Darinka, mala Črnogorka. Povest .
Baron Ravbar .

Dve čudapolni pravljici. Drugi predelani-in
, popravljeni natis. 1881. I. Peter Hanin o V;
II. Okamnjenci na B1 a n s k cm ^  ra d u; -
v sjikanej, lepej vezbi . . . .

Erazem Predjamski. Fovest iz petnajstega
stoletja. S podobo. Četrti natis.

Genovefa, sveta grofinja.

Hitri računar z ozirom na sedanji denar po
avstrijski veljavi in na novo mero in vago.

8. popolnoma predelani in popravljeni natis.

. 1885. V polusnji . .

Jama nad Dobrušo. Pravljica. .

. Jaromil. Pravljica. . . . .

Kljukec lažnjivi.

16 ki-.
16 kr.

40 kr.
.20 kr.
16 kr.
20 kr.

Kuharica slovenska ali nayod, okusno kuhati

; _ navadna in imenitna jedila. Narekovala
M. B1 e i w e i s. V' Ljubljani 1878. Veljajo
lično vezane.1 gl. 90 kr.

Kuharske bukve, nove, ali nauk; najboljša in
iinenitnejša jedila brez posebnih stroškov
pripraviti. Z 200 'jedilnimi listki. Tretji
natis. V Ljubljani 1877. Vezane . . 90 kr.

Najdenček, ali pravieiii.se tudi živine usmili.

1881/ Drugi predelani in popravljeni natiš.

V slikani, lepi vezbi . . 20 kr.

Narodne pripovedke za mladino. . 24 kr.

Na valovih južnega morja.14 kr.

Nikolaj Zrinjski, hrvatski junak. .’ . _ . 20 kr.

Poduk, kako se' dela žganje vsake baze, mrzlo
in gorko, in brez posebnih naprav. V Ljub¬
ljani 1879. Velja ....  X 1 gl.

flepoštev, duh^v Krkonoških gorah. Tretji pre-
' M  delani in popravljeni natis. 1881. V slikani

lepi vezbi . . . • , • • • 20 kr.

Ribičev sin. Pravljica. .....  12 kr.

Sanjske bukve (§ podobami) . . . . 15 kr.

Vošilna knjižica, ali vošilni listi zanovt^Ieto,

godote in rojstne dneve. Spiski I. Tomšič. 20 kr.

Vrtomirov prstan. Pravljica. . ^ - . 20 kr.

Zbirka ljubimskih in ženitovanjskih pisem. . 30 kr.

Tiskal Šober v Postojni.