106
Napčno častenje svetiga Florjana.
Vsi katolški verniki častijo svetiga Florjana varha nesreče ognja. Veliko je pa taeih češenikov sv. Florjana, ki bi ravno s svojo nap eno pobožnostjo sv. Florjana prisiliti mogli, de bi jim svojo pomoč in pri-prosnjo pri Bogu odtegnil, ko bi se svetniki zaliti dali. Smejati bi se človek mogel, ko bi ta reč ne bila toliko rezna, če vidi, kako de se sv. Florjan časti. V cerkev mora vsak Slovenc tisti dan. To je prav; dobro je več storiti, ko kar je zapovedaniga, ako je opravljeno, k čemur zapoved veže. Dela se nobeniga nihče ne sme dotakniti. Kdor se prederzne, kako delo v roke vzeti, ne bo odšel hudimu natolcevanju. Bog ne daj kovaču te misli, sv. Florjana dan za kladvo prijeti:   ko krivoverca
107
se ga bo ogibala cela srenja. In pa prijatel! če te dolžnost veže, sv. Florjana dan z vozičem in konjičem na cesti biti, dobro poglej, poprej ko sonce poprejšni dan na večer zaide, ali so podkove dobro vterjene, ali je pri vozu in kolesih vse v redi, — ako se ti drugi dan kaj pokvari, rad boš praznoval celi ljubi dan: ne boš izprosil kovača , de bi četertico ure iz kerčme stopil , verč iz roke in kladvo v roko vzel, naj mu tudi dvojno plačilo obetaš. Poslušaj, kaj se je letaš sv. Florjana dan nekimu duhovnu na potu zgodilo. Vsred popoldneva se konju podkova prelomi. Ko se varno do perve vesi pripelja, kar kovačnico zagleda — tode za-perto. Vpraša po kovaču. „Rekel je, de ne bo segel po kladvu, naj bi se tudi sam Cesar pripeljal, odgovori neki mož verle postave. „Kaj pa bo?" reče duhoven, jaz moram dones v * * * biti." .... Na nagovarjanje duhovna pride kovač iz kerčme — ves nevoljin (\u\i drugi mož je mogel ,7greh na se vzeti"} pogleda duhovna od nog do glave. Gre v kovačnico, in najde k sreči podkovo , ki je ravno na kopito konja pristovala. Ker je delo šlo brez ognja, se mu je vest nekoliko ohladila; tode uniga moža je začelo peči, kje de se bo greha iznebil, ki ga je od kovača iz ljubezni do duhovna prevzel. Blezo, de je kratek keršanski nauk tudi priprošni-kovo vest potolažil. — —
Drugič pa prijatel! glej, de se o poldne sv. Florjana dan dobro nakosiš. Po poldne tisti dan, in zvečer ni varno v kerčmo iti. Nimaš kam sesti, vse polno je častnikov sv. Florjana: vsak se ga mora naliti, kolikor mavha derži. Pa ko bi le še popotnika pri miri pustili, ki ga še Turki ne nadlegujejo! . . . Svetujem ti torej, vzemi kermo za konje seboj, napajaj in kermi jih tisti dan pri kakim potoku , in ostani čez noč pri kakim prijatli, ako ne moreš dojti do kerčme, kamor se takošna derhal ne zbira. —
Ko bi jih vunder še več k asikurancii pristopilo! Letaš plačujemo ubogih 9 krajcarjev od zavarvaniga blaga sto rajni vrednosti. Ko bi se vsi od kraja v to družbo zapisali, kako majhin bi po tem znesek letne dacije bil! In koliko dobriga storimo drugim družbeni-kam, ako jih šiba ognja vdari. — Kar se je tam pa tam doslej sv. Florjana dan v božje razžaljenje in v pogubo zdravja zapravilo, naj bi se dalo odslej v okovarjenje pred ognjem, in letni znesek te dacije bo kmalo za sreberni groš nižji.               Prijatel novic in njih bravcov.