Naši kraji in ¥ Slovenskih goricah ob Lucijinem dnevu Starinska vera o spoznavanju čarovnic Renčanje parklja med hrami se je po- leglo. Cingljanje verig, v katere so bili vklenjeni poredni otroci, je ponehalo. Zvončki angelov so utihnili, siva glava svetnika Miklavža se je potegnila za ob- lake in deca po kočah je že nehala ob- čudovati prejeta darila, če je še razen šibe dobila kaj vrednega, zakaj Miklavž je muhasti gospod, časih je od sile pravi- čen, časih se pa v svoji stari pameti tudi zmoti in ne obdaruje pridnega otroka kakšnega kočarja ali viničarja, kakor bi bilo treba, v hiši bogatega nepridiprava pa pusti polovico dobrot, ki jih ima za obdarovanje. Adventne megle so legle na Slovenske gorice; brezdelni dnevi, v katerih je treba opraviti le pri živini, narezati slamo za mešanico, ki se poklada govedi, skidati gnoj, popraviti pri grabljah zob, rasoham klin, ali stesati za voz novo ročico, se vlečejo leno čez vasi. Hlapci posedajo zaspano po jaslih, za- kaj brezdelje napolni človeka z lenobo, ki jo še stopnjuje šumenje dežja ter enolično padajoči curki deževnice, ki dr- si s kapov in pljuska v luže na tleh. Ko pa pride mrak, zaspanost popusti in kljub dežju, kljub blatu in brozgi, ki je v teh časih prekvasila Slovenske gorice, se pre- liva ponoči nad vasmi petje, od raznih strani se čuje vriskanje in na podstenjah stoji tu pa tam fant, z rokami se opri- jernlje železnih križev v oknu ter kliče svoje dekle. Spočite gospodinje se premetavajo po posteljah. Zdaj so pač dolge noči in člo- vek se naleži čez potrebo. Tiho vstajajo v ranem jutru, ko zamaje glas zvona ju- trnjo meglo in gredo k zornicam. »Naj bo prihodnje leto boljše, kakor so bila zadnja, da nam ne bo treba stradati kru- ha,« molijo v cerkvi. Obraz podobe, v katero so uprte njih oči, pa je trd. God svete Lucije prinese v morečo je- sensko enoličnost vsaj nekoliko spre- membe. Otroci se na predvečer godu sti- skajo v bajte ter vlečejo na ušesa s ceste prihajajoče glasove in če čujejo divji žvižg Lucij, ki se pode po vasi, vztrepetajo, ako njih vest ni popolnoma čista. Tu in tam vstopijo Lucije v hram. V žensko obleko oblečene postave, namazane po obrazih s sajami, zažvižgajo med vrati, silijo k postelji, izpod katere prihajajo proseči glasovi porednega otroka, z metlo v roki hočejo nad njega, da bi mu iz- praskale oči. Ko pa nepridiprav obljubi, da bo nehal z vragolijami in se bo otre- sel nemarnosti, dobe Lucije prijaznejše obraze, napijejo se ter odidejo dalje po vasi, izpod postelje pa prileze prestra- šen otrok, ves bled in objokan. Fantje hodijo na dan godu čarodejne svetnice Lucije po vasi tihi in vase za- prti, zakaj to je dan, v katerem se od- ločajo velike stvari. Kdor hoče spoznati čarovnice svoje fare, mora ta dan začeti z delom, ki ga je treba opraviti, če hoče biti deležen razodetja. Nekateri bi delo že opravili, ali boje se posledic, saj ni skrivnost, da so čarov- nice prenekaterikrat raztrgale drzneža, ki jih je na ta način spoznal. Zopet drugi pa nimajo primernega prostora, kamor bi se skrili med delom, in tako se zgodi, da si ta dan ostri oblič in pili žago le en sam fant v fari. Delo, katero je treba opraviti, ni ravno težavno, ali razdeljeno mora biti pametno in opravljeno tako, da je zadoščeno za- htevam. Človek, ki hoče spoznati čarovni- ce, mora začeti delati na dan svete Lu- cije stolec, pručico. Zgrajena mora biti iz dvanajstih koščkov trdega lesa, mo- škega spola. Delo je treba izvrševati mol- če. Se tako važna stvar ne sme izsiliti de- lavcu besede iz ust, zakaj kakor hitro bi spregovoril, je vse delo zastonj. Sleherni dan pred delom je treba odmoliti čaro- dejno molitev. Po delu, ki mora biti opravljeno tisto uro pred sončnim zaho- dom, pa je treba sleherni delec stolca skriti, da ga ne vidijo nepoklicane oči in se ga ne dotakne tuj prst. Tako je treba ravnati dvanajst dni, do svetega posta. Na božični večer pred sončnim zahodom je treba stolec dovr- šiti ter ga prav tako skriti pred nepokli- canimi očmi. Ko pa glas zvona zadoni nad praznično se smej očimi hrami ter va- bi k polnočnici, je treba stolec vzeti iz skrivališča ter ga nesti k polnočnici. Z njim se je treba postaviti na temni kraj pod korom. Ko pride mašnik, ki bere polnočnico, do povzdigovanja, mora človek, ki je gradil stolec, poklekniti nanj. Med po- vzdigovanjem se namreč glave čarovnic obrnejo stran od oltarja, ker ne morejo gledati telesa Kristusa Gospoda. Toda tu leži pred opazovalcem le en sam hip. Na- glo mora pregledati čarovnice, pograbiti stolec, odbežati z njim iz cerkve ter se potegniti pod kap kakšne s slamo krite hiše in ostati pod njim, dokler ne mine polnočnica. Čarovnice, ki so med povzdi- govanjem obrnjene z glavami nazaj, nam- reč opazijo človeka na stolcu, ker je ne- koliko višji od ostalih vernikov in se zapode za njim. Gorje mu, če ni dovolj uren in se mu ne posreči pobegniti pod kap bajte, raztrgajo ga, da ne ostane od njega ena sama koščica. Ce fant srečno uide, izve fara še isti večer, katera iz- med žensk je čarovnica. Tako delajo v Slovenskih goricah, am- pak človek ne more nikoli dognati, v ka- teri fari. Pri Sveti Trojici pravijo, da je napravil tak stolec fant pri Svetem Andražu, tam pa trde, da je bilo to prav za prav pri Svetem Lovrencu, in če člo- vek povpraša o stvari tam. mu povedo, da se je to zgodilo prav gotovo pri Svetem Tomažu. Biio pa je, v to verujejo, in če človek prisluhne pomenku mladih ali sta- rih, bo pred božičem čul govoriti veliko o tem, in govoriti skrivnostno in strahoma, kakor bi šlo za velevažne stvari. Bog ve, kdaj bo kulturni napredek vrgel žarek svoje luči tudi v te, misticizmu vda- ne duše, ki se jih drži še srednji vek s svojimi čarovnijami in zgodbami o škra- tih? Kako dobri ljudje so tu, dovzetni za učenje in vneti za napredek, le roko jim je treba ponuditi, jih potegniti iz duhovne teme in ti marljivi Prleki, ti krasni kraji bodo v ponos domovini. Ali podoba je, ka- kor bi nikdo ne imel smisla za kulturni napredek našega človeka, in bi bila du- hovna mračnost zaželena. "*Ignac Koprivec; Kakor smo poročali, se je Nj. Vis. knez namestnik Pavle v soboto zjutraj vrnil preko Jesenic v domovino in takoj nadaljeval pot v Beograd, kjer so ga sprejeli številni odličniki. Slika nam kaže Nj. Vel. kneza namestnika Pavla, ko je po izstopu iz vlaka segel v roko poslaniku Velike Britanije g. Ronaldu Campbellu Dekleta, ki skrbe za snago Lfubljančanov V nedeljo so v Bizoviku počastili patrsna Miklavža Ljubljana. 12. decembra Dobro uro hoda od šempetrske cerkve proti Kodeljevemu, nato še skozi štepa- njo vas in proti Sostremu leži pod Golov- cem vas Bizovik. Skozi njo priteče izpod gri6ev bližnjega Golovca potoček, ki se izteka v Ljubljanico. Ta je zlata žila, ki preživlja prebivalce vse leto. Iz njega nje- ga zajemajo pridne roke zaslužek in nih- če ne pomni, da je bilo tam kdaj drugače. Potok nima v sebi zlatih zrn, pa trdi ne školjk z diamantnimi biseri, temveč tre- bi in čisti vso Ljubljano. Tu bivajo pridne perice, ki ob poloku čofotajo, da se razle- ga »čof, čof« daleč naokrog. Po griču in ravnini pa so razpeti navzkriž drogovi in vrvi, da ss na njih v vetru vije in pregiba brez števila kosov belega perila. V pone- deljek pa se pomika proti Ljubljani dolga raj da voz, polni so velikih cul, v katerih je že očejeno in posušeno perilo. Pri zna- ni Klemenčičevi gostilni v Kopitarjevi uli- ci in pri Mencingerju v Komen^kega uli- ci se ustavi vlak peric in urne ženice po- bašejo vsaka svoje reči in se pogube po hišah, čez nekaj časa se vrnejo z novim delom, nakupijo potrebno za dom, neko- liko se okrepčajo, potem pa se zopet vr- nejo proti domu. Nekoč so se ustavljale perice na seda- njem Krekovem trgu .kjer so bile za se- danjim Mestnim domom zidane barake, v katerih so shranjevale perilo, nekalere pa so zapeljale vozove pred stalnico. Ko so pa leta 1899 sezidali Mestni dom, so mo- rale perice na Ledino, kjer je zdaj I. dr- žavna deška osnovna šola. Seveda ni treba misliti, da stoje Bizo- vičani ob strani, kadar se njihove boljše polovice »martrajo« za vsakdanji kruh. Tudi možje radi pomagajo ženicam pri utrudljivem poslu, ali pa hodijo v Ljub- ljano zidat in tesat. Pozimi koljejo neka- teri pri so.sedih, da pridejo tako tudi na njihove mize koline, razen tega ostane še kakšen kovač za različne potrebe. Tako žive prebivalci v Bizoviku pod varstvom sv. Nikolaja, ki je zavetnik nji- hove podružnice in čigar spomin proslav- ljajo redno prvo nedeljo po njegovem go- du. Na prijaznem holmu stoji preprosta cer- kev, ki jo obdaja zdaj že zapuščeno po- kopališče, ker so si omislili vaščani novo, ležeče na ravnini sredi rodovitnega polja. Kdaj je bila cerkev zgrajena, ni mogoče ugotoviti, pač pa je znano, da je že leta 1526 dala za vojne namene bakren kelih s pa'eno in dva funta vinarjev. Tega leta je namreč prihrumel smtan Soliman s 300 tise; možmi in 300 topovi na Ogrsko. Dne 29. avgusta istega leta se mu je postavil Kralj Ludovlk v bran z nekaj nad 20.000 možmi. Zmagali so Tuiki. Ker tedenski vinar, telesni davek in avajsefi vinar ni- so zadoščali za vojne izdatke, je vlada se- gla v krajni sili po zlatih, srebrnih in ba- krenih posodah ,ki so jih morale žrtvova- ti cerkve. Letnica 1749 nad vhodom spo- minja po ustnem izročilu na prezidavo cerkve, medtem ko trdi šempe'. rska župnij- ska kronika, da so za časa župnika Ivana Bedeneiča le'a 1825. rezidali njen sedanji zvonik. Velik dobrotnik šempetrske žup- nije, njen nekdanji župnik Matevž Svetli- čič, pozneje kanonik v Novem mestu, je zapisal v župnijsko kroniko, da so nekoč na Miklavževo nedeljo kaj radi zahajali v Bizovik meščani, posebno Krakovčani in Trnovčani, priporočat se sv. Nikolaju, svo- jemu zavetniku, ker so prvi bili ribiči, drugi pa čolnarji. Na to nedeljo sta bili v cerkvi po dve sv. maši, in sicer o poli osmih in ob osmih. Prvo je opravil duhov- nik od Device Marije v Polju, drugo pa šempetrski kaplan. Nebeškega čuvaija bizoviške soseske eo sploh že cd nekdaj posebno častili brod- niki in mornarji. Preden je stekla železnica z Dunaja pro- ti Trstu in Beogradu, so prevažali ljudje različno blago po večini na vozovih do Vrhnike, od tam pa na čolnih po Ljublja- nici in Savi dalje. Neugodna za bredar- sUo je bila Sava, predvsem zaradi dero- čega teka in skoraj neštevilnih in zelo nevarnih skal v strugi. Vožnja po tej reki je bila tako nevarna, da bi se v kaki drugi deželi le s težavo našla ladja, ki bi si upa- la pluti po taki reki. Da pa so vozili ven- darle po njej, je pripisovati zgolj neustra- šenesti in predrznosti naših čolnarjev. Pred vsako tako nevarno vožnjo so se čolnarji zaupno obračali k svojemu zavet- niku sv. Nikolaju, ter mu poklanjali pri- merna darila. Po vseh nevarnejših krajih ne le ob Savi. temveč tudi ob drugih de- rečih rekah so mu postavljali kapelice z nabiralniki za mile darove. Razen tega so PROIZVODI UNION gradili na čast sv. NikcJaju tudi župnijske cerkve in podružnice. V ljubljanski škofi- ji mu je posvečenih dvanajst župnijskih cerkev in nič manj ko petdeset podružnic. Značilno pa je, da je teh svetišč največ v dekanijah, ki leže ob večjih rekah, tako na primer v leskovški. litijski in vrhniški, to je v območju rek Krke, Save in Ljub- ljanice. i Rudarska Idrija ima novo pokopališče Nad 200 let stari gaj mrtvih pri sv. Križu — pester muzej, glasen pomnik živahne preteklosti živosrebme doline Najstarejši podatki o Idriji segajo po M. Bauzerju v L 1490, po Valvazorju do 1. 1497. Takrat je bila samotna dolina še prostran pragozd, tu in tam je polagoma zrasla iz tal drvarska ali ribiška koča. Po 22. juniju 1508. ko so naleteli na ži- vosrebme plasti rude, so se v idrijsko do- lino zmerom bolj naseljevali rudarji. Ze spočetka je med rudniško gospodo in de- lavci zavladalo tesno krajevno občestvo, ki je prvotno pripadalo župniji pri Fari, v eno uro oddaljeni Spodnji Idriji. Leta 1522. so idrijski rudarji dobili lastno službo božjo. Kaplan je maševal v kapelici na grajskem hriku, kasneje v cerkvici sv. Trojice, ki je nastala blizu studenca, kjer so prvič odkrili živo sre- bro. Okrog te cerkvice so prvotno tudi pokopavali mrliče. Za oltarjem je bil še dolgo potem vzidan nagrobnik dne 13. no- vembra 1628. umrle cerkvene dobrotnice, ugledne meščanske Felicije Sehfriden. Na pokopališču pri sv. Trojici so našli po- slednji počitek tudi soproga in dva otro- ka za slovensko rastlinstvo in idrijsko dolino zaslužnega rudniškega fizika Ivana A. Scopolija, ki je bival v mestu od 1754. do 1769. Temeljni kamen sedanji farni cerkvi sv. Barbare je bil svečano položen 22. ju- nija 1628. Leta 1736.—1738, torej pred dve sto leti, so prizidali današnji mogoč- ni zvonik, razširili so cerkev in jo obdali s pokopališkim obzidjem. Leta 1700 je do- bilo mesto pravico do lastne krstne in po- ročne matrike s samostojno kaplanijo, 1. 1702 pa župnijo. prebivalstvo je naglo naraščalo in že leta 1747 je bilo pod zemljo na delu 450 rudarjev. Pokojne so jeli pokopavati tu- di okrog farne cerkve sv. Barbare, pre- možnejše pa proti večji odkupnini v cer- kveni grobnici. Zaradi neprimerno nagle- ga prirastka prebivalstva so morala obla- stva poiskati božjo njivo izven mestnega jedra. Izbrali so prostor ob kolenu Idrij- ce, kjer je že 1719. stala majhna kapelica sv. Križa. Rudniški zdravnik Scopoli in dekan sta se načrtu pokopališča okrog te kapele odločno uprla. Svet je bil tedaj še prenizek, talna voda Idrijce je segala da- leč pod breg in prostor tudi zaradi vetrov po dolini ni bil priporočljiv. Predlog, da se pokopaiišče prestavi dalje pod Brusov- še, tik zraven žgalnice, je rudniška upra- va odklonila. Ostalo je pri prvotnem skle- pu in v zagrajenem svetu je po načrtu rudniškega upravitelja Bernarda Schae- berja zrasla nova kapela sv. Križa. Ker je idrijski dekan posvetitev cerkvice in novega pokopališča odklonil, je goriški stolni kapitelj poslal svojega zastopnika. Leta 1883 so prostor okrog farne cer- kve sv. Barbare preuredili v sedanji obli- ki. S tamošnjega pokopališča in iz cer- kvene grobnice so pobrali kosti ter jih prenesli k sv. Križu. Pri izkopavanju so našli star denar, pozlačene gumbe in zla- te okraske, ostanke gala uniform nekda- njih rudniških veljakov. Da bi se izognili zdravstvenim in hi- gienskim nevšečnostim, ko je dno grobov pri sv. Križu ležalo 1.9 m pod gladino bližnje Idrijce, so v letih 3890.—1891. že tretjič nasuli na staro podlago meter vi- soko plast kamnitega ostanka žgane ru- de iz fabrike. Apnenčevo kamenje je na- glo preperevalo in pripomoglo k hitrejše- Srebrne in modre lisice na Gorenjskem Marsikateri izletnik, tujec in domačin, ki jo maha peš ali se pelje po trdi, asfal- tirani cesti iz Lesc proti Bledu, se zanima za odcep nove ceste pred mostom čez Savo Dolinko, ki vodi k igrišču za golf. Golf — tako domačini kratko imenujejo novo igrišče na planoti pri Žirovnici. Manj po- zorni pa so izletniki onkraj mostu, kjer se odcepi steza in vodi v bližnji gozdiček na hribu. Na tabli je naslikana lisica. Ma- lokdo ve, kako zanimivo življenje tiči v gozdičku. Tu je največja farma dragoce- nih kožuhovinarjev v naši državi. V go- zdičku je ograjen prostor, v njem do 100 kletk in nekaj večjih zgradb, kjer goje okoli 400 dragocenih lisic, srebrnih in mo- drih. Oskrbnik farme je prijazen gospod in rad pove mnogo zanimivega o svojih gojencih. V oddelkih pri vhodu so v veli- kih žičnih kletkah srebrne lisice, ki so do- ločene za pleme. Ločene so po spolu. Sam- ci so bolj čokati kakor samice, ki sicer niso manjše, so pa bolj vitke. V dlaki so samci videti boljši kakor samice, toda ka. kor pojasnjuje upravitelj farme, so vse te živalce precej enake. Pravo, prirodoslovno ime te vrste lisic je črna kanadska lisica, ki slovi po poseb- no lepi črni kožuhovini. Le po hrbtu ima več ali manj belih dlak. Te pa se vidijo na črni podlagi kakor bi bile srebrne in od tod drugo ime: srebrna lisica. Zaradi dra- gocene kožuhovine so jo pričeli gojiti v farmah pred kakimi štiridesetimi leti. Go- jenje lisic se seveda izpopolnjuje od leta do leta. Potrebna je posebna čistost v kletkah. Da ne nalezejo škodljivih parasitov, so kletke dvignjene nad zemljo. Tla so v nekaterih kletkah lesena, v drugih pa iz žice. Lisice hranijo največ z mesom ir sicer z odpadki iz mesnic in s sonj«?1 mesom. Da je pa hrana bolj prirodna, pri- mešajo do 30% raznih zelišč in sadežev. K zmletemu mesu primešajo zelje, kore- nje, oves, in riževo moko. Kaj dobro tekne lisicam primes borovnic in raznih gozdnih jagod. Prav posebno jim gre v slast jere- bika. Jeseni, ko primanjkuje gozdnih sa- dežev, primešajo mesni lisičji hrani jabol- ka in hruške. Pa tudi ribe, ki jih dobivajo iz hrvatskih ribnikov, so lisicam tečna hrana. Posebno zdaj, ko nastopa mrzlo vreme in močno poganja dlaka, potrebu- jejo lisice mnogo hrane. Za pleme je izbranih 125 samic in 40 samcev. Dočim v gozdu, v prirodi, navad- no lisjak ostane pri lisici, ko ima še mla- de in večkrat mladičem donaša hrane, pa skušajo v farmah doseči, da en sam samec oplodi po več samic. Breznanje se prične s koncem januarja in je na višku v febru- arju ter ponehava marca. Največ lisic je oplojenih v jutranjih urah, ko se prične daniti. Srebrne lisice skotijo v ugodnih prime- rih 7 do 8 mladičev, med katerimi je na- vadno več samcev kakor samic, dogodi pa se izjemoma tudi nasprotno. Mnogo bolj plodovita kakor srebrna je modra lisica, katere pravo prirodoslovno ime je rjava polarna lisica. Modre lisice, ki so manjše kakor srebrne sestrice, imajo v mnogih primerih kar po 18 do 50 mladičev. Ko so mladiči stari 6 tednov, jih ločijo od starih in jih porazdele v manjše sku- pine. Sredi poletja pa že odberejo za ple- me nekaj od onih, ki jih čaka v začetku zime smrt, da bodo dičile vratove bogatih žensk po raznih delih sveta. Ta izbira se vrši pač tako, da najlepši in najbolj razvi- ti eksemplarji, potomci večglavih družin, -»stanejo za pleme, dočim se vse ostalo P :?ne g" j't' za kožuhovino. Starost plemenjakov in lisic mater je določena na 10 let. če pa postanejo prej negodni za potomstvo, morajo pač prej po- slati svoj dragoceni kožušček na trg. Do- čim žive plemenjaki in plemenske lisice v kletkah brez ostrešja, ki jih zapade sneg, so kožuhovinarji skrbno shranjeni v kletkah in sicer po več skupaj, zavaro- vani so pred dežjem in močno solnčno svetlobo. Pač pa so kletke na straneh in spodaj odprte mrazu in vetru. Solnce ln mokrota škodujeta kožuhovini. Kožuhovi- narji so lahko rejeni, debelost pa škoduje plemenjakom .posebno samicam. Debeli plemenjaki so leni, debele samice pa se slabo breznajo in imajo tudi manj hrane za mladiče kakor bolj rumene matere. V blejski farmi se nahajajočih 125 plemen- mu razkrajanju mrličev. Leta 1891 je bila stara kapela sv. Križa prenovljena v današnjo Učno cerkev, ki jo je 8. septem- bra istega leta posvetil goriški nadškof dr. Jakob Missia. Na ta svečani praznik še danes spominja plošča, vzidana v cer- kvi. Poslej je staro idrijsko pokopališče sprejelo vase sto in stotine pokojnih. Pa- tricijska nemška in češka imena rudni- ške gospode se vrste poleg ogromne ve- čine slovenskih grobov, kl so se jim v zadnjem času pridružili tu in tam itali- janski napisi. Poslednje pribežališče pri sv. Križu, v senci kostanjev in slovan- skih lip je najvernejši, nemi muzej zgo- dovinske preteklosti naglega industrijske- ga vzpona živosrebme doline. Sleherni večer se zableste lučke na grobovih, po stari častitljivi idrijski navadi lahko vsa- ko noč razbereš, koliko privržencev ima ta ali oni svetnik med godovimi pokojni- mi na tistem koščku zemlje, ki hrani vsem domačinom in po širnem svetu raz- kropljenim sinovom rudarske Idrije dra- gocene spomine na svojce. In ko zažari ob Vseh svetih njiva pokojnih pri sv. Kri- žu, na dnu idrijske kotline, v tisočerih lučkah, ko se z mogočnega železnega obe- liska nad skupnim grobom tragičnih žrtev rudniške nesreče pred stoletjem vzpne pod nebo en sam plamen migotajočih ru- darskih lučic, obstane človek zamaknjen ob pogledu na tolikšno lepoto in ljube- zen, ki veže rudarske družine s pokojni- mi, počivajočimi v prežganih plasteh ži- vosrebrnega kamenja . .. Po dve sto letih bo zdaj staro pokopali- šče pri sv. Križu doslužilo. Ze med vojno so pokopavali vojake na Likerčni njivi, ob cesti na Kovačev vrt. Italijanska upra- va je zdaj zunaj mesta, pri nekdanjem Likerčnem mlinu, ob cesti na Logatec in pri poti, ki se odcepi na Jelični vrh, izrav- nala in v dve etaži zagradila lep prostor za tihi gaj mrtvih. Iz zdravstvenih kakor terenskih razlogov je novo pokopališče srečno izbrano. Nekam tuja, za gozdna- to okolico Idrije neprikladna je pa nova, v tipično sredozemskem kraškem stilu zgrajena kapela s šilastim stolpom. Od starega pokopališča je novo skoraj pol ure oddaljeno. Pogrebce. kl so doslej pre- našali krste na ramenih, po starodavni navadi po večini brezplačno, bo zamenjal zdaj pogrebni voz. Staro pokopališče pa tudi poslej ne bo zapuščeno. Preveč je Š3 src, ki so tesno povezana z njim. In ko se bo okrog prijazne cerkvice sv. Križa mo- ral umakniti poslednji grob novo nastale- mu parku, bo ob žuboreči Idrijci izginil zadnji glasni pomnik rta davno, prepro- sto, srečno in brezskrbno preteklost, ki se v molčečo živosrebrno dolino ne povrne nikdar več ... —'ne. ZAREKLO SE JI JE Gospodinja izroči svojemu stanovalcu dopisnico, ki jo je bil pismonoša prej pri- nesel. Neznan človek mu je pisal in ga je imenoval lopova, goljufa, tatu in še mar- sikaj. »Ali ste dopisnico prebrali?« vpraša stanovalec nezaupno. »Kaj pa vendar mislite?« vzroji gospa. »Tuje korespondence nikoli ne berem, to- da če bi bila namestu vas, bi tega ne- sramneža tožila.« skih samic mora povreči letno do 500 mladičev. Pri tem je treba upoštevati, da vsako leto ostanejo nekatere samice brez mladih in da imajo navadno mladice manj zaroda kakor starejše lisice. Najlepšo dlako imajo lisice proti koncu decembra. Takrat je dlaka popolnoma do- rasla in že zelo mehka. Kasneje postaja dlaka trša in ni izključeno, da imajo ti- sti prav, ki menijo, da se tudi dlaka ka- sneje lovljenih li ustreljenih kožuhovinar- jev v gozdu lomi, posebno na konicah. Prav zato pričnejo ugonabljati za kožu- hovino določene lisice v mesecu decembru. Polove jih v vreče in jim vbrizgajo kloro- form. To je prav lahka in hitra smrt. Nato lisice izkožijo. Meso poberejo kmet je za krmljenje prašičev. Kožuhe očistijo na notranji strani od morebitnih ostankov mesa in maščobe, jih napnejo na deske in posuše. Posušena kožuhovina pride na trg in sicer je ostane nekaj doma, največ pa je roma na svetovni trg v Leipzig. Svetovni trg izčrpa letno do en milijon srebrnih li- sic, ki jih seveda največ daje Amerika. Ce vzamemo povprečno ceno za komad dva tisoč dinarjev, pridemo do ogromnih šte- vilk. Koliko pa se porabi še druge dra- gocene kožuhovine ? Pri nas na Gorenj- skem ima lepo farmo srebrnih lisic tudi notar Stevo šink pri škofji Loki. Ker se morajo gojitelji srebrnih lisic ozirati tu- di na modo, odnosno na kaprice nežnega spola, morajo paziti, da so založeni s ple- menjaki, ki so različni v količini svetlih dlačic. Zdaj na primer dosezajo boljšo ce- no lisice, ki so močno srebrikaste, toda ne ve se, če se to v kratkem ne bo spremenilo in bodo v modi le čisto črne kože srebrnih lisic. Goščoba dlake pa ostane vedno naj- bolj odločilna za višino cene in pri vsaki kožuhovini. Y drugem delu blejske farme so »modre