IZ ŽAŽARJA
Načrtov več kot možnosti
Ni še dolgo tega, ko so o Žažarju govorili nekateri kot o nekakšnih Cankarjevih Razorjih: da se tu skorajda nič ali pa le malo dogaja, da Ijudje mislijo bolj nase, kot na skupno dobrobit in da koristne pobude najbolj zagnanih posa-meznikov navadno končajo v mlakuži vsesploš-ne pasivnosti.
Problemov se ne da rešiti čez noč
Toda že bežen pogled na delo, ki je bilo opravljeno v zadnjem času, da slutiti, da se v kraju vendarle nekaj premika. Med drugim so Žažarčani nedavno kar najbolj resno pristopili k (do)graditvi vaškega vodovoda, ki trenutno predstavlja največjo komunalno nujo kraja, ob-novili električno napeljavo do vodovodne črpal-ke, zgradili pot in izkopali 400-500 tekočih ka-nalov za ozemljitev.
Temu bo, kakor hitro bo mogoče, sledila tudi gradnja novega vodnega zajetja, kajti potrebe po vodi so, kot pravijo, čedalje večje.
»Zdajšnje vodovodno omrežje nikakor ne za-došča več,« pravi ob tem Jože Pifek, predsednik vaškega odbora. »Zato je bilo vse to delo že nujno potrebno. Seveda delamo vse prostovolj-no. To je še edini način, da kaj dosežemo.«
Žažarčani ne skrivajo želje, da bi sčasoma obnovili tudi električno napeljavo v spodnjem delu vasi. Ta je menda tu že do kraja izrabljena, kajti drogovi so že stari in gnili, sama žica pa do kraja dotrajana.
Prav tako pa bi radi razširili tudi cesto do vasi in uvedli avtobusno progo; parkirišče so pri-pravljeni urediti kar sami.
»Željš in načrtov ob vsem tem res ne manj-ka,« pravi Jože Pišek. »Da, tudi nov gasilski dom bi nujno potrebovali v kraju, kajti zdajšnji je veliko premajhen in preveč iz vasi, a ni denar-ja. Treba pa bi bilo obnoviti tudi streho vaške šole, kajti tudi njena konstrukcija je že krepko dotrajana in lahko v nekaj letih na njej nastane precejšnja škoda.«»
Živahna kulturaa dejavnost
Podobno kot na gospodarskem področju, Ža-žarčani ne drže križem rok tudi v kulturi. Njiho-va gledališka skupina, čeprav ne kdove kako velika, je že zdavnaj prekoračila meje domače vasi, in se vse bolj uveljavlja tudi po drugih, predvsem okoliških krajih.
»Trudimo se, kolikor se pač moremo,« skromno predstavi skupino Franc Trček, ki se je pred letom dni postavil na njeno čelo. »Zdaj smo sklenili, da bomo vsako leto pripravili vsaj eno igrico, kajti ne bi radi, da bi se ponovilo (6-letno) mrtvilo, ki je zaviralo delo društva vse do lanskega ieta.
Toda žal tudi zdaj ne gre povsem brez težav; še vedno njmamo stalnega režiserja (kot mentor je svojčas pomagal skupini Franci Končan) in še manj ustreznega prostora za vadbo. Vadimo, kolikor se pač da, v starem gasilskem domu, kjer tudi nastopamo, ki pa je veliko premajhen, pozimi pa za nameček še mrzel. Tudi za vaje, ki jih praviloma pripravljamo ob petkih zvečer, le težko vselej zberemo vse igralce, kajti nekateri imajo precej daleč do gasilskega doma, zopet dmge pa zadržuje kako delo doma.
Veliko Žaiarianov je še vedno zrestib kmei-kemu delu
V uteho so nam vsekakor sami krajani, ki nam z vsem razumevanjem in polno moralno podporo stojijo ob strani. Na vseh predstavah, ki jih pripravimo je namreč dvoranica nabito polna, pri čemer neredko prihajajo ljudje celo iz odadaljene Podlipe.«
Svojim možnostim primemo, gledališka sku-pina KUD Žažar pripravlja v glavnem le pre-proste ljudske igrice, ki pač še najbolj »vžgejo« pri kmečkem občinstvu. Letos pomladi so tako postavili na domači oder »Štiri fante muzikante« Miroslava Košute, s katerimi so se predstavili tudi na nedavnem zaključku občinske gledališke revije, podoben trend pa bodo, kot pravijo, skušali obdržati tudi v naprej, kajti široka pod-pora občinstva ima vsekakor prednost pred ne-gotovimi gledališkimi novotarijami.
BRANKO VRHOVEC