SAMOUPRAVA
glasile Žu&anskc zveze v Lju bij a ni
Izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu. Letna naročnina znaša za občine .... Din 100-—, za vse ostale	Din 40 —.	Uredništvo in uprava se nahajata v prosiorih 'Županske zveze v Ljubljani, mestno načelstvo. Rokopisi se ne vračajo. Telefon štev. 30-22.
LtTO H. LJUBLJANA, DNE 1	FEBRUARJA 1934. ŠTEV. 3.
VSFBINA: Ivan Zupan, doh. ravnatelj, Ljubljana: Še enkrat trošarina. — Josip Suštič, sreski kmet. referent v Kranju: Občinski kmetijski odbori. - Dr. F. Mis: Osrednja zdravstvena služba. .- Iz Županske zveze. -Vprašanja in odgovori. — Razsodbe upravnega sodišča.	
Ivan Zupan, doh. ravnatelj, Ljubljana	v
Se enkrat trošarina	(Nadaljevanje)
Poštoje tri možnosti:
1. da prevzame te agende država, t. j. finančna kontrola, ki je vršila to že do leta 1932.
Ker pa je sedaj država desinteresirana na teh trošarinah ter je 1932. demontirala za lo potreben aparal finančne kontrole, tega gotovo ne bo storila, niti bi to želeli interesenti sami.
2. Pobiranje banovinske trošarine in kontrolo naj vrši banovina, ki bo razpolagala z dohodki od leh trošarin.
V ta namen bi morala banska uprava ustvariti poseben trošarinski urad, ki bi naj po svojih organih pobiral tudi občinske trošarine.
Takšen urad bi bil avtoritativen, toda zdi se mi, da bi bil prekompliciran in za banovino predrag.
3. Končno bi prišle v poštev občine.
Z izvršeno komasacijo smo dobili razmeroma velike občine. Ker je že v najkrajšem času pričakovati uveljavljenje navodil o načinu pobiranja občinskih naklad in okvirne trošarinske in taksne tarife ter se bo po mojem mnenju večina občin poslužila pravice do uvedbe takih trošarin in taks, bodo morale občine v smislu čl. 8. navodil imeti svoje trošarinske urade in organe.
Ali in kako bi kazalo organizirati pobiranje banovinske trošarine in vršenje kontrole po teh občinskih trošarinskih organih?
To vprašanje je načelne važnosti in se ne sme tozadevna odločitev izvršiti na vrat na nos, marveč jo je vsestranski ventilirati in temeljito proučiti.
V to svrho se ozrimo v polpreteklost, ki je v tem pogledu dokaj poučna!
Bivša Avstrija, ki je več stoletij pobirala užitnino, je imela za to prilično dobro izgrajen sistem. Užitnino na vino in žganje sta poleg države pobirali tudi dežela in občina.
Država je dosledno dajala državno užitnino v zakup. Zakupnik je bila dežela, občina ali zasebnik. Država je imela od zakupa redne dohodke — brez izdatkov za režijo. Zakupnikom je nudila pravno pomoč in zaščilo ter so pri tedanjih finančnih okrajnih direkcijah poslovali posebni dohodarstveni oddelki za preiskovanje in sojenje tozadevnih prestopkov.
Zakupi so se oddajali polom javne licitacije, do katere so imeli prvenstveno pravico gostilničarji dotič-nega okrajnega glavarstva. Ti so se mogli zediniti na prispevek k izlicitirani vsoti ter so si na ta način prihranili režijske troške. V slučaju, da poedini gostilničarji niso priznali višine odmerjenih jim prispevkov, so jih postavili pod kontrolo sosednega gostilničarja ter so plačevali užitnino od potočenih količin. To je bil iako-zvani odkupni sistem.
Zakupne pogodbe, ki jih je bilo mogoče odpovedati v prvem letu, so se sklepale za dobo 3 let ter je zakupnik moral položili kavcijo.
Ako se gostilničarji niso mogli zediniti ali če vobče niso reflektirali na odkup, odnosno zakup, je dala država užitnino v dotičnem okrajnem glavarstvu kaki drugi osebi v zakup.
Zadnja leta pred svetovno vojno in vse do prevrata je imel na področju bivše Kranjske državno užitnino v zakup bivši deželni odbor kranjski, ki je po svojem posebnem uradu, nazvanem »nadzorništvo deželnih naklad« poleg državne užitnine pobiral tudi deželne in občinske naklade.
To nadzorništvo je razdelilo deželo v užitninske urade, v katerih območju je bilo združenih po več občin. Vodje teh uradov so bili deželni nameščenci. Ta način pobiranja se je v vsakem pogledu prav dobro obnesel.
V	izvanrednih slučajih, če ni bilo nobenega resnega reflcktanta za zakup, je poverila država pobiranje državne užitnine finančni straži. Vendar se to navadno ni dolgo držalo, ker je bil gostilničarjem ta način pobiranja že takrat najmanj simpatičen.
Tak je bil torej sistem pobiranja trošarine v bivši Avstriji.
Podal sem to obrazložitev, ker sem mnenja, da ne škoduje stvari in bi se morda to ali ono — seveda s primernimi izpremembami — moglo s pridom uporabiti.
Oddaja trošarine v zakup nemara danes m več sodobna, vsekakor pa bi se dalo diskutirati o odkupnem sistemu, ki je zelo enostaven ter je v principu pavšal.
Po zedinjenju se je uveljavil pri nas že prej najne-simpatičnejši — in v predvojni Srbiji nepoznani način pobiranja trošarine in kontrole, dokler se ni tako oso-vražil, da je zrušil državno in banovinsko trošarino na vino in žganje in ž njo tudi kontrolo.
Sistem občinskih doklad na direktne davke ne odgovarja niti duhu časa niti ni bil v novo nastalih občinah pravičen.
Spričo prednjih izvajanj in ker smatram, da je radi interesne povezanosti banovine in njenih občin na novo dovoljena banovinska trošarina na vino in žganje v tesni zvezi z občinskimi trošarinami, podajem v izvlečku analizo navodil o načinu pobiranja občinskih naklad in osnutek trošarinske in taksne tarife.
Finančno minisrstvo je pod br. 11.680 od 9. decembra 1933. razposlalo svoj tozadevni elaborat občinam, da stavijo svoje pripombe ali predloge. Rok za to je bil minimalen, t. j. 20. december, iz česar je sklepati, da je zadeva nujna.
Predložen osnutek je važen z dveh vidikov:
1. osvaja načelo občinskih trošarin, ki postanejo s tem stabilna,
2. uvaja z okvirnimi predpisi v tem pogledu enoten sistem.
Priznati moramo, da je to dalekosežen ukrep in v sedanjih razmerah morda celo edin mogoč in praktičen način za financiranje občin, vsled česar ga moramo — četudi ni idealen — samo pozdraviti.
Doslej se je morala vsaka občina za sebe boriti za odobritev občinske trošarine na predmete razen na vino in žganje. Zlasti so morala avtonomna mesta pogosto prehoditi v tej borbi cel križev pot in doživljati najbridkejša razočaranja radi odklonitve ali znižanja
predloženih odmer in vse to radi labilnosti trošarine, ki je tvorila glavni vir proračunskih dohodkov.
Z uveljavljenjem teh navodil z maksimalno troša-rinsko in taksno tarifo bodo te težkoče odstranjene, ker so s tarifama postavljene meje navzgor ter bodo enkrat odobrene občinske trošarinske in taksne tarife veljale avtomatično iz proračunskega leta v proračunsko leto.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Opozorilo. Mestno načelstvo v Ljubljani je naložilo cel osnutek v slovenskem prevodu, ki ga je proti predplačilu malenkostne odškodnine Din 30 — dobili pri ravnateljstvu mestnega dohodarstvenega urada.
Josip Suštič, sreski kmet. referent v Kranju
Občinski kmetijski odbori
Z zakonom o pospeševanju kmetijstva z dne 6. septembra 1929. (Uradni list 104. kos iz 1. 1929.) so bili oži-votvorjeni pri občinah »občinski kmetijski odbori«. Po svojem značaju so ti odbori osnovna edinica v sistemu oblastev in organov za pospeševanje kmetijstva. Isti so kmetu in kmetijstvu najbližji svetovalec, napram občini in sreskim oblastvom pa poklicani tolmač kmetijskih potreb. Ustanova je potemtakem prav važna. Vendar pa vlada glede občinskih kmetijskih odborov še danes, po 4 letih njihovega obstoja, precejšnja nepoučenost pri kmetovalcih, občinskih odborih in županih, še najbolj pa pri občinskih kmetijskih odborih samih. Marsikje niso občinski funkcijonarji na jasnem, kak je prav za prav namen občinskega kmetijskega odbora in kake so njegove funkcije. To stanje se pri današnjem ustroju pospeševanja kmetijstva, ki sloni na omenjenem zakonu, seveda maščuje. Inteligentnejši kmetovalci položaj vidijo in upravičeno kritizirajo. Jasno je, da so tudi številne izjeme.
Predvsem treba biti pri občini na jasnem glede namena in nalog obč. kmet. odbora. Ta odbor vrši v glavnem funkcijo posvetovalnega organa pri občinskem za-stopu. Občinski funkcijonarji (župan, občinska uprava, odbor) bi morali v vsaki količkaj važni kmetijski zadevi vselej povprašati za mnenje obč. kmet. odbora, predno o zadevi sklepajo. Po zakonu ima vsaka kmečka občina v letnem proračunu svoj občinski kmetijski sklad. Iz tega sklada odstopi 75% sreskemu kmetijskemu odboru, ki upravlja skupne sreske kmetijske zadeve in naprave. Po banovinskih določilih preostane občini 25% obč kmet. sklada. Glasom zadnjega odstavka § 47. zak. o pospeševanju kmetijstva razpolaga z obč. krnet, skladom občinski zastop na predlog obč. kmetijskega odbora (§ 53.) in eventualno na predlog sreskega kmetijskega odbora (§ 55.). Tak predlog mora bili pred sklepanjem odobren od pristojnega sreskega načelstva. V tem oziru delajo nekatere občine pogreške vsled nepoznanja predpisov ali pa iz površnosti. Namreč pogosto se obč kmet. odbor niti ne povpraša za mnenje, ali pa se prijava predloga, odnosno sklepa na sresko načelstvo kar opusti. Tak postopek ni pravilen. Tretja naloga obč. kmet. odbora je izvolitev enega člana in enega namestnika v sreski kmetijski odbor (§ 54.). V tem pogledu bi moral biti občinski kmetijski odbor zelo previden in poslati v sreski odbor le take zastopnike, kateri dobro poznajo razmere, stanje in potrebe domačega kmetijstva in ki so dobro poučeni tudi o stanju raznih kmetijskih organizacij (zadrug, društev, podružnic) v območju občine. Ne samo to. Delegati za sreski kmetijski odbor morajo biti vneti za kmetijsko pospeševanje, obenem pa požrtvovalni za javno delo. Funkcija je sreskega kmetijskega odbornika zahteva poglobljeno umevanje kmetijskega pospeševanja z ozirom na lastno občino, predvsem pa v pogledu potreb celega sreza. V nasprotju s tem pa imamo slučaje, da pošljejo občine v sreski odbor može, katerim manjkajo omenjene lastnosti. Vsled tega trpi delovanje
sreskega odbora in s tem pospeševanje kmetijstva, saj upravlja sreski kmetijski odbor 75% denarja iz obč. kmet. skladov za kmetijske pospeševalne namene.
Podrobni predpisi glede izvolitve obč. kmet. odborov in njihovega poslovanja so podani v §§ 51. in 52. zak. o pospeševanju kmeljislva. Pri sestavi obč. kmet. odbora se pogosto dogaja, da niso bili vanj pritegnjeni kot posvetovalni člani zastopniki vsake kmetijske organizacije v območju občine. To se godi največkrat vsled okolnosli, ker organizacije ne poznajo zakona. Drugače bi se same pobrigale za vslop v odbor, kjer bi zastopale s posvetovalnim glasom koristi organizacij in kme-lijslva. Take organizacije, odnosno občine bi bilo na nedostatek opozoriti. § 53. določa postopek pri sestavi in uporabi obč. kmet. sklada in podrobnosti odborvega delovanja.
Funkcije obč. kmet. odborov niso tako enostavne, kakor se morda vidijo. Le nepoučeni ali neinteresirani ljudje podcenjujejo ustanovo, ki je osnovna celica za kmetijsko pospeševalno delo. Brez umevanja in ljubezni do dela ne more biti uspešna niti najboljša ustanova. Spričo današnjih razmer pri kmetijstvu je nujno potrebno, da se zdramijo obč. kmet. odbori k delu. Bližajo se, odnosno deloma so že izvršene volilve novih obč. kmet. odborov na podlagi zadnjih občinskih volitev. Občinskim odborom se priporoča, da volijo v obč. kmet. odbore le mže, ki pojmujejo pomen kmetijskega pospeševanja in ki imajo voljo do dela.
Prva naloga obč. kmet. odborov je, da se dobro upoznajo z zakoni, ki se tičejo kmetijstva. Brez poznanja golovih zakonov, pravilnikov in določil odbori ne morejo uspešno delovati. Priporočam, da nabavijo občine za svoje obč. kmet. odbore 38. snopič »Zbirke zakonov«, ki jo je izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani.
V	tej priročni knjižici so vsi poglavitni kmetijski zakoni, iskali posamezne številke Uradnih, odnosno Službenih listov po občinskem arhivu, je problematična zadeva! Zato je najbolje, nabavili zbirko zakonov, ki si jo bodo odborniki med seboj posojevali.
V	naslednjem navedem najvažnejše določbe v specialnih kmelijskih zakonih, s katerimi imajo občine največ posla in ki bi jih moral zato obč. kmet. odbor dobro poznali. V prvi vrsti pride v poštev zakon o pospeševanju kmetijstva, posebno §§ 51. do 53. in 54. do 56., ki obravnavajo vse potrebno glede občinskih in sreskih kmelijskih odborov. Nič manj važen ni zakon o pospeševanju živinoreje z dne 21. decembra 1929. Tu je za občine zlasti tehten § 12., ki se tiče preskrbe še potrebnih plemenskih bikov z občinskimi sredstvi. Nabava manjkajočih bikov je za občine velikega pomena, vendar je z ozirom na proračunske možnosti in včasih zamotane krajevne prilike — naravnost pereča zadeva. Zopet je tu naloga obč. kmet. odbora, da stavi občinskemu zastopu primerne konkretne predloge, ki bodo v skladu z določilom v § 12. Nadalje so važni §§ 2., 7. in 46., ki se tičejo pripuščanja zakotnih (nelicenciranih) bi-
kov. Dolžnost obč. kmet. odbora je, da poizveduje o zakotnih bikih in takoj naznani sreskemu načelstvu, če se katerikoli nelicencirani bik uporablja za pripuščanje na lastno ali tujo živino (bodisi proti plačilu ali zastonj). Ovadbe so potrebne v svrho kazenskega postopanja zoper posestnike, ki povzročajo s pripuščanjem zakotnih bikov veliko škodo živinoreji in še posebej selekcijskemu zadružništvu. Lastniki potrjenih bikov sami in drugi živinorejci so premalo zavedni ali dosledni, da bi naznanjali take slučaje, dasiravno dobro vedo, da so naznanila živinoreji v korist.
Zakon o zatiranju bolezni in škodljivcev kulturnih rastlin z dne 9. decembra 1929. je velikega pomena za vso kmetijsko proizvodnjo, prav posebej pa še za po-vzdigo sadjarstva. Standardizacija in uspešno vnovče-vanje sadja bosta toliko časa ostala samo pobožna želja, dokler se ne uveljavi vsesplošno zatiranje škodljivcev in bolezni sadnega drevja. Naloga obč. kmet. odborov je, da se dobro seznanijo z omenjenim zakonom, zlasti s §§ 4., 9., 10., 11., 14. Hoč. 8.), 17. in 20. § 20. določa kazensko postopanje zoper kršilce zakona, a kazenski postopek vrši občina v korist obč. krnel, sklada.
Enako bi moral poznati zakon o gozdih (Uradni lisi 35/1950.).
Občine so prejele potom sreskih načelstev več banovinskih »Določil« in »Navodil«, ki se tičejo izvajanja raznih kmetijsko-pospeševalnih akcij. Izmed leh so posebno važna »Določila za priznavanje banovinskih pri-
spevkov za napravo gnojišč in gnojničnih jam« (Služb, list 51. kos iz 1. 1933.). Obč. kmet. odborniki bi morali ta določila skrbno proučili in dajati po potrebi pojasnila interesentom na vasi, ker vlada v tem pogledu še znatna nepoučenost. Občine se zlasli opozarjajo na § 11. določil.
Obč. kmet. odbor mora dobro poznati postopek za odpis davka ob elementarnih nezgodah, da v danih slučajih lahko svetuje prizadetim posestnikom. Odbor bi moral poznati določbe uredbe o odpisu davka ob elementarni škodi (Uradni list št. 118 iz 1. 1928.). Dobro je, da se v konkretnem slučaju odbor sam brez odloga informira o formalnostih tudi pri pristojni katastrski upravi. Odločilno pri tej zadevi je, da prosilci ne zamudijo roka, ki je razmeroma zelo kratek.
Potrebno je tudi, da daje župan vsak važnejši spis, ki se tiče pospeševanja kmetijstva, v upogled obč. kmet. odboru in da se z njim posvetuje glede rešitve. V zamotanih slučajih je dobro povabiti na posvet še osebe, ki so sicer izven obč. kmet. odbora, ki pa se teoretično ali praktično pečajo s kmetijstvom (n. pr. učiteljstvo).
Če primerjamo dosedanje delovanje občinskih kmetijskih odborov z delovanjem, kakoršno bi po zakonu moralo bili, vidimo po večini dokaj klaverno sliko. Zakon se prav malo ali samo navidezno izvršuje. Tega naj bi se zavedali vsi poklicani činilelji in se poprijeli temelj-teje in vestneje dela v prospeh našega kmetskega stanu in države.
Dr. F. Mis
Pravilnik o sestavi in področju banskega sanitetnega
sveta
(Uradni list z dne 24. decembra 1929, št. 13)
predpisuje sestavo in poslovanje banskega sanitetnega sveta. Člen 8. pravilnika predpisuje: Mnenje banskega sanitetnega sveta se mora zahtevati v vseh primerih, kjer to odreja § 41 zakona o banski upravi. Sanski sanitetni svet sme podajati tudi po svoji uvidevnosti kraljevski banski upravi predloge o vprašanjih narodnega zdravja, ureditvi zdravstvene službe in zdravstvenih ustanov.
Zakon o zatiranju nalezljivih bolezni
(Uradni list z dne 14. februarja 1930, št. 31)
§ 8. Cepivo za osepnice, kakor tudi cepiva za druge bolezni in zdravilne serume morajo nabavljati iz svojih proračunskih sredstev občine od pristojnega higienskega zavoda, ki jih izdeluje. Ban sme urediti s pravilnikom nabavljanje in plačevanje teh proizvodov za svojo banovino.
§ 9. V krajinah, kjer se pojavljajo endemično ali epidemično nalezljive bolezni, ki se utegnejo prenašati s pitno vodo, morajo pregledovati oblastva obče uprave s pomočjo higienskih zavodov in tem podrejenih ustanov vse te vode in javne vodnjake ter jih postaviti pod svojo stalno kontrolo.
§ 10. Kjer se pojavljajo akutne nalezljive bolezni stalno v večji meri, se mora izvesti asanacija teh krajev in krajin. Asanacijo izvršuje odbor, sestavljen iz predstavnika občine, v kateri naj se asanacija izvede, iz banovega predstavnika in iz predstavnika higienskega zavoda.
§ 24. Za lažje in uspešnejše zatiranje nalezljivih bolezni in izvajanje potrebnih ukrepov se sestavijo, kjer spozna to obče upravno oblastvo za polrebno, za poedine občine ali za več občin skupaj zdravstveni odbori.
§ 26. Občine s preko 10.000 prebivalcev morajo urediti v petih letih in po ureditvi vzdrževati bolniške oddelke za akutne nalezljive bolezni, in sicer z najmanj desetimi posteljami na vsakih 10.000 prebivalcev.
(Nadaljevanje)
§ 32. Če se delavci, zavarovani po zakonu o zavarovanju delavcev, prisilno izolirajo radi pojava nalezljivih bolezni v rodbini, imajo, dokler traja izolacija, pravico do hranarine iz sredstev okrožnih uradov za zavarovanje delavcev. Siromašne občane podpira, dokler so izolirani radi nalezljivih bolezni, občina iz občinskih sredstev.
§ 34. Ustanavljanje dispanzerjev (protituberkuloznih) je obvezno za občine, ki imajo nad 10.000 prebivalcev.
§ 47. V krajinah, okuženih s irahomom, morajo državni in občinski zdravniki sistematično pregledovali šolske otroke.
§ 53. Sredstva za izvrševanje odredb iz tega zakona se določajo v državnem, banovinskem in občinskem proračunu.
§ 54. Občine morajo sodelovati pri zatiranju vseh bolezni, ki jih obsega la zakon.
Pravilnik o zaščitnem cepljenju zoper akutne nalezljive
bolezni
(Uradni list z dne 30. aprila 1910, št. 57)
§ 6. Obvezno obče cepljenje ogroženega okoliša odreja ban na predlog higienskega zavoda. Obvezno cepljenje obsega lahko samo osebe ene starosti, ene ustanove, enega poklica ali ene vrste.
§ 7. če se razglasi v enem okolišu obvezno cepljenje, mora;o odrediti upravna in občinska oblastva vse ukrepe, ki jih predlaga pristojni zdravnik, da se cepijo vsi ogioženci.
§ 10. Cepiva morajo nabavljati upravne občine iz svojih sredstev na predlog pristojnega zdravnika ter poslavljati za to v svoje proračune določene vsote.
Pravilnik o zaščitnem cepljenju zoper osepnice (Službeni list z dne 12. julija 1930, št. 13)
§ 1. Redno cepljenje zoper osepnice se vrši vsako leto od 1. maja do 30. septembra.
§ 2. Cepljenje opravlja občinski zdravnik, kjer ga pa ni, banovinski ali državni zdravnik. Administrativno delo opravlja upravna občina.
§ 8. Stroške za cepivo trpi občina.
Osrednja zdravstvena služba
§ 9. Vsaka upravna občina mora sestaviti sezname otrok za cepljenje najdalje do 10. marca ter ga vročili občinskemu zdravniku, kjer pa občinskih zdravnikov ni, pristojnemu občemu upravnemu oblastvu prve slopnje.
V	seznamek se morajo vpisati:
a) vsi otroci, rojeni v prejšnjem letu, ki so bili živi dne 31. decembra prejšnjega leta;
b) vsi otroci, rojeni v prejšnjem letu v drugih občinah, ki pa so se doselili v prejšnjem letu;
c) vsi otroci, ki sploh niso bili ali so bili brezuspešno cepljeni v predhodnem letu ali v prejšnjih letih.
(Nadaljevanje prihodnjič)
v
Iz Županske zveze
Seja širšega odbora Županske zveze se vrši v ponedeljek dne 5. tebruaija 1934 v Ljubljani. Na dnevnem redu je 1. poročilo v pomožni akciji; 2. o tajniški uredbi; 3. poročilo o načrtu nove naredbe o pobiranju obč. naklad. Radi važnosti seje vabimo vse gg. odbornike, da se seje gotovo udeleže.
Tečaji Županske zveze so se dosedaj vršili v vseh srezih razven v srezih Gornji grad, Konjice, Ljutomer in Novo mesto. V teh srezih se vrše tečaji v najkrajšem času.
Položnice smo priložili tej številki Samouprave. Prosimo vse gg. naročnike, da naročnino čimprej poravnajo.
Vprašanja in odgovori
6. Vprašanje: Ali se more razpravljati na seji občinskega odbora tudi o predmetih, ki niso na dnevnem redu?
Odgovor: Ne in da! Tretji in četrti odstavek § 59. zakona o občinah določata: »V seji se ne sme razpravljati o predmetih, ki niso na' dnevnem redu. — Predlogi, ki jih izroči odbornik pred sejo predsedniku pismeno ali priobči ustno, se smejo vzeti v redni seji v razpravo po dovršenem dnevnem redu, če odbor z večino glasov to odobri, drugače se morajo izročiti občinski upravi in postaviti na dnevni red prihodnje seje.«
Iz tega izvira, da se praviloma sme razpravljati le o predmetih ki so na dnevnem redu, izjemoma pa tudi o takih predlogih, ki niso na dnevnem redu, pod pogojem, da so bili ustno ali pismeno sporočeni predsedniku pred sejo in če občinski odbor z večino glasov to odobri.
7. Vprašanje: Občina Jošt je pobirala v letu 1933 trošarino po Din 100*— od 100 I, občina Vrh pa 150-— od 100 1 vina. Ti dve občine sta bili spojeni. Prosimo za pojasnilo, kako naj se sedaj pobira trošarina: ali po Din 100'— ali po Din 150- — od 100 I vina?
Razsodbe upr
I. Upravno sodišče je z odlokom A 275/32/6 z dne 11. januarja 1932 v smislu čl. 24. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih z. dne 17. maja 1922, »Službene novine« št. 111, takoj v nejavni seji, ne da bi pozvalo stranke, zavrnilo dne 11. novembra 1932 vloženo tožbo A, posestnika v B, zoper odločbo kr. banske uprave Dravske banovine v Ljubljani z dne 5. oktobra 1932, II. št. 602/3, glede prevzema stavbe mlekarske zadruge v C.
Odlok se opira na sledeči razlog:
Občinski odbor občine C je v seji od 30. avgusta 1931 soglasno sklenil, da občina prevzame, odnosno kupi stavbo likvidirajoče mlekaiske zadruge na C z inventarjem vred za 52.000 Din in obresti od tega zneska od 1. julija 1931 nadalje. Županstvo je ta sklep javno razglasilo ter se je zoper sklep pritožil A, posestnik na B, češ, da bi mlekarna še slabše uspevala, ako bi občina njen obrat nadaljevala, dalje, da bi uporaba stavbe za občinski dom občino preveč obremenjevala in tudi ni pričakovati, da bi ob združitvi malih občin v velike občine C, odnosno D, kjer poslopje stoji, postala sedež nove občine. Kr. banska uprava ie z rešitvijo od 12. marca 1932, II. No. 602/1, v zvezi z odlokom od 5. oktobra 1932,
II.	No. 602/2, pritožbo zavrnila radi neosnovanosti, ker je omenjena mlekarna v bližnji in daljši o.kolici C edina mlekarna in imajo posestniki tamošnjega okoliša dohodke edinole od živinoreje z mlekarstvom. Obenem je kr. banska uprava odobrila osporavani sklep občinskega odbora.
Proti tej rešitvi kr. banske uprave je A v odprtem roku vložil tožbo na upravno sodišče. V tei tožbi navaja tožitelj,
da je bila v okolici C še ena mlekarna, namreč v E, ki je pa s 1. novembrom 1932 ustavila svoj obrat in da mlekarna v C ni pripomogla k izboljšanju živinoreje, ker ni primernih travnikov, dalje, da stoji mlekarna na neugodnem mestu in
Odgovor: Občinska trošarina se v vseh slučajih pobira v dosedanji izmeri naprej ne glede na izvršeno združitev občin. — Stari, za leto 1933, odobreni proračuni veljajo naprej do 31. marca 1934 za vsako staro upravno občino, ki se bo formalno likvidirala kot gospodarska edinica šele s tem dnem, in vse občinske davščine se pobirajo v dovoljeni izmeri do tega dne. S 1. aprilom 1934 se začne namreč šele novo proračunsko leto 1934/1935 za občine in šele s tem dnem sc izenačijo vse občinske davščine za vse ozemlje nove občine, ki bo imela le en proračun ne glede na število prejšnjih občin, iz katerih je nasiala.
8.	Vprašanje: Naš občinski odbor je sklenil soglasno, da se da občinskim organom za uradna službena pota v L. dnevnico Din 125'—. Pristojno sresko načelstvo je kot nadzorno oblastvo, na osnovi § 125. zakona o občinah, zadržalo izvršitev tega sklepa, ker nasprotuje določilom § 67. in § 75. zakona o občinah. Ali je to pravilno?
Odgovor: V nekem sličnem slučaju je upravno sodišče razmotnvalo in razsodilo tako-le:
»Po § 67. zakona o občinah odborniki ne dobivajo za svoje delo v občinskem odboru nobene plače od občine, pač pa jim odbor lahko določi povračilo stroškov, spojenih s kakim poslom, ki ga vršijo odborniki po občinski potrebi izven odborovih sej. V nasprotju s § 75. zakona o občinah se v slučajih § 67. ne določa nagrada v obliki plače ali izvestna odškodnina, nego povračilo stroškov. Ker tu ne gre za kakšno uredbo, kakor pri občinskem, v § 75. omenjenem štatuiu, marveč zgolj za povračilo dejanski narastlili stroškov, zavoljo tega tudi ni treba banove odobritve. Sklep se sme nanašati seveda le na že izvršen, s stroški spojen posel po občinski potrebi in izven odborovih sej in le na povračilo dejanski narastlih stroškov, ki jih mora odbornik izkazati s predložitvijo zakona o izdatkih, povzročenih s potrebnim potovanjem na kraj poslovanja, z bivanjem v tem kraju in s povratkom.
V	danem slučaju pa je občinski odbor kar v naprej za vse primere, ki se morda pripetijo, določil višino odškodnine za službena pota občinskih odbornikov, za, kar pa po zakonu ni bil pooblaščen. — Kolikor se predmetni sklep nanaša tudi na občinske uslužbence, ki so istoiako občinski organi, pa občinski odbor po § 85. zakona o občinah ni pristojen, da z abstraktno normo uredi vprašanje odškodnine za službena pota, nego bo to vprašanje skupno z drugimi, občinske uslužbence zadevajočimi vprašanji, uredil banovinski svet z banovo odobritvijo. Dokler se taka po banu odobrena banovinska uredba ne izda, veljajo za odmero povračila občinskim uslužbencem narastlih potnih stroškov predpisi občega državljanskega zakonika, odnosno vsebina službene pogodbe, sklenjene med občino in občinskim uslužbencem. — Iz tega izvira, da sresko načelstvo z zadržanjem izvršitve sklepa občinskega odbora ni kršilo zakona.« — Ker je Vaš slučaj sličen opisanemu, lahko razvidite, da je stališče sreskeqa načelstva pravilno. Vaša pritožba bi ne imela najbrže nikakega uspeha.
vnega sodišča
da je stavba naiveč 20.000 Din vredna in končno, da prevzem mlekarne po občini pomenja le prevalitev dolga pri zadružni mlekarni od zadružnih članov na nečlane, ki jih je v občini nad polovico.
Pri presoji tožbe je moralo upravno sodišče predvsem dognati, ne gre li za stvar, v kateri je kr. banska upravo upravičena odločati po svobodni oceni. V danem slučaju je bilo v smislu § 90. .kranjskega občinskega reda v zvezi s § 43. zakona o banski upravi treba odobritve občinskega sklepa po kr. banski upravi. Ali se taki sklepi odobrijo ali ne, o tem odloča kr. banska uprava povsem po svobodni oceni. Ka lar se zoper sklep občinskega odbora obenem vloži pritožba, odloča kr. banska uprava tudi o tei pritožbi obenem z odločitvijo o zaprošeni odobritvi. V kolikor bi bil pritožitelj v pritožbi na kr. bansko upravo uveljavljal kakšno nezakonitost, bi o tem kr. banska uprava ne odločala po svobodni oceni Pritožitelj pa v tej pritožbi ni navedel nikakršnih nezakonitosti, ki bi jih bil občinski odbor zakrivil, nego je uveliavil le razloge, zbog katerih naj bi bil sklep občinskega odbora neprimeren. O vprašanih primernosti ali neprimernosti pa odloča kr. banska uprava tudi kot pritožno oblastvo le po svobodni oceni. Stvari, v katerih in kolikor so upravna oblastva upravičena odločati po svobodni oceni, pa so po členu 19., točka 3., zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih od-tennjeni presoji po upravnih sodiščih in je tožbe proti takim odločbam upravnih oblastev po čl. 24. navedenega zakona kratkomalo z odlokom zavrniti radi nedopustnosti, ne da bi se tožba meritorno presojata.
Izdajatelj: Županska zveza v Ljubljani; njen predstavnik Valentin Babnik, Št. Vid pri Ljubljani.
Za uredništvo odgovarja: dr. Riko Fux v Ljubljani. Tiska tiskarna Merkur v Ljubljani (predstavnik O. Mihalek)