NARODOPISNO POPOTOVANJE PO KRAJIH OBČINE LJUBLJANA-ŠIŠKA
62. Šentvid Pomanjkljiva publikacija tamkajšnjih gasilcev
Če sem pri smledniški publikaciji "Kako so živeli" zapisal, da je to knjižica s primerno vsebino ter manj zahtevno obliko, moram za almanah šentviških gasileev reči ravno obratno. Knjiga je sicer dostojno tiskana, gorje pa tistemu, ki bi podatke v njej jemal kot čisto zlato.
Za kaj gre? Šentviški gasilci so ob lanskem jubileju svojega društva izdali knjiži-co 100 LET GASILSKEGA DRUŠTVA LJUBLJANA-ŠENTVID. Moram pri-znati, da sem bil med tistimi, ki so se tega dela precej razveselili, saj se o Šentvidu zelo malo piše čeprav ima kraj že več kot 900-letno zgodovino. Tudi tamkajšnje ga-silno društvo je eno izmed prvih na Slovenskem. In nenazadnje, celo v Javni tribuni ni bilo o vrlih gasilcih iz Šentvida v zadnjih letih kaj dosti napisanega, če ne ome-njam naše rubrike.
Razumljivo je torej, da je bila ta gasilska publikacija že pred svojim izidom dele-žna dokajšnje pozornosti. Kdor jo je potem tudi prebral verjetno ni imel bistvenih pripomb na njeno vsebino.
Vse drugače pa bi bilo, če bi zapisane podatke primerjal z izvirnimi viri, ki so na koncu knjige tudi navedeni. Potem bi lahko ugotovil, da avtor svojega dela ni do-stojno opravil. Pa si poglejmo nekaj takih ,,cvetk" ter jih, upam da nam ne zameri-te, tudi popravimo:
—  Anton Belec, ustanovitelj društva ni bil kmečki sin. Njegov oče je resda imel dve njivici ter parcelo v gozdu, toda bil je le kajžar in klepar. Po starem pojmova-nju torej ni bil nikakršen kmet, ter se mednje tudi ni prišteval. Iz te avtorjeve pomo-te povzame uvodničar Marinc, pozneje pa tudi Jože Čurin v Javni tribuni, da je bil Anton Belec kmet in klepar, dejansko pa je bil trgovec in obrtnik, član deželne vla-de, ter nosilec kakih tridesetih javnih funkcij v Šentvidu ter v gospodarskem in poli-tičnem življenju dežele Kranjske.
—  Društvo ni bilo ustanovljeno v počasitev cesarjeve štiridesetletnice, pač pa ob jubileju štiridesetletnice niegovega vladanja, kar je bistvena razlika.
—  Požarno brambo v Semvidu je ustanovilo Katoliško društvo rokodelskih po-močnikov. Avtor navaja lastno varianto njegovega imena.
—  Avtor omenja imena ustanoviteljev brez domačih r.azivov. Takral so bili v Sentvidu npr. trije Ivani Kremžarji (klepar, Bavant, Kremžar). Zdaj pa vedi kateri izmed njih je bil ustanovitelj drušlva oz. Požarne brambe.
—   Gasilski dom niso odprli leta 1909 pač pa 1908. Ob otvoritvi ni nastopal le de-kliški pevski zbor, ampak tudi tamburaši, v njem ni imelo prostor le gasilsko pač pa ludi Kmetijsko društvo iz Šentvida in okolice.
—   Imena gasilcev so ponekod popačena: Mohar namesto Merhar, Zabrat, na-mesto Zabret itd. . . .
—   Leta 1913 je društvo res praznovalo 25-letnico, slovesnost pa je bila dejansko šele tik pred prvo vojno.
—   Do prve vojne so v šemviSki občini v resoici delovala štiri gasilna društva ven-dar me tista, ki nam jih našteva avtor. Bila so to gasilna drušiva Šentvid, Vižmarje, Podutik-Glince ter Stanežiče. Pisatelj pa govori o Šentvidu in Stanežičah, iz podutiškop-glinškega društva naredi kar dvoje društev, namreč Podulik in Glince, Vižmarje pa enostavno izpusti.
Navedene napake so plod netočnega prepisovanja iz gasilske kronike, zapisnikov in osnovnika. Gradivo nam po prijaznosti tamkajšnjih gasilcev imel nekaj časa tudi sam na razpolago, ter ga podrobneje preučil, zato se površnosti avtorja lahko samo čudim, čeprav mu moram priznali, da je nekatera poglavja iz omenjenih virov do-bro povzel.
Njegova glavna napaka pa je v tem, da se oprijema le gasilskih virov ter ne pose-že po drugem gradivu. Gasilske zapisnike so pisali člani društva sami, torej odseva-jo njihov ozek pogled na dogodke v društvu in izven njega. Zato nam ti podatki od-pirajo nekaj dvomljivih vprašanj, na katere pa nam avtor ne daje odgovora. Šele ob študiju drugih zgodovinskih virov, zapisnikov ostalih šenlviških društev, ob pre-biranju tedanjih časopisov, vsaj gasilskih, ipd. . . . bi lahko izvedeli, zakaj je npr. občinski odbor, ki ga avtor po nedolžnem okrca, leta 1888 nasprotoval ustanovitvi požarne brambe v Šentvidu, zakaj je bilo društvo deležno časopisnih napadov in s katere strani, kdo so bili njegovi člani in kako je bilo politično orientirano (avtor napačno trdi, da je bilo nevtralno) itd.
lzvedeli bi lahko nekoliko več o notranjem delovanju društva, posebno Se o An-tonu Belcu, ki ga je vodil celih 30 let, ter o tem, zakaj je ravno on postal vodja nove Deželrie gasilske zveze. Avtor pa nam zamolči celo dejstvo, ki tega moža, ter njego-ve pomočnike iz vrst gasilcev, dela popularne še danes — postavili so namreč Alja-žev stolp na Triglavu, o čemer pa v tej knjigi seveda ne boste brali.
To je kot rečeno le nekaj pomanjkljivosti šentviške knjige. Pozoren bralec bo verjetno opazil, da se letovam le kritike opisanega obdobja do prve svetovne vojne, kajti viri, ki semjih imel pred leti na razpolago so zajemali čas do leta 1914. Za oce-no ostalega dela knjige se torej ne čutim poklicanega. Kakor pri smledniški knjigi pa me tudi tu moti, da je kar tretjina publikacije posvečena reklamnim oglasom.
Ne morem se znebiti vtisa, da pri izbiri avtorja šentviški gasilci niso imeli ravno srečne roke. Morda zato tudi ni naveden, pač pa se na začetku knjige društvo za-
hvaljuje krajanu Košmrlju za zbiranje gradiva. Omenjen pa je celoten organizacij-ski odbor, ki poudarja, da je ,,almanah posvečen vsem tistim, ki so položili temeljni kamen sedanji gasilski organizaciji v Šentvidu." Pošteno bi torej bilo, da nam vrli šentviški gasilci navedejo tudi imena vseh svojih sotrudnikov, ki so v začetku in te-kom stotih let delovali v tej človekoljubni organizaciji. Toda kaj takega v knjigi iščemo zaman. Namesto teh pa so poimensko objavljeni vsi tisti, ki so ob stoletnici društva darovali spominski trak ali ,,žebljiček" za šentviški gasilski prapor. Onim pa, ki so leta in leta žrtvovali svoj prosti čas ter denarna sredstva za boj proti ognju (in ki si zares zaslužijo, da pridejo v šentviško zgodovino, čeprav samo gasilsko) očitno preostane le to, da počakajo na nove jubileje in na čase, ki jim bodo znali dati veljavo.
Andrej Mrak