Hans Lefebre: NATA IARI Roman o življenju in smrti >f- najslavnejše vohunke LJUBLJANA 1936 ZALOŽBA »NOVEGA TEDNIKA« l o tem romanu je bil posnet film »Mata Hari'<, ki ga je izdelala filmska družba Metro-Goldwyn- Mayer z Greto Garbo in Ramonom Novarrom v glavnih vlogah. Vse slike med tekstom so vzete iz istega filma Copyright by Metro-Goldwyn Mayer Tisk »Tiskarne Slatnar «, d. z o. z. v Kamniku V' «Ku.;e, Samo veliko število uniform na pariških cestah je dalo slutiti, da divja daleč od tega mesta vojna. Življenje je teklo dalje. Aleksander Rozanov, v zasebni službi carja, in polkovnik Šubin, ataše ruskega poslaništva, sta ne¬ kega večera, ko je daleč od njiju besnelo grmenje topov, stopila okoli desete ure s svojega avtomo¬ bila na dvorišče majhe vile, ki je stala na boule- vardu ob levem bregu Seine. Pozabljenja sta iskala. In nikjer ni bilo mogoče vsega pozabiti, tako ze¬ lo kakor tu. Zrak je bil kristalno čist, nebo, ki se je bočilo nad njima, pa je bilo prav tisto, pod ka¬ terim so v istem trenutku umirali tisoči. Šubin je šepnil: »Tiho bodite! Nerodno bi bilo, če bi naju tu videli. Saj bodo takoj prišli.« Rozanov se je smehljal. To se mu ni zdelo nič nenavadnega, posebnega. Zakaj ne bi smela videti plesalke, o kateri vsi govore? Plesalke, o kateri je že slišal v barakah, sto milj od Moskve, in ki so jo 3 v Petrogradu vsak dan omenjali. Zakaj je postal njegov tovariš iznenada tako skrivnosten? Rozanov je bil prišel šele popoldne s svojim leta¬ lom s fronte. Nevarnosti ljubkih, majhnih pusto¬ lovščin so mu bile tuje. Njegovi živci so bili utr¬ jeni za večje reči. Nevarno se mu je zdelo na pri¬ mer to, če je moral že zjutraj, preden je solnce vzšlo, zagnati motor svojega letala in ga pripraviti za boj, če je moral leteti čez vasi, mesta in travni¬ ke, če je moral mimo sedeti pri krmilu, pa je mo¬ ral biti vendar vsako minuto, vsako sekundo pri¬ pravljen na sovražnikov napad. To, kar ga je da¬ nes čakalo, se mu ni zdelo vznemirljivo. Nekaj drugega bi bilo morda, če bi bil sam s kakšno žen¬ sko, toda tu, pri plesalki, ki jo bo gledalo toliko ljudi . . . Medla luč je osvetlila temo. Neka vrata so se odprla. Neznan sluga je nezaupno premeril Roza- nova od glave do nog — spoznal potem Šubina in neslišno odprl naslednja vrata. Sobana ovalne ob¬ like — žarko razsvetljena — samotna. Koraki so odmevali po tleh. Rozanovu se je zde¬ lo, da ga prevzema nekaj čudnega, neznanega. Ne¬ kaj skrivnostnega se je čutilo tu. Šele tedaj se je zavedel, da ni več sam s tovarišem. V nekem kotu je zagledal sedečega človeka — kakor lutka je bil. Čez senca so mu padali srebrno svetli lasje. Otrplo so mu ležale rumenkaste roke v naročju. Prestrašeno in tuje je Rozanov pogledal Šubina. 4 »Marki de Signac,« je šepetaje odvrnil Šubin in potegnil svojega tovariša skozi tretja vrata. Rozanov se je zdajci zavedal le še tega, da nekje sedi. Za trenutek ga je srebrno jasna luč, ki se je razlivala čez dvorano, docela oslepila. Nedoločno je občutil, da je nekje v veliki sobi, kjer je še vse polno drugih ljudi, in vendar se mu je hkratu zdelo, da je čisto sam. Skozi ozračje je drhtela tiha, pridušena glasba — človek ni vedel, odkod prihaja —, tudi posa¬ meznih glasbil ni mogel prepoznati. Bili so glasovi, ki so tiho rasli in plahneli in vezal jih je le drget, ki je ostajal za njimi. Naraščajoči, ugašajoči, skrivnostni glasovi. * Rozanov se je dobro spominjal: te glasove je že nekoč slišal. In potem je vedel: v Carigradu, kajti zdaj je začutil isto vznemirjenost in otrplost, ki ga je takrat prevzela. Tiho sta se razdelila na kon¬ cu dvorane dva zastora, kakor bi ju bil razgrnil dih vetra. Rozanov je zagledal glavo, potem rame¬ na in naposled Vso ženo, katere podoba je že prej spala v njegovi zavesti: plesalko Mato Hari. In naposled, počasi, se je približala oltarju, ki ga je dotlej prikrival zastor in ki ga ie zdaj oblila meh¬ ka luč. Kakor prikovan je strmel Rozanov vanjo in šele tedaj, ko je izpregovorila, je popustila njegova 5 otrplost. Ni razumel, kaj je pripovedovala, vsrka¬ val je samo zvok tega glasu, ki mu je zajel vso kri, kakor prej glasba. Ta svetla, jasna, lesketajoča se žena je imela globok, pomirjajoč, zvočen glas . .. »Temno božanstvo strasti, ti, ki so okrutnost, ekstaza in greh . . .« Temen pajčolan, ki jo je zakrival, je splapolal iz njenih rok na tla, k znožju oltarja, temen paj¬ čolan je padal za temnim pajčolanom . . . »Plešem za te, kakor bajadera na sveti terasi templja v Boro-Boduju na Javi, v moji domo¬ vini . . .« Spet se je začula glasba, spet je začutil, kako ga je priklenila silna moč teh zvokov. Brez diha je strmel v to čudežno žensko in če mu ne hi bilo nekaj neznanega stiskalo grla, bi bil na ves glas zakričal od strahu in sreče, ko je omahnila pred stopnicami k oltarju. Zavedel se je šele tedaj, ko je začutil, da zbuja pozornost, in poskusil se je zbrati. 4 Z roko je tipal za Šubinom, ki je ostal docela miren. Polkovnik je potem vstal in potegnil Roza- nova za seboj. Tisoč reči ga je hotel vprašati: Ali je ta ženska res Nizozemka, ki se je rodila na Javi? Tako pravijo vsi ... — Toda niti besedice ni mo¬ gel spraviti čez ustnice. Bal se je, da mu ne bi glas preveč drhtel. Zraven njiju je stalo precej njunih prijateljev. 6 Šubin se je moral pogosto priklanjati. »Ali si razočaran?« se je naposled nasmehnil Šubin. Oba sta se vrnila k izhodu in stopila h garderobi, kjer sta dobila vsak svoj plašč. Nekdo na hodniku se je oglasil: »Tam zunaj umirajo ljudje . . .« Rozanovu se je zdela tema, ki ju je obdajala, kakor hladilen balzam. Droben dež je naletaval. V bližini je začul Ro- zanov Šubinov glas, ki ga je vprašal: »Ali zdaj poznaš Mato Hari?« Toda nič mu ni odgovoril. Iznenada pa mu je dal Šubin roko: »Sam boš moral iti dalje, Rozanov. Nekaj dela imam še. Jutri zvečer se oglasi pri meni, da dobiš poslednja navodila.« Tema je vzela avtomobil. Rozanov je ostal sam. Najbrže se je moral Šubin vrniti domov, da bo pregledal skrivne listine, ki mu jih je bil on pri¬ nesel, in izdelal do jutri odgovore, ki jih bo vzel s seboj. Med tem ko je Rozanov to premišljal, se je obr¬ nil k nekemu šoferju in ga vprašal, ne da bi prav za prav vedel, kaj dela: »Ali bi mi lahko povedali, kateri avtomobil je last Mate Hari?« 7 Šofer je pokazal najbližji avto in potem tiho dodal: »Ali smem poklicati taksi?« ter snel čepico, kakor bi pričakoval obilno napitnino. Če bi kdo dejal Rozanovu, zakaj je zadal šo¬ ferju to vprašanje, najbrž ne bi bil dobil odgovora. Toda prav zaradi tega je Rozanov sani pripisoval svojemu nenavadnemu vedenju še posebno važnost. Kakor mnogo Rusov, je trdno verjel v neodvm- Ijivo usodo in na slutnje. Trdno se je odločil, da se usodi ne bo nikoli in nikjer umikal. Zdelo se mu je, da ni minilo prav dolgo, ko je stopila Mata Hari iz hiše. Bila je v spremstvu gospodov v uniformah in zavila je proti svojemu avtomobilu. Njegov taksi se je približal in krenil tik za avto¬ mobilom žene, ki je Rozanov še ni poznal, ki pa jo je že ljubil. Rozanov je samemu sebi čestital, da se ni peljala proti domu. Kako bi bil drugače mogel z njo go¬ voriti? Peljali so se čez Seino, kolesa so drsela čez Trg Sloge — in naposled so prišli na cilj in obstali. Ve Stopal je po stopnicah palače, ki se mu je zdela neizmerno stara. Zavil je skozi neka vrata, toda tam ga je nekdo ustavil: »Ali ste član, gospod?« 8 ♦ »Ne.« »Ali bi, prosim, vpisali svoje ime?« Rozanov se je samemu sebi čudil, kako se je bal, da ga ne bi spustili v palačo. Toda potem se mu je zdel ta strah neutemeljen. Prepričan je bil, da se mu bo vse posrečilo, kajti vedel je, da mu je usoda namenila, da bo še to noč govoril s plesalko. Ko je stopil v veliko sobano, mu je pogled naj¬ prej obvisel v kotu, kjer je stala Mata Hari. Žalilo ga je, da so bili drugi ljudje okoli nje. »Nocoj si pa res zapeljiva, draga moja,« se je hladno smehljal Andriani, lastnik palače. »Čutim, da me zasledujejo,« je šepnila Mata Hari. »Daj, povej mi, ali veš, da je bil Dubois no¬ coj na plesu?« Andriani je ostal hladen: »Opazuje te najbrž od one pustolovščine s pod¬ mornice dalje. Zdi se mi, da nas sovražijo. — Zakaj si pa prav za prav prišla spet sem v Pariz, ko veš, da te preganjajo in zasledujejo?» Mata Hari je odvrnila z nasmehom: »Rekli so mi, da me hočeš ti videti. Sicer si mi pa vendar sam dejal, da zaradi nevarnosti ne sme nihče zanemarjati svojih dolžnosti.« »Menda te nevarnost še podžiga.« Spet se je nasmehnila Mata Hari: »Čemu naj bi bila pa sicer prišla? Denarja ne potrebujem. Saj ga imam dovolj.« 11 Andriani je bil videti užaljen: »Pa vendar! Čemu bi se ga branila? Trideset tisoč mark je za dvoje, troje papirjev vendar lep zaslužek.« »Lep zaslužek, toda ne zame!« je vzkliknila Mata Hari in se dvignila. »Nihče naj se ne predrzne, da bi mi manj ponudil! Mnogi bi dali celo več za kaj drugega. Mnogi, ki si mislijo, da so moji prijatelji. Saj jih poznaš — de Signac, Caron, poslanec B . . ., mladi princ, vojvoda in drugi. Toda jaz jih sovra¬ žim. Še več: dolgočasijo me.« »Preveč zmag,« je odvrnil Andriani in v njego¬ vem nasmešku je bilo nekaj kakor zadovoljnost. »Ti si nekoliko preveč izbirčna. Toda to našemu poslu ne škoduje. Kaj pa je prav za prav s Šubi- nom ? « »Vse po starem,« je odgovorila Mata Hari utru¬ jeno. »Z njim bi se pa že lahko malo bolj potrudila. Delo jemlješ prelahko. Zdaj potrebujemo načrte o prevažanju streliva iz Arhangelska. Seznam ladij moramo imeti. Dobil sem sporočilo, da je Šubin danes sprejel vsa ta obvestila. Jutri jih potrebuje¬ mo mi« — in potem si je Andriani nažgal novo cigareto. Brez odgovora se je Mata Hari obrnila od njega in šla iz sobe v bar. Rozanov, ki jo je od daleč opa¬ zoval, je stopil za njo in občudoval njeno hojo. * 12 In iznenada se je začudil, da komaj pozna njen obraz. Med gospodi, ki so se spet nabrali okoli Mate Hari, je spoznal Rozanov markiza de Signaca in zavidal mu je, ker je ona govorila z njim, ker se je ona iz njega norčevala. »Pridite, marki, da bova popila kozarec šam¬ panjca!« Te besede je ujel. »Ne smem,« je marki odvrnil. »Moje srce tega ne prenese . . .« »Ne, samo požirek, očka.« »Toda to je vendar slabo za . . .« »Čuj, tukajle pij, kjer so bile moje ustnice,« in po teh besedah je nastavila kozarec tik k markije- vim ustnicam. Pil je in zaletelo se mu je. In ko se je začela ona smejati, se je smejal tudi Rozanov. Prvič je uprla vanj svoj pogled, dolg, a vendar brezizrazen pogled, ki se mu je zdel tako tuj, da ga je kar zazeblo. Rozanov ni vedel, zakaj mu je tako dobro delo, da je iznenada izlila šampanjec iz svojega kozarca na tla. Vse je kazalo, da je užaljena, jezna. »Pojdi, očka,« je potem zdajci rekla. »Praviš, da nikoli ne igraš. Danes bom jaz igrala zate. Vem, da bom imela srečo.« ■Sf Rozanov jima je sledil. Ni se mogel odtrgati od plesalke. Izprva ni dobil prostora pri ogromni IB igralni mizi, toda postavil se je tako, da je lahko videl Mato Hari in slišal njen glas. »Petdeset tisoč frankov!« te besede je ujel iz njenih ust. »Petdeset tisoč frankov!« je slabotno ponovil marki. »To je vendar za začetek dovolj!« se je zasme¬ jala in med njen smeh so se pomešale besede moža, ki je vodil ob koncu mize igro: »Faites votre jeu!« Izgubila je. »Še enkrat petdeset!« Niso takoj nadaljevali igre. Neka mlada dama, ena izmed mnogih, ki so se nabrale okoli mize, je prosila blagajnika, naj ji da nekaj igralnih znamk, in v zameno mu je ponudila prstan. »To je prepovedano,« je blagajnik odvrnil. »Dvajset tisočakov je vreden,« ga je dekle poiz¬ kušalo pregovoriti. »Za deset ga dam.« Dvignila je prstairkvišku. Bil je nenavadno lep. Zelo velik kamen v starinskem okviru. Mata Hari ga je vzela v roko in ga pobožala, marki pa se je zagledal v drugi kot, kakor bi bil tamkaj opazil nekaj nenavadno zanimivega. Plesalka je prstan vrnila. Dekle je šlo od mize. Igra se je nadaljevala. Mata Hari je izgubila. Tedaj se je ujezila. Planila je kvišku: »Ne izgubljam rada — niti tu ne . . .« 14 Rozanov je vedel, da bo kmalu šla. Čutil je, da je brez moči. Saj ni vedel, ali bo mogel z njo iz- pregovoriti nekaj besed. Vsa ta igra in družba, vsa ta ničevnost se mu je zdela tako neumna in vsak¬ danja. Žalosten je bil. »Ali ste tudi vi izgubili, da tako brez misli str¬ mite pred se?« je iznenada začul glas za seboj. Rozanov, ki se je komaj prebudil iz svojega sa¬ njarjenja, je spoznal dekle, ki je hotelo prodati prstan, da bi lahko dalje igralo. Nehote je pogledal njeno roko, na kateri je bil prstan. Smilila se mu je. Velike, lačne oči je imela. »Ali ste imeli smolo?« jo je vprašal. »Da, toda tega sem vajena. No, pojdete z menoj?« mu je dejala in ga poskusila odvesti za sabo. »Vidim, da tudi vi niste imeli sreče. Če sva že tovariša v nesreči, bodiva tudi resnična tovariša.« »Počakajte trenutek!« Rozanov se je ustrašil: »Koliko hočete imeti za prstan?« Dekle ga je začudeno pogledalo. Vse je kazalo, da se zaradi njegovega vprašanja ni preveč na¬ vdušila. »To je pa res lepo . . .« Skomignila je z rameni in nadaljevala: »Smola v igri — in v lju¬ bezni. Že ena sama bi bila preveč. Sicer pa nisem nikakšen draguljar, ki prodaja prstane.« Potem se je premislila: »Deset tisoč frankov sem rekla . . .« 15 »Deset tisoč žal nimam pri sebi,« je z obžalova¬ njem odvrnil Rozanov, »toda če mi daste prstan, vam bom dal ves denar, ki ga imam zdaj tu, ostalo pa dobite jutri.« Na glas se mu je zasmejala v lice: »To poznam, dragi moj . . .« Potem pa se je vendar ustrašila žalosti na njego¬ vem obrazu. Umolknila je in rekla: »Za neko drugo žensko bi imeli radi prstan, ali ne? Da, zmeraj je tako. Zmeraj, kadar imam kak¬ šen nakit, ga moram prej ali slej prodati. Največ¬ krat človeku, ki ga potem kam drugam podari, kakšni drugi ženski. Je pač tako in drugače ni mo¬ goče. Tudi tega sem se morala že navaditi. — Ko¬ liko pa imate denarja pri sebi?« Rozanov je prebrskal žepe in dobil pet tisoč frankov. Razočarana je bila. Potem pa je vendar po krat¬ kem premišljanju položila prstan v njegovo dlan: »Vzemite ga, toda obljube ne pozabite,« je samo še kratko rekla. »Pošljite denar sem na naslov ,go¬ spodična Klotilda 4 .« »Častno besedo vam dam,« je obljubil Rozanov in neizmerno srečen je bil. Zdelo se mu je, da so potekle dolge ure, toda kupčevanje je trajalo le nekaj minut. Pohitel je skozi sobane, da bi poiskal Mato Hari in res jo je ujel v nekem kotičku blizu bara. 16 Po plehkem glasu mlade koketke mu je zvenel globoki, lepi glas Hari še bolj očarujoče. Vse je kazalo, da delajo načrte, kako bi prebili še ostanek noči. Častniki, ki so se sukali okoli ple¬ salke, niso bili vsi istega mnenja. Hoteli so poslati markija domov in sami z njo prekrokati do jutra, toda Mata Hari se je uprla. Stresla je de Signaca, ki je sedel zraven nje in skoraj spal. Predramil se je in potem se je zasmejala: »Pojdi, očka, da me boš spravil v posteljo. Pozno je že.« Rozanovu se je zdelo, da je narobe slišal. Saj vendar ni mogoče, da bo šla Mata Hari s tem člo¬ vekom domov! Nikakšne pravice ni imel, da bi bil ljubosumen, toda čemu si je izbrala takega starca, ki je že z eno nogo v grobu? Saj je bilo vendar dovolj mladih v Parizu! * Častniki so se poslovili in ji drug za drugim po¬ ljubili roko. Potem se je obesila starcu na roko in šla z njim. Markiju so se oči kar same od sebe zapirale. Sluga ga je zavijal v ovratne rute in plašče. Mata Hari pa je stala zraven njega in se dolgočasila. Vsa je bila v kožuhovini. Njen obraz je bil tako negiben kakor kakšen medaljon. * 17 V poslednjem trenutku se je Rozanov opogumil, stopil k njej in zajecljal: »Milostna gospa, oprostite mi. Tako rad bi z vami za trenutek sam govoril.« Samo njene oči so ga izprašujoče pogledale. Iskal je besede. Tako neizmerno zmeden je bil. »Slučajno sem vas videl, ko ste občudovali ta prstan, in — tedaj sem si mislil, da bi ga morda radi imeli — prosim, vzemite ga za dokaz mojega občudovanja.« Njen obraz je bil neprediren. Morda se na skrivaj iz njega norčuje? Morda jo bo njegova odkritost ganila? »Upam, da tiste gospodične zaradi prstana niste zadavili,« se je nasmehnila, prstana pa še ni vzela. »To ni bilo potrebno,« je odvrnil in obraz se mu je zjasnil, »čisto preprosto je bilo — kupil sem ga — za vas.« Rozanov je čutil, da se plesalka veseli. Morda le zato, ker ji je všeč, da ji skuša neznan tujec izpol¬ niti neznatno željo. Vzel je njeno roko in ji nežno nataknil dragulj na prst. Marki se je tedaj približal. Naposled je bil pri¬ pravljen za odhod in vprašujoče jo je gledal. Mata Hari je iznenada odkimala: »Premislila sem se, marki. Noč je za vaš revma¬ tizem preveč nevarna. Temu mlademu možu pa dež ne bo škodoval. On bo tako prijazen, da me bo 18 spremil domov,« je nadaljevala in položila hkratu roko Rozanovu na ramo. »Lahko noč, dragi moj!« Rozanov je dobil še svoj plašč in šla sta. Hiša Mate Hari v Neuillyju je bila prav talko znana kakor plesalka sama. Skrivala je v svojih sobah zbirko čudovitih dragocenosti z vzhoda, toda le malokdo je bil že v njej. Poslopje je bilo v globoki temi. Ne ona ne on nista mislila na slovo. Z občudo¬ vanjem je začutila, kako mlad zna biti človek, in sama se je čutila premlado, da bi se mladosti bra¬ nila. Odvedla ga je v sobo, polno težke svile, in mu velela, naj počaka. Branil se je. Nasmehnila se je. »Priden moraš biti in lepo sedeti tu. To mi moraš obljubiti.« Obljubil ji je. In potem se je spomnila, da niti njegovega imena ne ve. »Koliko let šteješ, vem,« je šepnila. »Toda, kako ti je ime? . .« »Aleksander Rozanov.« »Aleksej ti bom rekla,« se ji je iztrgalo z ustnic, »toda vstati ne smeš, dokler se ne vrnem.« Komaj je šla iz sobe, že je planil pokoncu. Pre¬ več je bil razburjen, da bi mogel mimo sedeti. 21 Potem se je spomnil, da bi s tem snedel svojo be¬ sedo in da ne sme storiti ničesar proti njeni volji. Neizmerno dolgo je moral čakati, da ga je pokli¬ cala. Črna svila je padala s sten in zdelo se je, da prehaja v črno pohištvo. V črnem velvetu so se dušili glasovi korakov, samo Buda, ki ga je osvet¬ ljevala indijska svetilka, je trgal togo resnost sobe. * Uživanje — tako se je zdelo Mati Hari — je za večer in za noč. In bila je hvaležna Rozanovu, da je šel, preden se je zbudila. Srčkan fantek je ta Rus. Toda ko jih je v Parizu toliko! Toliko mo¬ ških, ki so se hotela z njo seznaniti, ki so begali za njo po vseh plesih! Hitro je pozabila njih imena in njihove obraze, in se jih je spomnila vselej šele tedaj, kadar jih je potrebovala. Nezadovoljna je bila. Ni marala, da bi kdo križal njene načrte, zlasti ne kakšno naključje — kakšno znanje s takšnim mladeničem. Prvotno sploh ni mislila iti z de Signacom do¬ mov, toda zdelo se ji je, da je videla snoči v pavi¬ ljonu častnika tajne protivohunske službe. To je bil tudi pravi vzrok, da je zlila šampanjec. Hotela je namreč opozoriti Andrianija, naj bo previden. Zaradi tega je tudi prosila markija, naj jo spravi domov, kajti ponoči je nameravala iti k Šubinu, ki bi mu morala po Andrianijevi želji posvetiti več 22 pozornosti. Bila je več kakor lepa. Bila je pametna. Toda redkokdaj je bil kateri izmed njenih ljub¬ čkov dovolj pameten, da bi bil uvidel, da njeno telo ni samo zapeljivo, ampak tudi močno — da so njene mišice nežne, toda trdne. Da je njena strast samo krinka njene samozavestne moči. * Skočila je iz postelje in poklicala postrežnico: »Koliko je ura, Marieta?« »Pol dveh, milostna gospa.« * Mato Hari je bilo sram. Pol dneva je žrtvovala dečku. In zdaj ni bilo več zelo verjetno, da bi do¬ bila Šubina še na poslaništvu. »Mojo čokolado!« je ukazala. »In pokliči Šubina in mu naroči, da bi zvečer pri njem večerjala, če utegne. Zdaj ne bi rada z njim govorila. Reci mu, da sem v kopeli.« Marieta je med tem prinesla v sobo rože, ki so prihajale vsak dan. To je bil vsakdanji davek mo¬ ških, ki so jo ljubili. Ni se menila za to pisano šaro. Samo čudno oblikovana škatla je zbudila njeno po¬ zornost. Preštela je orhideje, ki so bile v njej in prebrala priloženo karto, ki ni imela nikakšnega podpisa, pač pa obilo besed občudovanja, ki bi se zdele vsakomur nesumljive. Mata Hari pa je vzela karto s seboj v sobo za oblačenje in zlila nanjo nekaj kapljic iz majhne 23 steklenice. Čez nekaj sekund sta se pokazali v spod¬ njem kotu dve besedi, ki sta bili prej nevidni : »Nujno ukazujem!« Ti besedici sta labko pomenili vse ali pa nič. Skrbnost, s katero je plesalka uničila karto, je bila res nenavadna. V srcu je začutila nekaj kakor ob¬ čudovanje do Andrianija. Očitno je dal včeraj nadzorovati Šubinovo bišo s 6vojimi ljudmi. Karta torej ni obetala samo po- pomoči za prihodnjo noč — bila je hkratu tudi svarilo pred nadaljnjim zavlačevanjem. Mata Hari mu ni dala pravice za taka svarila. Zanjo je bil samo posredovalec. Vedela je, da ima velik vpliv, toda tega, da bi ji ukazoval, tega ne bi pustila. Globoko je bila zatopljena v svoje misli, ko je od daleč zaslišala glasove. * Nič čudnega se ji ni zdelo, če je skušal kdo pod¬ kupiti njeno strežnico, in če jo je skušal celo pri¬ siliti, da bi ga spustila k njej. Sploh ji ni bilo nič novega. Toda danes je mo¬ rala imeti glavo prosto. Dovolj časa je zapravila e malim Rusom. Drugače s časom ni tako razsipala. Glas zunaj je prihajal bliže: »Ali gospa še ni vstala?« »Gospa vas vendar ne pričakuje!« »Ne, ne, toda to prav nič ne de.« »Toda gospa vas ne more sprejeti!« je odgovar¬ jala strežnica s svojim visokim glasom. 24 »Ne bodite otročji in recite ji, da je prišel Ale¬ ksej !« Mata Hari, ki je slišala samo te besede, je v mislili natanko vedela, kako stoji mladenič pred Marieto, hud, skoraj užaljen, da v tej hiši nima nikakšne pravice. Marieta je hotela iti v sobo, da bi naznanila nje¬ gov prihod. Toda Aleksej jo je odrinil stran. Obraz mu je žarel. Iztegnil je roko, da bi Mato Hari objel, in vsaka njegova kretnja je pričala, kako vesel je, da jo spet vidi. Zelo srečen je bil. Glas Mate Hari pa je bil mrzel kakor led: »Ali ste kaj pozabili?« Ni razumel. Stopil je k njej. »Moral sem te spet videti. Davi sem imel nekaj dela in te nisem hotel zbuditi, toda pohitel sem, da sem prej pri tebi.« »In zakaj si se vrnil?« ga je vprašala kakor da tega ne bi mogla razumeti. »To je pa smešno vprašanje,« je odvrnil Rozanov in se zasmejal. In naposled je vendar doumel, da ni preveč dobrodošel. »Nekam moram iti, ker sem dogovorjena,« tako mu je rekla. »To vendar lahko odložiš,« jo je poskusil pre¬ govoriti. Ni vedel, s čim jo je mogel užaliti. Ženske 25 60 sicer nepreračunljive, toda ta tu vendar nima sploh nobenega vzroka, da bi bila užaljena. »Rekla sem ti, da ne utegnem,« je dejala in se ga skušala otresti. Tedaj je postal hud: »Saj ne pojdeš na ta sestanek!« Mata Hari se je zasmejala: »Ne razumem, kaj si prav za prav domišljuješ. Kakšno pravico pa imaš do mene?« »Pravico, ki si mi jo dala nocoj ponoči, ko si mi rekla, da me ljubiš.« Mata Hari se je delala, kakor da nekaj premiš¬ ljuje: »Da, to je res,« je potem dejala, »zdi se mi, da sem ti tako rekla. Toda to je bilo danes ponoči in zdaj sem zelo zaposlena. Nočne obljube podnevi niso dosti vredne.« Rozanov je čutil, da mu drgetajo roke. To je bil© več, kakor pa, če bi mu vrata pokazala. Njen glas ga je gnal v obup. Še celo njej sami se je menda zasmilil, toda za to je bilo zdaj že prepozno. Na¬ praviti mora konec, takoj ga mora napraviti. Pozvonila je: »Marieta, pokaži gospodu, kje se gre iz hiše.« Rozanov je mimo odgovoril: »Zdi se mi, da imaš prav. Morda sem res le no¬ rec. Če hoš potem lahko mirnejša — mene ne bo nikoli več nazaj.« Nepretirano se je poklonil in jo pustil samo. * 26 Vedela je, da pomeni lepota za ženo uspeli in naučila se je biti lepa. Obdajala se je 8 skrivnostmi in vse, kar je odkri¬ vala, je bilo nevarno. Življenje si je uredila prav po svoje. Nič ji ni bilo mar, da je pregnala vse globlje občutke iz svo¬ jega srca. Sama že ni več vedela, ali je hči holand¬ skega malomeščanskega župana, ali se je rodila na Javi, ali je bila v najzgodnejši mladosti posvečena za službo v templju. Njeni plesi so bili za vse, ki so jo občudovali, božja služba. To ji je bilo dovolj. Ukvarjala se je z verstvom vzhoda in tisti, ki so to dvomili, so ji morali verjeti. Da je bila res poročena z nekim škotskim častnikom, ni mogel nihče vedeti, saj se je še sama komaj spominjala. Ni bil dober z njo. Ločila se je od njega. Potem je stradala. Toda to ni nikogar več brigalo. Niti nje same ne. Kje so zdaj tisti časi. Kakor pisan kalejdoskop so se vrstile slike pred njo; grde in lepe. Hiša ve¬ selja, kjer je prebivala pol leta. Prihod prijatelja, ki jo je potegnil iz brezna in ji dal ta razkošni doni pri Parizu. Njegov polom in samomor. Takrat je jokala, ko je zvedela, da si je vzel živ¬ ljenje. Čeprav ga ni ljubila. Koga je sploh ljubila? 27 Bežne slike so šinile mimo nje še hitreje. Toliko obrazov. Mladih, starih. Lepih, polnih, zdravih. Iz¬ žetih, ostarelih. Banalnih nasmeškov, iskrenih solza. In nikogar ni bilo, ki bi jo bil mogel privezati nase za dolgo. Čudno je časih človeško srce. Tako je pač ljudem usojeno. ,Žena z ledeno dušo 1 , so ji pravili. Hladno se je nasmehnila. Saj je vedela, prav v tej ledeni duši je skrivnost vseh njenih uspehov, v duši, ki gre skozi razum, preudarnost. Da, dosti moških je že srečala na poti življenja, kar je nekoč v temni, viharni noči pobegnila od svojega moža. Kako dolgo je odtlej! Kakor se ne bi bilo nikoli zgodilo. Z roko je segla čez čelo, kakor bi hotela pregnati vse misli. Ko je vstala, je bila mirna in njen pogled je bil neprediren. Poklicala je postrežnico: »Marieta, ali je še kdo vprašal zame?« »Ne, toda zdi se mi, da nekdo pohajkuje okoli hiše. Zdaj sedi na klopi onkraj ceste in se ne gane, kakor bi bil prikovan.« Mata Hari je pogledala skozi zaveso. »Da, Dubois je. Dobro se je preoblekel, a vendar prenerodno, da ga ne bi spoznala.« 28 Naročila je strežnici, naj ji prinese športno obleko. Potem ji je velela, naj naroči šoferju, cla bo pripravljen za odhod. K Šubinu mora iti. Za važne listine gre. Saj se je prav zaradi tega vrnila v Pariz. Ko se je oblačila, se je spet spomnila Alekseja. »Otrok je še,« si je šepnila. »Neizkušen otrok. Kaj le misli?...« Pa ji je vendar nekoliko podrhtela roka, ko se je doteknila rož, ki jih je bil pustil v njenem bu¬ doarju. Ugriznila se je v ustnice. Samo sebe je zaradi tega drgeta zasovražila. Kaj naj le reče Šubinu? Zadnje čase ga je nekoliko zanemarjala. Pa je bil sam temu kriv. Upiral se ji je. Ni bil več tako uslužen kakor nekoč, tiste čase, ko jo je šele spoznal. * Stemnilo se je. Ob okna je udarjal dež. Enako¬ merno, brez prestanita. Mata Hari je bila pripravljena. Oblekla se je v dežni plašč. Avto je čakal pred garažo. Samo pognati ga je treba. Da, bog ve, ali je Dubois še na preži? Spet je pogledala za zastor. 31 Temno je bilo. Luči še niso bile prižgane, ali pa sploh ne bodo. Pariz se je bal nočnih napadov iz zraka. Nikogar ni opazila. Tudi če čaka, ne bo dosti opravil. Tudi če ima kje blizu pripravljen avto. Preden bo prišel do njega, bo ona že daleč, daleč. Izkušen je njen šofer. Lisjak iz Andrianijeve šole. Nemški častnik je bil. Visokega rodu. Potem je imel neke neumnosti z denarjem. Neplačane me¬ nice. Grozil mu je polom. Nekega dne je dal ostavko na službo in menice so bile še tisti dan plačane. Dan nato je postal član vohunskega oddelka z lepo plačo. Poslali so ga v Pariz in pridelili njej. Resen možak je. Dosti je moral že izkusiti r življenju, ki mu je zarisalo trde črte na čelo. Skoraj spoštovala ga je. Nedostopen je bil kakor ona in resen. Njej enak. Kolikrat je bila v nevar¬ nosti, pa jo je on rešil. * »Filip!« »Tu sem, milostna gospa!« »Čez eno minuto bodite pri vratih z avtomobi¬ lom. Potem po ovinkih, da zamešava sledove.« »Kam?« »Pred rusko poslaništvo.« »Razumem.« 32 In res, kakor bi bil čas natanko odmeril, je čez šestdeset sekund avto tiho obstal pred vrati. Mata Hari je skočila vanj, zaprla vrata za seboj. Glušeč hrup motorja in avto je odbrzel dalje. Mata Hari je gledala skozi okno za svojim hrb¬ tom. Nikjer zasledovalcev, nikjer sledu živega bitja. * Nekaj ovinkov in fasada poslaništva se je poka¬ zala. Avto je obstal. »Počakajte v bližini. Ali pa ne. Hitro dalje. Na¬ zaj domov. Pred Andrianijevo palačo zatrobite štirikrat. On bo vedel, kaj to pomeni.« Sluga poslaništva jo je poznal. Odprl ji je vrata in jih za njo neslišno zaklenil. Šla je skozi vrsto sob. Razkošno opremljene so bile. Preproge, dragocene slike. Rusija je znala kazati svoje bogastvo. V drugem nadstropju je imel Šubin svoje stano¬ vanje. Dobro je vedela to. Kolikokrat se je že mudila v teh prostorih. Popraskala je po vratih. To je bil njen znak. »Dalje,« se je začulo od znotraj. Ko je odprla, je Šubin prebledel, čeprav je vedel, da bo zagledal njo. Za stol se je oprijel in jo tiho pozdravil. »Saj sem se ti javila, Šubin. Ali si presenečen?« Ni vedel, kaj naj ji reče. »Kakor vidim, si večerjo pripravil,« je malo¬ marno rekla, ne da bi bila odložila plašč. Sedla je v naslanjač in se poigravala z rokavi¬ cami. Njej nasproti je bilo ogledalo in Šubin jo je izpod čela opazoval v njem. »Ali si spet nekaj zavohala?« je brezobzirno re¬ kel. In vendar se je moral siliti, da je izrekel te besede. Nič se mu niso podajale. »Vljuden nisi,« je hladno odvrnila.' »Da, neke listine bi rada imela.« »Ne morem,« je dejal in se ugriznil v ustnice. »Ne morem,« je obupano ponovil. »Česa se bojiš?« je suho vprašala. »Ničesar.« »Res ne?« Zmeden je bil in ni vedel, kaj naj ji reče. Bal se je njenih neizprosnih besed: »Strahopetec si! Za življenje se bojiš!« Potem se je ujedljivo nasmehnil. »Ne, ne bojim se. Bati bi se bil moral prej, pre¬ den se začel. Izgubljen sem tako in tako. Izdajalec. Prišel bo dan, ko se bom moral sam ustreliti in Rusija mi bo za to hvaležna.« To pesem je Mata Hari poznala in vedela je, da bo njeno delo lahko. »Pusti vendar te nezmiselne besede,« je trudno dejala, kakor bi bila že vsega sita. »Ali bova zdaj jedla?« 34 Med jedjo ga je že tako premamila, da je bil skoraj prav tak kakor nekoč. In ko mu je posku¬ šala dopovedati, da ga ljubi in da je on ne sme pustiti na cedilu, jo je zmotil sluga, ki je stopil v sobo. Povedal je, da je prišel Rozanov in da želi z njim govoriti. »To je mladi mož, ki ni maral zapustiti Pariza, preden ni tebe videl,« se ji je polaskal Šubin. Imela se je docela v oblasti, smejala se je in uporno vztrajala, da se mora z njim spoznati. In tako se je zgodilo, da se je moral Rozanov še enkrat pred njo zelo suho prikloniti. Mata Hari se ni mo¬ gla zadržati, da ne bi bila napravila opazke, ki ga je morala zazdeti. »Zelo znani se mi zdite. Prav zanesljivo sem vas morala že nekoč videti.« »Pri vas se moram javiti,« je dejal Rozanov in se obrnil k svojemu višjemu. Šubin je odgovoril prav tako službeno: »Doma morate ostati. Jutri na vse zgodaj vam pošljem navodila in vam dam ukaz za odhod.« Potem je Rozanov šel. Mata Hari je Šubina očitajoče pogledala: »Ne morem razumeti, kako je mogoče, da si tega prijaznega človeka tako hitro poslal stran. Ali je mar eden tvojih novih tajnikov?« »Drugače si dosti bolj prebrisana,« je odvrnil Šubin. 35 »Saj bi morala vendar sama videti, da je letalec,« je potem dodal. »Letalec? — Torej bo jutri odnesel kakšna voj¬ na sporočila? — Zanimivo.« »Že verjamem, da te zanima. Toda smolo imaš. Rozanov ti ne more biti na razpolago, čeprav je morda njemu samemu žal. Jutri se vrne z letalom v Rusijo.« »S sporočili seveda.« Šubin je potrdil. »Najbrž ti je žal, da odhaja. Mene si že tako in tako sita. Nič več te ne morem zalagati s skrivnost¬ mi, ki so za tvojo ljubezen potrebne. — Sicer te pa sploh ne bom več zalagal,« je zavpil, »in zato sem, — da boš vedela, — poslal vse listine iz svo- jtega stanovanja, da bodo pred teboj varne. Jutri bodo v Rusiji.« Mata Hari se je dvignila. »Potem pač lahko grem.« Mata Hari je bila pametna, toda ne toliko pa¬ metna, da bi bila vedela, da napravi prevelika sre¬ ča človeka slepega. Sama ob sebi umevna dolž¬ nost usode — tako se ji je zdelo, ko je premišljala, kako se vse lepo nabira kakor jagode na molku: da je bil mladi letalec, ki pojde jutri v Rusijo z vsemi navodili, ki jih bo potrebovala, že njen prijatelj, da je sama slišala, ko mu je Šubin velel, da ne sme 36 zapustiti sobe, da je sama vedela, da ima vse li¬ stine, ki jih hoče imeti ona. Vedela je, da ne bo težavno Rozanova spet po¬ miriti. Tudi je ni prav nič skrbelo, kako bo Alekse¬ ja v velemestu našla. Žal ji je bilo le to, da mu ni že prej pripisovala dovolj pomembnosti. Potikala se je po cesti, dokler se ni približal avtomobil in — obstal. Vse je kazalo, da se je mo¬ ral nekoliko pokvariti, kajti šofer je stopil z voza in začel nekaj popravljati. Čez nekaj minut se je odpeljal voz dalje. Čez nekaj minut se je spet pokazal in obstal na istem kraju kakor prej. Mata Hari je poklicala šoferja. Počakala je, da je mož izpregovoril. Dejal je: »Zelo neprijetno vreme je, milostna gospa.« Mata Hari je razumela. Šofer je potem šepnil: »Vemo, kje so papirji. Tja vas bom peljal.«. Mata Hari je Andrianija kar občudovala. Mož ve res vse. Prav nič mu ne uide. Zavaruje se proti vsaki nepredvideni oviri. Nič ni odgovorila. Šoferja je takoj spoznala, če¬ prav je bil zakrinkan. Sicer se pa tako ni bala za življenje. Sam Dubois ji je bil deveta skrb. Bala ee je samo za svoj uspeh. »Ali ste prepričani, da nas nihče ne zasleduje?« — to so bile prve besede, ki jih je začul šofer iz njenih ust. 37 »Prepričan sem, milostna gospa.« »Ali me boste peljali k Rozanovu?« »Da, milostna gospa. Vratar spi, mi pa imamo ključe. Brez težav boste prišli do njega. Skozi okno nam dajajte potem znamenja, kadar nas boste po¬ trebovali.« »Poklicala vas bom,« je obljubila Mata Hari. »Papirji pa morajo biti jutri zjutraj spet tam, kjer »o bili.« »Brez skrbi, milostna gospa. Kakšno znamenje boste dali?« »Vse luči bom utrnila.« Bila sta na cilju. Mata Hari je skočila iz avta in bila je kar vesela, da se bo spet srečala s tem sanjavim fantičem. Kako je prav, da ima še zmeraj njegov prstan na roki! * Ko ji je Aleksej odprl, se ji je zdel v preprostem domačem suknjiču še zastavnejši kakor v uniformi. »Dober večer,« mu je samo rekla. »Ali si me morda prej pričakoval? Ali me ne misliš spustiti v sobo?« Na Aleksejevem obrazu se je pokazalo nepopisno začudenje. Podzavestno je stopil stran. Spustil jo je v svoje stanovanje. * 38 Ni mogel opaziti, kako natanko je premerila z očmi vso sobo. Za človeka, ki nima nič izkušenj in ki ne zna paziti na malenkosti, ne bi aktovka, ki je ležala na pisalni mizi, najbrž prav nič pome¬ nila. Mata Hari pa je takoj vedela, da je v njej to, kar ona išče. In vendar se ni niti z najmanjšo kretnjo, z najmanjšo izpremembo na obrazu izdala, kako jo to veseli. »Čudovito stanovanje imaš. Ali si pogosto v Pa¬ rizu? Če bi le redkokdaj prišel, si nedvomno ne bi sobe tako lepo uredil.« Rozanov se je naposled zavedel. »Zakaj si pa prišla sem?« »Hotela sem te še enkrat videti,« mu je dahnila v obraz. »Saj si imela vendar dogovorjen sestanek,« ji je segel Rozanov hladno v besedo. »Ko si šel, sem mu ušla. Videti sem te morala. Zdi se mi, da je Šubin zaradi tega zelo hud name. . .« »Tega ne razumem.« »Jaz sama tudi ne,« je priznala. »Davi si delala z menoj kakor z. . .« »Hudo mi je.« »In nocoj sem te videl samo z njim.« »Tega ne smeš tako misliti, Aleksej. Šubin je bogat in dosti vpliva ima. Moj star prijatelj je že. Toda to še ni vzrok, da bi se moral ti name jeziti.« 41 V njeni bližini je proti svoji volji pozabil, da je ranila njegov ponos. Igračkanje s tem dečkom pa je Mato Hari tako čudno prijetno dražilo, mikalo. Zagledala se je v sliko, ki je stala na pisalni mizi. »Kdo pa je to?« je vprašala. »Moj oče.« »Dober obraz ima,« je rekla, samo da je nekaj rekla in se potem obrnila k sliki Božje matere, ki jo je osvetljeval sij majhne leščerbe. »To je Madona iz Kazana,« je dejal Rozanov, ki je bil vesel, da jo zanima vse, kar ima on sam rad. »Moja mati je sama poromala do kazanskega samostana, da mi jo je prinesla. Samostan je do¬ brih sto milj od mojega rojstnega mesta.« »Ali ti je prinesla srečo?« ga je vprašala Mata Hari. »Zlega me varuje. Svoji materi sem se zaoblju¬ bil, da bo zmeraj gorela pred njo lučka. Da je ne bom nikoli ugasnil.« »Nikoli?« »Da.« Mata Hari je bila presenečena. Začudeno ga je pogledala. »Ti si še deček ...« »Ki te ljubi ...« Tako je odvrnil in jo poljubil. »Da, ljubim te, kakor ljubim boga, domovino in svojo čast. . .« 42 V tem trenutku ga je sovražila. »Zmeraj samo čast,« si je dejala. Na glas pa je rekla: »Jaz sem pač zadnja. . .« »Prva,« ji je zatrdil. Mata Hari je začutila nekaj kakor sočutje. Tako resen je bil. Soba je bila v temi. Samo večna lučka je slabo svetila in kazala v medlem soju obrise sten. In sama ni vedela, zakaj je naposled zahtevala, naj ugasne še večno lučko pred sliko Božje matere kazanske. Ali zato, da bi preizkusila svojo moč nad njun, ali zato, da bi dala čakajočim zaveznikom, dogovorjeno znamenje? Rozanov ves čas ni niti za trenutek odvrnil po¬ gleda od nje. Zdaj se je kakor v grozi zastrmel vanjo. »Marijino lučko?« »Da, utrni jo,« je poprosila. Njen obraz se je lesketal v mehkem soju. Privila se je k njemu kakor mehka mačica. Nežno so bo¬ žale njene roke njegove lase. Rozanov se ji je izvil iz objema: »Tega pa ne smeš prositi. Obljubil sem, da bo večno gorela.« Njegova odpornost jo je dražila. »Ali bi bilo to zame preveč?« je vprašala in v njenem glasu je bil prizvok začudenja. »Ni preveč,« se je Rozanov razburjen uprl, »toda ne razumem, čemu naj bi bilo to potrebno.« 43 Njen obraz je ostal nepremičen. »Da bom videla, ali ti je res več do mene kakor do zaobljube.« »Ničesar ni, kar ne bi za te storil, toda ,kaj ta¬ kega . . .« »Ali naj grem?« je vprašala plesalka. Vedela ie, da bi šla, brez boja, da bi pustila tudi papirje, ki bi si jih morala prisvojiti, da ne bi niti pomislila na može, ki čakajo spodaj na njeno znamenje. Ale¬ ksej je čutil, da misli resno. Prekrižal se je, plašno stopil k sliki in utrnil večno lučko. In pustila je, da jo je odnesel v svojo spalnico. ■K- Strmela je v nepredirno temo in drhte premi¬ šljala, kako naj možem, ki so že zanesljivo prišli, izda, kje leži aktovka. Zmedene besede svojega ljubčka, ki jih ni niti razumela, je pretrgala z vzklikom: »Na pisalni mizi sem pozabila svojo torbico. Toda to nič ne de. Daj mi kar ti cigareto.« Čutila je, kako strašno počasi poteka čas in pre¬ izkusila minute trpljenja. Igra jo je mikala. Pre¬ mišljala je, ali bi jo Rozanov izdal, če bi jo raz¬ krinkal. Zanesljivo ne. Ni si mogla misliti, kako bi jo sploh mogel izdati človek, na katerega se je na¬ vezala. Doslej se ji to še nikoli ni zgodilo. Dosti jih je bilo, ki so zanjo umrli, ne da bi bili dejali 44 besedico v obrambo, ne da bi bili izdali njeno ime. Morda bi se Rozanov ustrelil. Ne, ne, Rozanov bi najbrž najprej ustrelil njo in potem sebe. Njo bi skoraj zanesljivo ubil. Slišala je zelo tiho škripanje vrat in se oddah¬ nila, ko je zamrlo. Zdaj je vedela, da so oni že šli. Soj njene cigarete je bila edina svetloba v neizmer¬ ni temi sobe. »Izprva bova zelo siromašna,« je razpletel Roza¬ nov dalje svoje sanje, od katerih plesalka doslej še ni slišala in razumela niti besedice. Ta stavek pa ji je vse razkril, kar je doslej go¬ voril častnik. In potem sta ugasnili cigareti, katerih soj je bil dovolj močan, da je Alekseju razkrival smehljaj Mate Hari. Drugo jutro je Mata Hari zelo zgodaj vstala. Zdaj je bila kar vesela, da je dobila papirje, toda ne preko Šubina. Ovinek okoli Rozanova je bil dosti lepši, dosti ljubkejši. Andrianijevi ljudje so ponoči fotografirali vse listine, jih s pomočjo ključa, iki ga nedvomno ima¬ jo, prebrali in jih bodo zanesljivo tudi ob pravem času vrnili. S tem je bilo torej delo opravljeno. 45 Ko je stopila oblečena v sosedno sobo, je skoraj trčila v moža, ki je prav tedaj prinesel torbo z listinami nazaj. Ko jo je zaslišal, se je postavil v prežo in napel revolver. Morda je mislil, da ga bo Rozanov pre¬ senetil. Če bi bil Rozanov res tisti trenutek stopil v sobo . . . Možak je šel. -K- Mata Ilari se je zastrmela v sliko Božje matere in v ugaslo večno lučko. Morda je mislila na lučko, ki je zmeraj brlela pred kipom njenega Bude in na tuje stihe, ki jih je med plesom izgovarjala, kadar je to lučko prižigala. Prav za prav se je odločila, da pojde brez slovesa in se je sama sebi čudila, da tega ni storila. Sedla je k pisalni mizi, nekaj napisala, spet raz¬ trgala in pustila naposled samo majhen listič z ne¬ kaj besedami za slovo. Dobre volje je bila. Vso jo je prevzelo čudežno občutje, da je dobro opravila svoje delo. Kako lepo je vendar to življenje . . . Odpeljala se je domov. Tam je pozajutrkala, se preoblekla in se peljala k Andrianiju, s kate¬ rim se je bila domenila za sestanek. Že na cesti jo je srečal. * 46 »Oho, milostna gospa!« je vzkliknil, da so ga lahko vsi slišali. »Kako pa, da ste danes tako zgo¬ daj vstali?« »Vem, da ste tudi vi med tistimi, ki mislijo, da nikoli ne delam,« je z medlim nasmeškom odgovo¬ rila Mata Hari. »Za nove plese se pripravljam. Videli boste, kakšni bodo!« In medtem, ko sta se tako menila, sta oba na¬ tanko pazila, ali ju kdo ne opazuje. Le malo ljudi je bilo ob tej uri na cesti. Neki častnik, ki jo je spoznal, se je ozrl za njo, toda njega se ni prav nič bala. Bil je samo radoveden. »Če imate isto pot kakor jaz, vas prav rada vza¬ mem malo s seboj,« je dejala Mata Hari. »Zelo bi me veselilo,« je odvrnil Andriani in sedel v njen avto. Mata Hari se je naslonila globoko nazaj. »Saj veste, Andriani, da se prav nič ne bojim, toda ne morem se otresti občutka, da me nekdo zasleduje. Vem, da je to nezmiseliio in da bi opazo¬ valca prav hitro odkrila . . . Ko so me zasledovali na poti proti paviljonu, sem tudi opazila. Sama sebe ne razumem več. Ali morda kaj ni v redu ? « Andriani se je zamišljeno 1 pogladil po bradici: »Da, nekaj zelo neprijetnega. Carlotta se je sama ustrelila — v svoji spalnici — morda je bila ne¬ srečno zaljubljena . . .« 47 Oči Mate Hari so se zagledale vanj, kakor bi ga hotele predreti. Prepričana je bila, da ji prikriva pravi vzrok. Prepričana je bila, da ji ga ne bo odkril, vendar je silila vanj in skušala izvedeti pravi vzrok Carlottine smrti. Ko je ostal neizprosen, je užaljeno rekla: »Ali mi nič več ne zaupaš?« Andrianijeva roka je spet pogladila bradico: »Ne, nikomur ne zaupam. Nobeni ženski. Prej ali slej izgube vse glavo. Za nič, da, čisto za riič delate vse neumnosti. Neprijeten je poklic, kjer je treba delati z ženskami, zlasti če te lahko poklic glavo stane.« In po kratkem molku je dejal, to pot prvič čisto odkrito: »Toda jaz ubijam zmeraj prvi . . .« Po teh besedah je vzel cigaretno dozo in kakor bi bil pogovor prav vsakdanji, si je prižgal ciga¬ reto. Tudi njej jo je ponudil. Vzela jo je in se smehljala. S cigareto vred ji je dal tudi košček papirja. Hitro ga je zvila in si ga zataknila v rokav. * »Nenavadno težaven ključ,« je dejal Andriani. »Vso noč sem sedel, pa nisem ničesar odkril. Pre¬ pričan sem, da ima Šubin ključ, brez katerega spo¬ ročil ne moremo razrešiti.« 48 »Šubin . . .« je premišljala Mata Hari. Potem je hitro rekla: »Ne vem, ali ti je znano, da ga je obiskal Dubois. Toda ne delaj si skrbi. Jaz bom že vse uredila, da bo prav. Šubina bom že spravila v koš.« »Nocoj si res dobro delala,« je nadaljeval An- driani, ki je bil prepričan, da bo Mata Hari opra¬ vila svoje delo prav do konca, »toda, — naposled delo ni bilo prav nič neprijetno.« »Pač!« — to je bilo vse, kar je Mata Hari od¬ vrnila. »Zdi se mi, da bi nam utegnil ta mladi Rus dosti pomagati.« Tako je mislil Andriani. Toda Mata Hari ga je pogledala in odkimala: »Zdi se mi, da njega ne bi bilo mogoče zaplesti. Preveč da nase, preveč da na svojo čast.« »Kaj pa, kaj pa,« je odvrnil Andriani in se na¬ smehnil. »Nikari mi vendar ne pravi, da si ti ne bi mogla oviti okoli prsta človeka, ki je vate zaljubljen!« Mata Hari je čutila, da ji ne verjame in da ga ne ho mogla prepričati. »Prelahko je,« je dejala po daljšem molku, »in taka reč me prav nič ne veseli. Saj si lahko mi¬ sliš . . .« »Zakaj ne govoriš odkrito?« je dejal tedaj An¬ driani. »Hudo ti je zanj, ali ne?« Tako resen je postal iznenada. 51 Potem ji je dal roko, da bi se od nje poslovil. Ustavila je avto. Preden je šel, ji je še rekel: »Pazi! Neprevidna postajaš. Ne pozabi, da vo¬ hunka ne sme biti tudi ženska — in da mora vohunka srce pozabiti. Pozabiti, zapomni si!« »Brez skrbi bodi,« se mu je zahvalila in se od¬ peljala dalje. Nekaj minut nato je obstal njen avto pred hišo, kjer je stanoval njen skladatelj, ki jo je spremljal pri vseh plesih. Resnico je govorila, ko je rekla, da pripravlja nove plese in skoraj želela si je, da bi imela za ves dan trdega dela. Čutila je, da je nervozna, in kar je bilo še huje, sama s seboj je bila nezadovoljna. In čeprav jo je misel, da je v nevarnosti, dražila in izpodbujala, je bila vendar utrujena, izmučena. Rozanov? Ne, on se ji ni prav nič smilil. Boj z njim je bil zanjo dosti prelahek. Neprestano je z očrni strmela na prstan, ki ji ga je bil podaril. Zakaj ga ne vrže stran? — se je začudeno izpraše¬ vala. Odtod ni bilo daleč do ruskega poslaništva, šo¬ ferju je naročila, naj počaka pred lokalom njene šivilje, in stopila z voza. Natanko je gledala, ali ji kdo ne sledi. Ogledo¬ vala si je izložbena okna, ki so jo prav malo za¬ nimala in kupila tu in tam kakšno malenkost, ne 52 da bi bila kaj opazila. In vzlic temu — takrat, ko je stopila v dvigalo, ki jo je bližalo Šubinu, je ču¬ tila, prepričana je bila, da je zasledovana. Zdelo se ji je, da preže nanjo nevarnosti od vseh strani. Neznatni košček papirja, ki ji ga je bil izročil Andriani, bi pomenil zanjo smrt, če bi ga dobili pri njej. Ničesar ne smejo najti. Tudi tega papirja ne. Prepozno je že, da bi bežala in tu tudi potreb¬ no ni bilo. Tu je nihče ne bo mogel preiskati. Saj je bilo prav neverjetno, da bi jo prijeli v navzočnosti Šuhina. •X' Sluga ji je prišel naproti. Stara znanca sta si bila že. »Klanjam se, milostna gospa,« jo je nagovoril. »Že dolgo nas ni doletela čast, da bi vas bili videli. Toda prav danes ekscelence ni doma.« Mata Hari je strmela neprestano proti vratom in premišljala, kaj naj bi zdaj storila. Prav nič več se ni bala. Saj bo že našla kakšno pot, da se bo tu izpoznala. »Škoda,« je dejala potem. »Tako rada bi se z njim pogovorila! Kaj pa — ali mu ne bi mogla napisati nekaj vrstic?« »Seveda!« je hitro odvrnil sluga, jo odvedel k pisalni mizi in položil pred njo papir in črnilo. * 58 Premišljala je o svojih pustolovščinah na Angle- -čkem, ko so prebrskali vse njene stvari, pa niso našli ničesar. Njen kovčeg ni imel nikakšnega dvoj¬ nega dna in nobenih skrivnih listin ni bilo nikjer. Nikomur ni prišla na misel steklenica težkega, tem¬ nega parfema, ki je služila za razkrivanje skriv¬ nosti. Česar nihče ne skrije, tega nihče ne išče. To je vedela Mata Hari, ker je bila že vohunka. Odločila se je, da listka ne bo skrila. Vzela ga je iz rokava in ga spravila v ovitek, ki ga je skrbno zalepila. »Pismo bom pustila na pisalni mizi,« je vzklik¬ nila slugi in položila zavitek k drugi Šubinovi po¬ šti. Sluga se je nemo priklonil in hkratu tako po¬ membno, kakor bi hotel s poklonom tej lepi ženi povedati, da je vajen varovati skrivnosti dveh, ki se ljubita. Mata Hari se ni mogla odločiti. Morda so bile vse njene skrbi, vsa njena bojazen odveč. Morda je sploh nihče ne zasleduje. Ni vedela, ali jo bodo morda zunaj preiskali in nevarno se ji je zdelo, da bi pustila pismo pri Šu- binu. Nikakor se ni mogla odločiti. »Kaj pa dela vaš sin?« je vprašala slugo, da bi pridobila nekaj trenutkov časa. Vedela je, da bo naposled začel klepetati. »O, hvala, dobro mu gre, milostna gospa.« 54 Bil je res iz srca hvaležen, da se je ljubica nje¬ gove ekscelence spustila z njim v pogovor. »Saj veste. Sin mi je vse. Moje upanje je, moje . . .« -* Neka vrata so se odprla. Mata Hari se ni prav nič zdrznila. Pogovarjala se je dalje s slugo — prav nič ji ni bilo treba reči in vprašati. Dobro je ve¬ dela — mož, ki je pravkar vstopil, ni bil nihče drug kakor Dubois, šef tajne policije. Edino, čemur se je pri Duboisju čudila, so bile njegove nerazumljive, predirljive oči, o katerih se je že Šubin z njo pogovarjal. Pri njem se je že v očeh videlo: tega, česar se je lotil, ni več izpustil. In to pot je bil njegov boj namenjen Mati Hari. Z neizmerno pridnostjo in nadprirodnim darom za kombiniranje je zbral informacije o njej. Zvedel je za vsa njena potovanja in za vsa njena znanja. Prepričan je bil, da se mora precej polkov njej za¬ hvaliti za smrt večine svojih ljudi. Z njim sta šla neki moški in neka ženska. »Milostna gospa, saj me poznate,« se je obrnil k Mati Hari. »Zelo žal mi je, da vam moram delati sitnosti, toda kolikor vem, je v vaših rokah neka listina, za katero ne želimo, da hi jo vi imeli. Zelo žal mi je, da vas moram dati preiskati.« »Za to nimate pravice,« je vzkliknil prestrašeno stari poslaniški sluga. »To je navadna podla žalitev. Dama je dobra znanka naše ekscelence. Nahaja se 55 v poslopju ruskega poslaništva. Vi nimate tu niče¬ sar iskati.« »Oprostite,« mu je segla v besedo plesalka, ki je vedela, da je izgubljena, če bo starec omenil pismo. »Pomirite se, prosian . . .« »Toda to je vendar neverjetno . . .« Duboisjev spremljevalec je odrinil slugo v stran. Mati Hari se je v tem trenutku, ko je bila v ne¬ varnosti, vrnila spet vsa hladnokrvnost, ki jo je bila prej zapustila. ■K* »Gospod Dubois, vi boste odgovarjali za vse, kar delate. Jaz sem vam takoj na razpolago.« Dubois je pokazal v sosedno sobo, kamor je sto¬ pila Mata Hari, ki jo je spremljala kriminalna -uradnica, brez pomišljanja. Preiskava se je začela. Med tem sta Dubois in njegov spremljevalec preiskala stol, kjer je sedela. Ozirala sta se po sobi in gledala, ali ni plesalka kaj zavrgla. Brez uspeha. »Ali ste kaj sprejeli od dame?« je naposled vpra¬ šal Dubois. »Nikakor ne . . . Ona . . .« V tem trenutku je Mata Hari, ki je ta pogovor slišala, na ves glas kriknila. Sluga je skočil proti sosedni sobi. »Samo igla je bila,« je tiho dejala Mata Hari. Dvignila je roko, na kateri se je poznala dolga krvava praska. 56 »Ali mi lahko prinesete malo vode?« »Draga, ljuba gospa, to je naravnost strašno. Ča¬ kajte, takoj vam bom prinesel vode.« In že je šel. Mata Hari se je olajšano oddahnila, ko je videla, da starca ni več blizu. Kriminalna uradnica je spo¬ ročila, da ni odkrila ničesar. »Ali delate pogosto take neumnosti, gospod Du- bois?« je vprašala Mata Hari posmehljivo. »Ne, milostna gospa,« je odvrnil Dubois hladno. »Navadno sumljive ljudi kar aretiram.« Potem je šel s svojima spremljevalcema. •9C- Sluga se še zmeraj ni mogel pomiriti zaradi kri¬ vice, ki se je primerila milostni gospe. Neprestano se ji je opravičeval, da se je moglo kaj takega pri¬ meriti. Plesalka ga je mirila. In hkratu je premiš¬ ljala. Dubois je nedvomno ni videl z Andrianijem. Drugače bi jo bil dal že med potjo preiskati. Men¬ da je samo slutil, zaradi česa je šla k Šubinu na obisk. Moral je vedeti, da mu je hotela nekaj od¬ dati. Toda odkod? Dolgo ni mogla priti do nikak- šnega verjetnega sklepa. Nekaj se tu ni moglo uje¬ mati. Toda kaj? Naposled ji je prišlo na misel: Carlotta se je sama usmrtila. Nedvomno je kaj go¬ vorila. Toda kaj? Šubin nedvomno ni nič rekel. In najbrž tudi ni slutil, da ga bo po včerajšnjem prizoru še enkrat poiskala. 57 Odločila se je. Vstala je in rekla slugi, naj ji vrne pisano, ki ga je napisala. Da ga bo rajši kar sama izročila ekscelenci. Zapustila je hišo in se je prav za prav čudila, da je niso zadržali in je še enkrat preiskali. Zdaj je bilo pismo v njeni torbici. Toda ne, nihče je ni nadlegoval. Ta doživljaj ji je spet vrnil dobro voljo. Hotela je priti do kakršnegakoli konca in se je trdno odločila, da bo poiskala Šubina. Nihče ni prišel na njeno trkanje. Potem je opa¬ zila, da so bila vrata samo prislonjena. Vstopila je in hitela po stopnicah proti Šubino- vim sobam. Prestrašila se je: Šubin, ki si je bil nataknil zmečkan suknjič uni¬ forme, je slonel docela skrušen pri pisalni mizi. Poznalo se mu je, da je neprespan. S pestjo je oklepal revolver. Zdelo se je, da sploh nič ne sliši. Stopila je k njemu in ga stresla. Občutila je ne¬ kaj kakor gnusno zaničevanje. Najbrž je spet pre¬ več pil in pri tem sklenil nekaj takega, kal bi mor¬ da z njim vred pahnilo tudi njo v pogubo. Vstal je. »O, ti si prišla? Hotela si biti pač zraven, ko me bo hudič vzel!« 58 »Saj si znorel, Šubin,« je kriknila plesalka. »To bi ti bilo najbrž prav vseeno!« Z velikim naporom je poskušal ohraniti ravno¬ težje. Potem je potegnil z roko čez čelo, da si je naravnal lase, ki so mu zakrivali oči, in se za¬ strmel vanjo. »Šubin!« — poskušala je dati v svoj glas toliko toplote, kolikor je bilo pri njeni jezi sploh mogo¬ če — »kaj pa te je vendar obsedlo? Da bi hotela kaj takega? ... Za to sva bila vendar preveč dolgo prijatelja. Danes sem bila pri tebi na poslaništvu, da bi se ti opravičila. Sam veš, da te prej še nikoli nisem prosila odpuščanja. Včeraj si bil z menoj res grd in ne smeš se čuditi, da sem bila tudi jaz s teboj.« »Aha — zdaj si se spet spomnila mene,« je za¬ kričal Šubin. Mata Hari je pričakovala kaj hujšega. Samo lju¬ bosumen je bil. Tega je bila pri njem že vajena. Stopila je k njemu. »Pameten bodi, Šubin, in ne dolgočasi me spet z takšnimi prizori, da ti iznova ne pobegnem.« Pograbil jo je za rame in jo potegnil k sebi, tako blizu, da je začutila njegovo vročo sapo na licih. »Zaradi tebe sem postal izdajalec« — še tesneje jo je pritisnil k sebi — »toda to mi je vseeno. Ce pa se norčuješ iz mene, tedaj začnem blazneti. Tvoj večni: ,Tega ne boš storil, Šubin‘, in ,to boš storil, 61 Šubin , 4 in ,Zdaj sem pa videla moškega, ki mi je všeč, Šubin,‘ ali pa: ,Ti ostaneš tu, Šubin , 4 ,Ti nisi dosti prida, Šubin , 4 — to me boli, da boš vedela. Pa naj že bodo tudi te besede! Da si storila to iz mene, nič ne de. Toda če boš delala še grdo z menoj, če me boš spravila v pekel, pojdeš tudi ti z menoj. Izprva sem hotel iti sam, toda v tvoji družbi bo ta pot prijetnejša.« Mata Hari ga je strme pogledala. * Vedela je. Takšen konec ne sme biti. Preveč nevreden bi bil njega in nje. Šubin je z drgetajočimi rokami iskal nekaj po pisalni mizi. To dolgem iskanju je prijel nekaj zlatih peres in jih ji pokazal. Bil je okras njene čepice, ki jo je nosila prejšnji večer. »Pametna si, draga moja ljubica, toda jaz sem pametnejši,« je udarilo iz njega. Stisnil je nakit v svojih brutalnih pesteh. »Kje si pa to dobil?« ga je kratko vprašala, če¬ prav je že vedela, kakšen bo njegov odgovor. Njegov smeh je zadonel po vsem stanovanju. »Sobo Rozanova sem dal preiskati, da bi se pre¬ pričal. Ko mi je dejal Dubois, da mi nisi zvesta, mu nisem mogel verjeti, ker verujem v ženske. Ta zali deček z ljubkim obrazom ti je bil torej več kakor jaz. Res lep bi moral biti ta Rozanov, če bi ga postavili k zidu. Dobro vem, zakaj si bila včeraj pri njemu. Izroči mi papirje!« 62 Mata Ilari je prebledela. Tore j tako daleč si je zamislil Šubin svoje mašče¬ vanje. Rozanova je hotel ovaditi, da bi ga ustrelili kot izdajalca. Pa vendar se je premagala. »Nikakšnih papirjev nimam.« »Lažeš. Dobro vem, zakaj si prišla k njemu.« Besnel je. Zagledal je njeno torbico na mizi in odprl jo je, da se je njena vsebina razletela po sobi. Listič z zapiski o ključu mu je bil menda v neizmerno zadoščenje. Strašno dolgo je strmel vanj. Mata Hari je stala tiho, potuhnjeno zraven njega in se pripravljala na skok. Šubin je bil preveč iz sebe, da bi se zavedal nevarnosti. Stopil je k telefonu. »Poklical bom Duboisja,« je dejal. »Trije vohuni bodo skupaj ustreljeni. Midva, Mata Hari in jaz . . . in lepi Rozanov. Ali ti je to všeč, kaj?« Še toliko se mu je posrečilo, da je povedal šte¬ vilko. Tedaj pa je ona že pograbila revolver in ustrelila. Med padcem je Šubin potegnil telefon s seboj. Neprijetna tišina je nastala v veliki, skoraj prazni sobi. Prenapetim živcem lepe plesalke se je zdelo, da se sliši nekje daleč škripanje parketov. Mehanično je pograbila telefon, izvila Šubinu slušalo in polo¬ žila aparat nazaj na mizo. 63 P-otem je vzela žepno zrcalce, ki je prej padlo iz torbice na tla, in ga podržala pred Šubinovimi ust¬ rni. Šubin je bil mrtev. * Nihče ne bi smel najti česa takega, kar bi pri¬ čalo, da je bila ona tu. Skrbno je zbrala vse ma¬ lenkosti, ki so padle iz njene torbice. Nataknila si je rokavice in odstranila vse odtiske prstov na re¬ volverju, telefonu, stolu, kjer je sedela, in na pi¬ salni mizi. Sicer pa to tako ne bi bilo bog ve kako važno. Saj je bila prejšnji večer pri Šubinu. Toda hotela je biti docela varna, da je niti zasliševati ne bi mogli. Pobrala je revolver in ga po dolgem preudarja¬ nju položila na tla, zraven mrtvečeve roke. Šum, ki ga je že prej slišala, je postajal močnejši. > Lesena vrata z zidom vred so bila debela. Ni bila sicer preveč zmedena, toda negotovost jo je mu¬ čila. Ali je res kdo v bližini? Mata Hari je zbrala vse svoje moči in odprla vrata. Morala se je pre¬ pričati, da je sama. Ali ni nikogar? Naj bo že kdor¬ koli, samo da bo vedela, kdo je prav za prav. Še enkrat je stavila vse na eno samo kvarto. Rozanov je stal pred njo. * Vsakogar drugega bi bila pričakovala, le njega ne. Nemo sta strmela drug v drugega. Nihče ni ve¬ del, kaj naj stori. Potem je pograbila njegovo roko in ga vročično vprašala: 64 »Mislila sem, da si že odletel zjutraj v Rusijo?« Tudi on ji je hotel zadati tisoč vprašanj, pa je najprej odgovoril na njeno: »Šubin mi je sporočil, naj pridem takoj, brez odlašanja k njemu. Ko pa sem prišel na poslani¬ štvo, mi je dejal vratar, da Šubina ni v pisarni. Po¬ tem sem poklical po telefonu in nihče mi ni od¬ govoril. Zato sem prihitel sem. Vsega skupaj ne razumem prav nič.« Nežno se je naslonila nanj in ga prijela za roko. »Zelo neprijetno jutro sem imela,« ga je posku¬ šala pomiriti. »Šubin je v sosedni sobi, toda — do nezavesti pijan.« Ko pa je hotel odpreti vrata, ga je hitro za¬ držala : »Saj ni vredno hoditi k njemu,« je hladno dejala. »Toda — ukazal mi je. . .« »Pijanci ne smejo ukazovati. Tudi mene je po¬ klical in mi naročil, naj takoj pridem.« Mata Hari je pogledala Rozanova. »Saj si že dobil svoja navodila. Ta so bila važna in dal ti jih je, ko je bil še trezen. Bojim se, da si že predolgo odlašal. Morda ti bo dala ta kratka zamuda pečat izdajalca. Pojdi torej! Res ne raz¬ umem, kako te more zadržati pijanost takega člo¬ veka, da ne opraviš svoje svete dolžnosti.« Privil jo je k sebi: »Daj, reci mi vsaj ,na svidenje 4 !« Poljubila sta se in potem je on šel. * 65 Ko se je pri vratih sosedne sobe obrnil, je stala nepremično in njene oči so bile uprte v daljavo. Planil je nazaj k njej in jo burno, vroče objel. »Zdi se mi, da se ne bova nikoli več videla, Alek¬ sej,« je šepnila. »Če se bo kaj primerilo tebi ali meni . . . Prvič v življenju si želim, da bi bila živela drugače. Rada bi, da bi ti to vedel. To hočem in prosim te, verjemi mi, da bi rada živela s teboi, pa ne bi mogla postati to, kar si ti. Ti bi moral po¬ stati takšen, kakor sem jaz. Potem — potem bi bilo tako lepo.« Izvila se mu je iz objema. »Pojdi zdaj!« »Toda vrnem se,« je govoril kakor v vročici. »Prosim te, nikari. Nikoli. Pojdi!« »Tako ne morem iti. Poljubi me še enkrat!« In stisnila je Alekseja, ki ga je silila, naj gre, tako trdno k sebi, kakor bi ga hotela za večno za¬ držati. Za Rozanovim je tudi Mala Hari zapustila sa¬ motno hišo. Njen šofer, ki je še zmeraj čakal na Vendom- skem trgu, ni mogel opaziti na njej ničesar ne¬ navadnega. Samo to, da je bila morda nekoliko bolj bleda kakor navadno. Dolgo je trajal njen obisk — toda točna tako ni bila skoraj nikoli. Naročila mu je, naj se vrne do- 66 mov. Ni stopila v avto. Toda tudi to ni bilo za šoferja nič presenetljivega. Pol ure nato je spet sedela v novem avtu in se peljala k Andrianiju. Vse, kar se je bilo zgodilo po odhodu Rozanova, je bilo kakor v podzavesti. * Peljala se je k svoji šivilji, poslala svoj avto stran — to je bil njen način, da se je ogibala ne¬ varnosti. In ko sama ni imela nobenega pravega duševnega dela, je začela iznenada premišljati o smrti. Še včeraj se je norčevala iz Šubina, ko je govoril o smrti, in zdaj, ko ga ni bilo več med živimi, je začela sama misliti nanjo. /Tisoče in' tisoče je sama poslala v smrt in vendar še ni nikoli videla nikogar umreti. Zdaj je pa ve¬ dela, kaj se to pravi. Andriani je takoj spoznal, da nekaj ni tako, ka¬ kor bi moralo biti. Ne da bi bil odkril v Mati Hari kakšno izpremembo, — ne, še dolgo ne, toda pre¬ dobro jo je poznal vzlic temu. Šla sta v majhno delovno sobo. Stari možak z brezbrižnimi sivkasti¬ mi očmi je poslušal izpoved Mate Hari, da je ustre¬ lila Šubina, tako ravnodušno, kakor bi mu bila pripovedovala nekaj vsakdanjega. Vse mu je povedala v odsekanih stavkih, vendar pa ni mogla zatajiti v glasu ponosa na svojo spret¬ nost. 67 »Kje so papirji?« je bilo Andrianijevo prvo vprašanje. Izročila mu jih je, on pa jih je takoj sežgal. »Nič več nam ne koristijo,« je dejal. »Kakor sem izvedel, je Carlotta, preden se je sama končala, dala Dubois ju nekaj migljajev, ki so ga o vsem natanko poučili. Dubois je moral torej vedeti, da je Šubin zapleten v to zadevo in možak je šel v past. Toda drugače, kakor je Dubois pričakoval. Vsekako pa je skoraj zanesljivo, da je Dubois opozoril rusko poslaništvo na to nerodno zadevo. Poslaništvo je nedvomno izpremenilo ključ šifer. Vse naše prizadevanje je bilo torej zaman.« Andriani pa ni bil mož, ki bi zaradi neuspelega boja izgubil glavo. »V teh okoliščinah skoraj nisi mogla nič boljšega storiti. Hudo je in obžalovati je treba, da je prišlo tako daleč. Toda —« in Andriani se je zleknil na¬ zaj v naslanjač — »povej mi, ali nisi izgubila glave in storila zločina samo zaradi tega, ker ti je bilo za Rozanova žal?« Mata Hari ni odgovorila. •Sf Andrianijevo življenje je bilo nekaj posebnega. Nihče ga ni mogel razkriti. Na njegovem obrazu se ni dalo nikoli nič brati. Nikoli ni bilo mogoče ve¬ deti, kaj kuha - "'’