Primožič Ivan: K^itika. Veste — kritike — to so hudi možje ... oni imajo nazore. (2up.) V vseJh revijah in časopisih, kar jih dobim in katerih nimam, pregledam najprej zadnje strani. Tam so navadno predali za kritike in polemike. Kajti so kritike in polemike zvita reč. Če so vredne svojega imena, razbistre marsikatero zadevo; če so slabe, nadomeščajo humorističen list, kar v teh žaltavih časih tudi ni brez pomena. Takih »kritik« pa pri nas ne pišejo kritiki. V 7. štev. »Učiteljskega tovariša« je nekdo zbral kritiike o publikacijah Mladinske matice. Kakor berem, bodo te »Kritike« dobile še en del. Sicer bi Mladinska matica brez vsake skrbi lahko prešla tistih par nepotrebnih vrstic v »Ljubljanskem zvonu« in »Slovencu«, ker nihče ne dvomi o kvaliteti njenih publikacij, zlasti »Kresnic«. Končno pa za razčiščenje ne bo škodoval še dodatek. Ne smemo pa pozabiti, da ne prinašata samo »Ljubljanski zvon« in »Slovenec« take dulhovitosti. Celo naš »Popotnik« je odprl vrata podobnim kurioznostim! V mislih imam oceno Pibrovčevega »Drugega razreda«. Pisec te ocene, L. Zupanc, razloži takoj v prvih vrsticah, da ocena ni ocena — ampak — no, tu je vsaj odkrit! Saj so na tej poldrugi strani res redkosti, ki bi jih človek ne sadil v literarno-znanstveni muzej. (G. Pibrovcu se najbrž ni zdelo vredno o takih »kritikah« prepirati). članek je prav izvrsten kalup ali šablona za ocene, kakršne bi pod nobenim pogojem ne smele biti — vsaj v »Popotniku« ne! Vrednost in nevrednost Pibrovčeve knjige denem na stran. Danes naj natrgam le nekaj Zupančevih cvetk! Takoj v uvodu pogreje že tolikokrat premleto frazo o »prepariranju« na učiteljišču. Mili Bože, tudi doktorji ne padejo že dovršeni na zemljo in se morajo prav tako »preparirati«! Sicer pa se je na učiteljišču mogel tudi vsakdo sam »preparirati«, če je le hotel; gtj. profesorji so to brez dvoma radi dopuščali, kajti »niirnberškega lijaka« tedaj še niso imeli, kakor ga še danes nimajo! Pustimo že enkrat tisto neslano zabavljanje z učiteljiščem. Kdor je dobil tam premalo izobrazbe, — skladovnice knjig. in življenje samo mu je nudi v izobilju. Takoj pod temi »prenasičenimi nauki« preide na knjigo, v kateri ne najde »nič subtilnega«. Ta »subtilnost« mi ni jasna. Beseda je doma pri novejših slikarjih; pomeni — dovolke, da razložim — mehko, nežno, rahlo. Kaj bi z nežnostjo in rahlostjo v znanstveni knjigi? Res, ta subtilnost je na tem mestu čuden utrinek! (Mogoče misli Z. subjektivnost?) Brez kakega prehoda skoči kritik na oceno posamezniti poglavi-j. Pri prvem čitanju sem dobil vtis, da je uredništvo nekaj uvoda črtalo; kakor izgleda, ga na žalost ni. — Ko nato preide ocenjevatelj preko sila zamotanega problema prestopkov na Gašperčka (ki spada k telovadbi!), namigne prav po očetovsko: »Tovariš Pibrovec, tukaj si zavozil! Tega ... nikar!« Kako skrito namigavanje! Po tem razdejanju pa se naenkrat zgodi nekaj, da človek komaj verjame: »Spisje« v 7. vrsticah vkuje v nebesa. A takoj zopet po- pravi ta greh in zadovoljno vzdihne: »Hvala Bogu ..., da je poglavje o risanju ... silno kratko.« Z »balastom« zaključj rač. pouk in pove glavno kurioznost, duhovito in modro o Iepopisu, petju in telovadbi: To so »Poglavja, ki so se že izkašljala v prvi knjigi«. Prebral sem že nekaj kritik in polemik, stvarnih in uničujočih, da bi pa slišal kdaj o kašljanju, se ne morem spomniti. Take izraze bi moral g. urednik črtati že iz golega takta, če že ni hotel odkloniti vsega. Potem bi mu tudi ne bilo treba dodajati pripomb. Sploh naj bi spremenil svoje pripombe v kritiko, pa bi imeli vsaj dostojen članek. Kajti take »kašIjajoče« in bolehave kritike jasno pričajo, da mora biti tudi kritik osebnost, ki mora imeti dobro mero znanja v glavi, da se mu ni treba loviti za raznimi tujimi izrazi. Biti stvaren, resen in lojalen kritik, vreden svojega naslova, je težje, kot spisati »Drug! razred«! Če pa hoče kdo ocenjevati pedagoga, literata, sli- karja in kiparja vse v eni sapi, mora biti dandanes že genij! Pri nas so redke izvirne znanstvene knjige, pedagoške še celo. Če bodo pa še te redke izdaje mrcvarili na dosedanji način samo s svojim očetovskim okusom, bomo doživeli praznoto, da se Bogu usmili. Nismo vsi tako srečni, da bi moglii seči po tujih delih, treba je prvenstveno po domačih. Z. naj se kar nič ne boji, da bomo vzeli Pibrovca za šablono; iz krajevnih razlogov je to nemogoče in pisatelj sam tega ne želi. On je kažipot, ne berglja! Vsaj tako sem ga razumel, še preden sem bral ocene. Kdor pa želi kalupov, bi jih dobil tudi brez Pibrovca. Želimo le, da Pibrovec izda še 3. in 4. razred. Morda bi bilo to mogoče v skupni knjigi. Uredništvo »Popotnika« pa prosimo, da nam ne servira več takih »ocen«. Če moramo že prenašati pod nekaterimi članki tiste blagoslove v oblikii pripomb, naj nam vsaj prizanese z Zupančevimi »Kritikami«.