Leto L V. Ljubljana, marca 1941. Štev. 3.-4.
O kaznivosti in nekaznivosti nasnove.*
Dr. Metod Dolenc.
L Pri „n a s n o v i" moramo predpostavljati dve osebi; prva je tista, ki naklepno povzroči v psihi druge sklep, da stori ona označen zločin; druga oseba je vprav storilec zločina. Lepo izraža to Corpus iuris canonici,^ ki imenuje prvo osebo „principalis delicti auctor", drugo pa „delicti executor". Poudariti je treba, da gre za dve individualno določeni osebi in da se med njima odigrava neposredno psihično razmerje oddaje in sprejema animus-a instigandi, dooim pri deliktični obliki „n a s n a v 1 j a n j a" ni nili individualno določenih oseb, ki naj bi označeni ani-mus sprejele, niti ni trdba, da je zločin, ki naj bi se izvršil, točno označen. Zato je poskus naklepne nasnove čisto nekaj drngega nego nasnavljanje.^
Kaznovanje nasnove je generalno normirano v ^ 34, odst. 1., 2., 4. in 5. kz., kaznovanje nasnavljanja pa specialno pri vsakem deliktu, ki jih ustanavlja posebni del kz. ali drug kazenski zakon, zlasti tiskovni, čeprav pod drugim nazivom, kot n. pr. izpodbadanje, prepričevanje itd.^
II. Za nasnovo, ki j e i m e 1 a uspeh, da je nasno-vanec kaznivo dejanje res izvršil, je predpisano, da naj se nasnovatelj kaznuje prav tako, kakor da bi ga bil sam storil. Ako pa nii bilo uspeha, to se pravi: oseba, ki naj bi postala nasnovanec, ni sklenila, da stori priporočani zločin, je na-snova obtičala pri posikusu. V tem primeru pa zakonodavce odreja, da naj se nasnovatelj kaznuje zaradi tega poskusa mileje, toda samo v takšnem primeru, da je nasnova šla za tem, da naj bi druga oseba storila zločinstvo. Logično moramo po sklepanju a contrario reči, da v vseh tistih primerih, kjer je šla nasnova za tem, da bi druga oseba storila
* Del problemov iz predavanja na sestanku društva Pravnik dne 15. novembra 1940: „Kazenskopravna presoja podneta, nasnove in pomoči ter sorodnih pojmov".
1 Can. 22()9, § 5.
2 Pobliže o tem razpravljamo v „Zborniku znanstvenih razprav" XVII.: „Načelna raziskavanja o podnetu, nasnovi, pomoči in podpomoči po kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije".
' Pobliže o medsebojnih razlikah: istotam.
50 O kaznivosti in nekaznivosti nasnove.
prestopek, pa nasnove ni sprejela, nasnovatelj ni kazniv. To je glavni primer nekaznivosti nasnove.
Ni da bi moralo biti pri obeli osebah, pri nasnovatelju in nasnovancu, zlasti pri prvem, subjektivno poznanje, vedenje in hotenje kvalifikacije dejanja kot zločinstvo, odn. prestopek. Zahtevati se sme le poznanje, vedenje in hotenje dejanja po glavnih objektivnih sestavinah, od katerih je kvalifikacija odvisna. Kjer je zapretena kazen robija ali strogi zapor (n. pr. § 19'5 kz.), zatočenje ali zapor (n. pr. § 168 kz.), tam milejša od obeh kazni za kvalifikacijo kaznivega dejanja ni upoštevna (§ 15 kz., arg. verb.: „pred-pisuje").
111. V jugoslovanski književnosti je bil že obravnavan primer nasnove, ki je sicer zelo redek, pa zaradi tega nič manj zanimiv. Gre za vprašanje, ali se sme nasnovatelj obsoditi, dokler ni moči ugotoviti, kdo je nasnovanec. Trdilo se je, da je nasnova v primeru z zločinom storilca (executor-ja delicti) akcesorične narave in da se zaradi tega nasnovatelj ne sme kaznovati, češ nasnovanec se ne da individualno določiti.^ A je nasnoval, recimo, plačal zapored osebe C, D, E, torej več oseb, da bi vsaka od njih usmrtila njegovega sovražnika B-ja. Ta B je bil res umorjen najden, ne ve se pa, kdo ga je umoril. C. D ali E. Nasnovatelj sam tega ne ve, niti ne pozna nobene od nasnovanih oseb tako, da bi jo mogel naravnost označiti. Mislimo, da navzlic temu ni nobenega dvoma, da je nasnovatelj A kriv naklepne usmrtitve B-ja v smislu § 54 kz. in § 167 kz. Vprašanje, ali je nasnova^ samostalno ali akcesorično kazniva, moramo spričo določbe § 34/5 kz. rešiti v tem smislu, da predpostavlja zakonodavce samostalnost kaznivosti za nasnovo; saj je rečeno, da se tisti, ki naklepoma „zavede" (sinonim za „nasnovo!") drugega, da izvrši iz malomarnosti kaznivo dejanje, smatra za storilca tega dejanja, scilicet, kaikoir da bi ga on naklepoma izvršil..Sicer pa je tudi pregonljivost storilca — v našem primeru po službeni dolžnosti — po zakonu nedvomno utemeljena. Saj se mora zoper njo kazenski posto-
¦* Gl. Vusović, „Da-li je sud u mogućnosti, da osudi potstrekača, kad je nepoznat vršilac krivičnog dela itd." in tam citirano odločbo Kasacijskega sodišča v Beogradu Kre 151/156.
^ Isto velja za naklepno poniioč!
" V jugoslovanski književnosti so tri možnosti zastopane: Akce-sornost: Š i 1 o v i ć - F r a n k , Krivični zakonik, str. Ul; samostalnost: Dolenc, Tolmač, str. 106, Do 1 e n o - M a k 1 e co v , Sistem, str. 128., K a r a j o v a n o v i Ć , Komentar, str. 44.; kompromisno načelo (meša-nost), iCubinski, Komentar, str. 121., Živanovič, Kriv. zak. i postupak, str. 41.
o kaznivosti in nekaznivosti nasnove. 51
2*
pek započeti in kolikor mogoče do kraja izvesti. Ali naj ne bo nasnovatelj zoper vsa načela vere, morale, etike kazniv, ker mu pravi storilec od več najetih oseb ni znan, ko pa se ex lege zahteva, da se ugotovi dejanski stan glede vseh, ki utegnejo priti v poštev? Dosledno bi tisti, ki naroči pri gangstrskem biroju umor neke osebe, pa niti slutiti ne more, kateri zločinec — gangster bo ta že plačani delikt storil, ne smel biti kaznovan! Zdrava pamet sili k rešitvi, da se kaznuj nasnovatelj, pa tudi vsi od njega posredno ali neposredno najeti nasnovanci. Dejanski stan § 167 kz. je izpolnjen, on, A, je odgovoren za nasnovo C-ja, D-ja in E-ja k usmrtitvi, tudi če oseba, ki je B-ja usmrtila še ni ugotovljena. O nekaznivosti nasnove v takšnih primerih ni in ne more biti govora.
IV. Spričo določbe § 54/4 kz., da se smejo osebne razmere, lastnosti in okolnosti, zaradi katerih se ali odgovornost izključuje ali kaznivost povečava, zmanjšuje ali izključuje, jemati v poštev samo pri onem storilcu ali nasnovatelju, pri katerem se najdejo, nastane vprašanje, kako naj se postopa, če je nasnovatelj ali nasnovanec odstopil od izvršitve ali če je prostovoljno odvrnil posledico, ki bi nastopila z izvršitvijo dejanja, vse to pa preden je zvedel, da je njegovo dejanje razkrito (§ 55 kz.). Jasno je, da tisti, ki se je odločil k nasnovi druge osebe, pa je to pozneje opustil ali pa že storjeno nasnovo preklical, preden je bila njegova nasnova v zunanjem svetu razikrita., ni več kazniv: Ostvaritev nasnove je bila pravočasno preprečena. Drugače pa je v stvari, če je nasnova že imela uspeha. A nasmije C-ja, naj umori B-ja. C pripravlja izvršitev. V toku tega pripravljanja pride A, še preden je njegova nasnova razkrita, k B-ju in ga skesano opozori, da se mu bliža nasnovanec C kot morilec: B je rešen smrti. Po našem mnenju ostane C kazniv, čim je poskusil nak;lepno usmrtitev, A pa ne več. Takisto A ni kazniv, če C-ju dejansko zabrani pripravljano izvršitev, seveda, preden je zvedel, da je njegova pomoč razkrita. Torej doseže nekaznivost tudi, če je bila njegova nasnova v zunanjem svetu že znana, samo da on sam tega še ni zvedel.
VI. Nasprotno pa se lahko pripeti, da zagreši nasnovanec excessus mandati. V tem pogledu moramo izhajati iz stališča, ki smo ga že obrazložili, namreč, da je po ideologiji našega kz. nasnovateljevo dejanje samostalno kaznivo. Če nasnovanec B preko nasnove od strani A-ja, da naj žensko C usmrti, le-to pred usmrtitvijo spolno posili, leži na dlani, da odgovarja A samo za nasnovo k usmrtitvi, deisi je mogoče označiti to nasnovo za posredni podnet v smislu § 70
52 O kaznivosti in nekaznivosti nasnove.
I
kz. Če pa A nasnuje B-ja, da naj žensko C „malo" poškoduje, B pa jo pri tej priliki, ko izvršuje nasnovano dejanje, težko rani ali celo usmrti (ne da bi se je v spolnem oziru količkaj dotaknil), bo prišlo in thesi pač pravilo v poštev, da mora B, če ni sam od sebe sklenil, da jo težko poškoduje ali usmrti, odgovarjati za preterintencionalno posledico. Kaj pa velja glede A-ja? Tu je več primerov mogočih. Ako bi bil a priori imel eventualni naklep, da pristane tudi na nastop smrti, bi na strani nasnovanca sploh ne bilo excessus-a mandati. Ako pa bi A nasnoval B-ja sicer k lahki poškodbi, toda bi vedel glede načina izvršitve, n. pr. s precizno delujočim modernim strelnim OTOžjem, da utegne priti do usmrtitve, ki je pa noče, bi moral odgovarjati zai preterintencionalno posledico, pa ne usmrtitve, ampak težke telesne joškodbe po § 178/2 kz." Ako pa vseh teh posebnih kompli-cacij ne bi bilo, bi mogel biti A obsojen samostojno le zaradi nasnove ik lahiki te'lesni poškodbi. Pa tudi narobe velja isto pravilo. A nasnuje B-ja k tatvini, ki bi bila po vrednosti tuje premične stvari, recimo: živine vredne preko 5000'— din, zločinstvo (§ 517, št. 7 kz.), B pa izvrši naklepno le prestopek tako, da vkrade samo za 1000'—din živine: B bi bil obsojen zaradi prestopka, A pa zaradi poskusa nasnove k zločinstvu, pa bi se moralo vzeti za olajšilno, da je tatvina samo deloma uspela. Poskus nasnove k prestopku tatvine, ki ni uspel, pa bi ne bil kazniv.*
VII. Zanimivo je vprašanje medsebojnega razmerja med nasnovo in pomočjo. V praktičnem življenju ni nemogoče, da se nasnova in pomoč snideta v delovanju iste osebe. N. pr. nekdo nasnuje drugo osebo, da gre krast, ko pa ta vidi, da (brez vitriha ne pojde, dobi od nasnovatelja še vitrih in tatvina se ,,posreči". Nasnovatelj je tudi pomočnik. Toda njegova krivda je samo enotno ustanovljena, dasi je bila dvojno udejstvovana. In thesi je nasnova teže kazniva ob-
' § 178/2. kz. pravi: „Če poškodovanec za tako poškodlx) umre Ud." Tudi nasnovana poškodba je poškodba! Sicer pa: „vulnera non dantur ad mensuram."
* V § 157 kz navedeno ponudbo, izvršiti kakšno zločinstvo. aH sprejem takšne ponudbe moramo pojmovati kot neuspelo poskušeno nasnovo, če gre za individualno določeno osebo, ali pa za neuspelo nasnavljanje (gl. zgoraj pod L), če gre za individualno nedoločene osebe vobče. Da bi šlo v prvem primeru za res izvršeno dejanje, ki je zločinstvo, ne more biti v § 157 kz. mišljeno. Saj bi bil v tem. primeru ponudnik kaznovoin po tisti določbi, ki velja za storjeno zločinstvo, tisti pa, ki bi ponudbo sprejel, bi bil dejanski ali intelektualni pomoč-niik. Samo navidezni ponudnik (agent provocateur) pa ni kazniv, ker nima naklepa, da bi se storilo kaznivo dejanje.
o kaznivosti in nekaznivosti nasnove. 53
» Gl. Dolenc, Tolmač, str. 133, 134.
1° Dodajemo, da uporabljajo za podpomoč Hrvati (Šilovič) izraz: „pogodovanje", Srbi (Živanofvić): „podržavanje".
lika kazenskopravno zabran j enega delovanja: Nasnovatelj se kaznuje kakor storilec, pomočnik se sme mileje kaznovati kot storilec. Tu gre za „nepraivo konkurenco materialno-pravnih kazenskih določb", nasnova „konsumira" pomoč." Seveda pride tako dvojno udejstvovanje ob kaznivem dejanju pri odmeri kazni kot obteževalna okolnost v poštev.
Sedaj pa vzemimo, da je delicti executor ,.nasnoval" drugo osebo k pomoči. Tu je mogoče, da je „nasnovatelj" drugi osebi popolnoma jasno razodel svoj načrt, n. pr. da gre za tatvino živine v vrednosti prdko 5000'— din, a ta, druga oseba naj mu pomaga. Če druga oseba to nasnovo sprejme, postaneta po dogovoru sostorilca; postanek sostorilstva pride pri odmeri kazni v poštev, za prvo osebo ob-težilno. Ako pa „nasnovatelj", ki je nagovarjal ali prosil drugo osebo, razloživši ji ves načrt tatvine, s svojo „nasnovo" pogori, bo kazniv zairadi poskusa nasnove, ki ni uspela, toda le tedaj, če je šlo za izvršitev zločinske tatvine; v primeru naklepa tatvine kot prestopka ne! Če pa gre za sicer naklepno nagovarjanje od strani bodočega delicti executor-]a, naj ji druga oseba pomaga, ne da bi ta izvedela, da gre za tatvino, druga oseba sploh ni grešilai zoper kz., pri prvi pa tudi ne gre za kaznivo nasnovo, ampak le za obtežilno okolnost: saj tako, brez naklepa izvršeno pomaganje sploh ni kaznivo dejanje.
VIII. Prarv posebno zamotani so pač tisti primeri, kjer trčita skupaj nasnova in podpomoč. Mi imenujemo podpo-moč po vzoru slovenskega prevoda avstrijskega kz. to, kar je tam v izvirnem nemškem jeziku kot „Voirschubleistung" mišljeno. V naši zakonodaji se nahajajo izrazi „potpomaže" (n. pr. §§ 106, 107, 120 kz.) ali „podpomaganje" (v § 1 zak. o zaščit, drž.). Toda v resnici ti izrazi ne pomenijo nič drugega nego „naklepno' pomoč" v smislu § 34/3 kz. To je prišlo tudi v slovenskem prevodu pravilno do izraza; v citiranem § 1 zak. o zašč. drž. stoji n. pr. za podpomaganje — podpiranje." To, kar smo mi imenovali „podpomoč", je čisto nekaj drugega nego „naklepna pomoč". Dočim je „naklepna pomoč" v odnosu do storilstva delicti executor-ja. v smislu ideologije našega kz. „udeležništvo", gre pri podpomoči za dvoje zaporedno storjenih deliktov: prvi je kaznivo dejanje delicti executor-ja kot temeljno kaznivo dejanje, ki mora biti  predhodno izvršeno, drugo mu sledi kot delictum sui
54 O kaznivosti in nekaznivosti nasnove.
generis. Na vsak način imamo opravili z dvema osebama, s tisto, ki je že postala storilec dejanja, čeprav za le-to še ne bi bila sprejela kazni, in pa z osebo, ki nastopi sama šele po storitvi kaznivega dejanja prve osebe s svojo delavnostjo v njeno korist. Poslednjo osebo hočemo imenovati — skrajšano — podpomočnik. Le-ta in pa glavni storilec ne stojita v razmerju udeležencev, ne sodelujeta ob istem dejanju; njuna naklepa sta drug od drugega neodvisna, vsak drugačnega značaja. Po zakonodavčevi dispoziciji storita vsak zase svojevrstno dejanje, zveza med obojima je le zunanja." Časovno sledi naklep tistega, ki daje pomoč, t. j. podpomoe-nika na vsak način šele za popolno ali vsaj delno (poskušeno) izvršitvijo naklepa glavnega storilca.
Podpomoč, bolje rečeno podpiranje, je lahko osebnega značaja; podpomočnik podpira osebo glavnega storilca po storitvi dejanja. To je kaznivo dejanje iz § 141 kz., uvrščeno v poglavje o zaščiti pravne dobrine pravosodja. Druga vrsta podpomoči ali podpiranje pa je stvarnega značaja. Tu ne gre za to, kot v prvem primeru, da podpomočnik prikrije osebo, potem ko je že zagrešila kaznivo dejanje; ampak za to, da se prikrijejo stvari, ki so bile predmet že izvršenega kaznivega dejanja glavnega storilca, toda ne poljubnega, ampak kaznivega dejanja zoper imovino (§ 333 kz.). Ta delikt je uv^rščen v poglavje o zaščiti pravne dobrine imovine. Oboja, osebna in stvarna podpomoč. sta v pogledu na kaznivo dejanje glavnega storilca akcesornega značaja. Ni delikta iz §§ 141 ali 333 kz., če eksistira glavno dejanje samo v domišljiji podpomočnika, t. j. če gre v resnici za putativno kaznivo dejanje. Navzlic akcesornosti pa ni zapreke, da se ravna kaznivost nasnove h kaznivi podpomoči. če je storjena naklepno od tretje osebe, ki ni storilec glavnega dejanja po določbah § 34 kz. Če pa je nasnovatelj storilec glavnega dejanja sam, pa mislimo, da treba pri deliktu § 141 k z. (zoper pravosodje!) zavzeti drugačno stališče kot pri deliktu po § 333 k z.  (zoper imovino!).
Smatramo, da storilec glavnega dejanja ne more postati ne nasnovatelj, ne pomočnik podpomočnika glede delikta po § 141 kz., ker njeg^ova odgovornost za glavno („s v o j e"!) kaznivo dejanje logično vključuje tudi odgovornost za vsako nadaljnje delovanje, ki je v nujni vzročni zvezi z uresničbo njegovega lastnega zločinskega naklepa. Če bi bil
To drži, čeprav določa § 20 kp. pristojnost istega sodišča za postopek zoper storilce, nasnovalce, pomagače, pa tudi prikrivače in pritajivce.
o kaznivosti in nekaznivosti nasnove. 55
podpomočnik v ožjem sorodstvu ali v zakonski (bračni) zvezi z glavnim storilcem, bi on ne bil kazniv (§ 141/5 kz.). Ta določba ima krimiinalnopolitično dobro zasnovano utemeljitev; iz irazloga humanosti je ustanovljena izjema od kaznivosti. Storilec glavnega dejanja pa je sebi še bližji. Če on nasnuje drugo osebo k temu, da ga skrije, prepreči sam zase udejstvovanje državne kaznovalne pravice. To pa po določbah kp. ni zabranjeno, ampak molče tolerirano,^" torej — ni protipravno. Po § 25 kz. pa ni kaznivega dejanja, če izključujejo predpisi javnega prava protipravnost ravnanja. Pristavka iz § 141/5 kz. pa v § 555 kz. n i. Tu tudi ne gre za osebno varnost storilca glavnega^ dejanja, niti ni o kakšni drugi izjemi glede protipravnosti govora. Tako po-rečemo: Nasnova storilca glavnega dejanja v pogledu §141 k z. ni kazniva, nasnova istega storilca v pogledu § 555 k z. pa je kazniva.
Preskusimo to na praktičnem primeru. A utaji od zasebnika B zaupano mu zlatnino ^^ vrednosti lOO.OOO'— din. Po izvršeni utaji naprosi in pripravi prijatelja C-ja do tega, da ga pri sebi skrije in pa, da mu odkupi zlatnino za 50.000'— din. C stori oboje, vedoč dobro za dejanski in pravni položaj. A je zakrivil prestopek utaje, kazen za le-to je strogi zapor do 5 let (itd.), toda preganjanje je odvisno od predloga oškodovane privatne osebe B-ja. C je podpomočnik, pa je zakrivil, ker ni ne sorodnik ne soprog A-ja, dvoje: Prvič: delikt po § 141 kz., ne glede na to, da se delikt utaje preganja šele na predlog; zakon nćiimreč takšnega razlikovanja ne dela. Drugič: delikt po § 555 kz., ker je utajeno zlatnino, vedoč za njeno provenienco odkupil, celo za polovično ceno.
Kazen za C-ja glede osebne podpomoči (§ 141 kz.) je strogi zapor do 5 let, v posebno težkih primerih do 5 let robije. Toda in concreto pride določba v poštev, da odmera kazni ne sme iti po vrsti ne po velikosti preko one, ki je zapretena za kaznivo dejanje in utaje;" seveda pa tudi ne preko kazni, določene za delikt iz § 141 kz. Iz tega sledi, da kazen za C zaradi delikta po § 141 kz. v nekvalificiranem primeru ne sme presegati strogega zapora 5 let, v posebno težkem primeru pa se sme glasiti le na strogi zapor do 5 let; robija je izključena!
" To sklepamo iz določb kp. glede pobega storilca (§§ 113, 119), zaslišanje obdolženca (§§ 153, 155) itd.
" Zastaralna doba pa je navzlic temu tista, ki velja po pravilih, ve-Ijajočih za dobo kazni za delikt po § 14.1 kz. Gl. B u lato vic, Tumačenje i primena § 141 kz., (Pravosudje, 1941., str. 17 nasl.)
56 Nujni delež in ugotovitvena tožba.
Kazen C-ja za stvarno podpomoč po § 555 kz. (odkup zlatnine) pa je v navadnem primeru strogi zapor do 5 let in v denarju (do poljubne \Tsote), toda za preganjanje je treiba predloga oškodovanca B-ja. Če pa gre za obrtoma storjeno stvarno pomoč, je kazen robije do 10 let, a delikt se navsezadnje kaznuje po službeni dolžnosti ne glede na to, ali je B kot oškodovanec pregon predlagal ali ne.
Sedaj pa poglejmo, kaj je z nasnovo A-ja, ki jo je za-girešil proti C-ju v tem smislu, da naj ga skrije in mu zlatnino odkupi, kar se je c^boje tudi res zgodilo. Po naših zgo-rajšnjih izvajanjih za nasnovo k oseibni podpomoči (skrivanje) ne bi bil posebej kazniv: samo pri odmeri kazni bi to dejanje moglo priti v poštev. Za nasnovo k stvarni podpomoči (odkup zlatnine) pa bi bila kazen v primeru nekvalificirane kakoir tudi obrtoma izvršene stvarne podpomoč'i ista, t. j. do 5 let strogega zapora in v denarju. Kazen robije za obrtoma izvršeno dejanje bi namreč kot osebna lastnost podpomočnika ne mogla priti v poštev za nasnovaielja samega (§ 54/4 kz.), niti ne, če bi se sam obrtoma bavil s takšnimi nasnovami, ker v primeru vprašanja načina kaznovanja analogija ni dopustna.^* Čudno pa je, da se kaznuje v nekvalificiranem primeru podpomočnik brez ozira na to, ali je bil predlog za pregon in kaznovanje od oškodovanca stavljen ali ne, dočim bi bil A kot storilec glavnega dejanja kazniv samo, če bi B to predlagal.
Menda smemo na kraju teh izvajanj trditi, da se takšna vprašanja v praksi lahko vsak dan pojavijo, da pa je za njih rešitev de lege lata ostalo morda še marsikaj dvomljivo. de lege ferenda pa bi si mnogo predpisov želeli drugačnih, na vsak način pa jasneje izraženih.