m

SOCIALNO EKONOMSKI INSTITUT
V LJUBLJANI

ZBIRKA STDDIJ ŠT. 2

SOCIALNI PROBLEMI
SLOVENSKE VASI

1. ZVEZEK

SPISALA.

Dr. IVO PIRC
FRANJO BAŠ

LJUBLJANA 1958

SOCIALNO EKONOMSKI INSTITUT
V LJUBLJANI

ZBIRKA ŠTUDIJ ST. 2

SOCIALNI PROBLEMI
SLOVENSKE VASI

I. ZVEZEK

SPISALA:

Dr. IVO PIRC
FRANJO BAŠ

LJUBLJANA 1938

\vv/\ ^

o 4°\  -H-*'*'

NATISNILI J. BLASNIKA NASL.,

UNIVERZITETNA TISKARNA IN LITOGRAFIJA D. D. V LJUBLJANI
ODGOVOREN L. MIKUŠ

PREDGOVOR

Na pobudo kraljevske banske uprave dravske banovine in kmetijske
zbornice se je v času od 29. maja do 3. junija 1938 vršila v Ljubljani kme¬
tijska anketa, ki je imela namen podati pri nas prvič sistematičen pregled
gospodarskih in socialnih razmer našega kmečkega življa, to je tiste po¬
klicne skupine, ki zavzema v našem gospodarskem življenju osrednje mesto.

Taki pregledi so izhodišče in bistven pogoj za smotrno usmerjanje vsega
gospodarskega in socialnega življenja na določenem teritoriju, čigar potrebo
uvidevajo in priznavajo danes po vsem svetu. Saj skoro ni več mogoče
dvomiti, da v bodoče narodno gospodarstvo ne bo moglo sloneti v taki meri
kakor do sedaj, na svobodnem gospodarskem udejstvovanju posameznih
gospodarskih subjektov, temveč se bo moralo podvreči znatno bolj kakor
doslej načrtnemu usmerjanju s strani javnopravnih organov.

Zato je prav, da se vsi referati s te ankete objavijo in tako predložijo
širši javnosti v ocenjevanje in diskusijo. Kraljevska banska uprava dravske
banovine ima to tudi v načrtu.

Pet glavnih socialno političnih referatov objavlja s pristankom in pod¬
poro gospoda bana dravske banovine Socialno-ekonomski institut. Ti referati
bodo objavljeni v dveh zvezkih pod skupnim naslovom „Socialni problemi
slovenske vasi.“

To so referati, ki dajejo osrednji pregled vse ankete. Ostali referati
obravnavajo posamezna specialna področja.

Socialno-ekonomski institut, ki se po svojem programu bavi s problemi
načrtnega gospodarstva, je kmetijsko anketo ves čas najpazljiveje sprem¬
ljal. Zlasti veliko pozornost je posvečal od njega objavljenim referatom,
pri katerih so sodelovali tudi člani instituta, raziskujoč pri tem vprašanja,
ki si jih je postavil Socialno-ekonomski institut med svoje najaktualnejše
naloge.

3

Radi tega se Socialno ekonomski institut gospodu banu tudi na tem
mestu zahvaljuje za naklonjenost, s katero mu je omogočil, da se morejo
objaviti referati v zbirki študij Socialno-ekonomskega instituta.

V tem prvem zvezku se objavljata dva referata, ki jih je imel na
kmetijski anketi, g. direktor Higienskega zavoda dr. Ivo Pirc. Ta dva
referata sta izšla istočasno v jubilejni zbirki Higienskega zavoda „Zdravje
v Sloveniji“ — II. knjiga.

Socialno-ekonomski institut dolguje posebno zahvalo g. direktorju in
vsem sodelavcem Higienskega zavoda za požrtvovalnost in trud, s katero
so se posvetili proučevanju obdelanih področij.

Kot tretji referat objavljamo v tem zvezku zanimivo študijo g. bano¬
vinskega arhivarja Franca Baša o življenjskem nivoju našega kmeta.

Drugi zvezek bo vseboval temeljito dokumentirani študij g. tajnika
Delavske zbornice Filipa Uratnika „0 poljedelskem delavstvu v Sloveniji 4 '
in g. Hrvoja Maistra „0 zaposlenosti kmečkega prebivalstva v Sloveniji.“

V LJUBLJANI, novembra 1938.

SOCIALNO-EKONOMSKI INSTITUT.

4

ASANACIJA NASELJA

V novodobnem javno higijenskem delu se postavlja kot glavni predmet
higijenskega udejstvovanja človekovo naselje. V naši državi se polaga pra¬
vilno večjo važnost na podeželje kot na večja mesta. V Sloveniji smo
imeli n. pr. leta 1936 le 15 občin z več kakor 5000 prebivalci s skupnim
številom 180.721 prebivalci, dočim je bilo v manjših naselbinah 963.577 pre¬
bivalcev. V začetku leta 1924 je prof. dr. A. Štampar (Glasnik min. nar.
zdravja) poudaril važnost „higijenskega dviganja naše vasi“ in označil
asanacijo vasi kot glavno potrebo higijenskega dela. Dr. I. Pirc je v tej
zvezi objavil v letu 1926 opis asanacije Lukovice, naselja s 112 prebivalci
v kamniškem okraju.

Prizadevanje dvigniti zdravstveno stanje naše vasi s pomočjo asa-
nacij od tedaj stalno napreduje, tako v naši širši kakor tudi v ožji do¬
movini. Naša vas je daleč zaostala v svojem razvoju kot
naselbina.  Štiri petine prebivalstva Slovenije živi v vasi, na kmetih,
zato so upravičena stremljenja po takih javnih delih, od katerih bo imelo
koristi podeželje, slovenska vas neposredno in posredno tudi ljudstvo, ki
lam stanuje.

Katerikoli pojav ljudskega zdravja pogledamo, vedno vidimo, da je
kmetsko ljudstvo, to je kmet in kmetski delavec tisti, ki je najbolj prizadet,
ne tovarniško delavstvo in ne meščanstvo. Nalezljive bolezni se najbolj
širijo na kmetih in tam tudi največ zahtevajo smrtnih žrtev. Dojenčkov,
procentualno na vse rojene, umira največ na kmetih. Isto je glede tuber¬
kuloze. Statistika jasno kaže, da je tuberkuloza pri nas bolezen malega
človeka, kmeta, obrtnika, delavca in je več tuberkuloze v kmetskih kakor
v industrijskih okrajih.

Površno oko, ki ne prodre v svet mikroskopa in ne pozna zakonov,
ki vladajo v njem, pa direktnih vzrokov bolezni, ne more opaziti, v kakšni
zvezi naj bi bilo naše zdravje z asanacijo vasi. Razumljivo je, da uspevajo
zaenkrat asanacijska dela predvsem v večjih krajih, v katerih imajo od¬
ločilno besedo podjetni in razsodni ljudje. Važno pa je, da začnejo vse¬
povsod uvidevni ljudje vsaj misliti na to vprašanje, v kolikor v svoji
obsežnosti in podrobnostih zadeva ta ali oni kraj.

Mesta in trgi imajo vodovode, kanalizacije, zidana stranišča, suhe
hiše itd.; v veliki večini podeželja tega ni, čeprav je tam še vse bolj
potrebno.

7

Izraz „asanaci,ja podeželja" je sicer kakor zgoraj povedano novejšega
datuma, pojem sam pa za našo ožjo domovino ni nov. V letih pred sve¬
tovno vojno je vladala živahna delavnost po mnogih predelih spodnje Šta¬
jerske in bivše Kranjske — z izjemo Dolenjske in Bele krajine. Gradili
so ceste, železnice, mostove, obsežne vodovode, regulirali so reke, osu-
ševali močvirja, urejevali gnojišča in hleve, zasajali sadovnjake itd. Z
obsežnimi stalnimi javnimi deli je rasla zasebna inicijativa in so se dvigali
kraji radi teh asanacij gospodarsko, socijalno in kulturno.

Kakega posebnega drugega dela v sedanjem povojnem pomenu ^sa¬
nacije" tedaj ni bilo. Vzlic temu so kraji z izvršenimi asanacijami tudi
zdravstveno napredovali, zaradi povezanosti celokupnega problema. Na¬
predek in ugoden splošni položaj teh krajev je viden in se da tudi šte¬
vilčno ugotoviti. Industrializacija naše dežele, ki se je po vojni pričela
in ki dviga gospodarski standard prebivalstva, je večja v asaniranih pre¬
delih in se je skoraj popolnoma ognila zapuščenih predelov, kjer ni bilo
asanacij.

Ključ k rešitvi težko preizkušenega ljudstva po takoimenovanih pa¬
sivnih krajih Slovenije in k splošnemu izboljšanju položaja prebivalstva
po najbolj prizadetih predelih — Dolenjska, Bela krajina, srednje in zgor-
nještajerski okraji, Prekmurje — je v asanaciji podeželja.

Dobesedno pomeni asanacija izboljšanje in ure¬
ditev slabega stanja v dobro, zdravo stanje.  Sem spa¬
dajo v prvi vrsti vsi ukrepi, s katerimi kaj uredimo tako, da bomo od njih
imeli koristi za naše zdravje. Tudi regulacije in melioracije spadajo v asa-
nacije v širšem smislu, kajti z regulacijo rek odstranimo nevarnost poplav,
ki imajo najtežje gospodarske in zdravstvene posledice, z melioracijami
osušujemo močvirje, kar tudi prinaša gospodarsko in zdravstveno korist.
K asanacijam spada ureditev dobrih cest in potov, brez blata in prahu,
danes znano uveljavljanje pod imenom modernizacija cest. Dobre ceste
in pota omogočajo in olajšujejo zvezo okolja z gospodarskim in kulturnim
središčem in dajejo takim središčem priliko za napredek.

O asanaciji naših naselbin sploh se danes mnogo govori in piše.
Ustvarjeni so tudi že vsi pogoji k splošnemu in sistematičnemu delu za
asanacijo naših bivališč zlasti podeželskih krajev. Organizacija higijenske
službe v naši državi je danes na taki razvojni stopnji, da lahko uspešno
vodi in vrši asanacijsko delo. Ozdravitev kraja našega bivanja je etapa k
dvigu higijenske kulture in s tem tudi pogoj za naš gospodarski napredek.
To priznavajo danes splošno strokovnjaki vseh vrst, socijalni in kulturni
delavci, narodni ekonomi itd. Notranji namen asanacije leži v tem, da se
zniža število obolenj in smrti in da se s tem zviša človeška življenska doba.
človeški organizem bo odpornejši in tudi prilika oškodovanja človeka po
slabih vplivih nezdrave okolice bo manjša.

8

Metode, ki jih danes pri nas pri asanaeijskem delu uporabljamo so
v marsičem povsem samonikle, deloma pa so obsežene v nauku moderne
higijene in socijalne medicine.

Postopek je približno ta-le:

Ugotovi se potreba asanacije največkrat vsled pojavljanja večjega
števila te ali one nalezljive bolezni. Napravijo se načrti in stroškovnik
za objekte, ki jih je treba asanirati. Ugotovi se delovni program in po po¬
trebi razdeli na več etap. Dogovori se o ključu, po katerem se prispeva
k stroškom. Pristopi se k izvršitvi programa.

V ožjem pomenu pa spada k asanaciji podeželja delavnost za nepo¬
sredno zaščito zdravja prebivalstva, to je preskrba z zdravo pitno vodo,
brezhibno odstranjevanje človeških in živalskih odpadkov, ureditev zdra¬
vega bivanja na domu in pri delu, skrb za zdravo in pravilno prehrano,
nega telesa in zdravo življenje sploh, odstranitev škodljivih razvad in
pojavov in končno organizacija zdravniške pomoči.

Vsi, ki se bavimo z raziskovanjem zdravstvenih prilik prebivalstva,
poznamo slabo stanje podeželja v opisanem pogledu. V zadnjih desetih
letih se je res storilo marsikaj koristnega za higijenski napredek pode¬
želja tako z delom Higijenskega zavoda v Ljubljani, kakor tudi s sredstvi
banovine. Vendar ne smemo prezreti, da nosi to delo pečat prilož¬
nostne pomoči ali dela iz najnujnejše potrebe ali dela
za vzgled in ni še nikakih znakov o sistematičnem, traj¬
nem in globlje zasnovanem delu ali o delu na širši
podlagi.

V razmišljanju o vsem tem prihajamo do sklepa, da je te pomanj¬
kljivosti bolj krivo pomanjkanje organizacije dela,  kakor
pa pomanjkanje sredstev.

Za tak sklep imamo že dragocene izkušnje pridobljene tekom let v
krajih, kjer je ljudstvo samo sodelovalo ali celo samo izvrševalo asa-
nacije, n. pr. gnojišča v brežiškem okraju. Za to govore izkušnje pri drugih
narodih in uspehi, ki jih ima na tem polju mostarska sokolska župa. Asa-
nacija vasi izvršena od zgoraj navzdol, diktirana ali podarjena, ne bo
niti trajna niti ne bo mogla biti tako obsežna, da bi izdatnejše pripomogla
k zdravstvenemu napredku podeželja sploh.

Pri nas v Sloveniji v večini primerov asanacijska dela niso niti
diktirana niti podarjena, marveč so si jih pridobili zastopniki ljudstva v
vaškem odboru ali v občinski upravi z muko in žrtvami. Predno se jim je
posrečilo n. pr. zgraditi vodovod je bilo potrebnih nebroj sej, mnogo pro¬
šenj in potov, mnogo nevšečnosti in prerekanja. Ko pa je delo dovršeno,
ostane le prijetno ugodje dokončanega dela in doseženega cilja.

Oglejmo si posamezne objekte asanacije podeželja!

9

Preskrba s pitno vodo

Sem spada v prvi
vrsti preskrba s
pitno vodo.  Voda
je človeškemu življe¬
nju neobhodno potre¬
ben element in naj¬
večji prijatelj zdrav¬
ja, pa tudi njegov
sovražnik. Med vodo
in vodo je razlika. Da
je voda zdrava ni do¬
volj, če je samo mo¬
kra, ampak mora iz¬
polnjevati še kopico
drugih pogojev.

Radi slabe pitne
Slika zgoraj: vode oboli po raznih

Nezavarovan izvirek, krajih naše banovine
mnogo l judi.

Zlasti tifus  je ponekod stalna bole¬
zen. Mnogokrat je vzrok temu slaba pitna
voda. Zapreka snažnosti, ki je predpogoj
zdravja, je pomanjkanje vode. Radi tega
je preskrba dobre pitne vode potom zgra¬
ditve vodovodov eno najvažnejših zdrav¬
stvenih vprašanj, ki je poleg vsega še do¬
kaj staro. Znan je Semiramidin vodovod v
starem Babilonu in Salomonov pri Izraelcih.
Še danes občudujemo gigantske ostanke
zlasti dveh vodovodov starega Rima, ki sta
dovajala mestu zdravo in svežo vodo iz
razdalje 68 in 93 km.

Preskrba z zdravo pitno  vod  o
je elementaren pogoj človekovega obstan¬
ka. Dokler je človek nekje sam, brez so¬
sedov in brez prometa, ali živi v samotni
naselbini dveh treh domačij nekje stran
od sveta, toliko časa mu oskrba z zdravo
pitno vodo ne more povzročati neprilik.
Drugače pa je v večjem prometnem na¬
selju! Preskrbeti večje množine zdrave
vode je teže. Problem postaja vedno večji.
Slabo obzidan vodnjak. ker potreba po vodi zaradi popularizacije

10

osebne higijene in zaradi razmnoževanja prebivalstva raste, množina pitne
vode v izvirku, vodnjaku ali kapnici pa je ostala enaka.

Pridobivanje pitne vode je po mnogih krajih naše dežele ostaio
enako primitivno, kakor je bilo ob prvi naselitvi člo¬
veka  v naše kraje. In vendar se je vse drugo spremenilo. Drugačna je
danes njegova hiša, njegova obleka, njegova hrana, njegovo orodje in
njegov način življenja, studenec pa teče iz istega nezavarovanega kraja v
vsej svoji prirodni nesnagi, kakor je tekel pred 1200 leti. Še slabši je
danes, ker ga rabi večje število ljudi in je ob njem večji promet in ker
so črevesne nalezljive bolezni bolj razširjene in je večja možnost okužitve
studenca! Pridobivanje pitne vode po mnogih krajih in predvsem na Do¬
lenjskem in v Beli krajini je anahronizem, ki ga je čuval naš kmet do
nedavnega kakor svetinjo.

Vodnjaki in izvirki so le
malokdaj brezhibno zgrajeni.

So le prevečkrat preblizu gnojišč in hlevov,
tako da se, če že ne lastna, vsaj sosedova
gnojnica odteka pod zemljo v vodnjak in
onesnažuje pitno vodo. Nezdravo vodo nu¬
dijo navadno tudi sredi vasi stoječe mlake
ali kali, ki so napajališča za živino. Kakor
človeku, je slaba voda škodljiva tudi živini.

Poleg tega so takšne blatne kali legla mr¬
česa, komarjev in zbirališče nesnage iz cele
vasi. Kjer so takšna napajališča vsled po¬
manjkanja boljše vode nujna, bi morala
biti brezpogojno vsaj ob kraju tlakovana s
kamenjem, da bi se v njih ne nabiralo blato
in bi voda bila čistejša.

Odkar je bila z ustanovitvijo Iligi-
jenskega zavoda v Ljubljani vpeljana kon¬
trola javnih virov pitne vode, vidimo znat¬
no zboljšanje stanja pitne vode, pa tudi
mnogo več prizadevanj za preskrbo z zdra¬
vo pitno vodo. Spodnja tablica nam prika¬
zuje, da se je od leta do leta izboljševalo
higijensko stanje raznih javnih virov pitne

vode, ki so bili odvzeti in poslani v pre- Slabo obzidan vodnjak,

iskavo.

11

inenu potrebe preureditve oskrbe s pitno vodo. To spoznanje je prišlo iz
vseh krajev hkrati in javnost je stala nenadoma pred množico zahtev in
prošenj za pomoč in preureditev. Pojavilo se je naravnost neko ljudsko
gibanje, gibanje za preskrbo z zdravo pitno vodo.  Žal
to gibanje ni moglo uspeti, kajti razumljivo je, da ni mogoče v par letih
nadomestiti zamujenega v mnogih stoletjih, posebno pa ne v dobi gospo¬
darske stiske, v kateri živimo. Napačno bi bilo, če bi zaradi navideznega
neuspeha gibanja, ki smo ga sami povzročili, nastala reakcija v obliki
resignacije. Treba je to gibanje speljati v pravi tir, to se pravi, potrebno
je napraviti program preskrbe s pitno vodo za vso Slovenijo. Saj smo iz¬
delali program tudi za elektrifikacijo dežele, ki je tudi potrebna, pa ne
tako važna kakor preskrba s pitno vodo.

Treba se je odločiti, da se za vse ozemlje široko¬
potezno izdela načrt kot ga je Higijenski zavod iz¬
delal n. pr. za Suho Krajino, čeprav bi morali od tega
imeti koristi šele zanamci. Rešitev vprašanja vodne
oskrbe je le v skupinskih, pokrajinskih vodovodih.
Popravljanje studencev in vodnjakov je samo krpa¬
nje,  ki mnogo stane, odlaga pa se z njim popolnejša rešitev problema.
Če je le mogoče, je mnogo boljše odločiti se v najslabšem primeru za
zgradbo krajevnega vodovoda, ki se ga bo dalo kasneje po potrebi pri¬
ključiti na skupinski vodovod.

Početke takega programa za vodopreskrbo Slovenije, ki so že tukaj,
je izvršil Higijenski zavod: že omenjeni suhokrajinski vodovod spojen z
vodovodom za dobrepoljsko kotlino, veliki ribniško-kočevski vodovod, vo¬
dovod Preddvor-Kranj-Škofja Loka. Tehnični oddelek banske uprave je
pripravil skupinska vodovoda za Metliko in Stari trg.

12

Kancem leta 1936 je bilo v Sloveniji 175 vodovodov, ki oskrbujejo z
vodo 353 naselij z 252.653 prebivalci. Med njimi so trije mestni vodovodi,
od katerih vsak oskrbuje nad 10.000 ljudi in sicer ljubljanski (17 naselij)
75.000, mariborski 33.500, celjski 11.500 (12 naselij), skupaj 29 naselij s
120.000 prebivalci. Brez teh je torej z vodo iz vodovodov preskrbljenih
324 podeželskih naselij s 132.653 prebivalci. Vseh naselij v Sloveniji je
5.267 in ima torej vodovode 6'7% naselij in 15'1% celokupnega prebivalstva.

To je relativno nizko število preskrbljenega pre¬
bivalstva s pitno vodo, ki ne more odločilno vplivati
na stanje črevesnih nalezljivih bolezni in higijene
sploh. Še nižje je število naselij z vodovodom. Le vsako 15 naselje ima
vodovod.

V Sloveniji je bilo koncem leta 1936"

235.143 samostojnih gospodinjstev, pride
povprečno na eno gospodinjstvo (prebival¬
stva na dan 31. 12. 1936 1,192.068) 5 oseb,
seveda v mestih manj, v podeželju več. Če
vzamemo vendar to povprečno število za
podlago števila oseb v enem gospodinjstvu
v podeželju, izračunamo lahko, da je po¬
vprečno 26.530 gospodinjstev v podeželju
preskrbljenih s pitno vodo, t. j. vsako sedmo
gospodinjstvo (15%).

Oglejmo si porazdelitev vodovodov po
okrajih. Največ naselij z vodovodi je v
okraju Radovljica (43'3%). Skoraj polovica
vseh naselij v okraju dobiva pitno vodo iz
vodovodov, deloma skupinskih, deloma va¬
ških. V tem pogledu je okraj Radovljica
daleč pred drugimi okraji.

Na drugem mestu glede preskrbe na¬
selij z vodovodi je okraj Logatec (19'8%),
vendar zaostaja daleč za okrajem Radov¬
ljico. Takoj za logaškim okrajem je kranj¬
ski (19T%) s škofjeloškim skupaj. V tem
okraju je številčno sicer največ vodovodov,
vendar je večji skupinski vodovod samo

eden (kranjski), drugi pa so večinoma Pravilno zgrajen vodnjak,
majhni vaški vodovodi.

* Statistični godišnjak 1936.

15

Za tem sledita ljubljanski (13*2%) in laški okraj (13‘0%). Našteti okraji
imajo nad 10% naselij z vodovodom, torej visoko nad povprečjem za vso
Slovenijo, ki znaša 6'7%. Iz tablice na strani 537, ki kaže morbiditeto na
tifusu in griži v Sloveniji, pa vidimo, da je v vseh teh okrajih manj kot
2°/ 0 oo obolenj na griži in tifusu. V isti skupini glede obolenj na griži in
tifusu so še okraji Maribor levi in desni breg, Murska Sobota, Šmarje pri

Jelšah in Ptuj okolica,
ki pa so globoko pod
povprečjem glede pre¬
skrbe naselij z vodovo¬
dom. Ta pojav si je tre¬
ba razlagati z drugimi
vplivi, ki soodločajo pri
pojavu in širjenju čre¬
vesnih nalezljivih bole¬
zni in ki prihajajo v teh
okrajih manj v veljavo.

V drugi skupini —
okoli povprečja za vso
Slovenijo — so okraji
Črnomelj z 8'0%, Dravo¬
grad s 7T%, Kamnik s
6’5%, Cel je - okolica s
4*8%, Kočevje s 4'6% in
Konjice s 4‘3%.

Tretjo skupino okra¬
jev — globoko pod po¬
vprečjem — pa sestav¬
ljajo vsi drugi okraji in
so najslabši med njimi
gornještajerski in prek¬
murski okraji, v katerih
ni nobenega vodovoda,
ali sta eden ali dva.
Pogled na tablici z razvrstitvijo obolenj na griži in tifusu po okrajih
nam določno pokaže, da so varni pred temi boleznimi le okraji z višjim
odstotkom z vodovodi preskrbljenih naselij, vsi drugi pa so izpostavljeni
črevesnim in nalezljivim boleznim tembolj, čim manj so izpolnjeni ostali
higijenski pogoji. V okrajih, kjer je pod 10% z vodovodi
preskrbljenih naselij sploh ni nikakšnega jamstva
za možnost manjšega širjenja črevesnih nalezljivih
bolezni.

Oglejmo si preskrbo s pitno vodo še z drugega vidika, to je, koliki
odstotek prebivalstva  oskrbujejo s pitno vodo vodovodi. To poraz¬
delitev po okrajih nam kaže sledeča tablica.

Pravilno zgrajena cisterna.

14

Morbiditeta na tifusu in griži v letih 192?—1936 na 10.000 prebivalcev.

°/

1 000

15

Morbiditeta na tifusu v letih 192?—1936 na 10.000 prebivalcev.

000

16

Iz zgornjega pregleda vidimo, da je nad 30% prebivalstva preskrblje¬
nega z vodovodi v skupini okrajev Radovljica (55*3%), Laško (49’3%), Lo¬
gatec (38*7%) in Kranj (32*0%). Vodi zopet okraj Radovljica z nadpolovično
preskrbo in sledi mu okraj Laško s skoraj polovično preskrbo (rudniški
revirji!). Ugodna je preskrba tudi še v logaškem in kranjskem okraju.

V omenjenib štirih okrajih znaša morbiditeta na griži in tifusu pod
l - 60 na 10.000 prebivalcev v desetletju 1927—1936, dočim znaša ista v 14
drugih okrajih, ki imajo vsi preskrbljenih s pitno vodo iz vodovoda manj
kot 30% prebivalstva od 1*77 do 10'26 na 10.000 prebivalcev. Okraja Čr¬
nomelj in Novo mesto, ki sta z ozirom na število prebivalstva preskrb¬
ljenega z vodo iz vodovodov v zgornji polovici tablice, sta na zadnjem
mestu v pogledu razširjenja griže in tifusa.

Pravilno zgrajeno zajetje izvirka.

Vidimo torej, da daje preskrba 30% prebivalstva z
vodovodno vodo popolno jamstvo proti črevesnim na¬
lezljivim boleznim.  Povprečna preskrba prebivalstva z vodovodno
vodo v iznosu 13*1 % za vso Slovenijo tudi ni zadostna, da bi mogla prepre¬
čevalno vplivati na širjenje črevesnih nalezljivih bolezni. Potrebno je torej
dvigniti to preskrbo še za 17% celokupnega prebivalstva, to se pravi poleg
dosedanjih 132.653 prebivalcev, ki so že preskrbljeni, moramo preskrbeti
z vodovodi še 202.651 prebivalcev, da bomo prišli do zgoraj omenjenega
jamstva.

V sosednji goriški pokrajini kraljevine Italije je brez Gorice preskrb¬
ljenih s pitno vodo iz vodovodov 53*8% vsega podeželskega prebivalstva.*

* Citirano po inž. Caccesse v „Gazzettino".

*

17

V spodaj naštetih krajih je Higijenski zavod že pripravil načrte in
proračune za vodovode in čaka le še na potrebne kredite, da jih izgradi.
Z njimi bi se preskrbelo z vodovodno vodo nadaljnih 37.800 prebivalcev,
t. j. 3'2 %.  Skupni stroški so proračunjeni na Din 46,486.961'— tako, da
stane preskrba enega prebivalca z vodovodom Din 1230'— dinarjev, ali
približno: kolikor tisoč prebivalcev želimo preskrbeti z vodovodi, toliko
milijonov dinarjev potrebujemo.

Okraj Občina

18

Odstranitev očedkov in odpadkov

Drugi elementaren pojav človeške civilizacije je odstranitev
očedkov in odpadkov  v taki obliki, da ne morejo biti škodljivi.
Da so škodljivi, je dokazala medicinska znanost v zadnjem polstoletju.

Tudi glede primitivnosti oblike odstranjevanja očedkov po mnogih
krajih Slovenije velja ono, kar je povedano pri opisu oskrbe s pitno vodo.
Kakšna nasprotja vidimo marsikje v tem pogledu: lepa zidana domačija,
cvetlice na oknu in rože na vrtu, Židana ruta na glavi, stranišče iz par
desk zbito, odprto, brez greznice, stran od hiše ob neobzidanem in neza¬
varovanem gnojišču brez gnojne jame. Odpadke in gnojnico izpira dež na
dvorišče in čez pot na travnik. Kanalizacija hleva, dvorišča, poti je sploh
nepoznana reč. Roji muh, ki se rede v gnoju, obletavajo ljudi in mučijo
živino, vroče sonce bije iz gnoja smrad v zrak, domače živali, kokoši, svinje
in psi brskajo po odpadkih in jih raznašajo nazaj v hišo.

Stranišča.

Stanje stranišč po deželi je mnogo večje zlo kakor
se ga zavedamo.  Kakor je kuhinja ogledalo gospodinje, tako je stra¬
nišče ogledalo gospodarja. Zakaj njegova dolžnost je, da se ogleda po
okolici in najde primeren načrt, po katerem popravi ali pa zgradi stra¬
nišče tako, da ne bo prigovora. Žal je še mnogo gospodarjev, ki se te svoje
dolžnosti ne zavedajo.

Zakaj je slabo stranišče veliko zlo za hišo in za vas? Tifus, griža,
kolera in otroške driske nastajajo po okuženju, ki ima svoj izvor v člo¬
veških očedkih. Bolni ljudje in bacilonosci sejejo v svojih očedkih okoli
sebe bacile in kdor take bacile použije, oboli na ravno isti bolezni, kakor
jo je imel oni, od kogar so bacili prišli. Za použitje bacilov, ki so v očedkih,
je pa dano premnogo prilike v tistih krajih, kjer živi ljudstvo nepoučeno
in kjer nimajo urejenih stranišč.

Na primer: Bolnik spušča svoje očedke v stranišče, ki nima greznice.
Očedki leže nepokriti za straniščem, nanje sedajo muhe, umažejo si z
njimi in z bacili, ki so v njih, noge in trup, nato sedejo take umazane in
okužene muhe na živila, puste tamkaj nesnago, ki so se je nabrale za stra¬
niščem in na ta način okužijo živila. Ljudje, ki uživajo taka okužena živila,
se okužijo z bacili, ki so na njih in obolijo.

Očedke izza stranišča pa raznašajo še kokoši, psi, prašiči, podgane itd.
Dež jih izpira po dvorišču skozi zemljo v vodnjak ali studenec in okuži
se pitna voda.

Ali pa: Tak bolnik si ne umije rok, ko pride iz stranišča, prijemlje
kljuke in raznaša iz svojih rok bacile po celi hiši. Bolnica molze kravo in
okuži mleko; pripravlja solato, reže kruh in vse, kar prime z neumitimi,
okuženimi rokami, sama okuži.

Zakaj je toliko tifusa, griže in raznih črevesnih bolezni po kmetih?
Ravno zaradi tega, ker ni urejenih stranišč in ker si ljudje ne umivajo rok,
ko pridejo iz stranišča.

Oglejmo si malo bolj natančno, kakšna so stranišča še pri marsi¬
kateri hiši!

2 *

19

Nič ne pretiravamo, če trdimo, da je marsikje stranišče še tako kot
je bilo ob začetku naselitve v te kraje. Iz nekaj desk za silo skupaj zbito,
stoji ob gnojišču, brez kakšne jame. Odpadki se zbirajo poleg gnoja in se
z gnojem tudi odstranjujejo, kolikor jih ne razbrskajo domače živali.

Eno samo dobro stran ima tako stranišče, vedno je namreč dobro pre¬
zračeno! Slabih strani ima pa polno. Prvič: Ni primerno, če je stranišče
stran od hiše; seveda v takem stanju, v kakršnem je, ni niti primerno, če
je na dvorišču, marveč bi bil zanj primernejši prostor zunaj vasi na njivi.
Drugič: stranišče brez zidane jame — greznice — je leglo bolezni in je vir

okuževanja cele okolice. Tretjič: pa tudi
ni zadosti, če je pri stranišču greznica,
straniščna zgradba sama ne sme biti za¬
silna iz desk zbita uta, da ne pušča muh
na očedke. Četrtič: stranišče brez vode
nikdar ne more biti popolnoma čisto in
brez smradu.

Ne smemo se čuditi, da imamo tako
mnogo bolezni, bodimo pravični in poj¬
mo zahvalo, da je v takih razmerah tako
malo bolezni.

Tudi glede odstranjevanja odpad¬
kov si kmet danes že želi izboljšanja,
vendar sam malo stori zanj. A tudi ne
pomaga dosti, če si uredi eden, deset
drugih pa ne. Tudi v tem pogledu je po¬
trebna načrtna priprava in delo. Tako ne
velja, kakor se danes dela! Potrebno je
urediti naselje za naseljem in začeti po
kažipotu črevesnih nalezljivih bolezni.
Potrebno je poveriti s takim delom ne¬
koga, ki bo samo to delo vršil in zasigu-
rati v to svrho vsakoletna sredstva. V
današnjem času bi tako delo bilo po¬
sebno dobrodošlo, ker bi zaposlevalo
brezposelne.

Asanacije stranišč, gnojišč, hlevov, dvorišč in vaških poti je nujen
pogoj za napredek zdravstva, gospodarstva in kulture sploh.

Zato je naša druga zahteva: asanacijo odpadkov naj vzame v roko
oblast, naj z zakonom uredi dolžnosti vaščanov pri delu — delo in prispevek
v domačem materijalu — in naj po določenem programu v prizadetih krajih
in po ustrezajočem standardnem načrtu, ki bo odgovarjal gospodarskim
zahtevam in možnostim, začne delo izvajati posebno samo s tem delom
pooblaščen oddelek ali zavod.

Kakšno naj bo torej stranišče, da se nam ne bo treba bati okužitve,
tudi če je bolezen kje v okolici ali celo v hiši?

20

Stranišče naj bo v hiši tako, da je dostopno iz veže. Da naj se dobro
zračiti in zato naj ima okno v zunanji steni. Naj bo svetlo in zadosti pro¬
storno. Očedki padejo skozi cev v betonirano greznico, ki je znotraj s
cementno prevleko oglajena, da ne prepušča. Greznica ima dva dela, eden
je za gosto snov, ki jo vporabljamo za gnoj, drugi je za tekočo snov, ki
jo lahko speljemo v ponikvalnico, ako ni v bližini vodnjaka ali studenca.
Lahko pa je za vse odpadke skupaj skupna greznica, le da je večja in da
jo češče praznimo.

Sedež v stranišču mo¬
ra biti zgrajen iz zdravega
lesa, vsi sklepi morajo biti
tesni. Opremljen mora biti
s tesno se prilegajočim po¬
krovom, ki je na zadnji
strani pritrjen, da pokrije
odprtino avtomatično. Vsa
sedežna notranjščina mora
biti varna pred dostopom
muh in mora imeti primer¬
no na ven vodečo ventila¬
cijsko cev. Greznica mora
biti tako postavljena, da je
dostopna za izpraznitev.

Bolj higijenično in
varno ko stranišče na lesen
sedež je stranišče na vodno
izplakovanje angleškega si¬
stema, ki je priključeno na
vodovod, če tak obstoji. Če
ni vodovoda v hiši, tudi
lahko postavimo angleško
stranišče tako, ki ima ve¬
liko posodo, v katero vsak
dan nalijemo vodo. Pri an¬
gleškem stranišču izpiramo
očedke iz školjke vsako¬
krat po uporabi.

Priporočljivo je, če si uredimo v stranišču ali kje v bližini umivalno
priliko za roke, ker ne smemo pozabiti rok si umiti, ko gremo iz stranišča.

Glede stranišč postavljamo tele zahteve:

1) Noben lastnik, oziroma njegov pooblaščenec ne sme imeti stranišča
z jamo, kjer je dana možnost priključitve v krajevni kanalizacijski sistem.

2) Kaznivo je odlagati, zakopavati in na katerikoli način skušati se
iznebiti človeških odpadkov, bodisi trdnih ali tekočih v ožjih mejah kraja,

Pravilno zgrajeno kmečko stranišče.

21

kakor v stranišča, ki so priključena kanalizacijskemu sistemu kraja ali pa
v sanitarno konstruirana stranišča z greznično jamo.

3) Vse stavbe, oziroma prostori, kjer ljudje stanujejo, so zaposleni
ali se zbirajo, morajo biti opremljene s stranišči na izplakovanje ali s sa¬
nitarnimi stranišči z greznično jamo za zbiranje človeških fekalij.

4) Lastnikom je pod kaznijo prepovedano graditi, vzdrževati ali do¬
pustiti, da ekzistira na katerikoli njih lastnini stranišče, ki ne odgovarja
sanitarnim predpisom, oziroma, ki ni zgrajeno po navodilih v naslednji
točki.

5) Sanitarno stranišče je ono, ki je zgrajeno tako, da fekalije, ki se
v njem zbirajo, ne padajo na zemljo, ampak v vodo n epr opuščajočo
posodo (cementno greznico, kovinaste posode), kjer so ob vsakem času
nedostopne muham, perutnini ali malim živalim. Sedež pri stranišču mora
biti zgrajen iz zdravega lesa, vsi sklepi morajo biti tesni. Sedež mora biti
opremljen s tesno se prilegajočim pokrovom, ki je na zadnji strani pri¬
trjen ter samodsebe pade, ko oseba zapusti sedež. Sedeževa notranjščina
mora imeti primerno na ven vodečo ventilacijsko napravo — cev ali
dimnik. Zunanja odprtina ventilacijske naprave mora biti zamrežena s
trpežno zelo gosto mrežico. Taka stranišča morajo biti tako postavljena,
da so lahko dostopna za čiščenje.

V slučaju, kjer sanitetska oblast določi, je jama tudi brez nepro¬
pustnega dna.

6) Sanitarna stranišča morajo biti vedno čista in snažna in se morajo
uporabljati na tak način, da se fekalije ne trosijo v nezavarovanem, muham
dostopnem delu stranišča.

7) Stranišča, ki se nahajajo v kraju, ki nasprotujejo določbam v pri¬
čujočih odredbah, se smatrajo nesanitarnim in zdravju nevarnim, ter se
morajo urediti v določenem roku v smislu odredbe.

8) V slučaju, da lastnik ne asanira nesanitarnega stranišča na poziv
oblasti, ima občina (oblast) pravico podvzeti mere, da se isto asanira na
stroške lastnika. Zahtevane asanacijske spremembe morajo biti točno ozna¬
čene od oblasti.

9) Uradni zdravnik ali njegov pooblaščenec mora od časa do časa
osebno pregledati stanje stranišč ter ima pravico vstopa v vsako poslopje
v svrho opravljanja te navedene dolžnosti.

Hlev.

Kakor so primerni stanovanjski prostori potrebni za pravilen in zdrav
človekov razvoj, tako zahteva tudi umna živinoreja, da je živinski
hlev  (in tudi svinjak) tako zgrajen in urejen, da bo imela živina v njem
dovolj prostora, svetlobe in zraka in da bo na suhem ležišču. Nizek, teman,
zatohel, vlažen in umazan hlev ovira razvoj živine, pospešuje živinske bo¬
lezni, zlasti tuberkulozo, in vpliva tudi na slabšo kakovost mleka, v prvi
vrsti na snago mleka. Tudi odstranjevanje odpadkov v takem hlevu je
ovirano.

22

Na žalost je še malo hlevov takih, ki bi odgovarjali zahtevam da¬
našnjega časa. Eden od vzrokov leži mogoče res v pomanjkanju sredstev
za izboljšanje hleva, vendar je kriva v veliki meri še nepoučenost in
zaostalost, ki prihaja do izraza v mnenju: „Kar je bilo do sedaj dobro, bo
dobro tudi še v naprej". Kajti marsikaj se da izboljšati na hlevu brez

23

kakšnih večjih sprememb. Tako n. pr. ne zahteva velikih denarnih
sredstev prezidava oken v hlevu. Ker na oknu pri hlevu ni potreba ni-
kakšnih kljuk in mehanizmov, se da okvir za tako okno izdelati doma,
kupiti je treba edino le steklo, oziroma mrežo za poletno dobo. Okna mo¬
rajo biti velika, da je v hlevu svetlo. Okvir mora biti tesno vdelan, da
pozimi pri špranjah ne piha. Doma se da napraviti tudi stropna zračilna
naprava za zračenje hleva in sicer s preprostim mehanizmom za odpiranje
in zapiranje od tal. Taka stropna zračilna naprava zelo dobro opravlja
svojo nalogo v vsakem letnem času.

Za izpopolnitev drugih današnjih zahtev glede hleva je potrebnih več
sredstev, ker zahtevajo prezidavo hleva. Stari hlevi so prostorninsko zelo
stisnjeni in nimajo nikakšne kanalizacije. Če hočemo, da bo hlev prostoren
in suh, moramo to upoštevati že v načrtu za hlev in temu primerno tudi
izvršiti zgradbo. S kanalizacijo hleva dosežemo, da tekoči odpadki sproti
odtekajo in ne močijo tal v hlevu. S tem prihranimo na stelji, na delu in
ohranimo laže snago v hlevu. Za povečanje prostornine hleva ni potrebno
zgraditi večjega hleva; več zračnega prostora dobimo, če dvignemo strop
višje ali če stropa sploh ne delamo, marveč zgradimo dobro zaprto strešno
konstrukcijo.

Neprimerno gnojišče
ob hišnem zidu

Bolj nevaren za ljudsko zdravje je hlev kot kraj, kjer se zbirajo ži¬
valski odpadki, to je gnojišče. V odpadkih so namreč zdravju škodljive
sestavine in bolezenske kali, ki povzročajo bolezen, če pridejo v človeka.
Vanj pridejo lahko na več načinov: ali z mlekom, ki se onesnaži pri molži,
ali skozi tla hleva v bližnji vodnjak oziroma studenec, ali pa z muhami
na živila.

Za preprečitev raznašanja živalskih odpadkov na človeka moramo v
hlevu izpolniti sledeče zahteve:

24

1) živinskih odpadkov ne smemo puščati okoli živine, marveč jih mo¬
ramo čimprej odstraniti,

2) živinske odpadke odstranjujemo v nalašč v ta namen zgrajeno
gnojišče za hlevom,

3) tla v hlevu so betonirana,

4) v hlevu skrbimo za odstranjevanje muh,

5) pri molži mleka se držimo vseh tozadevnih predpisov, zlasti pa¬
zimo na snago posode, kravjega vimena in lastnih rok.

Še večjo nevarnost kakor nesnažen hlev pomeni
neurejeno gnojišče.  Kako slabo je še marsikje pri nas preskrb¬
ljeno glede gnojišča, in sicer grešimo največ glede kraja, kjer leži gnojišče
in glede zgradbe gnojišča samega.

Gnojišča vidimo na vseh mogočih neprimernih krajih in le tam zelo
redko, kamor spadajo. Za gnojišče ni primeren kraj prostor ob cesti, ob
stanovanjski hiši ali sredi dvorišča, kajti potrebno je, da je gnojišče čim
bolj oddaljeno od ceste in stanovanja, v prvi vrsti zaradi muh in v drugi
vrsti zaradi onesnaževanja prostora okoli gnojišča, kar je neizbežno. Znano
je, da se muhe rede največ v gnoju, kamor znosijo svoja jajčeca. Če je
tedaj gnoj v neposredni bližini stanovanja, je umevno, da bo tudi v sta¬
novanju polno muh in ž njimi tudi delci gnoja in odpadkov na živilih, po
katerih se muhe sprehajajo.

Vse to nam veleva, da moramo postaviti gnojišče v kraj, čim dalje od
stanovanjskih prostorov, najbolje za h 1 e v in ne predenj. V ta namen
vzidamo v hlevu, v zadnji steni nasproti vhodu še ena vrata za dostop h
gnojišču. Skozi ta gnojiščna vrata kidamo gnoj iz hleva. Če imamo ta
vrata, bo ostal vhod v hlev, kjer so glavna vrata, bolj snažen in se bo manj
odpadkov raznašalo po dvorišču in v stanovanje. Tudi muh bo manj v
stanovanjski hiši, ker jim bo od rok letati čez hlev ali okoli hleva in bodo
zadovoljne s hrano na gnojišču.

Izbira kraja za gnojišče je torej zelo velikega pomena in se da že
mnogo dobrega doseči s pravilno orientacijo gnojišča.

Prav tako važna pa je izgraditev gnojišča.  Kakor je potrebna
na primer gospodinji posoda za kuhinjske odpadke, ki jih ne more trositi
po kuhinji ali pa sproti metati skozi vrata ali skozi okno za hišo, tako
mora tudi gospodar imeti za gnoj prirejeno posodo — prostor, ki mora
biti svoji nalogi primerno urejen. Primitivno gnojišče ni drugega, kakor
kos prostora za odlaganje gnoja. Navadno vidimo tak prostor nekoliko
poglobljen v zemljo, včasih tudi s kamenjem ali s hlodi obložen. Gnojnica
in dež, ki izpira gnoj, pronica skozi zemljo ali pa se razliva po okolici.
Tako gnojišče je imel prvi človek, ki se je pečal z živinorejo in prav tako
gnojišče ima še danes po tisočletjih.

Zaradi snage v hiši in okoli doma in zaradi lastnega zdravja je po¬
trebno, da je gnojišče urejeno tako, da se bo gnoj zbiral na enem samem
prostoru in da gnojnica ne bo mogla niti pronicati niti odtekati v okolico.
Po določenem načrtu izkopljemo primerno veliko jamo in betoniramo dno,
stene in strop. Tako zgradimo gnojnično jamo. V stropu je odprtina s po-

25

krovom. Tam gnojnica priteka in tam jo tudi črpamo iz jame. Strop gnoj-
nične jame služi tudi kot gnojišče, to je tisti prostor, ki ga še obzidamo z
nizko betonsko ograjo in kamor odlagamo gnoj. Betonske stene morajo
biti močne in dobro oglajene s cementno malto, da ostanejo gladke in jih
gnojnica ne razje. Če je potrebno, je površina gnojišča lahko večja, kakor
je strop gnojnične jame. V tem primeru sega gnojišče seveda preko stropa
gnojnične jame. Načrte za gnojišča in gnojnične jame, odgovarjajoče šte¬
vilu glav živine, dajeta banska uprava in Higijenski zavod brezplačno.

Model gnojišča
za hlevom, pre¬
rez skozi
gnojnično iamo

Da zatremo zarod muh v gnoju, se priporoča gnoj na gnojišču več¬
krat premetati. Gospodar, ki si bo zgradil gnojišče z gnojnično jamo, si
bo lahko boljše gnojil svoje polje, kajti gnojnica, ki velja za najboljše
gnojilo, se mu ne bo zgubljala v zemljo po dvorišču in po potih. Njegov
gnoj ne bo več sama izprana suha stelja. Zato ni samo iz zdravstvenih,
marveč tudi iz gospodarskih ozirov potrebno urejeno gnojišče z gnojnično
jamo.

Stanovanjska hiša.

Ureditev zdravega bivanja  je nadaljni pogoj zdravja in
napredka in predstavlja tretji kompleks sanitarno tehnične asanacije.

Ne bomo opisovali tipov slovenske hiše in posebnosti, ki jih v njih
vidimo, čeprav jih pri pravilni presoji moramo upoštevati. Svojevrstnosti
nekdanje slovenske hiše je potrebno posvetiti v bodoče mnogo več študija
in pozornosti. Vzbuditi moramo prizadevanje, da se ohrani nekdanja topla

26

domačnost in zdrava prostornost kmečke hiše, ki vse bolj izginja in se na¬
domešča z neko nam tujo, mrzlo in neumestno racionalnostjo. Mnogo se
je v tem oziru grešilo’ v preteklem stoletju. Ne smemo dopustiti, da se še
naprej greši, ko smo se zavedli napačnega ravnanja. Treba je ustvariti
za posamezne predele dežele standardizirane tipe kmečke domačije, ki bodo
odgovarjali našemu duhu, življenju in delu.

Razglejmo se po naših domovih. Majhen procent je tistih, ki so hi-
gijenski za silo urejeni. Navadno jih prištevamo med prve in najboljše
hiše in so stanovanja maloštevilnega socialno bolje stoječega sloja. Po¬
drobnejša kritika bi pokazala nedvoumno zelo mnogo temnih senc, ki se
plazijo 'tudi po stenah ,,boljših hiš“. Kakor je pri nižje stoječih slojih beda
največji sovražnik zdravja, tako je pri teh blagostanje. Nezmernost, meh-
kužnost, izživljanje itd. imajo za podlago blagostanje.

Kmečka hiša? Kaj vse nam ta ni dala in še daje? Kaj vse ji naš rod
dolguje? Svojo prebujenost, napredek, znanstvo, umetnost, vse, prav vse
dolguje narod kmečki hiši.

Vendar se za kmečki dom premalo zanimamo,  dasi
imamo tudi v nadalje le odtod še pričakovati vodnikov, ki rias bodo vedli
skozi nejasno bodočnost. Koliko premalo skrbi in pažnje posvečamo kmeč¬
kemu domu. Težišče naše javnosti le prevečkrat uhaja od naroda v neki
zmoderniziran in breztalen svet. Vendar je opažati, da se zopet in zopet
povrača nazaj, odkoder se je bilo premaknilo, zakaj svojega bistva ne
moremo zatajiti.

V IV. letniku 1. snop. »Etnologa" je objavil prof. dr. Stanko Vurnik
dobro študijo o kmečki hiši Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. Pi¬
satelj podaja zaokroženo sliko ljudske arhitekture in umetnosti ter razkrije
pri tem marsikak kotiček najintimnejšega kmečkega doma, marsikatero za¬
nimivo stran kmečkega življenja.

Arhitektu, narodopiscu, zbiratelju narodnih umetnin, geografu, poli¬
tiku, socijologu, pedagogu i. dr. je kmečka hiša vabljiv objekt. Mislim pa,
da mora biti kmečka hiša najzanimivejši objekt baš higijeničarju in bo-
ritelju za zdrav rod. Koliko novih vidikov mu odpre njeno premotrivanje.
Vse mora biti zanj važno in poučijivo: stoji li visoko na strmem pobočju
Julijskih, Savinjskih Alp, Karavank, Soških hribov ali sredi Brežiške,
Ptujske ali Prekmurske ravnine, na obljudenem, samotnem kraju ali sredi
tesne vasice, v razpokani Suhi krajini ali mokrem Posavju, na veternem
krasu, kjer piha ostra burja skozi line, ali v mirnem dolinskem zatišju, je
li zidana iz trdega kamenja na Krasu, zbita iz lesa v visokem alpskem
svetu ali zgnetena iz blata v Prekmurju, stoji li sredi gozdov ali med
pomanjkanjem kuriva, ima li velika okna ali ozke line, je svetla ali temna,
zračna ali zatohla, lepo pobeljena ali zakajena dimnica, z ločenim gospo¬
darskim poslopjem, urejenim gnojiščem ali zidana tesno ob hlevu ali morda
celo združena z njim. Vse to in še tisoč drugih okoliščin govori bistremu
opazovalcu v sicer nemem, toda bogato izraznem jeziku. Vse to se pa pre¬
pleta s tankimi, včasih bolj, včasih manj vidnimi nitkami z zdravjem
naroda, ki prebiva v teh domovih.

27

Največje važnosti za zdravje številnega prebivalstva je pa notranja
konstrukcija in razdelitev hiše: kje je in kakšna je kuhinja, je li svetla,
snažna, prostorna, kje in kakšna je izba, spalnica, ležišče, dalje tudi kje
in kakšna je jedilna shramba, kjer se hrani zaloga jedil. Ni vseeno ali je
v zatohli sobici pet, šest ležišč, morda nameščenih celo v hlevu pri živini
ali pa v prostorni spalnici ali v senu. Ni vseeno ali se hranijo jedila v
snažni jedilni shrambi, ki je zaščitena pred golaznijo ali pa v nesnažni
čumnati, kjer se pitajo roji muh, redijo ščurki in vsakovrstna druga go¬
lazen, ki prenaša bolezen. Važno je tudi, kje prebivajo ljudje največ časa,
kadar so v hiši, v tesni kuhinji ali v prostorni izbi.

Površnemu opazovalcu se zde vse to malenkosti brez vsakega pomena,
a higijeničarju mnogo povedo. Jarek je izkopan, treba le še vanj zlagati
temelj zgradbe. Glejmo zatorej kmečke domove! Le-ti naj bodo objekt
našega raziskovanja, pa gotovo ne bomo zidali stavbe zdravstvenega pre¬
poroda na pesek.

Kakšne so higijenske prilike v kmečki hiši? Zelo redkokdaj in v
redkočem povoljne. Zato se je treba mnogokrat boriti z njimi, treba se
bo tudi še v bodočnosti, kajti zbog slabih gmotnih razmer se še mnogo časa
ne bo dalo likvidirati stare in tesne stanovanjske hrame in jih nado¬
mestiti z novimi ter prostornejšimi. Tudi imajo pri gradnji novih hiš, žal,
pomanjkljiva sredstva prvo besedo in odločitev, ne pa higijenske zahteve,
zato so tudi novi domovi neredkokdaj tesni in neodgovarjajoči.

Kmečki dom je važen tudi še iz historičnega vidika: zdravje lepe vrste
rodov se je v njem rahljalo ali krepilo, kakor se je pač življenje prelivalo
v njih. Mislim, da nisem v zmoti, če trdim, da se je življenje v kmečki
hiši vedno borilo in se še bori s hudimi sovražniki, katerih glavni je tesnoba
in iz nje izvirajoče pomanjkanje zraka. Izmed ostalih napak, ki se drže
kmečkih hiš, naj navedem samo nekatere: neenakomerno kurjenje v zim¬
skem času, segrevanje ob plamenu pri ognjišču, tako da peče v prša, isto¬
časno pa zebe v hrbet, neprimerno oblačenje in zagačevanje, spanje v
neprezračenih, temnih ali malih čumnatih, spanje v hlevu, kjer sope živina
in kuži zrak in smrad gnoja, prehudo in prehitro izmenjavanje vročine
in mraza v zimskem času, nesnaga, nepazljivost v slučaju bolezni, zane¬
marjenje zdravja koj od začetka, dokler je še čas itd. so okolnosti, ki
govore ljudskemu zdravju v slabo, kličejo bolezen in bedo.

Hiše na Slovenskem so kaj različne! Gorenjci na primer so si postavili
drugačne hiše kakor Dolenjci in Štajerci. Tudi hiše, ki jih danes zidamo
niso več podobne tistim, ki so jih postavili naši predniki pred sto leti. Raz¬
likujejo se od prejšnjih z ozirom na notranjo razdelitev prostorov, kakor
tudi po zunanjosti in po stavbnem materijalu. Vendar ne bomo tukaj
opisovali vrst (tipov) slovenske hiše in posebnosti, ki jih v naših hišah
vidimo. Naša namera je spoznati napake in pomanjkljivosti, ki jih moremo
več ali manj povsod videti in ki jih želimo odpraviti. Pokazali pa bi radi
tudi nekatere dobre strani, ki bi jih veljalo povsod vpeljati.

Prijetno je bivanje v hiši, ki jo obseva sonce,  dočim je hiša
skrita v visokem in gostem drevju hladna in mračna. S tem ne rečemo, da

28

ne bi smelo rasti pri hiši to ali ono drevo. To je celo priporočljivo, saj
nas ščiti pred poletnim pekočim soncem. Vendar v celem naj bo hiša
obsejana in zato bomo posekali staro, košato drevje, ki hišo pokriva, le eno
ali dvoje debel bomo pustili. Obsejana hiša bo bolj suha in prijazna,
prostori v njej bodo svetlejši in prijetnejši.

Slika desno:
Neprimerna hiša v
drevju iz lukoviške
i kolice).

Slika spodaj:
Lesena hiša iz Bele
Krajine

29

Če postavljamo novo hišo, moramo biti glede prostora zelo izbirčni.
Za stavbišče je primeren le suh, peščen ali skalnat svet, ki leži sicer za-
klonjen od vetrov, ni pa v kakšni jasni ali kje stisnjen in zadelan. Če
pa nam hiša že stoji na takem neprijaznem prostoru, jo bomo skušali vsaj
v vseh drugih ozirih pravilno urediti.

Večina naših hiš je vlažnih.  Vlaga v hiši se pojavlja iz
različnih vzrokov, največkrat zaradi pomanjkanja izolacije temeljev. Luk¬
njičavo zidovje, položeno v vlažna in neosušena tla, sesa vodo, ki se dviga
zaradi kapilarnosti po stenah navzgor. Po stenah od tal navzgor se začno
kazati vlažne lise, voda omehča omet, ki začne odpadati.

Hišna vlaga zaradi gnojišča ob hiši

V hiši se je naselila hišna goba.  Ta rastlina takorekoč s prstom
kaže in na ves glas kliče, da ima zgradba težak nedostatek, da je namreč
v veliki meri — vlažna. Kajti hišna goba potrebuje, kakor tudi njene
bližnje sorodnice, za življenje in uspešni razvoj svojega organizma soraz¬
merno mnogo vode, ki jo sprejema iz mokrega stavbnega gradiva, v prvi
vrsti iz mokrega lesa. Čim manj so hišni prostori dostopni zračnemu pre¬
pihu, ki bi mogel odvajati preobilno vlago, tem trdovratnejše se drži
goba hiše in tem ugodnejši so pogoji za njen obstanek. Vlažne, slabo zra¬
čene, zaduhle prostore izbira torej za svoje bivališče, in da taki prostori
niso zdravi, je vsakomur lahko razumljivo. Ker rastlina vodo slastno
vsrkava iz vlažnega lesa, zidovja in zemlje in se pri tem naglo širi daleč
naokrog, razveša njeno z vodo nasičeno telo mokroto tudi na kraje, ki so

30

bili preje še kolikor suhi in jih napravi vlažne. Kako zelo se more hišna
goba vode napiti, se vidi po tem, da curlja tuintam voda v kapljicah raz
njenega površja, odtod tudi latinski pridevek „lacrimans“, kar se pravi
po naše „solzeča“. Razen vode pa pospešuje nje razvoj tudi raznovrstna
nesnaga, ako vsebuje amoniak in druge alkalične spojine, ki prihajajo
ponajveč od slabo zidanih stranišč in greznic, nadalje od neprimernega
gradbenega materiala, na katerega so položene deske, kakor n. pr. koks,
pepel, premogovni ugaski, ali pa vsled onesnaženja stavbnega prostora in
gradiva s človeško ali živalsko sečjo. Vse to pa ni dovolj za naselitev gobe
v hiši, zato je treba še njenih kali, ki jih, kakor pri glivah in nižjih
rastlinah vobče imenujemo trose, in s katerimi se mora hiša okužiti. Toda
kako? Da bi te kali prišle z lesom vred že iz gozda, je docela neverjetno,
ker je ta rastlina v prosti naravi izven okoliša človeških zgradb zelo redka
prikazen. Živega drevja se sploh ne prime in če se jo tuintam zasledi tudi
v gozdih na posekanih hlodih, je vendar takih primerov tako malo, da se
nam vsiljuje misel, kakor da je to že sekundarna okužitev preko človeških
stavb, in da se je torej rastlina od tukaj zanesla v prosto naravo. Kajti
po vseh dosedanjih izkustvih je ugotovljeno, da je hišna goba vsaj dan¬
današnji skoraj izključno navezana le na zgradbe, ki jih je postavila člo¬
veška roka in da je to potemtakem pristna domača rastlina, kakor imamo
tudi domače živali, ki se jih najde le tam, kjer so se naselila človeška
bitja. Če torej sledovi izvora okužitve ne vodijo v gozd, ne preostaja

Lesena hiša iz Dolenjske.

31

Domačija iz Bele krajine.

drugega nego upravičena sodba, da so bile v zdrave hiše kali prenesene iz
okuženih poslopij in ako so tam našle ugodne prilike, so se iz kalečih
trosov razvile mlade rastline. Prigodilo se je na ta način, da se je od
ene hiše okužila cela ulica ali cel del mesta, prav tako kakor se razširjajo
tudi človeške epidemije. To je dejstvo in za praktično življenje je v bistvu
brez pomena novejša teorija, ki trdi, da sta hišna goba in ona v gozdu
torej izven človeških zgradb, dve različni vrsti. Za prvotnejšo bi v tem
slučaju seveda morali smatrati ono v gozdu.

Gmotna škoda, ki jo povzroči hišna goba lastnikom hiše, oziroma
stanovalcem, je velika in občutna. Kjer se loti lesa, uniči ga do popolne
neporabnosti. Jelovino (smreko, bor, jelko, mecesen) razruši hitreje, ne
prizanaša tudi hrastovim in bukovim parketom. Žrtev njene razdirajoče
sile postanejo tudi tapete, preproge, papir in podobni predmeti, da celo
kamenito ploščo more na površju razjedati. Radi hišne gobe so nastale že
dolge in drage pravde med lastniki hiš in njihovimi najemniki radi od¬
škodnine po povzročeni škodi.

Druga stran, ki nas še bolj zanima, je njena kvarnost človeškemu
zdravju. Prostor, kjer se je vselila, je brez dvoma za človeško bivališče
neprimeren in zdravju zelo škodljiv. Vprašanje pa je, ali je ta goba sama
na sebi strupena in kot taka zdravje ogrožujoča. O tem se je mnogo pisalo,
a treba je priznati, da končno veljavno to vprašanje še ni rešeno. Pri¬
zadeti ljudje resnično pogosto bolehajo, toda težko je odločiti, v koliko
gredo bolezenski znaki na račun mokrotnega stanovanja, koliko pa na

32

račun hišne gobe. V mladosti diši sicer prijetno aromatično, v starosti pa,
ko se začne njeno obsežno telo razkrajati, razširja zelo neprijeten duh
in da so prebivalci takih zaduhlih stanovanj — največkrat gre za sobe
v kleteh in podstrešjih, pa tudi neredkokrat v pritličjih — zjutraj omoti-
čavi ter jih boli glava, je zelo razumljivo. Če in v koliko vpliva skupno
bivanje s hišno gobo v istih prostorih na postanek in razvoj izvestnih
bolezni, kakor n. pr. raka, aktinomikoze itd., nimamo pozitivnih dokazov,
kakor tudi ne moremo še z gotovostjo trditi, da bi bili njeni trosi strupeni.
Toda neglede na vse to, je nujno potrebno in iz prejšnjih izvajanj jasno
razvidno, da je treba to škodljivko kar najbolj energično zatirati in sta¬
novanja, v katerih se je vgnezdila, temeljito sanirati, ako in dokler pa to
ni mogoče, bi v njih ljudje sploh ne smeli prebivati. Največjo pažnjo pa
je treba obračati že novim zgradbam in paziti strogo na kakovost grad¬
benega materijala, kakor tudi na način graditve, pri čemur pritiče velika
odgovornost stavbnemu vodji, odnosno graditelju, na kar bi se morala tudi
zakonodaja v večji meri ozirati.

Veliko se greši tudi s tem, da se pri podiranju starih, okuženih hiš,
ne skrbi za to, da bi se bolni les takoj sežgal, namesto da bi se raznašal
drugam, ali celo uporabljal za nove stavbe. Lesno gradivo mora biti ne¬
oporečno suho; kjer se v naglici zida, se jemlje trdi les, ki še ni dovolj
suh. Zdi se, da so prejšnje čase bolj uporabljali to pravilo, nego dan¬
danes. Dvigniti je tudi stanovanjsko higijeno revnega prebivalstva in ne
pripuščati, da bi se kuhalo, pralo ali spalo v istih ali nezadostno ločenih
prostorih. Vsak obstojni del človeškega stanovanja z vsemi pritiklinami
mora imeti možnost dobrega zračenja, stanovalci pa dovolj dobre volje,
da to možnost izkoristijo in prostore tudi v resnici temeljito zračijo. Bi¬
vanje v vlažni hiši je nezdravo, ker je tam vedno vlažen zrak, ki po¬
spešuje bolezni.

Hiše, ki so podkletene,  so vsaj nekoliko zavarovane pred vlago.
To velja tudi za novejše hiše, pri katerih so tla v pritličju dvignjena
nad zunanjo okolico tako, da je vmes prazna plast zraka, tako imenovana
ventilacijska plast z odprtinami na dveh nasprotnih straneh. Tam vedno
kroži čist zrak, suši tla in stene pritličja ter jih izolira od zemlje.

Če je klet pod stanovanjskimi prostori, je to v higijenskem oziru
mnogo vredno, kajti tla niso položena naravnost na zemljo, ampak je vmes
zrak, ki je slab prevodnik toplote in je poleti hladen, pozimi topel. Tla
in stene ostanejo suhe, ker oddajajo vodo zraku v kleti in se ta zrak
vedno menja.

Če bomo torej gradili novo stanovanjsko hišo, bomo zgradili pod
stanovanjskimi prostori klet. Temeljev kleti ali zidovja sploh ne smemo
postaviti v talno vodo, marveč morajo biti en meter nad njenim najvišjim
stanjem. Nadležno talno vodo odstranimo tudi s cevmi (drenažo), če polo¬
žimo okoli temelja zgoraj preluknjane cevi in vodo odpeljemo. Navadno
si pomagamo, da zgradimo temelje iz betona in položimo vanj v višini tal
tenko plast asfalta. V mnogih primerih je treba prevleči tudi še zunanjo
stran temelja z asfaltom. To je izolacija temelja.

3

33

Slika levo

Primerna
kmečka hiša
iz ljubljanske
okolice

Slika spodaj:

Domačija na
Dolenjskem

34

Kako pa bomo osušili hišo, ki jo nadleguje talna vlaga? To ne bo
lahek posel! Zemljo okoli temeljev hiše bomo odkopali in bomo temeljno
zidovje pomazali z asfaltom. To je vertikalna izolacija. Če zateka voda k
temeljem, bomo položili drenažo, kakor smo malo prej razložili. Nato bomo
izkopane rove okoli hiše zopet zasuli. Če vse to ne bo zaleglo, moramo
položiti še horizontalno izolacijo temeljev, to se pravi, izpodkopali bomo
zunanje stene hiše v višini zemlje in bomo sproti izkopano plast zalivali
z asfaltom. Namesto asfalta polagamo lahko tudi strešno lepenko, ki je
impregnirana.

Če bomo tako postopali, bomo vlago s hiše z gotovostjo odstranili.

Za obvarovanje hiše pred vlago je še potrebno, da ima hiša strešno
žlebovje in se deževnica odteka po ceveh od hiše. Hišnega zidovja tudi ne
sme zamakati gnojnica, kar se žalibog tudi pogosto dogaja.

Zunanje lice hiše  naj bo vedno v redu in čisto. Čeprav to ni
neposredno v zvezi s človekovim zdravjem, vendar kaže lepo pobeljena
hiša skrbnega in dobrega gospodarja, kakor daje snažna obleka dobro
spričevalo osebi, ki jo nosi. Zunanji omet, ki odpade, moramo nadomestiti
z novim, hišo pa zunaj redno belimo. Potrebno je, da imamo pri hiši stalno
nekaj ugašenega apna v jami, ki nam je potrebno v razne svrhe. Tudi
nekaj peska naj bo vedno nekje na kupu. Če imamo to oboje, nam ne bo
težko obnoviti zunanji omet pri hiši in pri gospodarskih poslopjih in jih
pobeliti. Na Hrvatskem imajo lepo navado, da ženske pobelijo hišo in vse
prostore za vsako Veliko noč.

Pred hišnimi vrati naj bo gladek prag iz kamna, opeke ali iz betona
in na njem naj bo leseno ali železno strgalo za očiščenje blata s čevljev.

Druga napaka leži v neprimerni razdelitvi prostorov  v hiši,
torej v napačnem tlorisu  in v nepravilni uporabi prostorov. Pogosto
najdemo prazne stranske sobe, dočim je takoimenovana „hiša“ (dnevna
soba) ponoči prenapolnjena. V tem vprašanju je Higijenski zavod izvršil
obširna raziskavanja in pripravlja objavo zelo zanimivega materijala. V
splošnem je kmečka hiša pretesna, zlasti v manjpremožnih družinah z
večjim številom družinskih članov.

Notranji prostori kmečke hiše.

Če govorimo o notranjih prostorih kmečke hiše, govorimo o našem
stanovanju. Velik del svojega življenja prebijemo v stanovanju, gotovo
najmanj polovico. Zato ni brez pomena, kakšno je to stanovanje in če
ono odgovarja vsem tistim zahtevam, od katerih je odvisen dober obstanek
našega zdravja. V stanovanju živimo v nekem umetnem podnebju, ki se v
marsičem razlikuje od prirodnega podnebja in ki ima škodljive vplive na
naše zdravje. Bolezen se v slabih stanovanjih laže širi, ker so prenapol¬
njena, ker povzročitelji bolezni ob slabem dohodu zraka, sonca, ob ne¬
zadostnem čiščenju dalje živijo, končno, ker so prebivalci pomanjkljivih
stanovanj manj odporni in zato bolj dovzetni za bolezen.

s*

35

Zahteve, ki se stavljajo na zdravo stanovanje, niso težke niti ne-
izpolnjive. Za ohranitev našega zdravja pa so tako važne, da si jih moramo
dobro zapomniti, jih moramo imeti vedno pred očmi in si moramo pri¬
zadevati, da jih izpolnimo. Stanovanje mora biti suho, prostorno,
svetlo, zračno, primerno toplo, snažno in prav urejeno.

Stanovanje bo suho,  če je hiša suha in ni vlažna. Pritlični prostori
v vlažni hiši so vedno hladni in je bivanje v njih neprijetno, čeprav so
sicer urejeni in prostorni. Če pa so k temu še majhni in temni, so naravnost
zoprni.

Model hiše z neprimernimi notranjimi prostori.

Zahtevi glede prostornosti  stanovanja je potrebno posvetiti ne¬
kaj več besed. Osnovna zahteva za vsako stanovanje so tile prostori: veža,
kuhinja, shramba za živila, dnevna soba in spalnica. Če je več otrok in so
odrasli, morajo imeti spalnico zase.

Od te osnovne zahteve za družinsko stanovanje ne moremo in ne
smemo popustiti v nobenem primeru. Slovenci smo visoko kulturni narod
in ne smemo trpeti, da še vedno bivamo kot pastirji v enem prostoru,
ampak moramo dvigniti našo stanovanjsko kulturo na stopnjo naše pro¬
svetne in gospodarske izobrazbe.

Od omenjenih prostorov ne sme manjkati niti eden! Oglejmo si jih
po vrsti.

Veža  (predsoba) je važnejši prostor kot pa splošno sodimo. Prepre¬
čuje direkten vstop od zunaj v notranje prostore, omiluje s tem večje
toplotne razlike in zadržuje deloma zanašanje pocestnega prahu in blata
v notranje prostore. Veža omogoča tudi zgradbo stopnjišča do nadstropja,
podstrešja, ali v klet v notranjosti poslopja, ker dostop v nadstropje (pod¬
strešje) ali v klet od zunaj ni primeren. Čim prostornejša je veža, tem bolj
služi svoji nalogi. Tla v veži naj bodo lesena, kajti kamnita tla za zimski
čas niso primerna.

Kuhinja  je v hiši po svojem pomenu najvažnejši prostor. Zato
mora biti prostor zase, torej niti v veži, kakor se to še pogosto vidi zlasti
na Dolenjskem in po hribih, niti ne sme služiti za bivanje, ali celo za

36

spanje. Dostop v kuhinjo naj bo skozi vežo, kar velja tudi za dvoriščna
vrata. To se pravi: kuhinja naj ima samo ena vstopna vrata, pač pa ima
lahko veža dvoje vrat: ena na cesto, druga na dvorišče.

Kuhinja naj ne bo prevelika, ker če je preveč prostorna, se le pre-
rada tam zbira vsa družina, kar pa ni v prid ne snagi prostora niti ne
pripravi živil.

Ognjišče ali štedilnik v kuhinji mora imeti dimnik, kajti prosto ognji¬
šče brez dimnika olajšuje požar in je nezdravo, spada med zapuščino dobe,
ki je za nami. Tla v kuhinji naj bodo lesena.

Slika desno:

Model nepri¬
merne kuhinje
v veži

Slika spodaj:

Nehigijenska
kuhinja v veži

37

V kuhinji je omara za kuhinjsko posodo. Obešanje posode na steno
ali postavljanje na police ni priporočljivo, ker se tam zbira prah. Stene
naj bodo prazne.

Jedilna shramba  ali špajza spada k vsaki kuhinji. Njena pro¬
stornina ni tako važna in se ravna pač po zalogi in premoženjskih raz¬
merah v hiši. V skrajnem primeru, če je ni, se da nadomestiti z večjo
omaro, ki jo postavimo v veži ali v kuhinji.

Dnevno sobo  imenovano tudi „hišo“ ali „izbo“ imamo skoraj po
vseh slovenskih hišah. V tej sobi se shajamo domači pri jedi, pri počitku,
na razgovor o delu preko dneva, na kramljanje in čitanje ob večerih, de¬
ževnih dneh, ob praznikih in nedeljah, tukaj sprejemamo sosede in goste.

Z ozirom na to obširno nalogo mora biti dnevna soba največji prostor
v hiši, in mora biti najbolj prostorna. Dostopna naj bo iz veže pri naj¬
bližjih vratih. Iz istega razloga pa še iz drugih ni pravilno, če so v dnevni
sobi tudi postelje in služi istočasno za spalnico. Nikdar ne bo soba, v kateri
jemo in bivamo v njej preko dneva tako zračna, kakor jo potrebujemo za
spanje, zlasti pozimi ne. Le v skrajnem primeru in pri številni družini
smemo v dnevno sobo postaviti tudi eno postelj.

V dnevni sobi ni drugega pohištva kakor miza, klopi in stoli. Pač pa
zavzema tam precej prostora naša kmečka peč.  Ta predstavlja po¬
glavje za sebe in se moramo pri njej malo pomuditi. Njene odlike so v

Dnevna soba v kmečki hiši.

38

lepi zunanjosti, trajnosti in veliki izdatnosti in v nesrečo tudi v njeni
vsestranski uporabljivosti. Ta zadnja njena posebnost in odlika je hkrati
vzrok kvarnega vpliva kmečke peči na zdravje stanovalcev. Kmečko peč
z njenim zapečkom rabimo za divan, za postelj, za sušilnico sadja in perila,
za igrišče otrok, za pasje in mačje ležišče, za garderobo in še za drugo
splošno rabo. Z ozirom na to obsežno zaposlitev je kmečka peč prilika
za okuževanje in onečiščenje zraka v sobi in za medsebojno okužitev.

Druga napaka kmečke peči je njena velikost, ki ni v nikakem raz¬
merju z velikostjo sobe. Danes nam je znano, da mora odgovarjati določeni
prostornini sobe določena velikost (obširnost) peči, to se pravi, v majhno
sobo postavimo majhno peč, v večjo sobo pa večjo peč, vse v razmerju
eno k drugemu. Pri nas pa daje velika kmečka peč mnogo preveč toplote,
soba je preveč segreta, ravnotako ljudje v njej. Pri naglem prehodu v
hladen zunanji zrak nastajajo prehlajen ja. Velika peč zavzema tudi preveč
prostora in je v napoto posebno poleti. Ako jo rabimo za peko kruha, nam
je poleti v nadlego in tudi pozimi težko prenašamo visoko toploto.

V dnevni sobi bomo postavili manjšo kmečko peč, odgovarjajočo po
velikosti prostornini sobe, in pa tako, da nima ležišča niti zapečka niti
obešalnikov. Le klop okoli peči naj še ostane. Stene naj ne bodo preveč
obložene s slikami, par slik pa sobo oživlja.

Spalnica  (čumnata) nam služi za počitek in za spanje in je to
pravzaprav prostor, kjer prebijemo najdalje časa. Pohištvo v spalnici se-
sestoji iz postelj za starše, iz postelj za nedorasle otroke in iz ene ali
dveh omar. Skrinja, umivalnik ali kaj podobnega zaključuje večji in¬
ventar. Za odejo so najprimernejše prešite tenke pernice, dočim navadno
debele pernice niso zdrave. Vsaka postelja mora imeti spodnjo in zgornjo
rjuho. Vzglavje naj bo nizko in ne premehko.

Za odrasle otroke ni priporočljivo, da spijo v skupni spalnici in je
zanje potrebna ločena spalnica, kajti zrak v prenapolnjeni spalnici se
pokvari tekom par ur spanja, postane slab, napolnjen z ogljikovo kislino
in z izparinami telesa. Če n. pr. pridemo zjutraj iz svežega zraka v tako
prenapolnjeno spalnico, udari v nas tak izkvarjen zrak ter nas že na pragu
ustavi. Brž hitimo odpirat okna in vrata. Pa tudi vzgojni razlogi so, ki
nam narekujejo ločene spalnice za odrasle otroke.

Vsi prostori v hiši naj bodo svetli.  Zato morajo biti okna primerno
velika. V tem oziru je v zadnjih letih že mnogo izboljšanega, v marsikateri
kmečki hiši so dvignili strop, da so prostori višji, so vrgli ven stara
majhna okenca in so vzidali nova večja, ki imajo zgoraj manjša okenska
krila za zračenje. V okna ne postavljamo večjih cvetlic in pred okna ne
bomo obešali zastorov, ki bi ovirali dostop svetlobi v sobo. Okno naj ima
le nočno zaveso in zgornji zastor v olepšanje.

Temni in mračni prostori niso prijazni. Zakrivajo nesnago in nered,
ki jo svetloba razgali, da bode v oči. Skozi velika in prazna okna sijejo
v sobo sončni žarki, ki imajo zdravilno moč in uničujejo bacile, ki so v
sobah v zraku in na tleh. Čim več sonca in svetlobe bo prišlo v sobo, tem
bolj zdravo bo bivanje v njej.

39

Dnevna soba in spalnica (neprimerno).

Okna v vseh prostorih vsak dan zjutraj odpremo in jih imamo od¬
prta ob toplem letnem času ves dan, pozimi pa dokler se ni peč segrela,
v spalnicah, če jih ne kurimo, pa vsaj eno uro. Prijetno je spati, dokler
ni zunaj hud mraz, ob odprtem oknu!

Ni mogoče na tem mestu podrobneje razpravljati še o mnogih drugih
bolj ali manj važnih napakah, n. pr. o nezadostnem naravnem osvetljenju
prostorov itd., ker spada to že v posebno razpravo. Že iz opisanega pa je
razvidno, da je pospeševanje ureditve zdravega bivanja
aktualen objekt asanacije podeželja. V tem pogledu je potrebna vse¬
stranska javna in zasebna delavnost. Javna v tem smislu, da predpiše in
nadzira sem spadajoče pogoje pri vseh novih zgradbah, da ustanavlja in
podpira posebne zadruge za ureditev domov ja. Zasebno delavnost moramo
podžigati s proučevanjem, z oprostitvami davščin pri preurejavanju itd.

Problem asanacije podeželja sega tako globoko v življenje ljudstva,
v njegov razvoj in napredek, da zasluži najgloblji študij, vsestransko de¬
lavnost in najučinkovitejšo javno pomoč.

Težko če in obseg zdravstvenega dela na vasi.

Delo pri zdravstveni zaščiti na vasi zadeva pogosto na težkoče, ki
se jim ni lahko izogniti in ki so zato resna zapreka pri organiziranju te
zaščite. Nekatere od njih lahko odpravimo v dobi ene generacije, dočim
je pri drugih to popolnoma nemogoče. Pri urejevanju zdravstvene službe

40

moramo to upoštevati, če naj dosežemo uspehe, ki bodo v soglasju z
našimi izdatki in s porabljeno energijo.

Težkoče, s katerimi se mora bojevati zdravstvena zaščita v vasi, ležijo
deloma v zemljepisnem, deloma v gospodarskem položaju vasi, dalje v
posebnih lastnostih vaškega prebivalstva, kakor tudi v okolnostih, v koliko
je zdravniški stan v zvezi z vasjo.

Pod zemljepisnim položajem razumemo oddaljenost od prometnih zvez,
od političnih in gospodarskih središč, kakor tudi tip naselbine, v kolikor
je namreč krajevno združena ali raztresena. Vse to je odločilno za način
zdravstvene zaščite. Če se tu našteti činitelji pojavijo po svojem nega¬
tivnem vplivu, to je velika oddaljenost od prometnih zvez, od važnih
središč in če je naselbina raztresena, potem sploh ni mogoče izvesti zdrav¬
stvene zaščite v obsegu kakor bi se morala, ali pa jo je mogoče izvesti
z mnogo večjimi stroški, ki jih pa vsa sama ne premore.

Druga skupina činiteljev, ki otežkočajo izvajanja zaščite je gospo¬
darskega značaja.

Poedina vas, tudi če je po številu prebivalstva večja, predstavlja
sorazmerno skromno gospodarsko in davčno moč. Zato more izdajati so¬
razmerno zelo malo za izvajanje zdravstvene zaščite, pa naj bodo potrebe
še tako velike. Treba je vzeti drugje in si z drugimi sredstvi preskrbeti
zdravstveno zaščito. Če je dežela po večini kmečkega tipa, nastaja vpra¬
šanje odkod vzeti sredstva, s katerimi naj začnemo sistematično delo
soeialno-medicinske zaščite vasi. V takem primeru moramo iskati posebnih
potov, da bomo mogli najbolj primerno in ekonomično organizirati zdrav¬
stveno zaščito vasi.

Nadaljna težava leži v posebnih psihičnih in osebnih lastnostih kmet¬
skega prebivalstva, kakor tudi v njegovi podpovprečni izobrazbi.

Znana lastnost kmeta je njegova konservativnost in nezaupanje do
novih stvari. Čeprav ga je ta lastnost rešila že v mnogih primerih, učinkuje
ona vendar nepovoljno na izvajanje zdravstvenih ukrepov. Ta konserva¬
tivnost nasprotuje zelo pogosto preizkušenim in uspešnim ukrepom za
zaščito zdravja.

Vzrok nezaupanja leži največkrat v slabih izkušnjah z novotarijami,
a tudi v pomanjkanju zdravstvene izobrazbe, ki je posledica splošne
zaostalosti. Tudi nezaupanje moramo zato gledati kot resno zapreko, ka¬
dar želimo organizirati zdravstveno službo v vasi. Naš kmet še prav
posebno rad preračuna vsako početje na sedanjost, v kateri mu mora vreči
gotov denar. Manj uvideven je, če gre za skupno delo, posebno če mu ne
obrodi hipnih sadov, ampak mu jih obeta komaj za starost ali celo le
potomcem.

Zato morajo tudi sanacijska dela v občinah prebroditi vselej kopico
ovir in težkoč. Tem bolj zato, ker so sadovi tega dela prav posebne vrste
in oblike.

Navesti moramo še eno zapreko, ki je v primeru z dosedaj naštetimi
manj važna, vendar pa igra danes še veliko vlogo. Zdravniški stan je
namreč zavzel proti vasi posebno stališče. Zdravnik se brani iti v službo

41

na deželo. Posebno velja to za sposobnega zdravnika, tako, da pogosto
ostane v vasi samo oni, ki v mestu ni mogel dobiti službe, ali je v kon¬
kurenci z drugimi bil manj sposoben, ali oni, ki smatra bivanje v vasi za
provizorično fazo svoje kariere. Seveda so tudi izjeme.

Ne moremo si misliti zdravstvene zaščite vasi, ako ona ni vezana z
asanacijo kmetove okolice v najširšem smislu te besede, ker je znano, da
ta okolica predstavlja pogosto izvir zdravstvenih neprilik. A vse se naslanja
na podvig življenskega standarda in izboljšanja gospodarskega stanja
kmeta. Obstojati mora torej ozka zveza med organizirano zdravstveno za¬
ščito na vasi in med organiziranim gospodarstvom.

Asanacija kmetove okolice obsega zidanje zdravih hiš in stanovanj,
preskrbo dobre vode in pravilni odtok slabe vode, odstranjevanje od¬
padkov v prostore, urejene po higijenskih predpisih, gnojišča in smetišča,
pravilni razpored in primerni načrt pri zidanju gospodarskih poslopij, ki
sestavljajo celoto kmečkega gospodarstva, kakor hlev, svinjak, kokošnjak,
greznica, itd. Semkaj spada na pr. razdelitev zemlje za polja in gospo¬
darska poslopja. Tukaj zopet vidimo zvezo s poljedelstvom, ker je obstoj
takih poslopij z vidika dobrega gospodarstva potreben. Zato asanacija takih
zgradb očividno dviga gospodarsko stanje kmeta, dviga pa tudi njegov
življenski standard in zdravstveno stanje. Vse te mere in taka dela so
strogo individualne, različne v posameznih krajih in zavisijo od tipa vasi,
njene zemljepisne lege, načina poljedelstva in imovinskega stanja, kra¬
jevne prosvete vobče itd.

Zdravstveno skrbstvo za stanovanje je seveda uzakonjeno po vseh
državah. V kolikor so kje zakonski predpisi strožji in modernejši, v toliko
so higijenske stanovanjske prilike ugodnejše.

Kako je preskrbljeno za zakonsko zdravstveno zaščito
stanovanj  pri nas?

Državni okvirni občinski zakon z dne 5. marca 1862 avstr. drž. za¬
konik 18 odd. V čl. 9 je dal občini pravico in dolžnost izvajanja stavbne
in požarne policije v lastnem delokrogu. Ta zakon je dal deželnim samo¬
upravam nalogo urediti stavbno policijo s posebnimi stavbnimi zakoni.
Državna uprava pa si pridržuje pravico nadzorstva.

Nekaj več predpisov obseza avstrijski državni sanitetni zakon z dne
30. aprila 1870 drž. zakonik št. 68, ki v § 3 tudi prideljuje zdravstveno
policijsko službo občin v lastni delokrog. Ta obsega: izvajanje zdravstveno
policijskih predpisov za ceste, pota, trge, javne prostore, stanovanja, ka¬
nale, greznice, tekoče in stoječe vode, pitno vodo in vodo za rabo, živila
(ogled živine in mesa), posodo, javna kopališča.

Podrobneje razlagajo ta predpis deželni občinski zakoni, ki pa imajo
vsi glede stavb slabe predpise.

Zdravstveni zakonski predpisi za zaščito stanovanj so — kakor vi¬
dimo — deloma popolnoma nezadostni, deloma pa preslabi in presplošni.
Vse podrobne predpise in ti so najvažnejši — pa prepuščajo zdravstveni
zakoni stavbnim redom. Zato so za presojanje obstoječih predpisov za
zdravstveno oskrbo stanovanj merodajni predvsem stavbni redi, kajti po

42

njih se grade vse stavbe. Stavbni redi so predpisani s posebnimi zakoni,
deželnimi ter so za mesta drugi in drugi za podeželje.

Vsi veljavni stavbni redi dopuščajo gradnjo najmanjših stanovanj,
ne da bi določili minimalno kvadraturo tal ali kubaturo prostora, zahtevajo
le eno sobo in kuhinjo. Ne najdemo nikakega predpisa o razsvetljavi, legi
oken in njih velikosti z ozirom na površino tal. Dovoljena so kletna sta¬
novanja in seveda tudi podstrešna. Minimalni odstotek za dvorišče in vrt,
ki je določen na 15% je mnogo premajhen: Hiša 10 m dolga in istotako
široka naj bi imela le 15 m 2  dvorišča in vrta! Skoraj smešni so predpisi za
dvorišča z vrhno svetlobo, ki poleg tega še dovoljujejo olajšave. Neza¬
dostni so tudi predpisi za vodnjake. V stavbnem redu ni govora o kaki
izolaciji temeljev, o zadostni izsušitvi zidovja, o eventuelni naknadni asa-
naciji že obstoječih stanovanj.

Povsem umevno je, da je stavbni red za deželo še v mnogo večji meri
aterilnejši nego za mesto. Stavbni red za deželo Kranjsko, je bil izdan z
zakonom z dne 25. oktobra 1875. Že letnica sama pove, da stavbni red
trkrat izdan ne more več odgovarjati potrebam časa in se mora umakniti
drugemu modernejšemu. Stavbni red za deželo Kranjsko ne predpisuje
obligatne udeležbe zdravnika pri komisiji za izdajo stavbnega dovoljenja,
marveč predvideva njegovo navzočnost le pri slučajih, če gre za „posebno
izrazite zdravstvene ozire". V praksi pa se zdravniki h komisijonelni raz¬
pravi sploh nikdar ne kličejo. Predvideva tudi v določenih slučajih opro¬
stitev stavbnega naznanila, tako, da se mora začeti in izvršiti stavbo brez
vseh nadaljnih formalnosti. Stavbna oblast je občina.

Stavbni red torej ne daje jamstva za zaščito ljudskega zdravja pred
škodljivimi vplivi slabega stanovanja. Popolnoma napačno je stališče stavb¬
nega reda, s katerim se za stavbe po vaseh in trgih dajejo velike olajšave
od že itak nezadostnih predpisov. Dovoljene so n. pr. lesene stavbe in
stavbe iz ilovice, z višino stanovanj dva in pol metra. Predpis, da morajo
okna stanovanj obdržati razmerje primerno sobni višini, tudi ni pravilen,
ker se mora razmerje nanašati na sobna tla. Seveda so tudi vsi drugi pred¬
pisi, kolikor jih stavbni red obsega, pomanjkljivi. Tudi tu velja vse, kar
je povedano pri stavbnem redu za mesto, kajti glede higijenskih zahtev
ni delati razlike med glavnim mestom in deželo: povsod je enaka potreba.
Statistika jasno govori in nam pove, da je jetike po deželi več nego v mestu
in istotako je tudi z ostalimi nalezljivimi boleznimi. Koliko so vredni pred¬
pisi stavbnega reda, vidimo iz člena, ki govori o vodnjakih in pravi: da
„mora vsak posestnik obstoječi hišni vodnjak ali stabilno pokriti ali obdati
s solidnim 8 dm visokim obodom", kakor da je to že vse!

Torej sedanji stavbni red nam ne daje zadostne ali celo nikake opore
za izboljšanje dosedanjega načina gradbe. On nam ne daje tudi ne možnosti
odprave najrazličnejših prestopkov proti lastnim predpisom, ki nastajajo
na ta način, da se oni ne vpoštevajo, ker jih poklicani činitelji ali ne
poznajo ali pa v pomanjkanju potrebne kontrole ne izvrše. Ko je enkrat
zdano po laiški komisiji naselitveno in uporabno dovoljenje za nehi¬
giensko stavbo, tedaj nima oblast nikake moči več zagrešeno popraviti. Iz

43

skrajno nezadostnega stavbnega reda in iz neizpolnjevanja njegovih pred¬
pisov izvirajo današnje kričeče stanovanjske razmere, katere odpraviti je
naša poglavitna dolžnost.

.Nikakor ni zadosti, da se vse zahteve izpolnjuje recimo le ob zgradbi
nove stavbe, marveč je k temu še potrebno, da se tako urejeno stanovanje
in tako zgrajena stanovanjska hiša v zahtevanem stanovanju tudi vzdržuje!

Ravno tako potrebno, kot revizija zdravstvenih predpisov stavbnega
reda v smislu zgoraj označenih točk pa je vpeljava stanovanjskega nad¬
zorstva. Kaj pomaga, če je stanovanjska hiša ob zgradbi odgovarjala pred¬
pisom stavbnega reda, če pa se potem stanovanja zanemarjajo in prenapol-
njujejo, ne čistijo, ne belijo, sploh ne vzdržujejo! Tudi ni še dosežen
cilj, ako n. pr. ima stanovanje res dve sobi in kuhinjo, pa šteje družina
10 članov, ali pa odda eno sobo podnajemniku, ali pa vporablja za spalno
sobo le eno, druga pa stoji prazna n. pr. za salon. Stanovanjsko nadzorstvo
naj se vpelje z zakonom, upravno pa naj se priključi na zdravstveni re¬
ferat pri okrajnih političnih upravah ali mestnih magistratih. Kot organi
tega nadzorstva morejo poslovati lajiki-zvaničniki ali uradniki izučeni n.
pr. v posebni šoli za zdravstvene pomočnike za stanovanjske nadzornike.

Z revizijo stavbnega reda in izvrševanjem stanovanjskega nadzorstva
bo doseženo, da novograjene stanovanjske hiše odpadejo kot faktor obo¬
levanja ljudi. Toda ostanejo še vse stare gradnje ali bolje one, ki so bile
grajene do revizije stavbnega reda. Stanovanjska zdravstvena zaščita mora
obseči tudi te in sicer s programom, ki predstavlja minimum higijenskih
zahtev. Stavbnemu redu je treba priključiti določbo, da se v slučajih, kjer
stanovanje resno ogroža zdravje prebivalcev, odredi evakuacija in prisilna
asanacija stanovanja. Za taka stanovanja naj se označijo vsa zasilna sta¬
novanja v stavbah, ki niso bile določene v stanovanjske svrhe, vsa kletna
stanovanja, pritlična stanovanja ob ozkih ulicah, vlažna stanovanja, sta¬
novanja z enim samim prostorom ali skupno kubaturo manjšo nego 48 m 3 .
Enako naj ima stavbni red določbo, kjer predvideva zgradbo stranišč,
nepropustnih greznic, gnojišč, smetišč in dobavo zdrave pitne vode pri vseh
že obstoječih hišah, v naselbinah z več nego 3000 prebivalcev pa kana¬
lizacijo. Stanovanjsko nadzorstvo obseže tudi vse dosedanje stanovanjske
hiše s potrebnimi določbami za vzdrževanje snage, proti prenapolnjevanju
itd. V to svrho mora naložiti stanovanjsko nadzorstvo kataster vseh sta¬
novanjskih hiš, kakor je to že izpeljano po mnogih mestih v Angliji in
Franciji (n. pr. Lyon, Nice, Montpellier, Casier sanitaire des immeubles)
in mora ta kataster stalno voditi. Podoben kataster higijenskih razmer
stanovanjskih hiš se nalaga že v Higijenskem zavodu pri popisovanju vasi.

Na temelju zgoraj popisanih nepopolnosti sedanjega stanja stavbnih
predpisov in na temelju razmotrivanj o popolnejši obliki teh predpisov,
pridemo do zaključka, da je treba skrbeti, da se novo se razširjajoče
stavbno gibanje spravi v tir higijenskih predpisov za stanovanja. Ker se
na podlagi zastarelih predpisov danes še mnogo gradi, je odpomoč nujna.

Zato je treba:

1.) revidirati stavbne rede

44

a) z ozirom na novogradnje, pre- in dogradnje,

b) z ozirom na že obstoječe stanovanjske stavbe.

2.) naložiti zdravstveni kataster stanovanjskih hiš in uvesti nadzorstvo
stanovanj.

Zakon o podpori za asanacijo vasi z dne 10. I. 1930 določa dajanje
brezobrestnih posojil iz drž. sanitetnega fonda za gradnjo malih vaških
vodovodov, cistern, vodnjakov, kanalizacij, ljudskih kopališč, vzornih kmet¬
skih hiš in izvajanje še drugih del za pospeševanje higijene na kmetih.
Žal so ostali lepi nameni zakonodavcev neizpolnjeni, ker niso bila dana na
razpolago zadostna sredstva za dajanje posojil. Za Slovenijo je bilo odo¬
breno posojilo v višini din 1,000.000’—, ki je bilo v kratkem oddano.
Potrebno bi bilo odobriti nova posojila v večjih zneskih.

Namen asanacije pa je lahko tudi zunanji n. pr. želje po kulturnem
napredovanju, po olepšavi. Med drugimi so namen asanacije lahko tudi
tujskoprometni oziri.

Tujski promet je važen vir dohodkov za vsako deželo, ki zna tujski
promet gojiti. Nikakor ne zadoščajo naravne krasote pokrajine ali zgodovin¬
ski spomeniki ali posebna ugodnost podnebja. Žalibog nas o tem prepričujejo
naše dosedanje izkušnje. Tudi slikarju-umetniku je treba kaj več kot na¬
ravni talent! Naravne krasote, zdravilnost podnebja, zgodovinski in kul¬
turni objekti, to so zunanji pogoji tujskega prometa. Ta pa ima tudi še
druge zunanje pogoje in sicer: udobnost potovanja in bivanja, distrakcije,
zmernost v cenah, varnost za ohranitev zdravja in življenja in še druge.
Ti drugi pogoji niso nič manj važni kot prvi, da celo odločilnejši so v
konkurenci številnih krajev z naravnimi krasotami in drugimi notranjimi
momenti tujskega prometa. Pri povprečnem današnjem izletniku, letovi¬
ščarju, tujcu odločujejo zunanji zgoraj našteti momenti, on hoče higijene,
čistote, zmerne cene, distrakcije itd. na kratko vsega onega, kar morajo
tujsko-prometni kraji nuditi in prispevati iz sebe, ne glede na to, kar jim
je dal Bog. Od higijene tujsko-prometnega kraja zavisi 90% tujskega
prometa.

Gros današnjega tujskega prometa tvorijo domači izletniki in leto¬
viščarji tujci in domačini, manjši del pa tvorijo potovalci, tujci in domačini
ter božjepotniki domačini. Ta okolnost nam odgovarja na vprašanje, kaj je
gonilna sila današnjega v toliki meri povečanega tujskega prometa. Klic
ven v naravo v vsakem letnem času, želja po soncu, vodi, po okrepitvi
telesa s plavanjem, smučanjem, turistiko itd., želja po umirjenju pre¬
obloženih živcev, po odpočitku in po pridobitvi nove energije za novo
delo, to so v pretežni večini gonilni činitelji tujskega prometa.

Tujski promet rezultira torej iz bistva novodobne miselnosti, ki ima
svoje korenine v težnji po samoohranitvi, želji po zdravem življenju, ob¬
seženem, predpisanem in urejenem po principih in naukih higijene. Iz te
ugotovitve sledi, da tujski promet kot higijensko sredstvo in mera obstoji
in se razvija le, ako so pogoji zanj v skladu s higijenskimi predpisi.

45

Zgornja izvajanja nam torej dokazujejo, da je zahteva po higijenski
ureditvi tujsko prometnih krajev upravičena in v bistveni zvezi s tujskim
prometom samim.

Katere so najvažnejše higijenske zahteve, ki morajo biti izpolnjene v
vsakem tujsko prometnem kraju?

V kraju naj ne bo nalezljivih bolezni, zlasti ne črevesnih nalezljivih
bolezni (griža, tifus), otroških nalezljivih bolezni in jetike. Za slučaj, da
se kak posamezni slučaj vendarle pojavi, mora biti preskrbljeno, da se ga
iz kraja hitro odstrani in uvede vse druge varnostne ukrepe. V preventivne
svrhe črevesnih nalezljivih bolezni naj ima kraj vodovod z zdravo pitno
vodo v zadostni množini in speljano v hiše ter kanalizacijo za vse tekoče
odpadke in padavine. Kanalizacija naj bo izpeljana v reko za dotičnim
krajem. Ako so v kraju gospodarska poslopja z živino, morajo biti tudi
dvorišča in hlevi kanalizirani, gnojišča z gnojnimi jamami betonirana in
pokrita ter v primerni razdalji od stanovanjskih hiš. V vsakem tujsko-
prometnem kraju je tudi potrebno več javnih stranišč. Javna stranišča se
dajo prav dobro kombinirati s trafiko ali prodajo ženskih ročnih del, da ne
predstavljajo prevelikega bremena za občino. Biti morajo vedno snažno
vzdrževana, zabranjeno mora biti razvijanje smrdljivih plinov. V obrambi
proti črevesnim nalezljivim boleznim je posvetiti posebno pozornost uni¬
čevanju mrčesa, zlasti muh. Omeniti je še en moment, ki pospešuje lahko
prenašanje črevesnih nalezljivih bolezni, to je okuževanje živil po bacilo-
noscih. Zato mora biti v tujsko-prometnih krajih vpeljana občinska kontrola
živil po zakonu o nadzorstvu nad živili, predvsem v kolikor se tiče snage pri
izdelovanju in razpečavanju živil. Prodajalnice (mesarije, pekarije, delika¬
tesne trgovine, trgovine s sadjem itd.) naj bodo urejene po higijenskih pred¬
pisih, vedno snažne in če le mogoče nameščene v poslopju. Stojnice, cestne
prodaje itd. naj se kolikor mogoče odpravijo, zanje naj se zgradi na stalnem
prostoru pokrita tržnica, ki naj ima vodovod in naj bo kanalizirana. Pre¬
pove naj se otipavanje živil in naroči naj se pokrivanje živil proti prahu
in mrčesu. Organizirati je tudi dobavo zadostne množine sveže hrane (ze¬
lenjave, sadja itd.) kakor tudi neoporečnega, če mogoče prednostnega
mleka in vse to tudi postaviti pod tržno nadzorstvo, ki ga naj vrši občinski
zdravnik z vsakdanjim pregledovanjem.

Le ako bo vsemu temu zadoščeno, je podana varnost očuvanja tujsko-
prometnega kraja od črevesnih nalezljivih bolezni.

Od ostalih javno zdravstvenih zahtev v tujsko-prometnih krajih sili
vprašanje oskrbovanja cest v ospredje. Regulacija cest, ureditev cestnih
jarkov in hodnikov za pešce ne zahtevajo posebnih pojasnil. Posebne
pazljivosti zahteva čiščenje ulic. Ulice se smejo pometati le ob zgodnjem
jutranjem času, neobhodno pa je potrebno, da se vsaj dvakrat na dan
škrope, zato mora imeti vsak tujsko-prometni kraj svoj škropilni voz.

Primerno je, če skrbi tujsko-prometni kraj tudi za nasade z igrišči
za otroke.

Javno letno kopališče v jezeru, ob reki, potoku ali v umetnem ba¬
zenu je nadaljna zahteva letoviščarjev. Tu so nekateri tujskoprometni

46

kraji tudi uvideli in si zgradili moderna letna kopališča, ki se dajo pozimi
uporabljati tudi za drsališča. Kopališče naj ima vedno brezhibno vodo in
zadostno število stranišč in pisoarjev, da jih kopalci brez komplikacij
lahko uporabljajo. Kajti pogosto se dogaja, kar sem z analizami stoječe
kopalne vode nekega našega največjega sezonskega kopališča, ki nima pi¬
soarjev, ugotovil, da se kopalna voda v veliki meri onesnažuje.

Ker so se v zadnjem času začele razvijati tudi zimske sezone in se
vse češče dogaja, da uporabljajo mnogi svoje dopuste v zimskem času, je
potrebno, da začno misliti tujsko-prometni kraji, ki imajo odgovarjajočo
zimo tudi za zimsko-sportne naprave, na umetna drsališča, sankališča, ure¬
ditev smuških vežbališč in skakalnic. Čudno luč pa meče na mentaliteto
domačinov našega največjega letovišča, če se čita v časopisju javen poziv
oblastem, da naj prepovedo smučanje po ulicah, kot se je to nedavno
godilo.

Razen odprtih letnih kopališč potrebuje tujsko-prometni kraj tudi
zaprtega čistilnega kopališča s toplo vodo za goste in za domačine. Daleč
smo sicer od uresničitve te zahteve, vendar je povsem naravno, in jo bo
treba forsirati. Ako se grade čistilna kopališča po vaseh in so se tam dobro
obnesla, je vendar potreba po njih v tujsko-prometnih krajih še večja.

Življenje v tujsko-prometnem kraju se v pretežni večini odigrava
okoli hotelov, gostilen, penzijonov ter drugih krajev, kjer išče tujec leto¬
viščar ali izletnik primerne hrane in ugodnega prenočišča. Baš od tega,
kakšno je in kako se mu nudi, v veliki meri zavisi njegovo mnenje in
kritika tujsko-prometnega kraja. Stanovanje in hrana odločata v veliki
meri, ali se bo drugo leto vrnil v tisti kraj in ali bo bivanje tam tudi
drugim priporočal. Lega teh zgradb naj bo kolikor mogoče ugodna in
idealna. Poslopja naj bodo zavarovana pred velikim cestnim prometom.
Zelo primeren je nasad ali vrt okoli poslopja.

Poslopje naj bo suho, če mogoče podkleteno in tla pritličja nekoliko
višje od zunanje okolice. Sobe za tujce naj bodo oddeljene od ostalih pro¬
storov in obrnjene k solnčnim stranem. Ako so pod tujskimi sobami go¬
stilniški prostori, naj bo stopnišče s posebnimi vrati zaprto. Vse tujske sobe
naj bodo kurljive, dobro osvetljene in preprosto opremljene brez kakršne¬
koli navleke. V vsakem nadstropju naj bo stranišče s predprostorom, ki
se da zračiti ven in ne na hodnik. Pleskanje sob in ostalih prostorov naj
se redno obnavlja. Pazi naj se tudi na pojav mrčesa (bolh in stenic) v
spalnicah. Tujske sobe naj imajo tudi zastore za zasenčenje, zavese pred
okni so pa nepotrebne. Če ne more biti že v vsaki sobi, naj bo vsaj na
vsakem hodniku in v stranišču školjka s pitno vodo. Večji obrati naj imajo
tudi eno ali več kopalnih kadi.

Kuhinji, kjer se pripravlja hrana, je posvetiti pažnjo. Kuhinja
mora biti dovolj prostorna in svetla in vedno snažno pleskana, če mogoče
tudi z oljnato barvo. Poleg kuhinje naj bo svetla, prostorna jedilna shramba,
v kateri so vsa živila pokrita ali zaprta. Pipa s pitno vodo v kuhinji spada
k primitivnim zahtevam higijene. Stene v kuhinji naj bodo prazne in naj
se ne razstavlja nanje posoda, ki spada v omare. Snažna kuhinja priča,

47

da bo tudi jed iz take kuhinje čista. Paziti je na to, da se muham zabrani
pristop v kuhinjo. Okno naj bo zamreženo z gosto mrežo, pogosto je me¬
njati tudi muholovke. Tla in pohištvo naj bo vedno pomito. Istotako je
paziti, da je kuhinjska posoda in jedilno orodje čisto.

V pomanjkanju jedilne shrambe se marsikje spravljajo živila v kleti.
V tem slučaju mora biti klet svetla in suha, mora imeti betonski tlak ali
lesena tla in mora biti zavarovana proti golazni in mrčesu.

Tudi gostilniške sobe in obednice morajo biti večkrat sveže slikane,
stene in pohištvo čedno pleskano, tla vedno umita. V obednici naj se isto¬
tako pazi na odstranjevanje muh in na primerno zračenje. Priporoča se
na hodniku, kjer je obednica ali v obednici sami namestiti umivalno
školjko s tekočo vodo, da si gostje lahko umijejo roke predno se vsedejo
k jedi. Mize naj bodo pogrnjene z belimi in vedno čistimi prti. Ob poletju
se priporoča prenesti obednice v odprte verande ali na vrt, kjer ni toliko
sopare in hrana bolj tekne.

Mimogrede bodi omenjeno še glede jedi same. Hrana naj bo tečna,
dobro pripravljena in okusno servirana. Gost bo izgubil apetit na še tako
izborno juho, če bo videl na krožniku serviran istočasno tudi celi palec
natakarice. Zato naj se za serviranje vedno uporabljajo lesene ali ploče¬
vinaste servirne plošče, posoda in orodje pa naj se vedno prijemlje le s
servijetami. Gostom naj se servijet iz blaga ne daje, tudi če so stalni gostje,
razven če oni tega izrecno ne zahtevajo, priporočajo se mnogo bolj dosti
veliki papirnati prtički, ki se jih lahko po uporabi sežge.

Postrežba naj bo vedno brezpogojno snažna. Sobarica, dekla ali hlapec,
kuharica, gospodinja, natakarica itd. vse od prve do zadnje osebe postrežbe
naj bo snažno oblečeno in obuto, počesano in umito. Najprimernejša je
enostavna svetla platnena obleka z belim predpasnikom in čepico. Okopano
telo, čiste roke, ostriženi nohti, očiščeni zobje in izplaknjena usta je naj¬
manj, kar se mora od vsakega od njih zahtevati.

Osobje, zaposleno v kuhinji, mora brezpogojno imeti vse lase pokrite
in ne sme biti videti nikakih kodrov izpod čepic. Vstop tujim osebam in
gostom v kuhinjo naj bo zabranjen.

Ta dozdaj v kratkih obrisih popisana ureditev tujsko-prometnih krajev
je pri nas malokje dosežena, čeprav je brez dvoma izpeljiva, kakor nam
pričajo razmere v drugih tujsko-prometnih krajih. Niti eden naših večjih
turističnih centrov nima kanalizacije, le nekaj jih ima vodovode, ki so pa
tudi pomanjkljivi in bi bili nezadostni, če bi se uvedla izplakovalna kana¬
lizacija. Regulacija ni izvršena, ceste niso urejene, javno zdravstvenih
naprav ni, bolezni se posveča premalo pozornosti, hoteli, gostilne in pre¬
nočišča so neki provizorij, zasilno urejen in glede snage v njih bi se tudi
dalo marsikaj povedati, zlasti o rojih muh po kuhinjah in obednicah.

Za asanacijo tujsko-prometnih krajev je predvsem potrebno sestaviti
delovni program. Določitev tujsko-prometnih krajev je prvi posel. Nato bi
sledila ugotovitev in popis pomanjkljivosti in nedostatkov v posameznih
krajih, nakar bi se sestavil program asanacije. Delo bi se razdelilo v po-

48

samezne interesne sfere in bi se zagotovila zunanja pomoč. Določilo bi se
etape za izvršitev vsega programa in bi se takoj pristopilo k izvrševanju
prve etape, ki obsega najnujneša dela.

Za načrtno splošno asanacijo je potrebna organizacija prostovoljnih
delavcev razmrežena po celi deželi in do zadnje hiše. Taka organizacija naj
prevzame v svoj delokrog po svojih društvih in članih izvrševanje asa-
nacij. To ni nikakšna originalna zahteva ali predlog. Saj poznamo pri
drugih narodih prosvetna društva in zadruge s takim programom. V naši
državi, kot sem že omenil vrši tako delo v Hercegovini mostarska so¬
kolska župa in tudi Zveza zdravstvenih zadrug je prevzela asanacije pri
članih v svoj program.

Kakšno važnost aktivnega udejstvovanja nudijo različna kulturna
društva danes? Igra, petje, godba, telovadba, drugi nastopi in odborniško
mesto nudi aktivno udejstvovanje, udeležba pri raznih prireditvah pa¬
sivno udejstvovanje. V nekaterih društvih je vpeljano tudi še socijalno
delo. V nobenem društvu pa zaposlenost članstva z društvenim delom ni
tolikšna, da bi ne moglo prevzeti tega novega dela, posebno še, ker malokje
delujejo vsi odseki hkrati. Delo za asanacijo vasi bo zaposlilo zlasti fante
in može.

Važno je poudariti, da pri tem delu ne bo zaposlen recimo samo odbor,
marveč je mogoče zaposliti celokupno članstvo.

Vsekakor bo to novo delo v marsičem drugačno od dosedaj vpeljanega,
ki služi zabavi in izobrazbi. Gotovo je vabljivejše nastopati na odru, kakor
pa kopati jamo za gnojišče ali pa beliti hišo. Odločujoča bo zavest, da
delam nekaj za svoj lastni prid in s tem za splošni blagor. Treba bo vzbu¬
jati tudi željo po tekmovanju s sosedom, ki bo podobna gonilna sila, kakor
je že pri telovadbi, ki je marsikdaj le trdo delo brez trenotnega užitka
Sicer pa sodim, da današnji čas že itak sam sili preveč k uživanju in bodi
naloga prosvetnih društev, navajati članstvo k resnemu in koristnemu
delu, to je ravno k socijalnemu in zdravstvenemu delu.

Za podkrepitev si oglejmo še koristi, ki bi jih imelo tako društvo od
novoprevzetega dela za asanacijo vasi.

1. ) Z novim javnim udejstvovanjem pridobi na ugledu in pomenu.

2. ) Z novim delom bo postalo soodločujoč faktor pri razvoju in na¬
predku domačega kraja.

3. ) Z novim delom bo moralo postati deležno podpor iz javnih sred¬
stev v iste namene.

4. ) Z novim delom si bo privezalo članstvo nase in ga povezalo med-
seboj. Kazalo bo več življenja tudi sicer neaktivno društvo, ker bo gnano
od članstva in od prilik.

5. ) Člani bodo deležni posredne in neposredne pomoči, tako moralne
kakor tudi materijalne.

Menimo, da smo zadosti in vsestransko utemeljili potrebo. Prezgodaj
pa je še danes razpravljati o načinu, kako naj bi se to delo po društvih
organiziralo in vršilo.

4

49

Gorenjsko:

Pregled po okrajih*

Ljubljana - mesto.

Ljubljana ima svoj mestni vodovod, čigar omrežje se stalno širi in
oskrbuje poleg mesta Ljubljane še 17 naselij, skupaj 75.000 prebivalcev.
Voda je dobra in v vsakem oziru odgovarjajoča. V predmestjih je še precej
vodnjakov z večinoma dobro pitno vodo. Vodnjaki se postopoma opuščajo,
čim je napeljana vodovodna voda. Precej vodnjakov v širši periferiji nima
dobre pitne vode in je njih uporaba oblastno prepovedana. Epidemij ali
posameznih primerov obolenj radi pitne vode ni bilo. Vodovodno omrežje
je v Ljubljani dolgo 151 km. Dnevna poraba vode na osebo je 200 litrov.

Dvorišča so v zadovoljivem stanju. Prebivalstvo se v splošnem drži
zdravstveno policijskih navodil mestnega poglavarstva. V spornih primerih
se postopa v smislu gradbenega pravilnika in odredb mestnega poglavarstva
o varstvu higijene in čistoče v mestu Ljubljana.

Ljubljana - okolica.

Splošno stanje pitnih voda je ugodno, obstoji precejšnje število vodo¬
vodov in sicer v sledečih krajih: Šmarje-Razdrto, Polhovgradec, Pristava,
Vrhnika, Stara Vrhnika, Vevče, Lesno brdo, Ig—Studenec—Iška vas—To-
mišelj, Grosuplje—Stranska vas—Perovo—Brvace—Jerova vas, Vižmarje,
Goričane, Bizovik, Medvode—Preska, Hrušovo, Ljubogojna, Visoko. Obstoji
torej razen ljubljanskega 16 vodovodov, ki oskrbujejo 32 naselij z 9894
prebivalci. Med njimi je najmočnejši vižmarski vodovod z 3‘78 sek/1, nato
ižanski z 2'77 sek/1, vrhniški z 2‘21 sek/1 in grosupeljski z 1‘23 sek/1, vsi
ostali so manjši vodovodi.

Minula gospodarska kriza je skoro povsod zadrževala projektiranje
vodovoda. Okraj je na splošno bogat na zdravih izvirih, skoro vsaka vas
bi mogla imeti pravilen vodovod. Tako n. pr. bi lahko dobile vse vasi
občin: Polje in Dobrunje skupen gravitacijski vodovod iz gorskega izvira
(danes se marsikje uživa voda iz potokov itd.), takisto so nujno potrebne
vodovoda vasi: Zg. in Sp. Pirniče (uživajo često Savo), Vikrče in Tacen. Isto
velja za vas Notranje Gorice.

V letu 1936 se je dosegla razširitev in popravilo vodovoda na Vrhniki.
Projektirani so vodovodi: za vevško kotlino, za občino Šmartno pod Šmarno
goro in za občino Brezovica. Vsi ti kraji so izloženi črevesnim infekcijam,
ponekod pijejo vodo iz reke in potokov. Kjer ni tekoče vode se prirejajo
kapnice, ki so pravilno prirejene le pri novih zgradbah. Pri vseh novih
zgradbah, kjer ima ingerenco državna oblast (šole, koncesijonirana obrt
itd.) se prireja bodisi vodovod ali higijensko pravilni vodnjak oz. pravilna
kapnica. Zlasti se je dosegel velik uspeh pri gostilniških obratih, kjer se
v slučaju, da je v kraju na razpolago elektrika, zahteva in doseže hišni
vodovod ter se prirejajo po 1 izlivka v veži kot umivalnik, 1 v kuhinji
in točilnici, razen tega stranišča na vodno izplakovanje.

* Po poročilih okrajnih sanit. referentov za leto 1936.

50

Uvaževalo se je tudi ležišče priklenjenega psa-čuvaja z namenom, da
ne pridejo njega odpadki na travo, ki služi kot živež prascem.

Glede na higijensko uredbo gnojišč in stranišč so bili dosedaj dose¬
ženi uspeti le v slučajih, da je šlo za koncesijonirano obrt (gostilne, me¬
sarije, pekarne, usnjarne, industrija) in pri naprednejših kmetovalcih.
Večina kmetijskih obratov, ponekod cele vasi in občine imajo še danes
nezavarovana gnojišča in lesena stranišča brez greznic, često se raztaka
gnojnica po dvorišču in ulicah. Ker je to stanje nehigijensko, zajedno pa
tudi z gospodarskega stališča neracionalno, pokrenila se je v letu 1936  nova
akcija v svrho asanacije. Akcija obstoji v sledečem: Vsaka upravna občina
imenuje za vsako vas posebnega zaupnika, ki ima v evidenci vsa nehigi-
jenska stranišča in gnojišča. Zaupnik ima sledeča navodila: Vsa gnojišča
se morajo izbetonirati in pokrivati s hrastovimi plohi ali zemljo, vsa stra¬
nišča morajo biti zidana in opremljena z betonirano greznico ter betonskim
pokrovom. Gospodarjem je v imenu občine oddati pismena naročila, za
ubožnejše je takoj vlagati prošnje za podporo (brezplačni cement v smislu
banovinske uredbe z dne 1 . februarja 1932 , sreski kmetijski odbor, vete¬
rinarski sklad itd.).

Gradbena higijena stoji pod strogim zdravstvenim nadzorstvom okraj¬
nega načelstva. Uspehi so očevidni, ker so nove zgradbe v veliki večini
higijenske. Na gradbeno higijeno se polaga največja važnost, ker se smatra
zdravo stanovanje kot glavni predpogoj narodovemu zdravju in zlasti še
kot glavni pripomoček v boju proti tuberkulozi. Kontrola se vrši na ta način,
da so občine dolžne k vsaki gradbeni in stanovanjsko-odobritveni komisiji
pritegniti pristojnega banovinskega zdravnika.

Glavne hibe se vrše na periferiji mesta Ljubljane, kjer upliva slab
vzgled mesta, da se uporabljajo podzemni prostori za stanovanjske prostore
(kletna stanovanja). Ker je smatrati kletna stanovanja kot najopasnejša
za narodovo zdravje, na drugi strani pa žal — naša zakonita določila niso
dovoljno stroga in ipak dopuščajo v mestih kletna stanovanja — kar bi
bilo preprečiti — se doseže uspeh na ta način, da se za vsako stanovanje
zahteva vse pritikline (posebno stranišče in posebno klet), na kateri način
navadno ne ostaja nikak prostor v kleti za prireditev stanovanj.

Velika pomanjkljivost obstoji v okolnosti, da se kmetijski domovi še
vedno ne zidajo pravilno. Res je sicer, da naš kmetič zbog krize, v kateri
se nahaja, sploh ne zida novih domov. Ipak bi bili potrebni vzorni načrti
tako za dom, kakor za gospodarska poslopja. Istočasno bi se priporočala
naprava vzornih kmetijskih domov po raznih občinah, tako da bi naš polje¬
delec na lastne oči videl, kako naj izgleda higijenski kmetski dom.

Prah na cestah.  Radi razvoja motornega obrata na cestah se
dvigajo po vseh naših vaseh — ponekod izredno močno — zlasti v letni
dobi — celi oblaki prahu, tako da ni mogoče niti odpirati oken, niti sta¬
novanja v čistoči obdržati. Obstoji nujna potreba ureditve cestišč in
asfaltiranja. Glasi se čudno, da se domače asfaltno bogastvo ne izrablja,
narod pa se duši v prahu.

4 *

51

Dokler se ceste ne urede pravilno, se je posamičnim občinam v letu
1936 predpisovalo in večinoma izvrševalo škropljenje cest, katera mera pa
je običajno — ob močnem soncu — pomanjkljiva. Priporočalo bi se —
dokler ne uredimo vseh cest pravilno — posipati ceste v obljudenih se-
liščih z živinsko soljo (vzgled Finska), seveda v slučaju, ako bi jo mogel
oddajati monopol pa zelo nizki ceni.

Kamnik.

V okraju imajo vodovod sledeča naselja: Kamnik, Sp. Paloviče, Vrh¬
polje, Brezovica, Rova, Žiče, Zagovica in Dolenji Beč, Viševk, Cirkuse,
Motnik, Zg. Tuhinj, Lukovica, Moravče, Pogled, Soteska, Drtija, Repnje
Jastroblje, Srednja vas. Vodovodov je 18, ki oskrbujejo 21 naselij z 4173
prebivalci. Je 6 občinskih vodovodov, vsaka vas ali naselje ima najmanj
en javni vodnjak ali naravni studenec; tudi posamezni posestniki imajo
lastne vodnjake ali pa kapnice. Vodnjaki so na črpalko ali na vreteno.
Skoro vsi so proti onesnaženju zavarovani. Voda je zdrava in zato epidemij
tifusa in griže že več let ni bilo. Dvorišča so kolikor toliko snažna.

Razen nekaterih v ravnini ležečih krajev bi bila potrebna asanacija
skoraj vsake vasi zlasti v hribovitem delu. Pred leti se je asanacija izvr¬
ševala s podporo Higijenskega zavoda v Ljubljani v materijalu in sode¬
lovanju vaščanov. Od tedaj pa, ko za nabavo materijala ni imel Higijenski
zavod več kredita, se ni izvršila nobena večja ali javna asanacija. Ljudstvo
samo je obubožano in nima finančnih sredstev, da bi moglo izvršiti kako
večjo asanacijo kljub potrebnemu razumevanju za to. Zdravniki ob vsaki
priliki opozarjajo ljudi na potrebno asanacijo ter se manjši nedostatki tudi
brez odloga izvršijo.

Škofja Loka.

Vodovod ima Škofja Loka in deloma Stara Loka. Druge vasi imajo
vodnjake. Nekateri posestniki imajo svoje lastne vodovode. V splošnem je
voda dobra. Zato tudi že več let ni bilo tifusa in griže.

Dvorišča so v splošnem čista in se grade nove gnojne jame.

Zelo potreben bi bil vodovod Stara Loka—Sv. Duh—Žabnica. Tudi z
asanacijo posameznih še zanemarjenih dvorišč bi se ne smelo več odlagati
z ozirom na razvijajoči se tujski promet.

Kranj.

Ves okraj trpi posebno v poletnem času na notoričnem pomanjkanju
dobre pitne vode. V Cerkljah so ljudje navezani na potok, ki teče skozi
vas in je tako nehigijeničen, da je pred dvemi leti izbruhnila epidemija
trebušnega tifusa. V tej občini sta sedaj dva mala vodovoda, ki sta na¬
rejena izkjučno le za dve vasi (Velesovo in Praprotna polica). V svrho
zgraditve novega vodovoda, ki bi preskrboval Cerklje z okoliškimi vasmi,
se je vršil komisijski ogled in so izgotovljeni načrti pri banski upravi.
Kranjski vodovod je poleti vedno brez zadostne vode. V letu 1935 sta se

52

oba konca tega vodovoda v Voklem in Prebačevem zvezala tako, da teče
voda, katere je v Voklem preveč preko Prebačevega nazaj proti Kranju
in se je tako z dveh končnih cevi naredil krožni vodovod. Na ta način si
je kranjski vodovod rešil tri sekundne litre vode, ki je v Voklem šla v nič.
Higijenski zavod v Ljubljani je izgotovil veliki načrt za nov vodovod nad
Preddvorom, ki ima 70 do 130 sek. litrov kapacitete. Ta naj bi se speljal iz
Preddvora preko Brda, Kokrice in tu preko Save v Stražišče in Staro Loko.
Higijenski zavod je dotični studenec zajel v celoti in del vode uporabil
za lokalni vodovod vasi Preddvora in njegove okolice. Ostala zajeta voda
ostane za projektirani vodovod. Kranjski vodovod izpeljuje iz tega vodo¬
voda 12 sek. litrov vode v rezervoar v Tupalčah, da s tem pojači svoj
vodovod in tako vsaj za silo odpomore pomanjkanju vode svojega vodo¬
voda. To delo se sedaj izvršuje, vendar so vse te naprave malenkostnega
rezultata in le za tako dolgo, dokler se ne pristopi k zgradbi gori projek¬
tiranega vodovoda.

Ta vodovod (kranjski) oskrbuje poleg mesta Kranja še 19 naselij s
skupaj ca 7000 prebivalci. V kranjskem okraju je še 34 drugih manjših
vodovodov. Večji vodovodi so v Preddvoru, v mestu Tržič in Škofji Loki,
manjši so pa v sledečih krajih: Zapoge, Pivka—Cegelnica, Vel. in Malo
Naklo—Polica, Lom, Prenična polica, Smlednik, Hraše, Stara Loka—Ve-
šter—Verlog—Binkelj—Okroglo, Retnje—Križe, Pristava, Sp. in Zg. Duplje,
Mače, Suha, Zg. Beznica, Čeplje, Kovor, Bistrica, Popovo, Sora, Draga,
Murava, Gornja Žetina, Rodarh, Ceteva ravan, Poljana, Pasja grapa, Zrin-
čeva dolina, Leskovica, Kopačnica, Treboje, Brezje.

Skupaj je preskrbljenih z vodovodi v kranjskem okraju 66 naselij.

Dvorišča so v mestih čista, po deželi seveda manj čista.

Radovljica.

Vodovodi v kolikor so zgrajeni so v splošnem dobri z dobro pitno
vodo. Od vodovodne naprave v občini Bled so poskrbljene vse vasi te občine
z dobro pitno vodo in sicer Bled, Zagorica, Račiča, Želeče, Mlino, Podkorn,
Grebče, Krnica, Mevkuš, Zg. in Sp. Gorje. V občini Breznici sta dva vodo¬
voda in sicer Selo—Zabreznica in Smokuč; vasi Doslovče, Rodine, Vrba
in Breg dobivajo vodo iz vodnjakov in cistern, ki so v splošnem nehigi-
jenski. Občina Bohinjska Bistrica je preskrbljena z vodo vodovoda samo
v vasi Bohinjska Bistrica. Vodovod je radi slabega zajetja in ilovnatega
terena nehigijenski; voda se v poletnem času posuši, je nečista, ter se po¬
javljajo črevesna obolenja; v letu 1935 je bilo celo več primerov obolenj na
tifusu. Vasi te občine Ravne, Nemški rovt, Nomenj, Lepence, Brod, Savica,
Polje, Kamnje, Ribčev laz imajo vodnjake deloma kapnice, deloma dobivajo
vodo iz izvirkov. Vas Žlan ima samo studenec. V vasi Bitnje se je 1. 1936
zgradil vodovod. Nujno bi bilo potrebno zgraditi vodovode za vse vasi, ki
leže ob cesti Bohinjska Bistrica—Bohinjsko jezero, ker so te vasi izrazito
letoviške in tujsko prometne. V občini Dovje-Mojstrana je zgrajen vodovod
samo v vasi Dovje, vas Mojstrana in Belca sta vezani na dobavo vode iz

53

vodnjakov in potokov, zlasti Mojstrana, ki dobiva vodo iz potoka Bistrice,
kar je iz zdravstvenega stališča absolutno oporečno. Ti kraji so tujsko
prometni in izhodna točka za turiste na triglavsko pogorje. Občina Gorje
ima napeljan vodovod iz zajetja v Sp. Radovini, ki hkrati preskrbuje tudi
vasi občine Bled. Brez vodovoda so vasi: Zatrnik, Pokljuka in Pernike.
Skozi te vasi teče cesta Bled-Mrzli studenec, ki je iz tujsko prometnega in
strateškega ozira zelo važna. V občini se nahajata še vodovoda v Zasipu in
na Blejski Dobravi. Zasip ima lasten vodovod, Blejska Dobrava ima 4 za¬
sebne vodovode, vodovod za železnico in eno vodno črpalko za potrebo
Kranjske industrijske družbe.

V vseh onih vaseh, kjer ni vodovoda, dobivajo prebivalci vodo iz stu¬
dencev, potokov, zasebnih vodnjakov in cistern. Vodnjaki in cisterne so iz
higijenskega stališča absolutno oporečni.

Občina Jesenice je na vsem teritoriju najboljše preskrbljena z vodo
iz lastnega vodovoda in vodovoda državnih železnic in vodovoda Kranjske
industrijske družbe na Jesenicah. Vode v teh vodovodih nikdar ne zmanjka.
Občina Kropa je najslabše preskrbljena z vodo v celem okraju. Vodovoda
sta samo 2 zasebna za 4 hiše; ostali prebivalci dobivajo vodo iz potoka
„Kroparca“. V to vodo se izteka iz številnih gnojišč in stranišč gnojnica
in pa iz tovarn razne kemikalije in kisline. Voda je često neužitna. V de¬
ževju je ta voda kalna. Tudi mečejo v ta potok razne odpadke in pogi¬
nule živali.

Občina Kamna gorica je istotako kot Kropa slabo preskrbljena s
pitno vodo. Higijenski nedostatki so isti kot v Kropi. Sicer sta v vasi 2
javna vodnjaka, ki pa ne zadoščata za potrebo.

Vasi Lancovo, Lipnica, Brdo in Vošče nimajo vodovoda, pač pa do¬
bivajo vodo iz zasebnih vodnjakov in cistern. Te naprave so v vsakem po¬
gledu iz higijenskega stališča oporečne.

Občina Koroška Bela ima zgrajen vodovod za vas Koroška Bela, ter
del Javornika. Vas Potoki ima lasten vodovod; isto velja tudi za Javor-
niški rovt, v kolikor hiše niso preveč raztresene po hribovitem terenu; do¬
bivajo vodo iz studencev, cistern in vodnjakov.

Občina Kranjska gora je imela do leta 1936 nehigijenski vodnjak,
ki ga je v tem letu asanirala, poleg tega pa zgradila za spodnji del
vasi še nov vodovod. Vas Gozd je preskrbljena z vodo iz vodovoda le na
desni strani reke Save in še ta nima zadostne količine vode, ki se v času
suše skoro posuši. V teku je akcija, da se ta vodovod priključi na novo¬
zgrajeni vodovod v Kranjski gori, kateri ima zadostno količino vode.

Vas Podkoren ima lasten vodovod; vodo pa ljudje dobivajo na vaškem
koritu. Vas Srednji vrh je brez vodovoda, kateri bi se pa radi prevelike
medsebojne oddaljenosti hiš in hribovitega terena ne moglo zgraditi vo¬
dovoda.

Občina Mošnje ima razen vasi Lese, Praprotno in Paloviče, ki dobi¬
vajo vodo deloma iz studencev in nehigijenskih vodnjakov, v vseh vaseh
napeljan vodovod. Vode v letnem času primanjkuje. Potrebno bi bilo, da
se napravijo nova zajetja. Občina Ovšiše ima zgrajen vodovod samo za

54

vas Otoče, ki pa se ne more podaljšati, kljub zadostni količini vode radi
neprikladnega terena; ostale vasi: Mišače, Zgornja, Srednja in Spodnja Do¬
brava, Zaloše, Podnart, Ovšiše, Polšica, Češnjica, Rovte, Brezovica, Lipnica
in Prezrenje, dobivajo vodo iz studencev, vodnjakov in kapnic, ki so vse
v zelo slabem stanju in ne odgovarjajo niti najprimitivnejšim higijenskim
predpisom.

Občine Lesce, Radovljica in Begunje imajo skupni vodovod, ki preskr¬
buje z vodo tudi vasi občine Mošnje, skupaj 22 naselij.

Občina Ribno nima niti javnega niti zasebnega vodovoda. Vodo do¬
bivajo ti prebivalci iz izvirkov, deloma iz vodnjakov in cistern. Potrebna
bi bila za te vasi zgraditev vodovoda.

V občini Srednja vas imata vasi Srednja vas in Češnjica lastna vo¬
dovoda. Voda se dobiva na javnih koritih; vasi Stara Fužina, Koprivnik,
Gorjuše, Studor, Jereka in Pod jel je črpajo vodo iz zasebnih nehigi jensko
urejenih vodnjakov in cistern, deloma dobivajo vodo iz raznih potokov,
tudi studencev.

Dvorišča po kmečkih naseljih so po ogromni večini nesnažna. Na njih
se nahaja gnoj, razni odpadki in slično. Nadzorstvo nad dvorišči vrše zdrav¬
niki v javni službi in zdrav, pomočnik ob priliki svojih službenih obhodov.

Nujno bi bilo potrebno izvršiti asanacije in sicer:

1. ) da se zgradi za vasi Moste, Žirovnica, Doslovče, Rodine, Breg,
Vrbo občine Breznica skupni javni vodovod,

2. ) da se vodovod v Bohinjski Bistrici popravi in poveča,

3. ) v vasi Ravne, Nemški Rovt, Nomenj, Brod, Lepence, Savica, Polje,
Kamnje, Ribičev Laz je potrebno zgraditi vodovode. Vode je v bližini vasi
v zadostni količini na razpolago iz številnih studencev,

4. ) za vse vasi ležeče ob cesti Bohinjska Bistrica—jezero bi bilo
nujno potrebno zgraditi vodovod že iz tujsko prometnih in strategičnih
ozirov,

5. ) da se zgradi vodovod za celo vas Blejska Dobrava občina Gorje,
kajti sedanja mala vodovoda ne zadostujeta za sedanje potrebe,

6. ) za vasi Laze, Zatrtnik, Pokljuka in Pernike naj bi se zgradili
javni vodnjaki,

7. ) da se zgradi skupni vodovod za vasi Kropa, Kamna gorica, Lipnico,
Lancovo, Brda, Vošče, Mišače, Zgornja, Srednja in Spodnja Dobrava, Za¬
loše, Podnart, Ovšiše, Prezrenje in Lipnico. Zajetje bi bilo mogoče napra¬
viti iz močnega in stalnega studenca v Rečici nad Kamno gorico v tako-
zvanem Črnem grabnu,

8. ) da se poveča vodovod v Gozdu občina Kranjska gora. Sedanji vo¬
dovod ne odgovarja potrebam in tudi voda ni dobra. V času suše je abso¬
lutno premalo vode, ter morajo vaščani vodo voziti iz reke Save, kar je
zlasti v letni dobi iz higijenskega stališča v vsakem oziru oporečno. Sedaj
obstoječi vodovod naj se podaljša in priključi na novo zgrajeni vodovod
v Kranjski gori,

55

9.) da se zgradijo v občini Mošnje, kjer ni vodovoda, higijenski
vodnjaki,

10. ) da se vodovod v Ratečah popravi in poveča,

11. ) da se vse vodovodne naprave v vaseh občine Srednja vas, kjer
ni vodovoda, popravijo in zgradijo novi vodovodi, kjer pa teh ni mogoče,
naj se skopljejo higdjensko urejeni javni vodnjaki,

12. ) nujno bi bilo potrebno, da se zajetje vodovoda v Begunjah, iz
katerega se preskrbujejo z vodo vse vasi občine Lesce, Radovljica, Begunje
in večina vasi občine Mošnje poveča, ker v letnem času občutno primanj¬
kuje vode v teh vaseh,

13. ) potrebno bi bilo nuditi kmetovalcem materijalno in finančno po¬
moč za zgradbo higijenskih stranišč, gnojišč in greznic.

Pri gradnji vodovodnih naprav bi prizadeto ljudstvo radevolje po¬
magalo s kulukom, finančne pomoči pa od njih ni pričakovati, ker so vsi
ti kraji ubožni, večinoma v goratih predelih. Za izvedbo tega načrta, ki se
tiče zgradbe vodovoda zlasti v občini Kropa, Kamna gorica, Ovšiše bi bilo
potrebno več milijonov dinarjev. Zdravniki sicer pomagajo ljudstvu z na¬
sveti, toda s tem ni pomagano ničesar, ker ljudstvo nima denarja za razne
asanacije,

14. ) ker je okraj obmejni, industrijski in tujsko prometni, bi bilo po¬
trebno zgraditi oziroma napraviti ceste, ki so v jako slabem stanju, ki se
jih inozemci z motornimi vozili izogibajo.

Notranjsko:

Logatec.

Stanje pitnih vod ni povsem zadovoljivo. Z vodo iz vodovoda je pre¬
skrbljeno 34 vasi in sicer iz logaškega vodovoda Sp. in Zg. Logatec, Kalce,
Novi svet, Gorenja vas, Brod, Blekova vas, Martinov hrib in Čevica,
iz cerkniškega vodovoda Cerknica, Rakek, Dolenja vas, Unec, Slivnica,
Ivanje selo, Dol. Jezero, Topol, Zalše, Podskrajnik, Brezje. Potem so še
vodovodi v krajih: Nova vas, Begunje—Selšek—Bežuljak, Planina, Hote¬
dršica, Rovte, Vrh pri Ložu, Podslivnica, Rožanče, Gornje Jezero in Gra¬
hovo. Skupaj je torej 12 vodovodov za 10.995 prebivalcev. Z vodo iz vod¬
njakov 39 vasi; z vodo iz cistern 6 vasi; z vodo iz izvirkov in studencev
ter potokov pa vse ostale vasi. Vodovodi so neoporečni. Vodnjaki so po¬
večini iz higijenskega stališča neobhodno potrebni popravila. Nujno je
potrebna preskrba z vodo iz vodovodov odnosno vodnjakov zgrajenih po
predpisih higijene, za vsa ostala naselja. Znano je, da se v potokih, stu¬
dencih in izvirkih napaja živina, pere perilo, razna živila itd. in je le zgolj
naključje, da v poletnih mesecih ne izbruhne kaka epidemija tifusa ali
disenterije.

Dvorišča so po večini čedna in snažna, vendar pa je še mnogo nehi-
gijensko urejenih gnojišč in greznic, katere pa se asanira postopoma, ko¬
likor dopuščajo sredstva posameznikov in podpore kr. banske uprave.

Najnujnejša asanacijska dela bi bila v splošni higijenski ureditvi

56

gnojišč in greznic v malih in kanalizacija v večjih naseljih; ureditev vpra¬
šanja s preskrbo z zdravo in pitno vodo v naseljih, kjer se prebivalstvo
preskrbuje s pitno vodo iz potokov ter neurejenih studencev in izvirkov.
Nadaljnje delo za asanacijo bi bilo tudi v melioraciji polja, kjer nastopa
ob vsakem večjem deževju povodenj, ki poplavi ogromne komplekse.
Ljudstvo je v bigi jenskem oziru dovoljno izobraženo in napredno, da se
samo zaveda tega ali onega izboljšanja, vendar pa je pomanjkanje denarja
glavna in edina ovira, da ni še danes izvršeno vse, kar zahteva sodobna hi-
gijena na vasi. Od strani ljudstva ni nikakega odpora, le sredstev nedostaja.

Kočevje.

S pitno vodo je zelo slabo poskrbljeno. Higijenski zavod je pripravil
projekt vodovoda, ki bi oskrboval z vodo robarsko dolino, Vel. Lašče z
vsemi okoliškimi vasmi, naselja v dobropoljski dolini s podaljškom v Struge,
kjer prebivalstvo največ trpi na pomanjkanju vode. Drugi vodovod z za¬
jetjem izvirov v Podklancu se pripravlja za sodraško in ribniško dolino.
Sedanji vodovodi v Kočevju, Ribnici in Sodražici so zelo majhni in v slabem
stanju, brez zadostne filtracije. Vodovode imajo še sledeči kraji: Gor. Mo-
zelj, Gorenica, Koprivnik, Vel. Lašče, Vel. Poljane, Morava. Nadaljni vo¬
dovod preskrbuje vasi Jurjeviča, Brezje in Dolenje Laze in drugi vodovod
naselja Slatnik, Lopovšica, Vinica, Zapotok in Sušje. Občina Dolenja vas
se poslužuje vode iz potoka. V ta potok odteka gnojnica iz hlevov; cestna
voda služi za napajanje živine in celo ljudstvo je primorano, da uporablja
to nesnažno vodo za pitje. Po vaseh se ljudje pretežno poslužujejo kapnic,
ki so  pa nehigijenične vsled nečistote, zanemarjenosti in ker niso pokrite.

Neobhodno je potrebno zgraditi obsežnejše omrežje vodovoda v veliko-
laški in dobrepoljski dolini. Prav tako v sodraški, ribniški dolini s po¬
daljškom proti Dolenji vasi in Grčaricam. Ti kraji zelo trpe na pomanj¬
kanju pitne vode, zlasti v slučaju suše. Ljudje teh krajev bi veliko pri¬
spevali h gradnji vodovodov in to v delu samem na terenu. Kljub temu
pa bi bilo misliti v slučaju izvedbe teh vodovodov na parmilijonski denarni
izdatek iz državne ali banovinske blagajne.

Dolenjsko in Bela krajina:

Litija.

Vse občine so preskrbljene s pitno vodo iz zaprtih vodnjakov. V 7
naseljih imamo vodovod in sicer v Šmartnem, Zagorju, Kotredežu, Sv. Križu,
Zabavi, Višnji gori, skupaj za 2772  prebivalcev. Samo ena vas v občini
Litija je brez vodnjakov, ker ima v bližini potok in uporablja to vodo. V
tej vasi se bo postavil higijenski vodnjak.

Stanje dvorišč je pomanjkljivo. V enem primeru se je napravila asa-
nacija.

V prvi vrsti bi bilo potrebno asanirati stanovanjske prostore, gospo¬
darska poslopja, hleve in dvorišča; nato kanale in vodnjake. Denarnih
sredstev bi se v vaseh ne moglo dobiti. Možno bi bilo le to, da bi prizadeti

57

sami dajali vso delovno moč in nekaj materijala. Pomoč v denarju bi bila
zelo velika, ker se v tem oziru za asanacijo še ni prav nič naredilo. Po
strokovnem nasvetu so le maloštevilni bogatejši posestniki asanirali svoje
zgradbe, v 2 slučajih pa je občina sama (Zagorje, Višnja gora) prisilila
lastnike k asanaciji radi tujsko-prometnih ozirov. Samo zadružnim potom,
brez denarne pomoči od strani samoupravnih ali državnih oblasti se ne
more nič narediti. Nasvetovana je bila asanacija naselij občinam.

Novo mesto.

V okraju je 512 naselij. Več kot polovica teh naselij leži na kraških
tleh, ki so sestavljena iz kredastega apnenca, kateri ne drži vode. Zato
je večina teh naselij navezana na vodo, ki se zbira v cisternah, ali pa
na kraške izvirke, ki se ob vsakem dežju skalijo, ali pa so navezani
na tekočo reko Krko, katero uporabljajo vse vasi ob njej, kot pitno vodo.
Najslabše je v takozvani „Suhi Krajini", kjer ni niti enega izvirka ali te¬
koče vode. Vasi levo od Krke so na boljšem, vendar tudi ne dosti. Pro¬
jektiran je velik vodovod za celo Suho Krajino (22 naselij), ki se bode v
slučaju dovoljnih kreditov začel graditi. Novo mesto ima vodovod, ki nima
čistilnika in je voda ob deževju kalna. Ta vodovod oskrbuje poleg Novega
mesta še sledeče vasi: Črmošnjice, Šmihel-Stopiče, Težka voda, Jedinščina,
Gotna vas, Žabja vas, Kandija in Bršljin s skupno 3912 prebivalci in ima
kapaciteto 30 sek./l.

V okraju je še šest drugih vodovodov in sicer za sledeča naselja: Žu¬
žemberk, Toplice, Črmošnjice, Hmelčec—Veliki Kal—Mali Kal—Orhljevec,
Gaberje in Gor. Suhadol za skupaj 2181 prebivalcev.

V novomeškem okraju ima torej vodovodno vodo od 512 naselij le 19
s skupnim številom prebivalstva 6094.

V vaseh je 2 / 3  dvorišč zanemarjenih in umazanih, v mestu so snažna.

Asanacij bi bilo potreba nebroj. Zato se ne more vsaka posebej na¬
števati. Najpotrebnejši je vodovod za Suho Krajino, za Žužemberk in
Toplice. Treba bi bilo mnogo cistern, asanacij, vodnjakov, zajetij studen¬
cev, asanacij dvorišč, gnojišč, vaških potov. Nujno delo je napraviti
čistilnik pri vodovodu v Novem mestu.

Krško.

Pitno vodo pridobiva prebivalstvo večinoma iz studencev in vodnjakov,
deloma iz kapnic in vodovodov. Večinoma vsaka vas ima vsaj en javen
vodnjak, pri katerem se nahaja tudi napajališče za živino. Običajno je v
vsaki vasi tudi več zasebnih vodnjakov. V hribovskih krajih je nekaj vasi,
ki nimajo pitne vode in dobivajo isto iz zelo oddaljenih studencev. V ne¬
katerih vaseh so posamezniki zgradili primitivne cisterne, iz katerih do¬
bivajo za silo nekaj vode. Nekatere vasi pa so s pomočjo Higijenskega
zavoda in kraljevske banske uprave zgradile velike kapnice, ki zadostujejo
potrebi vasi. V okraju je pet javnih vodovodov, ki jih je zgradil Higi-

58

jenski zavod, in sicer v Javorovici, Mrzlavi vasi, Vel. in Mali Dolini,
Št. Janžu in Cerkljah. Najmočnejši je zadnji in oskrbuje še Župečo vas,
Gor. in Dol. Pirošico in Brvi. Skupno je preskrbljenih z vodovodom le
12 naselij z 2201 prebivalcem. Dva javna vodovoda (na Raki in v Tržišču),
ki sta bila zgrajena še pred vojno, sta pomanjkljiva. Poleg teh je še 7
zasebnih manjših vodovodov. Vodopreskrbne naprave po vaseh večinoma
ne odgovarjajo higijenskim predpisom. Večina studencev ni pravilno za¬
jetih in zavarovanih. Vodnjaki so večinoma zidani s kamenjem, med ka¬
terim so široke razpoke in skozi nje zateka odpadna voda in nesnaga nazaj
v vodnjak. Okolica studencev in vodnjakov je večkrat nesnažna in blatna.
Vaščani in občine se opozarjajo na nedostatke ter se zahteva pravilna
ureditev vodopreskrbnih naprav. Vendar pa radi težkih gospodarskih raz¬
mer vaščani navadno ne zmorejo stroškov za temeljita popravila in ureditev.
Vsled tega prosijo podpore Higijenski zavod ali kraljevsko bansko upravo.
S tem se pa ureditev zavlačuje leta in leta.

Dvorišča so po vaseh povečini nesnažna in sicer glavno vsled tega,
ker so gnojišča neurejena. Za gnoj je običajno pred hlevom izkopana plitva
jama; tu se odlaga gnoj in sem se iz hleva izteka gnojnica. Ker je jama
kmalu polna, se gnojnica izliva po dvorišču in teče na cesto. Na gnoju se pa
pase perutnina, ki ga razmetava daleč na okrog po dvorišču. Ker v mnogih
vaseh ni stranišč, so dvorišča pogosto onesnažena po človeških odpadkih.
Večinoma vedno se na dvorišče tudi izliva odpadna voda in mečejo smeti
in razni odpadki. Radi navedenih razmer so bili krivci pogosto posvarjeni
potom občine, kateri se je naročilo, da naj skrbi za to, da se bodo gno¬
jišča pravilno uredila. Odrejene so bile tudi kazni in sicer radi iztekanja
gnojnice na cesto. V svrho pravilne ureditve gnojišč in čistote dvorišč
bi bilo potrebno intenzivnejše delo okrajnih kmetijskih referentov in ve¬
terinarjev, ki naj bi prebivalstvo podučevali v tem, da je velika izguba za
gospodarstvo, če se gnojnica neizrabljena odteka na cesto in v potoke ter
da v slabih in neurejenih hlevih tudi živina ne uspeva.

V iprvi vrsti bi se morale asanirati vodopreskrbne naprave, odnosno
zgraditi take v krajih, kjer primanjkuje pitne vode in pa v krajih, kjer
se pojavljata tifus in griža. Pomanjkanje pitne vode vlada predvsem v
Gorjancih in na kumskem pogorju. Prebivalstvo teh vasi dobiva vodo iz
studencev, ki so pa zelo oddaljeni, največkrat pa iz kapnic, ki pa v no¬
benem oziru ne odgovarjajo higijenskim predpisom. V teh vaseh bi bila
potrebna zgraditev kapnic ali pa manjših vodovodov.

Zelo nujna bi bila dograditev vodovoda Izvir—Cerklje—Drnovo—
Krško, da bi dobilo tako Krško polje, kakor tudi Krško dobro pitno vodo,
katere sedaj nima. Ravno tako bi bila zelo nujna zgraditev vodovoda za
Kostanjevico in Mokronog, kjer prebivalstvo uporablja deloma tudi toplo
vodo iz potokov. V Kostanjevici prav pogosto preplavi narasla Krka vse
vodnjake, v Mokronogu je pa gladina vode v vodnjakih komaj 1 m odda¬
ljena od površine zemlje.

Zgraditev higijenskih vodnjakov ali kapnic, odnosno manjšega vodo¬
voda bi bila tudi nujno potrebna za vasi pod Rako, kjer se prav pogosto

59

pojavlja tifus. Kraji so precej močvirni, tako da voda v vodnjakih ni
nikdar neoporečna, razen tega pa prebivalstvo predvsem uporablja vodo
iz potoka.

V svrho asanacije vasi bi bila potrebna intenzivnejša akcija za pra¬
vilno zgraditev in ureditev gnojišč ter s tem v zvezi stranišč. Taka akcija
sicer že obstoja, ker kraljevska banska uprava vsa zadnja leta že daje
podpore in sicer v cementu. Vendar bi pa bila ta akcija najbrže uspeš¬
nejša, ako bi se asanirala gnojišča po posameznih vaseh. V to svrho naj bi
se določile vasi, kjer bi se v celi vasi asanirala gnojišča. Vasi za asanacijo
naj bi se odločale na predlog sanitetnega referenta ter veterinarja.

Večinoma po vseh vaseh se nahajajo neurejene mlake, katere pre¬
bivalstvo uporablja v slučaju požara. Ker se v teh mlakah zbira nesnaga,
zlasti gnojnica in so leglo komarjev, bi bilo treba izvršiti pravilno ureditev
vaških mlak.

Sredstva za asanacijo vodopreskrbnih naprav bi se le deloma mogla
dobiti pri prizadetih prebivalcih in sicer samo glede težaških del, t  oženj
in deloma materijala (peska, kamenja, lesa). Denarnih sredstev bi pre¬
bivalci ne zmogli ali pa le v majhni meri. Isto velja tudi za asanacijo
gnojišč in vaških mlak. Za vse te asanacije bi bilo potrebno zainteresirati
prebivalstvo, mu razložiti kakšna dela da so potrebna in kakšni so stroški.
Ako bi bilo prebivalstvo dobro poučeno, bi se dalo tudi določiti kakšne in
katere prispevke da zamore. Na drugi strani bi pa tudi občine lahko vsta¬
vile primerne zneske za asanacijska dela v svoj proračun. Istotako bi tudi
kraljevska banska uprava s svoje strani podprla asanacijska dela, kakor
je dosedaj zlasti pri ureditvi gnojišč to izvajala. Pri ureditvi vaških mlak
bi se lahko pritegnile zavarovalne družbe, ki imajo interes na tem, da
požari napravijo čim manjšo škodo.

Sanitetni referent je glede vseh navedenih potrebnih asanacij že po¬
novno opozarjal tako prebivalstvo, kakor tudi občine na nujnost izvedbe
in ponovno dal potrebna navodila. V to svrho je tudi v vse prizadete kraje
pošiljal desinfektorja, da je pregledal razmere, in po navodilih poučeval
prebivalstvo. Na vse je opozarjal tudi ban. zdravnike, da bi s svoje
strani šli prebivalstvu s poukom in nasveti na roko. Vendar se pa doslej
ni dalo doseči večjih uspehov, ker so za asanacije zlasti vodopreskrbnih
naprav potrebni izdatni denarni zneski. Za zgradbo vodovoda in, kapnic
se je zainteresiral Higijenski zavod, ki je za izvedbo asanacijskih del de¬
loma že izdelal načrte, deloma o potrebi teh asanacij vodi evidenco,
deloma pa je že več takih del izvršil. Za manjša dela (asanacije vodnjakov,
studencev, kapnic, gnojišč, vaških mlak itd.) pa je sanitetni referent v
vsakem slučaju, kjer se je ugotovila potreba, skušal potom občine z na¬
vodili doseči pravilno ureditev in asanacijo istih. Popolna ali vsaj delna
ureditev in odstranitev higijenskih nedostatkov se je skoro v večini slu¬
čajev izvršila, razen ureditve vaških mlak. Prebivalstvo okraja je za opo-
zoritev in nasvete za izvršitev potrebnih asanacij v splošnem dovzetno in

60

bi mnogokrat vsa ta dela tudi rado izvršilo, vendar pa tega radi težkih
gospodarskih prilik zaenkrat ne zmore. Upati pa je, da se bodo z izbolj¬
šanjem gospodarskih razmer našla tudi denarna sredstva, ki so potrebna
za izboljšanje higijenskih nedostatkov.

Brežice.

Prebivalstvu nudijo pitno vodo deloma studenci javni in privatni,
deloma pa cisterne, zlasti v hribovskih krajih. Vodovod je v mestu Bre¬
žicah in Sevnici skupaj za 2175 prebivalcev. Nekateri vodnjaki so v prav
slabem higijenskem stanju in potrebni temeljite asanacije, ki je pa revno
prebivalstvo samo s svojimi sredstvi ne zmore. V splošnem je prebivalstvo
s pitno vodo za silo oskrbljeno razen hribovitih krajev ob času velike suše.

Dvorišča so zlasti v večjih naseljih v dobrem stanju in čista. Na
kmetih motijo predvsem nehigijenska gnojišča in stranišča in se jih skuša
preurediti z banovinsko finančno podporo, ki pa je žal premajhna.

Za asanacijo prihajajo prvenstveno v poštev močvirje pred javno
bolnico v Brežicah, regulacija Save in Sotle (močvirja, malarija), razni že
obstoječi javni vodnjaki, predvsem v Volčjem, obč. Sromlje, napeljava vo¬
dovoda v Rajhenburgu, Čatežu, Zabukovju in Pečicah, predvsem radi ne¬
zadostne in deloma slabe pitne vode ter asanacijo gnojišč.

Za regulacijo Save so potrebni veliki krediti, medtem ko bi se za
druga dela izhajalo z manjšimi sredstvi posebno, ker bi prebivalci prispe¬
vali deloma z brezplačno dobavo gradbenega materijala in prostovoljnim
delom, v nobenem slučaju pa tukajšnje revne občine ne zmorejo za to
potrebnih denarnih sredstev. Manjše asanacije, predvsem studencev, vod¬
njakov, gnojišč se pa itak stalno vršijo v lastnem delokrogu pod vodstvom
in nadzorstvom sanitetnega referenta.

Črnomelj.

Iz črnomeljskega vodovoda se oskrbuje prebivalstvo iz naselij Črno¬
melj, Lokve, Mihelja vas, Petrova vas, Ručetna vas, Semič, Brčice in
Blatnik ima vodovod. V mestu Metlika se nahaja vodovod samo za mesto
Metlika. Majhen vodovod ima še naselje Planina. V okraju so torej le
trije vodovodi za 23 naselij s skupnim številom prebivalstva 4579. Ostali
kraji dobivajo vodo iz navadnih vodnjakov in cistern, le v območju reke
Kolpe zajemajo vodo v reki sami. V vaseh Dobliče, Stara lipa Nova lipa,
Jerneja vas, Dol, Dolenji in Gor. Suhor, Gradac, Vranoviči, Cerkvišče,
Pilatovci, Cvetiši, Dragoševci, Goleši, Dulčiči, Kamenci, Keseri, Kunčani,
Liješče, Malinci, Milčinovci, Radatoviči, Rajakovci, Sekuliči, Šilki imajo
asanirane vodnjake. Druge vasi uporabljajo vodo iz studencev, ki pa v
letnem času z malimi izjemami vsi presahnejo in je treba nositi vodo včasih
po več km daleč iz tekočih vod. Gradita se dva vodovoda, eden za okoliš
Metlike in eden za občino Stari trg.

61

Prvenstveno bi bilo treba asanirati potok Dobličanko, ker je njen tok
leglo komarjev, ki prenašajo malarijo. Delna asanacija se redno vrši z
očiščenjem struge in obrežja. Potrebno je asanirati predel v okolici vasi
Kanižarice, odkoder se redno širi anofeles po celem toku. Pomanjkanje
zdrave pitne vode je posebno v vaseh Vinica, Preloka, Bistrica, Maverlen,
Jugorje, Lokvica, Suhor.

Pri asanacijskih delih bi pomagali prebivalci sami, vendar z de¬
narjem ne morejo pomagati, ker so vasi siromašne.

Zdravniki stalno opozarjajo ljudi na potrebo čiščenja obstoječih
vodnjakov, cistern ter studencev, ter se ljudje, ki večinoma uporabljajo
nezdravo vodo radi odzovejo nalogu, da čistijo svoje vodnjake. Okrajno
načelstvo je predlagalo kraljevski banski upravi, da se izvrši potrebna
asanacija Dobličanke in je predložilo predlog za napravo vodovoda v
okolišu vasi Vinica.

Spodnje Štajersko:

Laško.

Večina prebivalstva ima dobro zdravo pitno vodo iz vodovodov, ki se
nahajajo v naslednjih krajih: Laško, Brstnik, Ogeče, Sv. Jedert, Trnov
hrib, Trbovlje, Hrastnik in Jurklošter. Ostali del prebivalstva si preskrbuje
pitno vodo iz vodnjakov in studencev, ki niso higijensko zajeti.

Dvorišča so v splošnem snažna in držana v redu. Le v oddaljenih
vaseh se včasih ponekod najdejo zanemarjenja.

Asanacija naj bi se izvršila kot sledi: 1.) napravi naj se vodovod v
a) Debru, b) Rečici, c) Sv. Lenart, d) Sv. Miklavž, e) Reki, f) Sv. Rupert,
g) Jagoče.

2. ) Naj se vodnjaki spopolnijo in popravijo, da ne izteka umazana
voda v nje.

3. ) nadaljuje naj se z ureditvijo gnojnih jam, stranišč, kot se je to
v veliki meri že svoj čas izvršilo.

Celje — mesto.

Večji del gosto naseljenega mesta se oskrbuje z dobro studenčnico
iz vodovoda. Ostala naselja se pristopoma priključujejo na vodovod. Redka
naselja imajo sorazmerno dobro pitno vodo iz vodnjakov, ki so pa po večini
slabo grajeni in vsled tega ne odgovarjajo vsem higijenskim predpisom.
Asanacija vodnjakov se vrši večinoma na privatne stroške po oblastveni
inicijativi.

Dvorišča v mestu so dobro urejena in snažna; opremljena so z jamami
za smeti itd. V predmestju in okolici mesta so dvorišča slabše urejena.

Asanacija mesta bi se vršila z zgradbo kanalizacije in napeljavo vo¬
dovoda v predmestja, z zgradbo vodnjakov po okolici, z asfaltiranjem dr¬
žavne ceste skozi gosta naselja, z zidanjem hiš s cenenimi stanovanji, za
kar je na razpolago v največji meri le delovna moč.

62

Celje — okolica.

Preskrba prebivalstva s pitno vodo je v splošnem zadovoljiva, ker
leži okraj na terenu, ki ima večji del talno vodo. Talna voda v nižinah je
dobra, samo so vodnjaki slabo grajeni in zanemarjeni, kar povzroča, da
je taka voda zdravstveno oporečna. Prebivalstvo, ki je naseljeno na robovih
okraja, trpi deloma pomanjkanje pitne vode in se mora posluževati kapnic,
ki pa v letnem času tudi usahnejo, ter je to prebivalstvo navezano na
dovoz vode iz potokov, ki so čestokrat onesnaženi, posebno po odpadkih
industrije. Iz celjskega vodovoda, ki ima kapaciteto 17 sek./l je preskrb¬
ljenih poleg Celja še 11 naselij in sicer: Točka, Nova Cerkev, Višnja vas,
Vojnik, Arelin, Sv. Marjeta, Škofja vas, Sp. Rudinje, Zg. Rudinje, Breg,
Zagrad. Lasten vodovod imata še Zavodna in Vransko. Skupaj je z vodo¬
vodom preskrbljenih 13 naselij z okoli 6000 prebivalci brez mesta Celje.

Glede asanacij bi bila nujno potrebna ureditev gnojnih jam in greznic,
posebno v krajih strnjeno zazidanih vasi.

Slovenjgradec.

Edino mesto Šoštanj z 1735 prebivalci ima vodovod, vse druge občine
dobivajo svojo pitno vodo iz vodnjakov ter studencev.

Dvorišča so po večini snažna in čista.

V prvi vrsti in v glavnem bi bilo potrebno pristopiti k asanaciji pitne
vode, t. j. k asanaciji vodnjakov. Tozadevno bi bilo zelo koristno, da bi
se zgradilo vsaj nekaj vzornih higijenskih vodnjakov. Ostale vodnjake
in studence pa bi se asaniralo tako, da bi bila pitna voda brezhibna,
da ne bi v nje dospelo onesnaženje iz okolice. Prebivalstvo je zelo siro¬
mašno in ravno pri teh je asanacija vodnjakov nujna, a nimajo zato
sredstev. Delo za a sanacijo vodnjakov in studencev bi ljudstvo samo
izvršilo, potrebno bi bilo samo gmotno pomagati k izvršitvi asanacije in
to vsaj da bi se dalo polovico stroškov kot podpora za izvedbo teh asanacij.
Zdravniki predavajo o potrebi teh asanacij, vendarle ostane le pri besedah,
ker ni denarne podpore.

Gornji grad.

Pitna voda je dobra; toda manjka higi jensko urejenih vodovodov v
več krajih. Vodovod imata samo Gornjigrad in Ljubno s skupaj 2271
prebivalci.

Potrebno bi bilo: a) Iz vasi Luče premestiti kopališče, b) premestiti
kopališče v Mozirju, c) premestiti kopališče pri Sv. Frančišku Ksaveriju,
d) kanalizirati ob banovinski cesti jarek, ker teče po njem gnojnica (Rad¬
mirje), e) napraviti več vodovodov (Mozirje trg, Luče).

Konjice.

V okraju je večji vodovod za trg Slov. Konjice. Ta preskrbuje deloma
tudi sosednje vasi (Prevrat), v vasi Loče ter (delno) v vasi Stranice. Potem
sta še dva majhna vodovoda za Malo goro in Klokočovnik. Razven tega
je še nekaj manjših (zasebnih) vodovodov kakor v šoli v Špitaliču in pri
raznih bogatejših posestnikih na deželi.

63

Naj razširjenejši tip oskrbovanja z vodo je vodnjak, najdeš ga v vsaki
vasi v neštetih varijantah. Običajno je obod pod zemljo, iz zloženega ka¬
menja, nad zemljo pa iz lesa. V novejših časih gradijo tudi cel vodnjak iz
betonskih cevi. Skoro večina vodnjakov je pokritih s streho. Črpanje vode
se vrši deloma z vedri na verigah ali pa na vrveh, deloma z drogi na
prevago ali običajnimi drogi. Vodnjaki so razširjeni po vsej dolini, kjer
je dosti podtalne vode ter na nižjem gričevju, kjer ni tekoče vode.

Studenci in izvirki so glavni vir pitne vode v krajih ob višjih gorah,
ki jih je v okraju obilica. Običajno so na prometnih krajih zajeti primi¬
tivno v zgoraj odprte cevi, redko v zaprte železne cevi. Nekaj zelo samotnih
hiš ob gorah ima tudi lastne izvirke, ki običajno niso zajeti, ampak služijo
v obliki, ki jo je ljubi Bog dal. Ker se različne hiše istega naselja običajno
poslužujejo ali vodnjaka ali pa izvirka, je nemogoče dati pri tako raztre¬
senih hišah za vsako hišo točen podatek, kako se preskrbuje z vodo.

Kar se tiče dvorišč obstojajo taka, ki so pod javnim nadzorstvom in
druga, ki so za privatnimi hišami. V večjih naseljih ni nobenega dvorišča,
ki bi imelo kako zvezo s cesto ali ulico — pa tudi v manjših naseljih se
nahajajo dvorišča za hišami ter tako ne morejo povzročati higijenskih
nedostatkov v večji meri. Dvorišča gostiln, pekarn, mesarij, prodajalen so
stalno pod nadzorstvom ter vedno v redu. Drugače je z dvorišči privatnih
hiš, ki stoje na kakem hribu ali na kaki gori. Tam najdeš odprta stranišča
zgrajena iz desk, včasih nad gnojiščem ter v zelo primitivnem stanju. V
trgih so seveda povsod zidana, lepa stranišča z betoniranimi greznicami,
kakor tudi pri vseh gostilnah in drugih javnih obratih. Po epidemiji pa-
ratifusa v Poleni so bila asanirana pomanjkljiva stranišča z zgradbo
greznic.

V letu 1930 je bila izvršena napeljava vodovoda v vasi Polena. V isti
vasi je potrebno še betoniranje stranišč pri hišah, ki so imele leta 1936
slučaje obolenj na paratifusu B. Tudi ta akcija je že uvedena.

Potrebna je napeljava vodovoda v Zrečah. Štajerska industrijska
družba v Zrečah ima stroj, ki se kuri s plini, kateri se pridobivajo iz sla¬
bega premoga. Kot odpadek pa prihaja iz tovarne katran in katranov!
plini, ki onečiščajo vodo Dravinjo, ki teče skozi vas v taki meri, da ne
more služiti za pijačo živini in da so poerkale vse ribe, ki so v njej živele.
Seveda ni čudno, da tudi vsi vodnjaki, ki se nahajajo pod tovarno v Zrečah
in ob potoku Dravinji, vsebujejo v podtalni vodi tolike množine fenola,
da so se pri zauživanju te vode pojavili razni znaki zastrupi jen ja (bru¬
hanje, driska, itd.). Vsled tega se je nujno priporočalo zgraditev vodo¬
voda v Zrečah. Tudi ta akcija je uvedena. Tudi Draža vas in Žiče, dve
vasi v občini Loče se trudita že dalj časa, da bi dobile vodovod. Tudi ta
komisijski pregled terena od strani Higijenskega zavoda je že v teku.
Okrajni zdravnik je v 1. 1936 pomagal pri začasni asanaciji vasi s strogimi

64

lokalnimi odredbami, ter je uvedel akcijo za cepljenje proti paratifusu
celega naselja, ki jo je tudi izvršil. Dalje je zahteval betoniranje greznic
pri vseh okuženih hišah.

Šmarje pri Jelšah.

Ker je teren večinoma ilovnat se redko najde dobro pitno vodo; skoraj
vsaka se ob najmanjšem deževju skali. Oskrbeti skupne vodnjake za po¬
samezne vasi je otežkočeno zato, ker so hiše posameznih vasi raztresene
po gričevitem terenu. Tip vodnjakov je s kamni obzidan vodnjak, obdan
z lesenim obodom, ki pr opušča onesnaženo vodo nazaj v vodnjak. Yes
vodnjak je pokrit s streho. Voda se zajema s čebrom na vreteno. Ponekod
so nepravilno zajeti izviri, v hribovitih krajih imajo primitivne kapnice.

V zadnjih letih se je v šmarskem okraju največ naredilo za preskrbo
prebivalstva z dobro pitno vodo. S sodelovanjem Higijenskega zavoda v
Ljubljani je bila zgrajena cela vrsta vzorno urejenih vodovodov: leta 1931
in 1932 pri Sv. Petru pod Sv. Gorami, 1933/34 v Zdravstvenem domu v Ro¬
gatcu, 1934 v Sladki gori in Ponikvah, 1936 v Šmarju pri Jelšah. V Planini
obstoja vodovod približno 2 desetletji. Vodovode imajo še sledeči kraji:
Kozje, Laze in Rogaška Slatina, tako da je skupaj v okraju 9 vodovodov
za 9 naselij z 256 prebivalci.

Potrebno bi bilo asanirati vodnjake, stranišča in gnojišča v Dobjem
(občina Planina), nadalje šolska vodnjaka pri Sv. Roku ob Sotli in v Žetalah.
Na Sv. Gorah, kamor prihaja vsako leto veliko število romarjev, bi bilo
potrebno urediti par stranišč, ki bi odgovarjala higijenskim zahtevam. V
Šmarju bi bilo treba izvesti kanalizacijo. Ker so obč. proračuni za take
asanacije prenizki, jih je mogoče izvesti s pomočjo banovine ali državne
podpore. Večini asanacij v zadnjih letih je pomagalo do izvedbe zadruž¬
ništvo.

Koroško-Z gornje Štajersko:

Dravograd.

V celem okraju ni pomanjkanja pitne vode. Splošno se poslužujejo
ljudje v višjih krajih studencev, v dolinah pa zidanih vodnjakov. Vodo¬
vode imajo sledeči kraji: Črna, Mežica, Ribnica na Pohorju, Marenberg,
Dravograd, Muta, Libeliče, Čemeče, Gorče. Poleg teh vodovodov pa ima
veliko število posestnikov svoj zasebni vodovod samo za hišo. Voda je
povsod dobra.

Dvorišča so v glavnem v zadovoljivem stanju.

Izvršiti bi se morala čimpreje kanalizacija večjih krajev, kakor Črna,
Prevalje, Guštanj, Dravograd, Muta, Ribnica na Poh. V gostilnah je po¬
trebno uvesti stranišča za izplakovanje, napraviti povsod higijenska gno¬
jišča, napraviti v večjih krajih čistilna kopališča ter urediti ceste.

s

65

Maribor - mesto.

Mesto Maribor (33.149 prebivalcev) uporablja kot pitno vodo le vodo
iz mestnega vodovoda, ki je bakteriološko in kemično brezhibna pitna voda.

Dvorišča so v najstarejšem delu mesta premajhna in se ne zamorejo
predrugačiti. Sicer so vsa dvorišča kanalizirana. Smetišča in greznice so
betonirane in pokrite.

V prvi vrsti je potrebna zgradba moderne tržnice, policijskih zaporov,
tlakovanje nekaterih ulic v centrumu mesta in trgov ter kanalizacija na
periferiji mesta.

Maribor - desni breg.

V pogledu preskrbljevanja s pitno vodo ima skoro vsaka hiša lasten
zidani ali betonski vodnjak. Vodnjaki so deloma popolnoma pokriti ter se
zajema voda iz njih po črpalki. Mnogi vodnjaki so odprti in iz njih se
zajema voda z vedrom. Voda sama na sebi je v vodnjakih dobra in vsebuje
vse lastnosti zdrave pitne vode. Le v nekaterih in to redkih krajih je pitna
voda slaba in ne odgovarja vkljub temu, da ležijo ti kraji v območju dobre
talne vode, tako na primer v Rušah, pri Sv. Lovrencu na Pohorju in v
Slovenski Bistrici. Slaba pitna voda je deloma v občini Studenci, ki izhaja
očividno iz tega, da pronicajo odpadle vode tovarn skozi gramozno plast
do talne vode in isto pomešajo, po čemur postane pitna voda v mnogih
vodnjakih, če že ne zdravju škodljiva, pa vsaj neužitna. V naseljih drav¬
skega polja je pitna voda preveč mehka, ker izhaja tamkaj od reke Drave.
Vodnjaki morajo tukaj segati pod nivo reke Drave, da še dajejo kolikor
toliko vode. Za časa velike poletne suše zmanjka v istih vode ter se jo
mora dovažati za ljudi in za živino iz daljnih krajev. Očividno je bilo to
vedno tako, ker se je našlo, da so že stari Rimljani v ta naselja izpeljali
vodovod.

Edini vodovod je v Framu za ca 200 prebivalcev.

Glede dvorišč je razločevati kraje z mestnim značajem in kraje
kmečkega stanja. V prvih, to je v mestih, trgih in naseljih v neposredni
bližini mesta, so dvorišča čista in higijenično urejena in služijo le hišnemu
delu. Stranišča so tukaj pokrita z betonskim pokrovom. V kmečkih vaseh
služijo dvorišča poljedelskemu delu, domači živini itd. in vsled tega ne
morejo biti vedno čista. Stranišča so večinoma odprta in po večini izpe¬
ljana direktno na gnojišča. Slednja so mnogokrat preblizu hiše, gnojnica
se tu in tam izteka na cesto in javna pota. Tozadevno se je v zadnjih letih
veliko popravilo. Predvsem so potrebne manjše asanacije vasi, ki se mo¬
rejo izvršiti z majhnimi stroški. Potrebno bi bilo, da bi se dalo vsemu
ljudstvu, kakor kmečkemu tako tudi delavskemu, zadostno dela in možnost
primernega zaslužka, da si potem zamore vzdrževati stanovanja in gospo¬
darska poslopja v higijenskem stanju, da se more prehranjevati, oblačiti
in tako dalje, sploh zdravo živeti. Pasivna bilanca poljedelstva, padajoči

66

zaslužek delavstva ali pa možnost dela in zaslužka sploh in pri tem zvišana
javna bremena pa so zavrla vsak napredek v splošni higijeni in uničila
skoro vse to, kar je že prej obstojalo, posebno odkar je prenehalo funkcio¬
niranje denarnih zavodov in zlasti zadrug. V tem oziru bi bilo treba na¬
praviti vodovode pri Sv. Lovrencu na Pohorju, v Rušah, v Studencih in v
Slovenski Bistrici. Lokalni faktorji se tudi bavijo s temi načrti, vendar pri
današnji gospodarski stiski, ki je bila po sankcijah proti Italiji še bolj
poostrena, ni mogoče misliti na realizacijo vodovodov brez izdatne pomoči
od strani države in banovine. To velja za kraje ležeče ob vznožju gor¬
skega masiva Pohorja.

Maribor — levi breg.

Prebivalstvo se preskrbuje z vodo iz studencev in vodnjakov, delno
seveda tudi iz potokov. Studenci in vodnjaki so večkrat slabo kriti, tako
da je pristop površne vode mogoč. Dva kraja imata vodovode in sicer:
Sv. Križ nad Mariborom in Selnica ob Dravi za skupaj 788 prebivalcev.
Pri vsaki kmetiji je dvorišče, kjer se nahaja gnoj iz hlevov, nadalje so
stranišča z greznicami. Dvorišča higijensko niso urejena, ker so manjkali
v času ureditve tozadevni higijenski predpisi. Novo urejevanje dvorišč pa
je zvezano s stroški, katerih ne morejo trpeti stranke. Pri novostavbah se
pazi na to v kolikor podlegajo novostavbe že sedaj veljavnemu stavbnemu
zakonu.

Asanirati bi bilo treba v prvi vrsti dvorišča in gnojišča. V drugi
vrsti bi bilo treba skrbeti za dobro pitno vodo. Dosedanje vodnjake bi
bilo treba kemično in bakterijološko preiskati ter stavbeno izpopolniti.

Ptuj — mesto.

Stanje pitnih vod sicer v Ptuju ni idealno, vendar iz zdravstvenih
ozirov povoljno. Mesto Ptuj še vedno nima javnega vodovoda, ki pa je
sicer stalno na programu, vendar se rešitev zavlačuje radi pomanjkanja
kreditov. Bolj premožne in večje hiše imajo lastne vodovode. Poleg sta¬
novanjske bede je to največji nedostatek v Ptuju.

Dvorišča sicer niso povsem idealna, ker je večina hiš starih, vendar
še zadostno odgovarjajo higijeni.

Najnujnejša zadeva za mesto Ptuj je javni vodovod, povečanje ko¬
pališča in asanacija istega. Akcija za oboje je v teku, toda krediti so pre¬
majhni, davčna moč meščanov ne zadošča, zato je potrebna zadostna pomoč
v denarju od strani višjih oblasti.

Ptuj — okolica.

Vodovod je v celem okraju samo eden in sicer v Sestržak za 350 pre¬
bivalcev. Zgradil ga je Higijenski zavod. Isti zavod je zgradil v Maj-
špergu šolski vodovod. V vseh drugih krajih so zasebni vodnjaki.

5 '

67

Občina Breg je izkazala okrog 200 vodnjakov, občina Cirkovci okrog
340 vodnjakov, obč. Dornava okrog 300, obč. Grajena okrog 300, obč. Hum
200, obč. Kog 72, obč. Leskovec 200, obč. Majšperk 150 in 1 vodovod, obč.
Ormož 139, obč. Podlehnik 180, obč. Ptujska gora 100, obč. Rogoznica 400,
obč. Sv. Marjeta n. Ptuju 350, obč. Sv. Marko 600, obč. Sv. Miklavž 120,
obč. Slovenja vas 400, obč. Središče 280, obč. Svetinje 200, obč. Sv. Andraž
v Sl. g. 150, obč. Sv. Bolfenk v Sl. g. 250, obč. Sv. Lovrenc na Dr. p. okrog
300, obč. Sv. Lovrenc v Sl. g. okrog 260, obč. Sv. Lenart pri Vel. Nedelji 300,
Sv. Tomaž okrog 100, obč. Sv. Urban 200, obč. Št. Vid 550, obč. Velika Ne¬
delja okrog 150, obč. Zavrč okrog 50 vodnjakov. Pripomniti je treba, da
je polovica vodnjakov odprtih in neprimerno zavarovanih, jedva četrtina
ustreza higijenskim predpisom.

Dvorišča niso povsod povoljna. Stranišča so neprimerno urejena, gno¬
jišča niso betonirana. Dela se na asanaciji, vendar je treba za to delo časa
m materijalnih sredstev.

Mnogo se je v tem oziru že storilo, vendar je še precej nedostatkov.
Asanirati bi bilo treba tudi nekatere vodnjake, zlasti v Halozah in Slov.
Goricah. Ker je prebivalstvo ptujskega okraja zelo obubožano, bi občine
pri velikih bremenih ne mogle prispevati izdatne zneske za asanacijo. Sa¬
nitetni referent je vedno z nasveti na razpolago vsaki občini, ako zahteva
kakega pojasnila.

Ljutomer.

Mesto Ljutomer in trg Gornja Radgona imata vodovoda, ki odgovar¬
jata vsem zdravstvenim zahtevam. Voda je kemijski in bakteriološki pre¬
iskana in je dobra. V večjih vaseh pridobivajo pitno vodo iz kotlastih ali ro-
vastih vodnjakov s pomočjo sesaljke. Rovi so zidani z opeko, kamnom ali
obdani s širokimi cementnimi cevmi. Okolica vodnjakov je večkrat dobro
cementirana, tako da odpadna voda ne pride nazaj v rov. Pri gostilnah
in drugih obratih so vodnjaki v redu. Pri kmečkih vodnjakih se ugoto¬
vijo razni nedostatki. Po vaseh v hribih služi kot pitna voda iz izvirkov,
ki ne odgovarjajo higijenskim predpisom. V občini Radenci sploh nimajo
pitne vode, tam so izvirki mineralne slatinske vode. V poletnem času je
ponekod pomanjkanje pitne vode.

Dvorišča pri gostilnah, mesnicah, trgovinah in pekih so precej v
dobrem stanju. Dvorišča pri kmetih so 80% v slabem nehigijenskem stanju.

Naj se pospeši regulacija Mure, da se malarija ne razširi. Naj se dre-
nira Mursko polje in drugi kraji, da se stoječe vode in mlake odpravijo
in da se s tem zmanjša nadloga od komarjev.

Prekmurje  :

Murska Sobota.

Kot pitna voda se uporablja izključno talna voda, ki se zajema iz
kotlastih vodnjakov s črpalkami, največkrat pa enostavno z vedrom. Ve¬
čina vodnjakov ni higijensko zgrajenih, ker so zidani iz opeke ali samo

68

jz zloženih kamnov in tako prihaja v vodnjak med posameznimi kamni ne¬
zadostno filtrirana voda. Vodnjaki, ki so dovolj globoko betonirani, imajo
neoporečno pitno vodo. Ob dalj časa trajajoči suši trpijo nekateri kraji
v hribovitem delu na pomanjkanju vode; posebno v Bodoncih, Gornjih
Petrovcih, Selu in Fokovcih. V teh krajih bi se morali zgraditi globoki
vodnjaki ( 30—40  m). Tekom leta je bil asaniran občinski vodnjak v Pu¬
concih in šolski vodnjak v Prosenjakovcih. Razen navadne talne vode se
kot pitna voda zelo mnogo uporablja tudi mineralna voda slatine v Pe-
tanjcih in deloma tudi Radenske slatine. Mineralno vodo prodajajo v trgo¬
vinah in gostilnah v zaprtih steklenicah. V občini Tišini je še več vrelcev
z naravno mineralno vodo, ki jo prebivalci uporabljajo kot pitno vodo.
To so vrelci v Petanjcih, Murskih Petrovcih, Sodišincih, ki pa niso pra¬
vilno in higijensko zajeti in bi jih bilo treba asanirati.

. Vodovoda v celem okraju ni nobenega. Večina dvorišč po vaseh ne
odgovarja higijenskim predpisom, ker so neposredno združena z neogra-
jenim gnojiščem in straniščem, ki je največkrat zbito samo iz par desk in
je brez greznice. Sicer so v zadnjih letih nekateri prebivalci s pomočjo
podpore banovine in kmetijskih organizacij uredili vzorna gnojišča, vendar
je teh še veliko premalo. Pri novih stavbah dvorišča odgovarjajo.

V vsaki občini bi se moral zgraditi vsaj en vsem higijenskim pred¬
pisom odgovarjajoč vodnjak. Posebno nujno je to v zgoraj omenjenih
krajih. Za asanacijo vodnjakov bi prebivalci dali delovno moč in materijal
v pesku, ostalo bi morale prispevati banovinske in državne ustanove. Tudi
za zboljšanje občinskih cest in jarkov ob njih bi morale dobiti siromašne
občine podporo. Z zadružnim delom brez podpore od druge strani bi se
asanacija v teh krajih ne mogla izvesti. Dosedanje delo sanit. referenta
za asanacijo objektov je obstojalo samo v nasvetih ob priliki komisij in
drugih uradnih poslov, kako se naj uredijo vzorna stanovanja in pritikline,
vodnjaki, šole, pokopališča itd. Te nasvete je dajal občinskim upravam.

Lendava.

Vodovoda v celem okraju ni nobenega. Prebivalstvo dobiva vodo ve¬
činoma iz nehigijenskih vodnjakov. Dvorišča so v splošnem precej snažna,
ker je prebivalstvo vsako soboto in pred prazniki počistilo dvorišča in
okolico, ker je vse z ozirom na tesnobo prostora v neposredni bližini ali
pa kar povezano (stanovanje, štale, gnojna jama, stranišče).

S posebnim ozirom na asanacijo bi trebalo postaviti čim več vzornih
vodnjakov v vaseh ob Muri, kjer je voda nečista odnosno neprimerna.
Delovno moč in materijal v pesku in v produ bi lahko dala naselbina,
ostali materijal in denar pa bi morala prispevati država odnosno banovina,
ker so občine presiromašne. Delovanje zdravnika je bilo edino v tem, da
je ob priliki komisij za kakšno novo stavbo predlagal vzorni vodnjak
odnosno v splošnem dal potrebne nasvete za ureditev vzornih stanovanj,
vodnjakov, stranišč itd.

69


DR. IVO PIRC

PREHRANA PREBIVALSTVA

Človek je spoznal kaj kmalu, da je prehrana v zvezi z boleznijo. To
znanje je pravzaprav eno najstarejših in v najprimitivnejši stopnji človeške
kulture. Razumljivo je to na prvi hip, če pomislimo, da je ravno človek na
svoji prvi kulturni stopnji imel največkrat priliko videti nastanek bolezni
po nečisti ali pokvarjeni hrani.

Seveda se je znanje o prehrani in njenem vplivu na človeka hitro raz¬
širilo, kajti že v najstarejših pisanih podatkih najdemo predpise o sestavi
hrane in o ravnanju s hrano.

Stari grški zgodovinar Herodot n. pr. piše, da so polagali Egipčani že
v davnih časih veliko važnost na takozvano d i e t o, t. j. na način prehrane.
Iz njihovih hieroglifov smo tudi zvedeli, da Egipčani niso uživali svinj¬
skega mesa, morskih rib in fižola. Dočim je utemeljena abstinenca od prvih
dveh, ni seveda utemeljitve za fižol.

Stari Judje so najbolj znan primer kako so v prejšnjih dobah pazili na
dijeto. Veliko pažnjo so n. pr. polagali na zakol živine in so njihovi to-
stvami predpisi imeli moč verskih zakonov. In njihova vera še dandanes
prepoveduje uživati meso nečistih živali.

Hipokrat, stari grški zdravnik-pisatelj, ki se je rodil leta 460 pred Kr.,
je sestavil seznam živil,  ki jih je ločil v užitna in škodljiva. Deloma
drži ta njegov seznam živil še dandanes. Za Hipokratom se je pojavilo še
nebroj dietičnih predpisov, nastalih pač po opazovanjih, kako je prenesel
človek v raznih časih in krajih različno hrano. Vsaka nova šola je sicer
učila nekaj drugega, ali kaj podobnega, vendar nikdo nikdar ni učil, da bi
bila naša hrana brez vpliva na zdravje in bolezen.

Snovi, iz katerih izvirajo naša živila, so prastare. Prva hrana človeku
je bila mešana, deloma živalska, deloma rastlinska. Kako dolgo služi človeku
pšenica za hrano, se ne da ugotoviti, vendar govore že stari egiptovski
spisi o kulturi pšenice.  Znano je tudi, da so stari Egipčani gojili ječ¬
men.  Tudi rž so stari azijski narodi gojili in delali iz nje žgano pijačo.

Pa še marsikatera druga rastlina hrani človeka že od davnih dob.
Vemo to o čebuli.  Ohranjeni so računi, ki povedo, koliko se je plačalo za
čebulo, ki so jo snedli delavci pri zgradbi neke egiptovske piramide. Tudi
zelje  in razno sorodno zelenjad so gojili in jedli v davnih dobah. Glav¬
nato solato so z veseljem jedli stari Rimljani. Homer poroča o hruškah.
Kumare goje v Indiji že nad 3000 let.

73

Iz tega posnemamo, da večina danes uživanih rastlin in rastlinskih
izdelkov služi človeku za hrano že iz starih dob. Isto velja za razne
vrste mesa.

Menjala se je samo priprava jedi.  Kar je dišalo ljudem v eni
dobi, to so zametavali v drugi. Starih receptov danes nimamo in kuharskih
knjig tudi niso pisali. Vendar nam zgodovinski zapiski odkrivajo tajne
znamenitih pojedin, iz katerih izvemo, da so použili nezaslišane množine
mesnih jedi in popili še bolj nezaslišane množine pijače.

Iz 16. in 17. stoletja zvemo, da so bile priljubljene zelo ostre  jedi.
Alfred Franklin piše, da bi si danes ž njimi mogli sežgati usta. N. pr. jedli
so pečena telečja jetra z omako, v katero so dali popra in jesiha in sWU
korja. Naš današnji želodec bi seveda ne prenesel marsičesa, kar so včasih
prebavili, najbrž ne brez škode.

Mnenja o škodah,  ki jih hrana lahko vsebuje so se menjala in
se bodo menjala zaradi nezadostnega znanja o delovanju raznih hranilnih
snovi v človeškem organizmu. Marsikatera tostvarna trditev se je že po¬
stavila, pa je bila vendar samo nedolžna hipoteza.

Naša današnja doba si prizadeva dati natančno znanstveno podlago za
določitev potrebe dnevne množine in vrste hrane.  Norme, ki
naj določijo prehrano posameznika, ne morejo biti za vse pokrajine enake,
pa tudi ne za vse prebivalce ene pokrajine in za vse letne čase. Enoten
predpis je torej nemogoč. Človek tudi ni stroj, ki potrebuje vedno isto
množino olja ali premoga, da dela. Zato so tudi ta novodobna prizadevanja
mnogokrat brez realne vrednosti, ker ne morejo biti splošno veljavna.

Kar se da povedati danes o škodljivosti različnih živil ali hrane, ni
toliko znanstveno utemeljeno, kolikor je znano iz izkušnje. Izkušnja uči —
experientia docet, a izkušnja se tudi lahko zmoti, je rekel Hipokrat-expe-
rientia fallax.

Čezdalje bolj pogosto se postavlja vprašanje: Katera hrana je človeku
primernejša, rastlinska ali živalska.  Tudi to vprašanje ni mo¬
goče rešiti kar tako na kratko ali postaviti kak zakon ali predpis, ker tudi
v tem pogledu ne žive vsi narodi pod istim podnebjem in ne vsi ljudje
ob enakih življenskih prilikah. Navdušeni zastopniki vegetarijancev sku¬
šajo pregovoriti svet, da je velik, če ne največ ji del zla, ki zadeva člo¬
veštvo, povzročen po uživanju mesa. Ni nobenega dvoma, da človek dobro
shaja z rastlinsko hrano. Saj se prehranjuje večji del človeštva v celem
svojem življenju skoraj izključno z rastlinsko hrano, pri tem pa težko
delajo in dosegajo visoko starost. Poglejmo na kmete, kjer imajo meso
na mizi le v največjih praznikih. Na drugi strani pa vidimo cele narode
n. pr. v severnih polarnih krajih, ki se žive celo svoje življenje samo z
mesom, ker rastlinske hrane sploh ni in vendar ravno tako žive.

Pokazalo se je v zadnjih letih, da poraba mesa v Evropi stalno raste.
S sigurnostjo se danes še ne da reči, da je to v škodo prebivalstvu, ni pa
izključeno, da nastopa čas, ki bo karakteriziran po preobilici uživanja
mesa in bo ta preobilica oškodovala zdravje. Zdravnikom je znano nebroj
poedinih slučajev različnih obolenj prebavil pri ljudeh, katerih hrana je

74

obsegala stalno preveč mesa in so zaradi tega zaključili, da sta preobilica
mesnate hrane in obolenje v vzročni zvezi. Ta zaključek sicer še ni do¬
kazan, ampak je prav verjetna domneva.

In takih prav verjetnih domnev je mnogo. Statistike v različnih kul¬
turnih deželah kažejo na čezdalje večje širjenje raka. Za en vzrok se
navaja med drugimi tudi preobilica mesa v hrani. Isto je glede želodčnega
čira ali rane na želodcu. Poznamo kraje, kjer ima vsak deseti človek (po
Thomayerju) želodčni čir in druge, kjer je eno tako obolenje na 2000 ljudi.
Pokazalo se je, da je zlasti malo želodčnih čirov v krajih, kjer je udo¬
mačena pretežna rastlinska hrana.

V zadnjih letih kažejo zdravniki tudi na okolnost, da ostajajo
od mesnate hrane v telesu neuporabljeni ostanki, katere je treba izločiti
iz telesa. To je naloga ledvic. Jasno je, na prvi pogled, da ledvice, ako so
že drugače prizadete, tega dela ne morejo izvršiti z uspehom in ga izvrše
le na svojo škodo. Zato danes zdravniki prepovedo bolnikom na ledvicah
uživanje mesa. Tudi pri božjasti so ugotovili, da rastlinska hrana zmanjša
napade.

Najvažnejša pa je trditev o vplivu mesa na poapnenje žil. To obolenje
je v drugi polovici življenja najbolj pogosto. Povzroča težko srčno napako
in s tem seveda tudi smrt. Tudi ta bolezen je čezdalje bolj pogosta.

Tudi še o nekaterih drugih boleznih (skorbut, protin) se smatra, da
so v zvezi s pomanjkanjem rastlinske hrane.

Kakor je hrana važna za ljudsko zdravje po sestavi, tako je odločilna
za razvoj in obstoj ljudstva tudi po množini.  Množina izrabljenih živil
mora biti tolikšna, da zadostuje vsem tekočim potrebam telesa in je ostane
vedno nekaj v zalogi. Dnevna potreba živil se ravna po starosti, telesni
teži in delu. Maksimum, ki ga potrebujemo pri težkem delu znaša okoli
4000 kalorij, vendar se potreba živil ne da enostavno shematizirati, marveč
je taka shema le informativnega pomena.

Premajhni množini živil sledi nezadostna prehrana,  ki je
pravzaprav kronični glad in ki telo disponira k različnim obolenjem, zlasti
se jetika bolj oglaša pri osebah, ki se slabo in nezadostno hranijo. Razven
tuberkuloze pa vidimo pri nezadostni prehrani v pasivnih krajih tudi po¬
javljanje drugih nalezljivih bolezni, v večji meri povečana je umrljivost
dojenčkov in splošna umrljivost.

Dobra in zadostna prehrana ljudstva je glavni temelj za njegov
obstoj, za njegovo moč in odpornost. Hrana je sok življenja, ta sok je v
krvi in kri je tista snov, ki odloča o zdravju in bolezni, o biti in nebiti.
Kakršna kri, takšno je zdravje, to je staro slovensko pravilo in ljudstvo
sodi prav, ko pripisuje nastanek bolezni slabi krvi. Hrana je tista snov,
ki daje krvi vse njene potrebne sestavine, med drugimi tudi vse obrambne
sile telesa. Če je torej hrana slaba in pomanjkljiva, bo tudi kri slaba in
bodo njene ombrambne sile pomanjkljive.

Na telesni odpornosti ljudstva sloni tudi njegov kulturni napredek
in njegovo blagostanje. Narod, ki gladuje ali nima zadostne
hrane, ne more živeti v miru in zadovoljstvu, upira

75

se in išče izboljšanja. Želodec je motor k vsemu do¬
bremu in hudemu, nas uči zgodovina. Dobro so po¬
znali to skrivnost rimski cesarji, ki so s kruhom in
igrami osvajali svet.

Kako važna je prehrana ljudstva, nam dokazuje svetovna vojna, v
kateri ni zmagalo krvavo orožje, marveč nekrvavo t. j. blokada, ki je
ustavila dovoz hrane. Slabo hranjene armade so ali podlegle, ali so se uprle.

Praktična medicina problema ljudske prehrane ni obravnavala in je
to delo prepuščala fizijologom in kemikom, ki so ves problem pravzaprav
obdelali s popolnoma drugega stališča. Praktičen pomen je bil dan prehrani
šele, ko so se zanjo začeli zanimati higijeničarji, posebno v trenutku od¬
kritja Poljaka Kazimirja Funka o snoveh v hrani, brez katerih se orga¬
nizem ne more normalno razvijati. To so bili vitamini.

Čim je bilo ugotovljeno po Goldmanu in Kuczynskem, da deluje pre¬
hrana na fizikalno kemijsko sestavo telesnih celic in na sokove orga¬
nizma, je postalo jasno, da je treba tudi sestavi hrane posvetiti večjo
pozornost. Začelo se je raziskovanje enostranske hrane in danes je to
poglavje že več ali manj raziskano in so vsestransko ugotovljene škodljive
posledice za telo ob pomanjkanju določenih sestavin hrane. Ugotovljeno
je tudi, da se škodljiv vpliv enostranske hrane odstranjuje z mešano hrano.
Ugotovljena so z znanstvenimi raziskavanji pri raznih narodih in v po¬
sameznih družinah razne navade v načinu prehrane, ki pojasnjujejo ple¬
menske in družinske dispozicije za določene bolezni z ozirom na okolnost,
da so notranje žleze, ki sodelujejo pri reguliranju metabolizma, posebno
občutljive za škodljive vplive prehrane. Takim škodljivim vplivom je
organizem stalno izpostavljen z ozirom na človeškem telesu tuje snovi v
prehrani, n. pr. meso. V tem pogledu prinašajo velike koristi postni dnevi,
ki jih je vpeljala cerkev.

S stališča primernosti oziroma prirodnosti prehrane je kmet na mnogo
boljšem položaju nego meščan, ker se hrani glavno z rastlinsko hrano
(kruh, krompir, fižol, zelje, sadje), katerih kalorična vrednost se poveča
z dodatkom masti. To dokazujejo opazovanja kirurga Vojislava Subotiča , 1
ki je ugotovil, da se čreva srbskega kmeta odlikujejo po posebni dolžini.
Duševni delavec potrebuje visokovrednih beljakovin, brez katerih ni spo¬
soben za duševno delo. Stalna taka hrana z raznimi produkti razpadanja
živalskih beljakovin ne oškoduje samo žleze z notranjo sekrecijo nego
obremeni tudi funkcijo jeter, ki so organ z nalogo, odpravljati vpliv raznih
snovi prihajajočih iz prebavil.

Medicinska znanost je v začetku odkritij raznih tajnosti iz pato¬
logije prehrane.  Zato mora posvetiti zdravnik danes mnogo več pa¬
zljivosti prehrani človeka. Zdravnik mora proučevati in dajati navodila,
kako naj se ljudstvo hrani. Popolno zdravljenje bolnika se danes ne da
več zamisliti, če se ne vpošteva splošne dispozicije bolnega organizma,
ki je tesno povezan z njegovo prehrano.

1  Dr. Djordje Joanovič: „0 patologiji prehrane".

76

Človek rabi več vitaminov,

1) v svoji razvojni dobi, ko je njegovo telo v rasti,

2) v nosečnosti, ko so povečane zahteve za zgradbo novih celic in

3) pri okužitvi, ko rabi telo več obrambnih sil proti mikrobom in za
rekonvalescenco.

V omenjenih treh primerih je potrebno dovajati telesu več obrambnih
sil, kakor sicer, za preprečenje oškodovanja. Ker se ta okolnost ne upo¬
števa bodisi iz neznanja ali zaradi siromaštva, nastopajo okvare telesa v
obliki obolenja, ki ga imenujemo avitaminozo.

Pri manjši stopnji pomanjkanja vitaminov, pri deficitu, se pojavijo
hypovitaminoze, 2  ki pomenijo relativno obubožanje organizma na
vitaminih in se kažejo v obliki samostojnega obolenja ali pa v kompleksu
simptomov druge bolezni. Hipovitaminoza pripravi tla za izbruh in razvoj
bolezni.

Avitaminoze in hypovitaminoze so socijalne bolezni, bolezni človeške
civilizacije.

V kakšni množini pa so potrebni organizmu vitamini? Na to vpra¬
šanje odgovori Szen Gyorgyi takole: Pravilna množina vitaminov je tista,
pri kateri kažejo široke ljudske plasti najmanjšo umrlji¬
vost in obolevanje.

E. Schneider naglaša, da se vitamini ne kopičijo v telesu, če jih v
preobilici použivamo.

Dnevna potreba vitamina  A znaša 0’1-—0'3 mg in je potreben pri
infekcijskih boleznih kože in sluznic. Vitamin A je tekom celega leta v
živilih in sicer v mleku, maslu, siru, špinači, zelenjavi in svežem sočivju.
V 100 g zelenjave je trikratna množina dnevne potrebe. Brez vitamina A
je kislo zelje, krompir, ohrovt, kolerabe itd. Zlasti siromašni so izpostav¬
ljeni pomanjkanju vitamina A.

Vitamina  B potrebujemo 0‘5—1'0 mg dnevno z ozirom na množino
použitih ogljikovih hidratov. Pri deficitu B vitamina nastaja polineuritis.
Glavni vir za B vitamin je kruh, iz grobo zmlete moke, dalje jajčni ru¬
menjak, živalski organi kakor ledvice, jetra, možgani, nahaja se tudi v ze¬
lenjavi, sočivju in salati. Zelo mnogo ga je v orehih in lešnikih.

Najbolj pogosto se razvija B hypovitaminoza, če sestoji prehrana
večjidel iz kruha, močnatih živil in suhega stročja in če ni sveže zelenjave,
salate in sadja.

Kruh iz presejane pšenične in ržene moke praktično sploh nima
vitaminov.

C hipovitaminoza  se kaže v spremembi sestave in oblike zob
in v nastopanju zobne piškavosti zlasti pri otrokih. Vitamin C igra važno,
specifično vlogo zaradi svojega sodelovanja v boju telesa proti infekciji.
On je baktericiden za mnoge bakterije (difterične, tifuzne, stafilo- in
streptokoke). Baktericidnost krvi se dviga pri dovajanju vitamina C.

2  Richard Seyderhelm, Die Hypovitaminosen.

77

C hipovitaminoza nastopa najbolj pogosto v zimskih in spomla¬
danskih mesecih zaradi pomanjkanja sadja, ker je dnevna potreba po vita¬
minu C precejšnja in znaša 30—40 mg. Napačno je pričakovanje, da prepre¬
čimo pojav hypovitaminoze C v zimi s pomnoženim dovajanjem C vitaminov
v poletju, ker pomeni pomnoženo dovajanje le fizijološko potrebno spo-
polnitev, ne pa nabiranje v rezerve za zimske mesece.

Potrebo po vitaminu C pokrijejo sadeži kakor citrona in jagode in v
glavnem zelenjava. Zlasti mnogo vitamina C je v zreli sladki papriki.

Najvažnejši vir vitamina C za zimske mesece je krompir, ki mora
normalno pokriti 12% celokupne potrebe živil.

Krompir je za zdravo ljudsko prehrano velikega pomena. Ker nima
beljakovin so ga nizko cenili, vendar je v novejši dobi, ko je pomen be¬
ljakovin padel, krompir zopet stopil v ospredje. Krompir daje s svojim
škrobom in malenkostno tolščo prav dobro toplotno energijo. Hrana s
krompirjem celo zmanjša dnevno potrebo beljakovin bolj nego hrana s
kruhom. Pomen krompirja leži tudi v okolnosti, da se iz krompirja dajo
pripravljati raznovrstne okusne jedi in ne postane odvraten, tudi če ga
imamo vsak dan na mizi in je poleg vsega tega cenen. Sama hrana iz
krompirja ne bi bila primerna, marveč se mora dovajati beljakovine po¬
sebej, četudi v obliki rastlinskih beljakovin. Krompir je najlažje prebavljiv
pripravljen z mlekom ali maslom kot krompirjeva kaša ali surov zriban
in zmešan z jabolki zjutraj na tešče.

Dobro konzerviranje vitamina C daje kislo zelje. V surovem kislem
zelju je mnogo vitamina B in C. Važen vir vitamina C je tudi sadni mošt,
konzervirani sok citrone pa je brez vitamina C, istotako tudi ostali sadeži
konzervirani po današnjih metodah.

Dnevna potreba vitamina  D je tisočkrat manjša. Vitamin D je
zlasti v mleku, maslu, jajčnem rumenjaku in ribjem olju (vigantol).

Ugotovljeno je, da se pojavljajo infekcijske bolezni po predhodnem
obubožanju telesa na vitaminih. Potrebno bi torej bilo meriti množino vi¬
taminov zaradi držanja ravnovesja v organizmu.

D hypovitaminoze so pozna rahitida, nagnjenje k prelomu kosti,
motnje rasti in razvoju zobovja in anafilaktični pojavi. D vitamin povečuje
baktericidnost krvi in deluje proti zobni piškavosti in naduhi.

Od avitaminoz je v Sloveniji najbolj razširjena rahi¬
tida. V dobi od 1. jun. 1936 do 30. junija 1937 je bil ugotovljen v ambu¬
lantnih pregledih 13 higijenskih ustanov 601 primer rahitide, ponajveč
zaradi slabe in nepravilne prehrane, deloma tudi zaradi domestikacije.
Krivo je izključno hranjenje z mlekom v prevelikem in nepravilnem raz-
redčenju, pomanjkanje sadja in zelenjave, slabo zračena in vlažna stano¬
vanja. Ker je le en majhen del vseh otrok pod zaščito higijenskih ustanov,
predstavlja to število visok procent od pregledanih otrok.

E. Schneider, Die Vitamine in der Chirurgie.

78

Še češče so hypovitaminoze, predvsem B, C in D hypovitaminoze n. pr.
v simptomnem kompleksu, ki se javlja pri šolskih otrocih v obliki živčne
slabosti, kroničnega sklepnega revmatizma, pri mali deci in dojenčkih pa
v vidu spazmofilije, motenj v prehrani in rasti (B hypovitaminoza), dalje
v simptomnem kompleksu preskorbutičnih pojavov in nagnjenosti k infek¬
cijskim boleznim, zobni piškavosti in raznim oblikam alergičnega stanja
(D hypovitaminoza).

Za bodočnost naroda je zlasti važna prehrana šolskih otrok.
Kmečki otrok ugrizne zjutraj košček kruha, popije malo mleka in gre v
šolo, marsikdaj zelo daleč. Po več ur sedi v šoli brez prigrizka in pogosti
so primeri, da otroci oslabe v šoli. Kmečki otrok pa ni lačen vedno le zaradi
pomanjkanja, marveč pogosto tudi zaradi skoposti in nevednosti staršev.
Če vpliva nezadostna prehrana nepovoljno na odpornost odraslega, koliko
večji je ta vpliv na mladino. Šolski zdravniki ugotavljajo pri sistematskih
preiskavah učencev v podeželju vedno večje število slabotnih otrok. Mla¬
dini je potrebna hrana, ki ima dovolj snovi za zgradbo celic za rast, to so
beljakovine v mleku in mlečnih izdelkih, jajca, sočivje, sadeži kakor
orehi, lešniki in olje.

Šoloobveznih otrok je v Sloveniji okoli 100.000 in velik del pripada
siromašnim slojem, pa je potreben zaščite.

Proti nevarnostim, ki prete šolskim otrokom v podeželju od nepra¬
vilne in nezadostne prehrane so potrebni sledeči ukrepi  :

V marcu, aprilu in maju naj proučujejo zdravniki v zdravstvenih do¬
movih vse primere z zbiranjem podatkov in naj se vrše: predavanja, poseti
zaščitnih sester na domu za propagiranje pravilne prehrane (dojenje, uži¬
vanje zelenjave in sadja), deli naj se ribje olje, vrši naj se obsevanje, siste¬
matski pregledi na hypovitaminoze vseh otrok od 6. meseca do 6. leta sta¬
rosti, profilaktično in kurativno zatiranje z vitaminskimi preparati.

Za proučevanje teh bolezni je važno, da se pri sistematičnih in kon¬
trolnih pregledih šolskih otrok sploh misli na simptomni kompleks hipo-
vitaminoz. Treba jih je strokovno diferencirati. V vseh sumljivih primerih
je potrebno obvezno dokazovanje C-vitamina v urinu, kar je razmeroma
lahko izvedljivo po metodi Jetzler-Niederberger.  Določevanje de¬
ficita naj bo kvantitativno, ker ima tako določevanje več znanstvene vred¬
nosti in je tudi za terapeutski efekt zelo važno.

Pri vseh večjih šolah in podeželju naj se obvezno ustanovijo šol¬
ske mlečne kuhinje,  ki naj jih po eni tretjini vzdržuje banovina,
po drugi tretjini občina, tretja tretjina stroškov pa se pokrije s prispevki
premožnejših. Te kuhinje naj dele šolskim otrokom enkrat dnevno 14 1
mleka (po zimi toplo, po leti hladno) in v siromašnejših krajih tudi še
kos kruha, ali celo cel obed.

Šolskih kuhinj je v podeželju že majhno število, vendar so vse slabo
preskrbljene in zato ne morejo stalno delovati. Potrebno je v tem pogledu
sistematično in organizirano delo.

Ker teren v podeželju ni raziskan na bolezenske pojave zaradi pre¬
hrane, so nam znane prilike iz poročil in iz pripovedovanja.

79

Poleg rahitide je potrebno omeniti tudi eksudativno diatezo (Czerny),
ki je ni malo v Sloveniji, vendar številčnih podatkov nimamo. Isto velja
za gastro in cnteroptozo.

Umrljivost dojenčkov,  ki ima svoj vzrok ponajveč v slabi
in nepravilni prehrani je najvišja v sledečih okrajih: Dolnja Lendava,
Murska Sobota, Maribor-levi in desni breg, Ptuj-okolica, Konjice, Ljutomer
in Slovenjgradec. V vseh teh okrajih je umrljivost dojenčkov nad povpreč¬
jem. Ti okraji so vsi na bivšem Štajerskem in so med najsiromašnejšimi,
kjer trpi tudi prehrana. Zelo pomanjkljivo je tam tudi znanje mater o negi
dojenčkov. Pojav te visoke umrljivosti dojenčkov je sicer potrebno posebej
raziskati, vendar se da že vnaprej soditi na slabo in nepravilno prehrano
kot glavni etijološki faktor.

Tudi o tuberkulozi  je znano, da je ona privilegij siromašnih
slojev, ki se slabo hranijo, slabo stanujejo, sploh slabo žive. Tudi tuber¬
kuloza tepe največ in najbolj ubožne. Ni se treba vpraševati zakaj. Pač
zaradi pomanjkanja telesnih dobrin, predvsem živil. Ubožno ljudstvo nima
kruha za otroke, kaj še tečnejše hrane, ki jo slabotno telo rabi. Če pre¬
gledamo umrljivost za tuberkulozo v okrajih Slovenije, zopet vidimo
zgornji pojav: najsiromašnejši, po večini viničarski okraji imajo jetiko
največ in sicer: Lendava, Murska Sobota, Ptuj-okolica, Slovenjgradec, Ma¬
ribor levi breg in Ljutomer. Poročila iz teh krajev opisujejo veliko po¬
manjkanje živil in sploh sredstev za življenje. Natančnejša raziskovanja
umiranja na tuberkulozi v omenjenih okrajih bi po vsej priliki še bolj
točno označila za najbolj okužene po jetiki tiste predele teh okrajev, kjer
je večja revščina in pomanjkanje.

Najvišjo splošno umrljivost  na Slovenskem pa najdemo v
tehle okrajih: Lendava, Ptuj-okolica, Maribor levi breg, Murska Sobota,
Ljutomer in Šmarje pri Jelšah. To so torej zdravstveno slabejši okraji
in smo jih našteli razen zadnjega, tudi že med onimi, ki imajo najvišjo
umrljivost dojenčkov in najvišjo umrljivost za tuberkulozo. To so tudi,
kakor je znano, okraji z največjim številom Siromašnega prebivalstva, ki
je viničar, mali kmet ali poljski delavec.

Največ nalezljivih bolezni  je v okrajih, kjer je največ si¬
romaštva in pomanjkljiva, nezadostna prehrana, kar nas ne čudi, če
poznamo pomen naravnih telesnih obrambnih sil v boju proti boleznim
in odvisnost postanka teh sil od človekove hrane.

Alkoholizem in prehrana  sta tudi v tesni medsebojni zvezi,
kajti slaba, nezadostna hrana pospešuje pojav alkoholizma. To je tista
okolnost, ki zlasti pri nas na Slovenskem alkoholizem postavlja za težek
problem. Ker je prehrana ljudstva v siromašnih krajih pomanjkljiva in
nezadostna, je razumljivo, če se na taki bazi more razviti alkoholizem do
najpopolnejše oblike. Naš mali človek malo je in mu zato že najmanjša
množina alkoholne pijače škodi. Saj je vsem znano, da premožnejši mnogo
pijejo, ker se pa dobro hranijo, učinek alkohola ne pride do zunanjega
izraza tako pogosto kot pri revnem človeku, ki nima za hrano. Tu odloča
telesni in duševni ustroj, odpornost. Nekdo zna piti, drugi ne zna!

80

Pri raziskovanju vpliva prehrane na pojav bolezni in na umrljivost
je potrebno pregledati prehrano v posameznih socijalnih plasteh, posebno
je potrebno natančno opazovanje siromašnih družin, da podkrepimo izre¬
čene trditve. Potrebno je pričeti z raziskavanji tam, kjer je bolezenskih
pojavov iz slabe (nepravilne in nezadostne) prehrane največ, torej prven¬
stveno v zgoraj omenjenih okrajih. Raziskavanja morajo ugotoviti kaj
družine jedo, koliko živil povžijejo, ter kakšno je njihovo delo in zdrav¬
stveno stanje.

Dr. Janez Ev. Krek je bil med prvimi Slovenci, ki je poudarjal važ¬
nost takih raziskovanj in je o tem pisal takole:*

„Kako smo preskrbljeni z žitom? To vprašanje je v gospodarskem
oziru najvažnejše. Lakota je strašna šiba. V njenem spremstvu so kužne
bolezni: vročica, disenterija, kolera. Računati moramo s tem, da žita od
drugod za časa vojske ne bomo dobili. Romunija ima sicer še precejšnje
zaloge pšenice in koruze, toda ko bi bila tudi njena prijaznost do naše
države večja, nego je, bi vendar v sedanjem času, ko se na Ralkanu samem
že pričenja vojni vihar, preveč riskirala, ko bi poizkusila nas zalagati z
živežem. Italija je prepovedala izvoz živil in samo, če se tega strogo drži,
more upati, da ji za lastno porabo puste ladje z žitom Angleži skozi
gibraltarsko ožino. Bilo je nekaj upanja, da pridejo amerikanske ladje
tihotapsko z žitom na vzhodu Angleške poleg Islanda skozi Severno morje
na Švedsko, ne da bi Angleži zvedeli zanje, in odtam v našo državo. Visoka
cena pri nas je zelo vlekla amerikanske veletržce, toda Anglež je Severno
morje zaprl in zdaj morajo vse ladje skozi ozki kanal med Angleško in
Francosko, kjer se seveda nobena ne more brez angleške preiskave vtiho¬
tapiti naprej.

Letošnja letina ni bila najboljša. Mlatev je iznenadila. Dokler je stalo
klasje na polju, se je naračunalo precej več, nego je dala mlatev. Ob takih
letinah je naša država — z Ogrsko vred — nekako dve petini žita kupila
drugod, sama pa ga je imela tri petine. Izvažali smo samo ječmen za pivo¬
varne, zlasti na Nemško; vse druge vrste smo morali uvažati. Za naše kraje
je važno, da se v naši državi trajno vedno manj prideluje koruze; te večji
del dobivamo od drugod.

Ne da pa se določiti, koliko žita se potrebuje za celo državo na leto.
Človek bi mislil, da bi se dalo računati tako-le: Ogrsko in naše poljedelsko
ministrstvo izda vsako leto izkaz, koliko žita se je pridelalo. K temu bi se
moralo prišteti to, kar se je od drugod uvozilo, odšteti pa to, kar se je iz¬
vozilo; potem bi se vedelo, kaj potrebujemo. Toda ta račun šepa na vseh
straneh. Najprej moramo vedeti, da so številke obeh poljedelskih ministr¬
stev o letini zelo negotove. Kmetijske družbe poročajo o tem, seveda le
počez, po površnem pregledu, ki je brez dvojbe vedno zelo pomanjkljiv.
Zaloge žita iz špekulacijskih namenov, ali zaloge moke, ki se je zmlela iz
tujega žita v velikih mlinih, da se zopet v tujino proda, nam pa niso znane.
Še težje je določiti, koliko žita se potrebuje za človeško hrano. Ko bi bile

* Vestnik slov. kršč. soc. zveze, I. letnik.

«

81

tudi številke, ki bi jih izračunali tako, kakor smo povedali, resnične, bi
se moralo od vsote vsega žita odšteti, kar se potrebuje za seme, kar se po-
krmi za živino in kar se porabi v obrtne namene (za pivo in špirit). Vse to
se natančno sploh ne da dognati, ker nimamo o tem nobenih uradnih po¬
datkov. Zato pa ne moremo, dasi bi to krvavo potrebovali, niti tega z go¬
tovostjo povedati, koliko se porabi žita, oziroma moke povprek za eno osebo.
Ne nobena dežela, ne država se ni brigala, da bi to dognala. Imamo sicer
razne račune posameznih mož, toda ti so tako različni, da si ž njimi ne mo¬
remo nič pomagati.

Sundbarg  je po podatkih o letinah, uvozu in izvozu, odštevši, kar
je šlo za setev, iz 1. 1891—1895 izračunal povprek za pšenico in rž to-le
porabo na osebo v kilah:

V češkem poljedelskem svetu sta 1. 1899 naračunala nemški poroče¬
valec Urban 171 kil, češki dr. Fiedler pa 277 kil na osebo. Jasno je torej,
da se na te številki ni zanesti. Za našo ožjo domovino je treba tudi to upo¬
števati, da se ne uživa samo pšenična moka, marveč, da se za kruh in kuho
rabi zelo veliko koruze, ajde, marsikje tudi ječmen in oves, in da poleg
tega krompir veliko odvrne. Krompir in zelje, krompir in mleko sta mar¬
sikje zelo navadni jedi, ki se pri njih kruh sploh ne uživa.

Po lastnih poizvedbah po posameznih družinah sem našel, da pride
povprek po 150 kil žita za moko na osebo. Toda moje poizvedbe se tičejo
samo nekaj krajev in jim zato ne prilagam splošne važnosti. Vsak bo pa
priznal, da bi bilo potrebno, ko bi v teh rečeh prišli na jasno. Od države
ne moremo pričakovati, da bi to dognala. Dober statističen urad — na
kranjskem ga še nimamo — v deželi bi mnogo lahko pomagal, toda po
moji sodbi je tu treba splošnega zanimanja in sodelovanja. Občinski uradi
so z delom preobloženi; pomagati bi morala tukaj društva, posojilnice in
kmetijske zadruge. Moj spis ima namen, opozoriti na to reč in v sedanjem
resnem času zlasti člane in članice naših društev pridobiti za to prepo¬
trebno delo.

82

Kako naj se pa to naredi? Treba je podrobnega dela po¬
izvedovanja za posamezne hiše, oziroma d r u ž i n e. Vpra¬
šanje, ki ga je treba rešiti, se glasi: Koliko žita za moko se potrebuje na
leto za družino, za katero poizveduješ? Pri kmetu moraš poizvedeti, koliko
kil žita in kakšnega da mlet, in kolikokrat na leto. Odšteti moraš 30% za
otrobi in potem še morebitno moko, ki se rabi za klajo. Potem dobiš, koliko
kil moke se porabi za ljudi; če to deliš s številom oseb, zveš, koliko po¬
trebuje povprek ena oseba. Pri delavcu, ki vse kupuje, zvedi, koliko rabi
moke na teden in potlej lahko izračunaš letno potrebščino. Pri družini, ki
nekaj sama pridela nekaj pa prikupi, moraš oboje vpoštevati.

Taki računi so ravno za letos za posamne družine neprecenljive
vrednosti. Vsak si lahko izračuna, koliko žita mu utegne do prihodnje
mlatve zmanjkati, in s tem tudi, kako je treba gospodariti, da se bo brez
lakote izšlo. Treba bo pa več varčevati s tistim žitom, katerega manjka.
Lahko si vsak izračuna, koliko prihrani na pšenici in rži, če porabi več
ječmena, ovsa, ajde ali koruze za moko, in kako naj morda s krompirjem
zmanjša potrebščino na moki.

Takih računov naj se mladi fantje in dekleta vadijo v društvih; ko¬
ristna so brez dvojbe v tem oziru predavanja tudi za gospodinje. Reč ni
težka; potrebna pa tako, kakor oči v glavi, ker bo kmalu prišel čas, ko
nekaterih vrst žita — n. pr. koruze — sploh ne bo več dobiti na trgu,
drugih pa le za ogromne cene. Za vsako posamno družino, ki mora kupovati
žito se lahko tudi dožene, koliko že zdaj dražje živi, če rabi tisto žito
kakor doslej, nego je pred vojsko. In cene gredo še vedno kvišku. Naj bi
ta hudi čas naučil čim največ naših družin, da bodo živele, kakor pravimo
po domače, „z rajtengo“. Zapisovanje dohodkov in stroškov, proračunanje
za prihodnjost je zdaj bolj nego kdaj potrebno.

Vrednost uradnih številk smo že označili, vendar nekaj se pa da tudi
povzeti. Za podlago smo si vzeli, da potrebuje ena oseba 150 kil žita za
moko na leto. Odštejemo 50% otrobi, potem nam ostane 105 kil moke na
osebo, to je okrog 150 kil kruha. (Navadno se računa na 100 kil žita 110 kil
kruha.) Letino računamo, kakor jo izkazujejo uradni podatki povprečno
od 1. 1901—1910. Ko bi bile te številke popolnoma zanesljive, bi gotovo
ta povprečna številka zelo odgovarjala resnični letini letošnjega leta.

Leta 1901—1910 se je pridelalo na Kranjskem povprek:

Težo smo pristavili zato, da lažje vsak izračuna, ne da bi mu bilo
treba posebej tehtati žito, koliko kil ima gotovo množina žita samo po
teži. Pri nas merijo, zlasti za v mlin, žito še vedno po mernikih. En mernik
ima 50‘741. V vsaki pratiki najdeš o tem priročne tabele. Ko bi se na

«*

83

Kranjskem vse žito, kateremu bi morali prišteti še ajdo, ki se vsa, in proso,
ki se deloma rabi tudi za moko, porabilo za človeški živež, bi komaj imeli
kruha dovolj. Po našem računu bi se namreč potrebovalo 750.000 kvintalov,
seveda odštevši setev in živinsko krmo, ker imamo dobro 500.000 ljudi v
deželi. Za obrtne namene, izvzemši nekoliko za pivarne, ki pa večino
ječmena kupujejo drugod, ne gre kaj našega žita, pač pa se ga mnogo po¬
rabi za živino: konje, govedi in prašiče. Ovsa in ječmena še zmanjka v ta
namen. Zato ne smemo šteti za človeški živež druzega nego pšenico, rž in
koruzo in še pri tem bi morali pravzaprav precejšen del koruze, ki tudi
gre za prašičjo krmo*, odšteti. Toda recimo, da se to trojno žito porabi za
živežno moko, potem imamo 512.494 kvintalov žita v te namene v lastni
deželi. Manjka ga torej še 250.000 kvintalov, da pride na vsako osebo po
150 kil. To se pravi: najmanj tretjino žita mora Kranjska dobiti drugod.
Proso in ajda zaležeta toliko, kolikor odpade koruze za krmo, in kar je
treba za setev, za katero moramo šteti najmanj šesti del. Žita se torej na
Kranjsko uvede po tem računu v rednih letih krog 2500 vagonov. Glavna
množina gre pač v Ljubljano in druga mesta, ter v obrtne kraje, toda tudi
na kmetih je mnogo okrajev, ki ne shajajo s svojim pridelkom. O tem
niti misliti ni, da bi se bilo doslej letos dovolj žita pripeljalo v deželo.
Zato je pa pač nemogoče, da bi se naš žitni pridelek mogel še kam od¬
dajati. Posamne občine naj zategadelj napravijo o pravem času prošnje
na svoja okrajna glavarstva, v katerih naj na podlagi točnih računov
žitnih zalog in potrebščine v občini prosijo, naj se ne zahteva žito za vo¬
jaščino, ker ga že itak doma manjka. Tudi zaloge pri mlinarjih in vele-
tržcih se bodo vse doma potrebovale. Seveda bi bilo pa želeti, naj se po¬
stavijo za žito maksimalne cene. Dozdaj so se Ogri upirali temu, češ da
bodo Amerikanci samo glede na visoke cene riskirali vtihotapljenje žita
v našo državo. Zdaj, kar je Severno morje zaprto, je to pravzaprav brez
pomena. Zato smemo upati, da bo naša vlada pripravila Ogrsko, kjer špe¬
kulacija z žitom najbolj cvete, da bodo sklenili maksimalne cene. Za celo
deželo pa velja splošno: Varčujmo z žitom! Krompir, fižol in mleko naj
nadomesti del kruha; tam, kjer je letos dobro uspelo sadje, tudi to mnogo
odvrne."

Hirschfeld* je ugotovil v Nemčiji, da pojedo v revnejših družinah na

osebo in dan . .

kruha.J00 g do 500 g

mesa.60 g do 230 g

krompirja. 430 g do 550 g

in da se pri bogatejših poveča poraba mesa, poraba kruha in krompirja
pa ostane ista ali se zmanjša.

Še večjo porabo je našel P. Mombert:*

žita.ca 600 g

krompirja.ca 600 g

mesa pri revnih.ca 18 g

_ pri bogatejših.ca 40 do 100 g.

* Mosse-Tugendreich, Krankheit u. soziale Lage.

84

Konig* je ugotovil pri 62 malih kmetih v Hessenu porabo 550 g žita na
osebo in dan.

Ker odgovarja 100 g žita 90 g kruha, je to 495 g kruha.

Ta raziskovanja potrjuje še Appelt.

Če preračunamo označene množine živil na toplotno energijo,

100 g krompirja ca.90 Ca,

najdemo minimum pri Hirschfeldu

300 g kruha.750 Ca

430 g krompirja. 387 Ca

60 g mesa.. . . 246 Ca

Skupaj . . 1383 Ca,

kar predstavlja mnogo prenizko povprečno množino toplotne energije.
Po Rechenbergu* pokrije pri siromašni družini potrebne energije:

kruh.55%

krompir.19 %

mast.9%

moka.7 %

skupaj 90%. Ostalih 10% potrebe pokrije mleko, meso, sladkor, dočim so
vsa druga izdatnejša živila pri revnih redka.

Hirschfeld* ugotavlja, da tolikšna hrana ni zadostna, kar se je videlo
na telesni teži preiskovanih in sicer so tehtali povprečno:

delovni moški.59 kg (namesto 65 kg)

delovne ženske.54 kg (namesto 60 kg).

Vsi so imeli slabo razvito mišičevje in otroci so bili nerazviti z na¬
pihnjenim trebuhom od krompirja. Vendar posebnih obolenj ni ugotovil
in tudi umrljivost je bila normalna.

Tugendreich* je pri poljskih delavcih našel sledečo prehrano:

kruha ca. 700 g = 1750 Ca

krompirja ca. 700 g = 630 Ca

mesa ca.70 g = 287 Ca

mleka. 500 g,

kar predstavlja primerno množino toplotne energije. Poljski delavci so
bili dobro razviti in v splošnem zdravi.

V povojnih raziskovanjih prehrane v Nemčiji sta našla Scheunert in
Krzywanek v letu 1930 s pomočjo pismene ankete po en teden v aprilu in
avgustu nezadostno prehrano le v poedinih primerih, kar je pač razumljivo,
ker je imel najslabši posestnik 3 ha ravninskega polja, večina ostalih pa
nad 20 ha. Ugotovila sta tudi kvalitativno dobro prehrano z ozirom na
obilo porabo mleka.

Poraba živil je bila skoraj enaka v obeh letnih dobah.

Toplotna energija je bila krita po živalskih živilih povprečno v 43%
(minimum 24%, max. 58%), po rastlinskih živilih povprečno v 57% (mi¬
nimum 42%, max. 76%) in sicer so krile kalorije živalskih živil v 11% meso,

* Mosse-Tugendreich, Krankheit u. soziale Lage.

85

9% mleko, 9 %  mast, 11% maslo; rastlinskih živil v 33'5% kruh in pecivo,
v 8% krompir, 4'5% kuhane močnate jedi.

Elisabeth Dulon* je letos objavila rezultate svojih raziskovanj kmečke
prehrane, ki jih je vršila skozi tri leta z dnevnim vpisovanjem porabe v
61 gospodinjstvih površine od 5 do 30 ha.

Ugotovila je letno na osebo:

kruha.od 100 kg do 250 kg

krompirja.„ 85 „ „ 460 „

mleka... 34 „ „ 489 „

mesa .. H „ „ 97 „

torej izredno veliko razliko v posameznih družinah, kar je seveda zelo
verjetno. Najnižje od Dulon ugotovljene množine živil so seveda mnogo
manjše, kakor so jih ugotovili predvojni raziskovalci in utegnejo odgo¬
varjati.

Dulon ugotavlja, da so nosilci vitaminov v kmečki prehrani krompir,
mleko, maslo in kruh posebno v časih, ko ni na razpolago zelenjave in
sadja.

Po Grotjahnu obstoje v Nemčiji štirje tipi prehrane:

1. ) premožni, ki porabijo mnogo sladkorja in mesa. Na osebo pride
letno:

175 kg žita,

175 kg krompirja,

25 kg sladkorja,

25 kg masti,

100 kg mesa,

2. ) srednji sloj, meščanski, ki se v prehrani razlikuje od premožnih v
tem, da použije manj mesa in manj sladkorja,

3. ) kmetje, katerih prehrana je večinoma vegetarijanska, le malo po¬
rabijo mesa, več pa mleka. Manjka jim beljakovin in masti,

4. ) delavci, ki uživajo sicer raznovrstno hrano, vendar slabo pri¬
pravljeno.

Pri nas doma ne razpolagamo žal še s podatki, ki bi nam pokazali porabo
živil v kmečkih družinah, da bi jih mogli primerjati z ugotovitvami drugod.
Potrebno je pričeti s tozadevnimi raziskovanji čimprej. Pač pa je tukaj
že nekaj skromnih začetkov oziroma poskusov razkrivanja naših domačih
razmer glede prehrane.

Marko Šuklje je ob priliki svojih socijalno ekonomskih raziskovanj
vasi Drašičev v Beli krajini zbral nekaj podatkov tudi o domačih pridelkih,
raziskujoč dohodke in izdatke nekaterih posestnikov v tej vasi. Navedem
par primerov:

Pečarič Martin, posestnik v Drašičih, ima 4 ha posestva in sicer ca
2 ha njive in 16 a vinograda, drugo je gozd in travnik. Prehranjuje 7 oseb,

* Elisabeth Dulon, Untersuchungen iiber die Ernahrung bauerlichen Familien.

86

med njimi 2 otroka do 7 let. Njegov pridelek je znašal v opisanem letu
1936/37 v denarni vrednosti Din 8780'—. Od tega pridelka je bilo vporab-
Ijeno doma za protivrednost Din 5375'— in sicer:

40 mernikov koruze.Din 1.000'—

6 bi vina . . .. 1.800'—.

Prodanih je bilo pridelkov za Din 3.405'— in sicer:

9 hi vina.Din 2.700'—

35 mernikov sliv.. 525'—

4 mernike jabolk.. 80'—

jajca.  100'—

Izdatkov pa je bilo za tekoče potrebščine in za špecerijo Din 4.958'—
in za dokupljeni živež v obliki 25 mernikov koruze in ene vreče moke
(ker je zmanjkalo kruha!), pa Din 1.020'— torej skupaj Din 5.978'—.

Izdatki so bili sledeči:

Din 5.978'—.

Primanjkljaj v znesku Din 2.573'— je bil krit s postranskim zasluž¬
kom za dnino Din 1.160'—, z domačo obrtjo Din 1.000'— in s prispevkom
brata Din 500'—, skupaj Din 2.660'—.

87

Če bi ne bilo postranskega zaslužka in podpore, bi
se morala družina omejiti v porabi kruha, ali pa po-
užiti koruzo namenjeno za krmo živalim. Za kruh je bilo
vporabljenega z dokupljenim žitom skupaj 1778 kg zmesi, pšenice, ječmena
in koruze, ne upoštevaje 20 mernikov koruze za krmo, t. j. na osebo 254 kg
žita ali 228'6 kg zmesnega kruha letno, 635 g dnevno, kar predstavlja pri¬
bližno isto množino kruha, kakor je bila ugotovljena pri poprej citiranih
raziskovanjih v Nemčiji.

Tudi vporaba krompirja odgovarja poprej ugotovljenim množinam.
Družina je namreč pridelala in porabila 70 mernikov krompirja in pride
na osebo in dan 666 g.

Poglejmo drugega posestnika in sicer Bajuka Antona iz Drašičev, ki
ima 9 ha posestva, od tega 3 ha njiv in 46 a vinograda. Vzdržuje ženo in
5 otrok, 3 nad 17 let in 2 pod 17 let.

Njegov pridelek znaša:

27 hi vina,

40 1 žganja,

50 mernikov koruze,

200 glav zelja,

5 prašičev,

1 junca,

v denarni protivrednosti Din 23.708’—. Od tega pridelka je bilo prodano:
20 hi vina,

25 1 žganja.

2 prašiča,

1 junec,

50 mernikov krompirja,

45 1 fižola

za ceno Din 11.287’—. Ostanek je bil porabljen doma v denarni protivred¬
nosti Din 12.42T—.

K dohodkom se pridružuje še postranski zaslužek v trtnici Din 3.600'—,
torej znašajo skupni dohodki Din 14.887'—.

Izdatkov je bilo za tekoče potreščine in za špecerijo Din 12.224'—.

88

Izdatki so bili sledeči:

100 kg galice a Din 7'—.Din 700'—

40 delavcev a Din 12'— (30 za vi¬
nograd, 10 za drugo).„ 480'—

1 voz količev.. 200’—

5 prašičkov za rejo a Din 120’— . „ 600’—

ženska obleka in perilo.„ 1.420'—

moška obleka.„ 2.853'—

obutev.„ 1.350'—

popravilo obutve. 300'—

posteljnina in drugo.„ 800'—

lonci, sklede in kuhinjsko orodje . „ 200'—

šivalne potrebščine.. 50'—

orodje in poprava orodja ....  „ 600'—

zavarovalnina.. 430'—

študent

davek.. 424'—

sol 70 kg.. 210'—

431 petroleja.„ 315'—

51 olja.„ 60'—-

20 kg sladkorja.„ 320'—

1 %  kg kave.. 90'—

20 kom. cikorije.„ 360'—

meso.. 360'—•

Din 12.224'—

V tem primeru ni bilo potrebno dokupovati žita za kruh. Če vpošte-
varno koruzo, da je bilo za kruh vporabljeno pol pridelka koruze in je bila
ta zmes vzlic temu dobra z ozirom na velik pridelek pšenice, znaša letna
vporaba na osebo 297 kg krušnega žita ali 267 kg kruha letno, ali 740 g
dnevno.

Opisana dva primera nam kažeta v najbolj grobih obrisih donosnost
posesti v Beli krajini. Posest 4 ha (prvi primer) ne more preživljati sama
od sebe posestnika in družino in je zadostna šele posest 9 ha.

Marko Šuklje pravi v tej zvezi takole:

Kolikšna posest je v teh krajih potrebna za dostojno preživljanje
kmečke družine? V splošnem zavisi velikost tega areala od reljefa pokra¬
jine, od plodnosti zemlje, od stopnje agrikulture in od bližine tržišč, ozi¬
roma trgovine in prometnih sredstev. Po krajevnih razmerah naše vasi in
njene okolice bi mogli oceniti velikost takšnega „idealnega“ posestva na
14 ha skupne površine; od tega naj bi bilo prilično 4—5 ha njiv, 1 do l'5ha
travnikov, okrog K ha vrta odnosno sadovnjaka, % do 1 ha vinograda,
3 ha steljnika in 4 ha gozda s kolosekom. Velikost poedinih kultur tega
„idealnega“ posestva, je ocenjena po posestnih prilikah tistih kmetov v
vasi, katerih življenski pogoji so zadovoljivi vsaj za krajevne prilike.
Takšno posestvo naj bi dostojno preživljalo družino, sestoječo iz očeta,

89

matere in 4 do 6 otrok. Pri takšni razdelitvi zemlje bi prebivalo na 1 km 2
vse posesti 42 do 56 ljudi. Danes jih živi na tej površini 83.

V letu 1936 je Higijenski zavod v Ljubljani v obliki sondažnega raz¬
iskovanja naše vasi proučil socijalne, gospodarske in zdravstvene prilike
v spodaj imenovanih prekmurskih vaseh. Pri tej priliki smo glede prehrane
ugotovili sledeče:

Turnišče  :

Za prehrano petčlanske družine je treba 7 do 10 oralov zemlje ali v
denarju do Din 1.000'— mesečno.

Ljudje se hranijo, zlasti revnejši, zelo slabo. Kuhajo dvakrat dnevno,
nekaj radi pomanjkanja živil, precej pa tudi radi štednje drv.

Bratonci  :

Prehrana največkrat ne odgovarja zahtevam. Revnejše družine s šte¬
vilnimi otroci kronično gladujejo. Mnogim zmanjka hrane in zabele, zlasti
ob slabih letinah, ko ne obrodi žito in ni krompirja. Poleti kuhajo enkrat
ali dvakrat dnevno, pozimi ko ni zelenjave, trikrat ali pri revnejših dva¬
krat. Ko je pri hiši mleko, je kmečka hrana za 50% boljša kakor pa kadar
ga ni. Če so krave breje, na nakup mleka ni misliti. Splošna je navada,
da ljudje pijejo surovo mleko, takoj po molži, zlasti je to običaj poleti,
ko se pozno trudni vozijo s polja, pa je mleko s kruhom kar hitra ve¬
čerja. Sadja in zelenjave se za zimo pripravi zelo malo.

Melinci :

Hrana je slaba in nezadostna. Obstoji največ iz krompirja, zelja, repe,
fižola in raznih močnatih jedi. Ob večjih praznikih in ob žetvi pride po¬
navadi tudi meso. Kuha se enkrat ali dvakrat dnevno. Opoldne za kosilo
je navadno ista jed kot zjutraj. Glavna hrana je prosena kaša na kropu
ali mleku. Kruha mnogim družinam primanjkuje. L. 1936 najmanj pol vasi
ni imelo kruha. Otroci v šoli često zgubijo zavest vsled lakote in učitelj
jih zdravi s skodelico gorkega mleka.

Križevci  :

Hrana je preprosta kmečka. Pozimi kuhajo trikrat dnevno, poleti pa
vsled dela enkrat ali dvakrat. Pripravljena je dobro in čisto. Sicer je močno
papricirana. Najdejo se družine, ki živijo daljšo dobo v letu brez kruha
in zabele.

Benica in Pince:

Prehrana je mleko, krompir in drugo. Kuha se trikrat dnevno. Kruh
imajo sicer vsi, vendar prevladuje polenta.

Srednja Bistrica:

Prehrana je skromna in nezadostna. Kuhajo poleti dvakrat ali enkral
dnevno, pozimi pa trikrat. Pogosti so slučaji, da gospodinje ne znajo pri¬
merno pripraviti hrane. Tudi jih ovira delo. V začetku aprila je skoraj
polovica družin brez kruha. Primanjkuje jim dostikrat tudi zabele in
živeža.

Velika Polana:

Za prehrano petčlanske rodbine, da bi srednje živela, bi bilo treba
10 do 15 oralov zemlje ali v denarju mesečno Din 1.500'—.

90

Krog:

Hrana je skrajno nezadostna in neprimerna. Delavci si nosijo seboj
ali pa si v Soboti kupijo za kosilo kruha in salame. Prehrana kmetov je
priprosta kmečka. Za zajtrk mleko, kava s saharinom, prežganka ali žganci
z repo ali zeljem. Poleti je za kosilo navadno mrzla jed: kislo mleko,
salata, kumarce, paprika, kruh, ob težkem delu meso ali pogača. Za ve¬
čerjo surovo mleko, salata, juha ali krompir. Poleti se kuha enkrat ali
dvakrat dnevno, pozimi trikrat, ali pri revnejših dvakrat. Je tudi nekaj
družin, ki jim na spomlad zmanjka kruha.

Murski Črnci:

Kvaliteta hrane se ravna po premoženju. Revnejšim zmanjkuje kruha
na pomlad. Premožnejši kuhajo največkrat trikrat na dan, ostali zjutraj
in zvečer.

Tišina:

Hrana je kmečka, poleti kuhajo dvakrat dnevno, pozimi pa trikrat.
Pozimi je hrana obilnejša in bolj pestra kakor poleti.

Vanča vas:

Hranijo se slabo, poleti kuhajo enkrat ali dvakrat dnevno, češ da ni
časa in drv, pozimi pa trikrat. 10 družinam zmanjka 3 mesece pred žetvijo
kruha.

V i d o n c i :

Prehrana je dostikrat preskromna, zlasti pri revnejših družinah, kjer
cesto zmanjkata kruh in zabela. Meso jedo le ob nedeljah in velikih praz¬
nikih. Dobra kmečka hrana je mleko, kadar ga imajo.

Dolič:

Prehrana je slaba. Poleti kuhajo največ dvakrat dnevno, pozimi na¬
vadno trikrat. Mnoge družine direktno gladujejo in so prisiljene nakupo¬
vati kruha in živila.

Mot ovilci  :

Hranijo se s priprosto domačo hrano, kuhajo dva do trikrat dnevno,
več družin je čez leto daljšo dobo brez kruha in zabele.

Domanjšovci  :

Prehrana je predvsem poleti slaba. Dnevno kuhajo enkrat. Pozimi je
boljše, ker sezonski delavci prinesejo žito. Eni četrtini družin primanjkuje
kruha, od aprila do žetve.

Kuštanovci  :

Hrana je primitivna, vegetarijanska. Meso jedo povečini pozimi, po¬
leti kuhajo dva-do trikrat dnevno, pozimi le dvakrat, nekaj je celo takih
družin, ki živijo daljšo dobo v letu brez kruha in zabele. Pečejo črn ržen
kruh.

Iz tega opisa lahko zaključimo, da v Prekmurju prehranitvene prilike
v splošnem niso ugodne. Kvaliteta in tudi kvantiteta hrane zavist od pre¬
moženja. Ker prevladuje mala posest oziroma posest, ki v današnjih časih
ni več donosna, pridelek ne zadostuje in je prebivalstvo navezano na po¬
stranski zaslužek. Če tega ni, nastopa pomanjkanje hrane.

91

Higijenski zavod v Ljubljani je zbral meseca avgusta leta 1937 z vpra¬
šanjem na vse okrajne zdravnike nekatere splošne podatke o prebrani
kmečkega prebivalstva in sicer glede glavne ljudske hrane v vsakem
okraju, glede posameznih živil, to je kruha, mesa in prikuh in glede po¬
manjkanja živil. Tukaj podajam v vrstnem redu zbrane podatke za vse
okraje. Skupni podatki za ves okraj so dopolnjeni z opisom posameznih
občin s posebno karakterističnimi prilikami, kjer je ljudstvo navezano na
javno pomoč.

Pregled po okrajih

Gorenjsko:

Ljubljana - okolica.

Glavna hrana prebivalstva je kruh, krompir, fižol, repa, zelje, koruza.
Ljudje uživajo večinoma zmesen kruh t. j. mešanica pšenice, koruze,
pa tudi ajde, ječmena in rži. Za prikuho se rabi fižol, krompir, zelje in
repa. Zabela je svinjska mast ali nekaj olja.

Povprečna letna poraba na enega stanovalca.

Pšenice
ječmena
rži . .

ovsa
koruze .
fižola .
graha .
leče . .

boba
riža . .

krompirja
repe
korenja
zelja

68 kg
30 „
15 „
1  „
68  „
70 „
1  „
1 „
1  „
1 „
180 „
70 „

70

mesa na 1 stanovalca na selu:

govedine.12 kg

svinjine.12 „

ovčjega.— „

kozjega.— „

divjačine .— „

skupaj . 24 kg

soli.7'00 kg

sladkorja.7’00 „

kave.0'50kg

Koliko je povprečno na leto iz okraja izvoženo ali uvoženo:

izvoženo uvoženo

pšenice.— ton 500 ton

ječmena.— „ — »

rži.— „ — ;j

ovsa.— „ — »

koruze.— „ 1000 „

fižola. 500 „ —

graha.— „ —

leče.— „ —

boba.■— „ —

riža.— „ 30

krompirja. 2000 ton

92

V občini Dobrunje mali kmetje in kočarji ne pridelajo za pol leta.

V občini Ježica je odvisnih od podpore 100 družin s 400 člani.

V občini Šmarje - Sap so mali kmetje in delavstvo v bednem položaju.
Ne pridelajo dovolj, nimajo za sol.

V občinah Vrhnika in Sv. Jošt mnogi že v pozni zimi nimajo živeža.

Kamnik.

V glavnem se hrani prebivalstvo z mlekom, cerealijami, krompirjem,
fižolom, sočivjem, sadjem.

Kruh je iz mešanice pšenične, ržene in ajdove moke; ponekod se meša
tudi s koruzno moko. 5 članska rodbina porabi letno 1500 do 1600 kg moke.

Meso je povečini le suho svinjsko samo ali z ješprenom; goveje meso
se uživa na kmetih le ob praznikih. Zabela je v glavnem le svinjska mast,
le najbolj ubožni rabijo loj.

Občina Trojane je tudi v dobrih letinah pasivna.

V občini Komendi mora zaradi slabe letine velika večina družin živež
kupovati, ni pa prilike za zaslužek.

V občini Moravče so kmetje zaradi toče zelo oslabeli, nimajo živeža
niti za polovico leta. Najbolj so prizadeti kočarji.

V občini Nevlje je do 80% prebivalstva zelo revnih in nimajo niti
polovico od teh pridelkov za pol leta, za ostali čas morajo iskati zaslužka,
če ga dobe. 50% družin nima od zime dalje kruha pri hiši in stradajo.

V občini Tuhinj je že v dobrih letinah prebivalstvo navezano na
postranske zaslužke, da se prežive, ker jih le malo pridela dovolj.

Škofja Loka.

Glavna hrana je ržen kruh in kruh iz črne krušne moke. Po količini
zavzema kruh 10. del prehrane. Meso je goveje in svinjsko; količina použi-
tega mesa znaša 30. del prehrane.

Prikuhe so večinoma krompir, zelje, repa; zelenjava je na zadnjem
mestu. Kot zabela je v glavnem svinjska mast, loja malo; precej se po¬
rabi mleka.

Večje pomanjkanje živil je v občini Selca, ker % posestnikov tudi
ob normalnih letinah ne pridela dovolj. Tn je mnogo gozdnih delavcev.
Tudi v občini Sorica in Žiri stradajo mnogi brezposelni delavci. Pomanj¬
kanje je tudi v občini Črni vrh.

Kranj.

Glavna hrana: kruh, krompir, fižol.

Kruh: ali iz pšenične, ržene ali pa mešane moke; povprečno ga pride
%  kg dnevno na osebo.

Meso: goveje ali svinjsko in ga uživajo meščani do 200 g, kmetje dva¬
krat tedensko do 300 g.

Začimbe: svinjska mast, maslo, surovo maslo, salata. Lakote ni.

V občini Mavčiče tudi večji posestniki kupujejo moko za kruh radi
slabe letine. Posebno so prizadeti kočarji. Po mnogih hišah le poredko
pečejo kruh.

93

Občina Besnica uvozi letno do nove letine najmanj 20 vagonov živeža,
(10 vagonov moke in 10 vagonov koruze).

V občini Kovor niti večji posestniki ne pridelajo dovolj, mali kmetje
in delavci trpe pomanjkanje, ko ni postranskega zaslužka.

V občini Naklo so mnogi mali kmetje in delavci in tem zmanjka živeža.

V občini Sv. Katarina večji posestniki pridelajo pridelkov največ za
5 mesecev, ostali pa komaj za 2 do 3 mesece.

Radovljica.

Glavna brana je kruh, meso, sočivje. Kmečko ljudstvo rabi kruh iz
ržene, deloma mešane ržene in pšenične moke, malo tudi iz koruzne moke.
Meščani in delavci pretežno kruh iz bele moke. Na osebo se porabi dnevno
1 kg moke.

Kmečko ljudstvo uporablja domače svinjsko meso, meščani in de¬
lavci ga kupujejo. Dnevna poraba mesa na osebo je 20 dkg. Začimbe so v
glavnem svinjska mast, v mali meri maslo. Dnevna poraba masti pri de¬
lovnem ljudstvu ca 15 dkg, pri meščanih in delavcih ca 10 dkg.

Lakota je bila v 1. 1932—1935 radi pomanjkanja zaslužka. Pomanjkanje
živil je bilo v občinah Bohinjska Bistrica, Srednja vas, Gorje, Rateče—Pla¬
nica, Kranjska gora, Dovje-Mojstrana, Kropa in Kamnagorica.

V občini Begunje se more le 15 posestnikov preživljati od lastne
zemlje. V občini Boh. Bistrica je 198 brezposelnih, med njimi 102 oženjena,
38 jih je brez lastnega stanovanja, 150 družin pa ima kaj malega zemlje,
pa jim pridelki poidejo že zgodaj spomladi.

Tudi v občini Boh. Srednja vas ne more poljedelstvo preživljati niti
najpremožnejšega. Večina kmetov moko dokupu je.

Notranjsko:

Kočevje.

V glavnem se hranijo ljudje s kruhom iz pšenične, koruzne, ržene
moke, dnevno po osebi okoli L kg.

Meso je goveje in svinjsko; na osebo povprečno ca 15 dkg tedensko.
Za prikuho je zelenjava; kakor zelje, repa, krompir, fižol, salata; za začimbo
je mast, maslo, sol.

Vedno je več bolezni zaradi nezadostne hrane. Največ bede je med
nezaposlenimi delavci, otroci takih družin dobesedno stradajo.

Tako je v občini Loški potok okoli 500 ljudi brez vsakega živeža
(nov. 1936). Obdelane zemlje je tako malo, da tudi najboljši posestniki ne
pridelajo dovolj živeža zase. Otroci ne morejo v šolo in cerkev. Moški se
preživljajo z delom na Hrvatskem, družine doma stradajo. Prebivalstvo'
je izključno navezano na uvoz vseh žitaric.

V občini Sodražica je 200 brezposelnih delavcev, ki živijo v najslabših
razmerah s svojimi družinami. Vseh skupaj je 1500 revnih in brezposelnih,
ki nimajo rednih dohodkov in so navezani na kupovanje hrane.

94

V občini Velike Lašče je večina malih posestnikov, ki pridelajo ži¬
veža za pol leta in so odvisni od zaslužka z lesom. V občini (6000 duš) je
420 družin z 2000 člani, ki po mnenju župana nimajo denarja niti za sol
(januar 1937).

V občini Dobrepolje je nad 50% (2000 ljudi) brez potrebne hrane za
preživljanje. Delavci ostajajo doma, ker ne dobijo zunaj zaslužka.

V dobrih letinah 1929 do 1930 se je uvozilo vsako leto najmanj 20 va¬
gonov koruze za ljudsko prehrano.

Dolenjsko in Bela krajina:

Litija.

Glavna hrana je kruh, krompir in fižol. Kruh je iz pšenične, ajdove
in koruzne moke — približno % kg na osebo. Meso je goveje in svinjsko,
Vio kg dnevno; dostikrat nadomestujeta krompir in fižol mesno hrano. Za¬
čimba je mast, loj, sol, kis. Stradanje se opaža vsako leto posebno spomladi,
preko leta pa predvsem v industrijskih krajih n. pr. v Zagorju, kjer je
mnogo nezaposlenih rudarjev.

V občini Vače zaradi slabe letine, pridelka ni niti za četrt leta. 60%
kmetov nima drugega, kar kupi.

V občini Litija je 100 brezposelnih delavcev z velikimi družinami v
pomanjkanju.

V občini Mlinše: 72% posestnikov kupuje živila na up. Pomanjkanje
vlada tudi v občinah Sv. Križ, Stična in Šmartno, kjer je velika revščina. Ni
živeža, za kupovanje ni denarja. Srednje kmetije pridelajo komaj za 5 me¬
secev, mali kmetje in kočarji pa trpe pomanjkanje.

Novo mesto.

Glavna hrana je krompir, zelje, fižol, repa in kruh. Kruh je iz mešane
moke: koruzna, ajdova, ječmenova, ovsena in pšenična moka; dnevna po¬
raba kruha znaša K do 1 kg na osebo. Meso je goveje in svinjsko, večinoma
samo ob nedeljah; na družino pride 1 prašič letno; govedine pride 1 kg
tedensko na osebo.

Začimba je sol, svinjska mast pretežno, loj uporabljajo le revnejši sloji.

Za prikuho se rabi fižol, kumare, krompir, salata, korenje, zelje, repa.

V občinah Ambrus, Ajdovec, Hinje je mnogo družin z malo zemlje.
Kmetje morajo kupovati že decembra. Kdor ne zasluži, trpi pomanjkanje.

Tudi v občinah Zagradec in Žužemberk je večina malih posestnikov,
kočarjev in delavcev, ki porabijo pridelek še pred pomladjo. Zaslužka ni.

V občini Brusnice je 60% posestnikov, ki kupujejo hrano že zgodaj
spomladi, delavcev je ena tretjina v občini, ki so vsi brez zaslužka. Nad 200
je siromašnih družin.

V občini Mirna je 100 družin s 500 člani, ki jim je zmanjkalo hrane
letos v aprilu. Zato je tam veliko pomanjkanje, posebno ko ni zaslužka.
Odvisni so zgolj od podpor.

95

V občini Šmarjeta zmanjka hrane že kmalu po Božiču mnogim dru¬
žinam s številnimi otroci.

Občina Šmihel-Stopiče ima 9000 prebivalcev, od katerih je revnih nad

50%.

Krško.

Glavna hrana je kruh iz mešane moke, v pretežni večini iz zmesi
koruzne, ržene in pšenične moke; uporablja se tudi mešanica iz koruzne
in ajdove moke ter iz koruzne, ajdove, ječmenove in pšenične moke. Velika
je poraba koruznih in ajdovih žgancev. Poleg tega se pogosto kuha močnik,
ješprenj in prosena kaša. Na osebo pride dnevno M do 1 kg kruha. Meso
je v prvi vrsti svinjsko domače pozimi, poleti jedo goveje meso. Ovčjega
mesa in perutnine se malo poje.

Za prikuho se rabi največ krompirja, pa tudi fižola, kislo zelje in
repa, grah, kumare, buče, pesa, koleraba, korenje, salata. Tudi sadja se
dosti použije. Začimba je svinjska mast, in svinjska mast z lojem in tudi
sam loj.

V splošnem trpi lakoto večina prebivalstva vsako leto v spomladanskih
mesecih. Težko pomanjkanje hrane je bilo 1. 1933 radi povodnji v občinah
Škocjan, Št. Jernej, Kostanjevica, Sv. Križ. Lakota je bila tudi leta 1934 in
1935. Mali kmetje vinogradniki večinoma ne morejo prehraniti družine.
Tako je v občinah Leskovec, Studenec, Raka itd.

V občini Cerklje zaradi slabe letine večina posestnikov ni pridelala
dovolj.

V občini Radeče je 300 družin z nad 800 člani brez zaslužka in veči¬
noma brez premoženja.

Tudi v občinah Št. Rupert in Št. Jernej je mnogo kočarjev in brez¬
poselnih delavcev.

Brežice.

Glavna ljudska hrana je krompir, zelje, repa, fižol, ječmenova in
prosena kaša, kruh, zelenjava, mleko.

Posameznih vrst kruha se porabi: koruznega ca 50%, zmesnega (iz
koruzne in ržene moke) ca 40%, belega ca 10%. Povprečna dnevna poraba
kruha je na osebo % kg.

Meso uživajo ljudje večinoma le pozimi, ko imajo na razpolago domače
svinjsko meso; poleti uživa kmečko prebivalstvo in delavstvo meso le v
praznikih in nedeljah. Povprečna poraba mesa na osebo v 1 mesecu: svinj¬
skega ca 1 V?  kg, govedine 30 do 50 dkg, perutnine 25 dkg.

Prikuha je v zimskem času zelje, repa, krompir, fižol; v poletnem
času: salata, kumare, zelen fižol, grah. Premožnejši uporabljajo za za¬
belo svinjsko mast, revnejši tudi loj in olje. Lakote poleti v večjem obsegu
ni, toda v poznih zimskih mesecih in v začetku pomladi zmanjka revnim
družinam predvsem v občinah Zabukovje, Blanca, Rajhenburg, Senovo,
Zdole, Sromlje in Pišece moke, krompirja in fižola.

V občini Senovo je 150 siromašnih rodbin navezanih na javno pomoč
in 52 brezposelnih rudarskih družin. Vsa ta množica direktno strada, ne
morejo niti brez obleke v cerkev.

96

V občini Artiče sta dve tretjini prebivalstva kočarji in mali posestniki,
ki jim vsako leto primanjkuje brane, predvsem kruha.

V občini Brežice-okolica se ne pridela dovolj koruze v normalnih le¬
tinah in se je uvaža letno preko 15 vagonov. Pri trgovcih je koruza pre¬
draga, zato je ljudstvo navezano na pomoč občine. Čez zimo do maja je
veliko število brezposelnih poljskih delavcev z družinami, ki so v breme
občini.

Tudi občina Sevnica ima veliko število kočarjev in manjših posest¬
nikov, katerim je zmanjkalo živeža, a zaslužka ni za dokup živil.

Občina Sromlje je vinogradniški kraj, ki mu tudi v normalni letini
primanjkuje živeža. Z izkupičkom vina si nabavlja živež. Ta občina je
finančno najslabša v banovini.

V Veliki Dolini mora skorodane vse prebivalstvo dokupovati živež,
posebno že zgodaj spomladi koruzo. Visoke cene koruze ne zmorejo boljši,
revnejši pa sploh nimajo sredstev zanjo. Ne pridelajo dovolj živeža za
prehrano, ker jim je vinogradništvo edini vir dohodkov. Če ni zaslužka
nastaja pomanjkanje. V občini je mnogo revnih kočarjev s par arov zemlje,
brez kakega drugega dohodka, ker ni dobiti zaslužka.

Črnomelj.

Glavna hrana je koruzni in mešani kruh, približno M kg na osebo
dnevno. Meso se uvaža v glavnem, svinjsko pa tudi goveje, nekaj malega
tudi jagnjetine.

Za prikuho je krompir, zelje, repa, fižol, korenje.

Zabela je v 80% mast, ostalo loj.

V občini Radatoviči se ne pridela toliko, kolikor je potrebno za
prehrano.

Tudi v občini Vinica je mnogo siromakov z nezadostnim posestvom.

Spodnje Štajersko:

Laško,

Glavna urana je kruh iz pšenične, koruzne, ržene, ponekod tudi iz
ajdove moke. Tako se je porabi v občini Trbovlje dnevno 10.000 kg, v
občini Laško pride dnevno na osebo 25 dkg kruha, v obč. Sv. Lenart dnevno
1 kg na osebo, isto v obč. Hrastnik-Dol, v obč. Sv. Krištof 35% dnevne
hrane, v obč. Marija Gradec 20 do 40%, ravno tako v obč. Zidani most, v
obč. Jurklošter 30% dnevne hrane.

Največja poraba mesa je v občini Trbovlje. Leta 1936 je bilo poklanih
29 bikov, 313 volov, 729 krav, 162 telic, 817 telet, 21 ovc, 12 jagnet, 2 kozi,
12 kozličev, 1295 svinj. V občini Laško pride povprečno dnevno 10 dkg na
osebo, v obč. Hrastnik-Dol mesečno 1 kg; v pretežni večini se prebivalstvo
v ostalih občinah hrani z domačim svinjskim mesom (ob nedeljah); siro-
mašnejši mesa ne uživajo.

Za prikuho je fižol, krompir, kumare, buče, salata in pozimi zelje.
Mast je svinjska, deloma loj.

7

97

V splošnem ni gladu. V nekaterih pasivnih krajih primanjkuje hrane
(obč. Hrastnik-Dol, Sv. Jurij); radi brezposelnosti gladu je prebivalstvo v
rudarskih in industrijskih krajih. Glad je bil v rudarskih družinah v 1. 1932
do 1935. Konzum živi jenskih potrebščin je padel za 50% (Hrastnik). Tudi
kmečko ljudstvo je trpelo pomanjkanje v teh letih, ker je cena živini in
poljskim pridelkom močno padla.

V občini Jurklošter kupuje živež 70% prebivalstva. Hrani se s koruz¬
nim kruhom in krompirjem. Več družin nima kruha, hranijo se le s krom¬
pirjem, fižolom in zeljem.

V občini Marija Gradec so srednji in mali kmetje vsled slabe letine
brez živeža. 200 malih posetnikov mora vsako leto kupovati živež od ja¬
nuarja do žetve.

V občini Sv. Krištof je nad 2000 prebivalcev, ki so siromašni in se le
težko preživljajo.

V občini Sv. Lenart manjka polovica pridelkov radi slabe letine. Tudi
v dobrih letinah morajo uvažati žito. Pomanjkanje večajo brezposelni ru¬
darji, ki so se tam naselili in osnovali družine.

Celje.

Glavna hrana je kruh iz mešane moke: rž, koruza, pšenica, ječmen,
ajda, oves; v hribih prevladuje koruza in ječmenov kruh, v dolinah pše¬
ničen in ržen.

Od mesa prevladuje v glavnem svinjsko; govedine vporabljajo do
20% in 20% teletine, perutnine in malo ovčjega mesa. Prikuha je krompir
(zlasti v hribovitih in revnih krajih), fižol, salata, zelje, repa. Začimba je
v glavnem mast (svinjska), delno loj in olje.

Lakota je v manjšem obsegu v občinah Dobrna, Kalobje, Svetina,
Dramlje in sicer spomladi in pozimi.

Polzela je najbolj pasivna občina v savinjski dolini, ima mnogo polj¬
skih delavcev, ki so pozimi brez zaslužka.

V občini Braslovče si morajo revnejši kupovati žito, ki pa je predrago.

V občini Dramlje je 68 siromašnih družin, ter je mnogo kočarjev, brez
zaslužka so najemniki in poljski delavci, ki so največji reveži, ostali kmetje
jim tudi ne morejo pomagati, ker jim samim primanjkuje.

Občina Sv. Jurij ob Taboru ima 30 siromašnih družin, ki gladu jejo.
To so poljski delavci in kočarji, ki so čez zimo brez posla.

Najbolj čutijo pomanjkanje otroci, ki v svoji rasti ne dobivajo dovolj
hrane.

Kalobje je hribovita majhna občina, ki ima 30 revnih družin brez
hrane, 125 družinam že meseca februarja delno primanjkuje hrane.

V občini Slivnica prosijo hrane zgodaj spomladi, ne samo brezimet-
niki in kočarji, ampak tudi že srednji posestniki radi slabe letine.

Škofja vas je sicer boljša občina, vendar letos vsled toče niti večji
posestniki nimajo dovolj živeža in semenja, kaj šele številni kočarji in se¬
zonski delavci.

V občini Vransko je dnevno večja revščina, že februarja mnogi ni¬
majo potrebnega zaslužka za nakup najpotrebnejšega za življenje.

98

Slovenjgradec.

Glavna hrana: kruh, krompir, zelje, fižol, močnata jedila, zelenjava,

meso.

Kruh: iz pšenične moke v mestih, iz ržene in koruzne na kmetih; ko¬
ličina na osebo ca % kg dnevno.

Meso: goveje, svinjsko, na deželi pa še ovčje. Na deželi jedo meso ob
nedeljah; na osebo pride letno ca 25 kg; v mestih jedo meso skoro vsak dan
in ga pride letno na osebo 60 do 70 kg.

Začimba: svinjska mast, loj, kuhinjska in živalska sol, čebula, olje.

Za prikuho služi razno sočivje in poljski pridelki.

V občinah Šmartno in Stari trg so navezani na dokupovan je moke tudi
boljši kmetje vsled slabe letine. Mnogo je revnih družin z malo zemlje,
ki so vse v pomanjkanju.

Konjice,

Glavna hrana je kruh, krompir, v manjši meri meso. Kruh je mešan
iz pšenične, koruzne, deloma tudi ječmenove moke, ki se je porabi približno
pol kg dnevno na osebo.

Meso je največ svinjsko (posebno pozimi), v večjih naseljih tudi go¬
veje in telečje. Na osebo letno pride 25 do 30 kg mesa; tu pa tam se uživa
tudi ovčje meso, perutnina in divjačina.

Prikuhe ,so: krompir, zelje, repa, fižol salata; za začimbo služi svinjska
mast, bučno olje in kis. Lakote ni, če ni elementarnih nezgod; ob času ne¬
zaposlenosti (pozimi) je hrana nezadostna.

V občini Konjice okolica 90% prebivalstva kupuje živi jenske potreb¬
ščine. V občini je ogromno število revnih in brezposelnih.

V občini Loče je večina majhnih kmetij, katerih pridelek živeža ne
zadošča že ob normalnih letih. Mnogo je viničarjev in brezposelnih de¬
lavcev. Mnogi s svojimi družinami trpijo veliko pomanjkanje.

V občini Oplotnica je veliko pomanjkanje radi slabe letine, delavci
nimajo zaslužka. Nad 400 družinskih članov je brezposelnih, po večini so
to kočarji.

V občini Tepanje so pretežno kočarji, viničarji, najemniki, kmečki
delavci. Vsi ti nimajo hrane pozimi in spomladi.

Tudi v občini Vitanje je pomoč potrebna za male posestnike, najem¬
nike in delavce s številnimi družinami, ki trpe pomanjkanje.

Gornjigrad.

Niti največji kmetje nimajo zadosti domačega žita, krompirja za pre¬
hrano zaradi slabe letine. Okraj je tudi v dobrih letinah pasiven.

V občini Bočna vse kupuje živež v trgovinah od največjega kmeta
do reveža. Najbolj imoviti kmet ne pridela, kolikor rabi.

V občini Gornjigrad mesto je 90 revnih družin, ki jih mora občina
podpirati.

V občini Ljubno vsako leto od januarja do junija siromaki in delavci
nimajo možnosti zaslužka za preživljanje, med njimi je vedno hujše po¬
manjkanje, vse za preživljanje se mora uvažati.

99

V občini Mozirje je 300 brezposelnih izmed 2300 prebivalcev, mnogi
z družinami.

Rečica ob Savinji je občina z 800 družinami, od katerih je ena tretjina
neodvisna od nakupa živil, ostali 2 /3 so mali kmetje, bajtarji in delavci,
ki morajo živila kupovati in nimajo zaslužka.

Šmarje pri Jelšah,

Glavna hrana je koruza, fižol, krompir, mleko, zelje.

Kruh je ali iz same koruzne moke ali iz mešanice koruzne s pšenično,
ječmenovo, rženo ali ajdovo moko. Zgolj pšenični kruh pečejo le večji
kmetje, drugi pa le ob praznikih. Povprečna dnevna poraba kruha na osebo
je Vi  do 1 kg, koruzno in ajdovo moko vporabljajo tudi za žgance.

Mesa se uživa malo, večinoma svinjsko in perutnino; govedino le ob
nedeljah. Pri boljše situiranih se računa 1 kg mesa na osebo tedensko, pri
revnejših (večina) pa le 5 dkg za osebo dnevno.

Zabela je 'v glavnem svinjska mast, pa tudi bučno olje, surovo maslo
in smetana; loj le pri najrevnejših.

Poleti se hranijo z vsemi vrstami sveže zelenjave, pozimi pa v glavnem
fižol, kruh, krompir, žganci, zelje, repa. Začimbe: sol, čebula, česen, poper.

Ljudem spomladi primanjkuje hrane, zlasti revnim.

Pomanjkanje hrane se vedno bolj stopnjuje in bo beda najobčutnejša
v zimskih mesecih. Stradanju je izpostavljenih zaradi lanske toče 3000 pre¬
bivalcev. Za zasilno prehrano teh je treba mesečno 6 vagonov koruze in
sicer polovica brezplačno, polovica pa proti odslužitvi z javnim delom.

V občini Kozje je prebivalstvo najrevnejše, ker je teren hribovit in
nerodoviten. V najboljši letini manjši kmetje ne pridelajo dovolj. Prizadeti
po ujmah stradajo.

Isto je v občinah Pilštanj in Podčetrtek. Beda vlada tudi v občini
Rogatec. Prebivalstvo vasi Dobovec in Trlično gladu je (140 delavskih dru¬
žin), zemlja je tu nerodovitna, 70% je kruh le enkrat na teden. Večinoma
je do skrajnosti obnemogla.

Občani iz krajev Sv. Florjana in Donačke gore so le mali posestniki
in bajtarji in večinoma stradajo.

V občini Stoparce revnejšim primanjkuje hrane spomladi, 120 posest¬
nikov mora dokupovati hrane, med njimi tudi premožnejši.

V občini Šmarje pri Jelšah so večinoma sami mali posestniki, kočarji
in dninarji. Zemlja je slabe rodovitnosti, vladajo slabe letine in ljudje so
v revščini.

Občina Žetale prideluje živeža premalo, ker so večinoma le vinogradi
in gozd. Ljudstvo je obubožano, ima komaj za sol, za obleko in hrano pa
sploh ni.

100

Koroško-Zgornje Štajersko:

Dravograd.

Glavna hrana je kruh in to 60% iz žita, 40% iz koruze. V pretežni
večini se uvaža goveje meso, nekoliko tudi svinjsko. Mesna hrana znaša
približno 15% celokupne hrane. Za prikuho je največ krompir, zelje, fi¬
žol, repa.

Zabela je svinjska mast in tudi olje.

Že več let je bilo slabih. Pridelalo se je toliko žita, da je bilo kveč¬
jemu do marca. Potem ga morajo vsi kupovati.

V občini Brezno je bila v letu 1956 toča in zato letos že v marcu nad
500 ljudi strada.

V občini Prevalje je 230 nezaposlenih delavcev, večinoma z družinami.

Občina Remšnik ima po večini kočarje in delavce, ki nimajo že o Bo¬
žiču pridelkov, in morajo kupovati.

V občini Sv. Anton na Pohorju ljudje trpe veliko pomanjkanje zaradi
slabe letine in krize, ker so bili zaposleni kot lesni delavci.

V občini Vuhred: revnejši že februarja nimajo več kaj jesti.

V občini Vuzenica je 100 brezposelnih družin s ca 400 družinskimi
člani.

Maribor — desni breg.

Prebivalstvo se povečini hrani z mešano hrano t. j. kruhom, močnatimi
jedmi, krompirjem, mlekom in mlečnimi izdelki, domačo mastjo, domačim
oljem in v manjši meri z mesom.

Kruh je po večini iz mešanice koruzne in ržene moke in ga pride na
osebo na dan po 1 kg.

Meso je po večini svinjsko, v manjši meri goveje, še manj od perut¬
nine. Na osebo pride na mesec po 2 do 3 kg mesa. Prikuha je krompir, zelje,
repa, salata, sadje. V nekaterih krajih je radi nemožnosti zaslužka veliko
pomanjkanje.

V raznih krajih pomanjkuje živeža zaradi slabe letine in zaradi ne¬
možnosti zaslužka. Nastala je potreba po uvozu koruze, ki je glavna hrana
revnih ljudi. Občinam Makole, Poljčane, Slov. Bistrica-okol., Fram, Sv. Lov¬
renc na Pohorju in Podvelka je potrebno 30 vagonov koruze na leto.

V občinah Fram in Hoče je mnogo (do 1000) viničarjev in malih kme¬
tov, ki trpe pomanjkanje čez zimo in spomlad.

V občinah Limbuš in Šmartno na Pohorju je veliko viničarjev, do
70% jih je revnih in potrebnih javne pomoči.

V občini Makole je v najbednejšem stanju 30 družin.

Maribor—levi breg.

Glavna hrana pri kmečkem prebivalstvu je vegetabilna. Dnevno pride
na osebo približno % kg moke za kuhanje in 1 kg moke za kruh. Moka je
večji del pšenična, koruzna, deloma ječmenova in ajdova; nadalje pride na
osebo dnevno 1 kg krompirja, nekoliko fižola, zelja. Meso uživa kmet redko

101

(1—2 krat na teden). Zabela je svinjska mast. Prebivalstvo v trgih in večjih
naseljih uživa ravno tako hrano kot kmet, samo da rabi več mesnih jedi.

Prikuha je zelen fižol, zeleno zelje, grah. Olje se rabi večina bučno,
potem repno, malo olivno. Prehrana je pri viničarjih in nekaterih poljskih
delavcih v pomladanskih mesecih nezadostna.

Pojav visokega umiranja otrok in odraslih v tem okraju zahteva po¬
sebnega raziskavanja.

Ptuj.

Glavna hrana je mešana; prevladuje vegetabilna. Od živalskih
hranil se uživa največ mleka, nekaj jajc in mesa. Na Ptujskem polju se
uživa kruh iz ržene in pšenične moke, ponekod tudi iz koruzne. V Slo¬
venskih goricah prevladuje ržen in koruzen kruh, uživajo pa tudi kruh iz
ječmenove in ajdove moke. Haložani uživajo redkokdaj kruh, ker ga mo¬
rajo kupiti. Na Ptujskem polju pride na osebo dnevno 250—400 g kruha, v
Slov. goricah manj, v Halozah pa minimalna količina.

Od mesa pride vpoštev svinjsko, ki se pa uživa le ob redkih prilikah
(koline, težko delo); v tem času pride na osebo dnevno nad K kg. Povprečno
je poraba mesa minimalna.

Mast se uporablja večina svinjsko, le izjemoma loj. Za prikuho se
uživa fižol, krompir, zelje, repa in salata.

V Halozah prevladuje stalno glad med viničarji (glej opis pri ljuto¬
merskem okraju). Tudi žalostne zdravstvene prilike v Halozah in Slo¬
venskih goricah zahtevajo nujnega raziskovanja, ker je verjetno, da jih
povzroča le pomanjkanje živil.

V občini Kog je nastalo vsled slabe letine pomanjkanje krompirja, ki
je glavna hrana ljudstva. Ogromna večina je viničarjev, ki jim manjka ži¬
veža že preko zime, pa tudi mali posestniki gladu jejo.

Pomanjkanje je deloma tudi na Gornj. in Sp. dravskem polju zaradi
preobljudenosti.

Občina Leskovec živi izključno od vinskega izkupička. Kadar ta od¬
pove, ljudstvo gladuje in hira. Podobno je v Ptujski gori in Majšperku,
kjer trpe pomanjkanje viničarji, pa tudi kočarji in mali posestniki, ki so
prej zamenjavali svoj vinski pridelek za žito.

V Osluševcih in Podlehniku mora 2 U  posestnikov kupovati živež.

Pomanjkanje je v občini Sv. Marjeta niže Ptuja; večji del občine je

hribovit in so le majhni posestniki; mnogo je pa viničarjev.

V občini Sv. Miklavž pri Ormožu so sami viničarji, ki nimajo živeža.

Ljutomer.

Glavna hrana je kruh iz ržene in kruh iz koruzne moke v 100%.

Meso je svinjsko (i krat na teden) in perutnina (v juliju). Prikuhe so
iz krompirja celo leto in poleti s salato. Začimba je mast, olje, sol.

Viničarji se slabo hranijo zlasti pozimi radi pomanjkanja živeža.

V občini Gornja Radgona je viničarjev 40%. Viničarji so navezani na
deputatno zemljo. Glavna hrana je krompir, ki ne obrodi vedno. Pozimi in

102

spomladi poidejo zaloge in nastopa pomanjkanje. S pričetkom težkega vi¬
nogradniškega dela se zvišajo prehranjevalne potrebe, možnost postranskega
zaslužka pa se skrči.

V enakem položaju so kočarji.

Otroci viničarjev in kočarjev so zdravstveno zelo zaostali. Po več
otrok ima eno samo obleko.

V občini Križevci so siromašne družine brez kruha, ki ga tudi boljši
posestniki ne morejo prodati.

V občini Ljutomer okolica je 323 družin z 1393 člani tako ubogih, da
potrebujejo javne pomoči (viničarji, poljski delavci). 50% od njih se ne
more zaposliti pri javnih delih radi onemoglosti in pomanjkanja obleke.

V občini Mala Nedelja: 50 viničarskih družin z 250 člani, 200 malih
posestnikov z nad 800 člani (K—3 orale). Vsi ti so pomoči potrebni.

Kakor vidimo so zlasti prizadeti viničarji,  ki jih je potrebno s po¬
sebnim povdarkom opisati.

Največ je pomanjkanje hrane obstoja v krajih, kjer so viničarji bolj
skupaj naseljeni in to posebno pri kmečkih viničarjih, ki so največ brez¬
poselni. Deputatne zemlje imajo malo, nekateri skoraj nič, mlatitev pa se
večini komaj izplača. Pa tudi gosposkim viničarjem ni veliko bolje. Pri¬
delki na deputatni zemlji so zelo pičli in še slabe kakovosti; zaslužek ob
trgatvi je ničnosten. Nekateri vinogradniki so v prejšnjih letih, takoj po
trgatvi zopet nudili viničarjem delo in zaslužek, zdaj pa je to, razen par
izjem, povsod izostalo. Vzroki: slaba trgatev, malo pridelka, zato pomanj¬
kanje denarja in tudi neugodno vreme. Prejšnja leta so dali vinogradniki
še precej zaslužka z rigolanjem za nove nasade trt, zdaj pa tudi tega ni,
ker ne kaže saditi po peronospori zelo poškodovanih mladih trt.

Mezde viničarskega delavstva so splošno prenizke, k temu pa še obi¬
čajna vsakoletna jesenska in zimska brezposelnost, sta glavna vzroka, da
viničarji na splošno nikdar ne morejo priti do nekega vsaj srednje ugodnega
eksistenčnega položaja. Zato pa. v slučajih, ako nastopijo kake izredno
slabe prilike, so potem posebno težko prizadeti in pahnjeni v vsakovrstno
pomanjkanje in dobesedno stradanje.

Prekmurje  :

Murska Sobota.

Hrana je večji del vegetabilna. Kruha je največ rženega, ob izrednih
prilikah je tudi pšeničen kruh; koruzen kruh uživajo prav siromašni
delavci; mnogo se poje žgancev iz koruzne in ajdove moke.

Z mesom se hranijo poljedelci redko in sicer ob nedeljah in za časa
težjih kmečkih del. Pozimi zakoljejo pri vsaki hiši eno ali več svinj in tedaj
uživajo sveže meso. Goveje meso uživajo zelo redko. Premožnejši uživajo
poleti tudi perutnino.

Sočivje in zelenjavo uživajo v velikih količinah, posebno fižol, krom¬
pir, zelje, salato, kumare, repo, zeleno papriko.

103

Začimba je svinjska mast, bučno olje, maslo (malo), loj (redko). Veliko
uživajo mlečnih jedil: močnik in različne kaše (ajdova, prosena in ječme¬
nova). Porabi se tudi mnogo sadja: jabolka, črešnje, hruške, breskve,
grozdje.

Opis prehrane po posameznih vaseh glej spredaj.

Lendava.

Glavna hrana je ržen kruh, pomešan z nekaj pšenične ali koruzne
moke. Dnevna poraba kruha okoli Z*  kg. Meso je večinoma svinjsko in pe¬
rutnina (v manjši meri). Povprečno potroši ena družina letno 1 svinjo in
okoli 20 komadov perutnine. Govejega in telečjega mesa se malo porabi.

Za prikuho je največ krompir, pa tudi zelje, repa in fižol. Začimba je
svinjska mast.

Podroben opis iz posameznih vasi glej spredaj.

Iz zgornjega opisa po okrajih lahko v splošnem povzamemo sledeče:

Prebivalstvo v Sloveniji se prehranjuje največ z mešano hrano od
donosa poljedelstva in živinoreje, t. j. s kruhom in močnatimi jedili, razno¬
vrstno zelenjavo, mlekom in mlečnimi proizvodi, v manjši meri z mesom in
mesnimi proizvodi. Tudi svežega sadja se mnogo porabi, zlasti jabolk, hrušk,
črešenj, sliv, grozdja itd.

Kruh uživa narod večinoma zmesen t. j. mešanica pšenične in ajdove
ali koruzne moke (tudi ječmenove moke). V redkih prilikah (n. pr. ob
praznikih ali pa pri večjem delu — košnji, žetvi, trgatvi) se vživa čisto
pšenični kruh. Sam koruzni kruh uživa revnejše prebivalstvo, ki ga je
zelo mnogo. Mnogo se uživa tudi žgancev iz koruzne in ajdove moke, potem
močnika in raznih kaš (ajdove, prosene), ki spadajo k dnevni prehrani
našega kmečkega ljudstva.

Povprečno pride dnevno na 1 odraslo osebo po %  kg moke za kuho
in 1 kg moke za krušno peko. Ena oseba povžije ca Zs ,—1 kg kruha dnevno.

Meso uživa naše poljedelsko prebivalstvo bolj redko tako n. pr. ob
večjih praznikih ali pri težjem delu. Večinoma se vživa domače svinjsko
meso (pozimi sveže, poleti pa prekajeno) in to samo ali pa v ješprenčku.
Povprečno potroši ena obitelj letno eno svinjo. Goveje meso in teletina se
vživata redno le v mestih in drugih večjih krajih dnevno povprečno 150
do 200 gr na osebo. Bolj redko se uživa perutnina 20—30 kom. na obitelj
letno, ovčje meso in divjačina.

Za prikuhe se pozimi največ uporablja: zelje, repo, fižol in krompir,
poleti pa razne salate, kumare, zelen fižol, grah, krompir, buče, peso, ko¬
lerabe, korenje etc. Glavna prikuha je krompir, ki zlasti v hribovitih in
revnih krajih celo prekaša uporabo kruha. Ponekod se mnogo uporablja
tudi čebula (n. pr. v Prekmurju).

Kot začimbe služijo: največ svinjska mast (za zabelo), le najrevnejši
uporabljajo loj, dalje nekaj masla in surovega masla, bučno in solnčnično

104

olje, kis, olivno olje. Glavna začimba pa je kuhinjska sol, v siromašnih
krajih tudi mnogo cenejša živinska sol. Mnogo se porabi tudi vtihotaplje¬
nega saharina.

Pomanjkanje in glad nastopata v krajih, prizadetih po elementarnih
nezgodah (toči, suši, povodnji). Nezadostna prehrana pa nastopa v mnogih
naših krajih in to v poznih zimskih mesecih in spomladi do prve žetve
krajem junija. V tem času zmanjka zlasti moke, krompirja in fižola. Neza¬
dostna prehrana se pojavlja zlasti v industrijskih krajih, kjer je mnogo
brezposelnosti (Trbovlje, Hrastnik, Huda jama), pa tudi v vinorodnih pre¬
delih (n. pr. v Halozah in Slov. Goricah).

Prebivalstvo je gladovalo zlasti v medvojnih letih 1915—18. Mnogo
lakote je bilo tudi v goratih krajih na Gorjancih (novomeški okraj) v letih
1933—35, potem v občinah Škocjan, Kostanjevica, Sv. Križ, Št. Jernej,
Gerklje in Leskovec, Studenec itd., kjer prebivalstvo že poleti ni imelo
hrane. Tudi v okraju Radovljica se je v povojni dobi občutila glad naj¬
bolj v letih 1932—35, ko ljudstvo ni imelo prilike zaslužka. Okraj je leto-
viško-industrijski in ima radi klimatskih razmer zelo slab pridelek žita,
ki zadošča komaj za H leta.

Pomanjkanje hrane vpliva na zdravstveno stanje prebivalstva, ljudje
hujšajo, zlasti deca in laže podlegajo boleznim. Za časa pomanjkanja se
uživa slabša hrana, pretežno zelje, repa in krompir.

Z ozirom na dejstvo, da je v Sloveniji glavna sestava hrane kmečkega
prebivalstva kruh, je potrebno posebej razmotriti nekatere važne okol-
nosti. Kruh lahko igra v določenih primerih zelo važno vlogo v patologiji
prehrane kot etijološki faktor. Njegov biološki efekt zavisi od njegove
količine, od materijala, iz katerega je, od načina, kako je pripravljen in
hranjen.

Zmanjševanje količine kruha je direktno proporci jonalno z zvišanjem
procenta siromašnih in gre vzporedno z zniževanjem ostalih živil. Pri raz¬
iskovanju krušne prehrane je važno ugotoviti zmes, iz katere se pripravlja
kruh. V tem pogledu vidimo, da je v posameznih predelih Slovenije velika
razlika, pač z ozirom na vse ostale socijalne in gospodarske razmere. Po
celi Dolenjski in v večjem delu Štajerske prevladuje koruzni kruh iz same
koruzne moke ali pa zmesni koruzni kruh. V krajih, kjer vlada pomanj¬
kanje, pa postaja koruzni kruh rešitelj iz gladu.

Pri tej ugotovitvi je važno vedeti, da se uživa koruzni kruh le v
nekaterih pokrajinah Italije in na Balkanu. V kulturnih državah tudi iz¬
jemoma ne dodajajo koruze drugi moki za kruh. N. pr. ko je 1. 1922 odpo¬
vedala v Franciji pšenica, je predlagala žitna komisija 10% dodatka koruzne
moke. Proti tej odločitvi je nastopila Academie de Medicine, češ da ko-

105

ruzna moka za kruh ni primerna po svojih kemičnih sestavinah. Res ima
koruza več masti kakor druga žita, nima pa triptofana, t. j. aminokisline,
ki je stavbna snov. Okolnost, da se pri nas troši toliko ko¬
ruze za kruh in za žgance, je za naszelo nepovoljna,
posebno če se kruh mesi brez kvasa.

Kvaliteta kruha lahko služi kot merilo ocene vrednosti ostalih živil,
ker smatramo kruh za ogledalo, v katerem se zrcali stopnja kulture in
higijenske zavesti. Ali ne samo to: kvaliteta domačega kruha dovoljuje pre¬
sojo o ekonomskem stanju prebivalstva. Slab kruh — sinteza slabe pre¬
hrane, kaže na siromašno prebivalstvo.

Že Villerme, zdravnik gen. štaba Napoleona je rekel, da oni kraji
Francoske, ki imajo najslabšo zemljo, dajo najmanjše število rekrutov in
najmanj uporabni materijah

Problem kruha je istočasno problem prave, zrele, premišljene in edino
uspešne zaščite države. Če je kruh dober in ga je dovolj za vsakega, je v
splošnem tudi prehrana dobra. Dober kruh in zadostna množina kruha
znižuje dovzetnost za različne bolezni in deluje s poboljšanjem zarodne
snovi za ohranitev dobrega in na pripravljanje boljšega biološkega tipa.
Ima torej ogromen nacionalno ekonomski pomen: s povečanjem sposobnosti
za delo in s podaljšanjem življenjske dobe predstavlja dober kruh v za¬
dostni množini najmočnejši faktor za ustvarjanje novih in močnih kulturnih
vrednot in v tem za državo pogoje za obrambo. Kruh je v naši
državi predrag, ker se špekulira z žitom.  Zadostna mno¬
žina kruha je pogoj za kolektivno zdravje, brez katerega ne more biti
individualnega zdravja. To je ona elementarna potreba profilaktične mere,
brez katere postaja vsako drugo socijalno medicinsko delo iluzorno.

Kdaj pa nastaja nezadostna prehrana ljudstva, n. pr. na kmetih?

Največkrat vidimo pomanjkanje živil zaradi slabe letine njiv kakor
toče, poplave, suše, vlage itd. ali zaradi zastoja prodaje pridelkov (vino¬
gradniki), zelo pogosto pa zaradi pomanjkanja zaslužka ob rednem pre¬
majhnem pridelku pri kočarjih in malih posestnikih. Nezadostni pridelek
in pomanjkanje sredstev za nabavo živil so torej vzroki nezadostne pre¬
hrane. Omeniti velja še en vzrok, ki se ga ne sme podcenjevati t. j. ne¬
pravilno pripravljanje hrane.

Inž. Vinko Sadar pravi v Krajevnem leksikonu dravske banovine
takole:

,,Številke nam povedo, da živeža manj pridelamo, kakor ga rabimo
za letno potrebo. Pšenice ostane za kruh le okoli 500.000  q od lastnega pri¬
delka. Če porabi vsak stanovalec samo 100 kg pšenice na leto, kar je nizko
vzeto, rabimo letno okoli 1 , 150.000  q pšenice. Primanjkljaj znaša torej
650.000  q. Pravilna je torej trditev, da uvozimo letno v banovino okoli
700  vagonov krušnega žita.“

106

Za izvoz iz banovine prihajajo v poštev le krompir, fižol in zelje.
Krompirja izvozimo letno lahko 600 vagonov.

Če odštejemo potrebno samo od pridelka, nam preostane za uporabo:

Spodnja tablica nam prikazuje povprečni letni pridelek žitaric v po-
edinih okrajih in število prebivalstva. (Sestavil avtor).

1000 q

Po pridelku pšenice, rži in ječmena sodeč nedostaja žitne moke zlasti
v sledečih okrajih:

107

Ljubljana-okolica, Logatec, Radovljica, Kočevje in Celje nad 50 %,
Brežice, Gornjigrad, Dravograd, Laško, Slovenjgradec nad 30 %, Maribor
desni breg, Novo mesto nad 20%, dočim je primanjkljaj manjši v okrajih
Črnomelj, Kamnik, Krško, pokrita pa je skoraj potreba v okrajih Kranj,
Litija, Maribor-levi breg, Ptuj in Šmarje. Večji nadbitek pa najdemo v
okrajih Dolnja Lendava in Murska Sobota in deloma še v okraju Ljutomer.

Okraji v najslabši skupini ne morejo kriti velikega primanjkljaja s
koruzo, ker jim tudi ta nedostaja v večji meri kot v drugih okrajih z iz¬
jemo okraja Celje. Vidimo, da so ti okraji navezani na trgovino, industrijo,
tujski promet, torej bolj na dohodke iz drugih virov ne iz poljedeljstva.
Z večjim pridelkom koruze skušajo kriti primanjkljaj okraji Brežice, Čr¬
nomelj, Krško, Maribor-desni in levi breg, Novo mesto, Ptuj in Šmarje.

Oba prekmurska okraja imata poleg nadbitka žita še velik pridelek
koruze.

1000 q

Krompirja je razen v okrajih Radovljica, Šmarje pri Jelšah, in mo¬
goče še v okrajih Gornjigrad, Laško in Litija povsod prebitek pridelanega.
Deloma se torej krije primanjkljaj na žitaricah s pribitkom krompirja, ki
nadomešča kruh.

108

Pšenica pri nas zelo slabo rodi, okoli 8'48 q na ha. V drugih banovinah
rodi pšenica mnogo boljše, z izjemo v vardarski banovini.

Enako slabo rodi pšenica še v zetski banovini.

Rž rodi v Sloveniji najslabše med vsemi banovinami in sicer 7'10 q
na ha.

Ječmena se pri nas pridela 8'37 q na ha in rodi slabše le še v vardarski
in zetski banovini.

Isto je s koruzo, pri nas se je pridela 13’H q na ha, manj samo še v
vardarski in zetski banovini.

Pojavlja se še vprašanje ali se pridela v Sloveniji dovolj žita za
kmečko prebivalstvo samo?

Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, neglede na to, da bi lahko dali
odgovor že po prednjih opisih stanje prehrane v posameznih krajih, mo¬
ramo pregledati porazdelitev prebivalstva v Sloveniji po stanovih. Tukaj
vidimo:

Samostojnih posestnikov je v Sloveniji 93T84 in samostojnih posestnic
24.606, torej skupaj 117.790.

Kmečkih delavcev je 37.934, delavk 43.616, skupaj 81.550 oseb.

Pomožnih članov kmečkih družin je moških 75.542, ženskih 94.985,
skupaj 170.527 oseb.

Skupaj zasluži torej od poljedelstva in gozdarstva moških 208.739,
ženskih 164.204, sešteto 372.943 oseb.

Vzdrževanih pa je od zgornjega števila oseb še svojcev moških 111.128,
ženskih 205.701, skupaj 316.829.

Oseb, ki služijo in ki so vzdrževane od poljedelstva in gozdarstva je
torej skupaj moških 319.867, ženskih 369.905, sešteto 689.772 od celokupnega
števila prebivalstva 1,144.298.

V vseh drugih poklicih pa služi moških 163.347, ženskih 69.134, skupaj
232.481 oseb proti 372.943 oseb v poljedelstvu in gozdarstvu.

Med vsemi banovinami je v Sloveniji med vsemi stanovi razmerje v
korist poljedelskemu stanu najmanj ugodno.

Če vpoštevamo v Sloveniji za prehrano od doma pridelanega žita le
domače kmečko prebivalstvo (690.000) vidimo, da bi domači pridelek temu
številu tudi težko zadoščal.

Od letnega pridelka moramo redno odšteti določene množine, ki jih
uničijo razne ujme. Tako n. pr. je bila cenjena škoda po ujmah v letu 1937
v Sloveniji na Din 56,796.000’—•, kateri znesek je ogromen, saj predstavlja
vsoto skoraj Din 500’— povprečno na vsakega kmečkega posestnika ali
3.790 vagonov pšenice.

Koliko vpliva izseljevanje na prehrano kmečkega prebivalstva?

Znatno izseljevanje bi moglo vplivati na prehrano ugodno v dvojnem
oziru: prvič bi ostajalo več hrane, drugič bi olajševalo dokupovan je hrane
s prispevki izseljencev.

V podatkih državne statistike najdemo, da se izseli iz Slovenije letno
3.000 ljudi, procentualno med vsemi banovinami največ, kar po svoje do-

109

kazuje pasivnost Slovenije. Večina izseljencev potuje v Francijo. Med iz¬
seljenci sta dve tretjini poljedelcev, torej 2000.

Vrača se letno skoraj enako število izseljencev, iz česar vidimo, da so
ti delavci sezonski delavci.

V zadnjem času čitamo o velikem izseljevanju iz Slovenskih goric,
kar nam narekuje dolžnost, da je potrebno temu predelu po¬
svetiti več pozornosti in pomoči v obliki javnih del.

Tudi iz izvenevropskih dežel se vračajo izseljenci približno v istem
številu, kakor se izseljujejo, kar pomeni, da tudi zunaj niso našli zlata, pač
pa so potrošili lepe vsote sredstev za nepotrebna potovanja.

Izseljevanje v Sloveniji, ki je pretežno sezonsko, daje torej možnosti
boljšega prehranjevanja kmečke družine in se torej mora trpeti kot po¬
trebno zlo.

Tudi v pogledu klavne živine vidimo v Sloveniji nazadovanje, čeprav
to še ne vpliva na prehrano kmečkega prebivalstva, kajti ono ima za kritje
svojih potreb zadosti. Nima pa Slovenija zadosti klavne živine za potrebe
celokupnega prebivalstva, s čemur odpade seveda tudi vir dohodkov kmeta
in se veča pasivnost dežele.

Klavne živine je bilo v Sloveniji:

leta 1927 leta 1936

govedi. 363.103 362.192

svinj. 295.593 285.579

Zgoraj je bilo rečeno, da je nezadostni prehrani na kmetih kriv pre¬
majhni pridelek, ki pa tudi v normalnih letinah ne zadošča za celo leto.
Ugotovili smo že, da naša zemlja slabše  r o d i in da je to en vzrok pre¬
majhnega pridelka.

Drugi važnejši vzrok premajhnega pridelka posameznih družin pa leži
v premajhni posesti.  Kdor nima zemlje, seveda ne more pridelati,
kdor ima premalo zemlje, premalo pridela.

Pregled posestnih razmer v Sloveniji nam pokaže nevzdržno stanje
naše kmečke posesti. Po ha zemlje znaša število kmečkih gospodarstev v

Sloveniji:

kategorija A do Vi  ha.11'8%

„ B Y —  2 ha.21-2%

„ C 2— 5 ha.24-4%

„ D 5—10 ha.18-7%

„ E 10—20 ha.15-8%

„ F nad 20 ha.8‘0%

V kategoriji A (do Yi  ha) ima Slovenija takoj za primorsko banovino
(15%) največ posestev, to je kočarjev. V kategoriji E in F ima med vsemi
banovinami najvišje odstotke. To pomeni, v Sloveniji je kmečka posest favo¬
rizirana v ekstremih.

Nekoliko ugodnejšo sliko da pregled posestnih razmer v Sloveniji z
razdelitvijo kmečkih gospodarstev v glavnem poklicu brez stranskega po¬
klica. Ta razdelitev omogoča pravilnejšo presojo:

110

kategorija A do % ha.6*4 %

„ B A—  2 ha.18-1%

„ C 2— 5 ha.25-7%

„ D 5—10 ha.21-3%

„ E 10—20 ha.19-0%

„ F nad 20 ha.9*5%

Po tej razdelitvi je posestev pod 5 ha, ki ne dajo po naših prejšnjih
ugotovitvah sama na sebi eksistenčnega minimuma, še vedno nad 50%.

Najbolj pravilno presojo pa nam omogoča razdelitev kmečkih gospo¬
darstev po ha orne zemlje in vrtov in sicer:

kategorija A do % ha.2*5%

„ B A—  2 ha.6-5%

„ C 2— 5 ha.15-4%

„ D 5—10 ha.20-3%

„ E 10—20 ha.26-5%

„ F 20—50 ha.17*4%

„ G nad 50 ha ..5*6%

V kategorijah B in C ima Slovenija najnižji odstotek, v kategoriji
D ima takoj za Primorsko, sicer pa najnižji, v kategoriji E imamo najvišji
odstotek med vsemi banovinami. Iz tega pregleda vidimo, da je v Sloveniji,
ki naj preživlja kmeta, v eni četrtini mala posest, da je torej ena
četrtina kmečkega prebivalstva,  to  je  172.443 oseb v
normalnih razmerah navezanih na postranski zaslužek
glavarja in članov družine, da ne trpe pomanjkanja ali da niso odvisni od
javnih podpor. To je povprečno 34.488 družin.

Druga četrtina kmečkega prebivalstva, cela kategorija D in spodnji
del kategorije E (od 5 do 12 ha) se preživlja iz svoje posesti v normalnih
razmerah. Ob ujmah in te so skoraj vsako leto v različnih krajih in ob slabi
letini, tudi posest te kategorije ne daje življenskega minimuma. Torej
druga četrtina posesti v Sloveniji je v stalni nevar¬
nosti, da odpove redno prehrano.

Visok je odstotek posesti v kategorijah E in F (večja in veleposest),
ki predstavljata tretjo in četrto četrtino posesti — sigurno prehrano in nad-
bitek dohodkov.

Po površini orne zemlje je Slovenija med banovinami na 7. mestu,
torej v spodnji pasivni skupini (37*91%). Na osmem mestu je zetska ba¬
novina (21*42%) in na devetem primorska banovina (20*40%).

Posestne razmere v Sloveniji — kakor vidimo — ne dovoljujejo na-
daljnega drobljenja zemljiške posesti,  ker to vodi k proleta-
rizaciji dežele. Za prekoštevilčno delovno moč iz kmečkih družin je po¬
trebno najti možnost preživljanja tako, da ostane posest do določene veli¬
kosti nedeljena in nedeljiva.

Posestva na Štajerskem in Prekmurju so mnogo bolj razdrobljena ka¬
kor na Kranjskem, kar je v zvezi z večjim številom vinorodnih krajev na

111

Štajerskem. Da-li je ta okolnost v zvezi s slabšimi zdravstvenimi razmerami
tamkaj, morajo pokazati detajlna raziskovanja.

Beg v mesto za boljšim kruhom ni prava rešitev tega problema, vendar
je paliativno sredstvo za težke prehranitvene razmere v naših kmečkih
družinah.

Prehrana kmečkega ljudstva je v fizijološki osnovi
dobra, boljša kot v mestu, vsa teža problema visi na
njeni kvantiteti.

Z ozirom na vse opisano je jasno, da je problem prehrane kmečkega
ljudstva socijalno medicinski problem, to je zdravstveni problem v zvezi s
socijalnimi in gospodarskimi prilikami.

Iz tega pa zopet sledi, da se mora reševanje problema prehrane po¬
staviti na socijalno etijološke temelje.

Naša dolžnost je odkriti teren z raziskovanjem po
vaseh,  v katerih se pojavljajo znaki, ki bi mogli biti v zvezi z neza¬
dostno prehrano, to je umiranje dojenčkov in otrok, visok odstotek nespo¬
sobnosti za vojake — pri nas znaša 45%, zmanjšana delazmožnost in po¬
dobno. Pako raziskovanje se bo pa dalo izvesti le s sodelovanjem kmečkih
organizacij, predvsem Kmečke zveze. Higijenski zavod pripravlja taka
sistematična raziskovanja, da bi na podlagi dobljenih opazovanj in ugo¬
tovitev odkrili in pokazali pot k pravilni in uspešni rešitvi tega težkega,
do danes zanemarjenega in na Slovenskem nepoznanega sovražnika ljud¬
skega zdravja.

Zaključki:

1. ) Z ozirom na dejstvo, da že v normalnih letinah prebivalstvu Slo¬
venije ne zadošča domač pridelek in trpi pomanjkanje prebivalstvo v
mnogih predelih Slovenije ter je potrebno uvažati hrano iz drugih krajev
(tako n. pr. žito iz Banata, živino iz Hrvatske), je posvetiti vso pozornost
izboljševanju kmetijskih kultur in donosnosti zemlje s sistematičnim po¬
speševanjem kmetijstva.

2. ) Posebno je prizadeta redna in zadostna prehrana poljedelskega
delavca, malega in srednjega kmeta, viničarja in vinogradnika, zaradi pre¬
majhne posesti, ki ne daje eksistenčnega minimuma brez postranskega
zaslužka. Potrebno je poiskati in uveljaviti take ukrepe, s katerimi bi se
dosedanjo najmanjšo posest sistematično povečalo, nadaljne drobljenje po¬
sesti pa ustavilo. Do izvršitve teh ukrepov pa je preskrbeti iz javnih
sredstev določene redne letne množine žita za prehrano pasivnih krajev.

3. ) Ob vsakoletnih ujmah je prizadeta določena množina posestev, kar
onemogoča redno zadostno prehrano prizadetega prebivalstva. Dosedanji
ukrepi s podeljevanjem koruze in uputnic niso niti vzgojni niti zadostni
in pomoč pride navadno prepozno. Edino rešitev vidimo v obveznem za¬
varovanju posevkov, ki ga naj izpeljeta država in banovina. Do uvedbe
zavarovanja pa naj se iz javnih sredstev ustanovi in vzdržuje centrala za
prizadete po ujmah kot poseben urad banske uprave, ki naj ima zadostnih
sredstev za takojšnjo in izdatno pomoč v obliki podeljevanja žita.

112

4. ) Ker je koruza manjvredna snov za krušno prehrano prebivalstva,
naj se v bodoče uporablja pri javnih akcijah le žito, koruza pa sploh ne
ali kvečjemu v množini 10% za zmesni kruh. V zvezi s tem je potrebno tudi
regulirati pridelek in izvoz koruze oziroma uvoz pravih žitaric in uvesti
kontrolo nad krušno zmesjo.

5. ) Ker je sladkor važno hranilo širokih ljudskih plasti, pa jim je
zaradi visoke cene nedostopen, naj se doseže znižanje cen sladkorja in pre¬
preči spekulacijo ž njim.

Zaradi posebnih razmer pa naj se skuša doseči podeljevanje breztro-
šarinskega sladkorja doječim in nosečim materam, dojenčkom in malim
otrokom ter za vkuhavanje sadnih mezg.

6. ) Nemudoma je pripraviti načrt za ustanovitev šolskih mlečnih ku¬
hinj po vseh šolah. Za akcijo šolskih mlečnih kuhinj naj se osnuje pri
banski upravi ali v okrilju snujočega se odbora za ljudsko prehrano pri
Higijenskem zavodu odsek, ki naj izvrši vse predpriprave in ki naj to
akcijo vodi.

7. ) Higijenski zavod naj nemudoma začne terenska raziskovanja v
najbolj prizadetih okrajih, da se točno ugotovi način in obseg oškodo¬
vanja po nezadostni prehrani organično in teritorijalno. To delo naj se vrši
v kolaboraciji s pristojnimi stanovskimi organizacijami z materijalno po¬
močjo banovine.

8. ) Odbor za ljudsko prehrano v dravski banovini naj razmotri še
nadaljne potrebne ukrepe za kvantitativno in kjer je treba tudi kvalitativno
izboljšanje prehrane kmečkega prebivalstva.

FRANJO BAS

ŽIVLJENJSKI NIVO KMETA

Pod življenjskim nivojem našega kmeta razumemo kmetov materialni
konzum v prehrani in duševni konzum v čtivu ter sploh aktivnost v dušev¬
nem življenju.

Kakor v vsem organskem življenju človeka, tako je tudi življenjski
nivo našega kmeta posledica njegovega zgodovinskega razvoja in pa kul-
turno-zemljepisnih prilik, v katerih živi.

Najstarejša poročila o prehrani našega kmeta datirajo iz časa okoli
Kristusovega rojstva. Dio Cassius poroča, da so se preživljali Noričani tedaj
z ječmenovim močnikom in redkvijo ter da so pili kislo vino. Iz srednjeve¬
ških urbarialnih dajatev ter iz novoveških prehranitbenih naredb, n. pr.
pri vojaštvu, moremo upravičeno sklepati, da je bil ječmenov močnik Dio
Cassija sličen današnjemu ričetu ali ješprenju, ki je potemtakem najsta¬
rejša domačinska jed na Slovenskem. Obenem je bil ta močnik — poleg
že predzgodovinske leče — tudi predhodnik najbolj pogoste današnje
kmečke jedi, močnika, ki se v severni Sloveniji še danes uživa v prvi vrsti
kot koruzni, v vzhodnih krajih kot pšenični, v osrednjih pa kot ajdovi
močnik s kislim mlekom. Proti jugozahodu pa prehaja nato polagoma v
Italijo, v močnato kompaktno jed — polento.

Z močnikom neposredno v zvezi je po svoji snovi kruh, ki so ga po¬
znali Slovenci že v XIII. stol., kar nam dokazujejo dajatve podložnikov n. pr.
za mariborskega magistra coquine v XIII. stol. Poleg tega lahko sklepamo na
peko kruha po obstoju pečice v naših starih hišah od XVII. stoletja dalje, pa
tudi po obstoju krušne in splošno vpeljane peči. Kruh je splošna jed člo¬
veka, predvsem kmeta, razen v predelih Posočja in Krasa, ki mejijo na
Sredozemlje. V teh krajih je polenta, ki združuje močnik in kruh, glavna
jed. Tu še danes primanjkuje kruha, oziroma se je isti uvedel šele v novejši
dobi. Svojevrstne močnate jedi tvorijo pogače, katere najdemo v urbarjih
kot splošno dajatev, posebne vrste pa so takozvane ribje pogače v laškem
okraju, ki so se kot poletna delovna jed ohranile največ v žitnih krajih
vzhodne Slovenije, zlasti v Prlekiji. V zgodovinski dobi sicer manjkata
koruza in krompir, ostala žita pa so precej enakomerno razširjena, razen
ovsa, ki je v dobi pred uvedbo koruze in krompirja igral v prehrani in to
tako pri močniku, kakor pri kruhu, veliko večjo vlogo kot hranivo kmetskega
človeka, kakor pa jo igra danes. To nam dokazuje tudi se današnji velik po¬
men ovsa v visokih legah, zlasti pri kruhu, katerega je začela šele v povojni
dobi nadomeščati koruza. V srednjem veku imamo od žit najbolj razširjeni
oves, kateremu sledijo rž, pšenica, v manjši meri sirk, ječmen in proso; za-

117

vedati pa se je pri tem, da se je oddajalo v davčne svrhe najmanj ječmena
in prosa, ki sta tvorila splošno prehrano. Ajda je bila vpeljana šele koncem
srednjega veka. Važno vlogo v prehrani je igral fižol, nadalje mak in repica
za olje; neprimerno večjo od danes pa sir. Radi kvalitete mlinov pa izgleda,
da se je moka predvsem uporabljala za kruh, dočim se je za močnik upo¬
rabljal v prvi vrsti zdrob, tako pšenični, kakor ržen in ječmenov. Izhodišče
razvoja jedi močnika, ki obvladuje preteklost do uvedbe koruze in krom¬
pirja so ječmenov, ovsov in pozneje tudi ajdov zdrob. Za mesno hrano so
služile v prvi vrsti ovce, nato perutnina, ki je bila važna predvsem za
vzhodno Slovenijo od Prlekije do gornje Krke na Dolenjskem. Meso se je
uživalo največ kot suho meso in sicer tako goveje, kakor svinjsko, sveže pa
ovčje in mlado svinjsko meso. Današnji sladkor je nadomeščal med ali
strd. Zelenjava je igrala v srednjem veku še malo vlogo ter je le polagoma
prešla iz graščinskih, samostanskih in meščanskih vrtov tudi na kmeta in
sicer najpreje repa, nato še zelje, ki se je kot splošna prehrana uveljavilo
zlasti z uvedbo krompirja. O uporabi masti in mleka v srednjem veku ni¬
mamo nobenih podatkov. Glede prvenstvene uporabe goveda kot vozne
živine in po življenju patriarhalnih krajev sodeč, je bila poraba mleka
malenkostna. Enako bi velika važnost suhega mesa za prehrano ter skoro
pomanjkanje slanine v srednjeveških dajatvah govorilo proti zadostni
porabi slanine v kmečki prehrani. Najbolj jasno govori proti sorazmerni
porabi mleka in slanine v prehrani dejstvo, da ne poznamo niti enega za¬
puščinskega zapisnika, ki bi zaznamoval med kmetovo zapuščino mlečne
izdelke ali začimbo; pač pa je bila kot začimba važna čebula.

Na podlagi vsega tega bi zamogli za srednji in začetek novega veka
v ljudski prehrani ugotoviti: Kmetska prehrana na Slovenskem je bila
sestavljena v bistvu iz močnika, iz raznih vrst žitnega zdroba in kaše, iz
kruha, v katerem prevladujeta rž in oves, iz fižola, iz ovčjega in govejega
sira, suhega govejega in svinjskega mesa, svežega mesa ter perutnine in
mladih svinj. Sladkor je nadomeščal med, olje se je pridelovalo iz maka
in repice. Zelenjave, mleko in povrtnine so se uživale relativno zelo malo;
jedi so bile razen s čebulo malo začinjene.

V visokem srednjem veku je bila kmetova življenjska eksistenca v
splošnem sigurna, razen v času slabih letin. Težji položaj pa je nastal v
časovnem prehodu iz srednjega v novi vek. Pa tudi o tem nimamo poročil,
ki bi se skladala. Škof Brenner n. pr. piše v XVI. stoletju, da gleda kmetom
lakota iz oči; istočasno pa govori škof Hren o blagostanju in prevzetnosti
kmetov. V splošnem moremo reči, da je zagotovljena eksistenca kmeta v
času srednjeveške kolonizacije v prehodu iz srednjega v novi in v začetku
novega veka postala nesigurna radi splošnega gospodarskega stanja in radi
pomanjkanja podjetnosti. Stupan v. Ehrenstein, Slovenec po rodu, piše
1. 1759. o Slovencih, da gredo le-ti na delo, kadar jih k temu nažene sila.
Obenem s tem pa je grešila tudi vladna oblast, ki je kmeta navajala mesto
k racionalnemu obdelovanju zemlje, k domači obrti in fabrikaturam. Od
merkantilizma XVII. stoletja dalje pa do danes je bilo geslo napredka obrt
in industrija, ne pa kmetska zemlja. Psihološka posledica tega je bila, da

118

je že itak fatalistični slovenski kmet sploh začel izgubljati vero v svojo
zemljo kot bazo svoje eksistence. Fatalizem kmeta je k pogostemu šibkemu
eksistenčnemu stanju še doprinesel svoje; običajna, zlasti zimska gostivanja
ter prireditve ob zaključkih poljskih, vinogradniških in drugih del, so bila
povod, da je kmet porabil pri teh večino svojih življenjskih pridelkov ter
moral zato gladovati tekom delovnega leta. Javna gosposka se je proti temu
borila, a z malimi uspehi. Zemljiška odveza je kmeta samo dozdevno osvo¬
bodila, poslabšala pa je njegov položaj še s tem, da ga je prepustila samemu
sebi brez strokovnega gospodarskega vodstva gospoščine, ki mu je pred tem
varovalo njegovo eksistenco.

Če primerjamo urbarialne dajatve in zapuščinske cenitve n. pr. v
Dravski dolini v XVII. stoletju z današnjimi, potem vidimo, da je bil fak¬
tični donos polja v XVII. stoletju isti kakor danes, to je — minimalno pri
povprečni letini — pri lanu trikraten, pri pšenici in rži štirikraten, pri ječ¬
menu, ajdi in ovsu petkraten. Posejalo se je le za malenkost več, kakor je
bilo predvidoma potrebno za bodoče leto. Radi tega stanja posevkov je bilo
razumljivo, da je morala nastopiti lakota, čim je bilo leto nerodovitno in
ker lakoti, radi prometnih razmer časa, ni mogel odpomoči niti krajevni
zemljiški gospod.

Civilizacijski nivo našega kmeta, je bil do časa železnic istotako nizek,
da ne rečemo patriarhalen ter je odgovarjal v mnogem nivoju, kakor ga
srečamo pogosto še danes na Balkanu ali pa v naših zaostalih slovenskih
zemljah, n. pr. v Krajini na Kozjanskem. L. 1644. so v Gortini na bivši
koroško-štajerski meji med 46 kmečkimi domovi imeli denar doma le sedmi
domovi. Stanje živine v hlevih je — razen ovac, ki jih je danes manj — bilo
približno isto, kot je danes, gospodarska orodja, od pluga, preko slamorez¬
nic do kolovrata, pa so bila lesena in izdelana doma, tako, da pred začetkom
XIX. stoletja težko govorimo o kakem industrijskem vplivu na kmečko živ¬
ljenje. Živila, ki se navajajo pri posameznih kmetijah v zapuščinskih za¬
piskih so kvalitativno tako nizka, da moremo z gotovostjo reči, da je kmet
povprečno porabil do spomladi vse suho meso, večino masti in slanine, radi
česar je bilo njegovo poletno življenje popolnoma postno, kar se je doga¬
jalo tudi v času normalnih letin. Za obleko se je rabilo blago domačega iz¬
delka, surovo sukno, platno in volna. Kmet je bil do časa meščanskih vpli¬
vov pač založen po potrebi z vrhnjo obleko, ne pa s perilom, (n. pr. srajce,
spodnje hlače), ki ga srednji in manjši kmet večinoma niti ni rabil, razen
stare vrhnje obleke. V kuhinji in na jedilni mizi so bile lesene žlice, leseni
krožniki, lesene sklede, kovinaste ponve, ražnji, možnarji s tolkačem itd.;
v vzhodni nižinski Sloveniji je leseni pribor nadomeščal glinasti in cinasti
v še večji meri kot v Alpah ali na Krasu. Višek hišne kulture je bila hiša
ali boljša soba, kjer so bile mesto običajnega tesarskega pohištva nameščene
omare, skrinje, baldahinaste postelje z odejami in blazinami, v manjših
primerih tudi kopalne banje. Kopanje se je sicer vršilo v kopalnih „paj-
štvah“, ki pa jih je vlada v prosvetljeni dobi prepovedala, iz razlogov javne
morale.

119

Duševno življenje kmetovo je bilo najožje povezano s cerkvijo. Žeg-
nanje ali lepa nedelja pri farni cerkvi je bil za kmečkega farana največji
praznik. Tedaj so stopila daleč 'v ozadje zborovanja soseske, nikakor pa ne
gostovanja ob porokah, krstih, žetvi, trgatvi itd. Duševni interes kmeta je
bil omejen po težnji za ohranitvijo posestva in premoženja ter po njegovem
erotičnem življenju. Posvetno je bil sicer dirigiran po predpisih gospoščine,
moralno pa po naukih cerkve. Pomanjkanje politične svobode v dobi fev¬
dalne uprave in sodstva mu ni dopustilo širšega razmaha ter je tako ostalo
kmetovo politično stremljenje omejeno na interese njegove osebe pri sose¬
ski in pa na sosesko kot skupno posest vasi. Fiziokratizem je vidna sve¬
tovnonazorska reakcija proti temu stanju, vzraslemu iz poznega fevdalizma.

Fiziokratizem je obenem z njemu predidočim merkantilizmom, z no¬
vimi cestami, s podvigom domače obrti, dvignil našega kmeta, zlasti ob ve¬
likih cestah Maribor-Ljubljana-Trst, Celovec-Ljubljana s tem, da ga je
uvedel v meščansko življenje, na drugi strani pa z uvedbo koruze koncem
XVII. stoletja ter krompirja koncem XVIII. stoletja. Domača obrt je sicer
dvignila kmetov življenjski nivo na položaj meščana in pozitivno vplivala
na njegov podvig, obratno pa so velike ceste v splošnem negativno vplivale
na kmeta. Delovne sile so s kmetov odšle na ceste, v prvi vrsti med voznike,
ter se vračale domov brez zaslužka, navajane sicer na meščanski življenj¬
ski standard, a nesposobne za kmečko delo. Posledica tega je bilo propada¬
nje vozniškega kmeta na velikih cestah in akumulacija kmetskih posesti v
rokah posameznih gostilničarjev, nadalje obrtnikov ter prevozniških pod¬
jetnikov. Železnice so delo velikih cest nadaljevale in podobno je učinkoval
liberalizem, ki je našega kmeta zajel po zemljiški odvezi 1. 1848. Posledica
liberalističnega razvoja na kmetih je bila današnja dvodelnost slovenskega
kmetskega prebivalstva. Na eni strani pomeščanjeni kmet, predvsem v oko¬
lici mest Ljubljana, Maribor, Celje, nadalje tam, kjer je zemlja vzgojila
industrijske rastline, n. pr. hmelj v Savinjski dolini ali pa razvila daljni
promet, n. pr. lesni promet v Dravski ali gornji Savinjski dolini in končno
posamezni, vas ali sosesko gospodarsko obvladajoči veljaki. Ta manjšinski
in po svojem življenjskem nivoju pomeščanjeni kmet stoji v izrazitem du¬
ševnem in eksistenčnem nasprotju z večino našega kmeta, ki je ostal še
izven pomeščanjenja in ki živi patriarhalno življenje v kontinuiteti s pre¬
teklostjo zlasti po Dolenjskem, Beli Krajini, za Sotlo, v Halozah, v vsem
Podravju in v Prekmurju ter po hribovitem Gorenjskem na vzhodu in
zahodu od Kranjske kotline.

Meščanski tip kmeta živi v prehrani, obleki, stanovanju in duševnem
življenju meščansko življenje. Splošno se uživa kava, goveje meso, ne samo
tuintam ob nedeljah, temveč tudi ob delavnikih, zlasti za posestnikovo
rodbino, sicer je bilo v navadi pri težjem delu svinjsko suho meso, v sploš¬
nem pa precej mešana hrana, sestoječa iz moke, mesa, sočivja in zelenjave.
Obleka je meščanska, po kroju, ki je sicer konservativen, ali vendar me¬
ščanski, stanovanje z opremo, ki jo je izdelal obrtnik in zadostno snago,

120

deloma tudi z zadostno higijeno vode. Duševno življenje je ali pod vod¬
stvom časopisja, ali pa prosvetnih ter gospodarskih organizacij, ki usmer¬
jajo kmete duševno.

Patriarhalni tip kmeta vzdržuje kontinuiteto s kmetom iz predfizio-
kratske dobe v vsem svojem duševnem življenju, v prehrani, obleki in sta¬
novanju. Cita se pozimi, ne pa redno, kakor pri meščanskem kmetu. Indivi¬
dualni pogled na življenje je neznaten, zlasti pri najemniškem viničarju,
ter se ravna v pogledu na življenje po svojih vzorih, po cerkvi ali pa po
gospodarju, od katerega je odvisen. V prehrani še ni postala kava redni
zajtrk, temveč zajtrk iz koruzne ali krompirjeve juhe. Repa, zelje, koruzni
ali ajdovi žganci, razne vrste krompirja, pri katerem pa prevladuje krompir
v oblicah, poleti vsakodnevna solata, pri težjem delu mešana s fižolom, pri
mesu pa večinoma suho svinjsko meso itd. označujejo prehrano patriarhal¬
nega kmeta v nasprotju z meščansko prehrano meščanskega kmeta. Zna¬
čilno za patriarhalnega kmeta v nasprotju z meščanskim je istovrstna hrana
iz dneva v dan brez bistvene spremembe in končno relativno pomanjkanje
mleka in zabele ali masti. Kruh v patriarhalni kmečki hiši je črn ali pa
koruzen, bel kruh pride na mizo ob praznikih, medtem, ko je pri meščan¬
skih kmetih že mnogokje kruh za gospodarjevo rodbino bel od peka.
Alkohol se smatra pri patriarhalnem kmetu večinoma kot dopolnilo jedi,
pa bilo to v obliki žganja ali sadjevca ali šmarnice, da da moč. Sadje kot
hranivo ima svoj pomen samo za otroke, medtem, ko je za odraslega sredstvo
za pridobivanje pijače, razen v krajih z razvito kupčijo s sadjem. Važna
je v življenjskem nivoju kmeta tudi voda; medtem ko je higijena pri me¬
ščanskem kmetu povprečno meščanska, ako ne višja, pa je pri patriarhalnem
kmetu voda manj pomembna in malega vpliva, čemur je dokaz pojav hiš¬
nega mrčesa, bolh in uši. Voda in prehrana si stojita v medsebojnem so¬
razmerju, oboje s pojmovanjem alkohola in vse troje z zadostnostjo pre¬
hrane, kar pa zopet vpliva na duševno delavnost ter razvijanje patriarhal¬
nega kmeta. Stanovanje nudi pri meščanskem kmetu povprečno vsakemu
članu rodbine lastno posteljo, pri patriarhalnemu kmetu pa moremo raču¬
nati eno postelj za dve osebi. Podobno je s stanovanjskimi prostori. Medtem
ko smemo trditi, da ima meščanski kmet ločene stanovanjske prostore za
gospodarja in gospodinjo, nadalje tudi za moški in ženski naraščaj, potem,
ko doraste, imamo pri patriarhalnem kmetu, še slabše pri viničarju ali
drvarju, poleg skupne hiše le še dve ali samo eno sobo, tako da spi, zlasti
pozimi, ko ne odidejo moški spat na seno, v dveh ali eni sami sobi vsa
družina. V splošnem je v nasprotju z meščanskim kmetom patriarhalni ne¬
zadostno prehranjen, v svojem duševnem življenju pa pasiven.

Na koncu bi si dovolil svoja izvajanja, katera smatram za okvir,
katerega bi mogel po potrebi še razširiti s podrobnimi podatki in naved¬
bami, in katera izhajajo iz zgodovinskega razvoja slovenske zemlje ter iz
opazovanja dejanskih današnjih prilik našega kmeta zaključiti in resu-
mirati sledeče: Življenjski nivo našega kmeta je posledica zgodovinskih
prilik in zemljepisnega položaja slovenske zemlje.

121

Zgodovinska kontinuiteta v življenjskem nivoju je ohranila v od pro¬
meta oddaljenih krajih patriarhalnega človeka,  katerega po¬
vprečni življenjski nivo je pod povprečnostjo srednjeevropskega kmeta in
katerega življenje je tako v prehrani, kakor v kulturi hiše in duše neza¬
dostno ter pasivno.

Moderni promet in tehnična kultura pa sta razvila pomeščanjenje
kmeta  v okolici naših mest ter industrijskih krajev in večjih prometnih
črt. Pomeščanjeni kmet je svoj življenjski nivo dvignil od fiziokratske dobe
dalje do danes na nivo meščanskega življenja s tem, da se je poleg pro¬
dukcije zemlje začel baviti z meščanskimi posli od obrti do trgovine, s
čemer je svoj življenjski nivo pomeščanil, ne da bi dvignil sorazmerno s
podvigom svojega življenjskega nivoja tudi produkcijo posestva in zemlje,
na kateri živi.

Pomeščanjenje zlasti XIX. in XX. stoletja je tako dvignilo življenjski
nivo našega kmeta tam, kjer je to dopuščala zemljepisna lega. Problem, ki
bi iz tega zgodovinsko nastopil, je ta, da je potrebno pri patriarhalnem
kmetu dvigniti obenem z njegovim življenjskim nivojem predvsem njegovo
produkcijo in to ne v prid trgovine ali prodaje, temveč predvsem v korist
podviga njegovega življenjskega nivoja, njegovega lastnega konzuma, kar
bi dovedlo do njegove zadostne prehrane in aktivne duševne delavnosti.

Številčna primerjava med meščanskim in patriarhalnim slovenskim
kmetom je radi pomanjkanja statistike zelo težka. Po krajevnem poznanju
razmer, ki pa je gotovo nepopolno, bi si dovolil ceniti število meščanskega
in število patriarhalnega slovenskega kmeta, torej zadostno in nezadostno
prehranjenega ter duševno aktivnega in pasivnega v medsebojnem raz¬
merju 1 :3. Pri tem pa je upoštevati, da se število meščanskega kmeta že
pol stoletja manjša, ko prehajajo kmečka posestva v meščanske roke. Da¬
našnje sorazmerje med meščanskim in patriarhalnim kmetom pa je v bistvu
isto kot sorazmerje med malim (pod 5 ha) in večjim (nad 5 ha) kmetskim
posestnikom.

IZ DISKUSIJE
NA KMETIJSKI ANKETI

r

K REFERATU:

HIGIJENA IN ASANACIJA VASI

Joško Sotlar: Posebej bi rad poudaril pomen asanacije naselij
za kraje, ki veljajo za turistične.

Pravilnik o proglašanju turističnih krajev predpisuje, da mora biti
izvedena v teh krajih asanacija. To se mora tudi izvajati. Drugače bi bilo
potrebno te kraje črtati iz seznama turističnih krajev, kar bo za te kraje
gotovo velika škoda.

Del finančnih sredstev aviziranega štirimilijardnega posojila naj bi
se uporabil za asanacijo turističnih krajev.

Josip Nemanič: Opozoriti moram na našo Belo Krajino. Ona je
zelo oddaljena od bolnic in zaradi tega več trpi v primerih bolezni. V Beli
Krajini trpi ljudstvo tudi lakoto, ima slaba stanovanja ter nima ne pitne
vode, ne vode za gospodarske potrebe.

Bil je napravljen velik načrt za belokranjski vodovod. Ta vodovod
je bil proračunan na 14 milijonov dinarjev. Ko pa se je začel graditi, je
bilo postavljenih v proračun le 36.000 din.

Ing. Primož Simonič:  Omeniti moram cepivo proti svinjski
kugi. Preje je to cepivo prodajala šola narodnega zdravja v Zagrebu po
primerni ceni. Sedaj pa izdelujejo cepiva privatniki, ki ga prodajajo
mnogo dražje. Zato naj se prepreči izdelava in razpečevanje cepiva po
privatnikih.

V splošnem je asanacija podeželja bistveno odvisna od izboljšanja
življenjskega nivoja kmeta.

Berden Pavle:  Prekmurje je dežela velikih socialnih potreb, se¬
zonskega izseljevanja in mnogih bolezni. Pri Muri sta posebno razširjena
tifus in griža. To pa zaradi slabe pitne vode. Kadar Mura poplavlja, zalije
vodnjake. A tudi če ni poplav, je voda slaba, ker so vodnjaki plitvi. Po
vsem Prekmurju sta razširjeni kot specialni bolezni trahom in jetika. Tu
bi poudaril eno: ljudje pri nas premalo poznajo bistvo bolezni in način
obrambe. Smatram za potrebno, da bi se dalo ljudem veliko več higijenske
izobrazbe. Pri nas so se vršila pozimi po nekaterih vaseh različna gospo¬
darska predavanja. Bilo bi dobro, če bi se vršila tudi predavanja o higijeni
in to v vsaki vasi, najbolje pozimi, ko imajo ljudje največ časa. Pokazati
bi bilo na preprost način bistvo bolezni in možnost, kako se izogniti bo¬
lezni. Banska uprava naj organizira ta predavanja v vseh prekmurskih
vaseh, da dobijo ljudje potrebno izobrazbo.

Silno slabo je preskrbljeno pri nas za higijenično ureditev gospo¬
darskih poslopij, zlasti stranišč. Pri teh predavanjih bi bilo treba po aza 1
kmetom, ki gradijo hiše, kako se da kmečka hiša higijenično urediti, z-
delali naj bi se vzorni načrti, kot so izdelani že za vodnjake, in naj bi se
ljudem pokazali. Tudi društva, ki se osnavljajo, naj bi prevzela iake v rs e
predavanja v svoj program.

125

narodna in UNIVERZITETNA
knjižnica

K REFERATOM:

ŽIVLJENJSKI NIVO KMETA,
PREHRANA KMEČKEGA PREBIVALSTVA

Dr. Pirc Ivo: Iz referata, ki nam ga je podal g. referent, vidimo,
da se razgovor o življenjskem nivoju giblje v glavnem okoli njegove pre¬
brane. S tem je podal prav dobro osnovo za referat, ki bo pojutrišnjem
o prebrani kmečkega prebivalstva in ki bo zelo podrobno in temeljito podal
pregled o problemih prehrane.

Posebno zgodovinski podatki so bili zanimivi. Vidimo, da se je v
marsikaterih krajih prehrana od srednjega veka do danes prav malo me¬
njala. Predavatelj je prav dobro omenil, zakaj je tako.

Filip Uratnik:  Referata „Življenjski nivo kmeta" in „Prehrana
kmečkega prebivalstva" tvorita celoto.

V njih je izredno veliko zanimivih ugotovitev. Zato je potrebno, da
se ta referata čim preje publicirata. Ona tvorita podlago za referat o kme¬
tijskem gospodinjstvu.

Širšim množicam bi bilo treba rešiti problem, kako se da pripraviti
s sredstvi, ki so tem množicam na razpolago, dobra in zdravstveno ne¬
oporečna hrana z dobro kuharsko knjigo. Pri sestavljanju take knjige se
je treba ozirati na vse, kar smo slišali v današnjih referatih, na drugi strani
pa tudi na dana sredstva. Kmečke gospodinje nimajo časa za kalkuliranje.
Pač pa morajo kalkulirati tisti, ki dajejo navodila.

Absec Matija:  Trošarina za sladkor je previsoka. Treba bi bilo
to trošarino znižati in sladkor poceniti. Če bi se sladkor pocenil, bi se po¬
večal njegov konsum. Kmetje bi pri pridelovanju sladkorne pese več za¬
služili, istotako tudi delavci, ki sladkor proizvajajo. Tudi država bi morda
dobila kljub zmanjšanju trošarine od sladkorja še vedno iste dohodke.

Dr. Lunaček-Kristan Slava:  Za odrasle ljudi morda sladkor
ni tako važen kakor za dojenčke, ki so umetno hranjeni. Prizadete žene
so mi povedale, da sladijo mleko za te dojenčke često s saharinom, ki ne
daje kalorične vrednosti. Vsaj za matere z dojenčki bi moral biti na raz¬
polago sladkor po znižanih cenah.

Jože Kerenčič:  Vse davščine, ki obremenjujejo živila za ljudsko
prehrano, naj se skušajo znizati, izpadek na davkih pa naj se skuša najti
drugje.