SVSČENIKO V£T'PAVLA JUNIJ ŠTEV. 6 Narodne pripovedke Po Vuka Karadžiča zbirki prevedel dr. Alojzij Gradnik. Cena 6 lir Katoliška knjigarna v Gorici Goriška Mohorjeva družba prosi prizadete gg. poverjenike: 1. naj poravnajo zastale račune iz preteklih let; 2. naj sporočijo po dopisnici letošnje število udov. Tajništvo G. M. D. je v Gorici, Via Orzoni 36 A. Anton Martin Slomšek Živlpja srečen pot illlllllllllll!lllllll!llllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!llllllllllllllllllllill fantovski molitvenik VII. natis + Katoliška knjigarna ZBORNIK SVEČENIKOV SVETEGA PAVLA Janko Žagar: Dušnopastirska skrb za fante. IV. Priprava za delo. Predpogoj vsakemu pastoralnemu delu je poznanje duše. Kako dobro mora kV par poznati snov, ki mu bo služila za ustvaritev umotvora. Kakovost snovi mu narekuje, katero orodje in kateri način dela naj izbere. A to je komaj medla pri« mera za nujno potrebo poznanja duše, če naj iz duše izoblikuješ umotvor po božji volji, po božjem načrtu. Kaj vse duša misli, hoče, za čem gre nje h repe« nenje, kaj jo zgrabi, kaj pretrese, kaj dvigne in potolaži, kaj jo spravi v žalost in obup! O čudovita tajna človeške du« še! Toliko je duš in vendar živi vsaka čisto svoje posebno življenje. Ni dve nista enaki v neizmernem svetovju duš. Kakor najbolj veličastne božje orgle so duše. Vse neskončno vredne, vse odre« šene v krvi Sina božjega, vse večne, vse po božji podobi, a vsaka po svoje ubrana. Čim bolj poznaš, kar je skupnega vsem dušam in kar je lastnega vsaki po« sebe j, tem boljši pastir boš. Duh božji je rector primarius vsaki duši. Vse nje« no' bogastvo milosti, vsa njena lepota in izobrazba je od Njega, a dušni pastir mora biti, kar se da, sposobno orodje bož« je, ki duši bogastvo milosti prikazuje, j o navduši, zanje pripravi. Bogu njivo zo« rati, celo z Njim in po Njem sejati, je odločna in velika dolžnost duhovnika Gospodovega. Kako? Poleg pomoči odzgoraj je po« treh no znanje. Škoda da nimamo doma« če obširnejše sistematične knjige o pa« storaciji moške mladine, dasi je mnogo načrtov, navodil, razprav in poizkusov Po raznih revijah, škofijskih sinodah in instrukcijah. Kako bi dobrodošla prak« tična knjiga tudi idealnim laikom, ki se trudijo za vzgojo mladine. Med najboljše novejše vire za pasto« racijo fantov moramo šteti knjige »Jun« glingsseelsorge« od Karla Mostertsa, ki je že 1923 doživela 4. izdajo.1) Ker je knjiga razmeroma obširna in draga2) in bo malo sobratov, ki bi jo mogli pro« učiti v izvirniku, naj mi bo v naslednjem obenem z drugimi meni dostopnimi viri kot ogrodje za načrte, o čem in kako naj fantom govorimo, da bodo uspeli bolj gotovi in trajni. Fantu treba izobraziti razum, voljo in srce. Pokazati mu moraš v popolni, jasni luči namen življenja. Vsa pota, vsi na« črti, vsa sredstva vzgoje morajo biti usmerjeni na to glavno nalogo vzgoje; le tako bo mogoče, da bo prišel fant do pravega življenjskega nazora, do orga« ničnega oblikovanja življenja in do te« meljitega udejstvovanja življenjskih sil, »nur so konnen abgeschlossene Charak« tere, ganze Personlichkeiten, ihres Le« benszweckes bewusste, auf ihr Lebens« ziel gerichtete, innerlich starke Men« schen, Miinner aus einem Guss erwach« sen.« (1. c. str. 3). Smoter vzgoje: 1. poskrbeti moramo, da pride fant do jasnega življenjskega in svetovnega na: zora. Smisel življenja spoznati in razu« meti — to je za vsakega mislečega člo<« veka življenska potreba, življenski na« men. Katekizem ima priprost in jasen odgovor na vprašanje: Čemu je Bog 1) Karl Mosterts, Jiinglingsseelsorge, Ziel und Aufgaben einer planmassigcn Seelsorge fiir die herangewachsene mànnliche Jugend. Freiburg, Herder, 1923, II.—IV. Auflage (VIII+349 str., vel. 8°). V knjigi so razprave in predavanja naj« boljših nemških vzgojeslovnih strokovnjakov. -’) Oskrbela bi si jo morda vsaka dekanijska knjižnica. ustvaril človeka? (Veliki katekizem, vpr. 92). Le krščanstvo z večnimi, bo nika prejel, ostrejše bo soien; s pomnoženjem darov se namreč množi odgo* vernost od hiševanja.« — Še nekaj: ne molčite; nikar ne pomagajte s smehom, kadar otroci dražijo reveža, slaboumnega človeka. Ne pridejo sicer vselej med= vedi nad take nagaiivce, kakor so bili prišli pod mestom Betel nad hudobne fantine, ki so dražili starega preroka Elizeja in vpili: »Plešec, plešec — le pridi gori « ali iz take surovosti in hudobnosti se rodijo tisti, katerim žuga Sv. Duh: »Kdor svojega očeta sramoti in svojo mater zaničuje, naj mu krokarji izklju= jejo oko izpod čela, in orlovi mladiči naj mu ga požro.« (Prip. 30, 17.) 3. — »Kdor reče svojemu bratu rakà, bo kriv sodbe; kdor pa reče bedak — norec, bo kriv peklenskega ognja.« V tem je namreč višek hude jeze, če se kdo loti s kletvino duše svojega nasprotnika; ker »norec« pomeni v hebrejskem jeziku od »Boga prekletega člo* veka.« Kletvina v jezi ie bila sicer tudi v davnih časih, posebno pri bolj roba^ tih ljudeh. Niso pa ljudje poznali bogokletja, ki se zdaj včasih sliši; in izdajanja hudiču, kakor nekateri znajo. * Gorje jim, če vedo, kaj pravijo, kadar koga po= gubljajo! Sv. pismo jim pravi: »Preklinjevalci ne bodo posedli božjega kralje* stva.« (I. Gor. 6. 10) — ker s premislekom nasprotujejo Kristusu, ki je na križ šel za zveličanje istega, katerega oni v pekel žele in pošiljajo. Taki preklinje* vaici kažejo hujše sovraštvo, kakor vsak sovražnik: Ubijalec jemlje zdravje in življenje; vražen človek hoče izpodnesti pamet; preklinjevalec pa tlači dušo v pekel * »Kedar hudobnež preklinja hudiča, preklinja sam svojo dušo « (Sir. 21, 30.) * ❖ * 113 1. — Nekateri ljudje žive in mrjejo jako brez skrbi. »Nobenega nisem ubil; — nobenega nisem okradel; molim tudi že za silo« — pravijo in mislijo, da iim ni treba spovedi; — na pot v večnost se tudi nič kaj preveč ne pripravljajo. 2. — Taka brezskrbnost je rada pogubna. Zato je rekel Jezus: »Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša, ko pismarjev in farizejev, ne pojdeta v nebeško kraljestvo;« ter je učil, da ni že pravičen s svoiim bližnjim, kdor mu le očitne škode ne prizadene: ter je nadaljeval, da tudi čist še ni, komur se le doprinešeno prešuštvo ne more očitati; in da tudi prisega — še ni še vsaka po volji božji, ako se le za njo ne skriva zvijača in goljufija. 3. —• Nekoč so učenci Jezusu rekli: »Kdo pa bo tedaj otet?« Jezus pa jim je rekel: »Kar je nemogoče Dri ljudeh, mogoče je pri Bogu.« Tudi mi iz svoje moči ne moremo doseči nebeškega kraljestva in nje; gove pravice; zanašamo se pa na Boga, da naidejo pri njem pravični pravo spo; znanje, da pravični ostanejo; grešniki pa pravo obžalovanje, da morejo doseči odpuščanje in po smrti večno zveličanje. — Amen. t Fr. Čer v. VI. nedelja po binkoštih. 1. — Nekaj krat je bil Jezus tudi v Feniciji, kjer je bilo mesto Sidon in Tir. — Tedaj se je lahko zgodilo, da se je nabralo veliko ljudi, ki so Jezusa iskali in ga čakali po več dni v pustinjah za Galilejskim jezerom. Ni čudo, če je tedaj ljudem včasih pošel živež (brašno), kakor se bere v današnjem evangeliju.— ali pa 4. nedeljo v postu. Obakrat je ljudem Jezus pomagal s čudežem. Našlo se je pri katerem človeku še malo kruha; — in Jezus ga je pomnožil tako, da ga je bilo dovolj — danes za 4000; onikrat pa za 5000 mož. 2. — Obakrat pa se je zdelo učencem tisto malo kruha pri začetku tako pod nič, da so rekli: »Kaj je to med tolikaj ljudi?« — Morali so pa tudi obakrat pobirati še drobtine, katere so bile ostale, ker so bili sploh nekam zaletavi le na velike reči... Jezus pa jih je učil, naj bodo v malem zvesti, da bodo mogli biti stanovitni v velikem. Janez se nikoli ni veliko ustil, pa ni odstopil tudi pod kri; žem. Judež je po malem zmikal pri izročenih darovih in je prodal svojega Go; spoda. 3. — V tem: je nauk za nas, naj ne prezirajmo malenkosti. I. — Vsaka malenkost v dobrem je lahko staplja gori proti nebesom; II. — vsaka malenkost v hudem je lahko štaplja dol proti peklu. I. 1. — Zavoljo lepšega ali pa tudi zares potoži kdo včasih, da ne zmore deliti dobrot, kakor nekateri drugi, da ne utegne opravljati vseh pobožnosti, ka; kor bi jih rad . .. Posebnosti Kristus od vas ne tirja; pričakuje pa, da ste zvesti v dopol; njevanju svojih dolžnosti. Drobtinice je ukazoval pobirati učencem; s čudežem je kruh sam množil za lačne množice. — Sv. Tomaž — Sv. Peter. Sv. Frančišek Sai. je še celo prav posebno cenil neznatne čednosti, mala dobra dela, ki se ne blišče pred svetom in ne napravljajo hrupa— pa imajo pred Bogom vendar lahko visoko^ ceno. 2. — Kaj je požirek hladne vode? — Jezus pa zagotavlja plačilo za to malenkost. Ni bil velika reč vinar uboge vdove. Jezus pa ga je višje cenil, kakor vse doneske drugih, ki so se skazovali s svojimi darovi. Majhna reč je prenesti zoprn pogled, požreti sovražno besedo, in vendar govori Jezus: »Blagor krotkim, ker oni bodo zemljo posedli. — Blagor mirnim, ker bodo otroci božji imenovani.« (Mat. 5.) — Kdor mirno odgovori, kadar ga kdo srdito prime, zabrani navadno veliko hudega; sebi pa pridobi žlahtno peresce za ne veni ji vi venec, katerega spleta Bog svojim služabnikom, ki so v malem zvesti. 3. — Za male čednosti, za mala dobra dela obeta zato evangelij tisto sodbo: »Prav, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil: pojdi v veselje svojega Gospoda,« (Mat. 25.) II. 1. — Malenkosti so stopinje zveličanja in šola svetosti; — malenkosti so tudi stopinje zagrešenosti in pot pogubljenja. Skušnjava ne prosi cele roke; le prst; potem že pograbi za celo roko; ne sili vrvi okoli vratu, le las; — iz njega hitro splete vrv, na kateri vlači človeka od greha v greh, na kateri ga potegne v pekel. 2. — »Po malem odpade, kdor malenkosti ne porajta,« uči Sv. Duh. Sv. Avguštin pa pravi, da se nam je malih grehov nekako še bolj bati, kakor velikega. »Smrtnega greha se prestrašimo, malih grehov pa ne porajtamo, in po njih za« bredemo v velike.« 3. — Sicer so pa tisti »mali grehi« precej sumljiva reč. »Kaj je to? to je malenkost,« — je največ le pokrov, s katerim; se pokrivajo prestopki, zamere, zanikrnosti, ki niso malenkosti1, ampak znamenja vstrapane vesti. »Kaj je to — med tolikaj,« ki so še slabejši; še hujši je beseda, ki pohujšuje cele vasi, cele kraje. Ni rekel tako sv. Pavel, ko je bil zvedel, da je v Korintu en kristjan v očit* ni grešni zvezi, ampak za celo krščansko občino v Korintu se je zbal ter je pisal tja besede: »Splošno se sliši, da je med vami nečistovanje. Vi se pa napihujete mesto da bi žalovali, da bi se odpravil izmed vas on, ki je storil tako dejanje. Ali ne veste, da malo kvasu prevzdigne vse testo?« (I. Kor. 5.) Hotel je reči: Po mas lem se izpridi eden; — po enem se pohujša vsa soseska, da izgubi poštenje, strah božji in tudi vero. * * * 1. — Kadar pridejo kam tuji ljudje, ki ne bodo ostali, niso izbirčni. Vsaka koliba jjm ie dobra, vsak šotor. Kdor se pa misli stalno naseliti, ne zažene kar takoj velikega zidanja, ker bi tako le drugim zidal, ampak polagoma zbere kas men j e, pesek, les. 2. — »Bratje! tujci smo in popotniki. Nimamo tukaj stanovitnega biva* lišča, iščemo pa prihodnjega« ... Tudi za »hišo večnosti« velja beseda: »kamen za kamenom palača«. Kako pa pripravljamo za našo »hišo večnosti?« Po malem zidamo dom zveličanja ali pa dom poguljenja. 3. — Pri tem delu ni malenkosti! Skala omahne, kjer se ruši izpod nje — pesek: hrast pade, kjer odletajo pod sekiro — treske. Modri možje so zabredli, ker niso vpoštevali malih napak. Dosegli pa so veliko stopnjo popolnosti priprosti ljudje, ker so v malem napredovali... In ta je tudi naša pot, ako hočemo priti-do vesele sodbe: »Prav, dobri in zvesti hlapec! Ker si bil v malem zvest, te bom črez veliko postavil: pojdi v veselje tvojega Gospoda.« — Amen. 115 — f Fr. Červ. VIL nedelja po binkoštih. 1. — Dvojni preroki se ljudem ponujajo. Eni obetajo nebesa že tukaj — samo tukaj; — drugi jih kažejo gori, »kjer je Kristus sedeč na desnici Božji«, in uče hrepeneti po tistem, kar je zgoraj, ne po tem, kar je na zemlji.« (Kološ. 3.) 2. — Kdor nebesa kaže tam, kjer jih ni, zasluži ime: »lažnjiv prerok«. Zakaj ljudje pa tako radi poslušajo preroke, ki jim obetajo nebesa na zemlji, ko zemlja nebes ne zmore; — dolina, močena s potom, s solzami in s krvjo? Za vidom gredo in se okupijo. Po listju in cvetju izbirajo, ne po sadu. Pa grm in drevo, ki imata prezeleno listje in le presvetlo cvetje, rado rodi neužitne trnjule in lesnike; — in gad je navadno toliko bolj strupen, kolikor bolj je pisan. 3. — Kdor torej noče, da ga premotijo lažnjivi preroki, naj presodi I. kak sad donašajo njih nebesa, II. pa, kak sad dajajo Kristusova nebesa: »Po njih sadu jih boste spoznali.« I. 1. — »Zakaj nas je Bog ustvaril?« ■— Otroci povedo: »Da bi se zveličali.« Kar otroci vedo, odraščeni radi pozabijo in iščejo nebes eni v veselju in norenju, drugi v denarju in premoženju, še drugi v časti in oblasti. 2. — Preroki posvetniaki obetajo taka, in samo taka nebesa; — pa jih še sebi dati ne morejo ... Recimo pa, da ta ali oni le doseže na zemlji — tudi Salomonovo srečo, — ali se pa napolni njegovo srce? Ali se s tem zadovolji njegova duša? Ali so to — nebesa? ... Salomon s takimi posvetnimi nebesi že ni bil zadovoljen, ker jih popis suje takode: »Besede... sina Davidovega, kralja Jeruzalemskega. — Nečimernost in nečimernost, in vse je nečimernost. Rekel sem bil v srcu: Pojdem in se vdam nas sladam in bom užival dobrote. Pa sem videl, da je nečimernost tudi to. — Nas pravil sem velika dela, sezidal sem hiše in nasadil sem vinograde, naredil sem vrte in sadovnjake in v njih nasadil vsakovrstnega drevia, in sem napravil ribs njake, da bi namakal gozd rastočega drevja; — imel sem hlapce in dekle in veliko družino. — tudi goveda in velike črede ovac. večje kakor vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu; — nakopičil sem srebra in zlata in bogastva kraljev in dežela; —- napravil sem pevcev in pevk, in veselje človeških otrok — kozarcev in vrčev, katere rabijo, da nalivajo vino; in v blagu sem presegel vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu; tudi modrost ie ostala Dri meni. In nobene stvari od vseh, kar so jih poželele moje oči, jim nisem odrekel, in nisem branil srcu, da bi ne uživalo naslade in se radovaio v tem, kar sem bil napravil... Ko sem se pa obrnil k vsem delom, katera so bile storile moje roke in k trudu, s katerim sen se zaston j potil, videl sem v vseh rečeh nečimernost in nadlogo duha ...« (Ecclesiastos 1, 2.) Ali so to nebesa? »Iz njih sadu jih boste spoznali;« — in še se je mož mogel pohvaliti: »Modrost je ostala Dri meni.« 3. — Kaj pa tisti, ki iščejo nebes v nespameti in grehu? — Le naj navezujejo srce na svet in njegovo poželenje, da ga še v smrti ne bodo mogli odtrgati! Kaj jim bo pomagal svet in niegovo poželenje, kadar bodo težko in nesrečno umirali? Kaj jim bo pomagal svet in njegovo poželenje pri 116 — sodbi, kjer nikogar ne pokrije ne stan ne čast ne bogastvo ne vojaški ne mašni plašč ne samostanska halja . .. tam, kjer ga ne morejo pokriti ne griči ne gore ... Prepozno bo takrat preklinjal svoja prazna nebesa, za katerimi je norel v življe* nju; in svoje krive preroke, katere je poslušal in jim veroval! II. 1. — Drugačna so nebesa, katera obeta Kristus. Pride pa v ta nebesa le on, kdor spolnuje voljo Njegovega Očeta, ki je v nebesih. — Od Kristusovih nebes govori prerok v psalmu (23, s 3 s 4.) »Kdo pride na goro Gospodovo? Ali kdo bo stal na njegovem svetem kraju? — Oni, kdor je nedolžnih rok in čistega srca, kdor ne obrača (obeša) svoje duše na nečimerne stvari, — in svojemu bliž? njemu ne prisega goljufivo.« 2. — Kak je sad teh nebes? Že zdaj donašajo tolažbo v stiskah in brid* kostih . . . Ko je svojim učencem Jezus napovedoval preganjanje in trpljenje, tolažil jih je s temi nebesi, rekoč: »Veselite se (n radujte se, zakaj vaše plačilo je obilno v nebesih.« (Mat. 5, 12.) V križih in težavah zajema človek vztrajnost in moč iz upanja na srečo nebeško, kakor Job: »Verujem, da moj Odrešenik živi in da bom poslednji dan iz groba vstal, in da bom v svojem mesu videl Boga, svoje Zveličanje.« V skušnjavah daje omahljivemu človeku misel, da služi nebesa — stas novitnost kakor svetim mučenikom, katere nam s_v. Pavel stavi v vzgled: »Eni so bili razpeti, ker niso hoteli rešenja, da bi našli boljše vstajenje. — Eni so pa zasramovanje in tepenje trpeli, zraven tudi železje in ječe: — bili so kamenjani, prežagani, skušani, z mečem umorjeni; — okrog so hodili v ko* žuhih in kozjih kožah, ubožni, stiskani, zatirani... in so se potikali po puščavah, po gorah in brlogih, po podzemeljskih iamah . . . In vsi ti so bili s pričevanjem vere pravični najdeni v Kristusu Jezusu. Gospodu našem.« (Hebr. 11, 37.) 3. — Gorečnost svetih apostolov, srčnost svetih mučenikov, stanovit* nost svetih spoznavalcev je sad Jezusovih nebes. Nebes najdragocenejši sad za nas bo zvestoba do konca: »Kdor do konca zvest ostane, on bo zveličan,« je obljuba Kristusova. (Mat. 10, 22.) * * * 1 2 3 1. — V naših časih se svet silno meša. Zdi se, kakor da bi se izpolnovalo prerokovanje Kristusovo: »Vstali bodo krivi preroki... tako, da bi bili zape* liani tudi izvoljeni, ako bi bilo mogoče (Mat. 24, 24). 2. — Varujte se lažnjivih prerokov, ki se vam ponujajo v ovčjih obla* čilih: z medenim jezikom, z gladkim berilom, pa so deroči volkovi in trgajo Kristusovo čredo, ko motijo nedolžnost, izpodrivajo vero: — pa tega vsi ne ve* rujejo; zato mora pa tudi marsikdo pokušati njih nebes grenki sad, kakor ga opisuje sv. Pavel v današnjem berilu z besedami: »Kakšen sad ste tedaj imeli v tem. česar se sedaj sramujete? Konec tega namreč je smrt.« (Rom. 6.) Gorje pa, če so bila posvetnjaška nebesa taka, da bo konec tega tista smrt, ki je »pla* čilo za greh« — večna smrt, pogubljenje! 3. — Zato skrbite da se do časa otresete lažnjivih prerokov in njih praznih nebes. Tedaj je že še mogoče, da boste na smrtni postelji veseli pri* trjevali besedam ravno istega apostola: »Zdaj pa, ko ste prosti greha, sužnji pa Bogu, imate svoj sad: posvečenje, konec pa večno življenje.« (Rom. 6.) — Amen. — 117 - f Fr. Červ. Vlil. nedelja po binkoštih. 1. Premoženje je v nekaterih rokah res »krivičen« mamon, ker nekateri ljudje ne dajo Bogu kar je božjega, in odtegujejo ljudem, živim in rajnkim, kar so jim dolžni — samo da množijo svojepremoženje. Mnogo nagrabijo, — kaj jim bo pa ostalo, kadar bodo Bogu položili račun od takega oskrbovanja božjih da? rov? »In kar si spravil, čegavo bo?« vprašuje evangelij. 2. V rokah nekaterih drugih ljudi pa je premoženje zato »krivičen mas mon«, ker zapravljivo raztrošajo, kar jim je zaupano od Boga in ljudi. »Kar imam, je moje,« pravijo, »in s tem, kar je mojega, smem narediti, kar hočem«... (Nič nismo prinesli na svet. . .) Svet pa drugače sodi, kadar se začne plačevanje za onemoglega zapravljivca, in Bog tudi poreče: »Daj odgovor od svojega hišes vanja,« ker ni pravično, da bi kdo živel od žuljev drugih ljudi, ko bi lahko imel svoj vsakdanji kruh. 3. se pa slaba obeta še njemu, kdor za svoje telesne poslednje reči pos šteno ne skrbi, kako bo izhajal pa na sodbi, kdor tako poganja svojo mladost, — svoja trdna leta, — še svojo sivo starost, kakor bi hotel reči Bogu in ljudem: »Če dušo zapravim, kaj je komu za to? saj je moja!« Današnji evangelij pa nas opoi* minja, naj skrbimo za svoje zveličanje, ker nas čaka odgovor od tega oskrbo? vanja. # » # 1. — Kadar delavec zanemari dnino, utegne reči: »Naj bo, — saj je jutri še en dan.« — Če letos ni bilo pridelka, se kmet tolaži: »Dal bo Bog pa drugo leto.« — Kadar s semnjem ni nič, spravi kupec razloženo blago in pravi: »Pa dru? god! — Pa drugi krat!« Kaj naj rečemo pa mi, če nam življenje poteče brez prida? Ali naj ča? kamo druge mladosti? Ali naj pričakujemo dvojnih trdnih let? Ali naj upamo nove 'starosti, da bomo donesli, kar smo zanemarili? . .. 2. In vendar delajo nekateri tako, kakor da bi mislili biti zopet mladi — tolikokrat, kolikorkrat bodo hoteli. »Mladost je norost,« pravijo. Noroglavnega mladega človeka pogovarjajo: »Saj je še mlad. Se že unese. Se bo že predelal, ko doraste do vrha.« Mladost poteče; odgovor od minule mladosti pa gre za človekom. 3. — Trdna starost pride in — preide, da človek ne ve kedaj, ne kako. Komaj da človek ta čas utegne opravljati, kar se mu sproti vali na pot življenja; — ne pa, da bi še popravljal nerodnosti svojih mladih let. Pa se tolaži s pozno starostjo1. V veljavi ostane pa le pregovor: »Mladost — norost; starost — nemarnost« ... In kje je tista starost, na katero se ljudje toliko zanašajo? Nekateri jo res učakajo, in blagor njim, če so njih računi z Bogom na čistem. Kadar jih Bog pokliče, rečejo s pobožnim Simeonom: »Zdaj spustiš svojega hlapca, Gospod, po svoji besedi, v miru, ker moje oči so videle tvoje zveličanje, katero si pripravil pred obličjem vseh narodov.« Gorje pa stari, onemogli, bolni glavi, ki hoče delati z Bogom dolge, ve? like, zapletene račune šele pri bledi mrtvaški sveči — morebiti od celega življe? nja. Kako lahko ta čas naredi iz sto le osemdeset, ali pa le petdeset, ali pa — nič. Kako bo pa tak račun potrdil pravični Bog? »Pokora v bolezni — bolna pokora,« pravi sv. Avguštin. * * * 1. — Učimo se torej sproti poračuniti z Bogom vsak dolg, vsaik zastanek. Zgodi se to po milosti Gospoda našega Jezusa Kristusa v zakramentu svete po* kore. 2. — Kdor to vestno dela vse žive dni, se ne prestraši, če ga Bog pokliče pred svojo sodbo tudi nenadoma, neprevidoma. 3. — Njegovi prijatelji pa, angeli in svetniki božji, ga z veseljem sprej* mejo v svojo družbo v večna prebivališča. — Amen. f Fr. Červ. IX. nedelja po binkoštih. 1. Žalostna je zgodba nekdanjega jeruzalemskega mesta. Nikoli ne bo pozabljena; — za vse čase je postavljena v svarilen vzgled, kam vodi greh in trdo* vratna nespokornost. 2. Brez svojega zasluženja je bil Jeruzalem — sveto mesto; po svoji hu* dobnosti — zagrešeno mesto; po svoji nespokornosti — zavrženo mesto, katero je zapadlo pokončanju in takemu razdejanju, da ni ostal kamen na kamnu. 3. — Sv. Cerkev se z berilom današnjega evangelija spominja jeruzalem* ske zgodbe zato, ker tudi kristjani včasih služijo z grehom šibo božjo, katera jih I. tukaj tepe, da bi jih poboljšala; hkratu jim pa II. napoveduje pogubljenje, ako ne bo spoznanza in pokore. I. 1. — Jeruzalem se je trdovratno branil Jezusa in njegovega nauka. Zato je Zveličar prerokoval temu mestu pokončanje in razdejanje. Kako srečo naj pa upa na svetu in v večnosti kristjan, če greši, — brez kesanja živi, in pokoro zamudi? Pokvarjenemu človeku hudega ne napoveduj; z božjo šibo slabih ljudi ne svari, ker se bodo le smejali: »Nam pa nič hudega ni; počutimo se vsak čas še prav dobro.« 2. — Tudi jeruzalemsko mesto je še 37 let po Jezusovi smrti rastlo, se raz* evitalo in bogatelo, — in ves ta čas Judje niso verjeli, da se bo uresničila sodba, katero je bil Jezus napovedal. Še tedaj se niso bali ničesar, ko so se že zbirale le* gije rimske vojske, da jim razderejo njih sveto mesto in tempelj. 3. —- Tako ne spoznajo božjih opominov slabi ljudje, malovredne hiše, izpridena mesta, popačeni narodi, kadar je hudobije dovolj in je mera božjega potrpljenja napolnjena — oglušč in oslepč. To potrjuje zgodba posameznih ljudi, hiš, ljudstev; to je zgodba sveta. II. 1. — Pravijo pa, da je zgodovina sveta šola življenja. Žalostna zgodba jeruzalemskega mesta bi nas morala učiti, naj se ogibamo zmot, ki so bile Judom v pogubo. 2. — Prostost so Judi hoteli. Otresti so se hoteli oblasti rimskih cesar* jev. Pogin jim je prinesel punt, pa ne prostosti. Kar ljudstva ni poginilo v voj* ski, je bilo prodano v sužnost. Tudi kristjan ne služi svoji duši boljše sreče, kadar se ustavlja Bogu in njegovi postavi. Že Adam je hotel biti sam svoj »kakor Bog,« — in kaj je do* segel? To, kar vsak grešnik. »Kdor dela greh, je suženj greha,« pravi sveti evan* geli j. Kdor da iz rok brzdo, v katero je Bog u vezal njegova nagnenja, poželenja in strasti, se uveže v jarem hudobnega duha. Njegov konec je večni ogenj, ki je pripravljen satanu in njegovim angelom. 3. — Mir so hoteli Judi: mir pred Kristusom, kateri jih je prav učil, jih svaril in jim žugal. Jezus pa jim ni dal miru, dokler je bilo le še kaj upanja, da pridejo do spoznanja in se spokore. Še tisti dan, ko je že jokal nad Jeruzalemom, je šel v tempelj ter z besedo in bičem nagnal tiste, ki so delali svetemu kraju nečast. Tako naganja Bog tudi grešnika s hudo vestjo, opominja ga z nadlogami; tudi kuga, lakota in vojska je bič v rokah božjih, kateri opleta svet zavoljo greha... Ali če je srce otrpnilo do lepega opominjevanja, če je trdovratnost v nespokor* nosti do konca, ne bo za dušo boljše, kakor je bilo za Jeruzalem potem, ko ga je Bog udaril s slepoto, da mu je bilo skrito pred očmi, kar bi mu bilo^prineslo mir. ❖ * * 1. — Srečo bi radi imeli tukaj, in tam zveličanje. Na svetu stanovitne sreče ni; v večnosti pa je zveličanje — sad po ne* dolžnem prelite krvi Gospoda našega Jezusa Kristusa. 2. — To kri so Judi klicali pred Pilatom na se in na svoje otroke. In prišla je! V tla je bil poteptan Jeruzalem in njegovi otroci v njem. — Bila je Jezusova kri v padec, ne pa v vstajenje mnogim v Izraelu. 3. — Da ne bo ravno ta Jezusova kri tudi nam v obsojenje mesto v zve* ličanje, ravnajmo se po besedah, katere je govoril Gospod, naš Bog, izraelskemu ljudstvu: »Glejte, pred vaše oči stavim blagoslov in prekletstvo; — blagoslov, če boste slušali zapovedi Gospoda svojega Boga; — prekletstvo, ako bodete odstopi li s poti, katero vam jaz kažem.« (5. Mojz. 11, 26.) — Amen. Zapiski. Uspostavitev podružnih cerkva. Na vprašanja mnogih sobratov glede uspostavitve podružnih cerkva sporoča* mo: Čl. 10. zakona z dne 10. decembra 1922 št. 1922, določa naslednje: »Alle chiese regolarmente officiate prima del* la guerra site in frazione che per il nu* mero degli abitanti e per la distanza del* la frazione dal centro principale o da altre frazioni risultino necessarie, per l’esercizio del culto pubblico, è fatto ai fini della ricostruzione lo stesso tratta* mento delle chiese parrochiali.« Katere cerkve so pa »regolarmente of* ficiate«, ni mogoče popolnoma točno opredeliti, ker ne eksistira nobeden to* zadeven komentar in je tudi postopanje Pristojnih vojnoodškodninskih uradov različno. Zato svetujemo vsem prizadetim so* bratom, da naznanijo še enkrat kn. nad* škof. ordinarij atu svoje podružne cer* kve, njih oddaljenost od matere cerkve, število prebivalcev v okolišu podružnice ;:in posebno natančno naj opišejo tudi božjo službo, ki se vrši v podružnici. To nam je potrebno, da napravimo skupno prošnjo na ministrstvo javnih del, da prizna našim podružnicam zna* čaj javnih bitij. Rafaelova družba. Izseljeniško vprašanje postaja tudi v dušnopa* stirskem pogledu čimdalje bolj akutno. Trumo* ma odhajajo ljudje v tujino in dušni pastir nima razen običajnih nasvetov in molitve na razpolago drugih sredstev, s katerimi bi omejeval izseljeni* štvo, ali pa nadzoroval življenje svojih faranov v tujini. Zle skušnje kažejo, da se nam v svetu iz* gubi in odtuji nešteto dobrih družin. Quid fa* ciendum? Pred vojno smo imeli v naši škofiji Rafaelovo družbo za slovenski in italijanski del. Če je bila ta ustanova potrebna takrat, je neprimerno bolj nujna sedaj, ko je emigracija postala nalezljiva bolezen. Predlagam, naj se Rafaelova družba takoj ob* novi in stopi v stike z dušnimi pastirji v tujini. Čujemo, da ordinariat že na to misli. Tempus urget! F. T. Duhovniški poklici. Izšla je prav potrebna knjižica, prosto prevedena po angleškem izvirniku, ki na zelo prisrčen, jedrnat, jasen način govori mladim dušam o duhovniškem poklicu. Naj navedem le naslov poglavij: Vzvu šeno dostojanstvo duhovništva. — Moč in oblast duhovništva. — Duhovnikovo delo. — Ali sem sploh za duhovnika? — Zanke hudobnega duha. — (Odgovora nost. Nevarnosti. Nisem sposoben. Ni= sem dovolj svet). — Starši, vzgojite nam duhovnikov. — Življenje vzornega dua hovnika. Vprašanje duhovniških poklicev je pri nas postalo silno pereče. Istra je postala že cela misijonska dežela, ne po krivdi do* mačega ljudstva. Tja prihajajo nesposoN ni pastirji, ki včasi s svojim omejenim, ljudskim pravicam in sporočilom tujim postopanjem, naravnost gonijo vernike iz cerkve. Gre za duše, za dragocene duše. Če ne bomo poskrbeli, da se vzgoji dober, iz ljudstva izrasel duhovski na= raščaj, se bodo široke množice cerkvi od? tujile in jo celo zasovražile. Zakaj prh prosto ljudstvo ne zna ločiti človeškega elementa v cerkvi od božjega. Duhovski naraščaj — to je najvažneje še vprašanje slovanskih katoličanov v Italiji. Pri tem delu nam bo knjižica, ki jo navajamo, v izvrsten pomoček. Prede lagam in prosim sobrate, naj vsak vsaj eno nabavi za naše študente: vsakemu gojencu naših zavodov naj domači due hoven podari en izvod te knjižice. More da bo to branje odločilno za življenjsko smer marsikatere mlade duše. (Knjižica stane v Katoliški knjigarni 2 liri in pol.) Storimo to žrtev, ko gre za najvažnejšo reč. S. Pastoracijska pomoč. Duhovniške vrste se redčijo. Marsikateri sobrat nujno potrebuje pomoči in leta po Gorici, kje bi dobil gospoda za pridigo, mašo itd. Ne gre za luksus, v poštev pridejo prav nujni slučaji. So» bratom je znano, da so gospodje v Gorici radi pripravljeni za pomoč, ko bi ne bili nekateri že itak sami obremenjeni. Kaj ne bi mogli enkrat priti skupaj in se pogovoriti, kdo naj odsotne na= domešča? Nekaj »superabundance« je le še tu in tam. Po» magajmo si, če le moremo! Urednikova prošnja. Radi velike zaposlenosti prosim čč. sotrudnike, da svoje spise, preden jih dopošljejo, skrbno pre» gledajo. Spisi naj bodo vsaj lahko čitljivi. Tudi Breznikov »Slovenski pravopis«, ki stane samo L. 5.10, je potreben vsakomur, ki slovensko piše. — Obenem prosim čč. sobrate, naj podprejo svoj list s članki o perečih vprašanjih našega stanu. Skupščina Zbora svečenikov sv. Pavla se bo vršila dne 12. julija ob 10. uri v nadškofijskem dvorcu v Gorici. Dnevni red: 1. Poročilo staroste. 2. Poročilo tajnika. 3. Poročilo blagajnika. 4. Poročilo odsekov (šolskega gospodar* skega). 3 Volitve. 6. Slučajnosti. Občni zbor je sklepčen ob vsaki ude* ležbi. Tajnik. Izdajatelj: Zbor svečenikov sv. Pavla. Oblastvom odgovarja: Stanko Stanič. Tiska: Katoliška tiskarna v Gorici. Zbornik svečenikov sv. Pavla Izhaja mesečno s homiletično prilogo „Verbum Dei“ Uredništvo: Startno.Start/č,A://raf,Piedimonte v udnini „Zbora svečenikov", ki znaša 25!irlet-del Calvario (Gorizia). no- Udnino pošljite na blagajnika, Mons. Anton Berlot, stolni kanonik, Gorizia, Via Dreossi 17. Uprava: Tipografia Cattolica, Gorizia - Riva ali pa na upravo „Zbornika“. Za inozemstvo: Piazzutta 18. stane „Zbornik“ 20 lir—60 Din. — 8 šilingov. Poštno-ček. račun Trst št. 11/1714, Ljubljana Naročnina: Zaje naročnina vključena 20.441, Wien 60.107. Dr. Janez Evangelist Krek. Tožimo, da je med mlajšim rodom malo načelne izobrazbe. Res je, toda za to je treba daljše dobe in vztrajnega dela. Marsikako dobro seme boš sejal v mladeniška srca, če daš fantom primer; no čtivo v roke. Mladina ljubi junake. Tu gruntam knjižico, kjer je upodob; Ijen glavar vseh naših junakov, Janez Ev. Krek. Trentar ga je prav krepko in verno naslikal. Ta knjižica je vredna, da bi šla1 v tisočih med fantovski svet. Mar^ sikateri fant, ki bo to bukvico prebral, bo potem nosil v srcu podobo moža, ki je bil katoliški duhoven, pobožen, vdan Cerkvi, obenem pa je preustvaril ves na; rod in započel moderno katoliško giba; nje. Pa se bodo fantje polagoma in pri; jetno zavedli, kaj so načela, kaj je so; cialno delo, kak pomen imajo katoliška resnica za osebo in ljudstvo. Blrmske listke IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIW ima v zalogi Katoliška knjigarna Gorica - Via Carducci 2 Klešče za peko hostij so na prodaj po zmerni ceni. — Vprašajte na naslov: Vodstvo Apostolstva molitve, Via Molino 9. —. • — S. HNA.TYSZYIV (|| Priporočamo častiti duhovščini 0 H RESTAURANT ® | „PR1 TREH KRONAH" | (Lastnik Anton Malnič) ^ f CORICA, VIA CARDUCCI ST. 10 ® g* Izvrstna kuhinja, S? vipavska, briška ^ v» in kraška vina. ^ ^ Točna in domača postrežba. @ CVETLIČARNA GORICA Piazza della Vittoria N. 6 Sveže cvetlice, poročni šopki in mrtvaški venci. L’ II n i o n Naša zavarovalnica se nahaja v Gorici ulica Barzellini 2. A. RAVNIK T&Akkkkkkk kà JOSIP KER S E VANI Gorica - Piazza Cavour 9-----Stolni trg 9 desno - Gorica Zalogo šivalnih strojov, dvoholes, gramofonov, samohresov, pušh ter vseh potrebščin h navedenim predmetom i GLAVNO ZASTOPSTVO DVOKOLES „ BIANCHI < Brata Abnja - Gorica t ^ ulica sv. Antona 4 ^ 4 Zaloga vipavskih, briških ► 4 - - - in istrskih vin.- ► 4r’wvwr'w,'W'V'wr'wrTr JOSIP LIPICER ¥ m izdelovatelj cerkvenih posod, o-rodja in lestencev v Gorici ulica Morelli 'lev. 17 Posrebruje in pozlačuje v ognju in prenavlja stare predmete po kar se da nizki ceni. Splošno lastni -izdelek. 0 0 0 0 Dr. L MERMOLJA zobozdravnik-specijalist za ustne in zobne bolezni Gorica, Travnik 5-II — Od 9-12 in 3-5 JOSIPINA PODGORNIK RESTAVRACIJA CENTRAL v GORICI, CORSO VERDI 32 Se priporoča p. t. rojakom.-— Andrej Golja, Gorica Travnik 22 trgovina hišnih kuhinjskih potrebščin. »•00* kkkkkkkkAAkkkkkkkkkkAkJiikAk&Akk® Andrej Fiegel | Restavracija in gostilna s prenočiščem. j TRAVNIK TRAVNIK J & JOSIP CULOT GORICA - RAŠTEL 2 Trgovina na drobno In na debelo igrač In devocionalij. - - - Specialitete športnih oprem in sandalov. Moderna tvrdka in skladišče cerkvenih predmetov FRANC LEBAN GORICA - VIA DUOMO št. 7 Priporoča preč. duhovščini že izdelane cerkvene predmete, kakor: svečnike, svetilke, kelihe, monštrance, srebrne in kovinaste itd. ♦♦♦♦♦♦♦♦ Popravljajo se že rabljeni predmeti s pozlačevanjem in posrebrovanjem v ognju. Delo solidno. Gene brez konhurence. , r