179
Kratkočasno berilo.
Banica in kmetica.
Leta 1840 umerli ban hervatski, grof Franjo Vlasič, je imel sluga, ki mu je pri mizi stregel in zraven tega vsakoveretne burke uganjal. Štefan (tako je strežniku bilo ime) je bil oženjeu,   pa žena ni bila pri njem   v  Zagrebu,
ampak stanovala je unkraj Save, kjer je kmetijo obdelovala. Ban je Štefana zelo rad imel, ker ga je s svojimi burkami mnogokrat razveseljeval. Nekega dne ko je Štefan posebno dobre volje bil, mu ban reče: „Štefan! zakaj nam nikoli svoje žene ne pokažeš?   Pripelji jo vendar enkrat v Zagreb,   da jo bomo vidili;   radoveden sem,   kakošna je žena,   ki   ima tako šaljivega moža. Tudi moja gospa bi jo rada vidila; le glej, da nam jo berž ko   moreš  pripelješ/' — Štefan vesel tolike   prijaznosti   banu   reče:   5)Milostrjivi gospone! rad bi vam vašo željo   spolnil,   al ni   mogoče,   ker je moja žena tako gluha, da skoro nič ne sliši;   tukaj bi jo le zasmehovali   in  ji   norce kazali." — »Bog   obvari! — reče na   to ban — jaz bom za to skerbei,   da   se ji nič zalega pripetilo ne bode;   moja   gospa   potrebuje   ravno sedaj   sobarice (hišne) in tvoja žena bo pri njej to službo opravljala.4'   Ko Štefanu tudi bauica obljubi,   da bode z gluho sobarico po-terpežljiva, se upoti na dom, unkraj Save, po ženico svojo. Domii pridši, reče ženi: „Maca, sedaj pa le z menoj! Banica te je za svojo sobarico izvolila." — wNe   bodi   bedak!   kaj uek misliš — jaz   in pa banova   sobarica!" — „Brez šale, kakor sem rekel,  tako je, ni trohice drugače; ti moraš iti k bauici za sobarico,   naj velja  kar  hoče." — „Ce me res imeti hoče,   zakaj pa bi ne šla? — ako   se ti z banom vsodiš, zakaj bi se jaz z banico ne. Že velja, jaz grem s teboj v Zagreb!"
Izročila sta kmetijo nekemu poštenemu sosedu in sta se precej drugi dan preko Save odpeljala. Pogovarjala sta se medpotoma, kako dobro se njima bo pri banu godilo — kar naenkrat se on za glavo prime in reče: „E presneta pozabljivost! — skoro bi ti bil pozabil najpotrebnejšo reč povedati: banica namreč je čisto gluha. — Ako jo boš kaj vprašala, le vpij kolikor moreš, da te bo slišala, in tako tudi kadar te bo ona kaj vprašala, glasno odgovarjaj, kar narveč moreš; ona je strašno huda, ako ji kdo tiho govori." Kmetica si te besede dobro zapameti in mu obljubi, da bo kričala na ves glas kolikor bo mogla.
Štefan petja Maco naravnost v sobo banice, ter jo pokloni preuzvišeni gospej. Prosta kmetica se ne trohe ne boji, temveč se serčno in veselo vede, poda banici roko, ter jo vpraša: kako ji kaj gre, jeli je zdrava? itd. kakor je sploh po kmetih navada; zraven pa tako kriči, da banici vse čez uhe leti. Banica ji je odgovarjala, pa tudi tako glasno, da se je vse na ulico slišalo.
Priljudno in pridno obnašanje kmetice je banici zelo dopadlo, samo tolikega kričanja je bila kmalo sita. Da bi se pa tega znebila, ukaže Štefanu, naj novo sobarico na sprehod pelje in ji znamenitosti zagrebškega mesta pokaže. „Oj sirota, kako se mi smili! — govori banica sama seboj — križ bom sicer imela s to ženo, vendar naj bo v ime božje."
Pa tudi kmetici se je dobra gospa v serce smilila, da bolje ne sliši. Štefan pa si je na vso moč prizadeval svojo ženo prepričati,  da je banica čisto gluha.
Prešel je en teden kar je Maca v Zagreb prišla. Dan za dnevom ste ena nad drugo kričale, da je vse prek letelo; banica je mislila, da Maca nič ne sliši, Maca pa, da je banica gluha, in tako ste eno drugo milovale.
Ko je pa nekega dne Maca pričo bana vendar le pre-silno kričala, mu banica prav tiho reče: „Za božjo voljo, pri ti ženi mi vendar ne bo ostati; morda misli, da tudi jaz sem gluha kakor ona." Maca, ki je te besede dobro slišala, vsa začudena odgovori: „Kaj neki mislite, da sem gluha? Ako bi vi tako dobro slišali kakor jaz, bi mi ne bilo treba tako glasno govoriti!"
Bau, spoznavši Štefanovo novo burko, se začne smejati da bi mu bil skoro trebuh počil; banica pa ne ve kaj bo počela, ker se je sramovala, da jo je Štefan tako opet-uajstil. Tudi Maci je solnce posijalo, da je vedila pri čem da je. Letela je naravnost Štefana iskat, in gotovo bi mu bila moč svojih nohtov pokazala, ako bi ji ne bil pet odnesel.
180
Banu je pa ta šala tako všeč bila, da je Štefanu dva zlata podaril; Štefan se lepo zahvali iu obljubi, še večkrat si kak cekinček tako prislužiti.               A. K. Cestnikov.