131
Kratkočasno berilo.
Trap.
(Pripovedka.)
Bil je nekdaj oče, ki je imel tri sine. Dva sta bila brihtna, nar mlajši pa trapast. Primerilo se je, da je oče umeri. Starši in srednji sin si naravnost posest razdelita, tako, da na mlajšega nič ne pride.
Trap se milo joka in gre po svetu. Narpred sreča tropo pijancov, ki so se ga dobro naserkali, so ukali in mnoge burke uganjali. Zlo se jim zamerzi jokajočega viditi. Padejo čez trapa in ga hudo našeškajo. „Kjer se mi veselimo, pravijo, tam ne sme nobeden žalovati". Trap se bolečin vije in prosi: „Bom pa kaj druzega, pravi, za naprej delal, če ljudi srečam. Le povejte, kaj?" Pijanci: „Prav! le govori: Imamo ga, pa še bi ga radi!" „Bom storil", odgovori trap.
Pri ti priči ga puste; on pa gre in koraka naprej. Pride do samotnega kraja. Bilo je na veliki cesti. Tam je neki mož mošnjo dnarja zgubil in je ravno skerbno iskal. „1 mamo ga, pa še bi ga radi!" upije trap, ko iskajočega ugleda. Ta meni, daje dnar najden in veselo ptujcu naproti gre. „Dajte sem, prijatel! mu reče, moj je; pa vi veliko plačo dobote". -— Pa trap kroži to svojo na dalej in uni je menil, da se norca dela. Vzame tedaj bič in mu jih našteje po herbtu. „0 joj!" — plaka neumnež — „več ne bom tako govoril, pa povejte mi kako hočem, da bo ljudem všeč". Ptujec: „Ce te kak tak popraša in če druzega ne veš, reci: „Nič, nič!" —„Bom storil", pravi trap. Potem odide, gre in gre in koraka naprej.
Pride do vode. Tu so ribči ribe lovili. „Nič! nič! „za-vpije trap, jih ugledavši. Ribči res še niso nic vjeli in bili so silno nevoljni. Vse plane zdaj z mrežjimi drogovi na suho. Trap je vnovič tepen. Trap: „Odpustite! kako čem pa reči?" Ribči: Danes eno, jutro dve! je naš pregovor. Ta nam je všeč". „Prav!" odgovori trap. Potem odide, gre in gre in koraka naprej.
Pride do vislic. Tukaj so ravno babo obešali. Danes eno, jutro dve!" upije trap. Ljudem se je ženica smilila, zlo jih tedaj besede neumnega razdražijo. Zagrabijo ga in ga tako nabijejo, da se komaj zave. Trap: ,,Bog se usmili! ali nisem prav govoril?" Ljudje: „Tepec! drugikrat reci: Bog se usmili duše". „Bom", odgovori trap. Potem odide, gre in gre in koraka naprej.
Pride do konjederca, ki je ravno paro deri. „Bog se usmili duše! Bog se usmili duše!" reče trap in se začne iz vsega gerla smejati. Tudi konjederec misli, da norce uganja. Bil je čmern mož, s kterim se ni bilo šaliti. Prijel je poleno in je trapa silno namahal. Trap: „Kako bi pač reči mogel? Konjederec: ,, Čakaj! bom ti jo zasolil. Pri tem mu pokaže trop krojačev, ki se tepo. Tje pojdi, mu reče, in prašaj: „Ali kozla jez dar i te?" „Bom", pravi trap. Potem pa odide in koraka, kamor mu je zaukazano.
Pride do krojačev. „Ali koz la j e zda rite?" jih praša. Komaj uni „kozel" zaslišijo , se hipoma vsi va-nj zaderve in ga tako nemilo z vatli omerijo , da mu pleča in herbet začerne. Trap: „Zakaj vam pravni? Krojači: „Tepec pojdi! Ce še tako tropo srečaš, reci: Tako se le norci spremljajo. Potlej boš pametno govoril". „Prav!" odgovori trap. Potem odide, gre in koraka naprej.
Pride do gospodov in gospodičin , ki se po planem ra-dujejo in sprehajajo. „Tako se le norci spremljajo", jih trap nagovori. En čas ga gospoda pisano gleda, ker pa le ne odjenja ,   gospodje svoje palice vzdignejo   in ga tako*
Odgovorni vrednik: Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik : Jožef Blaznik.
namlatijo, da je bolj mertev kot živ. Ko se zbrihta, je gospoda odšla, le eden je še sem in tje hodil; tega on praša, kako da bi bil govoriti mogel. Gospod: „Kak prilizek bi bil izrekel, postavim: ,,Sloga in sprava". In še dar bi bil dobil. „Bom pa drugo pot bolje opravil44, pravi trap. Potem odide, gre in koraka naprej.
Pride do vojšakov, ki so ravno v boj gromeli in le po kervi hrepeneli. Peli so divje pesmi, polne ognja in bojne nadušenosti. „Sloga in sprava", jim trap upije dar pri-čakovaje. Pa spekel se je. Miroljubne besede vojšake tako razkačijo, da ga z bodali in puškami sujejo, tepejo in ljuto terpincijo. „Tako že spet ni prav !u stoka trapec , povejte mi vendar, kaj bi vsem všeč bilo. Vojšaki: „Beseda bojnih možje : „Bimo j ih, d ajm o jih!44 le babe drugač govore44. Trap: „Si bom zapomnil44.   Potem pa odide, gre in koraka naprej.
Bila je noč, ko v neko vas dospe. Perva hiša je bila posebno bogata. Pa ravno to noc so čez to hišo tatje prišli in že so lestvice pristavili v shrambe se zmuzat.
Ko jih trapec zagleda, začne upiti: „Bimo jih, dajmo jih! bimo jih, dajmo jih!44 Strah tatov ni popisati , ko te besede zaslišijo. Mislili so, da ljudje nad-nje gredo. Res je to klicanje trapa spijoče ljudstvo prebudilo. Vse vre skupej in kmalo so tatje zasačeni. — Gospodar hiše, ki je bil bogat in je bil zdaj v nevarnosti vse zgubiti, je bil grozno vesel. Trapa je k sebi vzel in ga noter do smerti pri sebi obderžal. Zakaj le njemu seje imel za ohrambo bogastva zahvaliti.
Dva nauka daje življenje trapa. Pervič : „1 j u d e m se nikoli ne vstreže44. Drugič: „Tudi slep Šinkovec s časoma n a j de korito.                                           J. T.
132