.230
SILVIN SARDENKO:
MATI IN SIN.
Ob ostijskem sta pristanišču na skali sprani, razorani, slonela zopet, v stvarstvo božje zaverovana.
K valovom se je holmotivim z obrazom žarkim in kipečim sklonilo solnce, da počije v naročju mehkem.
In kakor kri žareča, čista, v posodo vlita neizmerno, zapljuskalo je silno morje v škrlatni zarji.
In onadva na bregu morskem, odeta v zarjo rujnovžgano, strmela sta ko dvoje biti nadzemskih, krasnih.
Molčale misli so globoke ko školjke, skrite v globočine, kipele grudi so mogočne kot morje širno.
A sin ni mogel več tajiti besed v nemirnih ustnih svojih. Kako da ne bi vrela čuvstva iz duše polne ?
Glej, mati, skoraj zarja izdihne zadnji dih, kako je poln ljubezni poslednji žar.
Kot drag pogled očetov, ko se po svojih vseh utrne v uri zadnji poslednjikrat.
Glej ! dolge sence širi umirajoči dan, kot da bi stezal roke v objem širok.
Ni li tako umiral Patricij, oče moj ? Po sinu roke dvigal — A mene bilo ni . . .
Ni cula mati ne besede: Nje duša bila na višavi in šepetala je neslišno z nevidnim Bogom. Kaj vse ji moral je razkriti: Drhtele ustne posinele, oči so pile zatopljene predrajsko radost.
In sin se k njej je nagnil bliže. Dva srečala sta se pogleda, kot srečata se dva goloba po dalji sinji.
Kam, zlata mati, misli, odšle so tvoje vse, da ni jih dolgo . . . dolgo do mene spet?
— Moj sin!
Moj Avguštin !
Vse bile so pri tebi
in bile so pri Bogu —
oba sva bila ž njim.
En hip
okusila sem
vso srečo materinsko
globoko, neizrazno,
kot še nikoli prej.
A čuj te ptice, kak gostole nad morjem, kak hrepene v daljavo do solnca žarkega. A solnce tone . . .
Moj sin!
Ah ! Kaj je src,
človeških src nemirnih, po Solncu koprnečih iz teme strašnih ječ!
A niso zrli zarje, obvestil ni jih dan, ogrelo ni jih Solnce, zašlo jim je na veke ko ta nocojšni zor.
A ti si videl Vzhod. In v srcu tvojem kraljuje Solnce, ne boš Zahoda gledal na vekomaj.
Na grudi roke je sklenila. In Monika je bila divna kot v alabaster izklesana molitev hvalna.
In Avguštin je gledal mater, kot oni, ki pred kipom jasnim zadivljen mojstra obožuje in delu hvalo poje:
Iz prošenj tvojih, mati, priplaval dan je moj, in v solzah mi je tvojih zablesketal.
Glej spet otrok sem tvoj in božji — —
In kakor se bršljan smaragdni oklene tesno veje svoje, ovila se je mati srečna ob sinu svojem:
— Ta zemlja mi je bila dolina solzna dvakrat  — in vendarle ne pojdem objokanih oči odtod, moj sin.
Ti žalost sladka minolih solznih let! Ti radost hipov teh, ti nada močna posmrtnih mojih dni:
Ko molil boš za mater v daritvi pred oltarjem, kot zate sem doslej molila jaz, moj sin  — moj Avguštin!
Vtonilo solnce v morju tihem, molčali mehki so valovi; v pristan je ladja plula bela, kot da se duša vrača lepa domov k Očetu — — —
IHillll"-    .      —¦»>¦
.i;ili/li/,:.-^Mll|!!||in,