Tovarišici ttl MM v pin In nebeški kralj je ob tako ogromnih žrtvah strašne vojne zmajal s svojo čestitljivo glavo ter odredil, da se zopet znatnO' pomnoži število nebeških devic, ki bi naj z lovorjevimi venci ovenčale glave v boju padlih junakov. Da bo število dtvic popolno, pokliče nebeški oče tudi, njo, ki je vedno s koprnečo dušo opazovala vojne dogodke, ter odkaže tudi njej to odlično mesta. In tako se je zgodilo, da nas je zapustila mila nam tovarišica Zinka Kenetova, učiteljica v Globokem pri Brežicah. Lepa noč je bila takrat zunaj, čarobna pomladanska noč, in zvezdice so si namigavale druga drugi, a tam nekje daleč se je čulo ukanje in jasno se je razlilo po hladnem pomladanskem ozračju. Takrat sa poltiho zašepetale njena ustna: »Oče!« Bil je menda to poslednji trenutek zavesti. Ustna so se ji zakrožila v rahel nasmeh; morda je sanjala, morda je §e nkrat in zadnjikrat pred njo zaigralo življenje, ki se je je komaj dotaknilo. Raiski mir se je razlil po njenih skoro še otroških obraznih potezah. Tako lepo je umrla naša Zinka. Globoki, srce pretresujočii vzdihi sorodnikov so motili tišino, ki je zavladala po njeni sobi in ki tako mučno pada na dušo. Oče je hodil s težkimi koraki potrt do dna duše. Pogosto je stopil pred mrtvaški oder in z očesom ni mogel treniti od nje, ki mu je izmed vseh otrok bi!a najdražja. Milo in otožno so zadoneli zvonovi pri podružnici Sv. Barbare, in vaščani so se potrti izpraševali, kako je mogoče, da je umrla ona, ki je začela jedva živeti. Vsi pa so bili edini v misli: »Škoda je je!« Njena prezgodnja smrt je^vsepovsod zbudila odkritosrčno sočutje.' V šoli se je tisti čas sešel tukajšnji učiteljski zbor na izredno sejo-, kjer je sklenil, da se izobesi črna zastava, ki jo je pokojnica šivala povodom smrti prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove soproge. Pač ni slutila, da bodo že prihodnji vihraioči pozdravi veljali njej. Sklenil je dalje, da poskrbi za pevski zbor ter da naprosi predsednika Brežiško-sevniškega učiteljskega društva za nagrobni govor in za izvršitev častnega in dostojnega pogreba ukrene vse potrebno. Izprevod se je vršil od šolskega poslopja, kjer se je zbralo ljudstvo, ki je prišlo pokojnici izkazat zadnjo čast. Tova- riši in tovarišice, kolikor jih ni šlo na počitnice ali na bojišče, so se udeležili pogreba. Med njimi je bilo videti celo- begunke, tovarišice iz Galicije. Lep je bil ta izprevcd. Spredaj šolska mladina z venci, nato krasna z venci obložena rakev, za njo sorodniki, globoko upognjeni, tresočih životov, dva duhovnika in dolga vrsta ljudi. Veličastno se je pomikal ta izprevod proti fnrni cerkvi pišečki. Po maši smo izročili truplo drage nam tovarišice tnateri zemlji. Kako ganljiv je bil ta prizor! V srce pretresujoei jok se je izlivalo brnenje zvonov, vmes pa se je čulo otlo bobnenje prsti, ki je padala na rakev. Šolska mladina je nasula nebroj šopkov in cvetic svoji Ijubljeni učiteljici v zadnji pozdrav. Iz slehrnega očesa se je utrinjala solza bridke žalosti ter rosila svežo gomilo, iz mnogih src pa je kipela goreča prošnja: BoŁ ii daj večni mir in pokoj! Tovarišica Zinka Kenet-ava se je ro*dila dne 17. septembra 1891 v Globokem pri Brežicah. Ljudsko šolo je obiskovala v domači vasi iti pozneje tudi v Pišecah. Ker so jo vile Rojenice določile za učiteljski stan, jo je poslal njen oče, veleugledni in občespoštovani kmet in bivši dolgoletni župan, v Ljubljano, kjer je obiskovala osemrazredno dekliško ljudsko šolo. Leta 1911. je dovršila učiteljišče in oktobra meseca istega leta je v domači vasi nastopila službo, polna visokih idealov, ki so se ji smehljali v zlati luči bodočnosti. V svejem plemenitem sfteu je nosila podobo, kakšno bi moralo biti življenje, in nikakor se ni mogla sprijazniti z življenjem, kakor je v resnici. Če je kanilo bridko spoznanje v njeno dušo, ni takoj obupala, ampak možato je nosila svojega kratkega živijenja breme. Iz njenih ust ni prišla nikoli žala beseda nikomur in o nikomer. S svojim vljudnim vedenjem, s svojhri jeklenim značajem si je znala pridobiti spoštovanje in ljubezen vseh, ki so prišii z njo v dotiko. Kjer je bilo treba, je odgovorila stvarno, odločno in krepko, a v vseh njenih besedah ni bilo prav nič žaljivega. — Leta 1914. je napravila sposobnostni izpit in že 21. maja 1915, stara komaj 24 let, ko si zibelka in grob takorekoc podajata roke, nas je zapustila v cvetju miadosti v najlepši dekliški dobi. Neka; mesecev pred svo-jo smrtjo je začela bolehati in vidno tudi pešati. Tožila je o boiečinah v prsih in pri okrajnem zdravniku je !e z veliko težavo dosegla podelitev najprvo štiritedenskega in nato še štirinajstdnevnega dopusta. Nastopila je zopet službo, in takoj za tem se je je lotila pljučnica, ki jo je položila na postelj s tako1 silo, da se ni več vzdignila z nje. Vsa zdravniška pomoč je bila brezuspešna. Zapustila je Ijubljene sorodnike, ki bridko žalujejo za njo, in z njimi žaluje tudi tukajšnji učiteljski zbor, ki mu je bila zvesta tovarišica, marljiva kot čebelica, natančna in skrajno vestna v izpolnjevanju svojih dolžnosti, kar priznava tudi gospod nadzornik v svojem ljubeznivem pismu na njenega očeta, ko mu izreka svoje srčno sožalje. Brežiško-sevniško učiteljsko društvo,ki je namesto venca darovalo v dobrodelne namene primerni znesek, je izgubilo z Zinko Kenetovo zvesto in navdušeno članico, ki se je zborovanj udeleževala z veliko požrtvovalnostjo. Mlada Ciril-Metodova podružnica v Globokem pogreša svojo mlado tajnico, Bralno društvo Pišecah pa bo pri svojih gledaliških predstavah težko nadomestilo tako temperamentno moč, kot je bila pokojnica. Kako idealna narodna navdušenost je prevevala njeno srce, kaže dejstvo, da je zadnji čas narneravala pristopiti k »Sokolu«. Dičila jo je izredna delavnost, plamteče domoljubje in stanovska zavest. Živela je vedno z duhom časa. Zavedala se je, da je tudi učiteljici treba temeljitega razhovrstnega znanja, zato je hotela popolniti to, kar je bilo še pomanjkljivega. Pridno ie prebirala različne knjige in časopise, se udeleževala predavanj Slovenske Šolske Matice, se izpopolnjevala v brzopisju in nameravala je celo priglasiti se k izpitu za meščanske šole; obljubila je tudi svoji mlajši sestri, da jo pošlje v šole. Pa prehitela jo je prezgodnja smrt. Vse, kar je bilo zasnovanega na lepih, cvetočih nadah, se je zgrudilo prej, preden je dospelo do uresničenja. Kakor si bila, draga nam Zinka, ves čas svojega življenja skromna in nesebična, tako si se nam hotela pokazati tudi ob sklepu svojega življenja. Umrla si v času vojne, ko ob odprtem grobu ni bilo mogoče zapeti žalostink, in zaradi nepričakovanih ovir je izostal tudi nagrobni govor. Nikdar in nikoli pa ne izostane blag spomin nate, draga nam tovarišica! —te.