336
Glasi o cesarskem ukazu,
ki določuje učbeni jezik v različnih deželah
našega cesarstva.
VI.
„Kar se tiče prave deržavne moči in edinosti, naj vladarstvo derži v svoji krepki roki, v drugem pa imej pravičen ozir na posebne potrebe in želje sameznih deželft. Tako, na priliko, je govoril novi gospod minister notranjih reči v razpisu na gg. deželne poglavarje. Ravno na to merijo vse prizadeve avstrijanskih Slovanov od nekdaj, in znano je geslo slavnega Ceha (Palackega), ki je v leta 1848 izgovoril: „Ce bi je ne bilo, trebalo bi napraviti Avstrijo". Znane so tudi zasluge vseh avstrijanskih Slovanov v omenjenem letu za obstanek našega cesarstva. Vsakdo pameten hoče biti deržavljan velike, mogočne, povsod čislane deržave; vsakdo hoče krepko, veljavno vladarstvo. Al posebne narodne potrebe naj se ne zanemarjajo.
Pa prevdarimo bolj natanko, ali je v resnici in po pravici kaj posebnih potreb pri tem ali drugem avstri-janskem ljudstvu, ki jih nemško ne čuti? Sitemu se utegne
primeriti, da ga težko stane misliti si, kako je lačnemu. Taka je z narodnimi potrebami. Marsikteri tudi izobraženi Nemec ne more ali se vsaj dela, kakor bi ne mogel zapopasti pritožb nenemških Avstrijancov. Ali kdor živi med njimi in komur ne kali očesa nikaka strast in sebičnost, bode tudi, kar ee tiče narodnosti in jezika, vidil dokaj poprave potrebnega. Da je stopnja, na kteri nase ljudstvo stoji, nizka, in tla se brez občne omike ne more njega bla-govitost povzdigniti, kakor vse želi, to je resnica, ktere nikdor ne spodbija. Ker se pa kri, narodnost, govorica ljudstev ne da prestaviti ne šiloma ne nikakor, je ravno tako gotovo, da se znanosti morejo po ljudstvu le s po-močkom narodnega jezika razširjati. Al kako bi to bilo, če se mu kjekod že v ljudskih (kmečkih) šolah vriva ptujščina, in če so višje šole sploh takošne, da se izšolanec in prosti človek več ne razumeta in si dopovedati ne moreta; - kako bo uni temu delil kaj od svojega obilnega kruha dušne omike, kako mu bo razkladal resnice in postave natorstva, človeškega zdravja in družbinskega življenja, če pri vsaki besedi v nemščino zavaža in mu namesti jasnega gladkega poduka nerazumljiva čobodra iz ust prihaja!
Ob šolskih praznikih se odločujejo po vaseh učenci, ki so prišli domii iz mest, od prostih Slovencov in (že napol tujci) kramljajo nemški, in prosti Slovenec kimaje z glavo sodi: „Kdo ve, ali bo eden izmed njih gospod (to je, duhoven), najberže bodo volčje (tako imenujejo kjekod po Notranjskem vsacega, ki ne študira za mašnika). Samo duhoven (če tudi v svoji delavnosti močno oviran po sedanji uredbi šol), ljudstvu zvest ostaja (med tem ko se druge bistre glavice tujcu pridružujejo slovenstvu v zgubo) in za to tolika želja slovenskih staršev, učakati nove maše svojega sinčka.
Vse drugače in kako lahko bi bilo, da se le nekaj imenitnih učnih predmetov po višjih šolah uči v čistem n a-r o dne m jeziku. „Pa nimamo učnikov!" Ni res! imamo jih dovelj, čeravno hvala za to gre njihnemu rodoljubju in ne sedanji uredbi šol. — „Pa nimamo bukev!" Dosti je, da je jezik uglajen in pripraven za vsako učenost; bukve so berž gotove, če jih je le treba. — „Pa starši sami tega ne žele I"   Starši marsikaj ne žele, nekteri celo šol ne!
Al prestopimo od šol na drugo stran. Bukev je dokaj med ljudstvom; skoraj pri vsaki bajti je kdo, ki zna brati slovensko; in vendar pošiljajo cesarske sodne in druge gosposke terdim Slovencom zgolj nemške pisma, naročila in povabila, da si reveži dostikrat ne vedo kam. Kdo učenih še ni skusil, če je med kmete prišel, kako mu dona-gajo od vseh strani pisma (šrifte) in ga poprašujejo, kaj to kaj uno hoče, in med tem zdihovaje govore: „Kravo bi dal", drugi zopet: „par vol bi dal, sto goldinarjev bi dal, če bi znal nemški". Zakaj pa prijatel! „Zato, da bi razumel pisma, ki mi hodijo od gosposke, in da bi razumel v kancelii, kaj se meni gospoda".
Tukaj vidimo izvirek te sumljivosti, te nezaupnosti do gosposkega, do tujca, ki se Slovencu pogostoma očita; tu je izvirek tiste zavidnosti, ki jo razodeva proti „škricu".
Red kazenske pravde veleva v §. 123: Ce kaka priča sodnega (nemškega) jezika ne zna, se sme ona samo takrat brez tolmača izpraševati, kadar preiskovavni sodnik, kakor tudi zapisovavec dovelj znata tisti jezik, kterega priča govori. V tem primerljeji se mora spisom priložiti poverjen prepis zapisnika v sodnem jeziku. Ce se pa rabi tolmač, veleva postava dalje, „da se mora vsako vprašanje in vsak odgovor tako v jeziku, v kterem se izpra-šuje priča, kakor tudi v prestavi na sodni jezik v zapisnik postavljati".
Tako zapoveduje postava, — al kje se spolnuje? Nečemo reči, da brez dovoljnega ozira na narodni jezik ga ni pravosodja (Justiz); al toliko je res, da je ni varščine (garancije) pravičnega  sojenja  brez  tega  ozira.    Tudi pri
337
sodnih obravnavah v kazenski pravdi se jezik prič in toženih preveč zanemarja.
Pa se poreče: „0d kod dobiti uradnikov in zlasti pisarjev, ki bi narodni jezik dobro znali?" Šole pa se nasproti izgovarjajo: „moramo tako učiti, da bodo izšolanci pripravni uredniki!"
Kmet vidi, da po kancelijah edino nemščina gospoduje, za to se ve da želi, da bi se mu ihte naučilo nemško, in šole se zopet opirajo na to kmetovo izrečeno željo.
Šolskih bukev v narodnem jeziku nihče ne piše, ker ne vidi, kdaj bi se rabile; al šole se nasproti izgovarjajo, da se je deržati nemškega jezika, ker druži h bukev manjka! To je tisti „circulus vitiosus", to je, tisti nesrečni, in zares grešni kolobar, v kterein se slovenščina (in marsikteri drugi nenemški jezik) po sili suče. Spoznajmo pravo potrebo, spoznajmo pravi namen, in pomočkov ne bo manjkalo! Dajmo narod nemu jeziku, kar mu v šoli in pisarnici gre, in nehala bo gnjusna neza-upnost, polovičuost in tema Slovencov (in sploh Nenemcov), in vidili bomo naturi primerjen, lep razcvet cele dežele.
Odkritoserčnik.