Časopis s podobami sa slovensko mladino.



Ursdil in založil
Ivan Tomšič,
učitelj z elatim križem za zasluge na c. kr. vadnici v Ljubljani.

Osemnajsti tečaj, 1888.
V Ljubljani.
Natisnila Klein in KovaS.
v*	r
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 12. V Ljubljani, 1. decembra 1888. Leto XVIII.
Y PEOSLAVO
ŠTIRIDESETLBTNICE SLAVNEGA VLADANJA
NJEGA VELIÖASTYA OE8AKJA
wm&wm roisrA1.
v 2. dan decembra misera 1888. leta.
Dvigni Avstrija se slavna. Dvignite se vsi rodovi ! Čut, ki ga gojimo zdàvna, Naj žari v radosti nòvi.
Piliće zaostati noge, Kliče, kar srcé veléva: Živel Cesar! živel Oče! Po cesarstvu vsein odmčva.
Kdo liasteje vse vrline, K te re rčnčajo Mu glivo i Teden, dan nobčn ne mine Brez dejanja v dòma sliho.
«
Dobra dela so podpčra, Straža so Mu ob prestali; Yse se Mu vpognftì mòra, Ko viliiir div j il okóli.
Štlrdeset je let vladitnja Y morje večnosti Ttonflo, A ne vtoiie čast! — oznanja Slavnih činov jo število.
Vsi prosimo Avstrijani Vsemogočnega Očeta : Bog Cesarja nam ohrani, Bog mu daj Se mnoga leta!
Fr. Krek.
-M'
Sjega VelìcàstTU »«imi f.v«6TÌtl«M
FRANCU JOŽEFU I.
v 2. dan decembra méseca 1888. leta.
e oče družinski praznuje svoj god, Kako pač raduje tu ž njim se ves rod! In tisoče, tisoče srčnih želja In tisoče, tisoče vročih prošnja Kipi do nebä:
„Vesoljnega stvarstva premili vladar Naj čuval, naj hranil še mnoga bi leta Družini sirótnej skrbnika, očeta, Naj sreče bi zvezde nad njim se vžigale In v starosti sivej mu milo sijäle Vsegdär, vsegdär!"
Družina nebrojna, sirótna smo mi, Nad' nami pa Cesar — naš oče bedi.
In Cesar, naš oče, vladar naš, gospod Praznuje prav letos poseben svoj god.
Vtonilo v neskončnost je štirdeset lét, Kar vrlo On vlada prekrasni naš svet, Kar sili sovražnej s krepóstno rokó Nas ščiti in brani in čuva skrbno!
In tega godu ne slavili bi mi, Dné tega se ne veselili bi mi, In ne pošiljali bi tisoč želja In ne pošiljali bi tisoč prošnja Tijà do neba?
„Vesoljnega stvarstva premili vladar Naj čuval, naj hranil še mnoga bi leta Družini sirotnej skrbnika, očeta, Naj sreče bi zvezde nad njim se vžigale In v starosti sivej mu milo sij àie Vsegdär, vsegdär ! "
0 dà!
Ko v srčnej radósti mu slavlje slavimo In v vérnej zvestobi prosimo, molimo:
„Nebes gospodar! Če vladal nas vrlo je štirdeset let Premili, predóbri naš Car — Cuj paß, kaj nam želja je sveta; Daj, pusti mu zréti prekräs ni naš své In pusti mu zréti pomladi procvét Še ìnnógaja, ninógaja leta!"
—m—
V SPOMIN
štiridesetletnice našega presritlega cesarja.
(Pri šolskej veseliei v Lotmerku v 15. dan septembra meseca t. 1. deklamoval Milan Kukovec.
v
jl>tirdeset je let preteklo, Kar nam vladaš, mili car;
Štirdeset vže let nas vodiš, Oče ljubi, naš vladar.
Dan in noč na nas Ti misliš, Dan in noč za nas skrbiš;
Z nami nosiš vse nadloge, Z nami se Ti veseliš.
Mali smo še in preslabi, Puška nam pretežka je;
V prsih pa nam močno bije Srce zvésto le za Té.
Sini zvésti vsi smo Tvoji, Vségdar mi ostänemo;
Kädar bomo čvrsti, močni, V boj za Tebe pójdemo.
Kakor skale bomo stali, Ko donel bo bojni grom;
Kri, življenje bomo dali Za cesarja, vero, dom!
Danes molimo molitev, Ki prihaja od srca:
Bog ohrani mnoga leta Nam še Franca Jožefa

SS
Prijatelja — sovražnika.
rasni majnik pride in z njim vsakovrstno veselje preljube pomladi. Mehke sapice f( vejejo po brdih in dolib, raznašajoč prve cvetove. Tam pred hišo na klopi sedi stari Cvetic in njegovi vnuki. Pazno poslušajo na vsako starčevo besedo. Pripoveduje jim samó take stvari, ki jim ugajajo. Siili in tjà pride tudi mati pogledat, kaj otroci počno, so-li pridni in ne delajo morda kakih sitnostij staremu očetu. In ko jih ded pohvali, vrne se mati zadovoljna v hišo. Zvon se začuje s stolpa. Milo in nekako tožno se razlegajo njegovi glasovi po dolini. Vsi prebivalci poznajo ta glas in pobožno moleč se priporočajo Materi Božjej in njenemu sinu, da bi vse dni preživeli v milosti božjej. Stari Cvetič se odkrije in moli z otroci. Odmolivši, voščijo si dober večer in zopet sedejo. Starega Cvetica pa utopi glas zvonov v globoke misli. Vnuki mislijo, da je to znamenje kake povesti, ki se snuje v dedovej glavi. Ali motijo se. Predolgo tišino pretrga slednjič mali Peter: „Dedek, povejte nam kaj o vojski!" Ded se mu žalostno nasmehne in pravi: „Kakó si uganil; ravno kar sem mislil na vojsko, v katerej sem bil pred 40. leti. To so bili čudni časi takrat. Glejte, naš cesar, ki goduje letos štirideset-letnieo svojega slavnega vladanja, bil je takrat še čil mladenič. Minulo je ravno štirideset let, kar sem našega presvitlega cesarja prvič videl. Bilo je pri sv. Luciji na Laškem, kjer sem bil tist dan tudi ranjen. Zjutraj smo pričakovali pri sv. Luciji okrog vasi in ondotne cerkvice našega sovražnika. Dobro smo bili razpostavljeni. Slavni oče Kadecki je bil poveljnik. Pri njem pa je bil nadvojvoda Franc Jožef, naš sedanji cesar. Imel je še le dobrih sedemnajst let. Pa kakó neustrašeno je stal potem v najhujšem ognji, ko so krogle vršele in bombe pokale! Kes, zelò nas je navduševalo to pogumno vedenje mladega nadvojvode. Krogle so raznašale drevje, in veje pomešane s prstjo so pokrivale nadvojvodovo spremstvo. Nadvojvoda Albreht sam je bil v trenotji ves zastrt s samimi iveri in prstjo, ko je krogla raznesla v bližini neko drevo. Ko smo vojaki to videli, gnala nas je ljubezen za vladarsko rodovino in za lepo našo domovino v nav-
dušen boj. Pa tudi Lahi so se hrabro borili. Mej prvimi sem drl na sovraga. Bili smo se dolgo in junaško.
Ko podimo nekoliko pešcev pred seboj, občutim nekaj skele-čega na desnej roki. Sablja mi mahoma odpade, in jaz se nezavesten zgrudim na tla. In ko bi mi ne bila poslala takrat božja pomoč rešitelja, pokopali bi me bili na tujej zemlji."
Žalost se polasti mladih vnukov, ko čujejo te zadnje besede dobrega deda. Kako bi bilo žalostno brez deda, mislijo si. Kako radi bi videli rešitelja, kako bi ga ljubili, ko bi prišel k njim!
„Povejte nam kaj o svojej rešitvi in o rešitelju," prosijo otroci, katere je vidno zanimala dedova osoda. Zdajci pa stopi mati iz hiše in opomni otroke, da bi šli spat. Kako britko zadenejo te besede mladino! „Oh, ne še, ne še, mati! Ded nam bode povedal o svojej rešitvi v vojski. Potlej pojdemo takój spat." Ali mati se ne udä takó kmalu. „Dedek je truden in tudi nima časa, da bi vam vedno pripovedoval. Lahko vam pa tudi drugikrat to vašo željo izpolni." Ali glej! v veliko veselje otrokom potolaži dedek mater, rekoč: „Pusti jih, naj bodo še malo tii pri meni. Ker je minilo ravno štirideset let, kar sem bil ranjen, povem naj jim o svojej osodi. Pomolijo vsaj kak ocenaš za mojega rešitelja." Otroci so torej smeli ostati pri dedu.
„Predno vam kaj povem o vojski na Laškem, razložiti vam moram, kako sem se seznanil s svojim rešiteljem.
Moj oče je bil bogat posestnik ne daleč od Gorice. Stanovali smo na samem. Stanovanje je bilo bolj podobno kakej graščini, kakor priprostej hiši. Okrog in okrog se je razširjal vrt. Na jednej strani se je začenjal gozd, a na drugej se je razprostirala lepa dolina. Moj oče se nekoč seznani z nekim plemenitnikom, ki je imel v Milanu svoje posestvo. Naša okolica mu je ugajala. Ker je imel sina, povabi ga moj oče, naj bi prišel o počitnicah k nam. Tujemu gospodu je bilo to všeč ter obljubi svojega sina poslati k nam takój prve počitnice.
Bilo je lepo poletje. Sola je bila končana. Brez skrbi sem letal okoli. Saj je najlepši čas življenja óni, ki ga človek prebije o počitnicah. Vrt in gozd, dom in polje, vse je bilo moje, povsod me je bilo videti. Nekega opóludne, ko pridem h kosilu, naznani mi oče, da dobim kmalu tovariša. Kdo bi bil mogel bolj vesel biti te novice, kakor sem je bil jaz. Delal sem si načrte, kako si bova krajšala čas, kako bova skakala; letala po gozdu in vrtu, lovila metulje in se vozila po ribniku.
Določeni dan pride. Moj tovariš Milko nas obišče. Kmalu se sprijazniva in še jedenkrat skupaj ponoviva načrte najinih razve-seljevanj in iger. Kdo bi se ne veselil tega Milka? Lep obrazek, črni lasjé in bister, prikupljiv pogled so ga takój pridobili zàme. Postala sva si prava prijatelja. Spala sva v jednej sobi. Kdor se je prej zbudil, prišel je drugega dramit. Pogosto sva vstala, ko so še vsi po hiši spali. Eekel nama seveda nihče nič ni, saj so vsi vedeli, da se nama ne more nič hudega zgoditi, če sva tudi brez nadzorstva. Dnevi so nama hitro potekali in vsak večer sva žalostna zrla v zahajajoče solnce. Še bi se rada veselila njegovega svita. Solnce pa je tonilo in zatonilo ne oziraje se na najine prošnje, naj bi še nekoliko počakalo, časi sva še dolgo sedela skupaj na vrtu. Pela sva znane pesence. Luna je naju večkrat gledala z neba in zdelo se je nama kakor bi se nama smijala. Oče naju pokliče in spat je bilo treba iti. Lepi dnevi so nama tekli urno kakor valovi."
Nekega dne popóludne se voziva po ribniku. Solnce je odsevalo v zelenkastej vodi. Lehak čolnič plava po gladkej površini. Milko me vzdrami iz premišljevanja. „Idiva metulje lovit; solnce sije gorkó, lehko katerega ujameva." To rekši, porine veslo v vodó in precej sva pri kraji. Z mrežicama oborožena stopava skozi gozd na travnik. Milkov svèt je bil dober. Vender mu jaz nisem pritegnil toliko iz prepričanja, kolikor iz ljubezni, ki me je vezala z njim. Vozil sem se namreč silno rad po ribniku. Milko pa je bil prehiter v svojem vedenji. Ni mogel dolgo jedne in iste stvari opravljati. Vedno si je izmislil kaj novega. Na travniku je vse polno metuljev plavalo od cvetice na cvetico. Oba sva bila dobra lovca. Mnogo sva jih nalovila. Vže se vračava s plenom proti domu. Kar se dvigne ob meji vrta krasen metulj, kakeršnega še nisem videl nikoli. Dolgo kroži v višini. Naposled se spusti navzdol in sede na črešnjevo deblo.
Ves vesel, da je tako blizu, grem proti drevesu. Bil sem namreč bliže, kakor Milko. Vže ga mislim z mrežico pokriti, kar priskoči Milko in udari z mrežico po njem. Metulj se dvigne in plašen odleti. Jeza me zgrabi. Srdito pogledam Milka. Milko pa se mi roga in očita nerodnost. Beseda prinese besedo, in spreva se.
Kako lepo je vzhajalo solnce zjutraj ! In zdaj se mi je zdelo življenje dolgočasno in žalostno. Ves dan je bil pust in prazen. Želel sem si, da bi Milka raje ne bilo k nam, da bi se šola pričela. Prej sva vedno bila skupaj, danes vsak za-sé. Pogovora zvečer ni bilo, petja tudi ne. Vse je umolknilo. Kaj, ko bi oče vedel o najinem prepiru ? Izvestno mu ne bi bilo všeč. Bal sem se očeta. Ko pridem
domóv, naznani mi dekla, da je oče otišel iz doma in se vrne še-le drugi dan proti večeru. Všeč mi je bil deklin odgovor.
Večerjala sva tiho, še molila nisva skupaj, ampak vsak za-sé. Po večerji se zgubiva, da se ne snideva. Pozno, ko je bilo treba iti spat, prideva v spalnico. Brez da bi bila kaj govorila, vleževa se. Luč ugasne. Zaspati nisem mogel. Sam ne vem, kaj se je v meni godilo. Jezica, ki se je v meni kuhala, in žalost, da je Milko name hud, da me znabiti nikdar ni ljubil, vrstili sta se v meni. Bolje ko premišljujem, bolje sem žalosten. Kako majhen vzrok in taka stvar! Spomnim se Kristovega nauka, naj solnce ne zaide, predno se nisi spravil s svojim protivnikom. Hudo, silno hudo mi je bilo. Sram me je bilo, da nisem bil miren. A zdaj je vže prepozno. Kaj storiti? „Začel je tvoj tovariš," oglasi se mi glas v srci. Aon je tvoj gost, odpustiti bi mu moral. Oh, da bi nikdar tega ne bilo! Začnem moliti! Ko pa pridem v očenaši do prošnje: „Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom," zastane mi sapa. Tedaj, tudi Bog me ne ljubi več, ker sem bil tak, ker nisem prijatelju odpustil? Solzé se mi vlijó. Z rjuho je brišem. Sklenem spraviti se z Milkom prihodnje jutro, misleč, da zdaj vže spi.
Takisto, kakor meni, goditi se je moralo tudiMilku. Dolgo se niti ganil ni. Polagoma postane nemiren. Vzdihe čujem. Luna prisije skozi oblake in v najino spalnico. Milka vidim, kako si briše solzé in sloneč proti meni gleda. Zatisnem si oči, da bi se ne izdal, ker sem ga videl. V tem trenotku zaslišim stopinje k mojej postelji in — Milko me prime za roko. V solzah me prosi odpuščenja ; naj mu ne zamerim, če me je razžalil. Težko je govoril, čutil sem, da se premaguje. A njegovo dobro srcé premaga vse zapreke, vse skušnjave. Ko me takó prosi in mi desnico stiska, bilo mi je zelò hudo pri srci. Sam sem ga mislil prositi odpuščenja, a on me je prehitel. Primem ga za roko in v solzah pripovedujem, da sem jaz ravno tako nameraval. Dolgo še govoriva in si obljubiva, da se nikdar več ne spreva, temveč ostaneva si vedno prijatelja. Pri slovesu se poljubiva. Zdaj mi je bilo laže. Da je le konec tega stanja, vzdihnem. Boga zahvalim, da je izpolnil mojo željo. Lehko sem zdajmolil. V sladke sanje me zaziblje sén.
Drugo jutro me zbudi Milko na vse zgodaj. „Prosim te, vstani takój, pojdeva k maši in poprosiva za to, kar sva sinoči sklenila. Kdo je bil hitrejši na nogah kot jaz! Kmalu potem korakava proti cerkvi. Pred oltar svetega Alojzija poklekneva in moliva. Gotovo je bil naju vesel sv. Alojzij, ko sva se z vso pobožnostjo nedolžnega srcà priporočevala njegovemu varstvu.
Z lehkim srcem se vrneva domov.
Dolgo niso več trajale počitnice. Z žalostjo sem pričakoval začetka šolskega teta. Moj tovariš Milko je moral oditi. Šel je, a drugo leto se zopet vrnil. Mej letom sva si pogosto dopisovala. Na Laškem so se pa pričeli budi časi. Ljudstvo si je hotelo pridobiti svojo vlado. Pisma od Milka so zastajala' in naposled popolnem prenehala. V dolgej vrsti let sem pozabil nanj.
Šole sem dovršil, ko se je pričela viharna dóba za naše cesarstvo. V Italiji je vršelo. Lahi so se hoteli združiti. Z uporniki se je zvezal sardinski kralj, Karol Albert. V začetku marca meseca 1848 1. se je pričela ustaja po laških mestih. Maršal Badecki je vse slutil. Poročila pošlje na Dunaj. Ukazi se razglase.
Eadecki je stal z majhno vojno v Milanu nasproti številnej vojski sovražnikov. V Avstriji so bili v silnej zadregi. Povsod se je širil upor. Vojakov je bilo treba. Poklican sem bil tudi jaz pod zastavo. Žalosten zapustim dom, katerega morda nikoli več ne vidim. Bujna pomlad se prične. Prijetno je bilo potovanje v Italijo. Ni bilo preveč vročine. Pomladne sapice so prijetno pihljale. Vse nas je oživljalo, kakor bi se pričelo novo življenje. In marsikdo, ki je vesel probujenja lepe narave, morda ne doživi več poletja. V hladnej gomili bode pričakoval druge lepše pomladi, ki ne mine nikoli več!
Vsak dan smo se vadili v orožji. Ker sem bil sicer izobražen in tudi orožja nekoliko vajen, napredoval sem hitro.
Zvemo, da se kmalu uname boj. Pripravljeno je vse. Zvečer v 5. dan meseca maja počivam sam za-sé pod drevesom in zrćm po dolini, ki se razgrinja pod menoj. Vojaki se pripravljajo za prihodnji dan. Nekateri se razveseljujejo s šalami in dovtipi, a drugi pevajo narodne pesni. Od nekdaj mi je bilo petje všeč in rad sem sam pel ali pa tudi samó poslušal. Takega učinka pa ni imelo name nikdar, kakor óni večer. Tožni glasovi vzbudé tudi v meni žalostne misli in čustva. Mislim na dom, na roditelje in na prihodnji dan, ki mi lehko prinese smrt. Zvezde so se lesketale kakor bi me pozdravljale. Mislim si, saj je mogoče, da bivam jutri vže tam gori. Ti neizmerni svetovi, ki plavajo v neznanej mi daljavi, ostanejo vedno jednaki, vender izpreminajo svoj tek. Vsako leto je vidimo na istem prostoru, in mi — ginemo. Danes smo, a jutri nas vže sprejme mrzla zemlja v svoje naročje. Kakor rósa na vejici smo. Vejica se strese in mi odpademo. V naše življenje pa nam sije zmiraj prenovljena in vender vedno stalna zvezda, ki nas krepča in bodri — sveta vera. V polnem srci se je našel prostor za molitev.
Drugo jutro smo bili zgodaj na nogah. Pripravljeni smo morali biti na sovražnika. Mogočna vrsta nas je bilo. Okolo vasi sv. Lucije smo bili postavljeni, in stranski krili sta segali do „Croce-Binca" in „Tomba."
Okolo devetih se prične boj, v katerem sem jaz ranjen obležal. Ko se prebudim, slišim se vedno grmenje topov in bojni hrup. Odprem oči. Nekoliko od drugih vojakov, ki so pali z menój, ležal sem na tleh. Pri meni je klečal sovražniški častnik. Ko vidi, da odpiram oči, in da je še življenje v meni, razveseli se in me glasno kliče. V prijaznih od solz mokrih očeh, spoznam svojega nekdanjega prijatelja Milka. Ko se nekoliko bolje zavem, vprašam ga o vojski, kako je stalo, koliko časa traja vže boj. Pové mi, da še-le jedno uro, da še-le pol ure ležim. Videi me je, ko sem padel in spoznal. Ker bi pa moral poginiti v silnej gnječi pod konjskimi kopiti, odnesel me je na stran, kjer je varnejši kraj za mene. Spoznavši zvestega prijatelja, stisnem mu hvaležno roko. Prosim ga, naj se vrne k svojim, sicer ga naši kot ujetnika ujemó. Moja prošnja vender ni izdala nič.
„Ne ločim se od tebe, če moram tudi umreti," reče mi: „Kar sem ti nekdaj obljubil na tvojem domu, hočem držati in izpolniti, če me ujamejo, streči ti hočem, da okrevaš tem preje."
Ganila me je tovariševa zvestoba. Hitro mi na to začne rane izpirati in obvezovati. Meni je postajalo zopet slabeje. Kmalu padem v nezavest.
Prebudim se novič. Temno je okolo mene. Motna luč razsvetljuje veliko sobano. Ozrèm se in zapazim, da nas je več ranjencev v njej. Nekateri v sanjah ali pa tudi bedè glasno stokajo. Blizu moje postelje ugledam vojaka, ki je bil najbrže postavljen nam v varstvo in postrežbo. Vprašam ga, kje sem. Tiho mi pripoveduje, da sem v pristavi, katero so porabili za ranjence. Opominja me, naj mirujem in skušam zaspati, da mi prej odleže. Ali s spanjem ni bdo nič. Ves trud, vse prizadevanje je bilo zaman. Zdaj še-le se spomnim na prijatelja in na dogodek na bojišči. Vedno jasneje se mi vrivajo slike.
„Bog ve, kaj se je z Milkom zgodilo? Ta misel mi ne da miru. „Prosim vas," ogovorim paznika, „povejte mi, ne veste-li kaj o mojem prijatelji, častniku nasprotne stranke, ki je bil na bojišči pri meni?"
„Bodete vže zvedeli, zdaj ni čas zato," odreže se na kratko in se obrne. MislU je, da ga ne vprašam več. Ali motil se je.
Eotim in prosim ga še dalje, naj mi pove, je-li še živ, ali ujet, ali se je vrnil k svojim.
Ko vidi, da me ne more utolažiti, pravi : „Nič hudega se mu ni pripetilo. Pri vas je bil po boji in se ni hotel odmakniti. Ko smo vas semkaj pripeljali, vzeli so ga naši kot ujetnika s sebój."
Vedel sem dovolj —
Mesec dni potem sem bil zopet zdrav in za novo bojevanje sposoben. Pošljejo me naravnost na Avstrijsko, da se borim zopet proti ustajnikom na Ogrskem.
O Milku pa v Italiji nisem zvedel ničesar, ker so se vedno čete menjavale in kraje izpreminjale. Ko se vrnem v mirnem času domóv, zvem po dolgotrajnem popraševanji, da je bil izpuščen od našincev in da je pozneje hrabro boreč se, padel v junaškej borbi.
Tako se mu nisem mogel zahvaliti za rešitev svojega življenja, a vender pozabil ga nisem nikoli. Kako tolažilno je za nas, da moremo z molitvijo pomagati ónim, ki so se ločili od nas. Pogosto prosim večnega Boga, naj mu odpusti, če ga je kdaj razžalil, saj je bil tako dober človek. Molite pa tudi vi zanj, da se veseli pri Bogu."
Končal je ded svojo zgodbo pripovedovati.
Zvezde so sijale kakor tedaj v Italiji in fantje so prepevali v daljavi, da so se njih tožni glasovi čuli na klop pred hišo.
Domišljija prestavi mlade vnuke v óne čase in kraje, o katerih jim je pripovedoval ded. Lahno vzdihnejo, ko se zavedó, da so na klopici doma pred hišo. Brez odlašanja slušajo mater, ki jih vabi đrugič V hišo.	Branimir.
Sv. Miklavža darovi.
vam je bilo veselje na sv. Miklavža dan zjutraj! Komaj dan zazna, vže pritečeta Mika in Dragotinček k gospej Miroslavi pripovedovat, kaj jima je prinesel sv. Miklavž. Bila sta pa tudi radovedna, če se je sv. Miklavž spomnil Zorke in Ivanke pri gospej Miroslavi. Samega veselja pozabila sta celò gospej Miroslavi roko poljubiti in jej voščiti „dobro jutro." Milica v sobo stopivši, takój je začela pripovedovati:
„Oj ti ne veš, ti ne veš, Zorka, Ivanka, kaj sem jaz dobila od sv. Miklavža! Krasno košarico polno najlepših, kakor čisto zlato
rumenih jabolk, hrušek, orehov, rožičev, sladkorja vsake vrste, in kar je šejiajlepše, oj tako zalo, prezalo zibelko in puničko v njej!"
„A jaz, jaz" . . jecljal je Dragotinček ves iz sebe: „jabolk, hrušek, orehov, rožičev, sladkorkja, vse tako kakor sestra Milka, a vrhu tega še — konjiča, sabljico in puško! Oj kako sem vesel!"
„Kako je pa vaju sv. Miklavž obdaroval? Ali je vama tudi kaj prinesel, Zorka, Ivanka?"
In Zorka začne pripovedovati : „Prinesel je nama ravno takih stvarij kakor vama, puničko, vsakej po jedno krasno knjigo s podobami, in še nekaj, še nekaj, kar pa vidva nikakor ne uganeta!"
„Ugariita !" pristavila je smejé se Ivanka.
„Jaz vem!" dejal je naglo Dragotinček — „vsakej lepo novo obleko!"
„Ne boš!" nasmehnili sta se mu mladi sosedici.
„Kaj pa? — Vsakej gorko obuvalce za zimo!" poskusila je uganiti Milka.
„Tudi nè, tudi nè!" zanikala je Zorka. A Ivanki je vže tako zelo migal jeziček —
„Pojdita z nama v stransko sobo in videla bota," pristavila je prva. „Hòpsa! le hitro!"
Zorka jo. zletela naprej, Dragotinček za njo, a Milko je prijela Ivanka zaroko, pridržala jo in jej tiho pošepetala na ušesce: „Veš kaj? Tako gledališče kakor je ima sodnikov Stankec!"
„Ali res?" zasopla je Milka. „Oj —" in stekli sta za Zorko in Dragotinčkom.
„Zdaj vidita!" hitela je Zorka, ko so bili vsi štirje skupaj. Gledališče, novo, lepo gledališče, še lepše nego je ima sodnikov Stankec!"
„Oj jejmina pa res!" šepetala sta sosedova iznenađeno.
„In kaj se vse vidi v njem!"
„Kaj pa?"
„Postojta, pokažem vama!"
„Pusti, naj pokažem jaz, Zorka!" prosi Ivanka.
„Nè, Ivanka, kazala bodem jaz, ki vse bolje vem, kako se morajo podobe ulagati in zopet vèn jemati in —"
„Nò, nò pa kaži ti!"
„Takoj pričnem. Le sediti vsi lepo tjà na stole kakor bi bili res gledalci v gledališči. Le brž! No, zdaj se — pricnè!"
In pričelo se je.
„Oj jejmina!" vzkliknila sta jednoglasno Milka in Dragotinček takój ob „prvem nastopu." „Kako je lepó! Ali res korakajo óni vojački tam notri ali se le takó vidi?"
„Res, res!" pokimala je Zorka. „To je vse res!"
In Dragotinček je verojel.
Potem je pa bil še „drugi nastop in tretjrin četrti" . . vsak še mnogo lepši od prvega. — To so imeli nedolžni otroci veselje óno jutro na sv, Miklavža dan! Gospa Miroslava ozrla se je iz ve-
like sobe zdaj pa zdaj na ljubeče otroke in nemo ste jej zašepetali ustni: „Oj srečni otroci! Za veseljem se vam vrsti veselje, za nado izpolnuje se vam nada, in ko se vam tudi to izpolni, porode se vam v mladih srcih nove, še lepše nade ..."	— m—
Razžaljena Mati Božja.
^^Oigec je bil dober otrok. Sovrstniki so ga radi imeli ter ž ma'° ne vsak dan igrali na dvorišči. A Žigee sam ni zahajal nikamor. Izgubil se je sicer časih po nevedoma, nu roditelja sta vselej vedela kam : nesel je cvetja Materi Božjej na Brvi. Tisto Mater Božjo z drobnim detetom v naročji je imenoval nedolžni Žigec svojo.
Ko je bil Žigec še nedoustno dete, ni smela mati mimo, da bi ne dvignila njega do svete podobe, katero je vselej lepo poljubil in pobožal. Tedaj pa sta pomolila skupaj „Zdrava si Marija." Žigcu se je vselej zdelo da Marija ž njima moli. Žigca je naučila moliti sama Mati Božja na Brvi!
Nekoliko odrasel zopet sam ni mogel mimo, da bi se ne bil vzpél do blažene Device, da bi je ne kitil i najlepšim cvetjem z vrta. Kdo drug je pač tam zid tako zdrgnil kakor Zigec, kdo pač nanosil si toliko kamenja, da bi se vzpenjal do svetega znamenja?
Ali tudi Marija je bila Zigcu dobra. Prizivala ga je k sebi in pustila, daje govoril z njenim svetim Detetom, ki se mu je vselej tako slađko nasmijalo, da ni mogel Žigec z lepa proč. Ponujal mu je celò jesti, pa ni hotelo, ker so mu bajè donesli angeljei in Žigca prehiteli.
Mati in oča sta vse to dobro vedela in se tiho veselila.
Nekega dne pride Žigec pozno iz šole.
Bil je tisti dan v šoli jako nemiren in razposajen in končno tudi — priprt!
„Kje si bil tako dolgo danes," vpraša ga mati, stopivšega v hišo.
Žigec se ni pomišljal iu gladko je odgovoril: „Gospodu županu sem nesel pismo očetovo." Očeta ni bilo doma, otišel je v Gorico, in ni slišal Žigca, ki je prvič — lagal!
Laž pa ne prinese nobene sreče.
^ m >♦

Žigec sede, da bi jedel, ali jed mu danes ne diši. Strah ga je bilo, da bi mu mati ne brala laži z obraza, in da bi ga njegovi součenci ne izdali.
Po kosilu gre na vrt, nabere cvetja in zavije do znamenja Matere Božje na Brvi. Dospevši tjà, stopi na kamenje, a kamenje mu izpodrsne takó nerodno, da se je Žigec tega zelò ustrašil. Zopet zloži kamenje, dopnè sedo podobe ali kako osupne! Marija ni gledala vanj in sv. Dete je povesilo oči k tlam. Žigec mu položi cvetja v ročico, a Dete je razsiplje po tleh. Danes ni hotelo cvetja.
Yes preplašen hiti Žigec domóv. Doma gre v spalnico, vrže se na stol in milo zajoče.
Tedaj pa vstopi skrbna mati.
„Kaj ti je Žigec? Zakaj jočeš? Ali ti je slabo?"
„Ne," odgovori Žigec glasno ihteč se.
„Nu, kaj pa ti je, da jočeš?"
„Nesel sem cvetja na Brv, a Marija me danes še pogledala ni !"
„Zakaj meniš to?"
„Zato, ker sem danes lagal," ihti se Žigec in joka.
„Komu si se lagal?" vpraša ga mati.
„Zaprt sem bil danes v šoli in za to sem prišel pozno domóv."
„A kdo te je naučil lagati?" vpraša ga mati resno.
„Otroci so me naučili, kako vam naj povem," rekel je Žigec
in se jokal.
„Ali pojdeš še ž njimi, ki te učijo lagati?"
„Nè, nikoli več ne bom; oj da bi le oča tega ne izvedeli."
„Ne bodem mu povedala zdaj, ko si se prvič zlagal.
A zdaj pojdi, naberi cvetja, da ga poneseva oba Materi Božjej in videl bodeš, da ti je Marija vse odpustila, tolaži ga mati.
Žigec si obriše solzé in gre na vrt po cvetja.	J. P.
Otročja pesenca.
Kadar déte neòe spati, ujčkajo ga in mu pojó pćseneo :
nS^finaj, ninaj, nančka,	Bo ti zlata krilca dal,
Dete sladko spančka !	Pa se bodeš ž njim igral.
SpanČkaj, spančkaj si-ček	moj, Spančkaj, spdnčkaj srček moj,
Sladko sdnjaj mi nocoj.	Saj bo angeljček s tebój !
Angelj te zazibal bo,	Ninaj, ninaj nančka
Pel ti rajsko pésenco,	Dete sladko spančka !
tTanko Barle.
Nove knjige in listi.
Ravnokar smo dobili v roke zalo knjigo pod naslovom :
*	Dr. Val cn tin Zar ni k ovili zbranih spi s o v I. z v e z e k. Pripovedni spisi. Uredil Ivan Žele z n i k a r. Založila in na svetlo dala „Narodna Tiskarna." V Ljubljani, 1888. 8°. 154 str. — Ta prva knjiga dr. Valentin Zarnikovib spisov ima naslednjo vsebino:
Životopis dr. Valentina Zamika. — Ura bije, človeka pa ni ! — Maščevanje usode. — Razni spisi: Iz državnega zbora. — Pisma slovenskega turista. — Pač hi želeli, da bi razumništvo slovensko mnogobrojno sezalo po tej prvej knjigi nepozabljivega nam dr. Valentina Zamika, ki je bil vsemu slovenskemu občinstvu najbolj znana oseba. Želeti bi pa tudi bilo, da se njegovi spisi skoraj priobčijo v tako ličnej knjižici, kakor je prva, ki jo imamo v roki. A to je možno samó takrat, ako bode dovolj materijalne podpore. Cena knjigi je 1 gld., po pošti 5 kr. več.
Mladinski spisi.
*	Zlati orehi slovenskej mladini v spomin. Spisal Ivan Tomšič. I. zvezek. Drugi popravljeni in predelani natis. S podobami. V Ljubljani. Natisnila in založila J. R. M i 1 i-čeva tiskarna. 1888. 12°. 126 str. — To knjižico, ki je bila prvič natis-nena 1866. 1., izdala je Miličeva tiskarna drugič na svitlo v popravljenem in predelanem natisu. Odlikuje se ta drugi natis tudi z devetimi podobicami , ki so prav primerne za našo nežno mladino. Knjižica se posebno priporoča za sv. Miklavža in božična darila; zatorej sezite po njej in naredite otrokom prijetno, nedolžno veselje! Cena broš. izvodu 35 kr., lepo vezanemu za darila 50 kr., po pošti po 5 kr. več.
* Iskrice. Zbirkapesnij in p oves ti j. Spisal in slovenskej mladini po k 1 oni 1 Janko Leban. učitelj v Avberu pri Sežani! I. zvezek. V Ljubljani. Založil pisatelj. — Tiskala „Katoliška Tiskarna". 1888. 16c. 40 str. — Ta najnovejša knjižica je namenjena slovenskim otrokom v zabavo in pouk. ter ima' blag smoter : obujati v mladih srcih iskre prave ljubezni do Boga, cesarja, do milega jezika in naroda našega. Cena zvezku je 20 kr., po pošti 25 kr.
Rešitev smaragda in odgonetke ugank v 11. „Vrtčevem" listu.
I.	Rešitev smaragda:
'EinspAieler
JovaNovič
N e z D r a v S e R e t PEč J
p S J D o V j E
d o s E j a L be r aČenjE Ein spEi el e R
Prav so ga rešili: Gg. Jernej Rajar, nadučitclj v Šempasu ; Emil Šinko v Središči; Alojzij in Janez Kraigher, učenca v Postojni; Rud. Andrejka, uč. v Ljubljani.
II.	Odgonetke ugank: 1. Gro-bokop; 2. Berači; 3. Zvon; 4. Konjski; 5. Kadar jo ima; 6. S kurjim očesom; 7. Zabela; 8. Dobra vest; 9. Kdor samega sebe hvali; 10. Grablje.
Denasnjemu listu je pri-dejano „Vabilo le naročbi."
„Vrtec" izhaja 1. dné ysaeega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Uredništvo „Vrtcevo", mestni trg, žt. 23 v Ljubljani (Laibach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.