otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtcu.) Štev. 2.            Liubljana, Aut 1. febru»arija 1896.        IV. t«6»l.
Svečnica
 tma, zima, kdaj se boš poslovila od nas ?   Lepo je sicer pri topli peči, greje nas, greje, ali kaj, ker je ek  tako  priklenjen na   njo.   V sobi   je  res  toplo, zunaj v veži pa človeka   kar  potrese, kaj   pa  še  celo na prostem. Ugodno bi bilo poigrati se malo  na vrtu, odskakati malo k sosedovim, ej, ali sneg je otrodajem do kolen, a nosek in ušesa so rdeča  kot zrela jabolka na jablani, a roke ne veš kam bi vtaknil, če si le ne-koliko trenutkov  zunaj.   Kar  nazaj je treba, V  sobo, k peii.
»Dedek. ali res ne misli ta sneg skopneti? Po-glejte no, kako ga drevesa zunaj v vrtu težko drie, kar vuje se boelo polomile. Saj traje zima vendar ie tako dolgo.«
»Počakajte. počakajte vi razposajenčki. Kaj ne, noge vam pravijo, poskočimo, pa ni kje. Nu, ni<5 ni na tem svetu vc&io, zasijalo bode zopet solnčece in zgini] bode sneg. Vendar potrpljenja treba. Jutri bodemo Tidelij kako bode z zimo. Jutri je svečniea in na sveč-^Hpt pravijo, da pride medved  iz  svojega  brloga. Ta
18
kosmatinec, kakor veste, vso zimo prespi. Na svečnioo se pa prebudi in pogleda, kakovo je vreme. Ce na svefi-nico lepo solnce sije, tedaj se obrne na drugo stran in zopet dalje spi, ker zima ne bode še tako hitro pre-nehala. če pa solnčece na svečnico ne sije, tedaj pa zapusti brlog, ker takrat ne bode zima več dolgo tra-jala. Ne vem, fie je to res, vendar pripovedujejo tako. Jutri bodemo videli, kako bode.«
Dedek se je odkašljal za pečjo, otroci so pa od-hiteli k oknu in gledali, kako je zunaj. Želeli so vsi, da na svečnico ne bi sijalo solnce, dasi 80 se ga ve-selili, češ, če solnčece ne bode jutri sijalo, zapustil bode kosmati medved svoj brlog in pomlad bode skoraj pri-šla. Kdo se ne bi veselil pomladi?
»Kaj pa je to, svečnica, dedek ?« ogiasil se je na-jedenkrat mali Tonček.
»Svečnica, to je velik praznik. Ta dan se nosijo sveče v cerkev, kjer jih gospod župnik blagoslove. Ali veste, otroci, od česa se delajo sveče?«
»Od voska«, oglasili so se otrooi.
»Dobro, od voska«, dejal je dedek. »A od kod dobimo vosek?«
»Vosek nam naberejo čebelice« —¦ dejali so zopet otroci.
»čebelice nam ga naberejo, čebelice na evetlioah. Kaj ne, čebelica je majhna živalica. Poznate jo \si. Leta od cveta do cveta od jutra do mraka. Majhna žiyalica, vendar veliko nabere, ker je marljiva. Od nje se morate uditi. Kolikokrat zleti vsaki dan iz panja, koliko cvetov obišče, kolikokrat se zopet vrača v panj nazaj in evo, v jeseni je poln panj sladkega medu in pa satovja. Mšd se pobere, a iz satovja se dobi vosek, a iz voska sveče. Cebelica ee ne boji dela, a tako se ga ne sme bati niti človek. Kdor je marljiv in delaven, vse lahko stori. Bo-dete videli, otroci, kako bode jutri v cerkvi lepo, ker bode gorelo toliko svečic. Svečica svetlo gori, a tako morajo goreti tudi vasa srca v čisti veri k Bogu. Sve-čice se v cerkvi blagoslove in potem spravijo. Kadar je hudo vreme, takrat jih nažgejo, da bi nas Bog obva-roval toče, treska in vsake nesreče. če kdo umira, zopet
mu dajo blagoslovljeno sve6o v roke, da tako mirno v Gospodu zaspi. Le toplo se jutri v cerkvi Bogu pripo-ročite in prosite ga, da vaa varuje vaake novarnosti.«
Tako je pripovedoval dedek ob peči. Otroci so se veselili Bvečnice. Mati so prinesli iz mesta svečie, ka-tere so bile lepo zvite v kolo. Manji otročiči 80 dobili male zamotke, večji večje, a mati so si preskrbeli dve veliki vošceni sveči, kateri naj bi stali po blagoslovu celo leto poleg ktiža na omari za vsako potrebo.
Napočilo je lepo zimsko jutro. Sneg ni padal, bilo je premrzlo. Od streh so visele dolge, ledene sveče, a okna so bila okrašena z ledenimi cvetlieami, da jih ne bi niti največji utnetaik napravil lepaih. Megla se je vzdigovala, a gori na nebu se je pokazalo svitlo soln-čece, Stjalo je sijalo, ali mrazu vendar ni moglo kaj. Medved se bode še vrnil nazaj v svoj brlog, grovorili so otroci, kakor jim je dedek pripovedoval, zima ne bode še ponehala.
Hajdi kučmo na glavo, ogrni se s toplo suknjioo, a svečico v žep in v cerkev. Škripalo je pod nogami, da je bilo kaj. Iz zvonika so vabili zvonovi v cerkev, njih glas se je tako milo razlegal po ledeni planjavi. Ljudje 80 od vseh stranij hiteli v cerkev.
0 jej, to vam je bilo lepo v oerkvi, ko je zasijalo sto in sto svečic! Vsakdo je irael svojo in njih plemenčki so tako prijazno migljali. Dim od kadila se je vzdigoval proti nebu, orglje so bučale. a ustnioe vseh 80 šepe-tale pobožne molitve. Obvaruj nas Bog vsake nesreče!
Otroci so se stiskali okrog matere. 8večice 8Q se ugaševale in zopet nažigale. Jeden je drugemu podajal ognja, božji blagoalov se je razširil po celi cerkvi. Otroci so gledali plamenčke in godilo jim je, da svečico tako lepo gorijo. Otroci mnogo ne mislijo, otroci so. Starejši Ijudje so si pa marsikaj mislili. Prosili so Boga, naj bi ne bilo treba nikomur v tekočem Ietu držati blagoslovljene svece. Naj bi smrt ne obiskala nji-hove hiše. To prosim tudi jaz. OMuvaj vas Bog, dragi otročiči, zdrave in dobre, a občuvaj vam tudi vaše sta-riše. Bog z vami!                                          Janko Barle