Aleluja!
Devetnajstimi! Malitravnu 1848.
arodi v grobu so ležali,                           Velika noč, čas ti vstajenja! —                    InFerdinandz narodi vjeti
Tamota jih je pokrivala,                                  So vpili združeni narodi —                             Se kot svobode zvezda mila
Verig se mertvi niso bali,                                Cas upanja in hrepenjenja,                              Na nebu Avstrije posveti,
Sej sužnost le jih je vezala,                           Izpolnjen kmalo , kmalo bodi}                         Ki v ječi solze je točila,
In kaj če mertvim ta storiti,                           Zatri jih rabeljne rogate,                                In Aleluja, Aleluja —
Ker smert ne da jim nič čutiti?                      Zatri jih, ki več niso za-te!                           Skropljena je vsa truma ptuja!
Opredeni ko od pajka muhe                             In kot trobenta zabučeča,                                Svobode duh — varh čiste sreče —
V omrežji strupa so viseli,                             Ki mertve iz černih grobov kliče,                  Pihlja zdaj blagor med narode.
Do konca so v možgane suhe,                        Telebi z vpitjem mila sreča                             Prižgane so umnosti sveče,
Nezmožni grizli se in veli —                          Med gluhe rodov zdaj beriče 5                          In spravljena je serd osodej
Oh, strašno tako je živeti,                              In od naroda do naroda,                                  In Aleluja iz serca poje,
Ne umreti — in življenje kleti!                      Zanese ojstri glas osoda!                                Kar čuti v persih serce /svoje!
Malavašič.