GRAFIČNA KRONIKA 6 GRAFIČAR 1987­2007 Morda težko verjamete, vendar prva, vzorčna številka, takrat smo ji rekli vzorčni snopič, je iz- šla natanko pred dvajsetimi leti, decembra 1987. Dobrih trinajst let potem, ko je izdihnil Tisk in papir; izdajal ga je Šolski center tiska in papirja, danes Srednja medijska in grafična šola v Lju- bljani. V uredniškem odboru pri Splošnem združenju grafične in- dustrije, ki je začelo izdajati in je še vedno soizdajatelj Grafičarja, so bili Milan Deisinger, Peter Kobal, Marko Kumar in Pavel Skalar, oblikovalec in tehnični urednik Ivo Sekne, lektor Albin Učakar, glavni in odgovorni ure- dnik Marjan Moškon pa je v uvodniku z naslovom Med ljudi zapisal: »Grafičarji smo nekako ob ves nekdanji sloves. Kje sočasi, ko je bil to najbolj spoštovan rokodel- ski poklic? Ko so stavci v belih rokavicah posedali z najugle- dnejšimi pisatelji in kritiki v uni- onski kleti in se pogovarjali kot enak z enakim­ tudi o plačah. Dober stavec, klišar, tiskar je bil mojster črne umetnosti. Črne umetnosti danes skorajda ni več. Še kakšne druge tudi ne dosti. Merila okusa, lepih razmerij in barvnega skladja so vsaj malome- Marjan Moškon iz Dolenjskega informa- tivnega centra Novo mesto je bil naš pr- vi glavni in odgovorni urednik. STROKOVNO ZALOŽNIŠTVO 7 ščanska,če neže kar srednjeveška navlaka. Nekakšna računalniška skrpucala z neberljivimi znaki z matričnih pisalnikov so odžrla kruh že marsikateremu grafičar- ju. Potem paše skenerji, prelomi na zaslonu, hitri in dobri laserski tiskalniki. Grafični poklici neusmiljeno izumirajo. Morda smo svoji stroki sami naredili najbolj kosmato med- vedjo uslugo, ko smo do včeraj vztrajali ob svinčenih regalih mojstra Gutenberga. Nismo se vdajali mikavnim izzivom so- dobnih izdajateljskih potreb, ni- smo se organizirali, še tistih ne- kaj dragocenih izkušenj smo lju- bosumno držali vsak zase. Saj niti ne vemo, koliko nas je na Kranj- skem. Morda pa slika o našičrni ume- tnosti le ni tako črna kot se zdi. Morda še lahko kaj storimo, in prvo kar je, da se trezno pogleda- mo v ogledalo, da si obrijemo brade, da se preštejemo in izme- rimo, kje nam je prostor pod soncem. Nihče si ne domišlja, da to lahko naredimo samo s skro- mnim glasilom na nekaj straneh malega formata. Čas pa je, da se postavimo na trdna tla. Samo ka- kšnih sedem tisoč nas je v družini med Kolpo in Karavankami, pa skoraj ne vemo drug za drugega. Smo si kaj pisali, smo se kaj do- stikrat našli na teh milijon ali dva časopisnih straneh, ki smo jih postavili, preslikali in potiskali, smo se videli na televiziji? Kova- čeva kobila je najbolj bosa, razen grafiške, ki ješe bolj! Zatože dlje pogrevamo misel o svojem glasilu, ki bi nas obvešča- lo, spodbujalo, izobraževalo, po- vezovalo s svetom in kar je najva- žnejše: da bi nas združevalo. Vr- nilo bi nam tudi vsaj kanec ugle- da in samozavesti. Toda, tudi če se vsi naročimo na tako glasilo, nas je samo se- dem tisoč. Lahko bi najbrž dva- krat ali trikrat na leto izdali »re- prezentativno« revijo; vso v pisa- nih barvah in na najbolj pokro- manem izdelku naših uglednih papirničarjev. Po receptu za za- nesljiv propad. Steže slišali za ka- kšno tako malonakladno-veliko- formatno revijo na Slovenskem, ki biživela brez izdatne družbene podpore dlje kot eno leto? In ko- mu aličemu naj bi bila sploh na- menjena? Da bi jo delili kot kiča- ste prospekte izgubljenega poko- lenja po sejmarskih stojnicah! Slovenski grafičarji prav gotovo ne bi imeli haska od nje. Zato je osnovna zamisel našega cehovskega lističa črno-bela. Iz vzorčnega snopiča Grafičarja. Ilirskobistriška Grafika pred dvajsetimi leti. Nobe- nega računalnika, zato pa veliko delovnih mest. V stečaj je šla leta 1995. Majhna in skromna kot se kraju in času spodobi. Na izdatne družbene podpore ni računati, saj jih družba bolj potrebuje kot mi. Edini luksus naj bi bilo re- dno mesečno izhajanje, vsaj de- set snopičev na leto. Gre bolj za vsebino kot za obliko: ne torej za strokovno nečimrnost, ampak za perečo potrebo sedmih tisočev, pa čeprav nas je samo toliko. Za glasilce, ki bi ga vsak grafičar rad vzel v roke, našel v njem vsako- krat vsaj nekaj zanimivega, pouč- nega ali celo kaj takega, da bi ga čimprej spodbudilo k sodelova- nju, ne glede na raso, spol, vero- izpoved, izobrazbo ali plačo. Za- to je težko do pičice natanko vkalupiti njegovo vsebino. Taka naj bo, kot se kaže potreba, piše pa naj joživljenje. Dolžnost ure- dniškega odbora naj bo pred- vsem spraviti jo v razpoložljive strani! Recimo temu glasilu za začetek strokovni bilten s široko odprti- mi vrati za glasove bralcev. Priha- ja naj med ljudi, raste naj z ljud- mi, morda se bo kdajše razvilo v časopis! Sodobno in odmevno, vsak čas sposobno odgovoriti na vsak dvom in ujmo, ki nas pesti, vsakčas pripravljeno pohvaliti in predstaviti vse, kar nas veseli. S tem namenom je vredno za- četi. Koliko se bomo cilju pribli- žali, je odvisno od nas.Če ga ni- smo zmožni doseči, si bomo čez leto ali dve pač morali to pošteno priznati. Avstrijci ali Romuni ga za nas gotovo ne bodo vkup spra- vljali, to mi lahko verjamete. Si- cer pa je vrsta na vas, na nas vseh!« Tako Marjan Moškon pred dvajsetimi leti. Vzorčni in vsi na- slednji snopiči ­ ker Grafičar ni izšel julija in avgusta ter še kdaj vmes, jih je bilo do oktobra 1991 okoli 33 ­ so bili res skromni: štiribarvni ovitek in črno-bela notranjost na 24 straneh obreza- nega formata B5 (165 × 235 mm) s tremi stolpci. Temu pri- merna je bila velikost stavka: pi- sava times velikosti 5­6 tipograf- skih točk (½ cicera ali nonparej). V stolpcu gladkega stavka je bilo v 67 vrstah 2278 znakov. Članke za vzorčni snopič so na- pisali: Andrej Lesjak Kaj dela 6000 slovenskih grafičarjev GRAFIČNA INDUSTRIJA SLOVENIJE DANES Milan Deisinger Nekaj kritičnih misli o priho- dnosti v grafični dejavnosti ZNANJE ­ DOLGOROČ- NA NALOŽBA Marjan Pavčnik Smeri razvoja v grafični industriji GRAFIČARJI ALI ­ RAČU- NALNIČARJI Anton Fende Kakovost kot pojem usmerjen v spreminjanječloveških aktivnosti KAKO IZMERITI, KAJ JE DOBRO? Andrej Brodnik Na obisku v ilirskobistriški Grafiki GRAFIČARJEM ZAGOTA- VLJATA USPEH LE KAKO- VOST IN SPECIALIZACIJA Ilirskobistriške Grafike ni več, tudi tiskarne Ljudska pravica, ki je tiskala, ne. Vzorčnemu snopiču je bil pri- ložen tudi vprašalnik z naročilni- co. Uredniški odbor je zanimalo zlasti, koliko je potencialnih na- ročnikov, pa tudi kakšno ime re- vije bi si želeli. Z Grafičarjem ni STROKOVNA PERIODIKA 8 bil najbolj zadovoljen: ime se je zdelo preveč oguljeno, četudi marsikaj pove. Želel je kaj bolj izvirnega, kratkega in prikupne- ga, zlasti pa slovensko besedo, ki bi nekaj pomenila vsem delav- cem v grafični dejavnosti. Oblju- bil je, da bo med prispelimi od- govori izžrebal 30 tistih, ki bodo glasilo eno leto prejemali brez- plačno. V prvi redni številki, ki je nato izšla šele aprila 1988, urednik med drugim piše: »Vsak začetek je težak ­ naš tudi. Tri mesece smo se šli slepe miši o tem, kako bomo plačali grafičarje, ustvar- jalce in raznašalce našega Grafi- čarja. S podpisanimi naročilnica- mi pokrivamo naklado 189 (sto- devetinosemdeset) izvodov! Naj nas božešest ali magari sedem ti- soč v najbolj (?) kulturni in naj- bolj grafično razviti republiki, posebno ponosni pa na toštevilo (2,7 odstotka) zavednih grafičar- jev ne smemo biti.« In v nadaljevanju: »Na vprašal- nik v decembrskem vzorčnem snopiču smo dobili 71 izpolnje- nih lističev z odgovori ... Vseh 71 udeležencev enoglasno trdi, da nam je tako glasilo potrebno, štirje pa še, da je preskromno ... Dvajset jih je napisalo, da so z imenom Grafičar kar zadovoljni, štirje predlagajo ime Grafik, po dva Sodobni grafičar in Tisk in papir oziroma TIP. Posamezni predlogi so še: Grafični delavec, Grafičar-sporočevalec, Naš in- formator, Tisk 2000, Veseli gra- fik, Multigraph, Graph, Grap- hic, Slograf, Črno na belem in Črna magija (Black Magic!). Vsaj zadnji bi nas lahko spravil na zeleno vejo (green branch)?« Tako je naslednjih dvajset let ostalo pri Grafičarju. Januarja 1989 je zamenjal grafično podo- bo ovitka in potem kot glasilo iz- hajal do septembra leta 1991; z učinkovitim financiranjem (na- ročnino so poravnale tiskarne) je bil tedaj, verjeli ali ne, prvi slo- venski brezplačnik z naklado okoli 3000 izvodov! Med osamosvajanjem Slovenije so postale gospodarske razmere prezapletene, tako da se je Grafi- čar pogreznil v »kulturni molk«. V prenovljeni podobi, ne več kot glasilo, marveč revija slovenskih grafičarjev, je spet izšel leta 1994. Uvodničar Peter Kobal je ta- krat zapisal: »Trajna želja in po- treba po glasilu stroke nas spre- mlja kakor senca, ki se prikaže ob prehodu iz teme v svetlobo. V preteklosti smo imeli grafičarjiže lepo zbirko glasil, od bogate Gra- fične revije iz obdobja med obe- ma vojnama do malega Grafičar- ja, ki je po nekaj letih rednega iz- hajanja »odcvetel« zaradi neza- dostnega »zalivanja« med sloven- sko pomladjo. Od tedaj do danes ­ pa nič. Ali pač ... V rokah ima- te novi Grafičar, Revijo sloven- skih grafičarjev 1/1994. Nekdo uresničuje želje in hotenja in na- daljuje tradicijo v stroki. Tudi ta- ki smo med nami. Želimo ohra- niti vezi med grafičarji Slovenije, odpreti prostor za tiskano sliko in besedo o vsem, kar nas pesti, vzpodbuja, spremlja in usmerja k uresničevanju ciljev, ki si jih po- stavljamo. Namenjamo jo nam vsem, ki nam je grafika delovno in življenjsko okolje. Sprejmite revijo za svojo, berite jo in izrazi- te se v njej.« Pa je bilo bolj malo takih, ki so jo sprejeli. Odgovorni urednik Leopold Scheicher z uredniškim odborom (Peter Kobal, Marko Kumar, Gorazd Golob, Anton Fende, Pavel Skalar) je tistega le- ta mukoma spravil pod streho še drugo številko (2/1994), nasle- dnje leto pa tretjo (3/1995). V njenem uvodu z naslovom Da papirju ne bi šlo na jok Ed- vard Jurjevec piše: »Če bi mogel, bi papir marsikdaj zajokal. Zara- di vsebine, pa tudi zaradi oblike, ki jo mora nositi. Morda pa ima- mo le srečo, da ga ne slišimo? To velja tudi za Grafičarja!« In kon- ča: »Upam, da sem vas vsaj malo razbudil ...« Mislim, da mu je uspelo. Jeseni istega leta sta izšli številki štiri in pet, 6/1995 pa januarja nasle- dnjega. Od tedaj vsako leto izide šest 36-stranskih številk revije v barvah in s plastificiranim ovit- kom. Tistih, ki jo imajo za svojo in jo berejo, je okoli 700, spletno stran www.delo.si/graficar je v dobrih dveh letih obiskalo 23.400 uporabnikov, na žalost pa so še vedno maloštevilni tisti, ki se v njej tudi izražajo. Ne le da Grafičarže dvanajst let redno izhaja, tudi posluje pozi- tivno. Zasluga gre predvsem stal- nim oglaševalcem in Delu tiskar- ni, d. d., ki ga vselej natisne po izjemno ugodni ceni. Vsem naj se v svojem imenu, v imenu ure- dniškega odbora in v imenu bral- cev iskreno zahvalim. Marko KUMAR Glavni in odgovorni urednik Osamosvojitveni snopič Grafičarja. Lipa zelenela je, naše glasilo pa ne. Zadnjašte- vilka je izšla septembra, potem prva v obliki revije šele po dobrih dveh letih. SREČNO SREČNO 2008