mmanuelKant KRITIKA ČISTEGA UMA 7 sigmundfreud NHIBICIJA, SIMPTOM IN TESNOBA 1 94245 Immanuel Kant KRITIKA ČISTEGA UMA PROBLEMI 1-2/2001, letnik XXXVIV Uredništvo: Miran Božovič, Mladen Dolar, Tomaž Erzar, Zoran Kanduč, Peter Klepec, Zdravko Kohe. Gorazd Korošec, Jane/. Krek. Dragana Kršić, Stojan Pclko, Renata Salecl, Marjan Šimenc, Darja Zaviršek, Alenka Zupančič, Slavoj Žižek. Vlogo Sveta revije opravlja Izvršni odbor izdajatelja. Glavna in odgovorna urednica revije Problemi: Alenka Zupančič Tajnik uredništva: Uroš Grilc Naslov uredništva: Komenskega 11, Ljubljana (s pripi.som »za Probleme«), telefon: 041 755-050 Žiro račun: 50104-678-83669, z oznako: »za Probleme« Davčna .številka: 26158353 Izdajatelj: Društvo za teoretsko psihoanalizo, Komenskega 11, Ljubljana Oblikovanje: AQUA Stavek: Klemen Ulčakar Tisk: Cicero Naklada: 700 izvodov Naročnina za leto 2001: 5400 SIT Cena te številke: 2700 SIT. V ceno je vračunan DDV. Revijo finančno podpira Ministrstvo za kulturo. Immanuel Kant KRITIKA ČISTEGA UMA Ljubljana 2001 Opomba prevajalca Pričujoči prevod nekako prve četrtine Kritike čistega тиаје narejen po izdaji, ki jo je leta 1956 uredil Wilhelm Weischedel pri založbi Insel inje uporabljena tudi za Theorie-Werkausgabe pri Suhrkampu. Označena so pomembnejša odstopanja med prvo izdajo iz 1781 (A) in drugo izdajo iz 1787 (B), nekaj popravkov je povzetih tudi po tkim. Akademieausgabe Kantovih del. Zaradi posebne narave Kantovega jezika in argumentacije je prevod poskušal ohraniti strukturo njegovih stavkov. Tudi posegi v interpunkcijo so majhni, razen pri vejicah, ki so bile večkrat izpuščene. V zvezi s terminologijo velja najprej opozoriti, da so bili zaradi poskusa uskladitve z že obstoječimi prevodi Kantovih del nekateri tu utečeni izrazi spremenjeni, med njimi zlasti trije: das Mannigfaltige - raznoterje oz. raznotero (prej raznoličje); die Einbildungskraft - upodobitvena moč (prej umišljanje); die Urteilskraft - razsodna moč (prej presodnost). Prav tako bi opozorili na nekatere druge izraze, ki bi utegnili biti problematični: vollständig, dovršen, bi lahko prevajali tudi kot kompleten; die Einheit, enotnost, pomeni tudi enost (in enota); der Grundsatz, načelo, je v resnici temeljni stavek ali temeljno načelo; das Beispiel, primer (praviloma), je skoraj vedno lahko tudi zgled; gleichartig in ungleichartig, homogen in heterogen, dobesedno pomenita enakovrsten in neenako- vrsten; der Inbegriff, skupek, bi bilo morda bolje podati kot celokupnost ali zbir; die Verbindung in die Vekniipfung sta obakrat prevedana kot povezava; Begriff a priori, apriorni pojem, bi bilo morda točneje prevajati kot pojem a priori. Etc. Deli tega prevoda so bili v nekoliko drugačni obliki že objavljeni v Problemih letnik 1993 in v Filozofiji na maturi letnik 1999. VSEBINA Predgovor k prvi izdaji.........................................................................9 Predgovor k drugi izdaji.....................................................................17 Uvod...................................................................................................37 I. O razliki med čistim in empiričnim spoznanjem....................37 II. V posesti imamo neka apriorna spoznanja, in celo navadni razum ni nikoli brez takšnih spoznanj ......................38 III. Filozofija potrebuje neko znanost, ki bi določila možnost, principe in obseg vseh apriornih spoznanj................40 IV. O razliki med analitičnimi in sintetičnimi sodbami...............43 V. V vseh teoretičnih znanostih uma so kot principi vsebovane apriorne sintetične sodbe......................................46 VI. Obča naloga čistega uma........................................................48 VII. Ideja in razdelitev posebne znanosti z imenom kritika čistega uma..................................................................52 I. Transcendentalni nauk o elementih Prvi del. Transcendentalna estetika....................................................59 §1.............................................................................................59 Prvi odsek. O prostoru..................................................................61 § 2. Metafizična ekspozicija tega pojma.................................61 § 3. Transcendentalna ekspozicija pojma prostora..................63 Sklepi iz gornjih pojmov....................................................64 Drugi odsek. O času......................................................................67 § 4. Metafizična ekspozicija pojma časa.................................67 § 5. Transcendentalna ekspozicija pojma časa........................68 § 6. Sklepi iz teh pojmov.........................................................69 § 7. Pojasnilo............................................................................71 § 8. Obče opombe k transcendentalni estetiki.........................74 Zaključek transcendentalne estetike...................................83 Drugi del. Transcendentalna logika....................................................84 Uvod. Ideja transcendentalne logike..................................................84 I. O logiki nasploh......................................................................84 II. O transcendentalni logiki........................................................87 III. O razdelitvi obče logike na analitiko in dialektiko.................88 IV. O razdelitvi transcendentalne logike na transcendentalno analitiko in dialektiko.............................................................91 Prvi razdelek. Transcendentalna analitika..........................................92 Prva knjiga. Analitika pojmov...........................................................93 Prvo poglavje. O vodilu za odkrtije vseh čistih razumskih pojmov....................................................................93 Prvi odsek. O logični rabi razuma nasploh..............................94 Drugi odsek..............................................................................95 § 9. O logični funkciji razuma v sodbah.............................95 Tretji odsek.............................................................................100 § 10. O čistih razumskih pojmih ali kategorijah................100 § 11....................................................................................104 § 12....................................................................................107 Drugo poglavje. O dedukciji čistih razumskih pojmov..............109 Prvi odsek...............................................................................109 § 13. O principih transcendentalne dedukcije nasploh.....109 [§ 14.] Prehod k transcendentalni dedukciji kategorij......113 Drugi odsek. Transcendentalna dedukcija čistih razumskih pojmov [B] ............................................116 §15.0 možnosti povezave nasploh.................................116 § 16. O izvorni sintetični enotnosti apercepcije.................118 § 17. Načelo sintetične enotnosti apercepcije je najvišji princip vse rabe razuma...............................................120 § 18. Kaj je objektivna enotnost samozavedanja...............122 § 19. Logična forma vseh sodb je v objektivni enotnosti apercepcije v njih vsebovanih pojmov........123 § 20. Vsi čutni zori so podvrženi kategorijam kot pogojem, pod katerimi se njihovo raznoterje edino lahko združi v eno zavest..................................124 § 21. Opomba....................................................................124 § 22. Kategorija nima nobene druge rabe za spoznanje reči, kot je njena aplikacija na predmete izkustva.......126 §23....................................................................................126 § 24. O aplikaciji kategorij na predmete čutov nasploh... 128 § 25....................................................................................132 § 26. Transcendentalna dedukcija obče možne izkustvene rabe čistih razumskih pojmov...................133 § 27. Rezultat te dedukcije razumskih pojmov................137 Drugi odsek. O apriornih temeljih za možnost izkustva [A].... 140 Vnaprejšnje opozorilo..................................................142 1. O sintezi aprehenzije v zoru....................................142 2. O sintezi reprodukcije v upodobitvi........................143 3. O sintezi rekognicije v pojmu .................................145 4. Preliminarna razlaga možnosti kategorij kot apriornih spoznanj............................................149 Tretji odsek. O razmerju razuma do predmetov nasploh in možnosti, da jih spoznamo a priori [A]........................152 Sumarična predstavitev pravilnosti in edine možnosti te dedukcije čistih razumskih pojinov [A] ..................159 Druga knjiga. Analitika načel..........................................................161 Uvod. O transcendentalni razsodni moči nasploh ...........................162 Prvo poglavje. O shematizmu čistih razumskih pojmov............164 PREDGOVOR K PRVI IZDAJI' A VII A VIII A IX Človeški um ima posebno usodo v eni zvrsti svojih spoznanj: da je obremenjen z vprašanji, ki jih ne more zavrniti, saj so mu zadana s samo naravo uma, na katera pa tudi ne more odgovoriti, saj presegajo vso zmožnost človeškega uma. V to zagato zaide brez svoje krivde. Um začne z načeli, katerih raba je v teku izkustva neizogibna in je hkrati zadosti potrjena z njim. S temi načeli se (takšna je pač njegova narava) vzpenja vedno višje, do bolj oddaljenih pogojev. Ko pa opazi, da mora njegov posel na ta način vselej ostati nedokončan, ker se vprašanja nikoli ne nehajo, se čuti prisiljenega zateči se k načelom, ki prekoračujejo vso možno izkustveno rabo in se vendar zdijo tako nesumljiva, da se z njimi strinja tudi navadni človeški um. Na ta način pa se pogrezne v nejasnosti in protislovja, iz katerih sicer lahko razbere, da se nekje v osnovi morajo skrivati zmote, ki pa jih ne more odkriti, ker načela, ki jih uporablja, ne priznavajo več preizkusnega kamna v izkustvu, saj segajo preko meje vsega izkustva. Bojišče teh brezkrajnih sporov se imenuje metafizika. Bilje čas, ko sojo imenovali Ä;ra//'/ca vseh znanosti, in če namero vzamemo za dejanje, si je zaradi izjemne pomembnosti svojega predmeta vsekakor zaslužila to častno ime. Danes pa seji v skladu z modnim tonom dobe izkazuje ves prezir, in matrona toži, izgnana in zapuščena, kakor Hekuba: modo maxima rerum, tot generis natisque potens - nunc trahor exul, inops - Ovid. Metam. Sprva je bila njena vladavina, pod upravo dogmatikov, despot- ska. Toda ker je zakonodaja še nosila sled starega barbarstva, seje skozi notranje vojne postopoma izrodila v popolno anarhijo, in I. Ta predgovor ni bil vlt'oír (skozi indukcijo), tako da bi se pravzaprav moralo glasiti: Kolikor smo opazili doslej, ni nobene izjeme od tega ali onega pravila. Če je torej kaka sodba mišljena v strogi občosti, tj. tako, da ni dopuščena prav nobena možna izjema, potem ni izpeljana iz izkustva, temveč je veljavna a priori sploh. Empirična občost je tako le samovoljno 38 В5 Stopnjevanje veljavnosti od tiste, ki velja v večini primerov, do tiste, ki velja v vseh, kakor npr. v stavku: Vsa telesa so težka; kjer pa k sodbi bistveno spada stroga občost, tam kaže na neki posebni spoznavni vir sodbe, namreč na zmožnost apriornega spoznanja. Nujnost in stroga občost sta torej zanesljiva znaka apriornega spoznanja in tudi neločljivo sodita druga k drugi. Ker paje v rabi spoznanja včasih laže pokazati njegovo empirično omejenost kot naključnost v sodbah oziroma tudi ker je večkrat očitnejša neomejena občost, ki jo pripisujemo kaki sodbi, kot njena nujnost, je priporočljivo, da ločeno uporabljamo oba omenjena kriterija, čeprav je že vsak posebej nezgrešljiv. Da pa v človeškem spoznanju dejansko so takšne nujne in v najstrožjem smislu obče, s tem pa čiste apriorne sodbe, to se da zlahka pokazati. Če hočete primer iz znanosti, sije dovolj ogledati vse stavke matematike; če hočete primer iz najnavadnejše rabe razuma, lahko za to služi stavek, da mora imeti vsaka sprememba neki vzrok; res, v slednjem primeru že sam pojem vzroka tako očitno vsebuje pojem nujnosti povezave z učinkom in stroge občosti pravila, da bi bil povsem izgubljen, če bi ga, kakor je storil Hume, hoteli izpeljati iz pogoste pridružitve tega, kar se zgodi, tistemu, kar predhaja, in iz tako nastale navade (torej zgolj subjektivne nuj- nosti), da povezujemo predstave. Ne da bi za dokaz dejanskosti čistih apriornih načel v našem spoznanju uporabljali takšne primere, bi lahko tudi pokazali, da so neizogibna za samo možnost izkustva, torej a priori. Kajti od kod naj bi samo izkustvo jemalo svojo goto- vost, če bi bila vsa pravila, po katerih napreduje, vedno znova empi- rična in s tem naključna; zato bi taka pravila težko imeli za prva načela. Toda tu se lahko zadovoljimo s tem, da smo čisto rabo naše spoznavne zmožnosti skupaj z njeno opredelitvijo prikazali kot dej- stvo. A ne zgolj med sodbami, temveč celo med pojmi se pri neka- terih od njih kaže apriorni izvor. Odstranite od svojega izkustvenega pojma telesa zaporedoma vse, kar je v njem empiričnega izvora: barvo, trdoto ali mehkost, težo, celo nepredimost, pa vam še vedno 39 В6 ostane/7ТОЛ70/-, ki gaje telo (kije sedaj v celoti izginilo) zavzemalo, in tega ne morete odstraniti. Ravno tako. če od svojega pojma poljub- nega objekta, telesnega ali netelesnega, odstranite vse lastnosti, o katerih vas uči izkustvo, mu vendarle ne morete vzeti tiste, s katero ga mislite kot substanco ali pripadajočo kaki substanci (čeprav ta pojem vsebuje več določil, kot pojem objekta nasploh). Tako morate pod pritiskom nujnosti, s katero se vam vsiljuje ta pojem, priznati, da ima svoj sedež v vaši apriorni spoznavni zmožnosti.' A i III. Filozofija potrebuje neko znanost, ki bi določila možnost, principe in obseg vseh apriornih spoznanj Še več kot vse doslej pa nam pove to, da neka spoznanja celo zapustijo polje vseh možnih izkustev in s pojmi, ki jim v izkustvu A 1 A 2 1. Namesto prvih dveh točk v A stoji: »I. Ideja transcendentalne filozofije Izkustvo jc brez dvoma prvi produkt, ki ga proizvede naš razum, ko predeluje surovo snov čutnih občutkov. Ravno zato je izkustvo prvi nauk inje v nadaljevanju tako neizčrpno z novim poukom, da skupaj spetemu življenju vseh prihodnjih rodov nikoli ne bo manjkalo novih znanj, ki jih je mogoče nabrati na teh tleh. Vseeno pa se našega razuma še zdaleč ne da omejiti edmo na to polje. Izkustvo nam sicer pove, kaj obstaja, vendar ne. da mora biti nujno tako in ne drugače. Ravno zato nam tudi ne daje resnične občosti, in um. kije tako željan spoznanj te vrste, je z njimi bolj vzdražen kot zadovoljen. Takšna obča spoznanja, ki imajo hkrati karakter notranje nujnosti, pa morajo, kot neodivsna od izkustva, biti jasna in gotova sama zase; zato jih imenujemo apriorna spoznanja. Nasprotno paje ti.sto, kar je, kakor pravimo, vzeto zgolj iz izkustva, spoznano le a posteriori ali empirično. Izkaže pa se, in to si zasluži vso našo pozornost, da so celo med naša izkustva pomešana spoznanja, ki morajo iirieti svoj izvor a priori in ki morda služijo le temu, da našim predstavam čutov priskrbijo povezanost. Kajti tudi če iz izkustev odstranimo vse, kar pripada čutom, še vedno ostanejo neki izvorni pojmi in iz njih narejene sodbe, ki so morali nastati povsem a apriori, neodvisno od izkustva, saj naredijo, da lahko o predmetih, ki se pojavljajo čutom, povemo več ali vsaj verjamemo, da lahko povemo več, kot bi nas učilo golo izkustvo, in da trditve vsebujejo resnično občost in strogo nujnost, tega pa golo empirično spoznanje ne more nikoli podati.« 40 В7 A4 B 8 sploh ni mogoče dati ustreznega predmeta, na videz razširjajo obseg naših sodb preko vseh meja izkustva. In ravno v teh zadnjih spoznanjih, ki segajo preko čutnega sveta, kjer izkustvo ne more ponuditi niti vodila niti popravka, ležijo razi- skave našega uma, kijih imamo po pomembnosti za mnogo odlič- nejše in katerih končni namen imamo za mnogo bolj vzvišen od vsega, kar se razum lahko nauči v polju pojavov, tako da ne glede na vso nevarnost zmote raje tvegamo vse, kot da bi zaradi kakršnega koli pomisleka ali iz podcenjevanja in ravnodušnosti opustili to- vrstne preiskave. Te neizogibne naloge čistega uma samega so Bog, svoboda in nesmrtnost. Znanost, katere končni namen je skupaj z vsemi njenimi pripravami usmerjen le na rešitev teh nalog, pa se imenuje metafizika, in njeno postopanje je sprva dogmatično, tj. takšno, da se brez predhodnega preizkusa zmožnosti ali nezmož- nosti uma za tako veliko podjetje samozavestno loti izpeljave.' Ko enkrat zapustimo tla izkustva, se sicer zdi naravno, da s spoznanji, kijih posedujemo, ne da bi vedeli, od kod, in z zanaša- njem na načela, katerih izvor nam ni znan. pač ne bomo takoj posta- vili zgradbe, ne da bi poprej s skrbnimi preiskavami preverili njenih temeljev; naravno se torej zdi, da bomo vse prej najprej zastavili vprašanje, kako neki lahko razum pride do vseh teh apriornih spo- znanj tn kakšen obseg, veljavnost in vrednost utegnejo imeti. In zares ni nič bolj naravno, če z besedo naravno razumemo to, kar naj bi se zgodilo na sprejemljiv in umen način; če pa s tem razu- memo to, kar se običajno dogaja, potem ni obratno nič bolj naravno in razumljivo, kot da je morala ta preiskava dolgo časa izostati. Kajti en del teh spoznanj, npr. matematična, že dolgo poseduje zanesljivost in tako vzbuja ugodno pričakovanje tudi za druga spoznanja, pa čeprav so ta morda povsem različne narave. Ko smo enkrat preko kroga izkustva, smo poleg tega gotovi, da nas izkustvo 1. Zadnja dva stavka sta dodana v B. 41 A 5 B 9 A 6 B IO ne bo ovrglo. Mamljivost razširitve naših spoznanj je tolikšna, da nas lahko v napredovanju zaustavi le to. da naletimo na jasno proti- slovje. Temu pa se je mogoče izogniti, če si svoje izmisleke le ustvarjamo previdno, ne da bi bili zato kaj manj izmisleki. Mate- matika nam daje bleščeč zgled, kako daleč se lahko povzpnemo v apriornem spoznanju, neodvisno od izku.stva. Res je sicer, da se mateinatika ukvarja s predmeti in spoznanji le toliko, kolikor jih je mogoče prikazati v zoru. Vendar to okoliščino zlahka spregle- damo, ker je omenjeni zor tudi sam lahko dan a priori in gaje tako komaj mogoče razlikovati od golega čistega pojma. Pod vtisom takšnega dokaza o moči uma gon po razširitvi ne vidi več nobenih meja. Urni golob, ki v prostem letu reže zrak in čuti njegov upor, bi lahko pomislil, da bi še veliko bolje letal v brezračnem prostoru. Prav tako je Platon zapustil čutni svet, ki postavlja razumu tako ozke omejitve, in se na krilih idej podal onstran njega, v prazni prostor čistega razuma. Ni opazil, da s svojimi prizadevanji ni prišel nikamor, saj ni imel nobenega upora, nobene podlage, na katero bi se oprl in bi ob njej napel svoje moči, da bi razum premaknil z mesta. A v spekulaciji je običajna usoda človeškega uma ta, da dokonča svojo zgradbo, brž ko je mogoče, in da šele pozneje pre- veri, ali je tudi temelj dobro položen. Nato pa posežemo po vsako- vrstnih olepšavah, da bi se potolažili glede njegove čvrstosti ali da bi takšen pozni in nevarni preizkus preprosto zavrnili. Kar pa nam med samo gradnjo odvrača vse skrbi in sume in nam laska z navi- dezno temeljitostjo, je tole. Velik in morda največji del opravil našega uma je v razčlenjevanju pojmov, kijih že imamo o pred- metih. Tako dobimo množico spoznanj, ki sicer niso nič drugega kot pojasnitve in razlage tistega, kar je že bilo mišljeno v našihpojmih (čeprav še na zmeden način), vendar jih vsaj po formi obravnavamo kakor nove uvide, čeprav po materiji ali vsebini ne razširjajo pojmov, kijih imatno, temveč jih le razstavijo. Ker nam ta postopek priskrbi dejansko apriorno spoznanje, ki ima zanesljive in koristne nasledke, si um, ne da bi to sam opazil, na podlagi tega zgleda priumi 42 trditve povsem druge vrste, kjer danim pojmom doda povsem tuje, in sicer a priori, ne da bi vedeli, kako pride do njih. in ne da bi mu takšno vprašanje sploh prišlo na misel. Zato bom takoj na začetku obravnaval razliko med tema dvema vrstama spoznanja. A 7 B i 1 IV. O razliki med analitičnimi in sintetičnimi sodbami V vseh sodbah, v katerih je mišljeno razmerje subjekta do predi- kata (če upoštevam le trdilne sodbe, kajti to se da nato zlahko apli- cirati na nikalne), je to razmerje možno na dva načina. Ali predikat B sodi k subjektu A kot nekaj, kar je (na prikrit način) vsebovano v tem pojmu; ali B leži povsem zunaj pojma A, čeprav je sicer v povezavi z njim. V prvem primeru imenujem sodbo analitična, v dmgemsiiitetičiia. Analitične sodbe (trdilne) so torej tiste, v katerih je povezava predikata s subjektom mišljena skozi identiteto, sodbe, v katerih je ta povezava mišljena brez identitete, pa naj se imenujejo sintetične sodbe. Prve bi lahko imenovali tudi razlagalne, druge ruzSirjevulne sudbe, ker prve s predikatom ničesar ne dodajo pojmu subjekta, temveč ga z razčlenitvijo le razbijejo v njegove delne pojme, ki so bili že mišljeni v njem (čeprav zmedeno); nasprotno pa drage sodbe pojmu subjekta dodajo neki predikat, ki sploh ni bil mišljen v njem in ga z nobeno razčlenitvijo ne bi mogli potegniti iz njega. Npr. če rečem: Vsa telesa so razsežna, je to analitična sodba. Kajti da bi ugotovil, da je razsežnost povezana z mojim pojmom telesa, ni mi treba iti preko tega pojma, temveč ga moram le razčleniti, tj. se ovesti raznoterja, ki ga vselej mislim v njem, pa bom v njem našel ta predikat; torej je to analitična sodba. Če pa nasprotno rečem: Vsa telesa so težka, potem je predikat nekaj povsem drugega kot tisto, kar si mislim v golem pojmu telesa nasploh. S pristavkom takšnega predikata torej dobim sintetično sodbo. Izkustvene sodbe kot take so v celoti sintetične. Kajti bilo bi nesmiselno, če bi analitično sodbo utemeljevali z izkustvom, saj 43 B 12 mi sploh ni treba iti iz mojega pojma, da bi podal to sodbo, in za to torej ne potrebujem nobenega pričevanja izkustva. Daje telo raz- sežno, je stavek, ki velja a priori, in ne izkustvena sodba. Še preden se obrnem k izkustvu, imam namreč vse pogoje za svojo sodbo že v pojmu, iz katerega moram po načelu protislovja le potegniti predikat, s tem pa se hkrati lahko ovem nujnosti sodbe, česar me izkustvo ne bi nikoli učilo. Toda čeprav pojem telesa nasploh ne vključuje predikata teže, pa skozi en del izkustva vendarle označuje predmet izkustva, zato lahko temu delu dodam še druge dele tega istega izkustva, kot so sodili k njemu.' Pred tem lahko analitično spoznam pojem telesa skozi značilnosti razsežnosti, nepredirnosti, oblike etc., ki so mišljene v tem pojmu. Sedaj pa svoje spoznanje razširim, in ko se ozrem nazaj na izkustvo, iz katerega sem abstrahiral ta pojem telesa, ugotovim, daje z gornjimi značilnostmi vselej povezana tudi teža,- in jo torej kot predikat ^шгег/сио dodam tistemu pojmu. Možnost sinteze predikata teže s pojmom telesa torej temelji na izkustvu, ker ta dva pojma, čeprav eden ni vsebovan v drugem, kot dela neke celote, namreč izkustva, kije samo sinte- tična povezava zorov, vendarle, čeprav na naključen način, sodita drag k drugemu. A9 B 1.3 Pri apriornih sintetičnih sodbah pa ta pripomoček v celoti odpade. Če moram iti preko pojma A, da bi spoznal nekaj drugega A8 1. Začetek od.stavka se v A glasi: »Iz tega paje jasno; I ) da se z analitičnimi sodbami na.še spoznanje sploh ne razširi, temveč se z njimi razstavi in meni samemu razjasni pojem, ki ga že imam; 2) da moram pri sintetičnih sodbah poleg pojma subjekta imeti še nekaj drugega (X), na kar se opira razum, da bi neki predikat, ki ne leži v tistem pojmu, vendarle spoznal kot tak, ki sodi zraven. Pri empiričnih ali izkustvenih sodbah s tem ni nikakršnih težav. Kajti ta X je dovršeno izkustvo predmeta, ki ga misliiri s pojmom A, ki tvori le en del tega izkustva. Kajti čeprav pojein telesa nasploh ne vključuje predikata teže, pa skozi en del izkustva vendarle označuje dovršeno izkustvo, zato lahko temu delu dodam še druge dele tega istega izkustva, ki sodijo k njemu.« 2. Od tod naprej se ta odstavek v A glasi; »Kar leži zunaj pojma A in na čemer temelji možnost sinteze predikata teže B s pojmom A, je torej izkustvo tistega X.« 44 A 10 B 14 B kot povezanega z njim, na kaj se naj tedaj oprem za možnost sinteze, ko pa si tu ne morem pomagati s tem. da bi ga poiskal v polju izkustva? Vzemimo stavek: Vse, kar se zgodi, ima svoj vzrok. V pojmu nečesa, kar se zgodi, sicer mislim neki obstoj, pred katerim predhaja neki čas etc., in od tod je mogoče potegniti analitične stavke. Pojem vzroka pa leži povsem zunaj onega pojma in kaže na nekaj različnega od tega, kar se zgodi, in torej v tej zadnji predstavi sploh ni vsebovan. Kako lahko tedaj o tem, kar se nasploh zgodi, rečem nekaj povsem različnega in pojem vzroka, čeprav ni vsebovan v onem pojmu, vendarle spoznam kot pripadajoč mu, in sicer nujno. Kaj je tu tisto neznano = X, na kar se opira razum, ko zunaj pojma A najde temu pojmu tuji predikat B, ki ga vseeno obravnava kot povezanega z njim? To ne more biti izkustvo, saj je v navedenem načelu druga predstava dodana k prvi ne samo z večjo občostjo, temveč tudi z izrazom nujnosti, torej povsem a priori in iz golih pojmov. Celotni končni namen našega spekula- tivnega apriornega spoznanja sloni prav na takšnih sintetičnih, tj. razširjevalnih načelih; kajti analitična načela so sicer res skrajno pomembna in potrebna, vendar le, da bi se dokopali do tiste razločnosti pojmov, kije potrebna za zanesljivo in obsežno sintezo, kar tvori dejansko novo pridobitev.' I. Namesto točk V in VI v A tu sledi naslednji odstavek: »Tukaj torej tiči neka skrivnost,* in napredovanje v brezmejnem polju čistega razumskega spoznanja bo lahko varno in zanesljivo edino ob njenem razkritju. S potrebno občostjo je torej treba odkriti temelj možnosti apriornih sintetičnih .sodb, uvideti pogoje, ki omogočajo vsako vrsto teh sodb, in to celotno spoznanje (ki tvori svoj lastni rod) ne začrtati z bežnim orisom, temveč dovršeno in za vsako rabo zadostno določiti v sistem po njegovih izvornih virih, razdelkih, obsegu in mejah. Toliko vnaprej o svojskosti, kije značilna za sintetične sodbe. * Ko bi kakemu od Starih prišlo na misel, da bi to vprašanje vsaj zastavil, bi že samo to nudilo silovit odpor proti vsem sistemom čistega uma vse do naših časov in bi nam prihranilo toliko praznih poskusov, ki so .se jih lotili na slepo, ne da bi vedeli, za kaj pravzaprav gre.« ¡ 45 V. v vseh teoretičnih znanostih uma so kot principi vsebovane apriorne sintetične sodbe 1. Matematične sodbe so v celoti sintetične. Zdi se, da je ta stavek doslej ušel opazkam analitikom človeškega uma, še več, da je naravnost zoperstavljen vsem njihovim domnevam, čeprav je neovrgljivo gotov in v nasledkih zelo pomemben. Kajti ker so opa- zili, da vsi sklepi matematike potekajo po načelu protislovja (kakor zahteva narava vsake apodiktične gotovosti), so se pustili pregovo- riti, da so tudi njena načela spoznana iz načela protislovja; v tem pa so se motili; kajti sintetični stavek je vsekakor mogoče uvideti po načelu protislovja, vendar le, če za njegovo izpeljavo predpo- stavimo neki drugi sintetični stavek, nikoli pa samega po sebi. Najprej moram opozoriti, da so pravi matematični stavki vselej apirorne in ne empirične sodbe, ker nosijo s seboj nujnost, kije ni mogoče vzeti iz izkustva. Če pa tega niste pripravljeni dopustiti, prav, potem svoj stavek omejujem na čisto matematiko, katere pojem že sam po sebi implicira, da ne vsebuje empiričnega, temveč zgolj čisto apriorno spoznanje. Sprva bi si sicer mislili, daje stavek 5-1-7 = 12 zgolj analitičen stavek, ki po načelu protislovja izhaja iz pojma vsote sedem in pet. Toda, če si ga ogledemo podrobneje, ugotovimo, da pojem vsote 7 in 5 ne vsebuje ničesar drugega kot poenotitev obeh števil v eno samo, s tem pa nikakor še ni mišljeno, katero je to eno samo število, ki združuje obe. Pojem dvanajst nikakor ni mišljen že s tem, da si mislim zgolj tisto združitev sedem in pet, in naj še tako dolgo razčlenjujem svoj pojem takšne možne vsote, v njem vendar ne bom našel dvanajstice. Iti moramo preko tega pojma in si pomagati z zorom, ki ustreza enemu od obeh, denimo s svojimi petimi prsti ali (kakor Segner v svoji aritmetiki) s petimi pikami, in tako k pojmu sedmice postopoma dodati enote v zora dane petice. Najprej torej vzamem število 7, nato pa (tako da si za pojem 5 B l.i 46 B 16 pomagam s prsti svoje roke kot zorom) enote, ki sem jih prej vzel skupaj, da bi tvorile število 5. na tisti svoji podobi postopoma doda- jam k številu 7, in tako mi pred očmi nastane število 12. Da se mora 7 dodati k 5, sem sicer res mislil v pojmu vsote = 7-1-5, vendar ne, da je ta vsota enaka številu 12. Aritmetični stavek je torej vselej sintetičen; to opazimo še razločneje, če vzamemo nekoliko večje število, saj je tedaj jasno razvidno, da z golo razgradnjo svojih pojmov, naj jih še tako obračamo, brez pomoči zora nikoli ne bi mogli najti vsote. Prav tako ni analitično niti nobeno načelo čiste geometrije. Da je med dvema točkama najkrajša prema črta, je sintetičen stavek. Kajti moj pojem premega ne vsebuje ničesar o velikosti, temveč le neko kvaliteto. Pojem najkrajšega je torej v celoti dodan in ga nikakor ni mogoče potegniti iz pojma preme črte z razčlenitvijo. Tu si je torej treba pomagati z zorom, prek katerega je sinteza edino možna. B 17 Nekatera redka načela, ki jih predpostavljajo geometri, so sicer dejansko analitična in slonijo na načelu protislovja; vendar tedaj, tako kakor identitetni stavki, služijo le za uveriženje metode in ne kot principi, npr. a = a, celota je enaka sama sebi, ali (a -t- b) > a, tj. celota je večja kot njen del. In še celo ta načela, čeprav veljajo po golih pojmih, so v matetrtatiki dopuščena le zato, ker jih je mogoče ptikazati v zont. Običajno prepričanje, da predikat takšnih apodiktič- nih sodb leži že v našem pojmu in da je sodba torej analitična, je zgolj posledica dvoumnosti izraza. K danemu pojmu moramo namreč misliti zraven neki predikat in ta nujnost se drži že pojmov. Vendar vprašanje ni, kaj moramo misliti zraven k danemu pojmu, temveč kaj dejansko mislimo v njem, čeprav le temno, in tu se izkaže, da predikat nujno pripada tistemu pojmu, vendar ne kot že mišljen v pojmu, temveč prek nekega zora, ki se mora pridružiti pojmu. 2. Znanost narave (physica) vsebuje v sebi kot principe apriorne sintetične sodbe. Za primer bom navedel le par stavkov, npr. stavek. 47 B 18 da v vseh spremembah telesnega sveta ostane kvantiteta materije nespremenjana, ali. da morata biti v vsakem posredovanju gibanja učinek in protiučinek vselej enaka drug dragemu. Pri obeh je očitna ne samo nujnost in s tem njun apriorni izvor, temveč tudi to, da sta sintetična stavka. Kajti v pojmu materije si ne mislim vztrajnosti, temveč zgolj njeno pričujočnost v prostoru, ki ga izpolnjuje. Torej dejansko sežem preko pojma materije, da bi k njemu a priori mislil zraven nekaj, česar nisem mislil v njem. Stavek torej ni mišljen analitično, temveč sintetično, in vendar a priori, in enako v ostalih stavkih čistega dela znanosti narave. 3. V metafiziki (tudi če jo obravnavano kot znanost, ki doslej obstaja zgolj kot poskus, vendar je spričo narave človeškega uma nepogrešljiva) morajo biti vsebovana apriorna sintetična spozna- nja. Njej nikakor ne gre zgolj za razčlenjevanje in s tem za anali- tično pojasnitev pojmov, ki sijih a priori naredimo o rečeh, temveč hočemo svoje apriorno spoznanje razširiti, za to pa moramo uporab- ljati takšna načela, ki k danemu pojmu dodajo nekaj, kar v njem ni bilo vsebovano, in z apriornimi sintetični sodbami seči tako daleč, da nam niti samo izkustvo ne more slediti do tja, kot npr v stavku; Svet mora imeti neki prvi začetek, idr In tako metafizika vsaj po svojem smotru sestoji iz golih apriornih sintetičnih stavkov. B 19 VI. Obča naloga čistega uma Zelo veliko pridobimo že s tem, če lahko množico raziskav spravimo pod formulo ene same naloge. Z natančno določitvijo namreč ne samo olajšamo posel sami sebi, temveč z njo tudi vsakemu morebitnemu ocenjevalcu olajšamo sodbo, ali smo zadostili svoji nameri ali ne. Prava naloga čistega uma pa je vsebovana v vprašanju; Kako so možne apriorne sintetične sodbe? Daje metafizika doslej ostala v tako majavem stanju negotovosti in protislovij, je treba pripisati zgolj temu vzroku, da nam ta naloga 48 B20 in morda celo razlika med analitičnimi in sintetičnimi sodbami ni prišla na misel prej. Z rešitvijo te naloge oziroma z zadovoljivim dokazom, da dejansko sploh ni možnosti, ki jo hoče utemeljiti, pa metafizika stoji in pade. David Hume, ki se je med vsemi filozofi še najbolj približal tej nalogi, aje še zdaleč ni mislil dovolj določno in v njeni občosti, temveč se je zaustavil pri sintetičnem stavku povezave učinka in vzroka (principium causalitatis), je na podlagi tega trdil, da je takšen apriorni stavek povsem nemožen, in po njegovih sklepih bi se vse, kar imenujemo metafizika, nazadnje zvedlo na golo blodnjo namišljenega umskega uvida o tistem, kar je dejansko vzeto iz izkustva in je skozi navado pridobilo videz nujnosti; in nikoli ne bi pristal pri tej trditvi, ki uniči vso čisto filozofijo, ko bi imel pred očmi našo nalogo v njeni občosti, saj bi tedaj uvidel, da v skladu z njegovim argumentom ne bi mogla obsta- jati niti čista matematika, ker ta vsebuje neke apriorne sintetične stavke, tedaj pa bi ga njegov dobri razum gotovo obvaroval pred takšno trditvijo. B 21 V rešitvi gornje naloge je hkrati vsebovana tudi možnost čiste umske rabe za utemeljitev in izpeljavo vseh znanosti, ki vsebujejo apriorno teoretično spoznanje predmetov, tj. odgovor na vprašanji: Kako je možna čista matematika ? Kako je možna čista znanost narave? Ker ti znanosti dejansko obstajata, se glede njiju pač gotovo spodobi vprašati, kako sta možni; kajti da morata biti možni, je dokazano že z njuno dejanskostjo.' Kar zadeva metafiziko, pa morata njena doslejšnja slaba usoda in dejstvo, da niti za eno od doslej podanih metafizik ni mogoče reči, da je glede na njen bistveni smoter B21 * Glede čiste znanosti narave bi lahko o slednjem marsikdo še dvomil. Toda že če si ogledamo različne stavke, ki na.stopajo na začetku (empirične) fizike v pravem pomenu, npr. o vztrajnosti iste kvantitete materije, o inerciji, enakosti učinka in protiučinka itn., se kmalu prepričamo, da tvorijo physicam puram (ali rationalem), ki si vsekakor zasluži, dajo izpostavimo ločeno kot posebno znanost, v njenem ožjem ali širšem, a vendar celotnem obsegu. 49 B 22 dejansko navzoča, vsakogar navajati k utemeljenemu dvomu o njeni možnosti. To vrsto spoznanja pa je v nekem smislu vendarle treba imeti za dano, in metafizika je, če že ne kot znanost, vsekakor dejanska kot naravna zasnova (metaphysica naturalis). Kajti človeški um gre, ne da bi ga k temu gnala gola nečimrnost mnogovednosti, temveč iz lastne potrebe, nezadržno naprej do takšnih vprašanj, na katera ni mogoče odgovoriti z izkustveno rabo uma in od nje povzetimi principi, in tako je pri vseh ljudeh, pri katerih se je um povzpel do spekulacije, dejansko v vseh časih obstajala neka metafi- zika in bo tudi vedno ostala. In tako se tudi zanjo postavi vprašanje: Kako je možna metafizika kot naravna zasnova i' tj. kako iz narave občega človeškega uma izvirajo vprašanja, ki si jih zastavlja čisti um in na katera si iz lastne potrebe prizadeva odgovoriti, kakor pač more? Ker pa so se pri vseh doslejšnjih poskusih, da bi odgovorih na ta naravna vprašanja, npr ali ima svet začetek ali paje že od večnosti itn., vselej pojavila neoizogibna protislovja, se ne moremo zado- voljiti z golo naravno zasnovo za metafiziko, tj. s čisto umsko zmožnostjo samo, iz katere sicer vedno zraste neka metafizika (kak- ršna koli že), temveč mora biti možno, da jo privedemo do gotovosti, naj bo to v vednosti ali v nevednosti predmetov; tj. biti mora možno, da odločimo ali o predmetu njenih vprašanj ali o zmožnosti in nezmožnosti uma, da oblikuje kako sodbo o njih, torej da ali z zanesljivostjo razširimo naš čisti um ali pa mu posta- vimo določene in zanesljive omejitve. To drugo vprašanje, ki izhaja iz gornje obče naloge, bi bilo upravičeno tole: Kako je možna meta- fizika kot znanost? B 23 Kritika uma torej nazadnje nujno privede k znanosti; njegova dogmatična raba brez kritike pa nasprotno privede do neutemeljenih trditev, ki jim je mogoče postaviti nasproti enako prepričljive, in s tem k skepticizmu. 50 B 24 Ta znanost tudi ne more biti strašno obširna, ker se um v njej ne ukvarja s svojimi objekti, katerih raznoterost je neskončna, temveč zgolj s samim seboj, z nalogami, ki v celoti izvirajo iz njegove notranjosti in mu niso zadane z naravo reči, različnimi od njega, temveč z njegovo lastno naravo; in če se pred tem dovršeno seznani s svojo lastno ztTiožnostjo z ozirom na predmete, ki mu utegnejo biti dani v izkustvu, mu tedaj ne more biti težko dovršeno in zane- sljivo določiti obsega in meja njegove rabe, ko bi se podal preko vseh izkustvenih meja. Vse dosedanje poskuse, da bi metafiziko oblikovali dogmatično, zato moremo in moramo imeti za neobstoječe. Kajti kar je v tej ali oni analitično, namreč gola razčlenitev pojmov, ki se a priori naha- jajo v našem umu, nikakor še ni smoter, temveč le priprava za metafiziko v pravem pomenu, saj hoče ta sintetično razširiti naše apriorno spoznanje; dogmatična metafizika za to tudi ni primerna, ker zgolj kaže, kaj je vsebovano v teh pojmih, ne pa, kako a priori pridemo do njih, da bi nato mogli določiti tudi njihovo veljavno rabo z ozirom na predmete vsega spoznanja nasploh. Za opustitev vseh teh pretenzij tudi ni treba velikega samozatajevanja, saj so protislovja uma s samim seboj, ki jih ni mogoče zanikati in so v dogmatičnem postopanju tudi neizogibna, vsako doslejšnjo meta- fiziko že zdavnaj spravila ob njen sloves. Več stanovitnosti bo potre- bno za to, da nas notranja težavnost in zunanji odpor ne bi odvrnila od tega, da tej, človeškemu umu tako nepogrešljivi znanosti, kiji vsekakor lahko odsekamo vsak vzklili poganjek, a ji ne moremo izruvati korenin, z drugačno, glede na dosedanje povsem nasprotno obravnavo končno enkrat pomagamo h kleni in plodni rasti. 51 B 25 A 12 VII. Ideja in razdelitev posebne znanosti z imenom kritika čistega uma Iz vsega tega izhaja ideja posebne znanosti, ki se lahko iinenuje kritika čistega uma? Kajti umje zmožnost, ki nam podaj арппсгре apriornega spoznanja. Zato je čisti um tisti, ki vsebuje principe, da nekaj spoznamo a priori sploh. Organon čistega uma bi bil skupek tistih principov, po katerih bi bilo mogoče pridobiti in dejansko vzpostaviti vsa čista apriorna spoznanja, ксфпа aplikacija takšnega organona bi priskrbela sistem čistega uma. Ker pa je to še zelo oddaljeno in ker še ni jasno, alije tu sploh možna razširitev našega spoznanja in v katerih primerih je možna, lahko znanost gole presoje čistega uma, njegovih virov in meja, obravnavamo kotpropedevtiko k sistemu čistega uma. Takšna propedevtika ne bi bila doktrina, temveč bi se morala imenovati le kritika čistega uma, in njena korist bi bila z ozirom na spekulacijo- dejansko le negativna, služila bi ne za razširitev, temveč le za prečistitev našega uma in bi ga varovala pred zmotami, to paje že zelo velika pridobitev. Transcendentalno imenujem vse spoznanje, ki se ne ukvarja toliko s predmeti, kot nasploh z našim načinom spoznavanja predmetov, kolikor naj bo to možno a priori.' Sistem takšnih pojmov bi se imenovalira;i.sxen- dentalna filozofija. Toda tudi to je za začetek še preveč. Kajti, ker bi takšna znanost morala dovršeno vsebovati tako analitično kot apriorno sintetično spoznanje, je, kar zadeva naš nainen, preobsežna, saj smemo analizo gnati le tako daleč, kot je nepogrešljivo nujno, A 11 1. Namesto tega stavka v A stoji: »Iz vsega tega izhaja ideja posebne znanosti, ki bi lahko služila za kritiko čistega uma. Čisto pa se imenuje vsako spoznanje, ki mu ni primešano nič heterogenega. Posebej pa imenujemo čisto sploh tisto spoznanje, v katerega se ne vmeša prav nobeno izkustvo ali občutek in je potemtakem možno popolnoma a priori.« 2. »z ozirom na spekulacijo« dodano v B. 3. Drugi del stavka se v A glasi: »temveč z našiiri apriornimi pojmi predmetov nasploh«. 52 B 26 A 13 B 27 da bi uvideli principe apriorne sinteze v njihovem celotnem obsegu, in za to nam tu gre. Ta raziskava, ki je pravzaprav ne moremo imenovati doktrina, temveč le transcendentalna kritika, ker njen namen ni razširiti spoznanja sama, temveč jih le popraviti, in ki naj bi podala preizkusni kamen vrednosri ali nevrednosri vseh apriornih spoznanj, je tisto, s čimer se ukvarjamo zdaj. Takšna kritika je torej priprava, če bo mogoče, za Organon, in če to ne bi uspelo, potem vsaj za kanon čistega uma, po katerem bo nato lahko tako sintetično kot analitično prikazan dovršeni sistem filozofije čistega uma, pa naj obstoji v razširitvi ali goli zamejitvi njegovega spoznanja. Daje to možno, še več, da takšen sistem ne more biti prav obsežen, če naj upamo, da bi ga lahko v celoti dovršili, se da že vnaprej izmeriti po tem, da predmet tu ni narava reči, ki je ne- izčфna, temveč razum, ki sodi o naravi reči, in še ta le z ozirom na njegovo apriorno spoznanje; zaloga tega predmeta pa nam ne more ostati skrita, ker je ne rabimo iskati zunaj, in je po vsem sodeč dovolj majhna, da jo je mogoče v celoti povzeti, jo presodiri glede na njeno vrednost in nevrednost in ji določiti ustrezno ceno. Še manj smemo tu pričakovati kritiko knjig in sistemov čistega uma, temveč kritiko čiste umske zmožnosti same. Edino če za temelj postavimo njo, imamo zanesljiv preizkusni kamen za oceno filozofske vsebine starih in novih del; v nasprotnem prirneru nepooblaščeni zgodovinopisec in sodnik presoja neutemeljene trditve drugih s svojimi lastnimi, ki so enako neutemeljene.' Transcendentalna filozofija je ideja znanosti,- za katero naj bi kritika čistega uma arhitektonsko, tj. iz principov, zasnovala celotni načrt, s popolnim jamstvom dovršenosti in zanesljivost vseh ele- mentov, ki tvorijo to zgradbo. Je sistem vseh principov čistegauma.^^ 1. Zadnja dva .stavka dodana v B; v A sledi naslov: »II. Razdelitev transcendentalne filozofije«. 2. Začetek stavka se v A glasi: »Transcendentalna filozofija je tu le ideja«. 3. Stavek dodan v B. 53 > 28 A 14 A 15 B 29 Razlog, da se ta kritika že sama ne imenuje transcendentalna filozo- fija, je zgolj v tem. da bi morala vsebovati tudi izčфno analizo celot- nega človeškega apriornega spoznanja, če naj bi bila dovršen sistem. Res je sicer, da naša kritika vsekakor mora dovršeno našteti tudi vse rodovne pojme, ki tvorijo omenjeno čisto spoznanje. Vendar se modro vzdrži izčфne analize samih teh pojmov kakor tudi dovršene recenzije iz njih izpeljanih pojmov, deloma, ker ta razčlenitev ne bi bila smotrna, saj nima Uste spornosti, ki je značilna za sintezo, in celotna kritika je tu prav zaradi nje, deloma, ker bi skrb za dovršenost takšne analize in izpeljave nasprotovala enotnosti načrta, saj je ta za svoj namen ne potrebuje. Toda ko so enkrat apriorni pojmi kot izčrpni principi sinteze podani in če nam z ozirom na ta bistveni namen nič ne manjka, tedaj pravzaprav ni težko dopolniri tako razčlenitve kot izpeljave iz apriornih pojmov do njune dovršenosti. H kritiki čistega uma sodi potemtakem vse, kar tvori transcen- dentalno filozofijo, inje dovršena ideja transcendentalne filzofije, vendar še ni ta znanost sama, ker gre v analizi le tako daleč, kot je potrebno za dovršeno presojo apriornega sintetičnega spoznanja. Najpomembnejše opozorilo pri razdelitvi takšne znanosti je, da vanjo ne smejo vstopiti nobeni pojmi, ki vsebujejo kar koli empi- ričnega, oziroma da mora biti apriorno spoznanje popolnoma čisto. Čeprav so najvišja načela moralnosti in njeni temeljni pojmi apri- orna spoznanja, zato vendarle ne sodijo v transcendentalno filozo- fijo; kajti čeprav načela moralnosti pojmov ugodja in neugodja, poželenj in nagnjenj etc., ki so v celoti empiričnega izvora, sicer ne polagajo v sam temelj svojih predpisov, pa jih morajo s pojmom doložnosti kot ovire, ki mora biti premagana, ali kot dražljaja, ki ne sme postati gibalni temelj, vendar nujno vključiti v sklop sistema čiste nravnosti.' Zato je transcendentalna filozofija modroslovje 1. Drugi sel stavka, tu ločen s podpičjem, se v A glasi: »ker moramo pri njih predpo- staviti pojme ugodja in neugodja, poželenj in nagnjenj etc., ki so v celoti empi- ričnega izvora«. 54 B 30 A 16 Čistega zgolj spekulativnega uma. Kajti vse praktično, kolikor vsebuje gonila,' se nanaša na občutja, ki sodijo k empiričnim spo- znavnim virom. Če hočemo sedaj razdeliti znanosti z občega gledišča sistema nasploh, mora naša tukajšnja razdelitev vsebovati prvič nauk o elementih, drugič nauk o metodi čistega uma. Vsak od teh glavnih delov bo imel svoje podrazdelke, katerih temeljev pa se tu še ne da podati. Za uvod ali vnaprejšnje opozorilo se zdi potrebno reči le toliko, da obstajata dve debli človeškega spoznanja, ki morda rasteta iz neke skupne, vendar nam neznane korenine, namreč čutnost in razum, od katerih so nam skozi prvo predmeti dani, skozi drugo pa mišljeni. Kolikor bi se sedaj izkazalo, da čutnost vsebuje apriorne predstave, ki tvorijo pogoj, pod katerim so nam predmeti dani, bi sodila k transcendentalni filozofiji. Transcendentalni nauk o čutih bi moral soditi k prvemu delu znanosti o elementih, ker pogoji, pod katerimi so predmeti človeškega spoznanja edino dani, predhajajo tistim, pod katerimi so mišljeni. 1. Namesto »Triehfedern«: »gonila« stoji v A »Benegung.sgriiiide«: »gibalne temelje« ali »razloge«. 55 I TRANSCENDENTALNI NAUK O ELEMENTIH B 31 Al Prvi del TRANSCENDENTALNA ESTETIKA B 33 A 19 §1' Na kateri koli način ш skozi katero koli sredstvo naj se že spo- znanje nanaša na predmete, paje tisto, skozi kar se nanaša nanje neposredno in na kar kot na sredstvo meri vse mišljenje, vendarle zor. Ta pa se vzpostavi le, kolikor nam je predmet dan; to pa je zopet, vsaj za nas ljudi,- možno le tako, da predmet na neki način aficira duha. Sposobnost (receptivnost) dobiti predstave skozi način, kako smo aficirani od predmetov, se imenuje čutnost. Predmeti so nam torej dani prek čutnosti, in edino ta nam dostavljazore; mišljeni pa so skozi razum, in od njega izvirajo pojmi. Vse mišljenje pa se mora, naj bo to naravnost (directe) ali po ovinku (indirecte), prek nekih značilnosti,^ nazadnje nanašati na zore in torej pri nas na čutnost, ker nam noben predmet ne more biti dan na drugačen način. Učinek predmeta na predstavno sposobnost, kolikor smo aficirani od njega, je občutek. Tisti zor, ki se nanaša na predmet skozi obču- tek, se imenuje emprični zor Nedoločeni predmet empiričnega zora se imenuj e ^)o/a v. V pojavu imenujem to, kar korespondira občutku, materija pojava, tisto, kar naredi, daje mogoče raznoterje pojava urediti v neka razmerja.^ pa imenujem forma pojava. Ker tisto, v čemer je edino mogoče urediti pojave in jih postaviti v neko formo, samo B 34 A 20 1. Paragrafi so dodani v B. 2. »vsaj za nas ljudi«: dodatek v B. 3. »prek nekih značilnosti«: dodatek v B. 4. Namesto tega v A: »daje raznoterje pojava uzrto [kot] urejeno v neka razmerja«. 59 B 35 A2I ne more biti zopet občutek, nam je materija vseh pojavov sicer dana le a posteriori, njihova forma pa mora biti zanje v celoti pri- sotna v duhu a priori in jo je zato mogoče obravnavati ločeno od vsakega občutka. Čiste (v transcendentalnem smislu) imenujem vse predstave, v katerih ni najti ničesar, kar spada k občutku. Potemtakem se bo čista forma čutnih zorov nasploh, v kateri je vse raznotero pojavov zrto v nekih raztnerjih, a priori nahajala v duhu. Ta čista forma čutnosti se bo tudi sama imenovala čisti zor. Če tako od predstave telesa izločim tisto, kar o njem misli razum, npr. substanco, moč, deljivost ipd., in če prav tako izločim risto, kar pri tem spada k občutku, npr. nepredirnost, trdoto, barvo etc., mi od tega empirič- nega zora še vedno nekaj ostane, namreč razsežnost in oblika. Ti spadata k čistemu zoru, ki se kot gola forma čutnosti, tudi brez dejanskega predmeta čutov ali občutka, a priori nahaja v duhu. B36 Znanost o vseh apriornih principih čutnosti imenujem transcen- dentalna estetika.' Mora torej obstajati taka znanost, ki tvori prvi del transcendentalnega nauka o elementih, v nasprotju s tistim, ki vse- buje principe čistega mišljenja in se imenuje transcendentalna logika. B 36 * Nemci .so edini, le, ki lahko zaobja- me vse te procese, ki imajo enako težnjo - namreč, varovanje Jaza pred nagonskimi zahtevami -, in za privzetje potlačitve v ta pojem kot poseb- nega primera. Pomen tega poimenovanja je še večji, če upoštevamo možnost, da bi poglobljene študije lahko razkrile tesno zvezo med poseb- nimi oblikami obrambe in posameznimi obolenji, npr med potlačitvijo in histerijo. Nadalje so naša pričakovanja usmerjena v možnost odkritja druge pomembne odvisnosti. Mogoče je, da duševni aparat pred ostro ločitvijo v Jaz in Ono in pred oblikovanjem Nadjaza uporablja drugačne metode obrambe, kot jih uporablja potem, ko je dosegel te stopnje organizacije. B DOPOLNILO K TESNOBI Afekt tesnobe razkriva nekatere poteze, katerih preučevanje obljublja nova spoznanja. Tesnoba ima jasno razpoznaven odnos do pričakovanja; gre za tesnobo pred nečim. Drži se je značaj neopredeljenosti in odsotnosti objekta. Dosledna jezikovna raba spremeni njeno ime, če najde objekt; v tem primeru jo nadomesti beseda.srra/! [Furcht]. Nadalje, tesnoba ima poleg svojega odnosa do nevarnosti tudi poseben odnos do nevroze, ki ga poskušamo že dolgo razvozlati. Zastavlja se vprašanje. 83 zakaj niso vse tesnobne reakcije nevrotične, zakaj tako številne med njimi sprejmemo kot normalne? In končno je treba temeljito pretehtati še problem razlike med realno in nevrotično tesnobo. Začnimo z zadnjo nalogo. Napredek, ki smo ga naredili, je v tetn, da smo od reakcije tesnobe posegli nazaj k nevarni situaciji. Če storimo enako s problemom realne tesnobe, ne bomo imeli težav z njegovo reši- tvijo. Realna nevarnost je nevarnost, ki jo poznamo, realna tesnoba je tesnoba pred takšno znano nevarnostjo. Nevrotična tesnoba je tesnoba pred nevarnostjo, kije ne poznamo. Nevrotična nevarnost je torej nevar- nost, ki j o je treba šele odkriti. Analiza nas je poučila, da gre za nagonsko nevarnost. Če to nevarnost, ki je Jazu neznana, spravimo v zavest, zabrišemo razliko med realno in nevrotično tesnobo in lahko drugo obravnavamo tako kot prvo. Obstajata dve reakciji na realno nevarnost: prva je afektivna reakcija, izbruh tesnobe, druga zaščitno ravnanje. Verjetno velja enako za nagon- sko nevarnost. Poznamo primer smotrnega sodelovanja obeh reakcij, ko prva odda signal za začetek druge, pa tudi primer nesmotrnega sodelovanja: pojavi se tesnobna ohromelost in ena reakcija se razširi na račun druge. V nekaterih primerih so značilnosti realne in nevrotične tesnobe pomešane. Nevarnost je znana in realna, toda tesnoba v zvezi z njo je čezmerna, večja kot bi po naši presoji smela biti. Ta presežek tesnobe izdaja nevrotični element. Toda ti primeri ne uvajajo novih načel. Ana- liza pokaže, da je na znano realno nevarnost navezana neznana nagon- ska nevarnost. Še bolj bomo napredovali, če se ne bomo zadovoljili niti s tetn, da bomo od tesnobe posegli nazaj k nevarnosti. Kaj je jedro, pomen nevarne situacije? Očitno ocena naših moči v primerjavi z obsegom nevarnosti, priznanje naše nemoči v odnosu do nje - materialne nemoči v primeru realne nevarnosti, psihične nemoči v primeru nagonske nevarnosti. Našo sodbo pri tem usmerjajo naše pridobljene izkušnje. Če je presoja napačna, je to za končni izid nepomembno. Označimo takšno sitaucijo nemoči, ki 84 je bila v resnici doživeta, kot travmatično situacijo. V tem primeru ima- mo dober razlog za to. da travmatično situacijo ločimo od nevarne situacije. Pomemben napredek v naši zmožnosti samoohranitve je, če na takšno travmatično situacijo, ki zbuja nemoč, ne bomo čakali, ampak jo bomo predvideli vnaprej, jo pričakovali. Situacijo, ki vključuje pogoj za takšno pričakovanje, označimo kot nevarno situacijo. V tej situaciji je oddan signal tesnobe. Signal sporoča: 'Pričakujem, da bom pri.šel v situacijo nemoči.' Ali: 'Trenutna situacija me spominja na enega od prej doži- vetih travmatičnih dogodkov. Zato bom to travmo vnaprej predvidel in se obnašal tako, kot da bi bila že tukaj, dokler je še čas, dajo odvr- nem.' Tesnoba je po eni strani torej pričakovanje travme, po drugi pa ponovitev te travme v blažji obliki. Dve značilnosti tesnobe, ki sta zbu- dili našo pozornost, imata torej različen izvor Njen odnos do pričakova- nja spada k nevarni situaciji, njena neopredeljenost in odsotnost objekta pa k travmatični situaciji nemoči - situaciji, ki je v nevarni situaciji vnaprej predvidena. Upoštevaje razvoj v sosledju tesnoba - nevarnost - nemoč (travma), lahko povzamemo: nevarna situacija je znana, nepozabljena, pričakovana situacija nemoči. Tesnoba je izvirna reakcija na nemoč v travmi in je pozneje ponovljena v nevarni situaciji kot signal za pomoč. Jaz, ki je travmo doživel pasivno, jo zdaj aktivno ponavlja v šibkejši različici, v upanju, da bo lahko sam usmeril njen potek. Vemo, da se tudi otrok do vseh njemu mučnih vüsov obnaša tako, da jih reproducira v svoji igri; na ta način, s prehodom od pasivnosti k aktivnosti, poskuša psihično obvladovati svoje življenjske vtise.Če naj bi bil to smisel »odreagiranja« travme, mu ne moreino več ugovarjati [gl. str 71]. Toda odločilnega pomena je prva premestitev tesnobne reakcije z njenega izvora v situaciji nemoči na pričakovanje te situacije, na nevarno situacijo. Nato sledijo nadaljnje premestitve z nevarnosti na pogoj za nevarnost - na izgubo objekta in njene že omenjene modifikacije. 68. [Prim, konec II. poglavja Onstran načela ugodja (1920 g).] 85 »Razvajanje« majhnega otroka ima nezaželeno posledico. Namreč to, da je nevarnost izgube objekta - objekta kot zaščite pred vsemi situacijami nemoči - precenjena v primerjavi z vsemi drugimi nevarno- stmi. Spodbuja torej posameznika, da ostane na stopnji otroštva, življenj- skega obdobja, za katerega sta značilni motorična in psihična nemoč. Doslej še nismo imeli nobene priložnosti, da bi realno tesnobo obravnavali kako drugače kot nevrotično tesnobo. Vemo, kakšna je razlika. Realna nevarnost je nevarnost, ki grozi od zunanjega objekta, nevrotična nevarnost pa grozi od nagonske zahteve. Kolikor je ta nagonska zahteva nekaj realnega, je lahko tudi nevrotična tesnoba priznana kot tesnoba, ki ima realno podlago. Razumeli smo, daje videz, da obstaja posebej tesna zveza med tesnobo in nevrozo, povezan z dejstvom, da .se Jaz brani pred nagonsko nevarnostjo ob pomoči tesnobne reakcije, tako kot se na ta način brani tudi pred zunanjo realno nevar- nostjo, da pa se ta smer obrambne dejavnosti zaradi nepopolnosti dušev- nega aparata konča z nevrozo. Prepričali smo se tudi, da se nagonska zahteva pogosto spremeni v (notranjo) nevarnost le zato, ker bi njena zadovoljitev izzvala zunanjo nevarnost, torej zato, ker notranja nevarnost reprezentira zunanjo. Po drugi strani mora tudi zunanji (realni) nevarnosti uspeti, da postane ponotranjena, če naj bo pomembna za Jaz. Priznana mora biti njena povezanost z neko situacijo nemoči, ki je bila doživeta.*'' Zdi se, da človek nima, ali pa jih ima v zelo skromni meri, zmožno.sti za instinktivno spoznavanje nevarnosti, ki mu grozijo od zunaj. Majhni otroci neprestano počnejo stvari, ki ogrožajo njihova življenja, in prav zato ne morejo shajati brez varujočega objekta. V odnosu do travmatične situacije, v 69. Dokaj pogosto sc lahko primeri, da se v neki nevarni situaciji, ki je pravilno ocenjena kot nevarna, realni nevarnosti pridruži še delček nagonske nevarnosti. V tem primeru je nagonska zahteva, pred zadovoljitvijo katere se Jaz zgrožen umakne, mazhoistična: destrukcijski vzgib, usmerjen proti samemu sebi. Morda ta dodatek pojasni primere, v katerih je tesnobna reakcija čezmerna, nesmotrna, paralizirajoča. Fobije pred višino (okna, stolp, brezno) bi lahko imele ta izvor Njihov skrivni feminini pomen je tesno povezan z mazohizmom. 86 kateri smo nemočni, sovpadejo zunanja in notranja nevarnost, realna nevarnost in nagonska zahteva. Če Jaz v nekem primeru trpi zaradi bolečine, ki noče prenehati, v drugem primeru pa zaradi kopičenja nagon- skih potreb, ki ne morejo biti zadovoljene, je ekonomska situacija v obeh primerih enaka in motorična nemoč Jaza se izrazi s psihično nemočjo. V tej zvezi je treba znova omeniti zapletene fobije zgodnjega otroštva [prim, str 58 in nasi.]. Nekatere med njimi - otrokov strah pred tem, da bi ostal sam, v temi ali s tujci - smo lahko razložili kot reakcije na nevarnost pred izgubo objekta. Druge - strah pred malimi živalmi, nevihto ipd. - lahko morda opišemo kot zakrnele ostanke prirojene pripravljenosti na soočenje z realno nevarnostjo, kije pri dragih živalih tako močno razvita. Pri človeku je smotrn samo tisti del te arhaične dediščine, ki se nanaša na izgubo objekta. Če se takšne otroške fobije utrdijo, okrepijo in vztrajajo v pozna leta, analiza pokaže, da seje njihova vsebina povezala z nagonskimi zahtevami in začela zastopati tudi notranje nevarnosti. C TESNOBA, BOLEČINA IN ŽALOVANJE O psihologiji čustvenih procesov vemo tako malo, da si plahe opombe, ki sledijo o tej temi v nadaljevanju, zaslužijo skrajno priza- nesljivo presojo. Pred seboj imamo problem. Sklepali smo, daje tesnoba reakcija na nevarnost pred izgubo objekta. Zdaj že poznamo takšno reakcijo na izgubo objekta; to je žalovanje. Vprašanje je torej, kdaj takšna izguba pripelje do tesnobe in kdaj do žalovanja? Z žalovanjem smo se že ukvarjali^" in ugotovili smo, da je neka poteza ostala popolnoma nepojasnjena, in sicer njegova posebna bolečina [gl. str 52]. Kljub temu 70. Glej: »Žalovanje in melanholija« [(1917 e), predv.sem odlomek precej na začetku tega dela]. 87 se nam zdi samoumevno, daje ločitev od objekta boleča. Zato postaja problem vse bolj zapleten: kdaj ločitev od objekta sproži tesnobo, kdaj žalovanje in kdaj morda le bolečino? Naj takoj povemo, da ni nikakršnih obetov, da bi lahko odgovorili na to vprašanje. Zadovoljiti se bomo morali s tem, da bomo vzpostavili nekatere razlike in nakazali nekatere možnosti. Naša izhodiščna točka bo znova situacija, za katero verjamemo, dajo razumemo - situacija, v kateri se znajde dojenček, ko namesto svoje matere zagleda tujo osebo. V tem primeru bo pokazal tesnobo, ki smo jo pripisali nevarnosti pred izgubo objekta. Toda njegova tesnoba je nedvomno veliko bolj zapletena in zasluži temeljitejšo razpravo. Da dojenčka preveva tesnoba, sicer ni mogoče dvomiti; toda izraz na obrazu in reakcija joka zbujata domnevo, da občuti tudi bolečino. Zdi se, da pri njem sovpadajo posamezne stvari, ki se bodo pozneje ločile. Dojenček še ne zna razlikovati med trenutno odsotnostjo in trajno izgubo. Čim izgubi mater izpred oči, se obnaša tako, kot daje ne bo nikoh več videl. Potrebne so ponavljajoče se tolažilne izkušnje, preden se nauči, da izginotju matere običajno sledi njen vnovičen prihod. Mati spodbuja to, za dojenčka tako pomembno spoznanje, ko se z njim igra znano igro: pred njim si z rokami zakrije obraz, nato pa ga na njegovo veliko veselje znova odkrije.'' V tem primera lahko tako rekoč občuti hrepenenje, ki ga ne spremlja obup. Situacija, v kateri dojenček pogreša mater, zaradi njegovega napač- nega razumevanja zanj ni nevarna situacija, ampak travmatična. Ali še bolj ustrezno, situacija je travmatična, če v tem trenutku občuti potrebo, ki bi jo morala zadovoljiti mati. Situacija se spremeni v nevarno situacijo, če ta potreba ni aktualna. Prvi pogoj za tesnobo, ki ga vpelje sam Jaz, je torej izguba zaznave objekta, ki jo izenači z izgubo samega objekta. Izguba ljubezni tu še ne pride v poštev. Pozneje ga izkušnja nauči, daje lahko objekt sicer navzoč, da pa se lahko nanj razjezi. Tedaj postane izguba ljubezni objekta nova in veliko stalnejša nevarnost ter pogoj za tesnobo. 71. [Prim, opis otroške igre v drugi polovici II. poglavja Onstran načela ugodja.] 88 Travmatična situacija, v kateri otrok pogreša mater, se v pomembni točki razlikuje od travmatične situacije rojstva. Ob rojstvu ni bilo nobe- nega objekta, ki bi ga bilo mogoče pogrešati. Tesnoba je ostala edina reakcija, do katere je prišlo. Od takrat so ponavljajoče se situacije zado- voljitve ustvarile objekt matere; in kadarkoli občuti otrok kakšno potrebo, je ta objekt deležen intenzivne investicije, ki jo lahko označimo kot »hrepenečo«. To je tisti novi vidik, na katerega se nanaša reakcija bole- čine. Bolečina je torej prava reakcija na izgubo objekta, tesnoba paje reakcija na nevarnost, ki jo ta izguba prinaša s seboj, in v nadaljnji premestitvi reakcija na nevarnost izgube samega objekta. Tudi o bolečini vemo zelo malo. Edino zanesljivo je dejstvo, da bolečina najprej in praviloma nastane, če dražljaj, ki napade na periferiji, prodre skozi mehanizme zaščite pred dražljaji in zdaj učinkuje kot nepretrgan nagonski dražljaj, proti kateremu sicer učinkovite mišične aküvnosti, ki vzdraženo mesto odtegnejo dražljaju, ostanejo nemočne.^- Če bolečina ne izvira iz mesta na koži, ampak iz nekega notranjega orga- na, to situacije ne spremeni. Spremeni se le to, daje delček notranje perife- rije zasedel mesto zunanje periferije. Otrok ima očitno priložnost, da izkusi takšne bolečine, ki niso odvisne od tega, kako izkusi svoje potrebe. Zdi pa se, da ima ta pogoj za nastanek bolečine zelo malo podobnosti z izgubo objekta. Poleg tega v otrokovi situaciji hrepenenja v celoti manjka dejavnik, kije bistven za bolečino, namreč periferno draženje. Vendarle pa govorica ni zaman ustvarila pojma notranje, duševne bolečine in občutja izgube objekta povsem izenačila s telesno bolečino. Pri telesni bolečini nastane visoka stopnja investicije bolečega teles- nega dela,^'' ki jo lahko označimo kot narcistično investicijo. Ta investicija se krepi in tako rekoč poskuša praznid Jaz.'" Znano je, da pri bolečinah v notranjih organih dobimo prostorske in druge predstave o teh telesnih delih, ki sicer v zavestnih predstavah sploh niso zastopane. Tudi nenavadno 72. [Gl. predstavitev približno v zadnji tretjini IV. poglavja Onstran načela ugodja (1920 g).] 73. [Prim, začetek II. odstavka spisa »Vpeljava narcizma« (1914 t).] 74. [G. Onstran načela ugodja, op. cit.] 89 dejstvo, da se najbolj intenzivne telesne bolečine v primeru, ko pride do psihične odvmitve zaradi nekega drugega interesa, sploh ne pojavijo (v tem primeru ne smemo reči: ostanejo nezavedne), lahko pojasniino z dejstvom, da gre za koncentracijo investicije na psihičnega zastopnika bolečega telesnega dela. Zdi se, da bomo v tej točki našh podobnost, kije oinogočila prenos občutij bolečine na du.ševno področje. Intenzivna investicija hrepenenja, ki je usmerjena na pogrešani (izgubljeni) objekt in se ves čas krepi, ker ne more biti potešena, ustvari enake ekonomske pogoje, kot jih je ustvarila investicija bolečine, usmerjena v prizadeti del telesa. To nam omogoča, da ne upoštevamo periferne pogojenosti telesne bolečine! Prehod od telesne bolečine k duševni bolečini ustreza spremembi narcistične investicije v objektno. Predstava objekta, ki je visoko inve- stirana z nagonsko potrebo, igra enako vlogo kot telesni del, kije inve- stiran s stopnjevanjem dražljajev. Kontinuiteta procesa investicije in nezmožnost njegove inhibicije pripeljeta do enakega stanja psihične nemoči. Če ima občutje neugodja, ki se takrat pojavi, specifičen značaj bolečine (ki ga ne moremo natančneje opisati), namesto da bi se izrazilo v reakcijski obliki tesnobe, lahko to verjetno pripišemo dejavniku, ki ga sicer v naši razlagi nismo dovolj izrabili - visoki .stopnji investicije i n »veza- ve«, ki prevladuje, ko potekajo procesi, ki vodijo k občutju neugodja.^' Poznamo še drugo čustveno reakcijo na izgubo objekta, in sicer žalo- vanje. Toda z njegovo razlago nimamo več težav. Žalovanje nastane pod vplivom preskušanja realnosti, ki od žalujoče osebe kategorično zahteva, da se mora ločiti od objekta, ker ga ni več.^'^' Naloga žalovanja je, da izpelje ta umik od objekta v vseh tistih situacijah, v katerih je bil objekt predmet visoke investicije. Da je ta ločitev boleča, se povsem ujema z našo zgornjo razlago z vidika visoke in neizpolnljive investicije hrepenenja, ki je usmerjena v objekt med reproduciranjem situacij, v katerih mora žalujoča oseba pretrgaü vezi, ki jo vežejo na objekt. Prevedla Marija Javornik. 75. [G. Onstran načela ugodja, op. cit.] 76. [Prim. »Žalovanje in melanholija« (1917 e), precej na začetku besedila.] 90