ČLANKI Zclravko MLINAR » IZVIRNI ZNANSTVENI ČIANEK GLOBALIZACIJA KOT IZZIV ZA SOCIOLOŠKO RAZISKOVANJE' Povzetek. Gre za prehod od eksemphfikacije k sociološki konceplualizaciji globalizacije in za njeno pojasnjevanje v kontekstu 'Grand theories", v katerem se izkaže kot déjà vu; hkrati pa se oživlja razprava o njeni (ne)predvidljivosti (evolutivni proces ali "odprta preobrazba Albroiv) v post-moderni, "globalni dobi". Predstavljena so nova spoznanja o regularnostih v odnosih med teritorialnimi ravnmi in o razlogih za visoko stopnjo lokalne identifikacije (primor-dialna navezanost). Nakazana je perspektiva deteritoriali-zacije in globalizacije nacionalnih družb in povratek k paradigmi zaprtih sistemov v svetovnem merilu. Ključni pojmi: globalizacija. konceptualizacija. ravni teritorialne organizacije, identifikacija, deteritorializacija Splošna misel, ki se pojavlja v razpravah o globalizaciji je, da se v današnjem času intenzivira povezanost in medsebojna odvisnost med ljudmi na vse večjih razdaljah, preko nacionalnih in kontinentalnih okvirov, in da je to podlaga nastajajoče svetovne družbe. Pri tem pa se porajajo vprašanja, na katera še ni odgovorov ali imamo različne odgovore ali pa gre že za napačno zastavljena vprašanja, na katera se niti ne da pravilno odgovoriti. Primer zadnjega je: ali se teritorialna raznovrstnost v procesu globalizacije zmanjšuje ali povečuje? Kot bomo videli, je mogoče odgovoriti na oba načina.' Nadalje, kako lahko govorimo o globalizaciji, ko pa raziskave po vsem svetu kažejo, da je za ljudi danes primarna navezanost na njihovo lokalno (in v manjši meri nacionalno) skupnost, medtem ko se z nadnacionalnimi enotami in s svetom kot celoto komajda sploh kdo identificira? Gibljivost ljudi se še vedno odvija predvsem znotraj lokalno-nacionalnega okvira, pretok blaga pa znotraj nadnacionalnih regij. Migracije so celo med državami EU z odprtimi mejami relativno zelo omejene. Stališča do priseljevanja tujcev so pretežno zavrnilna. Kako da se je povečevala * Akademik itr /Mravko Mlinar je /imfesor na 1'akulleti za družbene vede. ' To besedilo je avtor ¡iredslavil kot uvodni referat v razprave « globalizaciji na Vtird Canfitrmce: tiuropean Sociotogicat Assaciaiion, Cokhester, 27 ■ .V). Vlit. 1997. 1 Odvisno je od Ufia aH Imamo v mislih razlike. ki so nastale na [lodlajfi ločenosti tradicionalnih teritorialnih skupnosti ali /m mislimo na razlike, ki so nastale ravno na potllagi povečane selektivne /tovezanosti in kombinacije tujih in domačih elementov Uvod TEORIJA IN PRAKSA 'et 33. 4. str 575-595 trgovina znotraj Evropske skupnosti, medtem ko je trgovina s preostalim svetom relativno celo upadla? Ali je razpad nekaterih evropskih držav na več manjših, le naključno odstopanje od trenda k prostorskemu razširjanju povezovanja? Jacque Delors (1996, 17) pravi: "Ljudje morajo postopno postati svetovni državljani, ne da hi izgubili svoje korenine in tako, da še naprej igrajo aktivno vlogo v življenju nacionalne in lokalne skupnosti" (podčrtal Z.M ). To je sicer ena od legitimnih postavk evropske politike. Kako pa bi se glasila kot postavka raziskovalne agende sociologov, ki moramo upoštevati tudi spremembe neodvisno od volje ljudi? Kaj pa če realizacija ciljev na eni ravni ni v skladu z realizacijo ciljev na drugi ravni? Koliko je sploh proces globalizacije določen in odvisen od hotenj ljudi in odločitev akterjev? Dokaj neopazno se nizajo spremembe, ki dejansko kažejo na zgodovinsko pomembno preobrazbo družbe v smislu krepitve moči subnacionalnih akterjev kot so regije, manjšine in posamezniki. Prvič v zgodovini posameznik uveljavlja svojo pravico tudi na nadnacionalni ravni, npr. na Evropskem sodišču. Nacionalna suverenost, izražena s pravico države do nevmešavanja v notranje zadeve, postaja manj pomembna kot pa varstvo univerzalnih človekovih pravic in manjšin. Toda kako pojasniti naslednje neskladje: nedopustnost razlikovanja, diskriminacije glede na teritorialno |x>reklo znotraj Evrope postaja že nekakšna civilizacijska norma, hkrati pa se utrjuje "Evropa kot trdnjava"!? To je le nekaj izzivov iz evropskega konteksta, ki terjajo natančnejše raziskovanje in celovitejšo sociološko interpretacijo z vidika morebitnih regularnosti v širšem času in prostoru. Podlago za to vidim predvsem v pojasnjevanju družbeno-prostorskih sprememb z vidika enotnosti nasprotij individualizacije (avtonomi-zacije, diverzifikacije) in globalizacije (povezovanja, homogenizacije). Težava glede razumevanja nasprotij in odvisnosti teh dveh procesov je eden od glavnih razlogov zmede in dezorientacije tako v teoriji kot v praksi. Sociologi se soočajo s so-prisotnostjo dveh svetovnih redov: z enim, ki je bil vzpostavljen od zgoraj, na osnovi ekspanzionističnih teženj ter dejanske moči in z drugim, ki izhaja in nastaja od spodaj v imenu emancipacijskih prizadevanj. Medtem ko prvi slabi, se drugi krepi. Možno pa je, da danes prevladujoča paradigma ne bo prevladujoča tudi v prihodnosti. Globalizacija in sociologija Od eksemplifikacije k sociološki konceptualizaciji Med družbenimi znanostmi se sociologija med zadnjimi loteva vprašanj, ki zadevajo globalizacijo družbe, čeprav bi glede na inkluzivnost svojega predmetnega področja ter način obravnave in dosedanja spoznanja, lahko bila med prvimi. Kot splošna in posplošujoča družbena znanost, ki naj bi vključevala vse sfere družbenega življenja v vseh časovnih obdobjih (in se kot taka uvršča v kategorijo nomoleličnih, v razliko od idiografskih znanosti)', nudi najprimernejše izhodišče za preučevanje nastajajoče svetovne družbe kot družbe z najvišjo stopnjo kompleksnosti. Vendar je sociološko preučevanje družbenih sprememb doslej večinoma predpostavljalo le družbo v nacionalno-državnih okvirih' in ni prišlo niti tako daleč, kot je politologija z "mednarodnimi odnosi" in kasneje 'svetovno politiko" ali pa ekonomisti, ki so uveljavili svoje subdisciplinarno področje "mednarodno ekonomijo'C Gill, Law 1988). V literaturi o globalizaciji prevladuje eksemplifikativno in fragmentarno prikazovanje sprememb. Vendar pa je ravno ob največi stopnji kompleksnosti hkrati najbolj očitno, da se z naštevanjem in dodajanjem - še tako številnih - posameznosti ali fragmentov ne bomo približali celoti.* Celo najširše sprejeta teorija svetovnega sistema, ki pa ni presegla sektorske (ekonomske) omejenosti, predstavlja bolj zorni kot gledanja, znotraj katerega imamo velike bloke agregiranih posameznosti, kot pa podlago za visoko stopnjo organizirane kompleksnosti v spoznavnem procesu. Kar potrebujemo ni preprosta razširitev na svet kot celoto, na svetovni sistem z grobo razčlenjeno notranjo strukturo (jedro, semiperiferija, periferija), ki ne more upoštevati vse večje kompleksnosti. Kar bolj potrebujemo je istočasnost celostnih kot tudi individualističnih analitičnih pristopov in preučevanje spreminjajočih odnosov med tema dvema sferama. Medtem pa že tudi postaja jasno, da globalizacija ni nek "out there phenomenon", odmaknjen od vsakdanjega življenja, ki bi ga lahko šteli za še eno posebno predmetno področje. Globalizacija je "in here matter', ki vpliva ali je neposredno v zvezi tudi z najbolj intimnimi vidiki našega življenja (Giddens, v Beck, Giddens, Lash, 1994, 95, podčrtal Z.M.). To pa pomeni izziv tudi za že uveljavljena subdisciplinarna področja, da reinterpretirajo svoj predmet z vidika novonastajajoče družbe in prispevajo k obogatitvi sociologije z vidika večravenske analize. CSlobalizacija kot déjà vu? Eden od razlogov za sedanjo praznino je tudi odnos do preteklosti. Ali je globalizacija res nekaj tako novega, da je treba začeti od začetka? Ne glede na to, katero od številnih razlag o začetku pojavljanja tega procesa sprejmemo, pa velja, da mora sociologija pod novim zornim kotom ponovno oceniti tudi svojo dediščino. Razpravo o globalizaciji ne moremo voditi ločeno, temveč jo je treba postaviti v kontekst sociološke tradicije "Grand theories", ki so se že spopadale z vprašanji o 'Značtlnoulfiostmoderne zahtevajo tudi različno razumevanje sociologije. In sicer z bolj poudarjeno oscilacijo med obema. Širiti razprava o nomoleličnih in idiografskih znanostih je predstavljena o Gulbenklan Commission on the Restructuring of the Social Sciences, I'JiXi, Komisiji je predsedovat sociolog I. VCallerstein. • Men inercije gre pri tem tudi za kritičnost nekaterih sociologov do dokaj ohlapnega razpravljanja o globalno drnibenth problemih, kije bito doslej značilno Se zlasti v nekaterih mednarodnih organizacijah. ' To je razvidno te v zvezi z razpravami o "Novi Evropi'in je samo /mtenclntno. ko gre za svet kot celoto. V kolikor gre ob tem Se za raziskovanja v smislu tradicije 'area studies", /ki pri lent spel prevladuje deskriptivna obravnava, z veliko zbiranja in nizanja odvečnih podatkov. dolgoročnih razvojnih procesih in regularnostih (Teune, Mlinar, v tisku). V tem smislu se lahko marsikaj izkaže kot déjà vu, čeprav novi termin ustvarja videz diskontinuitete. Distança do preteklega pa je prav zdaj pogojena tudi z ideološkimi nihanji in poenostavitvami, tako da se danes ne zdi primerno sklicevati npr. na marksistične razlage o "podružbljanju"v svetovnem merilu, če pa praksa prav v "socialističnih državah" tega ni potrdila. Vendar je že Marx nakazoval globalizacijske težnje kapitalističnega sistema. V tem smislu, da namesto stare lokalne in nacionalne samozadostnosti in omejenosti prihaja do vsestranske prometne povezanosti in medsebojne odvisnosti med narodi, hkrati pa tudi do zmanjševanja vloge narodov. Kapital in blago ne poznala meja, domovine ali naroda in predpostavljata vse večjo vlogo svetovnega tržišča. Iz mnogih nacionalnih in lokalnih književnosti nastaja svetovna književnost. Človekovo emancipacijo je Marx videl v "podružbljenem človeštvu", kot vsečloveš-ki skupnosti v kateri ljudje postanejo državljani sveta, ki niso več podvrženi razrednim, nacionalnim in državnim omejitvam. V razpravi o globalizaciji torej ne moremo mimo vrste vprašanj, ki si jih je sociološka teorija nasploh že zastavljala v zvezi z dolgoročnim razvojem družbe, o njegovih antinomijah, o razvojnih fazah, o njegovih "gonilnih silah", o odnosih med mikro in makro sfero družbe idr. Današnje spremembe so v veliki meri implicirane tudi že v Spencerjevi razlagi diferenciacije homogenega in asimilacije hete-rogenega. Sorokin je že v svojih tekstih s področja ruralne sociologije med obema vojnama nakazal prehod od teritorialnih "kumulativnih" skupnosti k omrežnemu povezovanju akterjev, ki danes postaja temeljni vzorec povezovanja v svetovnem merilu. Marsikaj je danes preseženo; pomaga pa nam vsaj kot izziv, da lažje ugotovimo v čem je difetvntia specifica procesa globalizacije. Globalizacija kot proces aH epolia? Načeli smo torej vprašanje kontinuitete in diskontinuitete. Tudi Albrow (1996) zastavlja vprašanje ali globalizacija pomeni proces, ki predstavlja nadaljevanje dosedanje družbene evolucije ali gre za novi tip družbe, ki ga označuje kot "Global Age"". Sicer pa, četudi imamo kvalitativno različne lipe družb, to še ne pomeni, da zaradi tega nastajajoče globalne družbe sploh ni mogoče uvrščati v pojasnjevalne okvire dosedanjih teorij o družbenem razvoju. Gre bolj za to, da je treba poiskati njihove skupne lastnosti na splošnejši ravni analize. V zvezi s tem se je že v prejšnjih desetletjih odvijala debata, ki se na več načinov navezuje in nadaljuje v sedanjih obravnavah globalizacije. Slo je za razpravo o (neo)evolucionizmu (Nisbct 1969, Lcnski, 1976, Becker 1979, AJS, Vol. 84). Očitek neoevolucionizmu je v tem, da daje malo prostora za vrsto temeljno nedoločenih sprememb - "naključnim dogodkom", "edinstvenim pojavom", "čisto slučajnemu", * V zvezi *• tem Hrvlherton mul ftmtom. 1996 (cillmim v Clarb. 1997. 1H-19) zti.no/Kitti stalliie. tlti Je globalizacija kittUtativm različna odpnrßiijlli Integracij In mednarodnih odnosov. "premišljenemu" in "namernemu" (Nisbet 1969, p. 171)'. Lenski pa je zagovarjal, da naj bi evolucijska teorija v sociologiji prehajala od determinističnih k probabili-stičnim razlagam. S tem naj bi zavrnili tako tezo, da je bodoči tok dogodkov nujen in v naprej določen in torej povsem predvidljiv, kot tudi tezo, da niso možna sploh nobena predvidevanja. S stališča probabilizma pa se zagovarja, da vsi možni bodoči razvoji niso enako verjemi. Pri vsem tem pa se premalo upošteva,da je odgovor različen glede na časovni razpon in glede na stopnjo družbenega razvoja, zlasti z vidika avtonomizacije sub-sistemov in posameznikov (o tem kasneje). Albrovv (1996) nasprotuje temu, da bi globalizacijo obravnavali kot proces, t.j. podobno kol je bilo značilno za večdesetletne debate o urbanizaciji in drugih "aci-jah" v zvezi z modernostjo. Z uporabo izraza proces za zgodovinske spremembe naj bi zabrisali razliko med "odprto preobrazbo" in ponavljajočo ter predvidljivo sekvenco (podčrtal Z.M ). Glede na to uvaja koncept "globalna era" kot era global-nosti, Lj. nova raven organizacije, "s katero je vsak akter lahko povezan, nima pa akterja, ki bi organiziral druge... Vendar pa odsotnost centralne organizacije še ne pomeni dezintegracije" (121). Ob tem je treba upoštevati, da nimajo vsi procesi enakega časovnega razpona; človekova emancipacija (individualizacija) n.pr. ni omejena le na določeno zgodovinsko epoho iti tudi izkustveni podatki kažejo na njeno nadaljevanje v "globalni eri" (če za sedaj pustimo ob strani ekološke končnosti, o čemer še posebej). "Konec velikih zgodb" še ne pomeni konec (smisla) iskanja regularnosti nasploh, saj je tudi razumevanje, zakaj do tega prihaja, mogoče - kot bomo videli -povezovati s procesom individualizacije v kontekstu globalizacije. Eden od pomembnih razlogov za številne nesporazume in določeno dezorien-tacijo med sociologi pa je v tem, da se premalo razločujeta "razvojna logika" in konkretna izkustvena realnost, ki v posameznih delih sveta kaže na najrazličnejše "mešanice" različnih etap družbenega razvoja. Predpostavka idealno tipskih vzorcev je sicer ravno v tem, da se nikoli (povsem) ne uresničijo; to pa ne zmanjšuje njihove hevristične vrednosti. Posplošljivost preteklega izkustva Na vse gornje se navezuje tudi vprašanje, koliko se ob vrsti nejasnosti in veliki divergenci razlag o tem, kakšen bo izhod sedanjih sprememb v svetovnem merilu, lahko opiramo na bogastvo izkusiva, ki nam je že na voljo o spremembah znotraj nacionalnih družb? Ali nacionalna homogenizacija na račun lokalnih posebnosti, n.pr. uveljavitev standardiziranega knjižnjega jezika ob hkratnem zamiranju dialek- : Nisbe! (1969) Je kritično izpostavil naslednje - po njegovem ■ temeljne /iremisc klasične teorije druibene evolucije: 'change is normal, directional, immanent, continuous and cumulative, necessary and proceeds from unitary causes lenski (1976. AJS. Vol H4. No. 5. p 1244) \ta je njegovo kritiko zavrnil in zaključil razpravo z 7ilea for an end to lite quarell between humanistic historians, with their focus on unique events antl unique fiersonattlles, and evolutionists, with their focus on the regularities and patterned trends which emerge from the study of the historical record. Vtere is need for both In todays world. Humanistic history a valuable antidote to fatalism, just as evolutionsm is ti check on Utopian Ism "(podčrtal/. M). tov, predstavlja vzorec, ki se bo ponovil tudi na relaciji med jeziki posameznih narodov in "globalnim jezikom", kakršnemu se sedaj približuje angleščina? Ali pa gre sedaj za drugačne razmere in takšno posploševanje ni dopustno? Takšno vprašanje terja - poleg empiričnega raziskovanja - predvsem tudi splošno mzjas-nitev razmerij med nivoji teritorialne organizacije družbe, čemur bom v lem prispevku posvetil še posebno pozornost. Načeloma pa večja kompleksnost družbe na globalni ravni predstavlja njeno večjo absorbcijsko zmožnost za vključevanje teritorialnih posebnosti, ki so se predhodno uveljavile na "nižjih" ravneh. Tu se nam torej nakazuje spreminjanje iz prevladajoče logike zero sum game k logiki positive sum". Ravno najbolj popularna metafora -globalna vas" (McLuhan 1962) kaže, kako zavajajoče in sociološko neosnovano je lahko mehanično primerjanje globalne družbe s tradicionalnimi lokalnimi skupnostmi (Mlinar 1997,6)'. Če naj bi metafora "global village" prispevala k razumevanju nastajajoče družbe v svetovnem obsegu na podlagi že poznane vaške skupnosti, potem je treba reči, da dejansko takšna analogija vodi prav k nasprotnemu. Na ta način namreč kvečjemu zakrivamo bistvene razlike (Mlinar 1997), ki jih izpostavljam v naslednji tabeli: V kolikor se s terminom "globalna vas" ali "globalna soseska" želi poudarjati predvsem zbližanje do katerega prihaja v smislu "časovno-prostorskega zgoščevanja", se pri tem pušča ob strani dejstvo, da gre hkrati za temeljno strukturno preobrazbo iz skupnosti, ki je temeljila na relativni notranji homogenosti in podreditvi posameznika v njej, k globalni družbi, ki se lahko uveljavlja le na osnovi avtonomnega povezovanja velike raznovrstnosti skupin in posameznikov.' * V zvezi z RtobaUzacija kol "nastajajočo realnostjo" najdemo v literaturi le o/mzortlo na /nevidnost, da ji ne bi pripisovali lastnosti, ki so bile značilne za prejinje drntbe (Show 1994. I H) * Podobno oznako je uporabila Commission on Global Governance za predstavitev svojega poročila />od naslovom 'Our Global Neighbourhoud' (i3). ravneh, ne da bi hkrati dopuščala ludi notranjo diferenciacijo/avtonomizacijo. To pa pomeni odstopanje od splošne razvojne težnje k "penetraciji diferenciacije v substrukture" (Blau 1977), ki ne more trajali dalj časa. To je značilna protislovnost zlasti v evropskem kontekstu, kjer se kaže težnja, da bi se nacionalne družbe vključevale v širše kontinentalne okvire kot relativno homogeni bloki." 4. četrta propozicija: s povečevanjem dostopnosti (povezanosti) med ravnmi se zmanjSuje njihov medsebojno izključujoči se značaj in njihova hierarhičnosi. Namesto alterantive - centralizacija - decentralizacija - gre vse bolj za partnerske odnose pri večravenski soudeležbi v družbeni in politični moči pri reševanju posameznih problemov. Značilni primeri za to so programi Phare, za katere prihaja pobuda iz Evropske unije, in ki v svoji zasnovi in izvedbi terjajo sodelovanje nadnacionalne, nacionalne, pa tudi regionalne in/ali lokalne ravni. Podobno velja za nekatere programe UNESCA v svetovnem merilu. 5. Peta propozicija: z intenzivnejšim povezovanjem na višji ravni se krepijo težnje k homogenizaciji (v okviru Evropske Unije npr. 300 ukrepov za harmonizaeijo), s katero se zmanjšuje medsebojna izključnost (standardov) med teritorialnimi enotami na nižji ravni. Pri tem ne gre le za tehnične standarde, temveč tudi za pritiske z višjih ravni za kooperativno razreševanje konfliktnih teritorialnih zahtev. Na ta način povečana dostopnost je potem podlaga za (možnost) povečane raznovrstnosti. Vendar to ni več raznovrstnost na podlagi frontalnega teritorialnega ločevanja, temveč na podlagi selektivnejšega povezovanja. globalna družba i "PROSTOR TOKOV" NEPOSREDNE VEZI SE KREPIJO VMESNE RAVNI SLABIJO NADNACIONAL NA i i - NACIONALNA - REGIONALNA i LOKALNA POSAMEZNIK Vse to se mora upoštevati v širšem kontekstu teritorialnega razširjanja in hierarhičnega sploščanja (Mlinar 1995) ter teženj k deteritorializaciji. To pa vključuje tudi lokalno-globalno zbliževanje, konvergenco: krepitev neposrednih povezav in slabitev posrednikov. Izziv izkustvenih ugotovitev: prvobitnost, identifikacija in globalizacija Kot temeljno odstopanje od vsesplošne usmerjenosti k globalizaciji se pojavlja empirično ugotovljeno dejstvo, da je v evropskem in svetovnem merilu še zmeraj najpomembnejša teritorialna enota, s katero se ljudje identificirajo - lokalna skupnost. Poleg navezanosti na svoj kraj ima sicer določen pomen tudi navezanost na narod, medtem ko je vse, kar je preko teh okvirov, s subjektivnega vidika skoraj zanemarljivo (Mlinar 199i Jacob et al. 1993, Toš. 1997, World Value Survey 1990). To predstavlja izziv za sociologijo, ki terja ustrezno pojasnilo, saj v določenem smislu negira razlage o globalizaciji. Naše vprašanje se navezuje na dosedanje razprave o globalizaciji glede na razlike med politično-ekonomsko integracijo in družbeno identifikacijo. Tako Bernard Poche (v Mlinar 1992) poudarja, da "teritorialna identifikacija sledi svojo lastno logiko in se uveljavlja na drugih osnovah kot globalizacija" ter nadaljuje, da ne vidi razloga, zakaj naj bi "teritorij politično-ekonomske integracije in teritorij družbene identifikacije bila skladna..., saj ne pripadata istemu redu". Alain Touraine (1995) se je temu vprašanju približal s tem, ko je izpostavil razliko med ekonomsko globalizacijo in kulturno fragmentacijo in, z drugimi besedami, z razlikovanjem med "instrumentalnostjo" in "identiteto". Po njegovi razlagi razvoj v Evropi ne bo sledil ameriškemu vzorcu, še posebej kar zadeva odnos med "ekonomskimi uniformnostmi in kulturno raznovrstnostjo". Toda tako kot se zdi v kratkoročni perspektivi takšna razlika nesporna, tako se zdi sociološko nesprejemljiva implicitna predpostavka, da bi za en kontinent - tudi dolgoročno - veljale drugačne razvojne regularnosti kot za drugega. " Nekateri francoski dritn miki so se zavzemali za 'pravico ilo različnosti' ko jc Sto za 1'rancijo v zilezi s leinjami k amerikanizaciji, vendar /m se niso zavzemali za lakSno pravico tudi znotraj l-'mncije. Najpomembnejša teritorialna identifikacija kozmopolitska* nacionalna" lokalna Italija 20 28 41 Belgija 18 22 47 Francija 18 28 41 Portugalska 14 27 40 Finska 14 41 33 Nizozemska 13 34 44 Britanija 12 32 40 Svita 12 17 51 Zahodna Nemčija 12 14 35 Bolgarija 11 30 51 Španija 10 29 46 TUrčija 9 46 34 Madžarska 9 27 58 S. Irska 8 22 48 Avstrija 7 27 35 Švedska 7 25 56 Poljska 7 52 29 Irska 5 37 44 Romunija 5 32 48 NorvcSka 4 14 69 Danska 4 22 52 Vir podatkov: World Value Survey, 1990. Zastavljeno vprašanje v anketi: 'Kateri od teh geografskih skupin bi rekli, da predvsem pripadate?" • % svetu kot celoti, kontinentu ali njegovemu delu " % državi kot celoti % kraju ali mestu, kjer živite? Najpomembnejša teritorialna identifikacija po državah 60 _ Fnmip hmnjtikki Z \c«k'çj VRounfi R«4u Mpfc" Tunfip I Vo/n*>p »litijem I uKKHUh/vm I I kAjli/i-m Virjmdatkm•: Koriti Values Surtvv. t'WJ.i Prva najpomembnejša identifikacija 100% 80% 60% _ 40% 20% AVSTRIJA SVKDSKA RCSIJA 1KRAJISA LITVA ■ Q - \ • H I ■ \'ir podtithov: Raziskovalni projekt 'Democracy and Local Governance", 11. Tetine etui. Čustvena (primordialna) navezanost'" pomeni podaljševanje danosti, kar potiska na stran samo-refleksijo in s leni samostojnost ter selektivno povezovanje akterjev v širšem prostoru. Takšna navezanost na lokalno, znano, ponavljajoče in izključujoče pa pomeni, da vsaj upočasnuje spreminjanje v "kognitivno-uiilitarni" razsežnosti individualizacije in globalizacije Primordialna navezanost zmanjšuje odzivnost na izziv povečane dostopnosti in ponudbe opcij v širšem prostoru. V tem smislu je lažje razumeti tudi relativno omejeno mobilnost ljudi (delovne sile) v Evropi v primerjavi z ZDA. Vendar pa se zdi preveč pavšalno prikazovati razliko med ekonomijo in kulturo, tako kot Touraine, da namreč gre za ekonomsko globalizacijo in kulturno fragmentacijo. Vsaj popularna kultura ne ostaja zaprta v lokalne ali nacionalne okvire, kot to zelo vidno izražajo mlajše generacije (Mlinar, Trček, v tisku). Proces vključevanja "zunanjega" in njegovega podomačenja se vendarle nadaljuje, še zlati s kognitivnega vidika, zaradi globalnega vdora informacij. S tem pa je v evropskem in v svetovnem merilu ljudem vse več skupnega, kar slabi prejšnje bariere med nacionalnimi družbami. V kolikor bo na ta način prihajalo do preobrazbe od "prostora krajev" k prostoru tokov", pa se bodo še zaostrila številna nasprotja, ki temeljijo na različni dinamiki spreminjanja emocionalnega in racionalnega. Mobilnost v svetovnem merilu, ko gre npr. za strokovnjaka, zakonca ki sta oba privržena profesionalni karieri, bo puščala za sabo praznino na ravni družine, kar bo še posebej prizadelo otroke, ki se jim odmika emocionalna opora.'7 Medlem ko je lokalno vedno predstavljalo nekaj konkretnega in je tudi nacionalno imelo svoje reprezentante, pa se je bilo vsaj doslej težko identificirali z globalnim, ki je predstavljalo nekaj bolj odmaknjenega in abstraktnega. V kolikor bo v prihodnosti prihajalo do lokalno-globalne konvergence bo seveda tudi v tem pogledu prišlo do pomembnih sprememb. Nacionalna odprtost, manjšina in večina Z vidika procesov globalizacije in individualizacije prihaja do prestrukturiranja, v kontekstu katerega lahko pojasnjujemo tudi vključevanje in izključevanje manjšin, konec koncev pa preseganje te delitve na manjšino in večino na sploh. Podobno koi so bili manjši narodi v preteklosti velikokrat potlačeni ali podrejeni bližnjim večjim narodom, tako je tudi znotraj nacionalnih meja bila (in je še) značilna - bolj ali manj groba - dominacija nad manjšinami. Z globalizacijo pa dolgoročno prihaja do krepitve manjšin in sproščanja vezanosti na tako podrejeno vlogo, hkrati pa do njihove vse večje številnosti in raznovrstnosti, ki konec koncev povsem relativizira to vprašanje. Značilne spremembe so naslednje: " Ethvard Sitiéis je razvil koncepcijo -primordial allachmeiils'. bar se nanaSa na tiste, ki izhajajo iz fiodobntli danosti, tako kot so sorodstvena Milna, navada, vera, jezik, '.((¡usjield t'JIXí. SM lipoiablja se tudi oznaka 'primordial seniiments". " lina od raziskav v XIXA je ¡«¡kazala. da mladoletniki s svojo materjo preživijo povpivCno na tlan .10 miniti, s svojim oCetom pa le 5 minut CCobb et al VJ9S) 1. 7. odpiranjem meja nacionalnih držav se etnična manjšina iz ene države lahko intenzivneje povezuje z matičnim narodom v drugi državi in s tem pravzaprav preneha biti manjšina. Toda to še ne vključuje specifičnosti globalizacije. 2. Drugi vidik krepitve manjšin (ne le etničnih) je intenziviranje transnacionabie-ga povezovanja pripadnikov posameznih manjšin v smislu družbenih gibanj. Takšna povezanost jim hkrati predstavlja legitimizacijo njihove identitete znotraj nacionalnih družb. Tako pridobivajo večjo mednarodno podporo in zaščito, ker postajajo subjekti mednarodne in svetovne politike. Ravno podrejeni položaj znotraj nacionalne države je torej pomembna motivacijska sila za "internacionalizacijo" in hkrati tudi učinkovito sredstvo proti represiji države. Med drastičnimi ukrepi s katerimi manjšina nastopi je ravno to, da zagrozi državi z internacionalizacijo manjšinskega vprašanja. 3. V okviru relativno zaprte in segmentirane družbe znotraj nacionalne države imajo tudi etnične skupine federalnih enot s formalno priznanim, enakopravnim položajem, lahko dejansko vlogo "permanentnih manjšin"'*. V razširjenih teritorialnih okvirih. z večjo kompleksnostjo in fleksibilnostjo ter hkrati z utrjevanjem univerzalnih standardov, pa naj bi presegali tudi takšno vnaprejšnjo obsojenost na podrejeno vlogo. 4. Sedaj značilno omejevanje priznavanja in vključevanja le "avtohtonih manjšin" bo postalo, s sproščanjem prostorske mobilnosti, vedno bolj arbitrarno in neživl-jenjsko. Po eni strani se bo s povečevanjem deleža priseljencev iz drugih držav povečeval tudi občutek ogroženosti domačega prebivalstva, še zlasti pri manjših narodih, po drugi strani pa vse večjega deleža prebivalstva, po poreklu od drugod, ne bo mogoče izključevati in - spet z etničnega vidika - nuditi le "pravico do asimilacije", kot lo v imenu zaščite ogrožene nacionalne identitete predlagajo nekateri avtorji (Toporišič 1991)". Tako kot je bilo v pogojih omejene mobilnosti lahko utemeljeno pričakovanje, da se bodo tujci prilagodili (podredili) kulturi in normam okolja v katerega so se prostovoljno vključili kot njegovi "gosije", tako dinamiziranje te mobilnosti vse bolj zmanjšuje realnost takšne predpostavke. Čas "začasnega"bivanja je nemalokrat krajši kot pa potrebni čas prilagoditve, kar implicira večjo verjetnost diverzifikacije kot homogenizacije (asimilacije); oziroma vključevanja (priznavanja) kot pa tlačenja ali prikrivanja drugačnosti. 5. V razširjenem teritorialnopolitičnem okviru (npr. v EU) tudi prejšnja večina postane manjšina in tako se ivlativizira razlika med njima tudi znotraj nacionalnih meja. Spreminjajo pa se tudi razmerja med nacionalnimi družbami, saj se tudi največje med njimi znajdejo v manjšinski vlogi v razširjenem teritorialnem kontekstu, kar danes - vsaj v jezikovnem pogledu - najtežje doživljajo Francozi. Kratkoročno lahko pričakujemo še zaostritev problemov manjšin v kontekstu časovno-prostorskega zgoščevanja in konvergence (so-prisotnosti) svetovnega " iUteu otl razlogov za nezadovoljstvo s [mlotajem v okviru nekdanje Jugoslavije, v Sloveniji In na HrvaŠkem, Je bila ravno kritika, da se v odtoianju o vsakem pomembnejšem vpraSanju znajdeta v vlogi /lermanetiiih manJSin. " Tetko se je zavzemati za pravice In zaSčito naSe manjSine v drugih drŽavah, hkrati pa vztrajat! pri asimilaciji drugih prt nas. jedra in svetovne periferije, npr. v globalnih mestih (Sasen 1991), pa tudi v obmejnih območjih nacionalnih držav, kadar bo šlo za množične enosmerne tokove ljudi in torej ne za diverzifikacijo na podlagi sproščenega gibanja ljudi v globalnem merilu.* Dolgoročno pa bo individualizacija te mobilnosti, hkrati s težnjo k vse večji razpršitvi, slabila "tuje" enklave in konflikte v zvezi s tem. Dctcritorializacija in globalizacija nacionalnih družb: narod' kot prostovoljno združenje? Kako se bo nasprotje med vnaprejšnjo danostjo in individualizacijo/globa-lizacijo razreševalo v primeru nacionalnih družb? Ali je na vidiku konec narodov" ali pa gre le za deteritorializacijo in določeno preobrazbo današnjih nacionalnih družb? Za narod ali etnično skupino je seveda pomembno: skupno poreklo, str-njenost in dolgotrajnost skupnega bivanja njegovih (njenih) pripadnikov. Z incli-vidualizacijo in globalizacijo pa prevladajo raznovrstni interesi, ki vodijo k teritorialnemu deagregiranju in konec koncev dolgoročno - vsaj po prikazani logiki - do svetovne razpršenosti pripadnikov določenega naroda. V manjši meri in/ali občasno je do tega prihajalo z odseljevanjem že doslej. Medtem ko je bilo v preteklosti značilno, da je z odselitvijo največkrat prišlo do prekinitve povezave z matičnim narodom v smislu ali-ali, do tega danes, na podlagi nove tehnologije prometa in komunikacij, ne prihaja več v tolikšni meri. Odselitev ni več nekakšno enkratno življenjsko dejanje, saj so danes omogočena pogostejša vračanja, če že ne kar kroženje med različnimi kraji; predvsem pa gre za razširjanje telekomunikacijskih povezav, kar je prav sedaj še posebej v vzponu. Tako tudi William H. McNelly (1986,70) ugotavlja: "Človeške skupnosti... postajajo vsaj delno ločljive od geografije". Dejansko ne gre le za to, da so "ločljive", temveč se hkrati s tem tudi notranje prestrukturirajo. Izgubljajo namreč svoj prejšnji "kumulativni" značaj in vse bolj dobivajo značilnosti prostovoljnih združenj. Posamezniki se ne vključujejo vanje avtomatično, nerefleksivno, vsakdo že po rojstvu, temveč na podlagi osebne odločitve. To pa pomeni, da se povečuje selektivnost, v kateri se izraža individualna avtonomija posameznikov, ne pa vnaprejšnja danost v smislu "pripisanih značilnosti". I Ikrati z izpadanjem nekaterih, ki bi sicer po poreklu sodili v takšno svetovno združenje, pa bo tudi težnja, da bi se vanjo vključevali drugi, ki po samem poreklu nimajo takšne kvalifikacije. Tako npr. med tistimi, ki govorijo (ali se učijo) slovenski jezik po svetu, relativno upada delež tistih, ki jim je bil to jezik njihovih prednikov, povečuje pa se delež tistih, ki so kot (po poreklu) Neslovenci prostov oljno izbrali ta jezik. S tem je nakazan trend k zmanjševanju vnaprejšnje določenosti tako, da se tudi "narod" preobraža v smeri od danosti k izbiri in dobiva značilnosti "izbirne identitete ". To bo torej vse manj vsevključujoča teritorialna skupnost, vse bolj pa združenje ali diaspora, kot omrežje v svetovnem merilu. ■" Vtem smislu gre za zelo občuiljtvo vprašanje o motnosti tla bl/iriito ttu /Miriifenja sedanje etnične sestal* prebivalstva v krajih rib slovenskti-italijansbl meji. Razpršenost in povezanost Kolikšen bo delež "izpadanja" je odvisno od stopnje razpršenosti pripadnikov naroda (koliko se torej odmika od tradicionalne strnjenosti), a tudi od stopnje njihove povezanosti. Na nižji stopnji razvitosti tehnologije prometa in komunikacij je z večjo razpršenostjo razmeroma hitro upadala tudi stopnja povezanosti in se seveda s tem povečevala verjetnost asimilacije v tujem okolju. Vzorec informacijske družbe nam kaže, da je intenziteta povezanosti zmeraj manj odvisna od oddaljenosti in razpršenosti. Satelitske komunikacije so že primer za "komunikacije, ki so neobčutljive na oddaljenost". To je torej podlaga za to, da lahko z večjo utemeljenostjo predvidevamo, da bo informacijska doba (v razliko od danes prevladujočega stanja, ko gre še predvsem za asimilacijo emigrantov) okrepila preusmeritev od dosedanjih pričakovanj o "koncu naroda" k njegovi radikalni preobrazbi. V dolgoročnem smislu lahko pričakujemo, da bo posameznik zmeraj manjši del svojega življenja prebil znotraj teritorialnih meja svojega naroda ali kraja "stalnega" prebivališča. Njegove "Časovno-prostorske poli" (Haegerstrand) bodo dosegle maksimalno diverzifikacijo v svetovnem obsegu; vsakdo bo - vsaj v ideal-no-tipskem smislu - uveljavljal svojo edinstvenost. Povratek k zaprti sistemski paradigmi Preden zaključim, moram še opozorili na to, da globalizacija kol proces predstavlja zelo različno "zgodbo" kot pa jo globalna družba. Prva namreč vključuje širjenje v prostoru, tako z vidika ekonomskih kot tudi emancipacijskih teženj. Vključuje povečevanje obsega, a tudi osvobajanje akterjev od vnaprej določenih struktur znotraj teritorialnih enot.. Toda čim hitrejše je to prehajanje preko tradicionalne vezanosti v prostoru, tem bolj se spel približujemo nasprotnemu, to je ekološkim omejitvam sveta kot celote. Spopademo se z mejami rasti in torej spet z mejami svobode. Najvišja stopnja teritorialne inkluzivnosti pomeni izgubo zunanjega sveta, in s tem prestop od paradigme odprtega k paradigmi zaprtega sistema. Svet postaja totalni sistem - izraženo s Hirschinanovo terminologijo - kar za posamezne akterje pomeni brez "izhoda" (exit) in z oslabljenim "glasom" (voice). Tli ne bo več zunanjih alternativ niti v tem smislu, da bi se človek lahko osvobodil te celote niti tako, da bi se izmaknil svoji odgovornosti (tako kot se višji sloji v ZDA danes umikajo v predmestja). To pa nadalje pomeni, da nezaželenih posledic (npr. ekoloških) ne bo mogoče prenesli na druge tako, da ne bi vplivale tudi na nas same. Povečevala se bo pomembnost razhajanja med življenjem v fizično omejenem in informacijsko razširjenem prostoru. Medtem ko se bo v virtualnem prostoru razširjala globalna informacijska družba, pa bodo meje fizičnega sveta nujno terjale omejevanje v individualnem in družbenem delovanju ter povratek k logiki "zero sum", kar bo pomenilo manj avtonomije akterjev, a več kontrole in konfliktov. LITERATURA Albrow, Martin. 1996. Global Age, Cambridge, Polity Press Alger, Chadwick 1988. Perceiving. Analysing and Coping With the l.ocal-global Nexus, International Social Scicncc Journal, Vol. 40, August Alger, Chadwick, H. Mendlowitz. 1985. Approaches to Global Issues by Local Activists in the United States, Washington, D C., International Studies Association Convention Almond, Gabriel, Bingham Powell Jr. 1966. Comparative Politics. A Developmental Approach. Boston, Little, Brown and Company Amin, Ash. 1997. Placing Globalisation, Theory, Culture and Society. Vol. 14, No. 2, 123-137 Beck, Ulrich, Anthony Giddens, Scott Lash. 1991. Reflexive Modernisation, Cambridge, Polity Press Becker, George. 1979. Comment on Lenski's History and Social Change, American Journal of Sociology, Vol. 84, No. 5, March, p. 1238-1242 Blau, Peter. 1977. Inequality and Heterogeneity, New York, Free Press Boulding, Kenneth. 1985. The World as a Total System, London, SAGIi Publications Bučar, Dojko. 1993. Mednarodni regionalizem, Ljubljana, KDV Clark, Ian. 1997. Globalisation and Fragmentation, Oxford, University Press Cobb, Clifford, Ted HaLstcad, Jonathan Row. 1995. The Genuine Progress Indicator: Summary of data and methodology. Redefining Progress, September Dahl, Robert A. 1989- Democracy and its Critics, New Haven Dahl. Robert A., lid ward Tulte. 1973- Size and Democracy Stanford, Stanford University Press Delors, Jacques et al. 1996. Learning: The Treasure Within. Report to UNESCO, Paris, UNKSCO Fontaine, Pascal. 1988. Jean Monnet, A Grand Design for Europe, Luxemburg. Office for Official Publication of the EC Gill, Stephen, David Law. 1988. The Global Political Economy, London. 1 iarvester Gulbcnkian Commission on the Restructuring of the Social Sciences. 1996. Open the Social Sciences: Report of the Gulbcnkian Commission on the Restructuring of the Social Sciences, Stanford University Press Gusfield, Joseph R. 1996. Primordialism and National, Society, Vol. 33, No. 2, Jan/Feb, 53-57 Jacob. Betty M. KrzysztofOstrowski, Henry Teune. 1993 Democracy and Local Governance, Honolulu, Matsunaga Institute for Peace, University of Hawayi Lash, Scott, John Urry. 1994. Economics of Signs and Space, London, SAGE Publications Lenski, Gerhard. 1976. History and Social Change, in: American Journal of Sociology. Vol. 82. No. 3, November, 548-564 Lenski, Gerhard. 1979. Probabiiism Reasserted: A Reply t« Becker, in: American Journal of Sociology, Vol. H i. No. 5. March, 1242-12 45 I.undcstad, Geir (ur.) 1994. The Fall of Great Powers, Oxford, Oxford University Press Makarovič. Jan. 1995. Oil avtarkije k avtonomiji, od homogenosti k enkrainosti, v: L. Mlinar (ur.) Osamosvajanje in povezovanje v evropskem prostoru, Ljubljana, FDV Mcl.uhan, Marshal. 1962. The Gutenberg Galaxy, Toronto, University Press McNeill, William. 1986. Polyethnicity and National Unity in World History. Toronto, University of Toronto Press Melucci, Alberto. 1996. Challenging Codes, Cambridge, Cambridge University Press Mishan, li.J. 1979.11ie Costs of Economic Growth, Harmondsworth. Penguin Mlinar, Zdravko (ur.). 1992. Globalisation and Territorial Identities, Aldershot, Avebury Mlinar, Zdravko. 1992. liuropean Integration and Socio-spatial Kestructuring. International Journal of Sociology and Social Policy. Vol 12, No. 8 Mlinar, Zdravko. 1994. Indivkluacija in globali/acija v prostoru, Ljubljana, SA7.U Mlinar, Zdravko. 1995. Territorial Dehierarchization in the l-nK-iging New liutupe, in: J. l.anger, W. Pullauer (Hds.) Small States in the limeiging New liurope, Vcrlag fur Soziologie und Humanethologic, liisenstadt Mlinar, Zdravko. 1997. The Process of Globalisation and Social Transformation in Central anil Kastern l-urope, European Science Foundation Conference -The transnational processes and dependencies in the transformation of Central and Kastern European societies". Praha, 14 - 16 February 1997, Institute of Sociology, Academy of Sciences of the Czech Republic Mlinar, Zdravko, Franc TrCek (v tisku) Territorial Cultures and Global Impacts, v: Roland Axtmann (lid.) Globalisation and Europe, London, Cassell Nisbet, Robert. 1969. Social Change and History: Aspects of the Western Theory of Development. Oxford, Oxford University Press Park, Peter. 1981. Toward an Emancipatory Sociology: Abandoning Universalis!« for True Indigenisation, International Sociology. Vol. 3. No. 2,161-170 Peachey, Paul, Erich Bodzenta, Wlod/imier/. Mirowski (lids.). 1984. The Residential Areal Bond: Local Attachments in Delocali/.ed Societies, New York, Irwington Publishers Pusič, liugen. 1974. RazvedenoM i povezanost. Zagreb, JAZU Rosenau, James. 1990. Turbulence in World Politics: A Theory of Change and Continuity, Princeton, Princeton University Press Roszak, Theodore. 1981. Person/Planet, London, Granada Publishing Limited Sassen, Saskia. 1991. The Global City, London, Princeton University Press Solar, Milivoj. 1987. Kulturni plurallzam u Jugoslaviji, Kulturni radnik. Vol. 10, No. 2 Sorokin, Pitirlm et al. 1930. Systematic Source Book in Rural Sociology. Mincapolis, The University of Minnesota Svetličič, Marjan. 1996. Svetovno podjetje. Izzivi mednarodne proizvodnje. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana. Tcune, Henry, Zdravko Mlinar. 1978. The Developmental Logic of Social Systems, London, SAGIi Publications Teune, Henry, Zdravko Mlinar (v tisku) The Developmental Logic of Globalisation, in: J.V. Cipruit, From Past Imperfect to Future Conditional The Commission on Global Governance. 1995. Our Global Neighbourhood, Oxford, Oxford University Press Toporišič, JoZe. 1991. Družbenost slovenskega jezika, Ljubljana. Državna založba Slovenije Toš, Niko et al. 1997. Mednarodna raziskava vrednot: Primerjava šestih dežel, Ljubljana. FDV Touraine, Alain. 1995. Sociologists Between liconomic Globalisation and Cultural Fragmentations. liSA Closing Lecture. Budapest, Sept. 2