86 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižne ocene in poročila Ingrid Slavec Gradišnik * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in profesor slovenščine, upokojeni komentator v kulturni redakciji Dela; mavcmilan@gmail.com. sveta Dunaj Steven Engelsman, pred- sednik Kulturnega društva Ribiški mu- zej tržaškega primorja iz Križa pri Trstu Franko Košuta, ustanovitelj in pred- sednik muzeja in zveze clevelandskih Slovencev Joseph Valencic ter egipto- log, zgodovinar, muzealec in zaslužni profesor Günther Hölbl z Dunaja. Njihovi vtisi in v prvem delu omenje- ni pregledi dejavnosti SEM kažejo, da brezpredmetno ni več le vprašanje »biti ali ne biti«, ki je spremljalo ko- lektive (Kraljevega) Etnografskega in Slovenskega etnografskega muzeja, temveč tudi vprašanja, ki so od 60. let preteklega stoletja vznemirjala etno- loge nasploh in še posebej muzealce. Ta so izvirala zadrege, da etnologijo zanimajo vse kulturne sestavine, feno- meni oz. manifestacije (in ne le preo- stanki ljudske kulture) ter da ti tvorijo večsmerno stkano mrežo kulture, ki se izraža v snovi in mnogoterih praksah vsakdanjega življenja ali načina ži- vljenja. Raziskovalci so morali poslej iskati poti, kako ubesediti oz. predsta- viti to kompleksnost, kako povezati časovne, prostorske, družbene in sim- bolne razsežnosti. Izziv za kolegice in kolege v muzejih je bil, kako govorico predmetov predstaviti tako, da bodo obiskovalcem posredovali in približali obzorja, ki jih raziskujejo etnologinje in etnologi. Treba je bilo upoštevati in ure- sničevati vodila muzeološke metodolo- gije. Ta je poleg etnološkega razisko- valnega dela prispevala k aktualizaciji predmetov, od najstarejših zbirk Kranj- skega deželnega muzeja do predmetov, ki so jih zbrali ali odkupili kustosinje in kustosi ali so bili muzeju podarjeni. V tem pogledu hrani muzej v depojih še obsežno in dragoceno gradivo za priho- dnje raziskave in razstave. Knjiga posebej v poglavjih o kustodia- tih lepo pokaže, kako sta se v eno blago tkali etnološka in muzeološka misel, tu- di s pogostimi opozorili, kako povezano je delo kustodiatov in njihovih sodelav- cev. Nekaj tega je mogoče razbrati tudi v razdelku, kjer so v slikah predstavlje- ne razstave – od prevladujočih vitrin pred drugo svetovno vojno do najnovej- ših multimedijskih razstav. Knjiga se sklene s slikami predhodnikov današnje skupine zaposlenih in zbirnim sezna- mom vseh zaposlenih v SEM. »Prvih sto« se v knjigi kaže kot dolgo in kratko stoletje: dolgo v smislu naporov in rasti, a ne v merilu človeške starosti, in kratko, ko pomislimo, kaj vse se je v muzeju zgodilo v zadnjih manj ko treh desetletjih. Vsebinsko in oblikovno premišljena knjiga (za nje- no grafično podobo je poskrbela Janja Ošlaj), velikega formata, elegantno črna, z barvitimi posnetki predmetov, objetih v zlate kroge, in zlato stotico, bralke in bralce strokovno in hkrati do- volj poljudno popelje skozi stoletje na- porov in dosežkov, da pokaže, kako je SEM naposled postal »muzej za ljudi«. Razumljivo je, da je stoletno dogajanje predstavljeno v duhu biografije ali av- tobiografije, ki v privajanjem obletnič- nem pisanju in branju povzema smisel- no zgodbo, usmerjeno k ciljem. Čeprav je zgodba za povrh praznična, daje na nekaj mestih slutiti, da pot vendarle ni bila premočrtna, marveč pogosto vi- jugava in polna ovir. Zgodba SEM je imela v zreli dobi srečen konec in do- življa nov, nadvse obetaven začetek za naslednje stoletje. Čestitke urednici in vsem, ki so se trudili za to knjigo. OTO LUTHAR, MARTA VERGINELLA, URŠKA STRLE: Užaljeno maščevanje. Spomini na italijanska fašistična taborišča. Založba ZRC, Ljubljana 2022, 387 str. Obsežno delo se začenja s citatom va- škega kaplana Pietra Bignolija: »Si- noči je osel [...] s tremi našitki izjavil, da je treba prebivalce pokrajine, nižjo raso, v korist človeštva uničiti« (str. 9). Seveda je mišljeno prebivalstvo okupirane Ljubljanske pokrajine in so- sednjih s Slovenci in drugimi Slovani (predvsem Hrvati) naseljenimi obmo- čji. Naslov knjige, Užaljeno maščeva- nje, je morda na prvi pogled nekoliko nenavaden, a ga avtorji že na prvih straneh jasno razložijo: fašisti so raču- nali, da bodo te kraje čim prej vključili v svoj fašistični sistem na blag način in jih zlili s kulturo »višje omike«, kot so trdili, a jih je upor čez leto dni »pri- silil«, da so naredili obrat od »čezmer- ne prijaznosti in miline« do »pravega klanja« civilnega prebivalstva, kar ne bi bilo mogoče brez elementov rasi- stične politike, ki se je pokazala že ob osvajanju severne Afrike v času itali- jansko-turške vojne (1911–1912) (str. Knjižne ocene in poročila Milan Vogel* 87 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižne ocene in poročila Milan Vogel 10). Takole zapišejo o koncu »itali- jansko-slovenskega prijateljstva«: »V manj kot štirih mesecih so Slovenke in Slovenci spoznali, da je bil končni cilj okupacije vendarle ‚poitalijančenje in fašizacija slovenske družbe‘. Ob na- silju, ki so ga njihovi sonarodnjakinje in sonarodnjaki iz primorskega dela slovenskega ozemlja okusili že več kot dve desetletji prej, pa so se prebival- ke in prebivalci ljubljanske pokrajine soočili tudi z užaljenim maščevanjem gospodarja. Nezadovoljen zaradi po- teka vojne je bil fašistični oblastni vrh še dodatno razdražen zaradi občutka, da ga je ‚preslepil [...] lažni lesk višje omike‘ okupiranih prebivalcev. [...] In kot vsako drugo maščevanje, ki izvira iz užaljenosti, je bilo tudi italijansko maščevanje nad upornimi Slovenkami in Slovenci zaradi tega še za spoznanje bolj kruto in sistematično« (str. 10). Ker je bilo »eno najbolj nasilnih in zato najbolj travmatičnih poglavij v sloven- ski zgodovini 20. stoletja do nedavne- ga slabo poznano in tudi pomanjkljivo raziskano« (str. 14), so trije ugledni zgodovinarji dali besedo še živečim ta- boriščnikom, konfinirancem in drugim zapornikom ter v pričujoči monografiji zapisali in objavili odlomke njihovih doživetij v taboriščih in v konfinaciji od Gonarsa in Videmske pokrajine do oto- ka Ustice v južnem Tirenskem morju iz raziskave, opravljene v obdobju 2012– 2015. Vendar razprava ne temelji samo na pričevanjih, marveč tudi na dostopni arhivski dokumentaciji ter upoštevanju domačih in tujih raziskav na to temo. Kot se za znanstveno delo spodobi, je pred pričevanji (pričevalci so označeni le z začetnimi črkami imen in priimkov ter krajem bivanja) poglavje o projektu, literaturi, metodologiji zbiranja, analizi in prezentaciji gradiva. Sledi poglavje o okupaciji, uporu in internaciji po oku- paciji, temu pa najobširnejše, naslovlje- no Podoba življenja v italijanskih faši- stičnih taboriščih v virih in pričevanjih preživelih. V njem je največ pozornosti namenjene taborišču na Rabu, ki je bilo najbolj grozno med vsemi. Po nekate- rih podatkih naj bi bilo v italijanskih fašističnih taboriščih zaprtih od trideset do štirideset tisoč internirancev sloven- skega porekla. V spominskem parku na Rabu je zapisano, da naj bi bilo tam in- terniranih okoli petnajst tisoč ljudi, po podatkih interniranca Hermana Janeža pa naj bi jih umrlo skoraj tisoč petsto. Natančno število interniranih in umrlih ni znano. Avtorji so analizirali vse plati življenja oz. odsotnosti življenja v taboriščih, od bivalnih razmer do vzrokov za interna- cijo, nasilja v njih in namernega kazno- vanja, medsebojne pomoči, pomoči od doma, črnega trga in redkih priložnosti za intimo. V posebnem podpoglavju je opisano delovanje Cerkve, ki je delila taboriščnike na »naše« in »vaše« ter pomagala le »svojim«, in sicer z ma- terialno pomočjo, predvsem pa z ideo- loško, tako da so mnoge moške, pred- vsem mlajše, odpustili iz taborišča, če so se odločili oditi k domobrancem. V spominih vseh, ne glede na tedanja pre- pričanja, je osrednja vloga pri odloči- tvah za predčasen odhod iz taborišča in vstop v MV AC pripadala duhovnikom. »V pripovedih naših sogovornikov, skoraj nikoli sogovornic, prav ‚župni- ki‘ nastopajo kot osrednji selektorji bo- dočih taboriščnikov [...] (‚Ker so tako propagando delali, da so samo proti komunistom: ‚V imenu Kristusa kra- lja‘. Nekaj takega se je slišalo po tabo- rišču.‘)«; S. Ko., Bloke) (str. 102). Poleg marsičesa drugega so avtorji preučili tudi odhod iz taborišč in pot domov, predvsem pa tudi povojni od- nos do taboriščnikov (»Biti v tabori- šču – to ni nikjer zapisano ali izrečeno – ampak je imelo pridih degradacije. Češ, tale že ni bil kaj prida. Če bi bil kaj korajžen, sploh ne bi prišel v Go- nars. Če bi bil aktiven partizan, to je druga stvar. [...] Doživetja v Gonarsu in podobnih taboriščih ne pomenijo nič«; F. B. Ljubljana) (str. 304). Prav tako avtorji niso izpustili dejstva, da v Italiji fašizem ni bil nikoli obso- jen, tako kot je bil nacizem v Nemčiji, da ni bil noben italijanski fašist kazno- van za svoja dejanja, ker se je Italija že drugič v 20. stoletju »po lisičje« izmuznila in se pridružila drugi, zma- goviti strani. Ni odgovarjala za zločine v Afriki, Albaniji, Grčiji in Jugoslaviji. Pri njihovi zviti diplomaciji so ji poleg domačih vlad pomagali tudi zahodni zavezniki, zlasti Velika Britanija. O tem obširno piše italijanski zgodovinar Davide Conti v knjigi Italijanski vojni zločinci. Obtožba, procesi in nekazno- vanje po drugi svetovni vojni (2014).