383 Obrtnija- Zadružni zakon. Sedaj veljavni zadružni zakon z dne 9. aprila 1873 leta je podlaga vsem številnim, umestnim in neumestnim, potrebnim in nepofrebnim konsumnim društvom, kmetijskim in obrtnim zadrugam, katera so bila v poslednjih letih ustanovljena v naši deželi. Zadružna organizacija je nastala v svrho, da bi taki sloji, ki so navezani na zaslužek svojih rok in kateri nimajo nikacega osebnega kredita, dobili potom združevanja priliko, okoristiti se skupnega kredita vseh združenih članov ter postali deležni dobička, ki ga dajeta kapital in kupčija ali obrtnija. Na ta način je namreč tudi ob zaslužku svojih rok živečim slojem mogoče, da si pridobe gospodarsko neodvisno pozicijo v človeški družbi. Zadružništvo se je tekom zadnjega polstoletja v vseh državah močno razvilo in je povsod že urejeno po posebnih zakonih. Prvi začetek zadružništvu so položili takoimenovani richdalski pijonirji na Angleškem. Nekateri tovarniški delavci iz Richdala, ki so bili slučajno dlje časa brez posla, so leta 1844. ustanovili zadrugo, ki je imela nalogo, na skupni risiko in s skupnim podjetjem zadružnikom 384 donašati dobička in pripomoči k zboljšanju njihovih domačih razmer in njihovega socialnega položaja. To akcijo so richdalski delavci začeli s tem, da so ustanovili konsumno društvo. Leta 1844. je njihova zadruga štela samo 28 udeležnikov, ki so imeli skupnega Kapitala 186 tolarjev, danes pa šteje ta zadruga mnogo tisoč članov in ima že blizu dva milijona premoženja. Ta vzgled je seveda vzpodbujevalno vplival ne samo na Angleškem nego tudi drugod, zlasti na Francoskem in na Nemškem. V prvi vrsti se je seveda obneslo snovanje hranilnih in posojilnih zadrug, a tudi snovanje konsumnih društev za delavce, ki žive ob mezdi, je le odobraviti. Toda poleg konsumnih društev, namenjenih delavcem, kateri nimajo niti kapitala niti kredita, obstoje tudi kon* sumna društva, ki so namenjena drugim slojem. Taka društva pa ne soglašajo več s prvotnim principom, iz katerih so nastala, in so vsled tega povsod naletela na odločen vpor. Tudi na Kranjskem se je zaradi teh društev razvnel jako oster boj, kateri je jako obžalovati, ker so se ž njim obstoječa osebna nasprotja jako poglobila. Konsumna društva so v nekem smislu humanitarne naprave, dokler imajo namen stvarjati kapital na korist tistim, ki nimajo ne kapitala niti kredita. Ta humanitarni značaj pa izgube v tistem trenotku, ko niso več omejena na delavce brez kapitala in brez kredita, ko so člani ljudje, ki že imajo nekak kapital in neko eksistenco, čim taki ljudje, ki imajo že svojo gospodarsko samostojnost, osnujejo konsumno društvo, se to društvo prav nič več ne loči od navadnega kupčijskega podjetja. Pri navadnem kupčijskem podjetju je pred pogoj, da ima podjetnik kapital. Tega imajo pa tudi samostojni kmetovalci itd. Zakonodajalec iz leta 1873 je mislil, da bodo kon sumna društva snovali samo delavci, ki nimajo ne kapitala, ne kredita in zato je takim društvom zagotovil posebne olajšave. Ni pa mislil, da se bodo tudi drugi krogi polastili te stvari, in da bodo dovoljene olajšave na brezobziren način izkoristile proti davkoplačevalcem-trgovcem, kakor se je zgodilo tudi pri nas na Kranjskem. Boj mej trgovci in konsumnimi društvi je jako oster in z raznih strani so nam došla že vprašanja, ni-li mogoče, da bi se provzročil razpust teh društev. To je jako težko doseči, zakaj zakon je konsumnim društvom dal jako veliko samostojnost in neodvisnost. V tem oziru naj služijo naslednja pojasnila: § 37. zakona z dne 9. aprila 1873 pravi: Upravno oblastvo zamore zadrugo razpustiti, če je vsled delovanja ali razprav te zadruge bila izdana prav okrepna kazenska razsodba v smislu § 88. tega zakona. Kazenska sodišča morajo take razsodbe takoj, ko so postale pravokrepne, predložiti političnemu oblastvu. § 38. tega zakona pravi: Razpust pristoja politi-čiemu dež. oblastvu, v čigar okolišu ima zadruga svoj sedež, in če se razteza delovanje zadruge po podružnicah na več dežela, tisto politično oblastvo, v čegar okolišu je glavno podjetje. Proti razpustilni odločbi je dovoljena pritožba na ministrstvo notranjih del. Pravica deželnega oblastva, odrediti razpust kake zadruge na podlagi kazenske razsodbe, ugasne tri mesece potem, ko je razsodba postala pravokrepka. Iz tega je razvidno, da se more odrediti razpust kakega konsumnega društva samo na podlagi kazenske razsodbe, ta je pa mogoča samo tedaj, ako je društvo raztegnilo svoje delovanje tudi na tako polje, na katerem ni opravičena delovati. To določa § 88. tega zakona. Razpust je torej mogoč, če na primer kaka zadruga ki nima koncesije, izvršuje gostilniško obrt. V tem slučaju je dolžnost okrajnega glavarstva, da to naznani sodišču, Zal, da so doslej okrajna glavarstva v tem oziru postopala jako popustno. Razmere v deželi bi bile vse drugačne, če bi se bilo od vsega začetka gledalo na to, da se vse zadruge drže strogo svojega delokroga. Le s strogim postopanjem se dado te razmere zbolj- šati. Če bo vlada brezobzirno postopala in nekaj zadrug, ki dosledno prestopajo svoj delokrog, razpustila, potem bo to drugim zadrugam v svarilni vzgled. Njihova konkurenca z davki preobremenjenim trgovcem bo postala reelnejša, izrodki in izrastki bodo odpadli, zadruge omejevale na tisto delovanje, ki jim pristoja, in s tem se bodo nasprotja vsaj deloma poravnala. Popolnoma se seveda ne uglade, dokler se sedanji, jako pomankljivi zakon o zadrugah korenito ne premeni. Kar se prej ali slej gotovo zgodi. R. Ž.