Ai-tur Sills: 14 Smrtna past. Ameriški roman. Priredil Fr. Kolenc. (Dalje.) Miguelove ooi so krvavo plamtele. Bil je popolnoma pijan. Smejal se je — glasno in globoko grohotanje je bilo to. — Ostrigel je ovčko, ki je bila namenjena Casasu. — Hahahahal — — Tako? — je deja lDubell, ki je prav dobro razumel Argenlinca. — In kaj je z dekletom? Miguel se je pokrižal. — Prejela je zasluženo kazen. Dubel se je stresel. — Ali so jo umorili? Miguel je izpdl kozarec. — Da. Gato Oro ni mogel preboleti misli, da Juanita radi ljubavnega razmerja s Holandincem ne bo mogla biti Casasova žena in jo je poslal na drugi svet. Henrik je globoko vzdihnil. Kako sveta je bila njuna Ijubezenl Juanita je bdla nedolžna ko jagnje, pa vendar tako strašna smrt! — Kako pa je Raoul izvedel za to? Miguel je nekaj zamrmral in izpil zopet kozarec žganja. — In zakaj ne išče Raoul sam svojega sovražnika je poizvedoval dalje Diibell. — Drug posel ima. Odšel je. — Odšel? Kam? — Včeraj se je podal proti jugu. Več ne morem povedadi. — Proti jugu? Saj med Elino in Cuyabo ni vež mest. Ali je v tisti smeri kaka steza? — Kolikor vem, razven Raoula še nikdo ni hodil tam. On pa je prehodil to pot že večkrat. — Ali sam potuje? — Da, vedno gre sam. Dubell je izvedel vse, kar ga je zanimalo. Počakal je še, da se je Miguel od pijače onesvestil, potem pa se je izmuznil iz sobe. XI. — No? — je vprašal Gregor Diibella, ko se je vrnil. — Kak načrt imaš? — Majhna ekspedicija! Odhod jutri. Bo prav tako? — Kadarkoli. Kam gremo? — Na dva tedna v gozdove kot naravoslovci. Gregur, ne pozabi tega. Mnogo moraš govoniti o tukajšnjih metuljih in kolibrih. Do večera je bilo vse pripravljeno: nekoliko mul, trije gonjači in vodnik Lopalo. Zgodaj zjutraj so se opravili na pot. Pri sedlanju je Gregor na Diibellovi muli zagledal nekaj čudnega. Diibell se je smejal, ko je videl, kako se je prijatelj bližal, da bi videl, ka| je, — Ali veš, kaj je to? — ga je v^prašal. — To je vendar stara pliaska maska! — je debelo zijal Gregor. Henrik je majal z glavo. — Gregor, misli nekoliko! Ali se spominjaš na opo^ zorilo svojega prednika, da treba zadržati dihanje v jami zlate mačke? Vidiš, to mc je privedlo do tega, da si nesem to pripravo seboj. — Priznati moram, da si se zelo previdno pripravil. — Gregor se je vsedel na mulo z lovilno mrežo za metulje. Lopalo je bil vodnik. Potavali so po obsežni ravnici, ki je bi'la obraščena z visoko travo. Steze ni hilo in kmalu so se morali ustaviti. Vodnik jc jahal naprej, da bi pregledal teren. Ko se je čez dve uri vrnil, je držal v roki obrabljeno vžigalico in konec cigarete. Na cigareti je bila še znamka egiptovske tovarne, od katere je Casas kupoval cigarete. — Ali si slučajno našel to? — je vprašal v domačem narečju Diibell. Lopalo se je smejal. To vprašanje je gotovo šala. Saj vsakdo labko vidi, da je pred kratkim nekdo jahal v to smer. Tri dni so že potovali in so dospeli daleč v samoto. Potovanje je bilo prijetno, le komarji so jih močno nadlegovali. Tretjo noč krog polnoči jih je zbudil močen krik. Preplašeno so skočili kvišku in v mesečini so videli, da je jaguar napadel mulo. V hrbet ji je zasadil svoje kremplje. Diibell je ustrelil kr\7oločno mačko, ustreliti pa je moral tudi razmesarjeno mulo. Jaguarjev napad ga je vznemdril, a na zunaj tega ni kazal. Ako je jaguar tako drzen, da napade v taboru mulo, morajo pazili. Zanetili so ogenj, da bi odganjali divje zveri. Četfti dan so ob polu zasledili lesen križ. Z nekim strahom so zrli na njega, le Diibell je bil tolifco miren, da se je podal k njemu. Na križu je zasledil dve črki: G. O., potem črta in pod njo zopet dve črki: G. G. Poklical je Gregorja: — Pelji Betko nekoliko dalje! Jaz izkopam ta grob. Čez pol ure je Dubell dohitel druge. — No, ali si našel kaj? — je poizvedoval Gregor. — Samo kosti in to-le! — Izročil je Gregorju prstan. Na prstanu je bil grb Goversovega rodu. — Kakor vidiš, smo na dobrem sledu — je pripomnil mrko. (iovers je temno zrl na prstan. — Kaj misliš, kaj se je zgodilo? Ali je bil tukaj umorjen? — Po mojem mnenju ga je Gato Oro poslal na rlrugi svet. To sklepam iz črk: G. O. nad začetnimi črkami tvojega prednika. V tem trenutku se je Lopalo pri ovinku ustavil in nekaj rekel v indijanskem jeziku. Diibell je pognal mulo in je bil kmalu pri njem. Indijanec je kazal proti gozdu. Diibell je videl, da se bližajo gorskemu kraju. Pred njimi so se dvigali trije ostri vrhovi. V podznožju se je svetlikala reka, nekoliko na levo pa so se dvigala mogočna drevesa. # Lopalo je zopet rekel nekaj in je kazal na drevesa. In Diibell je sedaj razumel razlago. Obrnil se je k Betki in Gregorju: — Prišli smo v kraj, ki ga Lopalo pozna. da ta drevesa domačini imenujejo za »puščice«. — To so »puščice«?! — je vzkliknil Gregor. — Bogu hvalal Potem že nismo daleč od cilja. Dubell je privlekel iz žepa pergament in ga ostro študiral. . ' — Tako mislim tudi jaz — je mrmral. — A glejmo, kaj nam je storiti! — Glasno je čital: »Ne pojdi na desni strani jezera« — to je jezero — »marveč na levi in »puščice« naj ostanejo na desni slrani. Po brvi idi preko vodopada« — upam, da ga najdemo — »čuvaj se »reke mali hrib«, ki mu sledi!« — Pogledal je Betko. — Ta čudna reka mi je vedno v mislih, odkar smo zapustili domovino. Ravnali so se po naročilu. Od leve strani so se izognili jezera in so se vzpenjali na planoto, dokler niso dosegli dreves in potem.so se spustili navzdol, tako da so bila drevesa na desnici. V dolini je šumljala srebrna reka. Leno je tekla in prehod je bil lahek. Diibell je bil prvi. Gregor je ostal, da bi pomagal sestri. Zadnji je bil neki gonjač. Gregor in Betka sta srečno priplavala na drugi breg. Gonjač je priplul nekako do polovice, ko je Lopalo pokazal na vodo in začel kričati: — Pirava! Pirava! — Glas se mu je tresel od same groze. Vsi so se zagledali v reko. Diibell je zagledal množico majhnih rib. V trenutku so obkolile mulo in jo potegnile pod vodo. Za kratek čas se je zopet prikazala na površju. Voda se je pomešala s krvjo. Začel se je strašen prizor: mulo in gonjača so od vseh strani napadle ribe. Žival je močno brcala okrog sebe, nesrečni človek pa je kar tulil. _^ — Sveti Bog! — je zaklical Govers. — Pomagati mu tnoramo, drugače ga požro! — Slekel je suknjo. Lopalo pa je pred njega skočil in ga razburjeno prosil, da ne poizkuša tega. — Pravi, da bi šel v gotov pogin — je razložil Diibell vodnikove besede. — Sploh pa lahko vidiš, kaj naredijo te živalice iz človeka. Usmiljeni Bog, ubožecl Dubell se je proč obrnil, ker ni mogel gledati obupne borbe nesrečnega gonjača. En trenutek še in ni bilo ne ipile, ne človeka . . . Drulba se je ulaborila. Po kosilu je Dubell povzel besedo. — Mislim, da smo blizu cilja. Zato je dobro, ako ¦atanko pretresemo, kake naloge nas še čakajo. Prvo je, da se jaz sam podam nekoliko naprej. Vi ostanete tukaj, dokler se ne vrnem. Ali bo prav tako? Gregor je ugovarjal. — Ne, prijatelj! Sedaj sem jaz na vrsti. Z Lopalom freva naprej, dokler ne zaslediva Raoula. — Naj bol — se je udal Dubell, ko je videl, da Gregorja ne bo mogel pregovoriti. — Predaleč pa nikar ne pojdil Lopalo bo že pazil. Dubell je nekaj povedal Indijancu. Lopalo se je režal in položil prst na vrat. — Zagotavlja me, da je že imel posla i človeškimi YratOYi — je tolmačil Dubell, XII. Drugo jutro sta Gregor in Indijanec odpotovala. Diibell in Betka sta stala drug ob drugem in sta gledala za odhajajočima, dokler nista v grmOTJu izginila. — S tem smo torej končali! — je vzdihnila Betka. — Toda kaj bomo delali do njunega povratka? — Kar je edino pametno. Počakamo ju. Sploh saj se jutri že itak vrneta. Toda Gregorja ni bilo. Dolgočasnosti pa se ni bilo treba bati. Gonjač je namreč povedal, da je ponoči jaguar obiskal taborišče. Njegovo mnenje je bilo, da ga poiščejo in ustrelijo. — To je zelo privlačna ponudba — je menila Betka. — Pojdimo na lovl — Kakor želiš! Dubell je naročil vodniku, da se pripravi na odhod. čez pol ure se je družba dvignila. S seboj so imeli dva psa. Kakor drugi je tudi Betka vzela s seboj puško. Nekaj časa so jahali po travniku z visoko travo, potem pa so dospeli do gozda. Psa sta tukaj dvignila glavo, ko da sta izgubila sled. Dalje pribodnjič,