POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 115 je bil po številnih praktičnih preizku- sih in teoretičnih potrditvah izbranih prikazovalnih načinov teoretično in praktično predstavljen leta 2001 v Pos- kusnem snopiču Slovarja jezika sloven- skih protestantskih piscev 16. stoletja. V naslednjih dveh desetletjih je bilo vpe- ljanih še nekaj metodoloških izboljšav, ki naj bi povečale njegovo uporabno vrednost. Predavateljica je ob izbrani besedi iz slovarja nazorno pojasnila zgrad- bo in vsebino slovarskega sestavka, ki prinaša celovit slovarski prikaz rabe besede v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Uporabniku daje podatke o pomenskih uresničitvah besede, o pisnih, pravopisnih, glasoslovnih in oblikoslovnih variantah, o skladenjski in slogovni rabi ter še o marsičem. Ob koncu svojega predavanja je zbrane presenetila z izročitvijo izvoda slovarja, ki so ga organizatorji Spomi- njanj podarili Mariborski knjižnici, da bo dostopen uporabnikom v njihovi čitalnici. Majda Potrata 100/10 – JANKO MESSNER Razstava Solidarnost ob meji. Zapuščina Janka Messnerja V Likovnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor si je bilo mogoče od 5. oktobra do 5. novembra 2022 ogle- dati slovensko-nemško razstavo z in- teraktivnimi elementi Solidarnost ob meji. Zapuščina Janka Messnerja. Av - torji razstave so Elena Messner, Dana Rausch, Tobias Zarfl . Prevode sta na- pisala Jože Messner in Mirko Messner. Gostujočo pregledno razstavo je po- sredovala Slovenska prosvetna zveza iz Celovca. Pred tem je bila postavljena v Musilovi hiši v Celovcu, v Kulturnem domu v Pliberku, v Kapelški pasaži v Železni Kapli in v atriju mestne hiše v Ljubljani. Avtorji so kolektivni spomin dvojezične regije pripravili tudi kot knjigo Solidarnost ob meji, ki je dejan - sko katalog k razstavi z enakim naslo- vom. Vsebuje dvojezična besedila, slike in odlomke iz filmov, filmske sekvence. S 26 QR kodami si je mogoče priklica- ti intervjuje, dokumentarne posnetke, televizijska poročila, rokopise, kolaže, povezane z Jankom Messnerjem in njegovo dobo. Besedila v knjigi niso dosledno prevedena v oba jezika; mno- gokrat so v drugem jeziku prevedene le najpomembnejše informacije. Izdali sta jo Založba Drava in Musilova hiša. Janka Messnerja predstavi kot pisatelja, pesnika in dramatika. V oktobru leta 2021 je bilo v Mes- snerjevem rojstnem Dobu pri Pliberku odkrito obeležje, ki je stočetrta toč- ka Slovenske pisateljske poti na obeh straneh Karavank, s čimer skupni slo- venski prostor postaja vse bolj naraven pojem in vse bolj izraz realnosti. Prav zato je pomembno, da potujoča raz- stava obišče kraje tostran in onstran Karavank. Odprtje razstave 5. oktobra 2022 Zbrane je najprej pozdravila ravnate- ljica Univerzitetne knjižnice Maribor mag. Dunja Legat , gostiteljica razstave, ki jo je posredovala Slovenska prosvet- na zveza iz Celovca. Poudarila je po- 116 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/4 men povezovanja različnih institucij in združenj za poglabljanje in utrjeva- nje kolektivnega spomina in kulturnih vezi. Te sta v preteklosti intenzivno pletla tudi Janko Messner in nekdanji ravnatelj UKM dr. Bruno Hartman. V domoznanskem oddelku hranijo devet rokopisov, v katerih je gradivo, pove- zano z Jankom Messnerjem, in sicer iz uredniškega arhiva Dialogov, arhiva Društva slovenskih pisateljev Maribor; tri enote je podaril Bruno Hartman in en rokopis Alenka Glazer. V imenu Kluba koroških Slovencev Maribor, soorganizatorja odprtja raz- stave, je spregovoril predsednik kluba dr. Danijel Grafenauer . Spomnil je, da stiki Janka Messnerja s klubom sega- jo v čas po drugi svetovni vojni, ko je pobegnil v takratno Jugoslavijo, ker so ga angleške okupacijske oblasti kot politično sumljivo osebo obsodile na osemmesečni zapor. Klub koroških Slovencev, ki je združeval tiste koroške Slovence, ki so morali po koroškem plebiscitu leta 1920 zaradi nemškega nacionalizma iskati življenjsko eksi- stenco v jugoslovanski Sloveniji in tudi južneje, in ki je opredeljeval kot podro- čje svojega delovanja tudi pomoč koro- škim rojakom na obeh straneh meje, je bil namreč naslov, na katerega se je spomladi leta 1946 obrnil Janko Mes- sner s prošnjo, da ga ta priporoči za na- daljevanje študija v Ljubljani. Klub je to seveda storil. Prav tako ga je po svojih močeh finančno podprl. Ti stiki so privedli do kasnejših sre- čavanj Janka Messnerja s člani kluba ob obiskih na Koroškem in občasnih lite- rarnih srečanjih. Takrat so spoznavali njegovo jasno misel, družbeno kritič- nost in sarkazem v pogovorih in zapi- sih. Svoj nagovor je Danijel Grafenauer sklenil z besedami: »Spoštovani! Pred nami je razstava Solidarnost ob meji. Zapuščina Janka Messnerja, ki nam odstira in prikazuje pestrost življenja, dela in duha enega izmed pomembnih koroških Slovencev in nas vabi k raz- mišljanju o »težavnem« 20. stoletju za Slovence. Vabljeni k ogledu. Razstava je odprta!« Nepričakovane ovire so preprečile, da bi na odprtju spregovoril dr. Jan- ko Malle, podpredsednik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu, tako da je zadnji dobil besedo Messnerjev sin dr. Jože Messner , ki je spregovoril tudi v imenu drugih soavtorjev razstave in povzel njihove misli iz predgovora h knjigi katalogu. Knjiga je sad večletnega ukvarjanja s pisateljem, ki je s svojimi izkušnjami in razmišljanji o temah, kot so nacio- nalsocializem, fašizem, Wehrmacht, službovanje v vojski in deportacija koroških Slovencev in Slovenk, razvil markantno protizgodovino uradni zgodovini na Koroškem in v Avstriji. Kot slovenski pisatelj je v svojih literar- nih delih utrjeval spomin na žrtve na- cionalsocializma in na boj proti njemu, in to je nedvomno bilo jedro njegovega literarno-aktivističnega dela. Hoteli so biti pravični do literarno-politič- ne zapuščine Janka Messnerja in na umet niški način oživiti raznovrstno zgodovino njegovega dela, zato odloči- tev za intermedijsko realizacijo obrav- nave zahtevne zapuščine. Knjiga je radikalno nasprotje tradi- cionalnih muzejev dediščine, spomeni- kov in spominskih plošč na Koroškem; je alternativni dokumentacijski sistem; razkriva vrzel v dejanskem arhivu. Ko sta razstava in knjiga nastali, država še ni odkupila zapuščine, ki je bila od POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 117 leta 2018 shranjena kot depozit v Ko- roškem literarnem arhivu, kjer je bila znanstveno ovrednotena in ocenjena kot dragocena. Zdaj se je končno zgo- dilo tudi to in tako je zapuščina Janka Messnerja ohranjena pred pozabo in dostopna za raziskovanje. Knjiga in razstava prikazujeta sorod- nike in prijatelje, Anschluss, represijo, vpoklic v nemško vojsko, začetke Mes- snerjevega literarnega ustvarjanja, nje- govo kulturno-politično dejavnost in premagovanje travme s solidarnostnim angažiranjem. Obrazstavna Spominjanja Janko Mes - sner in Maribor V letu 2021 je minilo sto let od rojstva in deset let od smrti koroškega pisatelja, pesnika, prevajalca in profesorja slo- venščine Janka Messnerja. Zveza kul- turnih društev Maribor, Javni sklad za kulturne dejavnosti in Klub koroških Slovencev v Mariboru so v sklopu Ko- roških kulturnih dni 2022 v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Mari- bor pripravili Spominjanja z naslovom Janko Messner in Maribor . Pospremila so razstavo Solidarnost ob meji v Likovnem razstavišču; datum 10. oktober je bil izbran namenoma: po plebiscitu 10. oktobra 1920 je bila me- ja postavljena tako, da je dobršen del slovenskega prebivalstva ostal onstran Karavank. Ob bučnem čaščenju petde- setletnice plebiscita s strani večinske- ga prebivalstva je Janko Messner želel opozoriti sodržavljane na položaj slo- venske manjšine. Pri mariborski založ- bi Obzorja so izšle v nemščini napisane in kasneje prevedene Ansichtskarten von Kärnten s posvetilom petdesetlet- nici plebiscita (Koroške razglednice, 1971). Messner je namreč hotel, da bi nemško govoreči sodržavljani razu- meli, v kako ponižujočih in brezprav- nih razmerah živi slovenska manjšina kljub obljubam ob podpisu avstrijske državne pogodbe. Okrog te obletnice se je zgostila Messnerjeva literarna de- javnost, za katero je akademik Matjaž Kmecl v razpravi Janko Messner med poezijo in (politično) družbo zapisal naslednjo oznako: »Tako vztraja Jan- ko Messner vseskozi in dosledno med literaturo in (politično) družbo; to je tisto temeljno, kar ga strukturira na vseh ravneh njegovega pisanja: literarni protestnik.« Spominjanja so bila zamišljena kot kolaž utrinkov iz Messnerjevega živ- ljenja, povezanih z Mariborom. Svoje spomine nanj so obudili dr. Danijel Grafenauer, mag. Franci Pivec, Danila in Tone Žuraj, Marjan Pungartnik in Majda Potrata kot povezovalka. Se- znam sodelujočih bi lahko bil seveda obsežnejši, vendar je odmerjeni čas narekoval izbiro raznolikih vidikov, pri čemer je opazno vlogo imela tudi časovna oddaljenost dogodkov in vse redkejša mreža njegovih sodobnikov. Danijel Grafenauer Messnerja oseb- no ni srečeval, zato se je oprl na pri- povedi svojih predhodnikov na čelu Kluba koroških Slovencev Maribor. O vezeh med klubom in Messnerjem je spregovoril že ob odprtju razstave. Messnerjeva načelnost in zavezanost pravicam in dostojanstvu slovenske manjšine se je kazala tudi v njegovem iskanju sledov pretekle uradne dvo- jezičnosti, v pozivih k dopolnjevanju enojezičnih krajevnih imen s sloven- skimi in, ne nazadnje, ob podelitvi na- grade za literaturo dežele Koroške leta 118 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/4 2008, ki jo je zavrnil z besedami »Pri- znanje za literaturo lahko sprejmem … šele potem, ko bodo postavljene prve dvojezične table s krajevnimi imeni, ki jih je zahtevalo ustavno sodišče« (Soli- darnost ob meji, 56). Kot zgodovinarju je Grafenauerju posebej draga Messnerjeva sarkastič- na izjava, ki jo je ponovil po spominu: »Slovenci, Ljubljančani, ne puščajte konjskih fig, ko romate po celovškem tlaku na Gosposvetsko polje, na Svatne, saj tam stoji vojvodski prestol, ki ima kaj malo opraviti s slovensko zgodo- vino. Na njem namreč niso več sedeli karantanski slovenski vojvode. Pravi spomenik slovenstvu/slovanstvu na Koroškem je namreč knežji kamen, tja romajte!« Prebral je še epitaf, ki si ga je napisal Messner sam in si zaželel, da bi bil na nagrobnem kamnu na pokopališču v Nonči vasi, kjer je pokopan. Tukaj zdaj miruje Pokržnikov Luka, da si hajmatland njegov lahko oddahne. Tebe pa, ki zdaj to bereš, naj pocuka: Če želiš, da dostojanstvo ti ne usahne, jezik si domači k srcu jemlji, pa pokonci hodi po tej zemlji. Franci Pivec je naslovil svoj spomin Janko Messner: Navaden koroški Sloven’c in ga nadaljeval z motom »Jaz sem navaden koroški Sloven’c, ki se vse življenje trudi za dostojanstvo. Slepir je bivanjsko ogrožen, ker slabo vidi, ko- roški Slovenec pa, ker nima hrbtenice. Da si reši življenje, prepusti slepir pre- ganjalcu del repa, koroški Slovenec pa kar celo dušo.« Raziskovalec južne Koroške Klaus Ottomeyer je omenjal nekega tamkaj- šnjega župana, ki je na vprašanje, ali ima kaj slovenskih korenin, odgovoril: »Pravzaprav nič, le mamo.« Kako se slovenstvo pretaka »sem in tja«, pokaže statistika prebivalcev Migarja ali Med- gorja (Mieger) pod Celovcem: po štetju v letu 1888 je bilo v vasi 98,1 % Sloven- cev. Leta 1910 je bilo tam 96,2 % sloven- sko govorečih, leta 1923 še 50,9 %, leta 1934 pa le 3,1 %. Leta 1951 spet 91,5 %, pri štetju leta 1961 že spet le 23,6 % in leta 1971 samo 4,2 %. In vseskozi so v kraju iste družine. Narodnost pač ni nespremenljiva identiteta, ampak spa- da med človekove strategije preživetja. Pivec obžaluje izgubo pisem, ki mu jih je občasno napisal Janko Messner in ga v njih precej neusmiljeno karal kot »odgovornega« za marsikaj v Maribo- ru in v slovenskih odnosih s Koroško. Nekajkrat se mu je odzval s kratkimi odgovori ali izgovori, ampak potem je šele tresnilo po njem kot po strelovodu, zato je kasneje raje čakal na stike iz oči v oči. Ampak želel si je poglobljenega pogovora o sonarodnjakih onkraj Ka- ravank, o njihovi zasidranosti v sloven- stvu, kot se izraža v opredelitvah prej omenjenih Migarjanov. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je Dietmar Larcher s celovške univerze predaval o iden- titetnih tipih koroških Slovencev ter ponudil dobre iztočnice. Zdi se, da se je Janko Messner strinjal z njimi. Šlo je za »identitetne tipe« koroških Sloven- cev: politično aktivni zavedni Sloven- ci, zavedni Slovenci, kulturno nihajoči Slovenci, asimiliranci, ki izhajajo iz slo- venskih družin, radikalni asimiliranci, ki se izrecno odrekajo svojih slovenskih korenin. Pivec je dogajanje na Koroškem spo- znaval in se vanj aktivno vključeval iz dveh smeri: najprej prek akcij okoli slo- venskega študentskega doma Korotan POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 119 na Dunaju in kmalu tudi prek tradicio- nalnih povezav kulturnih društev iz obeh držav ter na šolskem področju. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je v Klubu slovenskih študentk in štu- dentov na Dunaju (ust. 1923 kot Klub der Kärtner slowenischen Akademi- ker in Wien) nastala »generacija«, ki je dajala ton dogajanju na Koroškem v naslednjih desetletjih, kar se je kmalu izkazalo v konfliktu glede krajevnih tabel. Mladi aktivisti so bili sposobni internacionalizirati konflikt (vzpored- nice s takrat aktualnim Vietnamom, južnoafriškim apartheidom, fašistič- nim prevratom v Čilu, brezpravno Pa- lestino) in slovenska manjšina v Avstriji je postala prepoznaven pojem, čeprav se je desnica zelo trudila, da bi Sloven- ci v nasprotju z Državno pogodbo ob- veljali le za »jezikovno skupino«. Prek Solidarnostnega komiteja dunajskih študentov so jih podprli Messner, Tur- rini, Pevny, Lipuš, kasneje še Handke in tudi popularni öerefovci Zilk, Nen- ning in še posebej Freund, kanclerjev sin Peter Kreisky in še drugi iz progre- sivnih krogov v Avstriji. Veliko vlogo sta igrala literarni Klub mladje in levi- čarski krog Kladivo (skoraj družinski projekt Messnerjevih). To je vplivalo na usmerjenost obeh osrednjih manj- šinskih organizacij, čeprav je bilo oči- tno, da se Zveza slovenskih organizacij (povezana s socialisti) lažje sprijazni z novim načinom političnega delovanja od Narodnega sveta koroških Sloven- cev (povezanim z Ljudsko stranko). Obe sta kar kmalu doživeli generacij- sko menjavo. Proslava polstoletnice koroškega ple- biscita leta 1970 je bila usoden trenutek, ko se manjšina kljub vpitju in grobim zastraševanjem koroškega Haimatdien- sta (KHD) ni smela potuhniti, ampak je morala povzdigniti glas. Messner je že več let prej »kandidiral« dvojezične krajevne napise kot vprašanje, pri kate- rem Slovenci ne smejo popuščati. Takrat so, se je spominjal Pivec, iz- vedeli za maturanta Marjana Šturma, ki so ga kot »mazača« 26. oktobra 1970 aretirali v Šmohorju in privedli pred sodišče. V procesu, ki se je vlekel do 27. januarja 1972, so ga na koncu opro- stili, ker so lahko dokazali le neznatno škodo 5,5 šilingov. Aktivirali so se tudi mariborski študentje s protestnim zbo- rovanjem na Trgu svobode. Ko je Krei- sky uspel za mišjo dlako spraviti skozi parlament zakon o dvojezičnih krajev- nih tablah v 205 krajih (36 občinah), so nemški nacionalisti na Koroškem ponoreli; kanclerja je v Celovcu pred njimi fizično rešila policija; uprizorili so Ortstafelsturm in se spravili nad vse sledi dvojezičnosti v deželi. O neofaši- stih se je razpisal svetovni tisk in oglasil se je celo Josip Broz Tito. Zgodovinar Hellwig Valentin je zapisal, da je bila Koroška takrat na robu državljanske vojne! S formiranjem »kontaktnega komi- teja« je Kreisky zastavil »tek na dolge proge«, ki so ga vzdrževali tudi njegovi nasledniki v zvezni vladi in o čemer so se mnenja med Slovenci zelo razhajala. Popoln razkol pa je nastal ob osebnem zbližanju med vodjo KHD Jozefom Feld nerjem in vodjo Zveze slovenskih organizacij Marjanom Šturmom, iz če- sar se je leta 2007 rodila šokantna di- aloška knjiga Koroško na novo misliti. Šturm je obveljal za izdajalca, nesporno tudi v Messnerjevih očeh, kar je obču- til tudi Pivec, ker je podprl predstavitev njune knjige v Mariboru in ga je dolete- la njegova huda jeza. 120 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/4 Pivec je navedel le en razlog, zakaj je ocenil, da je lahko nepričakovana knjiga dobrodošla stvar: malo prej je nastalo Kulturno društvo nemško go- vorečih žena Mostovi, ki je vstopilo v Zvezo kulturnih društev in pokazalo sposobnost razvijanja povezovalnega kulturnega programa. Razstava Nemci in Maribor, eden od najuspešnejših do- godkov v okviru Evropske prestolnice kulture 2012, je bila tudi nasledek delo- vanja tega društva, ko so že preizkusili meje strpnosti v mestu. Javnost je že poznala Komorni zbor Hugo Wolf in zvrstilo se je že kar nekaj dobro spreje- tih predstavitev svetovno znanih mari- borskih umetnikov nemškega rodu, ki niso bili nobeni »velikonemci«, še manj »nacisti« (Eduard Lannoy, Hugo Wolf, Robert Stolz, Max Schönherr, Isolde Klietmann, Valentin Lechner, nadvoj- voda Janez, Rudolf Wagner in kasneje še mnogi drugi). Razvijali so dialog med obema kul- turama, kar pa je bilo za nekatere na Koroškem, tudi Messnerja, neodgovor- no in nevarno početje. Niso se strinjali, da Maribor sploh dopušča formiranje »nemškega društva« in niso verjeli, da ne gre za »peto kolono« nemškega naci- onalizma, saj so ja imeli podatke o nje- govi denarni podpori iz Avstrije. (Kot da to pri ohranjanju manjšin ni pravilo in da Jugoslavija in Slovenija tega nista počeli na Koroškem?) V tej točki Pivec ni sledil Messner- jevemu pogledu, a za navezavo dialoga je zmeraj potreben pogum, kjer pa mu je bil prav on velik vzor: kadar je bil tr- dno prepričan, da je treba nekaj storiti, je to tudi storil. Ni se ustrašil posledic in zato ga spoštuje. Pa čeprav nikoli ni zanesljivo vedel, kaj se kuha v njegovi glavi. Za Francijem Pivcem sta besedo do- bila Danila in Tone Žuraj . Pripove- dovala sta o obiskih pri Messnerju na Koroškem in njegovih pri Žurajevih, ki so bili pogostejši in intenzivnejši, ko je Messner pisal libreto za opero Vita Žuraja. Delo je sprva dobro potekalo, vendar kasneje svojih različnih pogle- dov kljub dolgim in izčrpnim pogovo- rom nista zbližala in skupnega projekta nista izpeljala. Svojo anekdot polno pripoved sta popestrila s številnimi posnetki skupnih doživetij, ki so raz- krila tudi zasebno plat eruptivnega in karizmatičnega Janka Messnerja, ki je človeka zlahka navdušil, a tudi spravil v zadrego. Junija 2002 je Janko Messner napisal pesem Kam po smrti? Z njo je Marjan Pungartnik začel svoj esej Moj Janko Messner, ki je brez posegov naveden v celoti. »Messnerja sem srečal v življenju pet- krat ali šestkrat, trikrat je bil gost na li- terarnih večerih, ki sem jih organiziral v Mariboru, a ko sem se srečal z njim osebno, sem se pač izgubil pred njegovo skromno veličino. Bil pa je vedno prisoten v vidnem polju, v kotičku očesa. Pripadal je ge- neraciji, ki so jo označila več kot dra- matična dogajanja dvajsetega stoletja in so ustvarila za moje kraje na Koroškem neko tesnobo. Meja z drugim, večin- skim delom Koroške je bila osovražena. Ljudje so čeznjo odhajali v izgnanstvo in izseljenstvo. Čeznjo so k nam priha- jali ljudje s pečatom tujosti. Eden od takšnih je bil tudi Janko Messner. Na gimnaziji na Ravnah so ga omenjali v poltonu. Zaradi njegove vojne preteklo- sti, mislim, da je našel na gimnaziji v tedanjem ravnatelju gimnazije Francu POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 121 Sušniku sorodno dušo. Nikoli nihče ni rekel grde besede o njem, so bili pa zelo previdni, kajti tudi to, da se je po 55. le- tu vrnil v Avstrijo, je govorilo o tem, da se na Ravnah ni ravno našel, predvsem pa je prišel v nasprotje s službo jugoslo- vanske državne varnosti. V Koroškem fužinarju je objavil leta 1954 kritični članek Mladost pred sodiščem, ki je za- gotovo sprožil nelagodnost in jezo – te- ga pa lokalni veljaki zagotovo niso radi videli. Nisem vedel, da je iz njih govoril strah. Ovaduštva v tenkem provincial- nem ozračju je bilo še v šestdesetih le- tih, ko sem hodil v gimnazijo, obilo in o tem govori nekaj malega tudi pesem, ki sem vam jo prebral. O tem, da je v času iskanja službe delal v Celovcu tudi kot taksist, piše v kratki zgodbi Taksi Lidi- ja Golec (Locutio 112). Nekaj besed o njem sem slišal od Stanka Sušnika, sina Franca Sušnika, ki je bil navkljub neki globoki sramežljivosti najbolj svobodo- miseln profesor na gimnaziji v mojem času, vsaj kar zadeva literaturo in z njo povezane težave. Imel je stike z ljudmi onstran meje. Zame gimnazija glede literature ne glede na odlične profesor- je ni predstavljala veliko, raje so videli, da imamo zaprte kljune, kot da bi imeli kakšne težave z nami. Bolj sem se ve- zal za slovenjegraški literarni klub, ki se je po svoje naslanjal na dokaj svobo- domiselno umetnostno galerijo. Tako razumem tudi povezovanje z avstrijsko Koroško in z Messnerjem v okviru te otoplitve, kjer med Nikaragvo in Av- strijo ni bilo več razlike, Nikaragva pa je bila Messnerjeva tema. Na neki prireditvi v Slovenj Gradcu h koncu šestdesetih let sem se srečal z njim, a kaj je bilo, se ne spomnim, zbrisalo se je skupaj z mojo Koroško šestdesetih in sedemdesetih let. Živo je vstopil v moj spomin šele z obiski v Mariboru, tak kot je bil, upognjen, kuštravo dolgolas, s šiltovko in ukrivljenim nosom. S tiho duhovitostjo in pikrostjo. Dobro sta se razumela s pokojnim Mirkom Križma- nom, ki je v šestdesetih letih za Dialoge prevedel nekaj pesmi. S starejšimi ma- riborskimi avtorji je bil nekako domač, manj z mlajšimi. V Slovenski biografiji ga pa ni. V Slovenski literaturi III so mu dodelili nekaj vrstic. V Slovenski bibliografiji je prisoten s 76 vnosi, v Cobiss je 285 vpisov in začuda tudi iz revij, ki jih bi- bliotekarji tako sovražijo. Wikipedija je skromna, Obrazi slovenskih krajin prav tako, v Avstrijskem biografskem leksikonu ga ni, čeprav je dosti naklo- njen slovenskim avtorjem v Avstriji. V Nemški biografiji je samo omenjen kot pisatelj in prevajalec. Ob stoletnici roj- stva so se mu poklonile Primorske no- vice. Nizozemska Wikipedija mu je zelo naklonjena, na strani dunajske Literar- ne hiše je zapis o njem. Ni zanimiv za slaviste, ni običajnih diplomskih nalog o njem, ker tudi slavistov to ne zanima, saj od tega nimajo koristi. Skratka, kot trdim, da v Sloveniji ni bolj mrtve stva- ri od mrtvega pesnika. Še posebej, če je neposlušen, kritičen in samosvoj, kar vse je Messner zagotovo bil. 75. leta, ko je v Slovenj Gradcu izšla drobna knjižica, kaj knjižica, zvežčič, Buteljni pa tabu v okrilju literarnega kluba in Odsevov, sem bil zdoma, v vojski. Takrat je zavelo nekaj več vetra med avstrijsko in slovensko Koroško, a mene to ni doseglo. Že s študijem sem se od koroške literarne scene oddaljil, še bolj pa so se oddaljili od mene oni. S Celovcem sem prišel v stik šele ob pri- hodu na mesto tajnika Zveze kulturnih organizacij Maribor, ko sem obnavljal 122 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/4 Koroške kulturne dneve, potem ko jih je sesula občina Maribor, in prek Lut- kovnega gledališča Maribor. S Klubom koroških Slovencev smo poskušali vzpostaviti živ stik s koroško kulturo, posebej literaturo in del tega so bili tri- je obiski Janka Messnerja v Mariboru. Bil je eden od največjih ljubljencev Tihomile Dobravc, kolikokrat sem sli- šal njeno nostalgično ljubezensko la- mentiranje za njim. No, boste rekli, kdo pa ni bil ljubljenec Tihomile Dobravc, a to je že pretiravanje. Tihomila ga je imela res rada in je vedno spodbujala, da ga povabimo v Maribor. A zdaj se je za Tihomilo izgubila sled. 10. oktobra leta 2020 bi naj bila stara sto let. A je izginila. Zdaj bi imela stodrugi rojstni dan. Slavijo stare trte, slavijo samo- stojnost, slavijo leta Maribora in druge brezosebnosti in nesmisle, za stoletno Tihomilo Dobravc pa ni hotel slišati nihče. Tak je pač Maribor. Zadnja živa priča nesrečnega plebiscita je. Tole sem pobral iz kronike Locutio: 21. januar 1997 – V poročni dvorani je bil ob 18.00 literarni večer z Jankom Messnerjem ob njegovi 75-letnici. Z njim se je pogovarjala Majda Potrata. Moja pripomba: Dvorana je bila polna, vzdušje na višku. Ognjevit govornik in zagovornik svojih stališč. 23. januar 1998 – Ob 18.00 smo imeli v gosteh Janka Messnerja. Pred polno poročno dvorano starega rotovža se je z njim pogovarjala Majda Potrata. Moja pripomba – po večeru je bila v Večeru objavljena novička o »klepetu« z Jankom Messnerjem, kar je bila dis- kreditacija izjemno zanimivega in an- gažiranega pogovora. 6. marec 2006 – V poročni dvorani starega rotovža na Rotovškem trgu v Mariboru je bil ob 18. uri literarni ve- čer z Jankom Messnerjem. Predstavil je knjigo POEZIJA IN PROZA – skurna in gorša, okrogla in oglata, žlehtna in žlahtna. Večer je vodil in se z avtorjem pogovarjal Marjan Pungartnik. 10. april 2012 – Hommage à Janko Messner – V literarni hiši Maribor je bila ob 18. uri v organizaciji KD Ma- riborska literarna družba, Kluba koro- ških Slovencev, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Zveze kultur- nih društev Maribor prva prireditev Koroških kulturnih dni 2012 literarni večer »Hommage à Janko Messner«. Majda Potrata je skozi vodilne teme tega avtorja orisala bogastvo njegovega literarnega izraza. Večer sta dopolnili pričevanji Tihomile Dobravc in Janka Malleja, tajnika Slovenske prosvetne zveze iz Celovca. Moj prispevek k repatriaciji Janka Messnerja je bil tudi, da sem objavil v Locutio pesem Globoko tam doli, ki sem jo izkopal iz ostankov arhiva Di- alogov v podstrešni sobi v Unionu, ko sem prišel v službo tja. Ostali so po tem, ko je dvojica Francijev, Zagoričnik in Friškovec, z nesposobnostjo zavozi- la revijo in jo pustila v sirotišnici. V spremnem pismu pesmi pa piše Janko Messner svojemu kolegu iz uredništva z nekaj ironije, da se za njeno objavo odpoveduje honorarju in da naj pov- prašajo Hermana Vogla na založbi: »Kaj je s prevodom dr. Mirka Messner- ja: Prežihov Vor. in kmetje. Ne odgovori mi.« No, publikacija, ki je leta 1980. iz- šla v Celovcu v nemščini, ni v prevodu nikoli ugledala luči pri propadajočih Obzorjih in pri V oglu in niti kje drugje. In na koncu – zakaj »moj Janko Mes- sner«. Dolgo sem potreboval, da je Janko Messner sploh stopil v moj svet. Njegova generacija bojevnikov za slo- POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 123 venstvo na Koroškem je bila zame dolgo obremenjena s preteklostjo – predvoj- nega, vojnega in povojnega nasilja nad manjšino, zaradi česar je bila meja med državama na Koroškem veliko bolj nepropustna kot drugod. Hudič je bil popolnoma črn. Kot da je stal tam Ber- linski zid. V svojih redkih mladostnih obiskih Celovca sem ga doživljal kot po malem sovražno mesto. Šele ko sem se srečal s slovenskim »problemom«, z Aleksandrom V asiljevičem Isačenkom, sem začel dojemati, kako pomembne so v tem prostoru intelektualne pozicije, ki ne gredo samo na narodnostno pri- svajanje, na literaturo in folkloro. Sam nacionalni spopad je nesmiseln za obe strani, ne pelje nikamor in iz sebe pro- ducira le večna nasprotovanja. So še druge poti, pomembnejše, za katere sta odgovorni tudi zrelost narodnostnih matic. Slovenska katedra na Dunaju, denimo, je pomemben del mozaika, kompetentne slavistike pri nas in tam onstran, nevladne organizacije in dru- štva z obeh strani, Slovenski inštitut, dr. Rajšp, ki so ga Slovenci pognali na cesto. Tako pa se kaže, da je Jörg Haider imel in še ima na strani Slovenije sebi enakovredne idiote. Pomagal pa mi je do razumevanja tu- di Mirko Križman, posebej s študijo o Christini Lavant in potem še s študijo o literaturi na meji, kjer je z literarnega vidika obravnaval tudi nekatere s slo- venske strani tako osovražene avtorje, o katerih najraje predvsem molčimo. Pa je javni pogovor o njih še kako po- memben. O vsem se da pogovarjati in edino pogovor pripelje do razreševanja problemov. Nikoli le pogovor politike, ki je ta nasprotja tudi sprožila. V tem sem videl tudi vlogo Janka Messnerja. Bil je človek, ki ga ni bi- lo mogoče udomačiti v neki politični sceni, ni bil izpostava neke politične trdnjave, tudi če je bil komunist, da bi jo zastopal v literarnem življenju, tak je bil, da je jasno povedal svoja stališča in ni bil odvisen od kakšne režimske organizacije, kot je DSP v Sloveniji. T u- di je v Avstriji literarno življenje bolj demokratično kot pri nas, univerz in kulture in nasploh intelektualnega ži- vljenja ne obvladuje strankarska poli- tika toliko kot pri nas. Če v Mariboru in tudi v Sloveniji rečeš nepooblaščeno kaj kritičnega na račun nacionalnega totalitarizma, še psi lajajo za tabo, kaj šele režimski zgodovinarji. Če bi kdo v Avstriji rekel, da tamkajšnji sloven- ski avtorji niso avstrijski, bi ga čudno gledali, pri nas pa so jim še svoji odveč. Janko Messner je bil moderni in- telektualec, ki ni bil last politike. Mi- slim, da tudi zato ni preveč zanimiv za Slovenijo.« V Mariboru je že pred vojno žive- la Messnerjeva najmlajša in najljubša teta po materini strani Jožica Možina, poročena Flander, ki je organizirala protinacistične somišljenike za odpor in upor gestapovskemu nasilju. Zaradi izdaje jo je Gestapo junija 1944 ujel in zaprl, mučil in po treh tednih – ker ni ničesar izdala – jo je koroški gestapovec pri Breznu ob Dravi ubil. Janko Mes- sner je napisal pesem o njeni tragični smrti V spomin Jožici Flander-Meti. Z branjem te pesmi so se Spominjanja končala. Majda Potrata