IVO BERNARD, ZLATI NAGRAJENEC OF Delati moramo za človeka ne za sistem »Izhod iz tega vročičnega stanja, v katerem je zdaj naša družba, vidim v naslednjem: Začnimo delati, obrnimo se k sebi, premagajmo mite v naših glavah, odstranimo ideološke zavore,« je med drugim dejal tvo Bernard, letošnji dobitnik zlatega priznanja OF in pred kratkim tudi odlikovanec zaslug za narod s srebrnim vencem, predvsem pa aktivist v klasičnem smislu besede, tisti, kije vse življenje, kakorje sam poudaril, delalza Ijudi, med Ijudmi — s srcem in zastonj. — Kaj vam pomenijo odlikovanja in priznanja »V trenutku, ko ti ga izročijo, te zajame občutek zadovoljstva in ponosa, ko vidiš, da si ga dobil za svoje delo, ki si ga bil opravil. Potem pa ga daš pač v predal,« je Ivo Bernard malce znižal glas in dodal, da leži v njegovem predalu že osem priznanj, odlikovary in plaket. »Arnpak najljubše mi je le priznanje Osvobodilne fronte.« — Zakaj prav to? »To je priznanje za moje aktivistično de-lo, medtem ko so bila odlikovanja v glav-nem namenjena mojemu službenemu udej-stvovaiyu, kar je le nekaj drugega.« — Se pravi, da je aktivizem neko dru-gačnodelo... »Delo, ki ga ne opravljaš za denar. Delaš, da bi prispeval k nadaljnji graditvi te druž-be, za ljudi, neforumsko, prijateljsko in si zadovoljen, ko te ljudje poznajo, te sprašu-' jejo za mnenje, se pogovaijajo, posvetu-jejo.« — Rekli ste, da ste zadovoljni, ko je va-še delo namenjeno graditvi te družbe. Am-pak sadovi te graditve so danes prej kla-vrni kot blesteči? »Žal so res slabi, ampak zadnje čase smo le preveč kritizerski in to demobilizira Ijudi.« — Te družbe, žal, trenutno nihče ne mo-re hvaliti... »Vsaka vojna se sestoji iz mnogih bitk. Te lahko tudi izgubljaš, čemer pa ni rečeno, da boš izgubil tudi vojno. Trenutno smo v ča-su porazov. To je treba priznati, a zato ni treba vreči puške v koruzo. Ko se je kriza začela osemdesetega leta, so nekateri trdili, da bo plaz hitro mimo, jaz pa sem dvignil prst, rekoč: fantje, obeta se nam sedem su-hihlet.« — Je bil to izraz pesimizma? »To so življenjske izkušnje. Če hočemo iz krize, ne moremo le grajati in kritizirati. Treba je delati. Tudi zakliiyaiye na resolu- cije nas ne more rešiti: prevelik je razkorak med hotenjem in življeryem. Med vojno smo tudi sprejemali razne sklepe, ampak potem smo po točkah preveijali, ali so se uresničili. Danes ostajamo samo pri prvem dejanju.« — Vaše trenutno delo, funkcije so... »Pri vseh mi je potekel že dvojni mandat, a povsod sodelujem neformalno. Celo v krajevni skupnosti sem brez funkcije, pri občinski SZDL pa predsedujem svetu za razvoj delegatskega sistema in krajevnih skupnosti,« je brez obžalovanja dejal člo-vek, ki je pri aktivizmu s srcem in odklanja besedo aktivizem. Ta izraz ima v sebi pre-več volonterstva, streljanja v prazno, on pa hoče vedno in povsod delati strokovno in odgovomo. To mu namreč narekuje tudi osnovni poklic. Ivo Bernard je diplomirani pravnik, pravnik stare šole, ko je pravo še nekaj veljalo. »Včasih se nič več ne počutim pravnika, saj je nemogoče obvladati te silno razrašče-ne predpise, zakone, podzakone, amand-maje in tako dalje. Osnovhi pravni temelji so danes postavljeni na glavo, alogični so in pri tem pravne logike ni več mogoče upo-rabljati. Tu vlada zmeda. Primer je družbe-na lastnina, ki se tolmači kot nelastninski odnos. Pri tem se sklicuje na Marxa, ki je živel pred sto leti in ni prav nič kriv za naše deviacije in zablode.« — Ali pri tem mislite tudi na razrast silne administracije... »Ta je prerasla v plevel, ki zavira in bloki-ra samoupravno odločanje.« - Prej ste rekli, da moramo delati, am-pak nekateri s svojim delom delajo škodo. »Da. Te bi morali razporediti v produk-tivno, koristno delo. Z ustavnimi spremem-bami bi morali doseči tudi to.« - Kaj predlagate? »Med drugim bi se morali znebiti večtir-nosti odločanja, ko pet ali več forumov od-loča o istih rečeh. Zarezati bi morali v druž-benopolitične in samoupravne interesne skupnosti. Razdvojiti samoupravno od po-slovnega odločanja in odgovornost zanj. Pri nas ni nihče kriv, ker nihče ne odloča. Zaradi sistema odločanja dolžimo izvršni svet za vse, kar je kriv in kar ni. Sistem je postal peteroglavi zmaj s štirimi glavami odveč.« — Vi ne spite mirno, četudi ste v pokoju? »Ne. Ni mi vseeno, kako se ta družba razvija. Zato sodelujem pri ustavnih spre-membah, razmišljam, pogovarjam se, pi-šem o njih in pomagam oblikovati naše stališče, se pravi stališče naše SZDL.« - Kako gledate na SZDL? Jože Smole je pred kratkim trdil, da je SZDL vlada v senci. »SZDL ne sme biti nikakršna vlada v senci. Vlada naj bo strokovni, mi pa smo politični organ.« — O Mladini je veliko govora, graj, poh-val, ogorčenja, navdušenja, ploskanja in tudi privoščljivosti pa nevarnih groženj iz centra. Kaj menite o reviji vi? »Mladina vsekakor teži k napredku, če-prav včasih preveč zaletavo, celo neprimer-no in za nekatere nesprejemljivo. Ampak na koncu se izkaže, kako določenih tem sploh ne bi razgrinjali, če nanje ne bi opozo-rili prav v Mladini.« — V Jugoslaviji trenutno naravnost vre. Trenja med naprednimi idejami in med konzervativnimi so ostra... »Ta družba je v vročičnem stanju. Če do-biš pljučnico, jo moraš preboleti. Ali, ko posadiš drevo, počakaj, da zraste in daj mu da raste, kajti šele potem boš lahko užival plodove. A v Jugoslaviji danes tega ne upo-števamo. Vse te nacionalne nestrpnosti so posledica nespoštovanja razlik, tudi civili-zacijskih. Civilizacijo pa je treba razvijati, ne da bi vse izenačili, strpali v en koš, skrat-ka dovoliti ji moramo, da se zakorenini, zacveti, ozeleni kot drevo.« - Če potegneva črto, ali ste pri vsem tem še vedno optimist? »Nikoli si nisem dovolil, da bi bil razoča-ran. Tudi če sem bil, sem se spustil y boj proti tistemu, kar me je razočaralo, oviralo, naredilo težave. V to družbo verjamem, ver-jamem v človeka. V tej družbi je treba vztrajati, imeti hrbte--nico, sebe postaviti v ozadje. Biti z ljudmi, vštric z njimi ali morda korak pred njimi v idejah, da te vidijo, ti sledijo, ne pa se dvigniti nad njim, da te ne razumejo več. Moja maksima je: delati za človeka in za sistem.« - To je, torej v skladu z ZKS in njenim socializmom po meri ljudi... »Ce bo človek čutil, da se sistem obrača k njemu, bo sodeloval. Ce mu bo to breme, bo bežal, se pasiviziral in bojim se, da se nam zdaj to tudi dogaja.« - No, vi ste veliko delali in še delate med ljudmi, se pravi tudi v krajevni skup-nosti, saj ste rekli, da ste v Gradišču kar prijatelji med seboj, ne le sodelavci. Kje vse ste sodelovali in kaj so že sadovi tega dela? »Zadovoljen sem, da sem prispeval k ur-bani sliki Gradišča, da smo rešili Prešerno-vo pred razširitvijo, četudi je bila tudi tisto le polovična rešitev, s katero smo žrtvovali del Tivolija. Uredili smo šolo Majde Vr-hovnik, zdaj je tam na vrsti še kuhinja. Dobili smo urejen park in drugo.« - Kaj bi morali še urediti? »Kar želijo občani. Odprto je še vprašanje trga MDB in še nekaj drobnih zadev. Veliki problemi pa so s hišno samoupravo, ko ta nima denarja za vzdrževanje, za obnavlja-nje, ko ta denar odteka kdove kam. Boli me, da propadajo lepe stare zgradbe. Lju-dje izgubljajo, voljo za sodelovanje,« je bil Ivo Bemard v skladu s svojo maksimo spet pri ljudeh, za katere dela, s katerimi živi, zatom pravi, da se niti ne čuti, da bi bil v pokoju. »Treba je sodelovati, ne se odvajati od dogodkov, od življenaj,« je še pribil za ko-nec in odhitel spet delat. Kaj bi drugega... Albina Adamič