številka 2 | 2012 | letnik V.
<^Savia (Centra (SCN) ISSN 1855-6302
Izdaja
Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
Published by
Department of Slavic Languages and Literatures Faculty of Arts, University of Maribor http://www.ff.uni-mb.si/index.php?page_id=225
Glavni in odgovorni urednik — Editor-in-chief
Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Uredniški odbor — Editorial Board
Silvija Borovnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Jožica Čeh Steger (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Marc L. Greenberg (University of Kansas, USA - Univerza v Kansasu, ZDA; urednik za jezikoslovje — linguistics editor), Alenka Jensterle Doležal (Univerzita Karlova v Praze - Charles University of Prague, CS), Ludvig Karničar (Karl-Franzens-Universität Graz - University of Graz, A), Mihaela Koletnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Mark Richard Lauersdorf (University of Kentucky, USA - Univerza v Kentuckyju, ZDA), Istvan Lukacs (Eötvös Lorand Tudomanyegyetem - Eötvös Lorand University of Budapest, H), Irena Stramljič Breznik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Miran Štuhec (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO; urednik za literarne vede — literature editor), Božena Tokarz (Uniwersytet Sl^ski - University of Silesia, PL)
Tehnična ureditev — Technical editors
Natalija Ulčnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Melanie Piltingsrud (University of Kansas).
Jezikovni pregled — Language Editors
Marc L. Greenberg, Melanie Piltingsrud (angleščina - English)
Uredniški svet — Advisory board
Eric P. Hamp (Chicago), Istvan Nyomarkay (Budapest),
Ivo Pospišil (Brno), Emil Tokarz (Bielsko-Biala), Zinka Zorko (Maribor)
© Slavia Centralis (SCN)
SCN izhaja dvakrat na leto - SCN is published twice yearly
Vključenost SCN v podatkovne baze — SCN is indexed/abstracted in:
MLA Directory of Periodicals, Modern Language Association of America, New York; Ulrich's Periodicals Directory, R. R. Bowker, NY, USA; Linguistic Bibliography, The Netherlands
Naslov uredništva — Editorial address
Slavia Centralis, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor
Letna naročnina: 12 €, za študente in dijake 8 €
TRR: 01100-6000020393
Cena posamezne številke: 6,80 €
Annual subscription/single issue (outside Slovenia): 24,20 € / 13,60 €
Tiskano s finančno podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in Slavističnega društva Maribor - Published with financial support of Javna agencija za knjigo Republike Slovenije and Slavistično društvo Maribor.
Oblikovanje in prelom — Design and typesetting: Katarina Visočnik Natisnil — Printed by: Tiskarna Koštomaj Naklada — Circulation: 150
Vsebina / Contents
Razprave / Studies
5 Matthew C. Curtis, Slavic-Albanian Language Contact: Lexicon / Slovansko-albanski jezikovni stik: besedje
21 Andreja Žele, O propozicijskosti prislovov v slovenščini (z vidika slovanskega jezikoslovja) / On Proposition in Adverbs in slovene (from aspect of slavic Linguistics)
37 Dorota Chlopek, Lexicalisation Patterns of Rendering Path Descriptions in Polish Translation from English / Vzorci leksikalizacije opisa poti v poljskih prevodih iz angleščine
56 Jadranka Cergol, Metafore iz grško-rimskega sveta v delih slovenskega pisatelja Alojza Rebule / Metaphors from the Graeco-Roman World in the Works of the Slovene Writer Alojz Rebula
70 Kàlecz-Simon Orsolya, A közelmült magyar irodalmi kroatisztikaja / Madžarska literarna kroatistika v bližnji preteklosti
82 Martina Potisk, Medbesedilni vidik Jančarjevih romanov Drevo brez imena in To noč sem jo videl / The intertextual aspect of the novels by Drago Jančar
The Nameless Tree and I Saw Her That Night
94 Janja Vollmaier Lubej, Silvija Borovnik: Književne študije. O vlogi ženske v slovenski književnosti, o sodobni prozi in o slovenski književnosti v Avstriji
99 Roman Sukač, Frederik Kortlandt: Selected Writings on Slavic and General Linguistics
101 Zoltan Miklós Molnar, Istvan Szépfalusi, Ottó Vörös, Anikó Beregszaszi, Miklós Kontra: Madžarski jezik v Avstriji in Sloveniji
103 Kollath Anna, ELDIA Regionalis konferencia Bécsben
107 Navodila avtorjem 109 Guidelines for contributors
Slavic-Albanian Language Contact: Lexicon
Matthew C. Curtis
The Ohio State University, 400 Hagerty Hall, 1775 College Road, Columbus, Ohio 43210, (614) 292 - 6733, mirefare@gmail.com
- SCN V/2 [2012], 5-20 -
V prispevku so obravnavane zgodovinske povezave med slovanskimi jeziki in albanščino, in sicer na podlagi treh pristopov k preučevanju besednih izposojenk: raziskave Fransa van Coetsema (1988/2000) o izposojenkah in njihovemu uveljavljanju, lestvice izposojenk, ki sta jo utemeljila Thomason in Kaufman (1988), ter raziskave Friedmana in Josepha (2014) o izposojenkah ERIC (Essentially Rooted in Communication ''pretežno izvirajoče iz komunikacije'). Med preučevanjem geografske in semantične širitve besednih izposojenk se je izkazalo, da so imeli slovanski jeziki večji geografski vpliv in so prispevali več izposojenk, medtem ko je albanski jezik prispeval predvsem besedje sorodstvenih vezi ter drugih kategorij, ki so bile izposojene kot posledica intenzivnega in dolgotrajnega jezikovnega stika. Ta stik predpostavlja bogato in raznoliko povezanost, ki se je razvila pod vplivom različnih okoliščin, tudi v obdobju, ko so jeziki mirno soobstajali.
This paper examines the nature of Slavic and Albanian historical interactions on the basis of three approaches to lexical borrowings: Frans van Coetsem's (1988/2000) concepts of borrowing and imposition, scales of borrowability as found in Thomason and Kaufman (1988), and Friedman and Joseph's (2014) notion of ERIC loans (Essentially Rooted in Communication). By examining the geographic and semantic spread of vocabulary borrowed, Slavic appears to have had a greater influence in terms of geography and quantity of borrowings, while Albanian has also contributed words for kin and other categories likely borrowed under intense or prolonged contact, suggesting rich and diverse interactions that have occurred under a variety of circumstances, including times of peaceful coexistence.
Ključne besede: slovanski jeziki, albanščina, jezikovni stik, izposo -jenke, besedje
Key Words: Slavic, Albanian, Language Contact, Borrowings, Lexicon
0 Introduction
While the historical relations of Slavs and Albanians are frequently implicated in political rhetoric and national policy (Vermeer 1992), this brief article attempts an objective examination of linguistic evidence for contact between Slavic and Albanian.1 Of necessity, only part of the evidence is examined here—the lexicon—but shared phonological, morphosyntactic, and semantic features also establish the influence of contact between Slavic and Albanian (Curtis 2012; Stanišić 1995; Blaku 1989/2010). Two historical linguistic facts make it difficult to determine whether given words have been borrowed between Slavic and Albanian: 1) their common descent from Indo-European (Hamp 1970) and 2) their participation in the Balkan Sprachbund. As far as the socio-political history is concerned, since the Slavs' migrations to the Balkans in the 6th century Albanians and Slavs have been subject to a variety of ruling groups. These include third-party rulers like the Byzantine and Ottoman Empires; Slavic empires, kingdoms, federations, and nation-states; and Albanian kingdoms and nation-states. Given the long-standing contact and the various political arrangements that the populations lived in, changes in the language are to be expected. As argued below, the vocabulary shared by Albanian and Slavic dialects broadly reflects these periods of evolving cultural interaction.
1 Theoretical Approaches to Vocabulary Borrowings in Language Contact
Three approaches to borrowing vocabulary show some of the ways in which Slavic-Albanian borrowings reflect the sociolinguistic setting of this contact: Imposition vs. Borrowing, Scales of Borrowing, and the idea of ERIC loans. While these approaches differ theoretically, they each seek to establish the sociolinguistic setting in which language contact occurs.
The first approach is Frans van Coetsem's (1988/2000) distinction between two transfer types in language contact: borrowing and imposition. Borrowing is the process whereby speakers incorporate material (usually words) into their cognitively dominant language from another language they are familiar with. Examples include English déjà vu, French le bigmac, and Russian ponnb. Imposition, by contrast, is a speaker's transfer of material (usually structure) from their cognitively-dominant language into a second language (L2). Examples include the "accent" language learners carry over from the phonology of their
1 This paper is largely based on a presentation at the 31st annual Slavic Forum at the University of Chicago, May 2011. Thanks to the many helpful participants there, as well as to those who helped shape that presentation in the Slavic Linguistics Forum at The Ohio State University and subsequent reviewers of drafts for this article. Though indebted to many for the improvements on this work, I remain solely responsible for the work represented here.
first language (L1). These effects are described in other branches of linguistics by the terms transfer (SLA) or substrate influence (historical-comparative). Van Coetsem's language-contact distinctions offer a possible way of discerning social relations of populations in a language-contact situation. In general, speakers are cognitively dominant in their L1, even if it is not a socially dominant language.2 Cognitively dominant languages are less likely to be the source of vocabulary borrowing but are more likely the cause of structural changes in an L2 speakers come into contact with. So, for example, a dialect with phonological and morphosyntactic divergences has likely undergone imposition by a population assimilated into that language community. A speaker's dominant language is not always her L1, and in the process of L2 learning, L2 features can also influence L1. This process, called 'reverse interference' by Friedman and Joseph (2014), seems to be behind many of the structural convergences found in the Balkan Sprachbund. This also makes analyses like the one above problematic. Still, van Coetsem's distinctions allow the tentative prediction that the source languages of borrowed lexicon are not likely dominant cognitively, whereas languages providing phonological and morphosyntactic structure typically are.
A second approach is the idea that certain parts of vocabulary are more likely to be borrowed than others. This is the basis for many analyses of borrowing in individual case studies and is also inherent in cross-linguistic studies and theoretical formulations of language-contact such as the scale of borrowability put forward by Thomason and Kaufman (1988: 74-76). In their approach, they correlate linguistic effects of borrowing with the intensity of contact between cultures involved. This is represented in their "Scale of Borrowing" given in Figure 1.
Casual Contact	Category 1: Content words
Category 2: Function words, minor phonological features
Category 3: Adpositions, derivational suffixes, phonemes
Category 4: Word order, distinctive features in phonology, inflectional morphology
Intense Contact	Category 5: Significant typological disruption, phonetic
changes
Figure 1. Thomason and Kaufman's (1988) borrowing scale
The final approach is that of Friedman and Joseph (2014) who add a distinction to the tradition found for example in Bloomfield (1933) who distinguishes between cultural and intimate loans, to describing individual borrowings on the basis of their semantic or pragmatic properties in the context of whether given words would come from repeated, regular contact between languages,
2 Van Coetsem is very careful to emphasize that the dominance is a cognitive distinction, and not a social dominance; minority languages are examples of languages not being dominant socially, but for their speakers they are dominant cognitively.
what have been called "ERIC loans", i.e. loans that are "Essentially Rooted in Conversation", a term first introduced by Joseph 2010 and elaborated on in some detail in Friedman and Joseph (2013; 2014). These include kinship terms, numerals, and words with grammatical value such as pronouns, prepositions, complementizers, discourse particles, etc. Such borrowings indicate close cultural connections, as they are unlikely to be transmitted in any other way than in routine conversation with speakers of the source language.
Table 1. ERIC loans in Balkan Languages. (Examples from Friedman and Joseph 2014)
	Kinship terms	Words w/ grammatical value			Set expressions
Turkish	Baba	hif	kar^i	-	anadan babadan
Macedonian	Baöa	HH	Kapmn	-	?
Albanian	Baba	hif	karshi	mbase	dembabaden
Greek	^rca^rca	-	-		anadam babadam
Aromanian	baba	hifl	car^i	-	?
Gloss	'father'	'nothing' (pron.)	'opposite, against' CprepO	'perhaps' (comp.)	'in the distant past' - lit. 'from the mother, from the father'
2 Data
The goal of this analysis is not merely to discuss different cultural elements represented in borrowed vocabulary; it is rather, to describe the sociolinguistic context in which the vocabulary is transmitted across the languages involved. To this end, I investigate words borrowed from Slavic languages into Albanian and the somewhat smaller number of lexical items attested in Macedonian, Serbian, and Montenegrin dialects that have likely come from Albanian. First, I focus on the cultural information transmitted in borrowings from both directions in Slavic-Albanian borrowings: Slavic into Albanian, then Albanian into Slavic, after which, I briefly analyze the place and time of borrowings in the language contact situation.
2.1 General remarks on Slavic-Albanian borrowings
In general, it may be said that the borrowings from Slavic to Albanian are much more numerous and wide-ranging than borrowings from Albanian to Slavic, in terms of quantity of and geographic spread. All in all, Slavic languages have contributed around 1000 words to Albanian (Svane 1992; Ylli 1997). Accord- 8 --Slavia Centralis 2/2012
ing to Svane's collection of loanwords, most of these are nouns (754) and verbs (169), while adjectives (65) and other words (9) are also present. Words borrowed into Slavic dialects from Albanian number around 550, again with nouns (402) making up the majority of those borrowings. Verbs (63) and adjectives (40) comprise the next largest groups of borrowings, with other words making up a smaller amount (37). Figure 2, below, compares the number and parts of speech represented in the borrowings.
Verbs Other
Figure 2. Number of Borrowings by Grammatical Category
While borrowings of Slavic into Albanian certainly have been more prolific in Albanian, Albanian borrowings into Slavic have also had an impact that has not been generally acknowledged. In many of these, Albanian is often not the original source for borrowings, but as Albanian has borrowed from many other languages throughout its history, it is not surprising that words originating from Greek and Latin, etc. should be found in this corpus of loanwords. These include words borrowed from Greek, Latin, Turkish, even Slavic itself: Mk.3 preš 'leek' Alb. presh4 < Gk. npaaov, Mne. šočnija 'society', Alb. (Geg)
3	As explained below, almost all loanwords from Albanian into Slavic dialects are limited to dialects in contact with Albanian. The abbreviations for these dialects follows the labels used by Hoxha (2001). Abbreviations used here are: Mk. for dialects in Macedonia, Mne.—Montenegro, Srb.—Serbia, Blg.—Bulgaria, and Kos.—Kosovo.
4	Thanks to an anonymous reviewer who pointed out further dialectal variation in Albanian for the term 'leek'. In addition to the form given above, presh, generally taken to be from the Anc. Gk. cited above, there is also the form pras (in Turjake, Kosovo) which is likely a borrowing from either Mod. Gk. npàoov (or from Slavic cf. OCS npacb according to Svane (1992: 107) and the form purr (in Cernice, Kosovo) likely borrowed from Romance, cf. Latin porrum. The variety of forms for this term may be due to reborrowing in exogamous marriages as this is a cooking term that the wife could bring into the language community (see Thumb 1910: 19).
shoq-nia5 < Lat. socius 'friend', porosija 'order, request', Alb. porosia, porositi < CSl. po-rgčiti (cf. Srb. poručiti 'to order') and Turkish (gurdževar 'precious stone', Alb. gurxhevair (Alb. gur 'stone' + Turk. cevahir 'jewel').
2.2 Cultural Information Transmitted in Borrowings
One advantage of studying vocabulary in language contact situations is that it gives an indication of what concepts may have characterized the source language from the perspective of those speakers who have borrowed from it; the same can rarely be said of phonology or morphosyntax. From an analysis of the semantic categories of these borrowings, the vocabulary borrowed from Slavic into Albanian differs greatly from borrowings from Albanian into Slavic, although certain similarities exist. Each of the communities in contact has contributed to the other's lexical repertoire and has also been reciprocally affected by these interactions. Tables 2 and 3, below, give additional information about semantic categories represented in Slavic ^ Albanian borrowings and Albanian ^ Slavic borrowings respectively.
Table 2. Borrowings from Slavic into Albanian (based on Svane 1992)
Category	Items	Sample	Slavic	Albanian	Alternative
Agriculture	90	plow (modern iron)	plug (Sr, Mk)	plug, pllug	parmende
Material Culture	193	furnishings, equipment	oruđe (Sr), orudie (Mk), oridie (Bg)	orendi	mobilje
Plants	93	cucumber	krastavac (Sr), krastavica (Bg)	kastravec	trangull, sallator
Animals	120	donkey	magarac (Sr), magare (Bg)	magare, magarc	gomar
Environment	75	hill, bank, coast, rim	breg (Sr, Mk)	breg	kodrine, mal,
Human Body	47	bone	kost, dim. kosta (S. Sl.)	kocke	asht
5 Cf. std. Albanian shoqeria. Geg -nia, standard -eria, is a suffix used to form abstract nouns of the condition of the root: shoqnia, shoqeria 'society, companionship', shok 'friend, companion'; burrnia 'manliness', burr 'man'
Table 3. Borrowings from Albanian into Slavic (based on Hoxha 2001)
Category	Items6	Sample	Slavic	Albanian	Alternative
Agriculture	17	field	fuša (Mne)	fushe	pole
Material Culture	55	sleeveless woolen smock	džupuleta (Mne)	xhublete	
Animals	30	white spotted animal	barzav (Mk), barla (Kos)	bardhosh, bardhok	belica
Human Body	20	wound, bruise	pljaga (Mk)	plage	rana
Social Organization	59	son, boy	bir (Kos, Mk)	bir	sin
Verbs	48	(to) error	gabonjam (Mne)	gabohem, Geg gabonjam	grešiti (se)
Adjectives	50	dead, lifeless	cofnat (Mk)	i/e cofet	umren
Other Words	36	that (comple -mentizer)	se (Kos)	se	da, što
Borrowings from Slavic into Albanian are characterized by a preponderance of terms for farming, cultural objects, and nature. Many common farming terms, such as plug, '(modern iron) plow', oborr 'yard' are included in these borrowings. Svane (1992), however, warns against the interpretation that Slavs introduced farming to Albanians, as a native term for 'plow' exists, parmende, which refers specifically to wooden plows; thus, the Slavs more likely contributed to technological advances in farming, rather than introducing it as a completely new way of life. In addition to farming objects, Slavic terms for other cultural objects are plentiful. Examples include orendi 'furniture, equipment', lopate 'shovel', and opinge 'sandal, traditional shoe'. The greatest number of substantive lexical contributions, however, comes in plant and animal names, geographical terms, and other natural phenomena such as ljubigice 'violet', kastravec 'cucumber', sokol 'falcon', and fllade 'breeze'. In comparison with these, borrowings concerning literacy, religion, and other marks of learned society are much more rare (around 11 altogether), suggesting that Slavic-
6 Hoxha (2001) gives partial listings of borrowings he considers in divisions of semantic fields. This table combines his fields, where possible, to correspond to categories used by Svane (1992) to facilitate comparison. These numbers should be taken only as a representation of how many there are relative to other categories. In addition to the items enumerated here, he gives several more when discussing the parts of speech.
Albanian interactions happened mostly in non-literate, agrarian communities. Furthermore, due to the large number of alternative lexemes for concepts of Slavic loanwords, Slavic cultures did not necessarily introduce novel concepts; rather they added nuances of meanings to items or concepts already known to Albanians (Svane 1992: 281-282).
Borrowings from Albanian into Slavic are much smaller in number, however they have made some important contributions in Slavic dialects. As with Slavic ^ Albanian borrowings, these did not necessarily introduce novel ideas, but rather added terms to several semantic areas such as heroic virtues and kinship relations. While Cabej (1962/2008), Murati (2007), and others have described the addition of Albanian pastoral terms to Slavic dialects such as barzo 'white animal, (particularly sheep)' (compare Alb. bardhe 'white goat or sheep; white'),7 Hoxha (2001) and Stanišić (1995) also point to ethical qualities incorporated into Slavic dialects in Montenegro, Kosovo, Southern Serbia8, and Macedonia, such as besa 'word of honor, true' (Mne, Kos, S. Srb, Mk), burnija 'manliness, courage' (Mne, Mk), tremnija 'brave, heroic' (Mne, Kos), vulnet 'will' (Mne), compared to the northern Albanian terms besa, burrnia, trimnia, and vullnet, with similar meanings in each language. Kin terms are more controversial, because many are just as likely Slavic ^ Albanian borrowings or separate innovations as nursery terms in each language. Some of the more sure Albanian ^ Slavic kinship borrowings include bija 'daughter' (Mne, Kos, Mk), binjak 'twin' (Mk), bir 'son, boy' (Mne, Kos, Mk), nipeša 'neice' (Mne), nipče 'nephew' (S. Srb), and fis 'family, kin' (Mne, Kos). Furthermore, calques of Albanian kinship terms are found in Montenegro tribal organizations as well, such as bratstvo 'clan, (lit. brother-hood)', compared to Alb. vllaznija, both of which are composed of the root BROTHER + collective suffix.9 Examples of disputed kinship terms are baba 'grandmother', baca 'uncle', deda 'grandfather.' Regardless of how these last terms are judged, it is apparent that Slavic dialects in contact with Albanian have incorporated certain terms relating to the kinship and ethics of the heroic culture in Albanian and Slavic communities (Curtis 2007).
7	The 1980 dictionary Fjalor i gjuhes se sotme shqipe (Dictionary of the Contemporary Albanian Language) lists 'white goat or sheep' (dhi e dele e bardhe) as its first definition (1980: 101), while the adjectival is listed first in some other dictionaries, such as Thomaj et al (2006: 73) and Newmark (1998: 48).
8	By "Southern Serbia", I mean the areas in Southern Serbia including the communities of Preševo, Medveđa, etc. that have had historical contact with Albanian populations or that continue to have contact with Albanian.
9	Thanks once again to Victor Friedman for reminding me of this important point of language convergence, which, although it does not fit into the same category of other borrowings discussed here, as far as the form of the word is concerned, points to an important aspect of shared traditional culture and familial organization.
2.3 Place of Borrowings
The geographical distribution of borrowings resulting from Slavic-Albanian interaction is important for understanding which communities experienced these exchanges of terminology. As with the semantic categories represented in the borrowings, different patterns emerge in borrowings from Slavic to Albanian than in those words borrowed from Albanian to Slavic. As shown here, the Slavic influence on Albanian vocabulary permeates all Albanian dialects, including the standard, whereas borrowings from Albanian into Slavic remain fairly limited to dialects where Slavic-Albanian contact is ongoing. Here, however, I should like to add the caution that standard languages are a particularly unreliable measure for evaluating borrowings, because a standard language is but one variety of a language: a privileged codified dialect whose form is determined by influential individuals or institutions. For ideological purposes, the standard variety is often shaped to appear less (or more) like another language (Browne 2002). The emerging varieties of Croatian and Bosnian—each intentionally less like Serbian—are good examples of this (Alexander 2006: 404-415), as are campaigns against Turkish vocabulary in Albanian, Greek, and other Balkan languages (Kazazis 1972). Specific to the topic at hand, more and more forms considered "Slavic" have been excluded from the Albanian standard, as shown in the standard dictionaries' (1954, 1980, 1984) inclusion of less and less vocabulary with Slavic origins (Svane 1992: 279). Although I know of no campaign against Albanianisms in Slavic standard languages, the precaution about relying on standard languages alone is valid for these, too. As the overall influence of language contact should not be measured by the standard languages alone; data from individual dialects is of the utmost value in this and other language-contact investigations (Friedman and Joseph 2014).
One of the greatest indications of the influence of Slavic on Albanian is the geographical spread of borrowings from Slavic in Albanian dialects. Every major Albanian dialect includes several Slavic loanwords. These can be found in Geg in the north (northern Albania, Montenegro, Kosovo, southern Serbia, western Macedonia), Tosk in the south (southern Albania, southwest Macedonia, northern Greece), and the Albanian settlements from the Middle Ages in southern Italy and southern Greece: Arberesh and Arvanitika, respectively. The common-sense opinion held by some Albanian linguists that one of the general differences between Geg and Tosk is the higher concentration of loanwords from Slavic and Turkish in Geg and the higher number of Italian and Greek loanwords in Tosk,10 is not completely accurate, as Tosk dialects within Albania have more borrowings from Slavic than do Geg dialects in Albania (Ylli 1997); and the Tosk-based standard has more than either dialect alone as schematized in Figure 4, below.
10 For example as expressed in the introduction of Meniku and Campos (2011).
Figure 3. Slavic ^ Albanian Borrowings by Dialect (based on Svane 1992: 287-288)
The more accurate generalization is not based on the North-South split of Geg and Tosk, but rather on those areas that have had particularly high levels of interaction with Slavic, both in the present, such as Shkoder in the northwest and Kor?e in the southeast, and in the past, as in the areas of Vlore in the south on the west coast and in Myzeqe and Berat in central south Albania, areas where Slavic dialects are presumed to have existed since the Bulgarian Empires' conquests in the region in the 9th century (Svane 1992; Cabej 1962/2008). This can be seen in more detail in dialect investigations conducted by Xhelal Ylli (1997) who tested where individual borrowings from Slavic are accepted. From his work it appears that the areas with the highest acceptance of forms are where Slavic populations continue: Kor?e, near Macedonia in the southeast, and Shkoder, near Montenegro in the northwest. Of the 1000 or so words in Ylli's corpus, the highest number (430) are accepted in Kor?e and Shkoder was second at 402. Other areas close to Slavic communities also retain many borrowings, like Tropoje (347), which is ethnographically connected with the highlands of Gjakove/Đakovica in Kosovo, and Pogradec (316) on southern shore of Lake Ohrid. Several municipalities in south central Albania still recognize many Slavic loanwords, including Permet (302) and Vlore (300). Unfortunately, neither Svane (1992) nor Ylli (1997) investigate borrowings in Albanian dialects in the former Yugoslavia, but if the trend shown in Ylli (1997) continues, those dialects (all Geg except some Tosk dialects in southwestern Macedonia) likely have even more borrowings from Slavic.
Borrowings from Albanian to Slavic are also concentrated in the dialects where Slavic-Albanian contact is ongoing. However borrowings are not necessarily limited to areas where Albanians are still present. Hoxha (2001) cites examples from places as remote from Albanian communities as Slovenia and Bulgaria, and Murati (2000) claims that borrowings extend into dialects far from Albanian speaking communities in Macedonia, particularly into standard
Macedonian. As argued above, influence should not be measured primarily on the basis of forms in contemporary standard languages, but at least as a matter of curiosity—to say nothing of the possible motivations for such borrowings—the Serbian and Macedonian forms kopile 'illegitimate son', struga 'sheepfold, pen', (Hamp 1977) and vatra 'fire, hearth' (Hamp 1976) are worth mentioning as possible loanwords from Albanian, although their origins are disputable. According to Hoxha (2001), the greatest number of borrowings are found in Slavic dialects in west and southwest Macedonia, followed by dialects in Kosovo and in Plava and Gusinje in (northwest) Montenegro and southwest Montenegro. Gora dialects in Dragaš/Sharr in southern Kosovo and Serbian dialects in southern Serbia contain somewhat fewer borrowings, whereas other South Slavic dialects contain a handful of possible borrowings from Albanian. This distribution is represented in Figure 4, below.
Figure 4. Number of Albanian Borrowings in South Slavic Dialects (acc. to Hoxha 2001)
2.4 Time of Borrowings
The main historical information relevant to the chronology of Slavic-Albanian contact are two migrations: the migrations of Slavs to the Balkans beginning in the 6th century AD (likely coming in contact with the Pre-Albanian population somewhat later) and the migration of Arberesh Albanians to Italy in the 15th century. Within this timeframe, the time of Slavic-Albanian borrowings can be narrowed somewhat by the borrowings' locations. For example, borrowings from Slavic are found in Arvanitika dialects in Greece (briske 'razor', kkič 'key', etc.) and Arberesh in southern Italy, (bisede 'conversation', bliznak 'twin', dube 'oak', etc.). Since some Arvanitika settlements likely had no significant contact with Slavic since the end of the 14th century, and Arberesh settlements have been isolated from Slavic since the 15th century, these words must have been borrowed before the 15th century (Svane 1992: 291). Based on the time of the Slavs' migrations to the Balkans and borrowings in Arvanitika and Arberesh
dialects, most Slavic borrowings were likely borrowed between 700 and 1500 AD (Svane 1992: 290).11
Unfortunately, neither Albanian nor Slavic writing provides much direct evidence for the chronology of borrowings. The earliest Albanian literature contains several borrowings from Slavic, although it dates only from the 16th century, with the earliest extant Albanian writing being Gjon Buzuku's Meshari (1555). Slavic borrowings like shtraze 'guard', rob 'slave', and porosit 'order, request' are quite common in his writing and other classical Albanian works into the 17th century. Thus, borrowings from Slavic had been incorporated some time before this.12 Slavic writing precedes Albanian writing by several centuries, beginning in the 9th century, with the earliest existing Slavic writing from the end of the 10th century or middle of the 11th century (Lunt 2001: 3). However, during the Ottoman Empire the literary tradition fell off precipitously, thus direct evidence of Albanian borrowings into Slavic for this period is unavailable. Instead some scholars have looked to 19th and 20th century Slavic heroic folk songs (Blaku 1989/2010) and dictionaries (Ajeti 2001) for evidence of borrowings from Albanian. Still, these give a late timeframe for investigation, as these date only to the mid-19th century. To my knowledge, no study of pre-Ottoman Slavic manuscripts has revealed any significant Albanian influence. Without evidence to the contrary, it may be assumed that many, and perhaps a majority, of Albanian borrowings into Slavic coincided with the Ottoman rule (15th-19th Centuries).
A type of indirect evidence validates this assumption—the phonological histories of Slavic and Albanian.13 Among the changes Albanian underwent during the time of contact with Slavic is */s/ > /sh/ [J] (ca. 10th cent. AD) and the development of affricate phonemes /c/ [ts] and /?/ [tfj, (somewhat later, ca. 11th-13th cent. AD) (Topalli, Forthcoming). Slavic ^ Albanian borrowings have reflexes before and after both of these changes: Alb. grusht 'fist' (cf. OCS grbstb) and Alb. bisede 'talk, speech' (cf. Srb. beseda), the first preceding the change of */s/ > /sh/ and the second following it; so too with Alb. porosit 'to order, request' < Sl. porgčiti, carde 'small load, burden' < Sl. čerda, and Alb. gudit 'to amaze' < Sl. *čuditi with here the first two forms show borrowings before the development of the affricate in Albanian, while the last is a borrowing after its development. Borrowings from Slavic tend to show only the later forms of Albanian, and were, thus, borrowed some time after the Albanian borrowings from Slavic: čkrepam, škrepam 'to ignite' < Alb. shkrep and džupleta 'woolen sleeveless smock' < Alb. xhubleta [^ubletaj. During this same
11	This is not to say Albanian has not borrowed from Slavic more recently; many words have been borrowed from Serbian and Macedonian over the past two centuries, particularly by Albanian dialects in the former Yugoslavia.
12	There is mention of Albanian writing as early as the 1300's (Ismajli 2000, Vermeer 1992), but at present the earliest available textual evidence is from the 16th century.
13	This treatment of historical phonology is of necessity abbreviated; further consideration is given in Curtis (2012).
time, South Slavic languages also underwent several sound changes, such as the denasalization of nasal vowels, the merger of jers with other vowels, the merger of CSl. *y with /i/, and the metathesis of vowel-resonant sequences before obstruents ((T)ORT > (T)RAT). Slavic ^ Albanian borrowings show a variety of outcomes for all but the earliest of these changes, indicating that lexicon was borrowed in the same period as the sound changes. For example, nasality of CSl. nasal vowels is preserved in Alb. rendi 'order, place', < rqdb, but not in Alb. opet 'again' < opqtb. Albanian ^ Slavic borrowings, however, fairly consistently reflect later stages of Slavic. Although the precise chronology of these borrowings is unknown, and likely impossible to know certainly, the relative chronology of Slavic ^ Albanian borrowings to Albanian ^ Slavic borrowings is quite secure. In almost every case, borrowings from Albanian to Slavic appear to come from later periods than those from Slavic into Albanian as evidenced by the historical phonology. While Slavic ^ Albanian borrowings started early—perhaps around 700 AD—and lasted until 1500 AD, most were borrowed in the first half of the second millennium AD (Svane 1992). On the other hand, Albanian ^ Slavic borrowings likely took place towards the middle and second half of the millennium, thus overlapping with the time of the Ottoman Empire (Curtis 2012: 92-126).
3 Conclusion
Regarding the distinction between borrowing and imposition, both Albanian and Slavic have played the role of donor and of recipient. In other words, Slavic borrowed from Albanian as well as contributed to Albanian, and vice versa. In these interactions, however, Slavic lexicon was borrowed in greater numbers, and over a wider range of territory than Albanian lexicon. Likewise, while both Slavic and Albanian communities incorporated grammatical words from the other language, the percentage of functional words in Albanian ^ Slavic borrowings is greater than for Slavic ^ Albanian borrowings, perhaps indicating that Albanian material may have been transferred to Slavic by way of L2 imposition. Thus, it is too simplistic to say that the exchange of lexicon was one-directional or that only one type of transfer was involved. When compared to the historical period of borrowings it appears that Slavic ^ Albanian borrowings took place when conditions favored borrowing from Slavic (medieval Slavic Empires), while Albanian ^ Slavic borrowings happened when Albanian was favored locally (Ottoman Empire).
Second, according to Thomason and Kaufman's approach, the presence of grammatical words suggests fairly intense contact between Slavic and Albanian. Function words taken from Albanian to Slavic dialects include the adverb kret 'entirely' (cf. Alb. krejt), the preposition: pr 'for' (cf. Alb. per), the pronoun and interjection koč 'so much' (cf. Alb. kaq), as well as the interjection ja! '(look) here! ' and the conjunction 'se 'that' (Hoxha 2001). Only one derivational morpheme has been taken into Slavic (the diminutive suffix -ze used in some
Montenegrin toponyms and names like Sukeza (Stanišić 1995: 56). Borrowings from Slavic to Albanian, however, include several derivational morphemes in addition to the handful of functional words. These include adverbs opet 'again' and okoll 'around' (cf. Srb. okolo) and the conjunction radi se 'because'; derivational suffixes from Slavic are used productively and not just with Slavic stems, eg. the suffix -ishte used for locations, as in ranishte 'sandy pit' (cf. Geg rane 'sand' + -ishte), the feminizing suffix -ka: yllka 'star' (fem., also a proper name) (cf. Alb. yll 'star (masc.)'), along with the suffixes -ash, -ice, -ine, -nik, and -ec (Svane 1992: 290). On the basis of these many derivational suffixes, it appears that the language contact for borrowings from Slavic to Albanian appears to have been somewhat more intense than Albanian ^ Slavic borrowings. By implication Albanian communities likely had more cultural pressure to learn Slavic than Slavic communities had to learn Albanian.
Finally, borrowings from both directions include some ERIC loans like the grammatical words discussed above as well as kinship terms. These types of borrowings further indicate periods of fairly intense cultural contact. However, this claim should be put into perspective somewhat by comparing ERIC loans in other cases of language contact in the Balkans. Although Friedman and Joseph do not quantify ERIC loans in the Balkan languages, it seems that these are more frequent in Albanian or Balkan Slavic interactions with other languages such as Greek, Aromanian, and Turkish than with one another. Thus, it may be that Slavic-Albanian language contact is on a smaller scale than other language-contact interactions in the Balkans.
Returning to the implications for socio-historical relations that the evidence from lexical borrowing presents, contact between Slavic and Albanian has produced changes to dialects in both language families over the long period of cultural interaction. The influence from Slavic to Albanian has been more extensive geographically and numerically, but Albanian has contributed many words to neighboring Slavic dialects as well. ERIC loans, in particular, indicate times of intense contact—presumably on fair or neutral terms—although the smaller number of changes compared to other contact situations in the Balkans may indicate that at other times, there may have also been ideological or practical motivations not to borrow from one language or the other.
REFERENCES
Idriz AJETI, 2001: Vepra IV. Prishtine: Akademia e Shkenceve dhe e Arteve te Kosoves.
Ronelle ALEXANDER, 2006: Bosnian, Croatian, Serbian, a Grammar: With Sociolinguistic Commentary. Madison, Wisconsin: University of Wisconsin Press.
Murat BLAKU, 1989/2010: Ndikimi i shqipes mbi te folmet serbe te Kosoves: Sipas materialeve gjuhesore te botuara. Ph.D. dissertation, University in Prishtina. Prishtine: Institut Albanologjik i Prishtines.
Leonard BLOOMFIELD, 1933: Language. New York: Henry Holt and Co.
Wayles BROWNE, 2002: What is a standard language good for, and who gets to have one? Columbus, Ohio: Department of Slavic and East European Languages and Literatures, The Ohio State University. (The Kenneth E. Naylor Memorial Lecture Series in South Slavic Linguistics, 3).
Matthew CURTIS, 2007: Petar II Petrovič Njegoš and Gjergj Fishta: Composers of National Epics. Pittsburgh: University of Pittsburgh Press. (The Carl Beck Papers in Russian and East European Studies, 1808). 16-20.
--, 2012: Slavic-Albanian Language Contact, Convergence, and Coexistence. PhD.
Dissertation, The Ohio State University, Department of Slavic and East European Languages, Literatures, and Cultures.
Eqrem QABEJ, 1962/2008: Hyrje ne historine e gjuhes shqipe. Tirane: Qabej.
Victor A. FRIEDMAN and Brian D. JOSEPH (forthcoming): Lessons from Judezmo about the Balkan Sprachbund and Contact Linguistics. To appear in International Journal of the Sociology of Language, Special Issue ed. by Ghil'ad Zuckerman.
—, (forthcoming): The Balkan languages. Cambridge: Cambridge University Press.
Eric HAMP, 1970: Early Slavic Influence on Albanian. Balkansko ezikoznanie 14/2, 11-17.
—, 1976: On the distribution and origin of vatra. Opuscula slavica et linguistica: Festschrift für Alexander Issastchenko. Klagenfurt: Heyn. (Schriftenreihe Sprachwissenschaft, Bd. 1). 201-210.
—, 1977: Strunga. Balkansko ezikoznanie 20/1-2, 113-117.
Safet HOXHA, 2001: Elemente leksikore te gjuhes shqipe ne gjuhet sllave ballkanike. Shkoder: Camaj-Pipa.
Martin HULD, 1983: Basic Albanian Etymologies. Columbus, OH: Slavica. Rexhep ISMAJLI, 2000: Tekste te vjetra. Peje: Dukagjini.
Brian D. JOSEPH, 2010: Labeling Loanword Types in the Balkans. Paper presented at 17th Balkan and South Slavic Conference on Language, Linguistics, and Folklore. The Ohio State University, Columbus April 15, 2010.
Kostas KAZAZIS, 1972: The Status of Turkisms in the Present-Day Balkan Languages. Aspects of the Balkans: Continuity and Change. Eds. Henrik Birnbaum and Speros Vryonis, Jr. The Hague: Mouton. (Slavistic Printings and Reprintings, 270). 87-116.
Androkli KOSTALLARI, Jani THOMAJ, Xhevat LLOSHI, Mifo SAMARA, 1980: Fjalor i gjuhes se sotme shqipe. Tirane: Akademia e Shkencave e RPS te Shqiperise, Instituti i Gjuhesise dhe i Letersise.
Horace LUNT, 2001: Old Church Slavonic Grammar. 7th edition. The Hague: Mouton.
Linda MENIKU and Hector CAMPOS, 2011: Discovering Albanian 1 Textbook. Madison, WI: University of Wisconsin Press.
Qemal MURATI, 2007: Bashkemarredheniet gjuhesore shqiptare-maqedonase -MeryceÖHU anöaHCKOMaKedoHCKU ja3UUHU BnujaHuja - Albanian-Macedonian Language Interrelations. Tetovo: State University of Tetovo.
Leonard NEWMARK, 1998: Albanian-English Dictionary. Oxford: Oxford University Press.
Vanja STANIŠIĆ, 1995: Srpsko-albanski jezični odnosi. Beograd: Srpska akademija nauka i umetnosti, Balkanološki institute. (Posebna izdanja, 59).
Gunnar SVANE, 1992: Slavische Lehnwörter im Albanischen. Aarhus: Aarhus University Press. (Acta Jutlandica LXVIII, Humanistische Reihe, 67).
Jani THOMAJ et al., 2006: Fjalor i Gjuhes Shqipe. Tirane: Akademia e Shkencave e Shqiperise, Instituti i Gjuhesise dhe i Letersise.
Sarah THOMASON and Terrence KAUFMAN, 1988: Language Contact, Creolization, and Genetic Linguistics. Berkeley: University of California.
Albert THUMB, 1910: Altgriechische Elemente des Albanesischen. Indogermanische Forschungen 26, 1-20.
Kolec TOPALLI, 2007: Fonetika historike e gjuhes shqipe. Tirana: Shtepia Botuese Ditu-ria. [English edition forthcoming: Kolec Topalli, Phonological History of Albanian.] 359.
Frans VAN COETSEM, 1988/2000: Loan Phonology and The Two Transfer Types in Language Contact. Dordrecht, Holland: Foris Publications.
Willem VERMEER, 1992: Albanians and Serbs in Yugoslavia. Yearbook of European Studies / Annuaire d'Études Européennes 5, 101-124.
Xhelal YLLI, 1997: Das slavische Lehngut im Albanischen. München: Otto Sagner.
SLOVANSKO-ALBANSKI JEZIKOVNI STIK: BESEDJE
Avtor prispevka na podlagi različnih pristopov k preučevanju prevzetih besed obravnava zgodovinske povezave med slovanskimi jeziki in albanščino. Ugotavlja, da so imeli vsi obravnavani jeziki vlogo darovalca in prejemnika: slovanski jeziki so si besedje izposojali iz albanščine in hkrati prispevali svoje besedje v albanski jezik ter obratno. Slovansko besedje pa je bilo vendarle izposojeno v večji meri in na širšem geografskem območju kot albansko. Albanščina je prispevala predvsem besedje sorodstvenih vezi in drugih kategorij, ki so bile izposojene kot posledica intenzivnega in dolgotrajnega jezikovnega stika. Ta stik predpostavlja bogato in raznoliko povezanost, ki se je razvila pod vplivom različnih okoliščin, tudi v obdobju, ko so jeziki mirno soobstajali.
O propozicijskosti prislovov v slovenščini (z vidika slovanskega jezikoslovja)
Andreja Žele
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana, andreja.zele@ff.uni-lj.si
- scn v/2 [2012], 21-36 -
Prislovi so obravnavani kot organske sestavine celostne zgradbe povedi, zato njihova načelno velika funkcij ska obsežnost oz. prehodnost od propozicijskosti k nepropozicijskosti in obratno ni nič posebnega. Poleg pravih prislovov kraja in časa se med samostojne propozicijske (pomenskospodstavne) prvine uvrščajo tudi t. i. vrstni prislovi. Pomenska nujnost sestavin v propoziciji je povezana z vezljivostjo, in samo udeleženci s konkretnim (tj. denotatnim in hkrati referenčnim) pomenom so del propozicije in hkrati uvajajo vezljivost.
Since we generally consider adverbs as organic components of clause's structural integrity their broad array of use or transition from proposition to non-proposition, and vice versa, is nothing special. Apart from real adverbs of time and place, definite adverbs also rank among independent components of the proposition. They fall under semantic necessity that is tied to valency, because only those participants who have a concrete (denotative and referential) are essential components of proposition and may serve to introduce valency.
Ključne besede: propozicija, propozicijske sestavine, prislovi, upo-vedovanje
Key words: proposition, propositional components, adverbs, wording
0 V tej razpravi je propozicijskost omejena na jezikovno(sistemsko) pomenskost v okviru enega sporočila, ki je navadno stavčna poved.1 Propozicijo lahko razlagamo kot logični pomen stavčne povedi in kot intenčno polje povedja (Daneš 1968: 47; 1987: 56); v zvezi s propozicijo se poudarja zlasti njena »predjezikovna
1 Poved izraža določeno propozicijo ali pomensko podstavo, propozicija pa prikazuje določeno dejstvo (SS 2000: 733).
pomenska zgradba«, ki propozicijo uvršča na »mišljenjsko ravnino«, ta pa je po eni strani prek inteligence povezana z realnostjo, po drugi strani pa prek jezikovnih pomenov vodi v upovedenje oz. ubeseditev (Soltys 1986: 1-2). V smeri k upovedovanju to propozicijo kot pomensko podstavo oz. bazo sestavlja množica bazičnih in kompleksnih pomenov (vezanih na vsebino entitet) z vzpostavljenimi pomenskimi razmerji (Korensky 1984: 16). Z vidika zaključenega sporočila lahko govorimo o istopropozicijskosti in o (širši) medsporočilni neistopropozicijskosti sestavin/enot nasproti nepropozicijskim sestavinam.
Prislovi so zaradi t. i. vektorskih funkcij obravnavani kot organske sestavine celostne zgradbe povedi oz. sporočila, zato njihova načelno velika funkcijska obsežnost oz. prehodnost od propozicijskosti k nepropozicijskosti in obratno ni nič posebnega (Pen'kovskij 2004: 291-292).
Poleg pravih prislovov kraja in časa, ki so že po organskosti jezika samostojne propozicijske oz. bazične pomenske sestavine, se glede na svojo samostalniško motivacijo med samostojne propozicijske (pomenskospodstavne) prvine uvrščajo tudi t. i. vrstni prislovi2, ki glede na pomenske lastnosti motivirajo-čega samostalnika vrstno opredeljujejo glagolsko dejanje/dogodek. Prislovi skladenjskopomensko natančneje določajo glagol glede na prostor, čas (ki sta takorekoč bivanjsko samoumevna), sredstvo (snov), spremstvo, vzrok,3 ozir ali izid;4 te izrazljive/zunanje okoliščine so navadno skladenjskopomensko vezljive in zato hkrati tudi propozicijske,5 npr. laboratorijsko pregledati, enkrattedensko poročati, računalniško obdelati, parno drsati, zakonsko zagotoviti, slovnično popraviti, klinično živeti/umreti, metodološko dokazati, krvno maščevati ipd. nasproti prislovom v vlogi lastnostnih modifikatorjev tipa temeljito/dobro pregledati, redno poročati ipd. Navajani primeri samo še potrjujejo, da so vrstni prislovi neke vrste sporočevanjski zgoščevalniki (Sgall 1968: 167) znotraj iste propozicije oz. iste stavčne povedi; imenujejo jih tudi »subpropozicije« (Adamec 1978: 278), ker se v stavčni povedi z vrstnim prislovom navadno ubesedujejo zložene propozicije - na izrazni ravni pa se stavčne ubeseditve zložene propozicije ne razlikujejo od stavkov iz navadne/nezložene propozicije. Propozicijskosti vrstnih pridevnikov v okviru stavka je možno dodati vzporedno propozicijskost na besednozvezni ravni.6
2	Tovrstne prislove imenujemo tudi generični prislovi. Po Švedovi (1968: 69) vrstni prislov izraža konkretnejšo okoliščino nasproti abstraktnejšemu predponskemu obrazilu.
3	Jezikovna vzročnost je odraz fizične/materialne vzročnosti v mišljenju oz. zavesti.
4	Pri nas je bilo še najbolj eksplicitno dosedaj na pojav, tipologijo in vloge vrstnih prislovov opozorjeno v monografiji Slovensko leksikalno pomenoslovje (A. Vidovič Muha 2000: 76-77). V češčini, kot enem izmed skladenjskopomensko bližjih jezikov, je na vlogo prislovov iz konkretnega samostalniškega pomena med drugimi večkrat opozarjal J. Korensky (1984: 65).
5	P. Piper (22001: 45) tako npr. ločuje nepropozicijsko notranjo kavzalnost, npr. oženiti se iz ljubavi, od zunanje kavzalnosti, npr. umreti od naboja, ki je propozicijska.
6	Tu je treba omeniti bistveno jezikovnosistemsko opozorilo A. Vidovič Muha (2009: 253), da je potrebno razmisliti o pritegnitvi v propozicijo še prave (izsamostalniške) vrstne pridevnike, ki s samostalniškim jedrom tvorijo stalno besedno zvezo oz. en leksem.
V primeru vrstnega prislova v stavčni povedi se namreč združujeta besedna (stavčna) in morfemska (besedotvorna) sintagma. Prostor in sredstvo kot konkretni entiteti in zato tudi samostojni propozicijski sestavini se lahko ubesedujeta implicitno (kot morfemski del glagola, npr. straziti 'biti na straži', ponočevati 'biti (nekje) ponoči', krampati 'delati s krampom', moževati 'gibati se med možmi') ali eksplicitno kot /predložna/ imenska zveza (v paru, v ambulanti, z injekcijo) ali prislov (parno, ambulantno, injekcijsko). V naštetih primerih gre za različno stopnjo diateznosti med spoznavanjsko/logično propozicijo in ubeseditvijo.
Povezovanje propozicijskosti stavčnih povedi s propozicijskostjo besedotvornih (morfemskih) sintagem kot so večbesedni leksemi tipa stenska ura, prenosnik (< prenosni aparat) pa samo še utrjuje spoznanje, da je jezik nedeljiva sistemska celota (Vidovič Muha 2009: 253).
1 Prislovi kot samostojne sestavine propozicije in prislovi kot (obvezne) sestavine upovedovanja
In kateri prislovi, poleg prostorskih in časovnih, so še potencialne samostojne sestavine propozicije? Še vsi drugi, ki uvajajo načinovna in vzročna razmerja s konkretnimi entitetami, tj. prislovi načina, prislovi sredstva/spremstva, vzroka, ozira.7 Vzrok in ozir izražata neposredno razmerje s predmetom, kajti tudi pri oziru in vzroku je bistvena sestavina 'prostorskost' (Vinogradov 1947: 377, 379). Možno propozicijskost prislovov izražajo tudi jezikoslovna poimenovanja kot prislovno določilo sredstva/orodja.8
Vrstni prislovi so navadno s stališča matične propozicije vedno tudi neke vrste posredne prostorske opredelitve, tj. prostor je določen prek konkretne predmetnosti in vsebin, ta prostorska opredelitev pa se veže na konkretno položajskost vršilca oz. nosilca določenega dejanja/dogajanja/procesa;9 prehod iz konkretnih vsebin tudi na konkretna razmerja je lepo izražen s primeri tipa peljati se z avtom (češ.: jet avtem). Glede na povedano lahko pri vrstnih prislovih kot potencialnih propozicijskih oz. logično-pomenskih sestavinah zelo upravičeno govorimo o globinskih sklonih po Fillmoru (1965, 1968). Dejstvo
7	Entiteta v tem primeru označuje materialno pojavnost, ki je vezana na obstoj v prostoru in času.
8	Z vidika skladenjskopomenske sorodnosti jezikov je opozorjeno tako v slovenskem kot češkem jezikoslovju (Vidovič Muha 1988: 63-64, 69; MČ 3 1987: 116; Daneš 1987: 49, 55, 93). Vidovič Muha (1988: 69): »Med prislovna določila načina spada tudi prislovno določilo sredstva in orodja (glagolskega) dejanja /.../; dokaz, da gre dejansko za prislovno določilo in ne za orodniški predmet je vsaj v hipotetični pretvorbi predložnega prislovnodoločilnega samostalnika v izprislovno določilo: elektrošok < to, da šokira z elektriko > električno šokira ipd.«
9	Pogoj za propopozicijskost oz. pomenskosestavinskost prvine je njena primarna prostorskost - lahko govorimo o prostorsko motiviranih jezikovnih metaforah (Piper 22001: 147).
tudi je, da so vršilec, dejanje, prostor in sredstvo v najtesnejši povezavi in soobstoju na ravni logične/spoznavne oz. propozicijske zgradbe jezika, ki je hkrati tudi logična/spoznavanjska baza jezika; zlasti vsebino razmerij med naštetimi bistvenimi entitetami pa lahko izražajo prislovi (Grepl 1987: 41).
Nasproti izpridevniškim lastnostnim prislovom, ki lastnostno opredeljujejo (modificirajo) glagolsko dejanje/dogajanje/stanje, so vrstni oz. samostalniško motivirani prislovi ravno zaradi svoje konkretne prostorskosti samostojne sestavine propozicije stavčne povedi.10 Ravno z večjo konkretizacijo se z vrstnimi prislovi v sporočilu jasneje ločuje vsebina od dodane sporočanjske subjektivnosti oz. avtorskosti, ki pa se propoziciji dodaja šele v procesu upove-dovanja. Naklonskost (z izraženim sporočevalčevim doživljajskim in siceršnjim razmernim odnosom) je namreč tudi obvezni sestavni del upovedovanja in zato tudi konstitutivni (bistveni) del povedja in nato povedi.11 In če je v procesu upovedovanja z jezikoslovnega vidika koristno jasno stopenjsko ločevanje propozicije (tj. pomenske podstave s pomenskimi sestavinami) od končne izražene povedi, je v končnem upovedenem sporočilu seveda to neločjivo združeno. Torej predstavitev oz. ugotovitev, katere jezikovne (denotatne) prvine pomensko samostojno funkcionirajo že na propozicijski stopnji, ni razlog za strah, da bi prišlo do »nasilnega razmejevanje naklonskih pomenskih sestavin od propozicijskih« (Kunst Gnamuš 1981: 55), in lahko se samo še potrjuje, da »v sleherni povedi sočasno izražamo predmetno vsebino ter hkrati naše razmerje do nje in naslovnika /.../ da je naklonska sestavina najpomembnejša in najbolj površinska pomenska plast. /.../«. Dejansko stanje, izraženo s propozicijo, je torej »le leča, skozi katero se lomijo žarki sporočevalčevega videnja«.
1.1 V okviru prislovov je ključno tudi osnovno vprašanje adverbizacije določenih predvsem predložnih imenskih zvez, kjer se predlog abstrahira v prislovno razmerje, pomenska motivacija pa je v samostalniku, npr. doslej, opolnoči, dnevno, tedensko, mesečno, predvčerajšnjim ipd. Z vidika vezljivostne hierar-hizacije povedkovega glagola in tudi s stališča zgradbene organizacije stavčne povedi je pomenljivo, da povedkovi glagoli prvenstveno težijo k adverbizaciji (predložnih) imenskih zvez v vlogi prislovnih določil načina (Knappova 1973: 152; Rusrnova 1972: 182-185). Poenobesedenje oz. leksikalizacija predloga pa
10	V okviru iste pomenske podstave oz. propozicije stavčne povedi lahko ločujemo prislove kot nesamostojne ali samostojne pomenskopodstavne sestavine nasproti drugopozicij-skim sestavinam.
11	O. Kunst Gnamuš (1987/88: 8-16) ugotavlja, da upovedovalna teorija izgublja jasnost in preglednost zaradi nejasnih prehodov med propozicijsko in naklonsko pomensko plastjo. To pa po njenem mnenju izhaja iz tega, ker je delitev človeka na spoznavno bitje na eni strani in na pragmatično bitje na drugi strani nasilna. Po vsem tem avtorica prihaja do sklepa, da bi bilo vredno poskusiti propozicijsko pomensko sestavino razčleniti na dve plasti - na a) plast doživljajsko nepredelane predstave o zunanji predmetnosti - Pd in na b) plast miselnih in doživljajskih razmerij/pričakovanj - Pr/p. Zagotovo sta v proces upovedovanja nujno vključeni obe omenjani plasti, od namenskosti sporočanega pa je potem odvisno, kaj je izrazljivo obvezno in kaj neobvezno oz. izpustljivo.
je sprejemljivejša in hitrejša pri abstraktnih imenih, npr. z veseljem > veselo, tako še brezskrbno, zmerno, ponoči, vsakodnevno ipd.
2 Merila za vključevanje prislovov med samostojne propozicijske sestavine
Novejše slovenske jezikoslovne študije (prim. Slovensko leksikalno pomeno-slovje /SLP/ A. Vidovič Muha 2000) v okviru tipologije vrstnih prislovov (s samostalnikom v podstavi) eksplicitno odpirajo vprašanje propozicije globinskega udeleženca, pri lastnostnih (izglagolskih) prislovih pa je opozorjeno na pojav cele propozicije v drugi propoziciji.
Meja med propozicijskostjo in nepropozicijskostjo, med vsebino entitete in lastnostjo entitete, in posledično prehodnost med vezljivostjo in družljivostjo je še najbolj razložljiva s t. i. vrstnimi (samostalniško motiviranimi) prislovi. Vrstni prislovi (SLP: 76-77) so pretežno, glede na samostalniški izvor, izude-leženska obpovedkova prislovna določila - pretvorbno pa vključujejo tako delovalnike (računalniško, radijsko, medijsko) kot okoliščine (ambulantno, tovarniško, laboratorijsko), npr. To obdeluje samo strojno, Že večkrat so ga samo ambulantno zdravili, Dela honorarno, Politično in kulturno deluje ipd.
2.1 Poudarjen pomensko-pretvorbni vidik
Vrstni prislovi zaradi pomensko-pretvorbnih zmožnosti v prostostavčno poved vnašajo tudi paradigemska razmerja - sporočilo se popolno uresniči še z dodanim paradigemskim podsistemom /pre/tvorb.12 Propozicijskost je vezana na obstoj, obstoj pa na prostor, s čimer lahko utemeljujemo propozicijskost določenih besed v sporočilu - npr. parno je propozicijski prislov, ker ga lahko tudi razložimo z dodatnim glagolom s polnopomenskim glagolom biti v pomenu 'nahajati se', ki je samo istopropozicijska konkretizacija razmerij, npr. On parno drsa ^ 'On drsa. Je (z nekom) v paru', nasproti nepropozicijskemu posamezno, ki se razvezuje s pomočjo pomožnega biti + kot, npr. On drsa posamezno ^ 'On drsa. Je kot posameznik', kjer je v ospredju podobnost kot stanjska lastnost. Ravno tovrstne razvezave omogočajo, da prislove označimo tudi kot 'vrinjeni globinski povedki', 'vložene povedi' ali kot 'stavčni prislovi' (J. Orešnik 1994: 125; 1996: 257). V zvezah tipa skupinsko delovati, pa je prislov skupinsko lahko propozicijski v smislu Delujejo v skupini ali nepropozicijski/ podobnostni v smislu Delujejo kot skupina / kot v skupini, kjer je spet zgolj
12 Po J. Korenském (1974: 244) sta v primeru vrstnih prislovov uresničeni obe stopnji realizacije propozicije - 1) leksikalna in skladenjska in 2) besedotvorna in morfološko-skladenjska.
podobnost ali Politično deluje (< 'Deluje v politiki'13 (propozicijsko) nasproti Deluje kot politik (podobnost kot lastnostna oznaka). V razmerju med strokovno oceniti (< 'oceniti glede na stroko') nasproti strokovnjaško oceniti (< 'oceniti kot strokovnjak') je propozicijsko samostojni prislov strokovno. V povedi To se izključuje avtomatsko (< To se izključuje z avtomatom / na avtomatu - To izključuje avtomat) se na primeru prislova avtomatsko potrjuje, da je vrstni prislov skladenjskobesedotvorna sinteza sredstva dejanja (Sd), mesta dejanja (Md) in vršilca dejanja (Vd). Večkrat in v različnih obdobjih je bila je že bila potrjena pretvorbna naveza vršilec/povzročitelj - sredstvo - orodje - vzrok, ki jo pogosto pretvorbno-izrazno zgošča vrstni prislov (Mrazek 1976: 90), npr. Dvigalo avtomatsko oz. računalniško dostavlja posamezne izdelke, Ljudje ročno ali strojno obirajo pridelek.
2.1.1 Propozicijskost vrstnih pridevnikov se lahko potrjuje tudi s tem, da npr. propozicijski ozirni (načinovni) prislov ne more stati ob kakovostni nestanjski pridevniški besedi, npr. lep v obraz > *obrazno lep, dolg v roke > *ročnodolg (Vidovič Muha 1988: 108), možno pa je mrežastokril (< 'krila kot mrežo' nasproti *krilnomrežast < 'mrežast v krila' ipd.). Za propozicijske vrstne prislove tudi velja, da imajo v skladenjski podstavi predložno samostalniško zvezo ob polnopomenskem biti 'nahajati se', npr. klinično mrtev / živ ('glede na kliniko / na klinično stanje, pregled').
S pomensko-pretvorbnega vidika, in zato posredno, propozicijsko pomembnost prislovov dokazujejo in potrjujejo motivirani glagoli tipa deskati, grabiti, moževati, naoljiti, planinariti, pomokati, ponočevati, sankati, sončiti, vedriti ipd.; propozicijskost prislovnega določila sredstva pa se potrjuje tudi z možnostjo pretvorbe v odvisnik s polnopomenskima biti ali imeti v sankati se z lopato / na lopati < 'sankati se, tako da ima lopato /da je na lopati', kositi s srpom ipd.
Sinkretizem oz. možno združevanje udeleženskih vlog v primerih streljati iz puške s slepim nabojem se razlaga z možnostjo pretvorbe prislovnega določila sredstva v odvisnik z biti v pomenu 'nahajati se': streljati iz puške, tako da je v njej slepi naboj (o tem tudi Bčličova 1982: 141; 1996: 173).
S tvorbenega vidika na propozicijskost vrstnih pridevnikov opozarjajo tudi dvonaglasne tvorjenke tipa literàrnozgodovinski, céstnoprométni, denàrnogo-spodàrski, kjer je naglašen tudi podstavni vrstni pridevnik.
2.2 Poudarjen funkcijski vidik.
Po naši slovnični tradiciji (SS 2000: 492) nujno potrebne sestavine propozicije tvorijo propozicijsko jedro, določa pa jih glagolska vezljivost. Pomenska nujnost sestavin v pomenski podstavi oz. propoziciji je torej povezana z vezlji-
13 Leksem politika je po Piperju (22001: 146) v primerih kot Deluje v politiki, Iti v politiko ipd. lahko v vlogi prostorsko motivirane metafore.
vostjo, in samo udeleženci s konkretnim (tj. denotatnim in hkrati referenčnim) pomenom,14 ki so neposredno ali pretvorbno vključeni v stavčno skladnjo, lahko uvajajo vezljivost.15
Konkretni jezikovni odraz propozicijskosti določenih vsebin na vseh ravninah jezika je torej vezljivost. Vrstni prislovi tudi pretvorbno-stavčno (glede na predpovedkov položaj v stavku) potrdijo vsebinsko vezljivost v okviru prisoje-valnega razmerja, kar sicer izražajo tudi prislovnodoločilno rabljene predložne zveze. Da lahko govorimo o neke vrste vzporedni vsebinski vezljivosti v okviru prisojevalnega razmerja potrjujejo primeri Sedijo v plaščih (Pd 0 Md, poudarek je na mestu dejanja /Md/) ali Teče v nogavicah (Pd 0 Md, poudarek je na predmetu dejanja /Pd/) (prim. Knžkova 1968: 105, 107); tovrstno spremljajočo vsebinsko vezljivost v prisojevalnem razmerju bi jezikoslovno označili kot primik ali celo kot šibko vezavo (»slaba rekce« /Adamec 1968: 113/) ali kot kompleksno vezavo zaradi implicirane sporočilnosti (»kompleksni vazba« /Jelinek 1968, 390/). Sem spadajo tudi primeri, ki vključujejo sredstvo (Sd), npr. Rana je od noža (prevedeno iz češčine Rana je nožem, Korensky 1984, 83); podobni primeri za snov/sredstvo so še To je od barve, za vzrok pa To je zaradi barve ipd. V zvezi z vrstnimi prislovi se v ruskem jezikoslovju govori tudi o 'kategoriji objektivne modalnosti v okviru predikativnosti' (Švedova 1968: 69).
Funkcijskost propozicijskih prislovov označujejo v slovanskem jezikoslovju poimenovanja kot 'kompleksna propozicija' (Grepl/Karlik 1998: 42), 'virtualna propozicijskost' v povezavi s virtualno vezljivostjo (Pen'kovskij 2004: 290). V češkem jezikoslovju (P. Sgall, E. Hajičova, J. Panevova 1986b: 143) zasledimo tudi oznako 'dvojna odvisnost' (double dependency), ki skuša nakazati vzporedno vezljivost s prisojevalnim razmerjem.
O. I. Moskal'skaja (1973: 40) se med možnostima, da 'povedek označuje razmerje med osebkom in prislovnim določilom načina' ali da 'povedek skupaj s prislovnim določilom načina natančneje določa osebek' smiselno odloči za slednjo, ki jo označi kot 'povedkovo-okoliščinska opredelitev povedi' (processual'no-obstojatel'stvennye determinijuščie predloženija). Pretvorbeno združevanje dejanja z načinom potrjujejo tudi zgledi kot Pritlično se je namestil < On se je namestil, tako da je v pritličju, podobno še pri On deluje podtalno ipd. Vsekakor pa je smiselna uporaba vrstnih prislovov (npr. prostorskih, sred-stvenih) odvisna od povedkove vezljivosti.
S stališča prislovnodoločilno rabljenih sredstev pa je smiselna propozicijska sestavina prislovno določilo sredstva (Grepl 1987: 116; Vidovič Muha 1988: 69);16 obstoj propozicijskih prislovnih določil sredstva potrjuje tudi njihov stavč -
14	O tem Daneš (1987: 55), ki udeležence deli na tiste, ki imajo denotativni, referenčni in konkretni pomen in na druge, ki so nedenotativni, nerefenčni in abstraktni.
15	Nujnost enoumne sporočilnosti povedi kot glavnega merila za /ne/obveznost stavčnih členov zagovarja P. Sgall (1986a: 65-66, 122).
16	Po češki slovnici (Grepl, Karlik 1998: 253) gre za »sredstvo v širokem smislu« ('pro-stredek v šin^m smyslu').
ni soobstoj z nepropozicijskimi lastnostnimi prislovi v primerih kot Obdeloval je z dletom hitro in krožno.
2.3 Pretvorbno-funkcijski vidik
S pretvorbno-funkcijskega vidika bi lahko po Ju. D. Apresjanu samostalniško motivirane vrstne prislove vključili v 'motivirano obvezno vsebinsko vezljivost', nasproti lastnostnim izpridevniškim prislovom, ki jih funkcijsko opredeljuje kot 'nemotivirano obvezno vsebinsko vezljivost', in slednja zlasti vezljivostne posebnosti glagolov samo poudari, npr. enovezljivost zameji samo na vršilskost, npr. dolgo trajati, lepo se obnašati}1 Samo z vršilcem/nosilcem dejanja se lahko upovedujejo tudi lastnostni izglagolski prislovi, npr. sede kuhati, kleče prositi ipd. Slednji so že zaradi izglagolske motivacije vzporedne propozicije.
2.3.1	Tudi povedkovi udeleženci se delijo na povedkove delovalnike (s konkre-tnim/denotatnim pomenom - po Ju. D. Apresjanu je to 'nemotivirana obvezna vsebinska vezljivost' (21995: 165), npr. hekersko delovati, izvidniško se gibati ('delovati kot heker', 'gibati se kot izvidnik' nasproti propozicijski rabi honorarno delovati / delovati za honorar), in povedkove okoliščine (z abstraktnim/ nedenotatnim pomenom), izražene z izpridevniškimi prislovi, npr. dobro kuhati, lepo slikati ipd.18
2.3.2	Vezljivostno neobvezne ali družljivostne sestavine propozicije so lahko v okviru besedila že potencialne sekundarne propozicijske sestavine - vse je odvisno od pomena glagola v povedju; pri Zdravi se ambulantno je ambulantno lahko primarna ali sekundarna propozicijska sestavina, odvisno kateri skladenjski pomen glagola zdraviti je upoštevan, npr. ali Zdravi se in zdaj je v ambulanti ali Zdravi se v ambulanti in ne v bolnici.
17	Apresjanova 'nemotiviranost' je tu z vidika glagola mišljena kot pomenskoskladenjska neusmerjenost (nasproti glagolski pomenskoskladenjski usmerjenosti, ki jo enačimo z glagolsko vezljivostjo). Sicer pa pomensko- in strukturnoskladenjsko vlogo prislovn/ (o)zveznih dopolnil ruska skladenjska teorija označuje kot 'določnostno odvisnost' v nasprotju z 'udeležensko odvisnostjo', gl. Ju. D. Apresjan (21995: 51, 130).
Češka skladenjska teorija, gl. Mluvnice češtiny - Skladba (1987: 18, 38, 192, 254), takšne primere označuje kot »syntagmata rozvità«. Izpridevniška prislovna določila načina so opredeljena kot skladenjsko obvezna dopolnila (t. i. 'skladenjska relevanca', ki oblikuje 'obrobni/stranski tip (okrajovy typ) stavčnega vzorca') predvsem v izpeljanih stavčnih zgradbah v okviru sekundarne diateze - »adverbiàlm vyrazy se stàvaj^ obligatormm komponentem derivované struktury«, v nasprotju s »syntagmatu valenčm«.
18	V. S. Hrakovskij (1985: 5-8) ima 'konstrukcije s povedkovimi delovalniki' (»konstrukcii s predikatnymi aktantami«), izpridevniški prislovi pa so predstavljeni tudi kot 'konstrukcije s širšim obsegom' oz. kot 'konstrukcije s povedkovo okoliščino' (»konstrukcii s predikatnym sirkonstantom«).
2.3.3 Nepropozicijske oz. nesamostojne propozicijske sestavine izražajo podobnost oz. lastnost razmerja. Tudi nepropozicijska samostalniško motivirana prislovna dopolnila z impliciranim udeležencem (v prvotni povedkovodoločilni vlogi) vzpostavijo skladenjskopomensko navezavo z glagolom, npr. Včasih je tekmovalno smučal, danes pa smuča le ljubiteljsko,19 nasproti propozicijskim prislovnim določilom kot npr. To se upravlja daljinsko ali ročno.20 Uvajanje medpropozicijskih prislovnih dopolnil tipa tekmovalno je hkrati tudi prehod v besedilno skladnjo.21
3 Merila pomenskosti udeležencev in glagolov pri vezljivih prislovnih določilih načina
Za propozicijskost in hkrati tudi vezljivost prislovnega določila načina je v nadaljevanju treba eksplicitno poudariti nekaj izhodiščnih meril pomenskosti udeležencev in glagolov.
V okviru udeležencev, ki izražajo sredstvo, orodje ali način - 's čim ali kako nekaj ustvarjati ali upravljati' je pogoj za propozicijskost in posledično vezljivost, kot že rečeno, tudi konkretna (denotatna) pomenskost udeležencev,22 in tudi (bolj) konkretna pomenskost glagolov - vsak pomenski odmik glagolov v pomensko posplošenost namreč hkrati pomeni spremembo iz predmetne
19	Včasih je tekmovalno smučal ali Včasih je smučal kot tekmovalec lahko razvežemo v Včasih je smučal. Bil je tekmovalec in v slednji povedi je tekmovalec v vlogi t. i. po-vedkovega aktanta oz. povedkovega udeleženca, ki ga češka slovnica poimenuje tudi »kopredikatovy komplement« (Grepl/Karhk 1998: 255), uvaja pa povedkovodoločilno vezljivost. Vsekakor primer potrjuje besedilnost vezljivosti.
20	Meja med neudeleženskimi izpridevniškimi prislovi in izudeleženskimi (izsamostalni-škimi) prislovnimi zvezami ali pretvorbami je razlagalno nakazana v slovarskih razlagah Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), ta so npr. pri slovarski iztočnici delati, neudeleženski izpridevniški prislovi lahko vključeni v pomenske razlage: 'kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih' grdo/prav delati z knjigami, 'izpolnjevati, opravljati kako nalogo' uspešno/pridno/veselo delati < delati in biti uspešen/priden/ vesel, pri iztočnici gledati - 's pogledom izražati kaj' grdo/prijazno/lepo gledati, 'imeti določen odnos do česa' čisto drugače gledati na svet, pri jemati - 'imeti določen odnos do česa' jemati kaj resno, tragično, pri misliti 'imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa' Dobro, slabo misli o meni.) Izudeleženski prislovi oz. prislovne zveze pa so označeni s pomenskimi razlagami 'zavestno uporabljati telesno in duševno energijo za pridobivanje dobrin' umsko/ročno delati < delati z umom / delati na roko, 'opravljati delo na določenem področju', npr. kulturno/politično delati < delati v kulturi/politiki.
21	Vse to potrjuje, da mora vsak skladenjski slovar biti vezljivostno-kolokacijski slovar -le tako lahko zajame čimbolj pristno živo rabo, ki se navezuje tudi na nadpovedno oz. besedilno skladnjo.
22	Na konkretno, tj. na razmerno-prostorsko, povezanost orodja in načina v različnih jezikoslovnih kontekstih opozarja tudi sodobnejše rusko jezikoslovje (Muravenko 1998: 77) s pripombami kot: orodje je lahko sestavina načina dejanja oziroma tudi povedje z vključenim načinom dejanja ima vezljivo orodje dejanja.
(prave udeleženske) vezljivosti v prislovnodoločilno vezljivost oz. družljivost, in vsak pomenski odmik glagolov v oslabljeni pomen hkrati pomeni odmik v povedkovo/določilno/ kvazivezljivost, npr. delati z dletom/krampom, delati strojno (kako? = zaradi velike splošnopomenskosti glagola je to lahko poved-kova oz. povedkovodoločilna vezljivost) nasproti rezljati z dletom / strojno / laboratorijsko /v laboratoriju (s čim? = z dletom = predmetna vezljivost, kako? = strojno = prislovnodoločilna vezljivost, kje? = prislovnodoločilna vezljivost);23 tudi in še zlasti z vidika udeležencev je nujni pogoj za vezljivost konkretna (predmetna ali vsebinska) pomenskost udeležencev, npr. delati z dletom, delati z besedilom,24 nasproti nevezljivi abstraktni pomenskosti udeležencev (navadno so to lastnostne okoliščine), npr. delati z veseljem / veselo.25
3.1 Z vidika udeleženskosti in vezljivosti so posebnost t. i. sestavljeni udeleženci z možnostjo hkratnega nastopanja v več udeleženskih vlogah, ki hkrati odpirajo propozicijska mesta - vlogi vršilec/nosilec dejanja in način dejanja - najtipičnejši primeri so človek - delujoči del telesa, npr. Tone to dela ročno / pametno / z glavo, Toneta boli trebuh / Toneta boli v trebuhu, ki omogočajo soobstoj osebkove/predmetne vezljivosti in prislovnodoločilne vezljivosti (krajevne ali načinovne). Nasprotje sestavljenim udeležencem, ki odpirajo nova skladenjskopomenska mesta oz. udeleženske vloge, je udeleženec, ki v eni/obstoječi udeleženski vlogi združuje več možnih udeleženskih vlog, npr. Avtobus nas je pripeljal na cilj, osebek avtobus v tem primeru združuje udeleženske vloge vršilca dejanja, sredstva dejanja in mesta dejanja, tj. 'avtobus
23	V zadnjih desetletjih je pri nas na pričakovano odločilno pomensko soodvisnost povedko -vo-udeleženskega razmerja tako s skladenjskobesedotvornega kot s skladenjskopomen-skega vidika opozorila A. Vidovič Muha. V Slovenskem skladenjskem besedotvorju (SSB 1988: 63-64) je poveden komentar: »/.../ Zlasti če je samostalnik pojmovni, precej teh /podstavnih/ glagolov sili v primično razmerje: silobran < to, da se brani s silo / v sili /.../; v teh primerih seveda nimamo opravka z orodniško vezavo. Morda so še nekoliko dvoumni primeri kot strojepis < to, da pišejo s strojem, kjer bi orodniški predmet lahko zamenjal prislov strojno.«
24	Tako v slovenskem kot češkem jezikoslovju se v tovrstnih primerih govori o prislovnem določilu orodja/sredstva. V slovenskem jezikoslovju o »prislovnem določilu sredstva in orodja« (Toporišič 1982: 77-78; 420 00: 623; Vidovič Muha 1988: 69; Sgall 1986: 128-129: »určem doprovodu, vyjadrované primàrné predložkovym padem«; »určem nàstroje«, určem làtky/materiàlu«, »určem prostredku transportu«, Grepl. Karhk 1998: 253-254, 283-284). V Mluvnice češtiny (MČ 3 1987: 50-51, 61-62, »zpùsoby vyjàdrem nàstroje činnosti«) se možna vezljivost prislovnih določil načina potrjuje z ugotovitvijo, da po-vedkova vezljivost lahko zahteva tudi prislovna določila načina, ki so besednovrstno največkrat predložne samostalniške zveze.
25	Tudi po češki jezikoslovni tradiciji, npr. po M. Greplu in P. Karhku idr. (v Skladbi češtiny, 1998), lahko na eni strani govorimo o valenčnih prislovih (»adverbiàlm (pnslovečny) komplement«, 252), po drugi strani pa v zvezi s prislovnimi (izpridevniškimi) dopolnili lahko govorimo o nevezljivih dopolnjevalnih lastnostnih okoliščinah oz. o lastnostnih modifikatorjih, ki glagolske pomene dopolnjujejo oz. pomensko določajo navznoter, in zato ne delujejo v smislu glagolske intence oz. valence navzven.
je bil hkrati naš prevoznik, naše sredstvo prevoza in mesto prevoza'. To so tipični primeri diateze.
T. i. sestavljeni udeleženci so zaradi dvoje udeleženske vloge tudi dvoja vezljivostna posebnost, ker navadno zaradi njihove visoke stopnje vršilskosti en sestavni del udeleženca prevzame vodilno udeležensko vlogo vršilca/nosilca dejanja, drugi sestavni del udeleženca pa je v vlogi vezljive okoliščine načina dejanja, npr. Božal ga je z očmi (kako? => z očmi) - v teh primerih možna pretvorba Njegove oči so ga božale samo še potrjuje del telesa oz. organ kot delujoči del osebka; sicer delujoči osebkov del v orodniku lahko obravnavamo tudi kot kvazivezljivost delnega (telesnega) delovalnika, npr. Mahal je z roko (kako? = kvazivezljivost) se tako pomensko in slovnično razlikuje od Maha z robcem (s čim? = prava vezljivost).
Neke vrste prehod med neudeleženskimi in /iz/udeleženskimi obpovedko-vimi dopolnili so primeri, kjer vsebinski udeleženec pomenskoskladenjsko natančneje lastnostno oz. načinovno opredeljuje povedkov glagol, npr. iz športa On plava metuljčka/žabico ('kot metulček / kot žabica'), Drsa parno/ v paru / Drsa s kom v paru (nasproti že lastnostno rabljenim drsati posamezno / kot posameznik).
3.2 Najširše in najobširnejše možnosti uporabe vezljivih načinovnih določil imajo splošnopomensko in oslabljenopomensko rabljeni glagolski pomeni. To tudi sicer sovpada s splošnejšo jezikoslovno ugotovitvijo, da je vezljivost načina lastna širšemu obsegu glagolov in da tudi sicer ni praktično noben način (popolnoma) neodvisen od glagola.
Konkretizirani glagolski pomen v povedku omogoča zlasti predmetno vez-ljivost, medtem ko raba posplošenega pomena predmetno /pretežno orodniško/ vezljivost (orodja ali sredstva) spremeni v prislovnodoločilno vezljivost načina (uporabe tega orodja ali sredstva), npr. obžagati z motorko : obrezati z motorno žago : oklestiti z žago /s sekiro (s čim? = predmetna vezljivost) > obdelati z žago / s sekiro (kako? = prislovnodoločilna vezljivost) > obdelati z žago / s sekiro (je v smislu pretvorb obžagati/obsekati lahko tudi povedkovodoločilna vezljivost ob pomensko oslabljeni rabi glagola).26 Torej vsaka možna besedotvorna vključitev udeleženca v glagolski pomen tipa obžagati/obsekati hkrati vzvratno kaže na možno oslabljeno rabo glagola obdelati, in hkrati na njegovo splošno oz. širokopomensko rabo, ki dopušča vezljivost različnih orodij in sredstev v smislu načina ravnanja, ker ne zamejuje uporabe orodja in sredstva na samo določeno orodje/sredstvo v konkretno predmetno vezljivost. V vsakem primeru
26 Med splošnostjo in oslabljenostjo pomena določenega glagola je zelo tanka meja oz. prehod. V ruskem jezikoslovju je utrjeno ločevanje med predmetnimi in povedkovimi udeleženci, tako da se tudi skladenjskopomenska bližina orodja/sredstva dejanja in načina dejanja razločuje tako, da je orodje/sredstvo dejanja v vlogi predmetnega udeleženca, način dejanja pa označuje t. i. povedkov udeleženec, ki je del povedkovodoločilne vezljivosti (Muravenko 1998: 77).
gre za kolizijo med predmetom in prislovnim določilom s tem, da ima prednost pomenski vidik pred skladenjskim (Uličny 2000: 20).
Glede na povedano so možne strukturnoskladenjske različice z določili:
Piše ročno/strojno (kako?) s peresom/z računalnikom (s čim?) nasproti Piše s peresom/z računalnikom (kako?) nasproti Računa s svinčnikom/z računalnikom (kako? => prim. pog.: Računa peš).
4 Dopolnjena dosedanja delitev prislovov glede na propozicijskost v sporočilu oz. povedi
Z vidika pomenske podstave oz. propozicije se vrstni prislovi ločujejo:
(1)	Propozicijski prislovi ali zunanjeokoliščinski prislovi (izražajo zunanje oko -liščine glagolskega dejanja, in sicer kraj in čas, deloma pa zlasti tudi način). S svojim sintagmatskim jedrom tvorijo polavtomatizirane besedne zveze.
(1.1)	Istopropozicijski vrstni prislovi (z motivirajočim samostalnikom v podstavi), ki glagolsko dejanje opredeljujejo:
(1)	prostorsko/časovno (s podstavo 'v/na kraju/času': laboratorijsko/ ambulantno pregledati, cestno se usmerjati, mesečno poročati);
(1.1) v/kot (< 'biti/nahajati se / obstajati kot': skupinsko delovati ('delovati v skupini'), parno drsati ('drsati v paru'), množično se zbirati ('zbirati se v množici / v množico');
(2)	vzročno (s podstavo 'zaradi/od česa/koga': denarno vztrajati/prenesti, telesno/duševno vzdržati)
(3)	načinovno
(3.1)	sredstveno / snovno (s podstavo 's čim': računalniško obdelati - obdelati z računalnikom, instrumentalno poskusiti, beliti z apnom / s čopičem, bežati v copatih, politično poudariti)
(3.2)	spremstvo (s podstavo 's kom': bratsko deliti, prijateljsko popivati)
(3.3)	ozirnost (s podstavo 'glede na koga/kaj': biološko prizadeti, slovnično popraviti, prehransko se zanemariti)
(3.4)	posledičnost (s podstavo 'do česa': smrtno se ponesrečiti)
(1.2)	Neistopropozicijski; pri izglagolskih / deležijskih prislovih gre za »vgraditev ene stavčnopovedne propozicije v drugo« (Vidovič Muha 2000: 76); deležijski prislovi z obrazilom -(o/e)č ali -aje/-é in družlji-vost s prislovom stopnje ni mogoča (molče spremljati dogajanje, stoje opazovati promet).
(2)	Nepropozicijski modifikacij ski oz. notranjeokoliščinski lastnostni prislovi (izražajo notranjo lastnost glagolskega dejanja); s svojim sintagmatskim jedrom
tvorijo aktualizirane besedne zveze/sintagme, ki so besedilne in po govornem dejanju razpadejo.
(2.1)	Izpridevniški lastnostni (pomensko družljivi s prislovi stopnje): Dobro piše > Zelo dobro piše).
(2.2)	Izpridevniški vrstni z motivirajočim samostalnikom v podstavi:
(2.2.1)	s samostalniki s podkategorijo človeško+: (po) človeško se obnašati, (po) sosedsko pomagati, (po) vojaško pozdraviti, (po) slovensko govoriti ipd.
(2.2.2)	s samostalniki v vlogi enakosti/primere: vojaško pozdraviti ('pozdraviti kot vojak'), hekersko delovati ('delovati kot heker').
(3) Z možno propozicijskostjo ali nepropozicijskostjo: v/kot (< propozicijski v 'biti/nahajati se', nepropozicijski kot 'enakost/primera'): 1) propozicijsko: politično/kulturno se udejstvovati ('udejstvovati se v politiki/kulturi'), 2) ne-propozicijsko: politično/kulturno se udejstvovati ('udejstvovati se kot politik/ kulturnik'), športno prenesti ('prenesti kot v športu / kot športnik');
(3.1) Samo nepropozicijsko je posamezno drsati (< drsati kot posameznik), medtem ko je v nekaterih drugih primerih odločanje o propozicijskosti odvisno od osebka: On parno/tandemsko drsa (< On drsa v paru / v tandemu) je propozicijska raba nasproti nepropozicijski Onadva parno/ tandemsko drsata (< Onadva drsata kot par < Onadva sta pri drsanju par), kjer je parno/tandemsko rabljeno nepropozicijsko; podobno lahko sklepamo pri prislovu skupinsko, kjer edninska in dvojinska raba osebka omogočata propozicijsko rabo (< On(dva) deluje(ta) v skupini), mno-žinska raba osebka pa uvaja nepropozicijsko rabo prislova skupinsko s podstavo Oni delujejo kot skupina / Oni so skupina in tako delujejo ipd.
VIRI IN LITERATURA
Premysl ADAMEC, 1978: Složen propozice a jejich syntaktické realizace v rustiné. Slovo a slovesnost XXXIX/3-4, 278-280.
—, 1968: O otazce uplatnéni člem v strukturnich popisech jazyka. Otàzky slovanské syntaxe II. Brno: Filosoficka fakulta University J. E. Purkyné. 111-114.
Jurij Derenikovič APRESJAN, 21995: Leksičeskaja semantika. Moskva: Vostočnaja literatura RAN.
Jaroslav BAUER, 1968: Konstitutivni a fakultativni prvky vétnych schémat. Otàzky slovanské syntaxe II. Brno: Filosoficka fakulta University J. E. Purkyné. 164-165.
Helena BÉLICOVA, 1982: Sémanticka struktura véty a kategorie padu. /Prispévek k porovnàvaci syntaxi ruské a české jednoduché véty/. Studie a pràce lingvistické 17. Praha: Academia.
Helena BÉLIÒOVÀ, Ludmila UHLÌROVÀ, 1996: Slovanska vétà. Rada lingvistička sv. 3. Praha: Euroslavica.
František DANEŠ, 1968: Sémanticka struktura vétného vzorce. Otàzky slovanské syntaxe II. Brno: Filosoficka fakulta University J. E. Purkyné. 45-49.
František DANEŠ idr., 1987: Vetné vzorce v češtine. Praha: Academia.
FIDA, http://www.fida.net
Josef FILIPEC, 1985: Lexikologie. Česka lexikologie. Praha: Academia.
Charles J. FILLMORE, 1965: Indirect Object Constructions in English and the Ordering of Transformations. London - The Hague - Paris: Mouton & CO.
—, 1968: The Case for Case. Universals in Linguistic Theory. Ur. E. Bach in R. T. Harms. USA.
Miroslav GREPL idr., 1968: Strukturni typy slovanské véty a jejich vyvoj. Otàzky slovanské syntaxe II. Brno: Filosoficka fakulta University J. E. Purkyné.
Miroslav GREPL idr., 1987: Mluvnice češtiny (MČ 3 - Skladba). Praha: Academia.
Miroslav GREPL, Petr KARLÌK idr., 1998: Skladba češtiny. Praha: Votobia.
Viktor Samuilovič HRAKOVSKIJ idr., 1985: Tipologija konstrukcij s predikatnymi aktantami. Leningrad: Nauka.
Milan JELÌNEK, 1968: Funkce a vyvoj syntaktickych kondenzàtorù v slovanskych jazycich. Otàzky slovanské syntaxe II. Brno: Filosoficka fakulta University J. E. Purkyné. 389-395.
Miloslava KNAPPOVÀ, 1973: K otazkam adverbializace. Slovo a slovesnost XXXIV/2, 150-157.
Jan KORENSKY, 1984: Konstrukce gramatiky ze sémantické bàze. Praha: Academia.
—, 1974: Problémy konstrukce gramatiky jazyka ze sémantické baze. Slovo a slovesnost XXXV/4, 241-255.
Helena KRIŽKOVA, 1968: Adverbiàlni determinace slovesna a vétny vzorec. Otàzky slovanské syntaxe II. Brno: Filosoficka fakulta University J. E. Purkyné. 103-109.
Olga KUNST GNAMUŠ, 1981: Pomenska sestava povedi. Ljubljana.
Olga I. MOSKAL'SKAJA, 1973: Problemy semantičeskogo modelirovanija v sintaksise. Voprosy jazykoznanija XXII/6, 33-43.
Roman MRÀZEK, 1968: Dedukce a empirie pri srovnàvaci typologii slovanské véty. Otàzky slovanské syntaxe II. Brno: Filosoficka fakulta University J. E. Purkyné. 185-200.
—, 1976: Problematika tzv. hierarchizace propozice. Slovo a slovesnost XXXVII/2 (Praha: ČAV), 86-96.
Elena V. MURAVENKO, 1998: O slučajah netrivial'nogo sootvetstvija semantičeskih i sintaksičeskih valentnostej glagola. Semiotika i informatika 36 (Moskva: Russkie slovari), 71-81.
Janez OREŠNIK, 1994: Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica. Ljubljana: SAZU.
--, 1996: Nauk novejše slovenistike o povedkovem prilastku. Razprave SAZU XV.
Ljubljana. 255-267.
Aleksandr Borisovič PEN'KOVSKIJ, 2004: Očerki po russkoj semantike. Moskva: Jazyki slavjanskoj kul'tury.
Predrag PIPER, 22001: Jezik i prostor. Beograd: Biblioteka XX vek.
Fran RAMOVŠ, 1952: Morfologija slovenskega jezika. Skripta, prirejena po predavanjih prof. dr. Fr. Ramovša v l. 1947/48, 48/49. Ur. B. Pogorelec, P. Merku in M. Sovre. Ljubljana: DZS.
Zdenka RUSÌNOVÀ, 1972: O adverbializaci predložkovych vyrazù. Jazykovedny časopis XXIII/2, 182-185.
Petr SGALL, 1968: Vétné typy a struktura véty z hlediska funkčmho. Otàzky slovanské syntaxe II. Brno: Filosoficka fakulta University J. E. Purkyné. 167-169.
Petr SGALL idr., 1986a: Uvod do syntaxe a sémantiky (Nékteré nové sméry v teoretické lingvistice). Praha: Academia.
—, 1986b: The Meaning of the Sentence in Its Semantic and Pragmatic Aspects. Praha: Academia.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) I-V, 1970, 1975, 1979, 1985, 1991. Ljubljana: DZS.
Otakar SOLTYS, 1986: Ke vztahu predikace a centrace. Slovo a slovesnost XLVII/1, 1-15.
Natal'ja Jul'jevna ŠVEDOVA, 1964: Determinirujuščij ob''jekt i determinirujuščeje obstojatel'stvo kak samostajatel'nye rasprostraniteli predloženija. Voprosy jazykoznanija XIII/6, 77-93.
—, 1968: O razgraničenii prostogo predloženija i shodnyh s nim konstrukcij. Otàzky slovanské syntaxe II. Brno: Filosoficka fakulta University J. E. Purkyné. 65-73.
Jože TOPORIŠIČ, 1982: Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS.
—, 420 00: Slovenska slovnica (SS). Četrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja.
Oldrich ULIČNY, 2000: Instrumental v strukture české véty. Praha: Universit Karlova v Praze, nakladatelsM Karolinum.
Ada VIDOVIČ MUHA, 1984: Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. Slavistične revija 32/2. 142-155.
--, 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (SSB). Ljubljana:
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga.
--, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje (SLP). Govorica slovarja. Ljubljana:
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
—, 2009: Skladenjska interpretacija glagolskih predponskih obrazil - vprašanje propozicije. Slavistična revija 57/2. 251-261.
Viktor V. VINOGRADOV, 1947: Russkij jazyk (grammatičeskoe učenie o slove). Moskva, Leningrad.
ON PROPOSITION IN ADVERBS IN SLOVENE (FROM ASPECT OF SLAVIC LINGUISTICS)
We limit our discussion of proposition of adverbs to linguistic (systemic) semantics in the framework of single communication, which generally is a one-clause sentence. From the perspective of communication's finality we may talk about the components/ units of same-proposition as well as (wider) inter-communicative non-same-proposition in comparison to non-propositional components.
In line with the grammatical tradition essential components of proposition form the proposition core, and are defined by verbal valency. They fall under semantic necessity that is tied to valency, and only those participants who have a concrete (denotative and referential) meaning may serve to introduce valency. Thus concrete (denotative) semantics relating to participants expressing manner or instrument (with what and how to create or manage something) is also one of the prerequisites for proposition and, consequently, valency.
From the point of view of proposition, adverbs may be divided into propositional - i.e. same-proposition (time, place and noun-motivated) - and non-same-propositional participial adverbs. Non-propositional adverbs are modification, adjective-derived quality adverbs. Certain noun-derived adverbs, however, allow for propositional and non-propositional use, depending on the verbal meaning or verbal valency.
Lexicalisation Patterns of Rendering Path Descriptions in Polish Translation from English
Dorota Cheopek
University of Bielsko-Biala; Bielsko-Biala, Ul. Willowa 2, PL - 43-309Bielsko-Biala, dorotach@ath.bielsko.pl
_ scn v/2 [2012], 37-55 _
Članek govori o izrazito dvokategorijalni tipologiji jezikov, ki jo je razvil Talmy. Raziskovalec izpostavlja jezike, ki pot ali cilj označijo zunaj glagolskega okvira (»satelitsko uokvirjeni jeziki«), ter jezike, ki pot ali cilj označijo znotraj glagola (»glagolsko uokvirjeni jeziki«), in sicer v smislu združevanja semantične komponente poti - bodisi kot »satelitsko« umeščene ob načinovni glagol ali ob glagolski koren. Slobin je to tipologijo razširil z uvedbo razreda ekvivalentno uokvirjenih jezikov. Angleščina in poljščina sta oba satelitsko uokvirjena jezika, vendar avtorica ugotavlja, da angleščina pogovorno izraža ideje s strukturami, ki leksikalizirajo natančno pot skozi satelite, poljski prevod pa to pot nevtralizira, spreminja ali opušča pot, izraženo v originalu.
The article pertains to the powerful bi-categorial typology of languages developed by Talmy. The researcher generally points at satellite-framed languages and verb-framed languages in terms of conflating the semantic component of path, either to a satellite placed near a manner verb or to a verb root. Slobin expanded that typology by introducing a class of equipollently framed languages. English and Polish are both satellite-framed languages. Nonetheless, while English colloquially expresses ideas with constructions lexicalising precise path through satellites, Polish translation renders the path, neutralises it, changes it, or omits the path conveyed by the original version, which is illustrated by this paper.
Ključne besede: Talmy, tipologija, prevajanje, vzorec, angleščina, poljščina
Key words: Talmy, typology, translation, pattern, English, Polish
0 Introduction
The article focuses on Polish translation of English utterances that express a route of movement or a situation of being located in relation to Talmy's bi-categorial typology developed for satellite-framed languages and verb-framed languages (see Talmy 1985, 2000). Talmy's typology is based on colloquial use. The satellite conflating path in satellite-framed languages is in a sister relation to the verb root (Talmy 2000: 222), for example a verb particle in English and a verb prefix in Polish. Verb-framed languages characteristically map the core schema or the path into the verb (see idem). The thesis in this article is that although English and Polish are both categorised as satellite-framed languages (see Slobin 2003: 163), Polish employs a less precise path in communicating the information that will naturally have that path when expressed in English, in utterances with satellites. Nevertheless, Polish has a verbal potential to express numerous situations with the semantic component of path. That potential is given by abundant prefixes, called satellites, and by prepositions,1 often correlating with the prefixes. Such constructions, however, may not convey a specific path, the path may be neutral. For example, expressions with the prefix prze- and the correlating preposition przez with a nominal complement in the accusative case can render English utterances with over, as in On przeskoczyl przez plot 'He has jumped over the fence', with through, as in Halas przeszedl przez scian? 'The noise came through the wall', and with across, as in On przedostal siq przez rzekq 'He got across the river'. The Polish examples above specify the path 'to the other side' by means of the nominal complements of the preposition przez, which are marked for the accusative case, a spatial case in Polish (see Kr^zynska 2000: 41). What is more, while a native speaker of English may instruct the interlocutor to approach him or her saying Come over here, with over in the 'to the other side of' sense, or Come here, or just Come, the same information in Polish, Chodz tutaj or tu 'Come here or here', or just Chodz 'Come', will omit the distance 'to the other side of' encoded in over in Come over here. The distance is evoked by the verb chodz 'come', and it is implicitly conveyed by the deictic index form tutaj or tu 'here', marking the endpoint of the path in the Polish version. English communicates it with the verb come and, additionally, explicitly, with the particle over, marking the distance 'to the other side of'. Moreover, in another example, off in Take your
1 Zaron (2005: 49) indicates that the thesis about a stronger relation of a Polish preposition to the noun following it than to the verb preceding it is deeply controversial. Saloni and Swidzinski explain that prepositionality is a selective dictionary category of real 'wlasciwych', and not real 'niewlasciwych', verb lexemes 'leksemów czasownikowych'. Its values are conventional names of prepositional lexemes. These lexemes most often consist of one element. In order to achieve transparency of the value of the selective category of prepositionality, the researchers do not use the label prepositional lexeme but they use the label of a pair consisting of the word that is an exponent of the prepositional form and the name of the case, e.g., O + Acc 'About + the Accussative case' (c.f. Saloni, Swidzinski 2007: 130).
hands off me expresses a precise path, either real or metaphorical, the Polish version however is Zostaw mnie 'Leave me', without path. It has 13 results in the demonstrative corpus of the PWN2 Corpus of the Polish language at [URL: http://korpus.pwn.pl] and 10 results in the PAN3 Corpus of the Polish language at [URL: http://korpus.pl]. The utterance Zostaw mnie 'Leave me', is also used as equivalent to Take your hands off me in the meaning Zostaw mnie w spokoju 'Leave me in peace', with 3 results in the PWN Corpus (op. cit) and 2 results in the PAN Corpus (op. cit). Nevertheless, the reading of Zostaw mnie, 'Leave me', depends on the context, on the particular usage event. Although Polish has a rude utterance with path that corresponds to the path expressed by Take your hands off me, which is Zabierz ode mnie swoje lapy 'Take your grabbers off me', this utterance has no results in the PWN Corpus and in the PAN Corpus, respectively. The colloquial English language is saturated with the semantic component of path. Neutralising or reducing the path of motion, also omitting that semantic component, is observed in Polish utterances (see Chlopek 2008a, b; 2010a, b). Thus, the objectives of this paper are to present certain translational problems related to expressing the "intricate" trajectories of movement encoded through English constructions in Polish. Those problems are illustrated through the patterns for rendering English utterances with the semantic component of motion event and path into Polish.
Motion evoked by verbs has recently drawn a response from several Slavic researchers, for example in the volume New Approaches to Slavic Verbs of Motion, edited by Hasko and Perelmutter (2010, Amsterdam and Philadelphia, John Benjamins). Kopecka examines the relationship between typology and the semantic variety of Manner verbs in Polish (idem, 227). Filipović focuses on the expression of motion events in Serbo-Croatian in the context of Talmy's (1985) typology (idem, 247). According to the researcher, Not all manner of motion verbs can be freely used in all motion expression, as in the case of English, due to lexical and morphosyntactic restrictions (Filipović 2010: 249). Filipović argues that the restrictions that are presented in her paper affect the lexicalization of motion events in Serbo-Croatian and, as a result, its position within Talmy's typology (idem). Nikitina focuses on the issue of encoding the endpoint of motion in Russian. The researcher claims that the set of expressions a language may use to describe directed motion is typically not limited to one construction. Alternative ways of expressing the same meaning can be used with different or partly overlapping classes of verbs (Nikitina 2010: 287). Rakhilina presents a thorough analysis of five Russian and five Polish verbs, both cognates and not (2010: 291). The researcher explains that there is a considerable difference between verbal frames of rotation lexicalized in both languages despite their close relations (idem). Gor, Cook, Malyushenkova and Vdovina, together, pertain to the bi-categorial typology developed by Talmy
2	PWN stands for Panstwowe Wydawnictwo Naukowe, an established Polish publisher of academic texts.
3	PAN stands for Panstwowa Akademia Nauk 'National Academy of Sciences'.
(1985, 2000). The researchers analyse Russian verbs of motion in the process of second language acquisition (Gor et al, 2010: 361). The articles in Hasko and Perelmutter's volume referred to above suggest that Talmy's influential typology opens areas for further investigation into the place of Slavic in the satellite-framed typology. This paper contributes to this research field the finding that while English colloquially expresses ideas with utterances lexicalising precise paths, Polish translation preserves the path, changes it, neutralises the original precise path, or omits it. This paper focuses on path in both languages, not on manner or generally on motion. Although motion may be present in the translation Polish version, the originally expressed specific and explicit path may not be evoked by it.
This paper shows examples referring to several ways of processing the originally expressed path in the translation Polish version. It consists of three main parts following this introduction. The first part is a general presentation of basic aspects of Talmy's bi-categorial typology based on patterns of lexicalising path. The second part is the main body of the text. It presents ways or patterns observed in expressing the original information conveyed by English path-constructions in Polish. Those patterns were identified by the author through earlier research, following and analysing translations from colloquial English into Polish, for example oral translations in films (see Chlopek 2008a, b), like Take your hands off me 'Zostaw mnie'. In this paper the patterns are demonstrated on the basis of examples (1a) to (14a) from J. K. Rowling's Harry Potter and the Order of Phoenix (2003: 1-145), rendered by Andrzej Polkowski under the title Harry Potter i Zakon Feniksa (2004, Poznan, Media Rodzina), examples (1b) to (14b). The third part of the paper attempts to formulate possible reasons for different lexicalisations of the same information in both satellite-framed languages respectively: with specific path in English and with either preserved or general, reduced or omitted path in Polish.
1 A general insight into the typology of satellite and verb-framed languages
According to Talmy's bi-categorial typology with respect to verbalising the semantic component of path, present in motion event, languages are generally either satellite-framed class or they are within the verb-framed category (1985). While the former group has verb satellites that express the path, morphemes added to verb roots, free or bound, the latter group encodes that component of motion in the root verb. For example, English and Polish, respectively, are both categorised as satellite-framed languages since they express the path with satellites: English with verb particles, which are free morphemes, for example down in the sentence She took down the suitcase, Polish with verb prefixes, which are bound morphemes, for example the prefix z- in the sentence Ona zdjqla walizkq 'She took down the suitcase'. Talmy has introduced a new grammatical category, which is a satprep, a blend created of a satellite and a
preposition, based on another blend, an adprep, composed of an adverb and a preposition, introduced by Bolinger (1971: 26-31). Bolinger illustrated an ad-prep with the following sentence, with the adprep off : She swept off the stage (idem). The researcher explained that adpreps are portmanteau words, fusions of elements that are syntactically distinct but semantically identical (Bolinger 1971: 31). Talmy used satprep in the description of motion event (e.g., 2003: 108). The researcher treats a situation containig motion or the continuation of a stationary location alike as a 'Motion event' /.../ (Talmy 2007 [1985]: 70). Constructionally, adpreps or satpreps seem to belong to the verb as much as to the following noun phrase. A satellite is a verb particle, it is an adverb, an adjunct. A particle is the only complement which can freely come between the verb and its direct object (Huddleston and Pullum 2010 [2005]: 144). For example, it is correct to say She took down the suitcase and She took the suitcase down (c.f. idem). A preposition immediately precedes its nominal complement, for example off in the phrase off the stage in the imperative Off the stage!. In traditional grammar, prepositions are bound in constituency to a following noun phrase, whereas adverbial particles are more bound to the verb. Huddleston and Pullum extend the preposition category (see idem, 128-134). Nevertheless, this paper considers prepositions as additional to satellites in expressing the path and sometimes categorised as adpreps or satpreps, in Talmy's terms, like off in the sentence She swept off the stage (Bolinger, op. cit). According to Talmy, Generally, the Path is expressed fully by the combination of a satellite and a preposition (2007 [1985]: 141).
If a path - quoting Slobin (2003: 116) - has several components, each is typically expressed by a separate verb in a verb-framed language: schematically: 'exit the house - cross the field - enter the forest'. This "heavy" sequence of clauses can be compacted in a clause with a single verb in a satellite-framed language: run - out of the house, across the field, into the forest. To illustrate these contextual situations with two contrastive utterances, Slobin (2003: 163) provides an example from English and from French, respectively. French is a verb-framed language:
(1)	The dog went into the house.
(2)	Le chien est entré dans la maison.
Slobin argues that Slavic languages are also satellite-framed, but present a problem (2003: 120). Since the path satellites in the Slavic languages are verb prefixes, Slavic use separate verbs for path segments (see idem). For example, Polish takes a number of verb prefixes with manner verbs, like in the following examples with the stem frunqć 'fly': przyfrunqć (z powrotem) 'fly back', dofrunqć 'fly to', nadfrunqć 'fly to', wfrunqć 'fly into', przefrunqć 'fly through/across/over', podfrunqć 'fly near to', sfrunqć 'fly off (from)', odfrunqć 'fly away (from)', wyfrunqć 'fly out (of)'. Prepositions may complete the path designated by the satellite, which is another term for a post-verbal particle (see Talmy 2003 [2000]b: 107).
Talmy explains that English has a number of verbs that genuinely incorporate path (1985 [2007]: 92), such as: enter, exit, ascend, descend, cross, pass, circle, advance, proceed, approach, arrive, depart, return, join, separate, part, rise, leave, near, follow. Nevertheless, those verbs are not the most characteristic type in English, since the great majority are borrowings from Romance, where they are the native type. What is more, those verbs do not predominate in everyday speech. They tend to occur in formal language, not in colloquial communication.
Talmy has distinguished several other participants than the Path in the Motion event, such as the Figure, the Ground, and the semantic component of Manner.4 Languages that express manner through verb roots, such as English, for example through the manner verb fly, communicate path through a movement verb and a satellite, which is the particle accompanying the verb, for example fly back, where the particle back occurs with the main verb fly, as in He flew back to London5. Verb-framed languages, for example French, communicate the manner of movement, called the co-event, with an adjunct, either the prepositional phrase or the gerundive (Talmy 2003 [2000]b: 224). It means that there is a subordinate expression of manner together with the verb conveying the path (see Slobin 2004: 25). For example, the freedictionary.com gives the following translation of the example He flew back to London into French, where the prepositional phrase en avion expresses the manner of motion: 'Il est revenu à Londres en avion' (literally: 'He returned to London by plane').
Talmy analyses motion events with real or factive motion (see Talmy 2003 [2000]b) and with fictive motion. Fictive motion is connected with a category of emanation paths (Talmy 2003 [2000]a: 115). Among them, there is a path belonging to visual paths. That emanation path explains the path evoked by looked up at Fudge in (8a) and looking down at the jumble in (14a), among the examples in part two. According to Talmy (2003 [2000]a: 115),
This type of fictive motion involves the conceptualization of two entities, the Experiencer and the Experienced, and of something intangible moving in a straight path between the two entities in one direction or the other. By one branch of this conceptualization, the Experiencer emits a Probe that moves from the Experiencer to the Experienced and detects it upon encounter with it. This is the "Experiencer as Source" type of sensory path. By the other branch of the conceptualization, the Experienced emits a Stimulus that moves from the Experienced to the Experiencer and sensorily stimulates that entity on encountering it. This is the "Experienced as Source" type of sensory path. Sight, in particular, is thus either treated as a probing system that emanates from or is projected forth by a viewer so as to detect some object at a distance, or it is treated as a visual quality that emanates from some distal object and arrives at an individual, thereby stimulating a visual experience.
4	The Motion event and the components of the event are written with capital initial letters by Talmy (see e.g., 1985 or 2000). In this paper, those words start with a lower-case letter.
5	See [URL: http://thefreedictionary.com].
Therefore, relating to Talmy, this paper has examples with factive and fic-tive motion, real and not real, expressed in part two. Talmy presented two main categories of languages: satellite-framed and verb-framed languages (see 1985). Slobin contributed a type of equipollently-framed languages to Talmy's influential bi-categorial typology. The researcher proposed a tripartite typology with regard to path expression /.../ (Slobin 2004: 26). Slobin (2004: 25) defines an equipollently-framed language in the following way:
Path and manner are expressed by equivalent grammatical forms. The typical construction types, depending on language, are:
•	MANNER VERB + PATH VERB: serial-verb languages (Niger-Congo, Hmong-Mien, Sino-Tibetan, Tai-Kadai, Mon-Khmer, Austronesian)
•	[MANNER + PATH]VERB: bipartite verb languages (Algonquian, Athabaskan, Hokan, Klamath-Takelman)
•	MANNER PREVERB + PATH PREVERB + VERB: Jaminjungan languages.
Germanic and Slavic are classified as satellite-framed languages (see, e.g., Slobin 2004: 25). Slobin states that The preferred means of expressing path is a nonverbal element associated with a verb. The typical construction type is MANNER VERB + PATH SATELLITE /.../ (Slobin 2004: 25). I argue that while colloquial English is saturated with path-expressions, Polish verbalises the original information with path, changes it, neutralises it, and also omits the original path or the motion event expressed in the English version. The following part focuses on strategies of expressing the path of motion lexicalised by the English version in translation into Polish.
2 Rendering English utterances with Path into Polish
The strategies that native speakers of Polish use when translating English path descriptions into Polish, which I observed in my earlier research (see Chiopek 2008a, b; 2010a, b), usually follow different lexicalisation patterns. Apart from the canonical representation of path by satellite-framed languages, through expressions with path satellites, there are also path constructions with different lexical categories in the Polish version, such as manner verbs and lexical adverbs. They evoke explicit paths in the Polish version. However, in the Polish version also occur utterances with nouns, adjectives, expressions that evoke usage-based knowledge. They make the original path ambiguous. The reading of the semantic component of path is subjective and vague on the basis of the Polish version with those categories. What is more, the translation version in Polish may not convey any path or may omit the whole motion event expressed by the English version. This part presents selected examples of those tendencies. First, within each sub-part, examples from the original, English, version are provided with numbers marked (a), corresponding to their Polish translation marked (b). The examples in the Polish version are translated into English, in brackets, by the author of this paper (Ch.).
First, path satellites occur in both versions. Then, the Polish version has different lexical categories expressing ambiguous paths, open for subjective interpretations. Subsequently, the Polish version does not render the originally lexicalised path, and finally it does not evoke motion event, which is denoted by the English version.
2.1 Path satellites in both versions
In colloquial use, native speakers of English tend to communicate ideas by means of path, for example: Coming up (on a TV screen), Come over here, Take your hands off me. According to Talmy's typology, English conflates path to particles. Particles are adverbials accompanying root verbs, therefore Talmy calls them satellites. Polish also has satellites. They are verb prefixes. This section shows satellites in both versions.
The English version
The English examples from (1a) to (4a) denote the path with satellites and prepositions. Examples (1a) and (2a) have the satellite out conflating the path. The satellite out in (1a) means6 'away from home or work'; the satellite out in (2a) means 'in a direction away from the inside or center'. In (3a) and (4a), the preposition into indicates 'entry, introduction, insertion, superposition, or inclusion'.
(1a) /.../, my parents will be out, said Gordon. (p. 17)
(2a) 'Breakfast,' she said as she pulled out her wand /.../. (p. 112)
(3a) He turned a corner into Magnolia Crescent /.../. (p. 13)
(4a) 'I'll take you to the door,' said Mrs Figg, as they turned into Privet Drive. (p. 27)
In the English version, the adverb out and the preposition into lexicalise specific paths. They also imply the configuration of the nominal referent completing the path. Nevertheless, the path particle or the preposition seem to take major stake in evoking the particular path.
6 All definitions of English path satellites and prepositions used in this paper come from the Merriam-Webster dictionary at [URL:// http: merriamwebster.com].
The Polish version
The Polish version from (1b) to (4b) has constructions with satellites denoting the path. In (1b) and (2b), the verb prefix7 wy- is on two respective manner verbs - the present finite verb wybywajq and the present participle wyciqgajqc - with which it indicates 'movement from the inside to the outside, /.../' (Dubisz, T-Ž, 2006: 548). That path is equivalent to the path denoted by out in the English version in (1a) and (2a).
(1b) '/.../ starzy wybywajq - powiedzial Gordon.' (p. 20) (/.../ my parents are going off - said Gordon.)
(2b) '- Sniadanie - powiedziala, wyciqgajqc rózdzk^ /.../.' (p. 139) (- Breakfast - she said, pulling out her wand /.../.)
In (3b) and (4b), apart from the prefix s-, there are prepositional phrases w + the nominal complement in the accusative case (acc.), which is a spatial case in Polish (see Krqzynska 2000: 41-42). It informs about "adlative" direction, which relates to motion towards the point of reference. What is more, Krqzynska emphasises that this meaning of the case exists only in spatial constructions (c.f. idem). The prefix s- on the imperfective manner verb kr^cić 'to turn', makes the verb perfective (see Dubisz, P-S, 2006: 1123). The prepositional phrase where the nominal complement is marked for the accusative case, naming the location, together with the preceding verb, evoke situations equivalent to those lexicalised by the expressions with into in the English version in (3a) and (4a).
(3b) 'Doszedl do rogu i skr^cil w Magnolia Crescent.' (p. 15) (He reached the corner and turned into Magnolia Crescent.)
(4b) '- Odprowadz^ ci^ do drzwi - powiedziala pani Figg, kiedy skr^cili w Privet Drive - /.../.' (p. 30) (I'll see you to the door - said Mrs Figg, as they turned into Privet Drive.)
Although Polish has satellites equivalent to those occurring in the English version, sometimes the constructions with satellites require more information to convey the specific path, like a prepositional phrase where a spatial complement is marked for a spatial case, such as the accusative case. Krqzynska explains that this fragmentary kind of relation of a preposition with a case that introduces the semantic component of "orientation" is described by the traditional perspective, represented, for example, by Klemensiewicz (1963: 20). According to that perspective, a preposition elaborates the meaning of the case (Krqzynska 2000: 42).
2.2 Path constructions with different lexical categories in Polish
The accurate path depicted by the English version is rendered into Polish by utterances with satellites and prepositional phrases or with other lexical cat-
7 All definitions of Polish path satellites and prepositions in this article come from Uni-wersalny slownik j^zyka polskiego (2006, Warszawa, PWN).
egories. In the latter case, the original exact path becomes ambiguous in the Polish version. This sub-part, after "the English version", illustrates near to the original paths, equivocal, or changed paths, which are expressed by sentences with: manner verbs, locative adverbs, a noun, an adjective, and a circumlocutory utterance that evokes usage-based knowledge.
The English version
The English version in (5a) - (11a) has satellites and prepositions. The satellite around denotes the path 'in a circle or in circumference' in (5a) and (6a). In (7a), the adverbial up and down evokes the path 'to and fro' or 'from one place to another'. In (8a), the satellite up evokes orientation 'in or into a higher position or level', the satprep down indicates the location 'toward or in a lower physical position'. In (9a), over lexicalises the path 'all through or throughout'. In (10a), the satellite up indicates an abstract path 'in or into a higher position or level'. That path is not real because it refers to a quality, not to a physical location; it is metaphorical. The orientational metaphors HIGH STATUS IS UP and GOOD IS UP, respectively (see Lakoff and Johnson 1980 [2003]: 16), license the usage of up in (10a). What is more, although up evokes a situation of static nature, Talmy's explanation justifies motion in that situation: The component of Motion (with capital M) refers to the presence per se of motion or locatedness in the event (Talmy: 2003 [2000]b: 25). In (11a), the satellite up, the converse of down, is used in the main sense: 'upward from the ground or surface'.
(5a) /.../; the eye whizzed around, staring at them all in turn. (p. 50)
(6a) These furious thoughts whirled around in Harry's head, /.../. (p. 15)
(7a) Up and down he paced, consumed with anger and frustration, /.../. (p. 43)
(8a) /.../ and looked up at Fudge through the half-moon spectacles that rested halfway down his very crooked nose. (p. 127)
(9a) Most of the books he owned were strewn over the floor /.../. (p. 51)
(10a) 'Yeah,' Said Tonks, looking proud. 'Kingsley is as well, he's a bit higher up than me, though'. (p. 52)
(11a) He swung his right leg over his Firebolt, gripped its handle tightly and felt it vibrating very slightly, as though it was keen as he was to be up in the air one more. (pp. 54, 55)
The English version in (5a) - (11a) has satellites evoking the path, for example around in (5a) and (6a), up and down in (7a), up in (8a), in (10a), and in (11a), also satpreps, the satprep down in (8a) and over in (9a). The list of examples ranging from (5a) to (11a) with satellites or satpreps in the English version has different lexical means of expressing the original situations in the translation version from (5b) to (11b). Polish renders the original situations with different lexical categories, which do not encode the path by the standard of a satellite-framed language.
The Polish version
The Polish version often makes use of other categories than prefixes on verbs in expressing the situations conveyed by the English version. The following examples (5b) - (11b) have manner verbs, locative adverbs, a noun, an adjective, and expressions that evoke usage-based knowledge. The semantic component of path is explicitly evoked by manner verbs and locative adverbs, respectively. Nevertheless, the noun nielad 'disarray, disorder', the comparative adjective lepszy 'better', and the expression that evokes usage-based knowledge wyrwać siq do lotu, which could be explained into English as 'to break free/out flying', denote ambiguous paths. Those three circumlocutory expressions, however, may not trigger any spatial configuration. All of them trigger different areas of background knowledge. According to the four guiding principles that collectively characterise the collection of approaches falling within cognitive semantics, which were presented by Evans and Green: conceptual structure is embodied (principle 1), semantic structure is conceptual structure (principle 2), meaning representation is encyclopaedic (principle 3), and meaning-construction is conceptualisation (principle 4) (see 2006: 153-155), the reading of the Polish version of examples (5b) - (11b) is open for subjective interpretations.
•	Manner verbs
Examples (5b) and (6b) have manner verbs that have the reading equivalent to around in the English version. In (5b), the verb zawirować means 'to whirl'. In (6b), the reflexive verb klqbić siq also means 'to whirl, to teem' in this context.
(5b) 'Oko zawirowalo, lypiqc po kolei na každego.' (p. 62) (The eye whirled, glowering at each of them in turn.)
(6b) Takie mysli kJ^bily w biednej glowie Harry'ego, /.../.' (p. 17) (Such thoughts whirled in Harry's poor head, /.../.)
•	Locative adverb and preposition
In (7b), the adverbial expression tam i zpowrotem has the sense 'there and back', equivalent to that expressed by up and down in the English version. In (8b), the preposition posrodku (jego dlugiego haczykowatego nosa) 'in the middle of, in the centre (of his crooked nose)', may evoke the situation lexicalised by the English construction.
(7b) 'Krqžyl wi^c tam i z powrotem po sypialni, trawiony zlosciq i bezsilnq rozpaczq, /.../'. (p. 52) (So he circled there and back all over the bedroom, consumed with anger and helpless despair.)
(8b) '/.../ i spojrzal na Knota przez okulary - polówki, osadzone posrodku jego dlugiego, haczykowatego nosa.' (p. 158) (/.../ and he looked at Fudge through the half-moon spectacles that rested in the middle of his long crooked nose.)
•	Noun
In (9b), the prepositional phrase w nieladzie evokes the path 'all through or throughout' with the nominal complement nielad 'disarray, disorder', which is
expressed by the manner verb strewn and over in the English version. Neverthe-less, that reading of w nieladzie 'in disarray, disorder', is subjective as disarray or disorder mean different situations to different people. One may consider one book on the floor disarrayed, someone else will require two or more books on the floor to call the situation disarrayed.
(9b) 'Wi?kszosć jego ksi^žek ležala w nieladzie na podlodze, /.../.' (p. 62) (Majority of his books lay on the floor in disarray.)
•	Adjective
In (10b), the adjective lepszy 'better', triggers a conventionalised positioning 'in or into a higher position or level' (see merriamwebster.com) since the comparative degree of good - better - is metaphorically associated with the positive pole of the vertically oriented axis, in agreement with the orientational metaphors HIGH STATUS IS UP and GOOD IS UP (see Lakoff and Johnson 1980 [2003]: 16), mentioned earlier. This reading, however, based on concen-ceptual metaphors, is subjective. Therefore a conceptualiser may not perceive any orientation involving a path on the basis of the Polish version in (10b). The quality of being "better" will be triggered automatically without involving any visual background of a metaphorical path.
(10b) '- A tak - odrzekla z wyraznq dumq Tonks, - Kingsley tež, ale on jest ode mnie troch? lepszy'. (p. 64) (- And yes - replied Tonks with clear pride, - Kingsley is as well, but he is a little better than me.)
•	Expression that evokes usage-based knowledge
In (11b), a reader construes the direction 'upward from the ground or surface' on the basis of his or her usage based knowledge concerning the construction wyrwala siq do lotu 'broke free flying', which conveys the path through circumlocution. The post-prepositional noun phrase lotu 'flight', communicates the path 'upward from the ground or surface' through the readers' encyclopaedic knowledge about flights, airplanes, gravitation, etc. This knowledge triggers the upward direction of movement encoded in over in the English version.
(11b) 'Przerzucil prawq nog? przez Blyskawic? i uchwycil mocno jej rqczk?, czujqc lekkie wibracje, jakby miotla wyrwala si§ do lotu z takq samq ochotq jak on'. (p. 67) (He swung his right leg over the Firebolt, and gripped its handle tightly, feeling slight vibrations, as though the broom broke free flying as willingly as him.)
While manner verbs and locative adverbs can convey overt paths, other lexical categories tend to be ambiguous as far as interpretations of spatial configurations are concerned, including the path of motion. Hence the Polish version has constructions with different lexical categories expressing the situations with path in the English version, it may be perceived as "reluctant" to codability of path. The English version has other constructions than those with satellites expressing the path, too, for example root verbs. Nevertheless, colloquial English is saturated with satellites evoking the semantic component of path.
2.3 Translation version in Polish with no explicit or ambiguous Path
Although the Polish language can convey the path of motion encoded by English constructions with satellites, it either neutralises it or omits the path. While the English version in (12a) lexicalises a precise path, the Polish version (12b) does not specify that component of motion. In (12a), the satellite along /.../ entails moving or being parallel to something long such as a road, stream or fence (see Lindstromberg 1998: 83).
(12a) It was not easy to hold a Wand steady and haul Dudley along at the same time.
(P. 25)
In the Polish version (12b), the manner verb ciqgnqć 'to drag, pull', does not denote a specific path of motion.
(12b) 'Nie bylo wcale latwo panować nad rózdzkq i jednoczesnie ci^gn^ć Dudleya.' (p.
30) (It was not easy to be in control of the wand and pull Dudley at the same time.)
The Polish manner verb ciqgnqć does not evoke movement taking place on something long, so the path 'along' is not unequivocally specified by that verb. The verb ciqgnqć has the reading 'pull with effort' (see Dubisz, A-J, 2006: 453), which is also attributed to the manner verb haul used in the English version. The current pattern includes a spatial scene lexicalised through the Polish version, however, that scene does not contain the semantic component of path.
2.4 Translation version in Polish without Motion event
The English examples (8a), (13a) and (14a) express complex paths. The Polish versions in (8b), (13b) and (14b) do not contain the whole spatial situations or they do not render certain fractions of the situations that include specific paths in the original sentences.
In (8b), the utterance i spojrzal na Knota 'and he looked at Fudge', does not lexicalise the visual path of emanation 'in or into a higher position or level', expressed by the English version (8a) /.../ and looked up at Fudge. The path lexicalised by and looked up at Fudge in (8a) is a category of emanation paths well represented in language (Talmy 2003 [2000]a: 115). That is a category of sensory paths, including visual paths (idem).
In the English example (13a), the visual path of emanation is projected in the opposite direction to that in (8a). The complex path in (13a) is lexicalised by the satellites over and down and the satprep inside in looking inside or inside (the trunk). The complement the trunk is encoded implicitly; it is understood but not verbalised. The path denoted by looking down at the jumble in (13a) is a path of emanation, the motion is fictive (see idem, 103-105). In (13a), Tonks, the subject, projects her line of sight as a Probe along the path is specified by down and at relative to the reference object, which is lexicalised by the jumble inside.
(13a) 'It's not very neat,' Said Tonks, walking over to the trunk looking down at the jumble inside. (p. 52)
(13b) '- Za ladnie to nie wyglqda - mrukn^la Tonks, zaglqdajqc do kufra.' (p. 64) (- It doesn't look good - muttered Tonks looking into the trunk.)
The Polish version in (13b) preserves the original information expressed by the fragment in italics: 'It's not very neat' Said Tonks, looking into the trunk. It does not, however, verbalise the spatial scene evoking the particular paths of motion through the utterances with over and down, respectively. The path of motion to the other side, which is expressed by the satellite over in the English version in (13 a), is omitted in the Polish translation. What is more, zaglqdajqc do kufra 'looking into the trunk', does not denote the complete fictive emanated sensory path (see Talmy 2003 [2000]: 115) lexicalised by looking down at the jumble inside (the trunk). The Polish preposition do 'to', with the complement in the genitive case kufra 'trunk', evokes the destination of the path by the nominal complement. According to a dictionary definition explaining the situation, together with the noun that follows it, the preposition 'do' communicates the direction of movement, the destination of which is usually the interior of the object named by that noun (see Dubisz, A-J, 2006: 622). Therefore, since the noun kufer 'trunk', evokes the direction of movement, which is a three-dimensional bounded object, a container, such path can be associated with expressions that evoke usage-based knowledge.
The path in the English example (14a) is real, the motion is factive (see Talmy 2003 [2000]a: 99-103). The first section of the path in (14a) is conflated to the satprep across, used in the meaning 'to or on the opposite side' of the kitchen. The second section of the path is evoked by the preposition into 'used as a function word to indicate entry, introduction, insertion, superposition, or inclusion'.
(14a) Where d'you think you're going?' yelled Uncle Vernon. When Harry didn't reply, he pounded across the kitchen to block the doorway into the hall. (p. 30)
The Polish version in (14b) does not verbalise the spatial scene with the path of motion that the English version evokes by the utterance he pounded across the kitchen.
(14b) '- A dokqd to si^ wybierasz? - ryknql wuj Vernon, a kiedy Harry nie odpowiedzial, podbiegl do korytarza, by je zablokować swym cialem.' (p. 36) (- And where are you going? - yelled uncle Vernon, and when Harry didn't reply, he ran up to the hall, in order to block the door with his body.)
What is more, the other section of the original path, conflated to into, is not expressed through podbiegl do korytarza 'he ran up to the hall', in the Polish version in (14b). The prefix pod-, paraphrasing Bojar (1979: 167), implies a very short distance between the objects after the former object has moved or has been transformed towards the latter one. Moreover, a verb of motion with the prefix pod- often occurs with the preposition do and the type of the caused action, i.e., manner of motion, is communicated by the verb stem (see Bojar,
idem). The verb podbiegl has the prefix pod- and the stem biegl 'ran'. While the English version evokes two paths of motion through across the kitchen /.../ into the hall, the Polish version in (14b) omits the former spatial situation and alters or simplifies the latter one. A reader of the information conveyed by (14b) relies on his or her imagination and usage-based knowledge conceptualising the Polish version.
Nevertheless, usage-based knowledge is subjective, so is imagination, and creative thinking. What is not explicitly verbalised, may not be conceptualised.
3 Conclusion
The article pertains to Talmy's bi-categorial typology: satellite-framed languages and verb-framed languages in terms of conflating the semantic component of path, either to a satellite placed near a manner verb or to the verb root. English and Polish are both satellite-framed languages. Polish expresses the path with constructions with verb prefixes, which are bound satellites in Slavic, and with prepositions. However, in Polish, it is not a single preposition but the whole prepositional phrase that lexicalises the path since the nominal complements often precisely inform about that component of motion event. The nominal complements occurring within the list of examples in part two that are typically marked by case markers with spatial meaning are, for example Magnolia Crescent in the accusative case in skrqcil w Magnolia Crescent in (3b) 'He turned into Magnolia Crescent' in (3a), swym cialem in the dative case in by je zablokować swym cialem in (13b) 'to block it with his body' in (13a), kufra in the genitive case in zaglqdajqc do kufra in (14b) 'looking into the trunk' in (14a), and glowie Harry'ego in the locative case in w glowie Harry'ego in (6b) 'in Harry's head' in (6a). The accusative case is a spatial case in Polish (see Kr^zynska, op. cit.). It indicates directionality through the configuration implied by the referent lexicalised by a noun phrase with that marker. What is more, the information about the direction of movement of an object can also be conveyed by the genitive case, and by the dative case (see D^browska 1997: 49). The locative case is specialised for conveying situations of being located in space in time (see Dubisz, K-Ó, 2006: 636).
The first part of the article attempts to present certain basic assumptions of Talmy's bi-categorial typology focusing on the path. It emphasises the fact that English and Polish are both satellite-framed languages and despite this classification the two languages differ in respect to expressing similar ideas. While English makes use of the semantic component of path, Polish reduces that element of spatial situations in translation versions. The first part also mentions other articles, concerned with cognitive analyses of prepositions in the Polish language and with prepositions in Slavic. A series of articles, compiled in a single volume (Hasko and Perelmutter 2010), relates to Talmy's typology. The analyses mostly focus on the manner of motion, although there are also references to path. This paper focuses on path.
The second part is the main body of this article. It introduces four patterns that may be observed following translations of colloquial English into Polish. Apart from the pattern that is equivalent to expressing the path of motion in the English language, there are patterns of lexicalisation not making use of satellites in Polish. The objective of the second part is to illustrate the lexicalisation patterns of rendering path descriptions in Polish translation from English.
One may observe typological similarities and differences between English and Polish. They occur at the constructional and discourse level. The differences result from convention based on the fact that Polish is a highly inflectional language, which gives it more freedom in the order of arranging the components in the linear structure of a sentence. It has impact on discourse. Examples like Coming up (on a TV screen) (Pol. Za chwilq (Eng. In a moment)), Come over here (Pol. Chodz tutaj [Eng. Come here]), It is over there (Pol. To jest tam [Eng. It is there]), This is what you said back in 19978 (Pol. To powiedziales w 1997 [Eng. This is what you said in 1997]), Take your hands off me (Pol. Zostaw mnie [Eng. Leave me]), etc., show that certain basic ideas that have path in English verbal communication, are expressed without path in Polish, which is the matter of convention. Convention also determines saying, for example, zaglqdajqc do 'looking into', which has 37 results in the PWN Corpus (op. cit), instead of zaglqdajqc w dól do 'looking down into', which has no results in the PWN Corpus (idem). The Polish version with w dól is not statistically equivalent in Polish communication to the English version with down. What is more, a native speaker of Polish will not say, for example, spoglqdajqc w górq na ksiqzyc 'looking up at the moon', he or she will rather say spoglqdajqc na ksiqzyc 'looking at the moon', basing the expression on usage-based knowledge that the moon is up. While the utterance spoglqdajqc na 'looking at', has 45 results in the PWN Corpus (idem), the utterance spoglqdajqc w górq na 'looking up at', has no results in that corpus. What is more, while English has a number of verbs that genuinely incorporate path (1985 [2007]: 92), such as: enter, exit, descend, etc., together with colloquial verbs with satellites, such as come in, go out, go down, etc., Polish has verbs with prefixes that are translation equivalents of the former and the latter verbs, for example wejsć, wyjsć, zejsć, etc. English has satellites in colloquial speech and verb roots that genuinely incorporate path in formal usage. Polish, however, has satellites, verb prefixes, in both: colloquial and formal usage. This also influences the lexicalisation patterns in Polish.
It is interesting what results may come out of a close research into verbal communication recorded in the form of the language corpus on the Internet. It may be hard, however, to match translation versions of language corpora in English and in Polish or other Slavic languages because the corpora have different data. What is more, the internet corpora do not contain all expressions present in verbal communication. For example, the rude utterance Zabierz ode mnie swoje lapy 'Take your grabbers off me', has no results in the PWN Corpus
8 The source of this example: BBC World television channel, programme "Hard Talk" on the 14th July, 2011.
and in the PAN Corpus, respectively. Nonetheless, Polish people use it, which can be observed "in the world around us", known intuitively or through the Google search box.
REFERENCES
Bozenna BOJAR, 1979: Opis semantyczny czasowników ruchu orazpoj^ć zwiqzanych z ruchem. Warszawa: Wydawnictwa Uniwersytetu Warszawskiego.
Dwight BOLINGER, 1971: The Phrasal Verb in English. Cambridge: Harvard University Press.
Dorota CHLOPEK, 2010a: English constructions with directional particles and prepositions - patterns of Polish translation. Ed. Mario Brdar. Osijek. (Jezikoslovlje 11.2). 155-195.
--, 2010b: "Landscape" verbalised through English in translation into Polish: Similarities and differences. Ed. Richard Repka. Sladkovičovo: Vysoka Škola Visegradu v Sladkovicove. (Fòrum cudzfch jazykov 2). 25-38.
--, 2008a: Scenes Constructed by English Spatial Particles Expressed in Polish.
Bielsko-Biala: Wydawnictwo ATH.
—, 2008b: Angielskie partykuly przestrzenne w tlumaczeniu na j^zyk polski: aspekty semantyczne i pragmatyczno-poj^ciowe. Bielsko-Biala: Wydawnictwo ATH.
Ewa DJBROWSKA, 1997: Cognitive Semantics and the Polish Dative. Berlin: Mouton de Gruyter.
Stanislaw DUBISZ (ed.), 2006: Uniwersalny slownik j^zyka polskiego, A-J, K-Ó, P-S, T-Z. Warszawa: Wydawnictwo Naukowe PWN.
Vyvyan EVANS, Melanie GREEN, 2006: Cognitive Linguistics: An Introduction. Edinburgh: Edinburgh University Press.
Luna FILIPOVIĆ, 2010: The importance of being a prefix: Prefixal morphology and the lexicalization of motion events in Serbo-Croatian. Eds. Victoria Hasko, Renee Perelmutter. Amsterdam and Philadelphia: John Benjamins. (New Approaches to Slavic Verbs of Motion). 247-266.
Kira GOR, Svetlana COOK, Vera MALYUSHENKOVA, Tatyana VDOVINA, 2010: Russian verbs of motion: Second language acquisition and cognitive linguistics perspectives. Eds. Victoria Hasko, Renee Perelmutter. Amsterdam and Philadelphia: John Benjamins. (New Approaches to Slavic Verbs of Motion). 361-381.
Rodney D. HUDDLESTON, Geoffrey K. PULLUM, 2002: The Cambridge Grammar of the English Language. Cambridge: Cambridge University Press.
Zenon KLEMENSIEWICZ, 1963: Zarys skladni polskiej. Warszawa: Wydawnictwo Naukowe PWN.
Anetta KOPECKA, 2010: Motion events in Polish: Lexicalization patterns and the description of Manner. Eds. Victoria Hasko, Renee Perelmutter. Amsterdam and Philadelphia: John Benjamins. (New Approaches to Slavic Verbs of Motion). 225-246.
Zdzislawa KR^ZYNSKA, 2000: Staropolskie konstrukcje zprzyimkami. Vol. I. Poznan: Wydawnictwo WiS.
George LAKOFF, Mark JOHNSON, 2003 [1980]: Metaphors We Live By. Chicago and London: The University of Chicago Press.
Seth LINDSTROMBERG, 1998: English Prepositions Explained. Amsterdam and Philadelphia: John Benjamins Publishing Company.
Tatiana NIKITINA, 2010: Variation in the encoding of endpoints of motion in Russian. Eds. Victoria Hasko, Renee Perelmutter. Amsterdam and Philadelphia: John Benjamins. (New Approaches to Slavic Verbs of Motion). 267-290.
Ekaterina V. RAKHILINA, 2010: Verbs of rotation in Russian and Polish. Eds. Victoria Hasko, Renee Perelmutter. Amsterdam and Philadelphia: John Benjamins. (New Approaches to Slavic Verbs of Motion). 291-316.
Zygmunt SALONI, Marek SWIDZINSKI, 2007: Skladnia wspólczesnego jgzyka polskiego. Warszawa: Wydawnictwo Naukowe PWN.
Dan I. SLOBIN, 2004: The Many Ways to Search for a Frog: Linguistic typology and the expression of motion events. Eds. Sven Strömqvist, Ludo Verhoeven. Mahwah, NJ: Lawrence Erlbaum Associates. (Relating events in narrative: Vol. 2. Typological and contextual perspectives). 219-257.
—, 2003: Language and Thought Online: Cognitive Consequences of Linguistic Relativity. Eds. Dedre Gentner, Susan Goldin-Meadow. Massachusetts Institute of Technology. (Language mind: advances in the study of language and thought). 157-190.
Leonard TALMY, 2003 [2000]b: Toward a Cognitive Semantics. Vol. I: Concept Structuring Systems. Cambridge, Massachusetts/London, England: The MIT Press.
--, 2003 [2000]b: Toward a Cognitive Semantics. Vol. II: Typology and Process in
Concept Structuring. Cambridge, Massachusetts/London, England: The MIT Press.
—, 2007 [1985]: Lexical Typologies. Ed. Timothy Shopen. Cambridge: Cambridge University Press. (Language Typology and Syntactic Description. Vol. III: Grammatical Categories and the Lexicon). 66-168.
Zofia ZARON, 2005: Wykladnikami lokalizacji - konstrukcje przyslówkowe czy przyim-kowe? Ed. Maciej Grochowski. Torun: Wydawnictwo Uniwersytetu Mikolaja Kopernika. (Przyslówki i przyimki. Studia ze skladni i semantyki j^zyka polskiego). 45-55.
The sources of the examples from (1) to (15)
Joanne K. ROWLING, 2003: Harry Potter and the Order of Phoenix. London: Blooms-bury Publishing. 7-80.
Joanne K. ROWLING, 2004: Harry Potter i Zakon Feniksa. Translated by Andrzej Polkowski. Poznan: Harbor Point Sp. z o.o. Media Rodzina.
VZORCI LEKSIKALIZACIJE OPISA POTI V POLJSKIH PREVODIH IZ
ANGLEŠČINE
Prispevek se nanaša na Talmyjevo izrazito dvokategorijalno tipologijo jezikov, v kateri so izpostavljeni jeziki, ki pot ali cilj označijo zunaj glagolskega okvira (»satelitsko uokvirjeni jeziki«), ter jeziki, ki pot ali cilj označijo znotraj glagola (»glagolsko uokvirjeni jeziki«), in sicer v smislu združevanja semantične komponente poti - bodisi kot »satelitsko« umeščene ob načinovni glagol ali ob glagolski koren. Ta tipologija je po Slobinu razširjena z uvedbo razreda ekvivalentno uokvirjenih jezikov. Angleščina in poljščina sta satelitsko uokvirjena jezika, pri čemer angleščina pogovorno izraža ideje s strukturami, ki leksikalizirajo natančno pot skozi satelite, poljski prevod pa to pot nevtralizira, spreminja ali opušča pot, izraženo v originalu.
V prvem delu prispevka so ob osredinjenju na semantično komponento poti nakazane določene temeljne predpostavke Talmyjeve dvokategorijalne tipologije. V jedrnem delu so predstavljeni vzorci leksikalizacije opisa poti v poljščini, opaženi pri spremljanju prevodov pogovorne angleščine v poljščino. Poljščina kot satelitsko uokvirjeni jezik leksikalizira semantično komponento poti s sateliti - struktura z glagolskimi predponami - in tudi s predložnimi zvezami. Za razliko od vzorca, ki je ekvivalenten izražanju poti gibanja v angleškem jeziku, poljski prevod vsebuje drugačna (na rabi temelječa) leksikalna sredstva, ki nakazujejo pot, npr. načinovni glagoli, krajevni prislovi, samostalniki, pridevniki in opisovanje okoliščin. Vendar ta leksikalna sredstva kažejo dvoumne poti, odprte za subjektivno interpretacijo. Zaključek ponuja možne vzroke za vzorce leksikalizacije v poljščini.
Metafore iz grško-rimskega sveta v delih slovenskega pisatelja Alojza Rebule
Jadranka Cergol
Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče; Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Titov trg 5, SI - 6000 Koper, jadranka.cergol@zrs.upr. si
- scn v/2 [2012], 56-69 -
Članek se osredotoča na analizo nekaterih primer in metafor v delih slovenskega pisatelja Alojza Rebule, in sicer upošteva samo tiste, ki imajo kot predmet metafore prispodobe iz klasičnega grško-rimskega sveta. Na podlagi interacij-ske teorije metafore avtorica predstavi antiko najprej kot glavni predmet, nato kot stranski predmet, v zaključnem delu pa odkriva, kaj pomeni za pisatelja Alojza Rebulo interakcija.
The paper presents a detailed analysis of certain similes and metaphors in the works of the Slovene writer Alojz Rebula, focusing mainly on the metaphors that have Graeco-Roman similes as their subject. Based on the interaction theory of metaphor the author first presents classical antiquity as the primary subject, and later on as the secondary subject. The last part of the paper focuses entirely on the meaning of interaction in the literary works of Alojz Rebula.
Ključne besede: Alojz Rebula, antika, interacij ska teorija metafore, humanitas
Key words: Alojz Rebula, classical antiquity, interaction theory of metaphor, humanitas
0 Znanstvena izhodišča
Evropa mi ni nič več kot metafora.
Zamenljiva z abstraktno humanitas ali anthropejo. (Alojz Rebula)
Rebulov opus je nedvomno pretkan z bogato metaforiko, ki delno izvira iz poznavanja grško-rimskega sveta. Cilj pričujočega prispevka je analizirati nekatere od teh metafor z uporabo interacijske teorije metafore in razumeti, katere so tiste interakcije, ki po mnenju slovenskega pisatelja povezujejo antični in sodobni svet.
Termin metafora izvira iz starogrških besed meta (preko, čez) in fero (nosim), njen osnovni pomen je torej prenos. Prvo razlago o metafori srečamo v Aristotelovi Poetiki, kjer beremo, da je metafora »prenos pomena na neko drugo besedo, in sicer ali od splošnega na neko vrsto ali od neke vrste na splošno ali od ene vrste na drugo vrsto ali po analogiji« (Aristotel 1982: 96).
Po mnenju grškega filozofa je torej poglavitna funkcija metafore tvorjenje novih poimenovanj ter da je med različnimi »nenavadnimi izrazi« metafora tista, katere se ne da priučiti, sposobnost ustvariti metaforo pa je sposobnost odkriti podobnosti med stvarmi (Aristotel 1982: 101).
Med klasične teorije metafore spada tudi primerjalna teorija, ki prav tako izvira iz antičnih, tokrat rimskih, retorikov Cicerona in Kvintlijana. Tudi onadva sta menila, da je metafora posebnost govora, predvsem pa da gre za primerjanje dveh pojmov in iskanje stičnih točk med le-temi. Iz Aristotelovega pojmovanja metafore se je v 20. stoletju razvila substitucijska teorija metafore, ki pojmuje metaforo kot nek odklon oziroma jezikovno posebnost in jo je mogoče ustrezno zamenjati z dobesednim izrazom (Čeh Steger 2005: 76), ob njej pa je nastala še interakcijska teorija metafore,1 predvsem kot kritika primerjalni teoriji, saj trdi, da metafora ne nastane iz primerjanja in da je ni mogoče nadomestiti z dobesednim izrazom (Kurz 1988: 8). Bistvo interakcijske teorije je v procesu, ki se odvija v metafori, torej v ubeseditvi dveh idej, ki delujeta istočasno; teorija besedo obravnava kot:
/.../ del živega diskurza, ki se lahko nanaša le na okoliščine in ni generičen, temveč uveljavljen le v vsakodnevni realizaciji. Kontekst torej izbira variante ustreznega pomena besede, katere celotni pomen je sestavljen iz središčnih in perifernih pomenov (Matajc 1996: 75).
Po mnenju začetnika interacijske teorije metafore Ivorja A. Richardsa nastane metafora takrat, ko imamo »dve misli o dveh različnih stvareh, ki delujeta skupaj, a se naslanjata na eno besedo, katere pomen je rezultanta njune interakcije« (Richards 1998: 45). Richards je za dvočlensko razdelitev metafore uporabil termina tenor in vehicle. V slovenski terminologiji sta se uveljavila prevoda vsebina in prenosnik: vsebina je to, kar želi avtor z metaforo izraziti, prenosnik pa je oblika, v kateri izrazimo vsebino. To, kar združuje oba člena oz. njuna interakcija, Richards imenuje tenzija, ki je »rezultanta (novega) pomena in je drugačna od pomena izoliranega tenorja ali izoliranega vehikla« (Matajc 1996: 78). Po Richardsu vsebuje metafora tudi primerjavo dveh elementov, včasih je to zgolj vzporejanje dveh stvari, da bi delovali skupaj, včasih pa je proučevanje obeh, da bi videli, v čem sta si podobni in v čem se razlikujeta (Richards 1998: 60-64).
Glavni utemeljitelj interakcijske teorije metafore je bil Max Black, ki je »metaforo pojmoval kot besedno ali stavčno zvezo, v kateri mora biti vsaj ena beseda uporabljena metaforično (žarišče), hkrati pa vsaj ena dobesedno (okvir).
1 Termina substitucijska teorija metafore in interakcijska teorija metafore izvirata iz utemeljitelja slednje Maxa Blacka (Black 1998).
Metafora je sestavljena iz žarišča in okvira ter zahteva bralčevo aktivnost, saj je razumljena kot odnos, v katerem stopa žarišče v okvir metaforične izjave« (Čeh Steger 2005: 77). Kasneje je Black uvedel dva nova pojma, in sicer glavni in stranski predmet, pri čemer pa je dodal, da ju je treba vedno jemati kot sistem, ki deluje v interakciji. Interakcijo med glavnim in stranskim predmetom Black pojmuje kot proces,
/.../ v katerem sistem asociiranih občih mest, pozneje imenovan sistem implikacij, re-cipienta navede k izgradnji ustreznega sistema implikacij glavnega predmeta. /./ Nove implikacije glavnega predmeta določa skupek implikacij, asociiranih z dobesedno rabo besede, ki označuje stranski predmet, tako da se neke implikacije oziroma lastnosti glavnega predmeta izpostavijo, druge, v tem primeru neustrezne, pa potisnejo v ozadje. S tem celotna metafora (na novo) organizira recipientovo razumevanje glavnega predmeta oziroma stranski predmet filtrira vse aspekte in transformira vse ustrezne aspekte glavnega predmeta. Glavni predmet s pomočjo metafore tako začne implicirati lastnosti ali aspekte, ki jih normalno pripisujemo stranskemu predmetu (Matajc 1996: 79-80).
Iz navedenega sledi, da gre pri uporabi metafore za dva pojma (tenor in vehicle / glavni in stranski predmet), ki se med sabo prepletata in ustvarjata interakcijo, ki vsebuje značilnosti obeh pojmov, ima pa izredno subjektivni značaj. Če to razmišljanje uporabimo za prikaz bogate Rebulove metaforike, ki je povezana z antiko, jo lahko razčlenimo na tri različne nivoje: v nekaterih primerih je antika uporabljena v interakcijskem smislu glavnega predmeta, v drugih stranskega; interakcija med tema dvema pa so tiste univerzalne silnice, ki združujejo tako antični kot sodobni svet.
1 Antika kot glavni predmet
Literarna veda je že dokazala, da antika bistveno pogojuje miselni svet slovenskega pisatelja Alojza Rebulo (Gantar 2005; Cergol 2006, 2011; Rebula 2011). Veliko se o njej pogovarjajo Enej Silvij Piccolomini in Tilen s Kontovela, Amos Borsi in Stanko Križnik, ne nazadnje se pisatelj sam večkrat prepusti domišljiji ter z mislijo poleti na grška ali rimska tla. V analitičnem delu članka bodo predstavljeni nekateri citati, v katerih bodo metafore podčrtne: v tem razdelku bodo izpostavljene tiste metafore, ki imajo antiko kot glavni predmet, v naslednjem pa kot stranski predmet. Največ metafor z antično vsebino nedvomno zasledimo v romanu VSibilinem vetru. V mitu o Kleobisu in Bitonu, ki ga mladi Nemezian napiše za Laterana, gre za zgodbo dveh bratov, ki vestno pomagata očetu pri delu na polju. Njuna mati je svečenica Herinega templja v Argosu, a v starejših letih si zaradi telesne šibkosti ne upa več sama peš do templja, tako da jo na vozu, ki ga vlečeta dva bika, pelje mož. Nekega dne mož zakasni, mati pa mora zaradi obreda čim prej v tempelj. Ker očeta in bikov ni na spregled, se brata odločita, da bosta kar sama vlekla voz do svetišča po zelo naporni poti. Obiskovalci templja se marljivima fantoma čudijo, a njuna mati je zelo ponosna, tako da za njiju izprosi pri boginji to, kar je za človeka najboljše. Brata se medtem uležeta v travo, da bi se odpočila, tam tudi zaspita
»kai ouk anestesan« in se nikoli več ne prebudita. Celotna zgodba o Kleobisu in Bitonu je seveda metafora za neizmerno ljubezen sinov do matere: taka vsaj je bila najobičajnejša interpretacija te zgodbe, na katero sam Rebula namiguje v romanu, ko se sprašuje:
Katera je bila tista mati, ki sva jo, nova Kleobis in Biton, vozila proti prividnemu svetišču, ki se je imelo zdaj zdaj prikazati tam na gori iz rumenih vrtincev? (Rebula 1968: 489)
Nova Kleobis in Biton sta medbesedilna metafora za sinovo ljubezen do matere, v tem primeru pa je tista mati metafora za Marijo, Jezusovo mati, ki jo Rebula spretno in pesniško postavi v interakcijo z grškim mitom in tako poveže antično ter krščansko miselnost v skupno interkacijo, ki v tem primeru predstavlja metaforo za sinovo ljubezen do matere, ki je prisotna tako v enem kot drugem izročilu.
Po Herodotovi pripovedi pa je možna tudi druga interpretacija mita: brata Kleobis in Biton sta od boginje dobila v dar to, kar je za človeka najboljše -nebolečo smrt, ki jo Rebula pesniško ponazori z metaforo kai ouk anestezan - in se nista več prebudila. In dejansko predstavlja mit tisto plat grške duše, ki je po Sofokleju iz svoje globočine zakričala: »Ne roditi se: to je beseda vseh besed!«. Grški filozof je spoznal tudi najbolj kruto in najbolj tragično plat človekove eksistence in si je zato na skrito zaželel le smrti. Tragičnost življenja je od njega prevzel tudi Rebula in jo učinkovito ponazoril z mitom o Kleobisu in Bitonu, k temu pa dodal še neštetokrat ponovljene Sofoklejeve besede.
Ob smrti veličastno kraljuje človekovemu življenju tudi Hronos, bog beže-čega časa:
a tudi Lotosova poljana ni bila večnost, bila je čas, čeprav preklet. Vse je bilo samo čas, Hronos, ki je požiral. In nekega dne je prišla do nas vest, da so njegove čeljusti hlastile po vrhu - Lucija Vera ni bilo več. (Rebula 1968: 433)
Rebula je v tem odlomku izrazil svojo misel, kako neizprosno bežeči čas privede človeka do smrti, in se ob tem spraševal, kakšen smisel ima torej sploh življenje, če se bo vse, kar delamo, vse, kar doživljamo, nekega dne spremenilo v prah, prešlo v temine sveta in v nič. Pisatelj se zaveda, da se je svojega izginotja tudi antični človek neizmerno bal in zaradi grozečega niča se mu je zdela tudi človekova usoda absurdna. V svoji brezupni tragiki pa si je skušal osmisliti življenje: izrisal si je svojo podobo posmrtnega življenja. Del te predstave so npr. Elizejske poljane, kjer po smrti nadaljujejo svoje življenje dobri ljudje, del iste podobe je tudi reka Aheront s svojim pritokom Kokito, čez katero so bile duše umrlih pripeljane na drugi breg. Ta motivika zelo jasno izstopa npr. v Božanski komediji, v kateri Dante preoblikuje navedeni prikaz z mnogimi drugimi elementi in skuša tako združiti antično predstavo sveta s krščansko. To je tudi v samem Rebuli vzbudilo takšno pozornost, da se je pri izbiri svoje doktorske disertacije odločil za Danteja. Ob Aherontu navaja Rebula še dve pomembni reki: Lete in Evnoe, ki sta v tem primeru metafori za pozabo in prerojenje.
Mozaik ves svetal, ko da bi bil pravkar sestavljen in umit. Na njem zavoja dveh rek, Lete in Evnoe. In med reko pozabe in med reko prerojenja gozd s sadeži, koničastimi in redkimi kakor šipek. (Rebula 1968: 194)
Nekatere duše umrlih so se namreč po antični mitologiji očistile v reki Lete, kjer so popolnoma pozabile na prejšnje življenje, in nato po prestopu v drugo telo zaživele novo življenje. Reko Evnoe poznamo tudi iz Dantejevih Vic: duše umrlih so se po Danteju najprej okopale v Leti in tam pozabile na svoje življenje, nato pa še v Evnoji, reki prerojenja, ki je vrnila spomin na dobra dela in očistila dušo slabih dejanj ter jo pripravila za vstop v Eden. Tako se grško--rimska mitologija pri Rebuli večkrat prepleta z drugimi evropskimi kulturnimi izročili, ostaja pa vendarle vedno v ospredju.
V ostalih Rebulovih delih naletimo še na druge metafore, ki izpričujejo, kako je antični svet iskal možni izhod iz tragičnosti življenja. Stari Grk si je skušal osmisliti bivanje na zemlji na najrazličnejše načine, kot npr. z Afrodito, boginjo ljubezni:
Ti si me popeljala v hlev, jaz te popeljem v globino morja. Zelene votline, odbleski po-čivajočih rib, tihi nihljaji svetlega lasastega rastlinja. Tam se utrne mehurček. Počasi ga začne nesti navzgor, zeleni prepadi postajajo čedalje bolj prosojni, dokler ne splava na površje. Tam se razdihne v belkasto peno in iz pene se izvije v mokre deviške boke Afrodita, boginja ljubezni. (Rebula 1968: 40)
Afroditi je v grški literaturi posvečenih veliko verzov, bogatih metafor in poetičnih stavkov, to pa verjetno tudi zato, ker je boginja personifikacija silne energije, to je energije ljubezni. Sam Platon jo je v svojem Simpoziju opisal z nekaterimi izbranimi prispodobami. Vse to nam dokazuje, da je ta tako imenovani »peti element« predstavljal tudi za Grka neusahljivi vir sveže in močne življenjske sile. Rebula uporablja za Afrodinitino rojstvo metaforo mehurčka, torej nekaj nežnega, čistega, ki se nato spremeni v belkasto peno in iz pene se rodi sama ljubezen: v tem primeru gre za prepričljivo metaforo o rojstvu ljubezni, ki se lahko rodi iz čistega in nežnega trenutka in se nato razbohoti v mogočno silo. Mogoče je najbolj doživete verze posvetila boginji Afroditi pesnica Sapfo, tako kot trdi Rebula:
Vrabčki, Afroditini ptički, se bodo vpregli v zlati voz, da nama pripeljejo tisto uro, »gosto trepetajočo s perutmi skozi sinjino,« kakor v Sapfini pesmi. (Rebula 1968: 458)
Ob navedenih metaforah stopa v ospredje antika kot glavni predmet, torej v smislu tistega filozofskega pojmovanja življenja in smrti, ki izhaja iz besedil antičnih piscev. Iz teh lahko zasledimo Rebulovo pojmovanje antike v tragični luči doživljanja absurdnosti sveta in življenja nasploh. Kopica njegovih primerov jasno nakazuje, kako si je skušal stari Grk osmisliti tragičnost bivanja, najpogosteje z ljubeznijo. Značilne pa so tudi Rebulove metafore, usmerjene v lastno literarno ustvarjanje, ki je upodobljeno z Muzami, deveterimi mitološkimi bitji, ki že tisočletja navdihujejo umetnike. Muze so v tem primeru metafora za literarno ustvarjanje, ki Rebuli pomeni uteho.
Le da ni pozabilo nanj neko drugo carstvo - le da niso pozabile nanj Muze. Res, to ni bila več nekdanja brezmejna mladostna ljubezen, a vendar - tudi v to leščevje, v to šipkovje in brinje so mu morale slediti božanske hčerke kršnega Helikona. /.../ Samo nje, tolažbe polne, nenevarne, nepolitične, nediplomatske, si je želel v ta kot patriarhije in cesarstva. (Rebula 1968: 24)
Ob tragičnosti človekovega bivanja, ob mitološki predstavi posmrtnega življenja, ob ljubezni in pesniškem navdihu, ki jih je Rebula odkril v grško-rim-skem pojmovanju sveta in iz njega zajemal metafore za to, v kar je pravzaprav tudi sam verjel, se lahko vprašamo, kaj pomeni tržaškemu avtorju antika sama na sebi. Pisatelj jo v Zelenem izgnanstvu upodablja kot »sanjo, ki je ne bo nikoli izsanjal« (Rebula 1981: 244). Antika je torej zanj le metafora za sanje, v katero se zelo rad zateka, kar nam pričajo številni lirični opisi veličastne grške umetnosti. To je tista antika, ki se Rebuli razkriva pod tančico sanj, to je čas, ki ga Rebula neprestano živi in ga ne bo nikoli nehal sanjati, tako da se bo lahko še dalje »okopal v svoji klasiki« (Rebula 2000: 133). Zatopljenost v branje antičnih avtorjev, poglabljanje v njihov svet poteši Rebuli »potrebo po pozabi, po preteklosti« (Rebula 2000: 164), saj se tako lahko nahrani »z Avgu-štinovim srčno-miselnim mozgom, se potolaži s sinjino in zlatom Homerjevega heksametra« (Rebula 2000: 220).
Sodeč po navedenih metaforah, lahko sklepamo, da je avtor popolnoma vživet v antiko, da se oplaja bodisi ob njenem spoznanju tragičnosti človekovega bivanja kot ob njeni veličini pri premagovanju te tragičnosti. Grštvo je za Rebulo tako kot »iz suhega zlata uliti krater, ki naj zajame vino z Jessove sadike« (Rebula 1971: 97).
Ko pa se pobliže seznanimo še z drugo vrsto metafor, v katerih igra antika vlogo stranskega predmeta in v katerih je v ospredju sodobni človek, ki se ozira nazaj, da bi iz antike črpal nauke za boljše prenašanje svojega tragičnega bivanja na tem svetu, opazimo, da Rebula ne živi zgolj v antiki, ampak se nanjo ozira tudi s pogledom sodobnega človeka.
2 Antika kot stranski predmet
V Rebulovih delih so tovrstne metafore, ki imajo antiko kot stranski predmet, številčno veliko bolj pogoste. Njihovo težišče je sedanji svet, ki ga pisatelj primerja z antičnim in bogati z nekaterimi iz njega izhajajočimi prispodobami ter tako poudarja, da je človekova eksistenca pravzaprav vedno ista, da so že stari Grki in Rimljani odkrili skoraj vse možne razsežnosti človekovega zemeljskega bivanja. Metafore so lahko v tem primeru enostavne ali pa daljše, bolj kompleksne in globlje besedne zveze. Ob poglabljanju v metafore opazimo, da le-teh ni malo. Najprej se nam pred očmi pojavi naslov prve zbirke novel Vinograd rimske cesarice, ki ne ponazarja dejansko vinograda rimske cesarice, temveč je le metafora, ki jo italijanski nacionalisti uporabljajo proti postavitvi dvojezičnih tabel na kraški planoti, češ da ne morejo na tem kraju,
kjer je pred dva tisoč leti stal vinograd, ki ga je vzljubila sama rimska cesarica, živeti Slovenci. Podobna metafora se kasneje pojavi še v drugih delih, npr. v romanu Maranathà, ko duhovnik v samostanu ponuja junaku »vino, ki je šlo v slast Liviji, cesarici« (Rebula 1996: 58).
Na ravni metafor vzbujajo pozornost tudi številna imena grških mest, tako npr. Gorica živi v Rebulovem spominu kot »Primorske Atene« (Rebula 1990: 15), ker pojmuje mesto kot središče kuturnega dogajanja na Primorskem (tako kot so bile Atene v stari Grčiji), Loka pri Zidanem mostu, kamor se pisatelj večkrat zateka in v zadnjih letih preživlja večji del svojih dni, je zanj »obsavski Tuskulum« (Rebula 1993: 28), gre torej za metaforo tistega mesta, v katerem je Ciceron zelo rad preživljal svoj prosti čas in se posvečal pisateljevanju in razmišljanju, celotna Štajerska pa ga navdaja z občutkom, da se nahaja v samem srcu slovenske Atike (Rebula 1995: 34).
Podobni občutki zajamejo Rebulo ob ogledu najrazličnejših kulturnih biserov po svetu, predvsem v Ameriki, tako npr. na sprehodu po torontski univerzi pravi, da »gre v živahnem pomenku skozi to Aleksandrijo, če že ne Atene tukajšnjega protestantizma« (Rebula 1986: 182).
Zelo priljubljena prispodoba za številna slovenska mesta (med temi izstopa predvsem Trst) so Tebe. Po grški mitologiji so Tebe simbol bratomorne vojne med Eteoklom in Polinejkom, v kateri se oba brata med spopadom znajdeta drug proti drugemu in se v krvoločnem boju pobijeta. Mit se nadaljuje z veličastno osebnostjo njune sestre Antigone, ki sledi le glasu svoje vesti in proti državniški volji pokoplje brata - za državo izdajalca. Tebanska vojna je posebno izstopajoča in jasna prispodoba za bratomorno vojno med Slovenci, ki večkrat zaposluje Rebulovo razmišljanje o usodi slovenskega naroda. Zato si avtor zaželi prihoda slovenske Antigone, ki bi poravnala dolg in potresla pepel na vse vojne žrtve. Trst in z njim celotno slovensko ozemlje postanejo tako Slovenske Tebe:
Slovenske Tebe, s slovenskim Eteoklom in slovenskim Polinejkom. In glas iz kripte se dobesedno spominja besed, ki sta si jih zavpila, leže na trebuhu vsak za svojim orožjem. Partizan: »Pridi k nam, ker si na napačni poti!« Legionar: »Povej: kam si dal rožni venec, ki ti ga je mati dala?« Slovenska Antigona, potresi prst nad mrtvimi slovenskimi brati! (Rebula 1985: 86)
Prav tako so tudi osebe, ki jih Rebula srečuje na svoji življenjski poti, ogr-njene v bogato metaforiko. Svojega prijatelja Edvarda Kocbeka npr. imenuje »slovenski Tukidid in slovenski Ksenofont v eni osebi« (Rebula 1991: 136), nanašajoč se pri tem na njegove dnevniške zapise, ki hranijo v sebi neizmeren zaklad zgodovinskih podatkov, prav tako kot sta Tukidid in Ksenofont glavni vir informacij za poznavanje grške zgodovine: oba sta v evropski literaturi položila trdne temelje zgodovini, čeprav gre za stilno različna pisca. Kocbek je združil pragmatično in razumsko Tukididovo opisovanje dogodkov z bolj sproščenim in anekdotičnim Ksenofontovim pripovedovanjem, vsaj tako meni Rebula.
Samega sebe pa tržaški pisatelj označuje za »krotkega slovenskega Dioni-za« (Rebula 1994a: 31), pri čemer želi podčrtati svojo značajsko odprtost in nagnjenost k sproščenosti:
Vse do zdaj sem mislil, da le vem, kaj je smeh, čeprav nisem rojen pod znamenjem
Apolona, ampak Dioniza. (Rebula 1986: 280)
Dionizu, bogu vina, rodovitnosti pa tudi veselega in brezskrbnega razpoloženja, simbolu tiste človekove plati, ki je nagnjena k iracionalnosti, postavi Rebula nasproti Apolona, boga glasbe, sonca in racionalnosti, tako da si včasih »zaželi apoliničen večer« (Rebula 2001: 23). Podobnih metafor je kar precej. Tako je npr. maj v letu 1945 poimenovan kot »Ajshilov maj '45« (Rebula 1986: 179), saj je bil dejansko eden najbolj krvoločnih in grozovitih majev v zgodovini slovenskega naroda, prav tako kot so grozovite in krvoločne Ajshilove tragedije. Prispodobo iz Homerjeve Odiseje pa uporabi Rebula v Sibilinem vetru, kadar junak romana pristane na grški obali in misli, da je bilo prav »homersko, ko je ladja pristala k obali iz rdečkaste zemlje in se je nanjo vsul vrišč skržatov s črnik« (Rebula 1968: 463). Odisej je tu izraz za tisto notranjo strast, ki drži človeka priklenjenega na svojo zemljo in ga veže, da bi na njej tudi ostal. Rebula imenuje takšno občutje »odisejevska strast« (Rebula 2000a: 12).
Spet drugje pooseblja besedni namig na antiko rdeča barva zemlje, ki vliva »pompejansko« razpoloženje, »v tisti melanholični antični rdečini, ki spominja na mešanico krvi in opeke« (Rebula 1986: 48). Mesto Pompeji v bližini Neaplja je danes znano arheološko najdišče, čeprav ga je v antiki zalila lava, ki je bruhala iz Vezuva. Še vedno pa ohranja podobo antičnega mesta, ki spominja na mešanico krvi in opeke prav zato, ker so opeke dejansko rdeče barve, ob njih pa zaživi še spomin na množico žrtev, ki jih je terjal izbruh vulkana.
Potovanje po Grčiji je v Rebuli vzbudilo vse mogoče občutke in reminiscence iz grške literature, tako da je bilo »jonsko-homersko, egejsko-sanjsko ob 8.25 odpeljati se po Ahilovi« (Rebula 2001: 12). Večkrat se avtor tako vživi v Homerjeve epe, da »sliši peket konja na cesti: in je kakor glas iz Iliade« (Rebula 1986a: 64).
Dalje naletimo še na metafore, ki predstavljajo interakcijo za nekatere pojme: tako se npr. oče glavnega junaka v romanu Cesta s cipreso in zvezdo pogovarja s sinom o tem, da je pred časom zavrgel slovensko služkinjo, ker bi ta »skalila ozračje v družini in naredila iz vas kalne dvojezičneže, hermafrodite, razklance, značaje brez prozornosti«. (Rebula 1998: 53). Hermafrodit je bil sin Hermesa in Afrodite in se je - po grški mitologiji - zaljubil v nimfo Salmako. Prosil je bogove, da bi bil lahko za vedno združen z njo. Ti so njegovo prošnjo uslišali in tako iz dveh naredili eno samo telo; gre torej za metaforo hkratne dvospolnosti.
Spet v drugih metaforah Rebula razmišlja o sodobnem človeku, ki jih utrjuje s primerami iz antičnega sveta in s tem dokazuje, da so silnice, ki vladajo življenju, vedno iste. Metaforo te vrste srečamo v romanu Kačja roža, v katerem se med junakom Amosom Borsijem in Stankom Križnikom, slovenskim študentom klasične filologije, stke globoka prijateljska vez. Njun odnos se je rodil iz Amosove želje po spoznavanju slovenskega jezika: med pogovori in učnimi urami se je med njima ustvarila taka vez, da je spominjala na
tisto mitično prijateljsko dvojico - mar nisva tudi midva bila svojevrstna Pilad in Orest in nisva hodila tudi midva po svojevrstnem Hersonezu, v pogrebnem brinjevem vonju? (Rebula 1994: 76)
V interpretaciji antičnega mita veljata namreč Pilad in Orest za nerazdru-žljiva prijatelja, ki si v težavah pomagata.
Zgodba o Orestu, ki ubije svojo mater, da bi se maščeval nad umorom očeta, je ostala zapisana v svetovni literaturi kot ena najbolj tragičnih in nam je znana predvsem po Ajshilovi trilogiji Oresteja, ki na zelo krut način postavi na oder Orestovo usodo. Potem ko njegova mati Klitemnestra ubije očeta, se Orest namreč zateče k stricu in tam preživi veliko let, obenem pa goji globoko prijateljstvo s Piladom, ki ga nato pospremi nazaj v Mikene. Tam se Orest maščuje nad materjo in jo ubije. A to dejanje je zanj usodno: začnejo ga mučiti in preganjati grozovite Erinije, katerih se ne more rešiti. Odpluje čez morje, na Hersonez, v Artemidin tempelj, da bi tam našel mir, a vse zaman. Pri tem ga neprestano spremlja in mu stoji ob strani prijatelj Pilad.
Ko sem se naslednji dan Stanku oglasil s kartico iz Benetk, sem jo naslovil Piladu Križniku, samega sebe pa podpisal Orest. /.../ In s kakšno pretresenostjo sem potem od Stanka zvedel, da je Prešeren napisal verz zame: »Erinije vse so se ga polastile ...« (Rebula 1994: 76)
Ne gre torej le za opis prijateljske navezanosti, ampak tudi za podoživljanje mitoloških bitij, Erinij, ki so Oresta neprestano preganjale in obsedale. Podobno se dogaja tudi Amosu: sam se ima za Oresta, ki blodi po Hersonezu, potem ko so se ga polastile Erinije. V težki dobi fašizma, ko ga mučijo in plašijo antisemitske Erinije, ga spremlja prijatelj Stanko - Pilad. Prijateljski dvojici se nato pridruži Orestova sestra Ifigenija oziroma Stankova sestra Nataša.
Erinije so v Rebulovem pisanju močno prisotne in upodobljene kot maščeval-ke, oziroma preganjalke, ki popolnoma prevzamejo človekove misli in njegovo življenje. Po grški mitologiji so to pošastne boginje maščevanja, ki kaznujejo vsakršno kršitev javnega reda na zemlji tako, da človeka neprestano preganjajo. Tudi pisatelj sam je bil njihova žrtev, saj jih takole opisuje v svojem dnevniku:
Glej, sedanjost se razteče, praznina se nabije z grozo, vsenaokrog se nekaj prebuja, glava za glavo se dviga iz spanja, kačje lasišče za kačjim lasiščem: zbor Erinij, ki je osemnajst let spal. O kaj so počenjale, preden so zaspale! (Rebula 1989: 60)
Rebula je tako obseden z Erinijami, da jih v določenem trenutku vidi povsod, tudi v obliki stare murve, ki »v črni razpuščenosti svojega golega šibja, daje misliti na rastlinsko Erinijo ...« (Rebula 1990: 27). Po Ajshilovi trilogiji se Orest, obseden od Erinij, zateče v Atene in se tam prepusti razsodbi Aeropaga, ki pa nima enotnega mnenja: polovica glasuje za Orestovo dokončno obsodbo in večno preganjanje Erinij, druga polovica pa se poteguje za njegovo pomilostitev. Dokončna odločitev pripada boginji modrosti in razumnosti, Ateni, ki glasuje v Orestovo korist. Demonske Erinije se takrat spremenijo v dobrohotne in blage Evmenide, s čimer zagotovijo Atenam večni mir in blaginjo. Tudi Stanko - Pilad tolaži svojega prijatelja s srečnim zaključkom: Amos - Orest bo morda nekega
dne prav tako našel svoj večni mir, svoje blagoslovljene dni. Toda Amos v romanu ne najde zaželenega miru, saj se njegovo življenje tragično konča. Erinije ga namreč nenehno mučijo, tako da se jih ne more otresti, zato se odloči za ekstremno dejanje, s katerim se jih vendarle reši in končno zadiha večni mir.
Podoba Erinij pooseblja pri Rebuli ne le usodo posameznika, ampak slovenskega naroda nasploh, saj pisec pravi:
Zdi se, da se v zavesti Slovencev Evropa iz blage Evmenide, prinašalke mirne, srečne in bogate prihodnosti, spreminja v zloveščo Erinijo, prinašalko negotovosti in pogube. (Rebula 1998a: 6)
Orest, Erinije in Pilad pa niso edine figure iz grško-rimske mitologije, ki jih Rebula uporablja za svoje prispodobe. Med branjem je namreč mogoče zaslediti še celo vrsto znamenitih oseb, ki so postale monumentalni simboli najrazličnejših strasti, nagnjenj in človeških usod. Tako je npr. Mamea, Nemezianova mačeha v romanu VSibilinem vetru, prikazana kot strastna in ljubeča Medeja iz mita o Argonavtih, ovekovečena v svoji iracionalni ljubezni do Jazona.
Sredi mesnatih marmornatih odbleskov triklinija se mi je zazdela za hip kakor Medeja, gmota strasti v rdečem žaru freske. (Rebula 1968: 311)
Ob njej pa se dviguje tudi podoba Apolona, boga luči, razuma in umetnosti. Čeprav se Rebula čuti zelo blizu bogu Dionizu, ki predstavlja sicer nasprotje Apolona, se preko svojih likov občasno vendarle proglasi tudi za Apolonovega učenca.
Rajši je ostal vernik boga luči, Apolona, kljub vsemu. Zapisan njegovemu solnemu lovišču intuicij in silogizmov. (Rebula 1980: 191)
Ob veličastnih mitoloških bitjih so pogosto izpostavljeni tudi zgodovinsko pomembni kraji. Tako nas npr. stavek »Velik korak je bil narejen. Rubikon je bil za mano .« (Rebula 1998: 164) popelje pred odločilni dogodek, ko je Cezar v prvem stoletju pred Kristusom prekoračil s svojimi legijami Rubikon in prekršil zakon: vrnitve ni bilo več, dejanje je bilo storjeno!
Antika je večkrat omenjena tudi v Rebulovih ameriških dnevnikih, ko avtor primerja klasično kulturo z ameriško, ki sicer ima svoje korenine v evropski, in torej tudi v grški, pa se tega večkrat ne zaveda. Misel, da Amerika sploh ni dojela bistva grškega sporočila, izpostavlja tudi Alojz Rebula, ki je to celino obiskal trikrat in pravi, da
ni bila nikoli moja sanja, ameriški way of life - način življenja - se mije zdel na antipodu mojega grškega koncepta življenja. (Rebula 1985: 8)
Pisec ugotavlja, da je skušal ameriški človek ohraniti evropsko tradicijo tudi na novih tleh in da se je v arhitekturi, literaturi in kulturi nasploh zgledoval po evropski antiki. Za nekatera svoja mesta je celo izbral imena iz grškega in rimskega sveta. Amerika nasploh teži k posnemanju evropske kulture in skuša doseči njeno raven, a dejansko ostaja le na ravni posnemanja in klasični kulturi ne daje novih, modernejših vsebin. Posnemanje je le zunanje, saj za globlje
dojemanje grško-rimskega sveta Amerika ni dovzetna, tako da »zveni« njeno posnemanje zelo eksotično in na nepravem mestu (Rebula 1985: 183). Kljub vsemu pa Rebulo prevzame prijeten občutek, ko pomisli, da se novi svet skuša vsaj zgledovati po svojih prednikih.
Dejansko mi prija misel, da se je mlada Amerika v arhitekturi tako zazrla v Helado. In ali se oni periklejevski slog v gradnjah ne sklada s periklejevsko-krščansko vsebino Jeffersonovih proglasov? (Rebula 1985: 83)
V Rebulovem dnevniku Gorje zelenemu drevesu naletimo tudi na primerjavo med sodobnim intelektualnim svetom in aleksandrijsko dobo:
Ko smo Slovenci dobili poleg Slovenskega pravopisa še medicinski slovar, slovar pomorske slovenščine, splošni tehnični slovar, se zdaj Drago Druškovič v Naših razgledih ogreva tudi za politični slovar. Slovenci smo torej stopili v dobo slovarjev. Vse prav, dokler ne pozabimo, da imamo opravka z orodji. Sicer bo to doba našega aleksandri-nizma. Zakaj samo duh je tisti, ki oživlja. (Rebula 1971: 27)
Aleksandrijska doba v Grčiji je čas, ko se je grški duh, ki se je razcvetel v Atenah v petem stoletju pred Kristusom, razširil po celem Sredozemlju. Njegovo središče je postala Aleksandrija, kulturo pa, ki je takrat kraljevala, bi lahko poimenovali za enciklopedično. Šlo je namreč za zbiranje in pisanje verzov in proze po zgledu grških piscev iz zlate dobe. Avtorji niso ustvarili nič novega, nič pristnega in izvirnega, kot so to storili pisci iz zlate dobe. V tej metafori Rebula poudarja, da postaja naša kultura le stvar oblike, ne pa vsebine, saj, podobno kot v aleksandrijski dobi, ne nastajajo dela z duhom, temveč samo dela, ki ciljajo k oblikovni brezhibnosti.
Tudi ko se Rebula zagleda v pojave zunanjega sveta, jih večkrat primerja z antičnimi:
Ob oknu, kjer sedim, gledam onkraj šipe precejanje dežja skozi marelico. Pred dva tisoč petsto leti je Sapfo gledala takšno precejanje skozi jablano. Vlivalo jo je v pozabo: koma katarrei. (Rebula 1996a: 247)
Podobnih metafor je še veliko, saj je v njih zajeta celotna Rebulova koncepcija antične miselnosti, kakor se zrcali v sodobnem svetu; celo črke, ki jih uporablja danes večina kulturnih narodov, so grškega izvora, sodobna arhitektura se je prav tako rodila na grških tleh, vse naše misli in ideje imajo svoj izvor v Grčiji.
Telefonske žice brnijo v vetru po grško. Od latinskega MARE do slovenskega MORJA je le nekaj vokalov. Openski obelisk tam gori nad zalivom je grški. Delavci, ki tamle iztovarjajo pesek iz trebuha tovornjače, si izmenjujejo cigaretni ogorek v spremenjeni latinščini. Polstebri na pročelju bližnje palače so grški. Črke, vklesane tamle v kamen, so grafično povzete iz rimskih napisov. Naša življenjska tesnoba, naš nepomirljivi Z a k a j, je grški. In navsezadnje je bila ideja socializma prej Platonova kakor Marxova. (Rebula 1971: 158)
Celotno naše bivanje je, kot pravi Rebula, le metafora antičnega sveta.
»Danes mu odgovarjam, da mi Evropa ni nič več kot metafora« (Rebula 2000a: 21).
Ob metaforiziranju antičnega in sodobnega sveta najde Rebula tudi tisto interakcijo, ki je skupna obema zgodovinskima obdobjema.
3 Antika kot interakcija
Pri analizi interakcije se bom osredotočila na Rebulove zadnje metafore, ki nakazujejo globljo miselno dimenzijo piščevih del. Z mitom o Piladu in Ore-stu se je pisatelj zaustavil ob pomembnem človekovem čustvu - ob prijateljski ljubezni. To obliko ljubezni, ki jo poznajo vsa zgodovinska obdobja, so stari Grki ponazorili z metaforo omenjene mitične dvojice, v kateri Pilad vestno in vztrajno spremlja nesrečnega Oresta v njegovem boju proti Erinijam. V tem primeru je Pilad oziroma prijateljstvo edina uteha, ki Orestu lajša trpljenje. Metafora o prijateljstvu se v tem mitu povezuje še z drugimi človeškimi napakami in zablodami, kot so: ljubezensko varanje, umor partnerja in umor lastne matere. To so pojavi, s katerimi se vsak dan srečuje tudi sodobni človek. Podoba Erinij, ki neprestano mučijo morilca in ga vznemirjajo, je prispodoba za slabo vest, katere se Orest reši le s pomočjo Atenine modrosti.
Z metaforo oziroma zgodbo o Kleobisu in Bitonu pa je Rebula ponazoril svoje tragično doživljanje sveta. Že stari Grk je namreč dojel dramatičnost življenja in si večkrat zaželel smrti. Podobni občutki prevzemajo tudi sodobnega človeka, ki si zato skuša od bogov izprositi smrt.
Zelo pogosta in znamenita metafora je tudi zgodba o Ojdipu in njegovem potomstvu, ki bo večno prekleto zaradi očetomora. To prekletstvo nosi v sebi tudi sodobno človeštvo, ki se pobija in uničuje v največji meri z bratomornimi vojnami. Nedvomno predstavlja Rebuli najbližji primer tovrstne krutosti boj med partizani in domobranci, ki je ustvaril po njegovem mnenju v slovenski zavesti tako globoke rane, da so skelele še dolgo let po vojni in ostajajo še vedno, vsaj podzavestno, nezaceljene. Zato slovenski narod potrebuje Antigono, ki bi pokopala zapuščenega brata in ga s tem rešila prekletstva bratomorne vojne. Pisatelj sicer vidi njen prihod oziroma možnost rešitve in sprave že v osamosvojitvi Slovenije, ki je prinesla slovenskemu narodu demokracijo in ga približala zahodni civilizaciji ter njenim koreninam.
Pomemben trenutek v zgodovini zahodne civilizacije je nedvomno prehod iz poganskega verovanja v monoteistično krščansko vero. Srečanje med tema dvema nasprotujočima si pogledoma na versko doživljanje je povzročilo veliko sporov in nasilja, Rebula pa je v krščanstvu kljub temu prepoznal naravno nadaljevanje poganskega etičnega sveta in humanistične miselnosti. Zato predstavlja zanj interakcijo oziroma stično točko med antičnim in sodobnim evropskim svetom prav humanitas ali anthropeja. Ta pa izstopa v idealu »etičnega in kulturnega povzdiga« (Rebula 2000a: 21), ki ga je bil zmožen antični človek.
4 Zaključek
Analiza metafor iz klasičnega grško-rimskega sveta je pokazala bistveno razliko med obema sklopoma, ki je v tem, da je v prvem, torej v tistem, kjer je antika glavni predmet, grško-rimski svet v ospredju, avtor ga primerja in osvetljuje z najrazličnejšimi elementi. V drugem primeru pa je postopek obraten: središčno vlogo ima sedanja doba, ki jo pisatelj primerja z antično. Tretja in najgloblja raven, interakcija, nam razkriva dimenzijo, v kateri imata oba svetova, sedanji in antični, svoje stične točke. Ta dimenzija je izredno subjektivne narave, saj gre za Rebulov osebni odnos do obeh svetov in predstavlja tiste vsesplošne človeške vrednote in silnice, ki so prisotne tako v antičnem kot v sodobnem svetu.
LITERATURA
ARISTOTEL, 1982: Poetika. Prev. Katejatan Gantar. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Max BLACK, 1998: Metafora. Kaj je metafora? Ur. Božidar Kante. Ljubljana: Krt. 91-138.
Jadranka CERGOL; 2006: Percepcija klasičnih grško-rimskih filozofskih kategorij v delih slovenskega pisatelja Alojza Rebule. Jezik in slovstvo, 51/6, 67-79.
—, 2011: Antika in krščanstvo: miselna paradigma Alojza Rebule. Annales, Series Historia et Sociologia, 2, 379-388.
Jožica ČEH STEGER, 2005: Pogledi na metaforo. Jezik in slovstvo, 3-4, 75-86.
Kajetan GANTAR, 2005: Rebula in antika. Rebulov zbornik: ob pisateljevi osemdesetletnici. Ur. Lojzka Bratuž. Trst, Gorica, Videm: Mladika, Goriška Mohorjeva družba, Slavistično društvo. 35-45.
Gerhard KURZ, 1986: Metapher, Allegorie, Symbol. Gottingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
Vanesa MATAJC, 1996: Metafora in simbol (diplomsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Alojz REBULA, 1968: VSibilinem vetru. Ljubljana: Slovenska matica. —, 1971: Gorje zelenemu drevesu. Maribor: Obzorja. —, 1981: Zeleno izgnanstvo. Ljubljana: Slovenska matica. —, 1985: Oblaki Michigana. Celovec: Mohorjeva založba.
-	-, 1986: Vrt bogov. Ljubljana: Slovenska matica.
-	-, 1986a: Dnevnik 1969. Celovški zvon, 4/12, 63-66.
-	-, 1989: Dnevnik 1969. Celovški zvon, 7/22, 58-61.
-	-, 1990: Dnevnik 1969. Celovški zvon, 7/26, 14-17. —, 1991: Na slovenskem poldnevniku. Maribor: Obzorja.
1993: Dnevnik 1970. Celovški zvon, 11/41, 28-33. 1994: Kačja roža. Ljubljana: Mihelač. 1994a: Dnevnik 1971. Celovški zvon, 12/45, 29-32. 1995: Dnevnik 1971. Celovški zvon, 13/47, 32-36. 1996: Maranathà ali leto 999. Celovec: Mohorjeva založba. 1996a: Previsna leta. Trst: Mladika. 1998: Cesta s cipreso in zvezdo. Trst: Mladika. 1998a: Credo. Družina, 47/22, 6. 2000: Ko proti jutru gre. Celovec: Mohorjeva založba. 2000a: Dnevnik 1986. Zvon, 3/1, 10-14. 2001: Dnevnik 1986. Zvon, 4/4, 19-23.
2011: Moj odnos do antike. Keria: studia Latina et Graeca, 13/1, 91-94.
Armstrong I. RICHARDS, 1998: Metafora. Kaj je metafora? Ur. Božidar Kante. Ljubljana: Krt. 43-72.
METAPHORS FROM THE GRAECO-ROMAN WORLD IN THE WORKS OF THE SLOVENE WRITER ALOJZ REBULA
The author of this paper presents an analysis of those metaphors in Rebula's opus that comprehend Graeco-Roman subject matter. Based on the interaction theory of metaphor the examples can be divided into two categories: metaphors with classical antiquity as the primary subject and metaphors with classical antiquity as the secondary subject. In the last part of the paper the author presents her findings about the types of interaction that combine both kinds of metaphor. The analysis of metaphors from the classical Graeco-Roman world shows that in the first case, which sees classical antiquity as the primary subject, the writer put the Graeco-Roman world in the forefront, comparing and explaining it through various elements. The roles are reversed in the second case, where present day situations are highlighted and compared with the classical period. The third and the deepest level of the metaphor, the interaction, unveils a new dimension, in which the two worlds, the present day and the classical period, meet. This dimension is of a remarkably subjective nature as it represents Rebula's personal relation to both worlds as well as those general human values and motives that are common to both the classical and the modern era.
A közelmult magyar irodalmi kroatisztikaja
Kàlecz-Simon Orsolya
ELTE BTK, Szläv Filológiai Intézet, Müzeum krt. 4/D, HU - Budapest, kaleczo@gmail.com
_ scn v/2 [2012], 70-81 _
Pričujoča študija podaja pregled razvoja madžarske literarne kroatistike v času po spremembi političnega sistema. Po predstavitvi novih izzivov, ki so se pojavili v 90-ih letih 20. stoletja, bodo skicirani portreti najpomembnejših osebnosti madžarske kroatistike, in sicer s kritično predstavitvijo njihovih glavnih del, ciljev ter metodoloških sredstev.
The following paper presents the most important tendencies of the studies of Croatian Literature in Hungary. After presenting the new challenges appeared in the 1990s, we draft the portraits of the most important Hungarian professionals of Croatian (Literary) Studies, presenting their most important works, goals and their methodology.
Ključne besede: Madžarska, kroatistika, književnost, Stipan Blažetin, Istvan Fried, Laszló Heka, Istvan Lökös, Stjepan Lukač, Zoltan A. Medve, Zoltan Virag
Key words: Hungary, Croatian Studies, literature, Stipan Blažetin, Istvan Fried, Laszló Heka, Istvan Lökös, Stjepan Lukač, Zoltan A. Medve, Zoltan Virag
A délszlav allam széthullasa, a kommunista diktatùra megszùnése és az ön-alló horvat allam megsztìetése több okból is ätalakitotta a kroatisztikat. A horvatorszagi kroatisztika még markansabban elhatarolódott a többi délszlav irodalommal foglalkozó diszciplmatól, a tudomany meghatarozó szakembere-inek köre kicserélödött, a horvat irodalmi és az irodalomtòrténeti kanonban pedig jól latható elmozdulasok következtek be. Ezeknek az atrendez0dések-nek a magyar tudomanyos életben is meghatarozó jelent0sége volt; a délszlav nyelvek és irodalmak kényszerù-eroltetett egyMt-targyalasa helyett külön-külön diszciplmak jöttek létre, amelyek az egyes délszlav népek nyelvére és irodalmara koncentraltak. Tulajdonképpen a szó szoros értelmében vett magyar kroatisztika megsztìetésérol is csak innentöl beszélhetónk. A Magyarorszagot
érinto politikai vältozäsok hatäsära ugyanakkor a magyarorszägi irodalommal kapcsolatos diskurzusokban is olyan vältozäsok mentek végbe, olyan üj témäk és kérdések merültek föl, amelyek jelentös kihrväsok elé älHtottäk az üjonnan született magyar kroatisztikät.
A diszciplina legfontosabb kihrväsa egyértelmùen az irodalomtudomäny minden teraletére kiterjedö paradigmavältässal, az „irodalomelméleti fordulat-tal" való szembenézés volt. A Nyugaton mär jó ideje létez0 irodalomelméleti iränyzatok eredményei, megkòzelitései a rendszervältäs idején - robbanäs-szerü hirtelenséggel - Magyarorszägra is betörtek, és rövid idö alatt teljesen ätformältäk az irodalomról való gondolkodäst. A magyar irodalomtudósok csakhamar felismerték a 20. szäzad mäsodik felében szmre lép0 irodalomelméleti iskoläk felfedezéseinek jelentóségét, amelyeket sajät elemzéseikbe, kutatäsaikba is beépitettek, nem egyszer a különféle megkòzelitési lehet0ségek 0tv0zésével Msérletezve. Ez a paradigmavältäs együttal az összehasonHtö irodalomtudomäny välsägänak felismerését is magäval hozta. Fried Istvän az Utak a komparatisztikaban cimü tanulmänykötet bevezetójében rämutat, hogy a „francia iskola" nyomdokait követö, egyre inkäbb kiüresedö òsszehasonlitó irodalomtudomänyra a legnagyobb csapäst az orosz formalistäk széles körü nyugati recepciója, illetve a recepcióesztétikai megközelftes mérte (Fried 1997: 1). A Fried ältal szerkesztett kötet, amelyet éppen a komparatisztika üjragon-doläsänak, módszertani felfrissftésének igénye hrvott életre, többek között az intertextuälis kutatäsok, a mitoszkritika, a sz0vegszociológia és a kulturälis kritika alkalmazäsät, valamint az areälis szemlélet el0térbe helyezését javasolta (ld. Fried 1997). Miutän a magyarorszägi irodalmi kroatisztika komparativ alapokon all, fö feladatänak pedig a magyar és a horvät kultüra közötti - kétira-nyü - kòzvetitést tekinti, ezekkel a kérdésekkel a magyarorszägi kroatistäknak is szembe kellett néznie. A kihiväsra Lukäcs Istvän reagält a leggyorsabban, aki szellemes, vältozatos elméleti eszközökre épitó „kisérleti komparatisztikai megkòzeHtésekkel" kereste a diszciplina megüjitäsänak lehetóségeit; a kés0bb szinre lép0 Medve A. Zoltän és Viräg Zoltän szämära pedig mär magät0l érte-tödö dolognak szämitott a vältozatos irodalomelméleti eszköztär alkalmazäsa. Kés0bbi tanulmänyaiban Fried Istvän is vältozatos, egyedi megkòzelitésekkel, problémafelvetésekkel järult hozzä a magyar kroatisztika megüjitäsähoz.
A korszakvältäs eredményeként szämos üj kutatäsi téma is diszciplinänk lätóterébe került. Komparativ alapälläsäb0l adódóan a magyar kroatisztika elsödlegesen a magyar és a horvät kultüra genetikai kapcsolatait vizsgälta; ezért a magyar kroatistäk fóként a régi horvät irodalomra, toväbbä Miroslav Krleža munkässägära koncenträltak. Jóllehet kés0bb - elsösorban Lökös Istvän és Lukäcs Istvän erófeszitéseinek hatäsära - az illirizmus, a realizmus, a premodern, a modernség és az avantgärd mäs képvisel0i is a fókuszba kerültek, a Krleža utän szinre lép0 alkotókról Magyarorszägon csupän elvétve születtek tanulmänyok.1 Bär a II. viläghäborü és a rendszervältäs közötti idöszakban,
1 Talän a horvät farmernadrägos prózàt leszämitva, amelynek magyar hatàsàról, pärhu-zamairól Milosevits Péter több fontos tanulmänyt publikält.
a magyarsäg és a horvätsäg hasonló berendezkedése, politikai helyzete okän, az irodalmakban is pärhuzamos jelenségek mutathatók ki, addig a balkäni häborük, a megélt traumäkkal való szembenézés kényszere radikälisan mäs kihiväsok elé älHtotta a horvät és a magyar irodalmat. Mig a magyar irodalmat a viläg leirhatösägäba vetett hit megingäsa jellemezte (Medve 2009: 99-100), a horvät irodalom egyértelmùen a dokumentarizmus, a mimetizmus felé ori-entäl0dott. A kétféle megkòzelités, problémak0r tävolisägät jól példäzza az az értetlenség, ahogyan Miljenko Jergović, a horvät irodalom meghatäroz0 egyé-nisége, Esterhäzy Harmonia Caelestisérol szól Idiotizacija naše kulture cimü publicisztikäjäban. Ezzel magyaräzhatjuk azt a tényt is, hogy a közelmültban ätültetett horvät szövegek rendre visszhangtalanok maradtak. Az 1990-es évek elején tehät a kultüräk közötti kòzvetitésre hagyomänyosan nagy hangsülyt fekteto magyarorszägi kroatisztikänak két fontos kérdést is meg kellett väla-szolnia: 1) Mi a teendo a horvät posztmodernnel? 2) Van-e mód a 90-es évek horvät és magyar irodalma közötti kòzvetitésre, és ha igen, akkor mi az? E kérdésekre Medve A. Zoltän adott csattanós välaszt Kontextusok és annotàciók cimü tanulmänykötetével.
Végtì, az elmült 20 év a magyar kroatisztika egyik fontos kiägazäsa, a ki-sebbségi irodalmakról szóló diskurzusok tekintetésben is fontos vältozäsokat hozott. Szemben a koräbbi évek gyakorlatäval, amely a kisebbségi irodalmakat a margóra taszitotta, az üj elméleti perspektiväknak köszönhetoen a szakértok egyre inkäbb felismerték a perifériän születo irodalmi alkotäsok fontossägät és lehetoségeit. A perifériän egyrészt ktì0nféle kultüräk talälkoznak, mäsrészt kevésbé érvényesek a centrumok konvenciói, regulativ elvei, igy lehetové välik a kultüräk kölcsönösen termékenyfto pärbeszéde-keveredése; a perifériäról kiinduló vältozäsok pedig sokszor egészen a centrumig hatnak. A magyarorszägi szépirodalmi szcéna hagyomänyosan odafigyel a kisebbségi szinterek eseményeire, a rendszervältäs pedig jelentosen megkönnyitette a hatäron tüli régiók és az anyaorszäg közötti kommunikäci0t, ami lehetové tette azt, hogy a kisebbségi irodalmakról zajló diskurzusok a centrum közegeibe is eljuthas-sanak. Ennek eklatäns példäja Viräg Zoltän az Uj Symposion dmü vajdasägi folyóirat szerzoit bemutató tanulmänykötete, amely a symposionistäk kontex-tusänak, szellemi horizontjänak megrajzoläsähoz a kroatisztikät, a szerbisztikät és a szlovenisztikät hrvja segftségtì. A horvät irodalmi szinteret ez a nyitottsäg egyelore nem jellemzi, de a kedvezobbé väl0 politikai viszonyok a magyarorszägi horvät kultüra szakszerü önreflexi0jänak feltételeit is megteremtették; ennek egyik igéretes elso lépése Blazsetin Istvän irodalomtörténete, valamint Viräg Zoltän - a kivüläM poz^ciójäból irott - a magyarorszägi horvät iroda-lomról szóló tanulmänya.
A jelen ättekintés célja a magyar irodalmi kroatisztika meghatärozó egyé-niségei, példäul Blazsetin Istvän, Fried Istvän, Lokös Istvän, Lukäcs Istvän, Medve A. Zoltän és Viräg Zoltän, illetve a horvät kultürärol szóló kézitònyvvel jelentkezo Heka Läszló a rendszervältäs óta eltelt alig több mint két évtizedben folytatott munkässägänak ättekintése. A szakmai portrék felväzoläsa sorän elsösorban azokat a tanulmänyköteteket, monogräfiäkat és összefoglaläsokat vesz-
szük tekintetbe, amelyeket a szerzök magyar nyelven, az irodalmi kroatisztika tärgyköreben publikältak.
1 Az alapok lefektetése
A közelmült legtermékenyebb kroatistäja, Lökös Istvän (1933-) éppen az 1990-es években publikälta legfontosabb tanulmänyait a Magyar és délszlav irodalmi tanulmanyok [1989], a Déli szlav-magyar szellemi kapcsolatok [1997], a Zrinyi eposzänak horvät epikai elozményei [1997] és A Kaptoltól a Ludovikaig [1997] cimü kötetekben. Ekkor született ambiciózus, a maga nemében üttörö-nek szämitö munkäja, A horvat irodalom tórténete [1996] is. Bär a 2000-es években is szämos könyve jelent meg (Nemzettudat, nyelv és irodalom [2002], Nemzettudat és regény [2004], Horvat-magyar és szerb-magyar irodalmi interferenciak [2007]), ezek tudomänyos szempontból kevés üjdonsägot hoz-nak, mivel nagyrészt olyan eredményeket mutatnak be, amelyeket szerzöjük koräbban mär k0zzétett.
Lökös tanulmänyainak elsödleges célja a horvät és a magyar irodalom közötti genetikai kapcsolatok feltäräsa. Bär a szövegek szinte az egész horvät irodalomt0rténetet lefedik, a kezdetektöl egészen a 20. szäzad k0zepéig, a tudós érdekl0désének fökuszäban a horvät reneszänsz és barokk, a 19. szäzadi horvät regény, valamint Miroslav Krleža munkässäga äll.
Módszertani szempontból a cikkek kevés üjdonsägot hoznak, Lökös elsö-sorban a hagyomänyos filológia és a pozitivizmus eszköztärära tämaszkodik. A legsikerültebb, legtöbbet idézett tanulmänyai azok, amelyek egy-egy jeles horvät alkotó magyar irodalmi és kulturälis kapcsolatrendszerét térképezik fel, ide tartoznak példäul a Kr^a-tanulmänyok, amelyekben a tudós els0ként igazolta, hogy a magyar inspiraciók a vilägirodalmi jelentöségü horvät iró teljes életmuvét ät- meg ätszövik.
A szövegközi kapcsolatok feltérképezése sorän Lökös megmarad a konkrét szövegreszek isméttódésének, a parafräzisok és a motrvumä^telek detektä-läsänäl. Jóllehet igy is meggyözö eredményekre képes - talän legfontosabb munkäjäban, a Zrinyi eposzänak horvät epikai elozményeiben példäul hitelt érdemtóen igazolja a horvät törökellenes epikänak a reneszänsztöl a barokkig rvelö folyamatossägät, a müfaj magyar kiägazäsait is meggyözöen bemutatva -, feltünö, hogy a pärhuzamok mélyrehatóbb elemzésére ritkän vällalkozik.
A szövegek strukturälis - a prozódia, a narrativ sajätossägok, a kompozició, a képi viläg stb. terén jelentkezö - pärhuzamaira Lökös nem, vagy csupän älta-länos megällapitäsok erejéig tér ki, részletekbe nemigen bocsätkozik. Ez a módszertani sajätossäg egyszersmind korlät is; mig a régi horvät irodalomról szólva Lökös értékes felismerésekkel gyarapitotta a magyarorszägi kroatisztikät, addig a realista regényekrol szóló tanulmänyokban mär tetten érhetó, hogy a módszertani alapfeltevések megvälasztäsa miatt a regények szämos vonäsa a lätökören krvül reked. Ez a hiänyossäg a Nemzettudat és regény cimü könyvben ütközik ki a leginkäbb, amely a narratológiai szempontok teljes meltózésével kisérel
meg képet adni a 19. horvat regény tòrténetérol. A 20. szazadi horvat irodalom alkotasairól pedig, amelyeknél eloször a szövegek belso összefüggésrendszere kerül a fókuszba, majd az irodalomelméleti paradigmavaltasok éreztetik hata-sukat, igen kevés relevans mondanivalója akad.
Lokös Istvan legambiciózusabb vallalasa mégis A horvat irodalom tórténete cimü 0sszegzés közreadasa volt, amelyben a horvat irodalom t0rténetét kifeje-zetten a magyar k0z0nség szamara, a magyar-horvat kapcsolatok t0rténetének kidomboritasa mellett krvanta bemutatni. A tajékozódas megtònnyftése érde-kében a bemutatott korszakok tòrténelmi hatterét, valamint az alkotók port-réjat is felvazolja. Az életrajzok ismertetése azonban nem egyszer az életmü bemutatasanak rovasara megy, az utóbbi pedig megragad az altalanossagok - a jellemzo témak körvonalazasa és az alkotasok hangulatanak jellemzése - szint-jén, m^g az alkotasok eszmei hatterérol, inspiracióiról, strukturalis jellemzoirol viszont keveset tudunk meg. A módszertani korlatok ennél a mü^l is éreztetik hatasukat: a protorealizmusról és realizmusról szóló fejezetek olvasasakor az olvasó hianyérzete egyre erosödik, amelyet a müvek szüzséjének bokezüen, de jobbara fölöslegesen közölt összefoglalasa sem képes eloszlatni; az 1945 utani horvat irodalmat bemutató fejezet pedig az ùjonnan szmre lépo szerzok munkassagat csupan dmszavakban ismerteti, am az ùj irodalmi tendenciak kibontasara nem kerül sor.
A magyarorszagi kroatistak közül Lukacs Istvan (1958-) volt az elso, aki felismerte, hogy az ùj elméleti iranyzatok magyarorszagi megjelenése az irodalmi kroatisztika módszertani alapjainak ùjragondolasat is szükségessé teszi. A kroatisztika mellett szlovenisztikaval is foglalkozó, szerteagazó tudomanyos és módszertani érdeklödésü Lukacs a kérdést szellemes tanulmanyok egész soraval valaszolta meg, amelyeket késobb - Térkózók [2004] dmmel - könyv formaja-ban is közreadott. A tanulmanykötet nemcsak a témavalasztas tekintetében - a horvat barokk vizualis tóltészetrol szóló tanulmanyt éppùgy talalunk benne, mint a horvat romantika, premodern és modernség alkotasaira koncentraló szöveget -, de módszertanilag is igencsak tarka képet mutat. Mégis a harom Krleža-tanulmanyt emelném ki, amelyek azt példazzak, hogy a magyar-horvat komparatisztika - tùllépve a mü egésze szempontjaból akcidentalis magyar vonatkozasù életrajzi és kortòrténeti adatok feltarasan - lényegi észrevételekkel gazdagithatja, sot, paradigmavaltasra is késztetheti a krlezsológia diskurzusait.
Lukacs repertoarjaban olyan ujszerü módszertani eszközök szerepelnek, mint a névtan, a jungi pszichoanalizis, illetve az irodalmi müvek eszmei, filozófiai gy0kerének felderitése - különös tekintettel Krleža és Nietzsche kapcsolatara -, Jauss irodalomkorszakolasi elmélete, vagy az intermedialis megtòzeHtés; az elmélet alkalmazasa ugyanakkor nem valik öncélùvä, hanem biztos kézzel mutat ra a szövegek lényegi, struktùrateremto jellemzoire. Nem feledkezik meg azonban a hagyomanyos filológia esztòztararól sem, demonstralva, hogy - amennyiben a kello helyen alkalmazzuk oket - ezekkel az eljarasokkal is lenyügözo eredményekhez juthatunk. Ennek a legjobb példaja talan A Jesse vesszö esete egy ószlàv aorisztosszal, amely a hadrovicsi filológia legszebb hagyomanyainak szellemében iródott.
A szakmai és módszertani kiteljesedést A passióhagyomàny a horvàt iroda-lomban [2008] timü monogräfiäban éri el, amelyben több mint egy évtizede folytatott kutatäsainak eredményét foglalja össze, többek között azokat, ame-lyeket a Dramatizirani kajkavski Marijin plač iz Erdelja, 1626: Dramatizält kaj-horvätMäria-siralom Erdélybol [2000] timü monogräfiäjäban tett k0zzé a Mikhäzän talält kaj-horvät nyelvü leletröl. Monumentälis összegzö munkäjäban a horvät Märia-siralom fejl0dést0rténetének, alakvältozatainak bemutatäsära vällalkozik, amelyröl eleddig még sehol nem született hasonló igényü szintézis. Lukäcs szakit a k0zépkori horvät irodalom tanulmänyozäsänak módszertani konzervativizmusäval, és korszerü elméleti alapra épiti monogräfiäjät. A szöveg módszertani keretét Jauss müfajelmélete adja, Hayden White és Jan Assmann elméleti eszköztäräb0l is merit, äm a hagyomänyos filológia eljäräsait is biztos kézzel, szmvonalas módon alkalmazza. A témäval kapcsolatos legùjabb horvät kutatäsokat is alaposan ismeri, ^gy nemcsak a müfaj kontextusäról képes pon-tos képet adni, de a horvät irodalomtòrténetben is pretizen képes elhelyezni a passwhagyomäny ùjonnan feltärt iränyzatait. A végeredmény egy hiänypótló monogräfia, amely a vällalt feladatät magas szmvonalon valósftja meg, räadäsul nemzetközi összehasonlitäsban is megällja a helyét.
Végtì, a megùjuló magyar kroatisztika magänak Fried Istvännak (1934-), a k0zép-kelet európai régió jeles komparatistäjänak is igen sokat köszönhet. A cseh, a szloväk, a lengyel, a romän és a délszMv irodalmakban egyaränt järtas, hihetetlenül széles lätökörü tudós a régióban zajló „irodalomt0rténéseket" a leg-különbözöbb perspekt^kból szemléli; tanulmänyai rendszerint olyan hosszabb ideig tartó, ätfogó irodalomtòrténeti ill. kulturälis folyamatokat tekintenek ät, mint a nemzeti identitäs kialakuläsa vagy a nyelvüjftäs folyamata, amelynek sorän az irodalmi jelenségeken tül a politika, a kultürtörténet az eszmetòrté-net és a tòrténelem releväns folyamatait sem mulasztja el szämitäsba venni. Mäskor nagy formätumü, nagy hatäsü magyar szerzöket helyez tòzép-európai kontextusba (Ady Endre és a szomszédos népek irodalma [1986]; József Attila kózép-európai helye [1986]), alaposan feltärva az irodalmi müvek forrasvidékét, az egyes alkotäsok tipológiai pärhuzamait, valamint a szerzö mäs alkotókra tett hatäsät. Ezekböl a tòrképekb0l természetesen a horvät irodalom perspektiväja sem hiänyozhat.
Ujabb tanulmänyaiban sorra jelennek meg a Mtónféle posztmodern elmé-letek, elsösorban a kultürkritika, az üj historizmus, és helyenként a recepció-esztétika szemlélete, amelyeket a gyakorlatban is nagyszerü eredményekkel alkalmaz, anélktì, hogy a vonalassäg vagy az öncélüsäg hibäjäba esne. Az Egy irodalmi régió àbràndja és kutatàsa [2010] cimü tanulmänykötetben összegyüjtött cikkek célja mär a sajät és a Mäsik kultüräjät létrehozó-megje-lenitö diskurzusok jellegének, megnyilvänuläsi módjainak körvonalazäsa, e diskurzusok Mtóztetése, illetve egymäsba szövödésük felderitése. A cikkek visszatér0 témäja mégis a diskurzusok születésének helye, az Oszträk-Magyar Monarchia, amelyet Fried egy nyitott, a kultüräk talälkozäsära és produktiv interakcióira lehetóséget adó tòzegként értelmez üjra. Rugalmassägänak kö-szönhetöen a hagyomänyosabb - példäul a müvek valósägreferenciäjära vagy a
szerzok életrajzara kérdezo - megkòzelitések eredményeit is produktivan képes beépiteni a kultùrak parbeszédét boncolgató tanulmanyokba.
Ami a kroatisztika konkrét problémait illeti, Fried érdeklodésének tózép-pontj aban Miroslav Krleža all (ld. „Ein Kroate aus Altösterreich"; Ambivalencia és regényt0rténet), mivel életmùve a Monarchia pluralis diskurzusainak keresz-tezodési pontjaiban formalódott, és a birodalom 0r0kségét, ambivalens érzései ellenére, egészen halalaig tovabbvitte. Fried tanulmanyai, üjszerü elméleti hatterüknek és egyedülall0an széles szellemi horizontjuknak köszönhetoen, radikalisan atirjak a korabbi Kr^a^pünket, feltarva, hogy Krleža Monar-chia-kritikaja a maga nemében paradox. Jóllehet Krleža a Monarchia centralis, többkultürajü diskurzusait kiüresedett, gy0kértelenné valt, inautentikus beszéd-módokként abrazolja, a terjedelmes életmü mashol mégsem születhetett volna meg, hiszen pretextusa éppen a szecesszió, a szimbolizmus, a kibontakozó avantgard osztrak-magyar-cseh együttese (ld. Fried 1993: 63).
Fried emellett a kroatisztika kérdéseit magasabb perspektivaból is attekinti; elsosorban a horvat nemzeti identitas folyamatanak kialakulasa, és a horvat nemzet önmagahoz, valamint mas nemzetekhez való viszonyulasa izgatja, olyan kérdéseket véve szemügyre, mint horvat irodalmi nyelv megvalasztasanak okai és implikaciói (Nyelvujitàs, nyelvvàlasztàs - uttévesztés?), a horvat regényekben megjeleno magyarsagkép (A sajàt meg az idegen), valamint, érintolegesen, a horvatok 1848-ban jatszott szerepe (Népek hajnalcsillaga (?)), és Széchenyi politikajanak horvat recepciója (Széchenyi Istvàn és a nemzetiségi kérdés).
2 Ùj témak, uj kihivasok
Medve A. Zoltan (1961-) Kontextusok és annotàciók: Adalékok az Ujabb horvat próza t0rténeti-komparatfv vizsgàlatàhoz [2009] cimü tanulmanyk0tetének célkitàzése éppen a horvat próza legüjabb fejleményeinek közel^tése a magyar szakemberek befogadói horizontjahoz. A kötet fo érdeme, hogy olyan témakat emel be a magyar kroatisztikai diskurzusba, mint a Quorum cimü folyóirat és köre, a horvat noi próza (különös tekintettel Dubravka Ugrešić vagy Vedrana Rudan munkassagara), Nedjeljko Fabrio, Miljenko Jergović vagy éppen a FAK.
Az egyes szerzokre-életmuvekre koncentraló szövegek mellett a kötetben kapcsolatt0rténeti attekintés, valamint az irodalmi kanon és az òsszehasonlitó irodalomtudomany jelentoségére kérdezo, elméleti igényü 0sszegzések is ol-vashatók. Medve nemcsak a közelmült horvat irodalmanak kulcsszerzoit jelöli ki - a magyar irodalom jelenségeivel parhuzamba allitva -, hanem a horvat irodalom legüjabb alkotasainak befogadasahoz is igyekszik elméleti és iroda-lomt0rténeti kontextust biztos^tani. Jóllehet a kötet azzal a megallapMssal zarul, hogy a kortars horvat és magyar próza viszonylataban csak a két kultürara jellemzo, szerkezetileg azonos tendenciak nem mutathatók ki, az érintkezési pontok tòbbségénél pedig „a hasonlósagon belüli eltérések" (Medve 2009: 8-9) dominalnak, maguk az összevetések igencsak tanulsagosak.
A kortars magyar irodalom vilaga felöl érkezo szerzö nemcsak témavalaszta-saban, de módszertani szempontból is radikalisan ùj hangot jelent a magyarorszagi kroatisztikaban. Medve nagy jartassaggal mozog a kortars irodalomelmé-let iranyzataiban, komparativ tanulmanyaiban pedig sokféle irodalomelméleti iskola fogalmait, eszközeit, söt, a vezetö horvat irodalomelméleti szakemberek gondolatait is fellelhetjük. Ebben az erényben rejlik azonban a szövegek fö hianyossaga is; az elméleti referenciaknak gyakorta nincs önmagukon tùlmu-tató célja, nem segftik elö a téma elmélytìtebb, produktivabb feldolgozasat, hanem megmaradnak egy felszmi-illusztrativ szinten, fölöslegesen osztva meg az olvasó figyelmét, és nehezitve meg a - maskülönben szellemes érveléseket tartalmazó - szöveg befogadasat.
3 A periféria lehetoségei
A nagy diskurzusok hatarterületein kialakuló beszédmódok lehetoségeit az elmùlt évtizedben a magyar kroatisztika is felismerte; két atfogó igényù mun-ka is napvilagot latott, amelyek célja éppen a magyar és a délszlav kultùrak érintkezési pontjaiban létrej0tt irodalmi szövegek értékének, sajatossagainak bemutatasa. Blazsetin Istvan (1963-) 1998-ban tette k0zzé Književnost Hrvata u Mađarskoj od 1918. do danas (A magyarorszagi horvatok irodalma 1918-tól napjainkig) c^mü kötetet, amelynek célja a magyarorszagi horvat irodalom 80 évének szakszerü attekintése. Blazsetin, aki impozans magyar és horvat szak-irodalmi apparatussal operal, mind az irodalmon kivüli, mind az irodalmon belüli tényezoket tekintetbe veszi; kitér tovabba a szövegeket recipialó k0z0nség sajatossagaira, valamint a nemzetiségi folyóiratok és kritika fejlodését és a nemzetiségi irodalommal kapcsolatos polémiakat is bemutatja. Az egyes költök ismertetö fejezetekben Blazsetin elsösorban a versek tematikai jellemzöit hang-sùlyozza; a prozódia, ritmika, a k0ltemény képi vilaga stb. kérdéseire csupan érintolegesen tér ki, a korszerü irodalomelméleti iranyzatok perspekt^vainak bevonasara, a szöveg- és kultùrak0zi kapcsolatok problematizalasara pedig egyaltalan nem kerül sor.
Egy kisebbségi irodalomt0rténet szerzöje kivételezett helyzetben van, hiszen nemcsak a kisebbség irodalmara, hanem az anyaorszag és a befogadó irodalom t0rténetére is ralat, amely az egyes orszagok irodalomt0rténeteinek, kulturalis folyamatainak egybelatasat, a köztük kialakuló kulturalis interakciók feltarasat is lehetové tenné. Jóllehet Blazsetin deklaralt célja, hogy a horvat nemzetiségi szerzöket a magyar irodalmi aramlatok és az anyaorszagi horvat irodalom kon-textusaban is elhelyezze, csupan az irodalmak fejlodésének 0sszevetésére - és a horvat nemzetiségi irodalom lemaradasanak konstatalasara - kerül sor, az irodalmak ktì0nféle aramlataihoz füzödö, illetve a konkrét szövegek közötti kapcsolatokról alig-alig esik szó. A kötet szerzoportrékat tartalmazó része az iranyzatok egymasra hatasanak és a szövegközi kapcsolatoknak a részletesebb elemzését is lehetové tette volna, ugyanakkor ez is elmarad, annak ellenére, hogy a magyarorszagi horvat irodalomban több olyan szerzö is akadt - példaul
Josip Gujaš Džuretin -, aki a korabeli horvat és magyar irodalom fejl0dését egyarant figyelemmel kisérte.
A kisebbségi irodalom kérdésének radikalisan eltér0 megtòzelftését lathatjuk A szomszédsàg kapui [2010] cimü tanulmanykötetben, amelyben Virag Zoltan (1966-) a vajdasagi magyar irodalom jelentös képvisel0it bemutató portréit adja közre. A kötet legfontosabb része az Uj Symposion folyóirat történetét, jelen-t0ségét, vezéregyéniségeit bemutató tanulmany, amelyet a folyóirat köre gyült alkotók portréja (Tolnai Ottó, Böndör Pal, Maurits Ferenc, Juhasz Erzsébet, Balazs Attila, Sziveri Janos, Jódal Kalman) követ, ugyanakkor több tanulmanyt olvashatunk a vajdasagi magyar irodalom alapitó egyénisége, Szenteleky Kornél palyajaról. Némileg kilóg a sorból az Érintkezések és athallasok cimü tanulmany, amely a 20. szazad masodik felének magyarorszagi horvat irodal-maról ad attekintést - szemlélete, vizsgalati szempontjai okan azonban mégis szervesen kapcsolódik a kötetben talalható többi tanulmanyhoz.
A tanulmanyokat olvasva arra a tòvetkeztetésre juthatunk, hogy Viragot vol-taképpen a kisebbségi lét ontológiaja érdekli. Valamennyi tanulmanyban hang-sùlyozza, hogy a periférialis lét lényege a tòbbféle kultùranak való kitettség, amely nem csupan az egyéni identitas megalkotasanak szempontjaból döntö, hanem egyszersmind az alkotói lét legfontosabb lehetósége. Az egyén döntése, hogy helyzetét „az idegentapasztalat karvallottjaként" éli-e meg, vagy pedig felvallalja a sajat és az idegen szembeäll^täsänak-ütköztetésének missziójat, amelynek komoly tétje van, hiszen az idegen megtapasztalasa megkérd0jelez-heti, söt, akar szét is zùzhatja a sajat kultùraról, irodalomról, nyelvröl, egyéni-ségr0l való gondolkodas stabilizalt módozatait. Ez a szembesülés ugyanakkor messzemenöen produkt^v lehet, hiszen olyan felismerésekhez, paradigmaval-tasokhoz vezethet, amelyekböl mind az anyaorszag, mind a befogadó orszag kultùraja profitalhat - ahogyan ez a symposionistak esetében meg is tòrtént. Akarmelyik alkotóról szól is, Virag szamara az elsödleges kérdés az, miképpen aknazza ki privilegizalt helyzetét, és hogyan képes funkcionalni a befogadó orszag és az anyaorszag kulturalis matrixaban; ezért nemcsak a magyar, de a horvat, a szerb és a szlovén irodalom föbb aramlataihoz, diskurzusaihoz, söt, az egyes délszlav szerzök beszédmódjahoz, metaforikajahoz és mot^vumaihoz füzödö szalakat is igyekszik feltérképezni.
Virag esszéi rendkivül esszencialisak, a kulturalis allùziók szambavételén tùl az ismertetett életmünek szinte valamennyi strukturalis szintjére kitérnek, a felvetett témaktól és az eszmei hattértól kezdve a szövegek makroszerkezetén at egészen a prozódiaig, a szövegek akusztikai megformaltsagaig, vagy éppen azok képi vilagaig. Mindennek elöfeltétele a tanulmanyok sajatsagos, mar-mar a l^raisägot sùrolóan esszéisztikus nyelvezete, amely egyszerre teszi lehetóvé a preciz és szakszerü allitasok megfogalmazasat, a befogadói élmény plasztikus visszaadasat, illetve a szerteagazó irodalomelméleti eszköztar integralasat. Jól-lehet az elméleti utalasok valamennyi tanulmanyban permanensen jelen vannak, az elmélet alkalmazasa nem valik vonalassa vagy öncélùvä, hanem szervesen simul bele a szövegbe, hozzajarulva az életmüvek mélyebb megért(et)éséhez.
4 A kroatológia Magyarorszagon
A magyar kroatisztika körképét egy olyan kézitónyv bemutatäsäval zärjuk, amely azzal a céllal fródott, hogy tömör, äm teljes értékü ättekintést nyüjtson az érdekl0d0knek a horvätsäg kultüräjär0l. Bär Heka Läszl0 (1959-) könyve, a Horvatorszag kulturalis és muvészettòrténete, a Bevezetés a kroatisztikaba alcimet viseli, célkitàzései mégis a közelmültban megjelent üj diszciplmähoz, a kroatológiahoz ällnak közelebb. A Radoslav Katičić ältal kezdeménye-zett megközelftis a horvät filológia hagyomänyos területei mellett szämos egyéb diszciplma, példäul a történelemtudomäny, a zene-, a filozófia- és a tudomänytörtinet eredményeit is figyelembe veszi, s egy nagyobb kulturälis egység - egymässal összefüggö, söt, ällandó interakcióban lév0 - különbözö aspektusaiként tekint räjuk.
Maga a könyv - a dm ältal sugalltakkal ellentétben - négy nagyobb egység-böl äll, amelyek közül az elsö Horvätorszäg földrajzät, a mäsodik Horvätorszäg tòrténelmét ismerteti, a harmadik ugyanazt a cimet viseli, amit a könyv fedelén is olvashatunk, a negyedik egység célja pedig a „horvät nyelv és irodalom" bemutatäsa. Heka rälätäsa az ismertetett területekre fòtóttébb korlätozott, a feldolgozott területek szakkifejezéseit, módszertarót nem ismeri, räadäsul a témäkat igen kevés forräsra tämaszkodva, a mértékadó szakirodalom csaknem teljes meltózésével mutatja be. Egyes fejezetekben egyenesen az az olvasó érzé-se, hogy a szerzö sajät - meglehetösen felületes - ismereteit probälja szavakba önteni. Az eredmény sejthetö: a kötetben mind formai, mind tartalmi téren sok a pontatlansäg, az apró tévedésektól kezdve a durva hibäkig.
Sülyos probléma toväbbä, hogy a könyv tematikai egységei nem ällnak össze egységes egésszé: a feldolgozäsuk kimerül a tényanyag - priorizäläs nélktìi -felhalmozäsäban. A szerzö meg sem probälkozik azzal, hogy a leirt adatokból tòvetkeztetéseket vonjon le a terület fejtódésére vonatkozóan, netän felvillantsa a bemutatott tematikai egységek összefüggéseit, egymäsra hatäsuk mikéntjét. A könyv fejezetei ätgondolatlanul összerótt adathalmazoknak hatnak, amelyekben a szerepeltetett informäcwk nem éptìnek egymäsra, nem forrnak össze szerves egésszé; räadäsul, a fejezetek megmaradnak elszigetelt „vilägoknak", ahelyett, hogy egyetlen, ätfogó képet nyüjtanänak Horvätorszäg kultüräjärol.
Toväbb tetézi mindezt az ältalänos hanyagsäg, amely a szöveg valamennyi szintjén megjelenik - a szükebb értelemben vett tartalomtól kezdve egészen a helyesiräsig és a tòrdelésig, a stilustalan, magyartalan, sokszor értelmetlenül za-varos mondatokig, olyan hibäkkal, amelyek egy egyszerü, hétköznapi kiadväny esetében is megengedhetetlenek, de egy minisztériumi tämogatäsban reszesült egyetemi tankönyvnél mär-mär az abszurditäs hatärät süroljäk.
Nagy szükség lenne mär egy korszerü szemléletà kiadvänyra, amely rövid, äm teljes körü ättekintést adna szomszédunk kultüräjärol, történelméröl és irodalmäról. Heka Läsztä könyve sajnos erre nem alkalmas - a koncepció kiforratlansäga, az összegyüjtött tényanyag rendszerezésének, toväbbgondo-läsänak hiänya miatt a könyvböl éppen az a belsö kohézió hiänyzik, ami a kroatológiai megtózelités lényegét adnä. Remélhetöleg rövidesen megszületik
az a kroatológiai kézitónyv, amely hasonlóan tömör, ugyanakkor szakszerü és olvasmänyos módon mutatja be Horvätorszäg kultüräjät.
5 0sszegzés
Az 1990-es években bekövetkezett politikai vältozäsok okän a magyarorszägi irodalmi kroatisztikänak szämos üj kihivässal kellett szembenéznie, mint az „irodalomelméleti fordulat" konzekvenciäinak levonäsa, a posztmodern horvät irodalom magyarorszägi kòzvetitésének kérdése, valamint a magyar és a horvät kisebbségi irodalmak valódi jelentóségének megmutatäsa. Jóllehet a kihiväsok felismerése és a räjuk adott reakció nem volt egységes, a kroatisztikai diskurzusokban üj korszakok (az ilHrizmustól egészen napjaink irodalmäig) és üj témäk ^ldäul a horvät nemzetkép és a többkultüräjü identitäs kérdése) jelentek meg, és kétségtelentì szmre lépett ^häny olyan szakember, akik nem mindennapi problémaérzékenységüknek, kroatisztikai és irodalomelméleti fe^szüh^güknek köszönhetöen üj, korszerü, nemzetközi összehasonlitäsban is magas szmvonalat képvisetó iränyokat jelölhettek ki a magyar kroatisztika diskurzusai szämära.
FELHASZNÀLT IRODALOM
Stjepan BLAŽETIN, 1998: Književnost Hrvata u Mađarskoj od 1918. do danas. Osijek: Matica Hrvatska.
Istvän FRIED, 1986a: Ady Endre és a szomszédos népek irodalma. Kelet- és Kózép--Európa kózótt. Budapest: Gondolat. 161-170.
—, 1986b: József Attila tózép-európai helye. Kelet- és Kózép-Európa kózótt. Budapest: Gondolat. 212-222.
—, 1993: „Ein Kroate aus Altösterreich". Tiszataj 47/7, 53-66.
—, 1997: Utak a komparatisztikaban. Budapest: JATE BTK Összehasonlitt Irodalom-tudomänyi Tanszék.
—, 2010: Egy irodalmi régió abrandja és kutatasa. Budapest: Lucidus.
Làszló HERA, 2004: Horvätorszäg kulturälis és muvészett0rténete. Szeged: Bäba kiadó.
Istvän LÖKÖS, 1984: Magyar és délszlav irodalmi tanulmanyok. Budapest: Szépiro-dalmi ^nyvkiadó.
—, 1996: A horvät irodalom tórténete. Budapest: Nemzeti Tantónyvkiadó.
—, 1997a: Déli szlav-magyar szellemi kapcsolatok. Miskolc: Felsömagyarorszäg Kiadó.
—, 1997b: Zrinyi eposzänak horvät epikai elozményei. Debrecen: Kossuth Egyetemi Kiadó.
—, 1997c: A Kaptoltól a Ludovikäig. Budapest: Nemzeti Tantónyvkiadó.
—, 2002: Nemzettudat, nyelv és irodalom. Budapest: Lucidus.
—, 2004: Nemzettudat és regény. Debrecen: Kossuth Egyetemi Kiadó.
—, 2007: Horvät-magyar és szerb-magyar irodalmi interferenciäk. Budapest: Lucidus.
Istvän LUKÄCS, 2000: Dramatizirani kajkavski Marijin plač iz Erdelja, 1626 - Dra-matizält kaj-horvät Mària-siralom Erdélybol. Budimpešta: Slovenika i Hrvatska samouprava Budimpešte.
—, 2004: Térkózók. Budapest: ELTE BTK Szläv Filológiai Tanszék.
--, 2008: A passi0hagyomäny a horvät irodalomban. Budapest: ELTE BTK Szläv
Filológiai Tanszék.
Zoltän A. MEDVE, 2009: Kontextusok és annotàciók. Budapest: Kijärat. Zoltän VIRÄG, 2011: A szomszédsäg kapui. Zenta: zEtna-Basiliscus.
MADŽARSKA LITERARNA KROATISTIKA V BLIŽNJI PRETEKLOSTI
V prispevku je podan pregled razvoja madžarske literarne kroatistike v času po spremembi političnega sistema. V 90-ih letih 20. stoletja se je raziskovanje hrvaške literature namreč moralo soočiti s številnimi novimi izzivi, npr. s posledicami literarnoteoretične-gapreobrata, z vprašanjem posredovanja postmodernistične hrvaške - predvsem vojne - književnosti 90-ih let na Madžarskem ter s ponovnim določanjem in ovrednotenjem madžarske in hrvaške manjšinske književnosti. Namen pričujočega prispevka je predstaviti, kako so ta vprašanja rešile najpomembnejše osebnosti madžarske kroatistike in kako so razširile horizont madžarske literarne kroatistike. Kot odgovor na ta vprašanja so v prispevku skicirani portreti najpomembnejših osebnosti madžarske kroatistike (Stipan Blažetin, Istvän Fried, Läsztä Heka, Istvän Lokös, Stjepan Lukač, Zoltän A. Medve, Zoltän Viräg), kritično pa so predstavljena tudi njihova najpomembnejša dela, cilji in metodološka sredstva.
Medbesedilni vidik Jančarjevih romanov Drevo brez imena in To noč sem jo videl
Martina Potisk
martina.potisk@gmail.com
- SCN V/2 [2012], 82-93 -
Prispevek obravnava izbrane medbesedilne prvine v romanih Draga Jančarja Drevo brez imena (2008) in To noč sem jo videl (2010), pri čemer se podrobneje osredotoča na funkcijo mota, pomen navezovanja na ljudsko slovstvo, literarne reference, izražene skozi montažo in izposojo ter vključenost metričnega citata v romaneskno sobesedilo. Posebna pozornost je namenjena delom predlog, na katere se navezujejo medbesedilni sklici, in njihovi vlogi pri soustvarjanju celovite podobe osrednjih likov ter vzpostavljanju idejno-tematske zasnove romana.
The paper deals with selected intertextual elements in the novels by Drago Jančar Drevo brez imena (The Nameless Tree, 2008) and To noč sem jo videl (I Saw Her That Night, 2010), thereby specifically focuses on the function of the motto, the signification of the reliance on folk literature, literary references, expressed by the montage and borrowing, and the inclusion of the metric quote in the textual context. Special attention is given to the parts of templates, to which intertex-tual references are related, and their role in creating a comprehensive image of the main characters and contributing to the ideaed-thematic base of the novels.
Ključne besede: sodobni slovenski roman, Drago Jančar, Drevo brez imena, To noč sem jo videl, medbesedilnost, analiza
Key words: contemporary Slovenian novel, Drago Jančar, The Name -less Tree, I Saw Her That Night, intertextuality, analysis
1 Jančarjev romaneskni opus
Prozni opus Draga Jančarja obsega devet romanov; roman Petintrideset stopinj (1974) je še v znamenju visokega modernizma, mestoma reizma, v Galjotu (1978) se prepletata raba modernistične pripovedne tehnike in duhovno-te-
matsko sledenje eksistencialistični literaturi. Severni sij (1984) predstavlja že očitnejši premik v postmodernistično poetiko, zlasti glede na slogovno-formal-ne (postmodernistične) postopke, ki so nedvomno najbolj očitni v Posmehljivem poželenju (1993) (Kos 2001: 397-399). Za preostale Jančarjeve romane (Zvenenje v glavi, 1998; Katarina, pav in jezuit, 2000; Graditelj, 2006; Drevo brez imena, 2008; To noč sem jo videl, 2010) pa je še posebej značilen izrazito razgiban literarnosmerni sinkretizem, čeprav se sicer zdi, da so še najbližje neorealizmu.
Kljub omenjenim literarnosmernim navezavam pa duhovnozgodovinska analiza Jančarjevih romanov kaže, da se ti še najmočneje navezujejo na eksistencializem in posteksistencializem (Virk 2000: 202), kajti pri Jančarju sub-jektova usoda nikoli ni neomejena, temveč je skoraj vedno naddeterminirana z zgodovino, s transcendentno ali z imanentno usodo (Virk 1997: 88). Opaznejše mesto v pisateljevih romanih tako zavzema problematika disidentstva in izobčenstva; izobčenstvo likov determinira usoda, ob njej pa prične stopati v ospredje problematika zgodovine, ki neustavljivo kroji njihovo življenje in delovanje (prav tam: 68).
V to tematsko paradigmo lahko uvrstimo tudi romana Drevo brez imena (2008) in To noč sem jo videl (2010). Prvi prinaša zgodbo arhivarja Janeza Lipnika, ki mu branje zapiskov o ljubezenskih dogodivščinah »Velikega Ljubimca« predstavlja svojevrsten beg iz sedanjosti, zato pričenja počasi izgubljati razsodnost in tako postopoma postane žrtev svojih lastnih iluzij in spominov. »Zgodovina«, ki skozi arhivska poročila usodno vpliva na Lipnikovo življenje, odigra pomembno vlogo tudi v romanu To noč sem jo videl, kjer postane glavna protagonistka Veronika Zarnik zaradi spleta čudnih naključij, osebnih nagibov in krive ovadbe tragična žrtev razburkanega časa na Slovenskem med drugo svetovno vojno.
2 Medbesedilne navezave v Jančarjevih romanih
Samostojnih razprav o medbesedilni pestrosti Jančarjevih romanov skorajda ni; te so povečini vključene v znanstvene monografije literarnih preučeval-cev (F. Zadravec, H. Glušič, J. Kos, T. Virk, S. Borovnik idr.) ali pa so del diplomskih nalog, kjer so ponavadi obravnavane v povezavi z drugimi značilnostmi Jančarjevih del. Na tem mestu naj izpostavim celovite raziskave o literarizaciji slovstvene folklore v romanih Draga Jančarja, o čemer pričata prispevek Marije Stanonik Funkcija slovstvene folklore v sodobnem slovenskem romanu (2003) in obsežna razprava Marjetke Golež Kaučič Ljudsko pesemsko izročilo kot kulturni spomin Jančarjevega romana in drame Katarina, pav in jezuit (2007).
Sama sem medbesedilno sklicevanje v Jančarjevih romanih obravnavala v svoji diplomski nalogi z naslovom Medbesedilnost v romanih Draga Jančarja (2011), kjer sem ugotavljala zastopanost posameznega medbesedilnega sklica v pisateljevem romanesknem opusu. Izhajajoč iz Juvanove teorije medbesedilnih
figur in zvrsti sem opredelila opažene medbesedilne navezave in jih razvrstila glede na predloge. Izkazalo se je, da v Jančarjevih romanih prevladujejo citati, pregovori oziroma rekla, toposi in aluzije v povezavi z drugimi navezavami, tem sledijo montaže in izposoje. Medbesedilno najbogatejši so romani Katarina, pav in jezuit (2000), Posmehljivo poželenje (1993) in Graditelj (2006), najmanj intertekstualnih referenc pa vsebujeta romana To noč sem jo videl (2010) in Petintrideset stopinj (1974).
Medbesedilna analiza romana Drevo brez imena (2008) je pokazala, da poleg številnih in raznovrstnih citatov v njem prevladujejo še inovativni primeri montaže, kakršnih ni v nobenem drugem Jančarjevem romanu. Podobna izvirnost velja tudi za roman To noč sem jo videl (2010), ki je sicer glede na število medbesedilnih navezav dokaj šibko delo, vendar pa zajema izvirne in mojstrsko vključene prvine slovstvene folklore, zlasti ljudskega pesništva. V pričujočem prispevku želim prikazati medbesedilne podobnosti in razlike med obema romanoma ter njihovo vlogo pri vzpostavljanju njune idejno-tematske zasnove. Pri tem se bom osredotočila na pomen mota, citate ljudskega slovstva, montažo in izposojo ter vlogo (metričnega) citata; obenem bom pojasnila njihov doprinos k utrditvi (post)eksistencialistične duhovnozgodovinske podlage omenjenih romanov.
2.1 Moto v romanih Drevo brez imena in To noč sem jo videl
Izmed vseh romanov Draga Jančarja se le romana Drevo brez imena in To noč sem jo videl pričenjata z motom, ki je ponavadi kot navedek postavljen za naslov in pred začetek celotnega besedila. Moto ima dve funkciji: komentarsko in/ali napovedno, ki bralcu napove temo in opozarja na izbrano pomensko razsežnost besedila, ter »usmerjevalno«, ki bralcu nakaže, na katerem ozadju naj sprejema pomen dela (Juvan 2000: 29).
V obeh Jančarjevih romanih moto kot medbesedilna figura prenosa jezikovnega izraza v skladu s svojo komentarsko/napovedno funkcijo bralcu približa idejno-tematsko polje, v okviru katerega mora romana dojemati. Navedek Koheleta v Drevesu brez imena opozarja na človekovo vpetost v ponavljajoče se, ciklično zgodovinsko dogajanje. V romanu se tako izkaže, da dogodki iz preteklosti pronicajo skozi arhivske dokumente v življenje glavnega lika, povzročijo njegovo zmedenost in duševno nestabilnost. Zgodovina se torej v vlogi usode s posameznikom poigrava in ga skoraj povsem posrka vase, usodna, mestoma celo omejevalna sila zgodovine pa je s tem postavljena nad človeka. Sorodna tematika velja tudi za roman To noč sem jo videl, katerega moto [»... naše izmišljene zgodbe, narejene iz resničnosti ...« H. C. Andersen (Jančar 2010: 5)] opozarja na verodostojno, potencialno možno dogajanje, ki vseskozi poteka v realnih zgodovinskih okoliščinah, pri čemer se dotika nič hudega slutečih fiktivnih oseb, ki nazadnje postanejo nesmiselne žrtve druge svetovne vojne. Komentarska vloga obeh motov je pravzaprav tesno povezano z njuno usmerjevalno funkcijo, ki kaže na tematsko sorodnost romanov; oba
namreč izhajata iz pojmovanja zgodovine kot spleta naključij, neprizanesljive usode, ki nenehno bdi nad posameznikom in vpliva na njegovo življenje.
2.2 Prvine slovstvene folklore v romanih Drevo brez imena in To noč sem jo videl
Izmed obeh obravnavanih romanov je z vidika medbesedilnih navezav na ljudsko slovstvo bogatejši roman To noč sem jo videl, ki večinoma zajema prvine ljudskega pesništva. Po mnenju Marjetke Golež Kaučič je tovrstno slovstvo nosilec identitete naroda, njegovi produkti pa spadajo med kanonska besedila, saj se z nenehnim ponavljanjem in transformiranjem pomenov - tudi prek medbesedilnih pojavov - skozi različne spominske procese vračajo v kulturni oziroma literarni obtok. Ljudska pesem je kot motivna in tematska odnosnica velikokrat (duhovna) podlaga pesniškim in proznim delom. Obenem so elementi ljudske pesmi kot del kolektivnega spomina pogosto uporabljeni za hiter in neposreden prenos avtorjevih idej in sporočil sodobnemu bralcu (Golež Kaučič 2007: 77-81).
V romanu To noč sem jo videl je ljudska pesem rabljena kot sredstvo za karakterizacijo likov, zlasti osrednje protagonistke. Zdi se, da bi moral bralec pri dojemanju literarnih oseb upoštevati tovrstne medbesedilne sklice že zato, ker se ljudska pesem največkrat pojavlja kot nekakšna asociacija, spomin na Veroniko, ki je vpleten med pripovedovanje drugih literarnih oseb. O Veroniki namreč spregovorijo: Stevan, Veronikin nekdanji ljubimec in oficir jugoslovanske kraljeve vojske, njena mati, zdravnik nemške okupacijske vojske, gospodinja in delavec na posestvu, ki je bil posredno kriv za njen tragični konec.
Medbesedilne navezave, zlasti dobesedni in pretvorjeni citati ljudskih pesmi, Veroniko izrisujejo kot zelo priljudno, skorajda že »ljudsko« osebo, ki pa se je pogosto polasti nekakšna otožnost, ki mestoma spominja na »lepovidinsko« hrepenenje po osebni svobodi in ljubezenski sreči. To je izraženo tudi z večkrat ponovljenim citatom pesmi Nocoj pa, oh, nocoj, vpetim med pripovedovanja oficirja in Veronikinega nekdanjega ljubimca Stevana:
/./ čez dolgih sedem let se bova vidla spet, je pela tisto slovensko narodno pesem, ki jo je imela posebej rada, kadar je bila otožna in je gledala s tistim odsotnim pogledom, s kakršnim me je gledala tudi zdaj, sam Bog nebeški ve, kdaj sedem let bo preč. (Jančar 2010: 8)
Na nedoseženo Veronikino ljubezensko srečo namigujejo tudi citatno vključene ljubezenske lirske pesmi drugih narodov, kakršna je naslednja:
/./ vsi skupaj smo potem na neki svatbi dolgo v noč prepevali Oj Moravo ... Ciganski trobentači so strnili krog okrog našega omizja in nam igrali vranjanske pesmi, ena se je Veroniki posebej vtisnila v dušo: otvori mi belo Lenče, vratanca, vratanca ... takšna lepa pesem, je rekla... da ti vidim, belo Lenče, ustanca, ustanca /./ (Jančar 2010: 42)
Tovrstne pesmi v medbesedilni kombinaciji z elementi slovenske slovstvene folklore bralca opominjajo na nepremostljivo razliko med Veroniko in Steva-nom; dejstvo, da je bila Veronika poročena, in njegova vojaška služba sta v primerjavi z njuno različno narodno pripadnostjo predstavljala bistveno večji problem.
Veronikina otožnost in žalost postaneta na trenutke tako opazni, da ju Ste-van ne more spregledati; temu nameni več kratkih opazk, marsikatera izmed njih vsebuje medbesedilni sklic. Kombinacijo medbesedilnih figur opisa jezikovnega izraza, tj. metafikcijske digresije in opombe, zajema tudi naslednje oficirjevo predvidevanje:
Na dan, ko sem prestal svojo kazen, sem jo našel v solzah. Mislil sem, da jo je zajel »dert«, dert je tisto otožno občutje iz one spevoigre o Koštani, hrepenenje zaprte ženske po življenju. (Jančar 2010: 45)
Prenašanje ljudskega slovstva iz roda v rod je močno povezano z medgene-racijsko naklonjenostjo in ljubeznijo do folklornega izročila. Veronikina mati tekom pripovedovanja pričakuje vrnitev svoje hčere, odvedene na ukaz partizanov, in se spominja njenih mladostnih dni, pa tudi svojih veselih trenutkov z možem Petrom. Med njene spomine se prikradejo citati italijanske narodne pesmi La mula de Parenzo (»Tutti mi chiamano bionda, ma bionda io non sono /.../« Jančar 2010: 78-79), o kateri je svojčas pripovedovala Veroniki, kar je še en dokaz za izrazito »ljudskost« osrednje protagonistke.
Jančar je z rabo medbesedilnih sklicev na ljudske pesmi glavno osebo Veroniko prikazal kot dokaj preprosto in prijetno žensko. Prav vključenost številnih folklornih elementov jo namreč zelo približa bralcu, zaradi česar se ga njena tragična usoda toliko bolj dotakne in pretrese. Z rabo medbesedilnih prvin je namreč pisatelj dogodke, povezane z Veroniko in njeno družino, uporabil kot središče tematsko-idejne podlage romana in kot nekakšen prototip za nič koliko slovenskih družin med drugo svetovno vojno, ki jih je po krivem prizadela nesmiselna morija.
V nasprotju z romanom To noč sem jo videl, kjer prevladujejo citati ljudskega pesništva, pa se celoten roman Drevo brez imena opira in se preko številnih medbesedilnih navezav oziroma asociacij vrača k folklornemu proznemu žanru, tj. čudežni »pohorski« pravljici z naslovom Na drevesu brez imena, ki jo je Lipniku v otroških letih brala mati in je v roman vstavljena v obliki obsežnega, več strani obsegajočega dobesednega citata:
Bilo je čuda visoko drevo, kakršnega svet še ni videl in ga tudi ne bo. Dvigalo se je proti nebu kakor dim goreče zemlje, da si videl samo deblo in samo sonce, listja in vej pa ne. Ljudje bi radi dali velikanu ime, če bi vedeli, kakšne veje in liste ima. Mnogo let so iskali junaka, ki bi si upal splezati do prve veje. vse je bilo zaman, našli ga niso. Nekega dne se je pri njih oglasil preprost človek, pastir. Prišel je iz daljnih južnih krajev in obljubil, da jim izpolni dolgoletno željo. Zahteval je dobro plačilo, če delo dovrši, prej pa še: tri sekire, vrv, ki bo segala do najvišje gore, in orla, ki bi mu prinašal hrano /.../ (Jančar 2008: 214)
Lipnikovo plezanje po drevesu se je tako začelo že v otroških letih in se pravzaprav ni nikoli končalo:
Vseeno, greš navzgor ali greš navzdol, tam te čaka drug svet. Že ko je bil majhen deček, je to vedel. Takrat se je pokril z odejo čez glavo, poslušal je moške glasove iz kuhinje, ki so se zmeraj bolj oddaljevali, kajti on je odhajal, z veliko lahkoto je plezal po drevesu, s katerega je bilo tam nekje visoko zgoraj mogoče sestopiti nekam drugam, v neko drugo pokrajino.
Plezam po drevesu, z veliko lahkoto se vzpenjam po drevesu, za katero ne vem, ali je jelka ali je smreka, ali javor ali hrast, pravzaprav nič od tega, ampak nekaj povsem drugega. (Jančar 2008: 8)
»Plezanje po drevesu« je torej metafora za pobeg iz realnosti in predstavlja nekakšen Lipnikov »izhod v sili«; ko se problemi, negotovosti in zakonske težave osrednjega protagonista preveč nakopičijo, se ta mrzlično zateče k arhivskim zapiskom neznanega erotomana, med katere primeša še svoje neizživete sanje in fantazije, otroško »ljubezen« do učiteljice Zale in drobce vojaških zgodb svojega bolnega očeta.
Lipnikove prehode med resničnim svetom in vizijami iz njegovih sanjarjenj vzpostavljajo tudi številne aluzije, ki pronicajo skozi citate Prešernovega Sonetnega venca in Turjaške Rozamunde ter Aškerčeve Ponočne potnice. Najobsežnejša medbesedilna navezava, dobesedni citat ljudske čudežne pravljice Na drevesu brez imena, ki prikazuje Lipnikovo bolestno navezanost na čas otroštva, pa se v romanu večkrat ponovi tudi v skrajšani, pretvorjeni, variirani in/ali parafrazirani obliki. T. i. »plezanje na drevo«, ki služi kot preneseno pojmovanje za Lipnikove pobege v domišljijo, najbrž ne temelji zgolj na omenjeni pravljici; med pripovedovanje se namreč - morda tudi nehote - vrivata motivno-temat-ska reminiscenca in aluzija na pesem Edvarda Kocbeka Deček na drevesu kot literarno referenco, ki v določenih segmentih prav tako izraža eksistencialno problematiko iskanja smisla, negotovosti in nasprotij med navideznim in resničnim, izvirajočih iz idealiziranih spominov na otroštvo.
V Drevesu brez imena večina medbesedilnih navezav, ki se pojavljajo tako v Lipnikovem »sanjskem« kot resničnem svetu, bralca opozarja na dvodimenzio-nalnost njegovega življenja. Če se v romanu To noč sem jo videl medbesedilne prvine pojavljajo kot sredstvo, s katerim želi pisec bralcu približati in označiti osrednjo protagonistko, so v Drevesu brez imena tovrstni sklici prisotni zlasti z namenom krepitve (post)eksistencialistične duhovnozgodovinske podlage in idejno-tematske zasnove romana. Ob tem naj dodam, da je obema romanoma skupno medbesedilnoposredovanje zunajbesedilnihprostorov; dogajanje se namreč odvija na realnem zgodovinskem ozadju druge svetovne vojne, le da so v romanu To noč sem jo videl osrednje osebe njegove neposredne žrtve, v Drevesu brez imena pa pogubna moč vojne/zgodovine na Lipnika deluje posredno - deli slišanih zgodb in prebranih arhivskih dokumentov, ga tako miselno obsedejo, da prične biti sam svojo bitko, bitko med realnostjo/budnostjo in sanjami.
2.3 Literarne reference, ki pronicajo skozi montažo in izposojo
Montaža je citatna zvrst prenosa jezikovnega izraza in besedilnega sveta, ki omogoča združevanje različnih ravni resničnosti in s tem razdira slogovno ubranost besedila. Navezuje se lahko na raznovrstne predloge, zajete ne samo iz literature, ampak tudi iz publicistike, oglasov itd. (Juvan 2000: 268). Kljub temu da je bila montaža prvotno nekoliko bolj značilna za pesniška besedila, jo lahko opazimo v Jančarjevih romanih, kjer se pogosto pojavlja kot sredstvo za vključevanje »literature v literaturo«, s čimer nedvomno potrjuje svojo medbesedilno vlogo. Po številu montaž med Jančarjevi romani izrazito izstopa roman Drevo brez imena, ki tudi na takšen, medbesedilno-vizualni način opozarja bralca na Lipnikovo potovanje med dvema vzporednima, zanj seveda enakovrednima, svetovoma.
V	romanu se poleg fotografij in angleških sestavkov, v katere se potaplja Lipnik, pojavljajo tudi številne aluzije na »plezanje po drevesu«. Vsaka, še tako majhna - včasih popolnoma nesmiselna in tragikomična - podrobnost, ki v Lipniku vzbudi asociacijo na znano pohorsko pravljico, ga namreč skoraj docela pretrese in vznemiri. Takšen učinek v njem vzbudi tudi jed iz kitajske restavracije z imenom »mravljeplezajo na drevo«, kar je v romanu prav zaradi montaže fotokopiranega dela jedilnega lista še posebej izpostavljeno.
V	svojih sanjskih podobah Lipnik med drugim vidi tudi kosce, ki tečejo čez zeleno pobočje, kar ga znova vrne v otroštvo; spomni se, da mu je mati brala verze o Lojzetovi kosi,1 ki so nato v roman vključeni kot montaža in citati časopisnega izrezka.
(Jančar 2008: 236).
Lipnikov beg v otroštvo, ki ga dosega z nenehnim prepletanjem spominov na besedila, ki mu jih je brala mati, mu poleg odmika od vsakdanjih tegob in težav v rutinskem zakonskem življenju, predstavlja zlasti vrnitev v čas, ko so mu bile odgovornosti in odločitve iz sveta odraslih še prihranjene. Vrnitev v čas mladosti mu pomeni nekakšno notranjo svobodo, ker pa tega »realno« ne more doseči, ga nezadovoljstvo s samim seboj peha iz ene v drugo izmišljijo.
1 Izsek spada med stanovske kovaške pesmi, avtor ni naveden.
Kratkotrajno potešitev mu nudi zgolj zatekanje v svet erotičnih memoarov in otroštva, kjer še enkrat »zagleda« svojo učiteljico Zalo. Ob tem se spomni pesmi Kovači smo,2 ki so se je učili v šoli.
Otroci zapojejo: Kovači smo in naša sila skovala nam bo sreče ključ in iskra svetla izpod kladiva prižgala bo svobode luč.
Sreče ključ, je rekla tovarišica Zala. (Jančar 2008: 239).
pri-iga- la bo sva - bo- de luč,-iz spa— nj a Iju-dstvo se bu - di. ■ kla— di — vo na— še naj zdro — bif
(Jančar 2008: 252).
Roman To noč sem jo videl sicer ne vsebuje nobenega primera montaže, vendar pa zato zajema tem bolj zanimiv primer izposoje osebe, ki priča o posebni samonanašalnosti oziroma avtoreferencialnosti. Izposojo uvrščamo med citatne figure prenosa besedilnega sveta, tj. oseb, motivov ali dogajalnih prostorov, pri čemer se pisec zmeraj navezuje na en sam izvirnik, s katerim zaradi uporabe enakih elementov literarnega dogajanja vzpostavlja aluziven odnos (Juvan 2000: 271-274). Aluzija je namreč teže dojemljiv način medbesedilnega sklicevanja, saj največkrat obsega zgolj namig na kakšno znano besedilo, njena vsebinska raven pa ostaja zaradi posrednega delovanja pogosto nejasna. Poleg tega aluzija ni strukturno samostojna medbesedilna navezava, temveč se izraža skozi druge medbesedilne figure (Juvan 2000: 30-31).
Jančarjeva samonanašalnost se v romanu To noč sem jo videl kaže v izposoji lika Jozefa Erdmana, protagonista Severnega sija (1984), ki je v očeh drugih likov omenjenega romana viden takole:
»Moj prijatelj«, je rekel Samsa, »moj prijatelj Jozef Erdman, vrnil se je k nam, razumeš, v svoje otroštvo.« /.../ »Tvrdka J. Stastny in drug, specialna laboratorijska oprema«, je dodal Ondra. (Jančar 1993: 24)
Prenos Erdmanovega lika je v romanu To noč sem jo videl vključen v Ste-vanovo pripovedovanje o gostilniškem dogajanju, s čimer se vzpostavlja nova vzporednica med literarno referenco na Severni sij in njeno vključenostjo v zadnji Jančarjev roman:
2 Besedilo je prva kitica prevoda ruske pesmi Filipa S. Škuleva iz časa po oktobrski revoluciji; slovenska varianta naj bi nastala med političnimi zaporniki v Sremski Mitrovici (Paternu 1995: 643).
/.../ drugi je bil trgovski potnik, ki je ponujal laboratorijsko opremo. Ta je bil menda, če sem prav razumel, namenjen v Trst in je tukaj čakal na prihod svojega sodelavca iz Prage, ime mu je bilo, ne vem, zakaj sem si to zapomnil, Erdman. (Jančar 2010: 52)
Čeprav omemba Erdmana v zgornjem navedku deluje nekoliko naključno, jo je mogoče razumeti veliko globlje; medbesedilna figura izposoje literarne osebe namreč s seboj prinaša vse svoje konotacije iz izvornega besedila, s čimer opozarja na tematsko-idejno sorodnost med obema romanoma. Erdmanov »konec« je bil posledica delovanja zgodovinskih silnic, zato je pričakovati, da bo usodni zasuk dogodkov v odločilni meri vplival tudi na Veronikino življenje. Četudi se pojavitev lika iz Severnega sija zdi bralcu nekoliko nenavadna, pa nedvomno zamaje njegov horizont pričakovanja, nakar se tekom pripovedi izkaže, da je bilo sklicevanje na omenjeni roman dokaj premišljeno, saj deluje kot namig bralcu, v okviru katerega tematsko-idejnega konteksta naj roman dojema. Oba protagonista namreč postaneta žrtvi nesrečnega spleta okoliščin, sproženih na ozadju druge svetovne vojne - zgodovina se tako še kar ne more odreči svojemu neprizanesljivemu poseganju v bivanjski položaj osrednjih protagonistov.
2.4 Medbesedilna vloga metričnega citata v romanu To noč sem jo videl
Metrični citat je medbesedilna figura posnetka jezikovnega izraza, ki obsega rabo verznega vzorca, oblikovno in funkcijsko drugačnega od metabesedila in siceršnjih poetičnih navad avtorja (Juvan 2000: 272). V romanu To noč sem jo videl se raba metričnega citata prepleta z elementi izrazne ter motivno-tematske reminiscence in aluzije, ko pesnik iz Ljubljane Veroniki pokloni svojo knjigo z naslovom Pesmi o zlatolaskah, pri čemer je opazno medbesedilno sklicevanje (metafikcijska digresija) na pesniško zbirko Pavla Golie, iz katere je v roman citatno vključena kitica pesmi Beživa! (»Beživa, v pijano se veselje potopiva, / da nama žal ne bo nekoč ... nekoč ... nekoč ... / In pesmi pojva lastno pot gredoč! / Kaj moreva, če je mladost minljiva!« Jančar 2010: 71), ki spominja na verzno ritmiko in tematiko Katulovega Blagoslova ljubezni (»Živiva, moja Lesbija, in se ljubiva /.../«).
V romanu citiran del Goljeve pesmi Beživa! tematizira uživanje v mladosti, življenju in ljubezni, s čimer aludira na začetek Katulovega Blagoslova ljubezni, le da ima nekoliko bolj odprt konec; namesto namigovanja na smrt se v pesmi Beživa! pojavi negotovost pred usodo in prihodnostjo, kar glede na zgodovinske okoliščine, v katere je romaneskno dogajanje postavljeno, sploh ni presenetljivo. Izzivajoče namigovanje na uživanje sedanjosti in, še posebej, mladosti pa obenem medbesedilno aludira na Veronikino prešuštvo - na njeno afero z jugoslovanskim oficirjem. Iz Goljeve pesniške zbirke sta nato v roman oziroma v pripovedovanje gospodinje citatno vpeti prva in druga kitica pesmi Ob uri mraka, ki uokvirja materino nestrpno pričakovanje Veronike, obenem pa s svojo motiviko namiguje na boleče zavedanje, da je pravzaprav ne bo nikoli več videla. Želja in »prazno« upanje se prav zaradi pronicanja občutij
skozi Goljevo pesem zdita še večja, globlja in nevzdržno moreča, kar vnovič dokazuje pomensko večplastnost medbesedilnih navezav, ki omogočajo poglobljeno dojemanje romana.
3 Sklep
V Jančarjevih romanih Drevo brez imena (2008) in To noč sem jo videl (2010) so zastopane tako »tradicionalne« medbesedilne navezave (citati, moto, montaža ipd.) kot tiste, ki so se pričele opazneje pojavljati šele v zadnjih desetletjih (metafikcijska digresija, reminiscenca, izposoja ipd.) Medbesedilni sklici, zastopani v romanu Drevo brez imena, imajo osrednjo funkcijo pri vzpostavljanju (posteksistencialistične) idejno-tematske podlage, na katero opozori že moto, dokončno pa jo razvijejo citati ljudskega pripovedništva in z njimi povezane aluzije, reminiscence in montaže. Ti obenem opozarjajo na Jančarjevo sledenje tematski paradigmi, ki zaznamuje skoraj celoten pisateljev prozni opus in izhaja iz eksistencialne odvisnosti likov od usodnega in neprizanesljivega zgodovinskega dogajanja.
Obema romanoma je torej skupna omenjena (post)eksistencialistična du-hovnozgodovinska podlaga, le da jo v romanu To noč sem jo videl poleg mota soustvarjajo še izposoja lika Jozefa Erdmana, dobesedni in metrični citat(i) ter aluzije in reminiscence. V nasprotju z Drevesom brez imena so v zadnjem Jančarjevem romanu citati ljudskega slovstva zaslužni predvsem za vzpostavitev karakterne ravni osrednje protagonistke, ki jo - na trenutke sicer precej samosvojo intelektualko - bralcu približajo kot ljubiteljico slovenskih narodnih pesmi, kar jo napravi še posebej domačo in prikupno. Z upoštevanjem medbesedilnih navezav se torej v obravnavanih Jančarjevih romanih ne samo poglablja in širi njuna idejno-pomenska vrednost, temveč se vzpostavlja mreža medbesedilnih sklicev, predlog in njihovih konotacij, kar omogoča številna interpretacijska izhodišča.
VIRI IN LITERATURA
Anton AŠKERC, 1946: Balade in romance lirske in epske poezije. Ljubljana: Državna založba Slovenije. (Zbrano delo; 1. knjiga).
Franček BOHANEC, ur., 1972: Ljudske pripovedi. Ljubljana: Mladinska knjiga. (Izbrano delo.)
Silvija BOROVNIK, 2001: Pripovedna proza. Slovenska književnost III. Jože Pogačnik idr. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 147-201.
Marjetka GOLEŽ KAUČIČ, 2007: Ljudsko pesemsko izročilo kot kulturni spomin Jančarjevega romana in drame Katarina, pav in jezuit. Traditiones 36/2. 77-113.
Pavel GOLIA, 1921: Pesmi o zlatolaskah. Ljubljana: Slovenska Matica.
Drago JANČAR, 1993: Severni sij. Celovec: Založba Wieser. —, 2008: Drevo brez imena. Ljubljana: Modrijan. —, 2010: To noč sem jo videl. Ljubljana: Modrijan.
Marko JUVAN, 1987: Dialog literature z literaturo ali kaj so literarne reference. Problemi - Literatura 25/1. 99-111.
—, 1991/92: Uvod v medbesedilno branje (pesmi). Jezik in slovstvo 37/3-4. 53-61.
—, 2000: Intertekstualnost. Ljubljana: Državna založba Slovenije. (Literarni leksikon 45.)
—, 2000a: Vezi besedila. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.
—, 2006: Literarna veda v rekonstrukciji: uvod v sodobni študij literature. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.
Edvard KOCBEK, 1963: Groza. Ljubljana: Slovenska matica.
Janko KOS, 2001: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Katarina MARINČIČ, 2008: Sočutje in veščina. Drago Jančar: Drevo brez imena. Ljubljana: Modrijan. 279-285.
Boris PATERNU (ur.), 1995: Slovensko pesništvo upora 1941-1945. Ljubljana: Filozofska fakulteta. (2. knjiga).
Martina POTISK, 2011: Medbesedilnost v romanih Draga Jančarja. Maribor: diplomsko delo.
France PREŠEREN, 1975: Poezije. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Marija STANONIK, 1999: Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
—, 2001: Teoretični oris slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
-	-, 2003: Funkcija slovstvene folklore v sodobnem slovenskem romanu. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Obdobja, 21). 333-341.
--, 2006: Procesualnost slovstvene folklore: slovenska nesnovna kulturna dediščina.
Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Sveto pismo stare in nove zaveze, 1994. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.
Marko TERSEGLAV, 1987: Ljudsko pesništvo. Ljubljana: Državna založba Slovenije. (Literarni leksikon 32).
Tomo VIRK, 1997: Tekst in kontekst: Eseji o sodobni slovenski prozi. Ljubljana: Lite-rarno-umetniško društvo Literatura.
-	-, 1998: Premisleki o sodobni slovenski prozi. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
-	-, 2000: Strah pred naivnostjo. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.
Franc ZADRAVEC, 2002: Slovenski roman 20. stoletja. Drugi analitični del in nekaj sintez. Murska Sobota: Pomurska založba.
THE INTERTEXTUAL ASPECT OF THE NOVELS BY DRAGO JANČAR THE
NAMELESS TREE AND I SAW HER THAT NIGHT
The main purpose of the article is to expose the role and function of the selected inter-textual figures and genres in the two novels by Drago Jančar Drevo brez imena (The Nameless Tree, 2008) and To noč sem jo videl (I Saw Her That Night, 2010). Through the introductory passages Drago Jančar as one of the most remarkable representatives of the Slovenian literary post-modern era is presented. His literary work includes nine novels, most of them based on (post)existentialistic spiritual-historic and philosophical tendencies. Moreover, the paper shows some of the intertextual references in Jančar's novels and highlights their relations to the textual context. Special attention is given to the most visible references, e.g. motto, montage, borrowing, metric quote, quotation and allusion, in the two previously mentioned author's novels. The significant intertextual references in the novel The Nameless Tree are the prefaced motto, which includes Kohelet's quotation, citing of the folk narrative and various examples of the montage. These intertextual elements are important contributors to the maintaining of the novel's idea and theme. They pointed out the alienation of the protagonist and his inability to cope with problems that consequently leads to his incessantly escapes from the real life into imaginary world, attained by reading archival documents and remembrance of his childhood associated with the background of World War II. The novel I Saw Her That Night undoubtedly has some poetical similarities with Jančar's previous novel; its intertextual aspect proves that the figure of motto, which includes Andersen's quotation, and the borrowing of Jozef Erdman from the writer's novel Severni sij (Northern Lights, 1984) lead to the understanding of the fatal historical circumstances that have a huge impact on the characters' lives. On the contrary, I Saw Her That Night contains many quotations, combined with allusions, of the folk poetry and other templates that bring protagonist near to the reader by stressing her nature and the ways of thinking or feeling. Therefore the intertextual references in both of the novels help to create and strengthen different receptive levels and provoke many interpretative starting points.
SILVIJA BOROVNIK: KNJIŽEVNE ŠTUDIJE. O vlogi ženske v slovenski književnosti, o sodobni prozi in o slovenski književnosti v Avstriji. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. 2012. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 85). 264 str.
Najnovejša znanstvena monografija Sil-vije Borovnik predstavlja temeljit vpogled v tri glavna tematska področja, ki se osredinjajo na književnost, ki so jo pisale oziroma jo pišejo ženske, na sodobno slovensko književnost z izbranimi avtorji in na slovensko književnost v Avstriji.
Silvija Borovnik je ugledna literarna zgodovinarka in redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Težišče njene znanstvenoraziskovalne dejavnosti je sodobna slovenska proza, še posebno proza in dramatika, slovenska književnost v Avstriji, književnost slovenskih literarnih ustvarjalk in književno prevajanje. Izdala je več samostojnih znanstvenih monografij (Pišejo ženske drugače?, 1995; Študije in drobiž, 1998; Slovenska dramatika v drugi polovici 20. stoletja, 2005), kot avtorica pa je sooblikovala znanstveno monogra -fijo Slovenska književnost III (2001), in sicer s poglavjem o pripovedni prozi.
Poleg tega njeno strokovno delo predstavlja literarno prevajanje iz nemščine (npr. Parfum P. Süskinda, Lajež Ingeborg Bachmann idr.), antologijski izbor sodobne avstrijske kratke proze Prekoračiti obzorje, izbor kratke proze Prežihovega Voranca Dekle z mandolino. O tem koroškem pisatelju je vodila uspešen simpozij v Cankarjevem do-
mu (2010), tam predstavljeni znanstveni prispevki pa so objavljeni v tematski številki revije Jezik in slovstvo, kjer je Borovnikova urednica za literarno vedo. Avtorica je pred kratkim izdala antologijo krajše proze slovenskih pisateljic z naslovom Kliči me po imenu (2012).
Silvija Borovnik je tudi avtorica številnih spremnih besedil in odlične kratkoprozne zbirke Strašljivke (1990). Nekatere zgodbe so prevedene v najraz-ličneje jezike, npr. v poljščino, češčino, nemščino, hrvaščino.
Prvi del monografije se osredotoča na žensko kot pisateljico, in sicer najprej na življenje in delo Marice Nadlišek Bartol, v drugem prispevku pa na uporništvo ženskih likov v literaturi Zofke Kveder. Obema je skupno odklanjanje družbenih vzorcev, ki so žensko krivično zatirali, in uporništvo zoper patriarhalno družbo. Avtorica v vseh prispevkih prvega dela monografije poudarja, da se mora posameznica nujno boriti za svoj položaj v družbi. To dokazujejo tako teme, ki so jih pisale in jih še pišejo ženske ustvarjalke, kot tudi jezikovno--stilne posebnosti vseh v monografiji predstavljenih ženskih pisav.
Ena izmed njih, Mira Mihelič, je bila ne le uspešna pisateljica, temveč tudi edina ženska predsednica Društva slovenskih pisateljev in tudi PEN-a, poleg tega pa se je v svojem zanimivem življe -nju srečevala s številnimi slovenskimi in tujimi uglednimi osebnostmi, npr. s Kranjcem, Kosmačem, Vidmarjem, Krležo, Andrićem, Ionescom, Kundero, Böllom, Robbe-Grillétom idr. V prispevku Mira Mihelič in Ljubljana se avtorica monografije ukvarja z literarnim prostorom, in sicer z meščansko vilo, v kateri je živela Miheličeva, pa tudi z Ljubljano, ki je v obliki mestnih ulic, trgov, cest prisotna v avtobiografiji
Mire Mihelič, Ure mojih dni. Avtorica v okviru ženskih pisav raziskuje tudi mladinsko književnost, kar dokazuje prispevek o mitskih elementih v prozi za otroke Zlate Vokač (Mitsko v mladinski književnosti Zlate Vokač), ki je pred Veselimi zgodbami o vampirjih (1994) izdala dva romana (Marpurgi, Knjiga senc), umeščena sta na Štajersko, in tudi tam je zaslediti elemente mitskega. Ti izvirajo iz avtohtone pohorske mistike.
Prispevka Romani nekaterih sodobnih slovenskih pisateljic in Novosti v prozi sodobnih slovenskih pisateljic se ukvarjata s tistimi literarnimi deli, ki so izšla po letu 1980, oziroma tistimi, ki so se pojavila v obdobju od leta 1990. Borovnikova v obeh izpostavlja samosvoje, raznolike ženske pisave, ki ironizirajo ustaljene literarne vzorce. Natančno so predstavljeni romani naslednjih avtoric: Brine Švigelj Mérat, Vesne Milek, Erice Johnson Debeljak, Sonje Porle in Nine Kokelj, ob tem pa Silvija Borovnik vseskozi opozarja na tematske podobnosti z nekaterimi drugimi romanopiskami, npr. demitologi-zacija matere je prisotna tako v romanu Con brio Brine Svit kot tudi v literarnih delih Berte Bojetu, Katarine Marinčič, Maje Novak. Poudarjeno je, da naštete avtorice ne le oživljajo žanre, temveč v njih tematizirajo iskanje sodobne ženske identitete. Nekatere med njimi v svojih romanih to temo pletejo v hre-penenjskost, ki se pojavlja npr. v prozi Brine Švigelj Mérat, ista avtorica pa je v svojih delih kritična tudi do sodobnega slovenstva, ki se pojavlja v kultivirani in metaforični pisavi Erice Johnson Debeljak. Literarno delo Kalipso Vesne Milek, ki se tematsko nanaša na iskanje ljubezni, avtorica umesti v trivialnost, saj pisateljica tabuiziranih tem literarno ne razvije. Iskanje oziroma potovanje v lastno osebnost je prisotno v potopis-
nem romanu Sonje Porle Črni angel, varuh moj (1997), v katerem pisateljica bralcu približa Afriko. Avtorica monografije poudarja literarno vrednost tega dela, ki torej ni omejeno le na dejansko potovanje na oddaljeni (zlasti pa nepoznani) kontinent, temveč predvsem na potovanje vase. Roman Nine Kokelj Sviloprejka (2002) je zasnovan fantazij -sko, žanrsko pa ga je težko opredeliti. V sklepnem delu omenjenega prispevka je poudarjeno, da romani izražajo željo po večkulturnosti, po podiranju stereo-tipnosti, o čemer Borovnikova piše še v dveh prispevkih, to sta Podobe tujosti v delih nekaterih sodobnih slovenskih prozaistk in Razbijanje stereotipov v prozi Suzane Tratnik.
Ženska pisava je opazovana v že prej omenjenem prispevku o novostih v prozi sodobnih slovenskih pisateljic, katere literarna dela zamejuje obdobje od leta 1990. Avtorica najprej polemizira z dejstvom, da se pisateljice redko pojavijo v antologijah, ker jih sestavljalci ne poznajo, prav tako pa se o njih z li-terarnozgodovinskega gledišča skorajda ne piše, ker jih ne poznajo niti poklicni poznavalci literature. Silvija Borovnik v tem prispevku natančneje predstavi raznolike ženske pisave, in sicer literarna dela Marjete Jeršek, Tamare Doneve, Milojke Žižmond Kofol, Suzane Tratnik, Bojane Kunst, Lucije Stepančič, Maje B. Jančič, Lili Potpare, Nedeljke Pirjevec, Brine Švigelj Mérat, Polone Glavan. V tem času izidejo romani (Brine Švigelj Mérat, Nedeljka Pirje-vec, Polona Glavan, Tamara Doneva), predvsem pa kratka proza. V literarnem delu M. Žižmond Kofol avtorica izpostavi njene ženske like, ki spominjajo na tiste v prozi Zofke Kveder, torej na njihovo uporništvo zoper tradicionalno postavo ženske v družbi. Drugačna je proza Suzane Tratnik, ki v svojih delih
tematizira najrazličneje oblike odtujenosti, zlasti spolne. Zanimiva pisava se kaže skozi delo Bojane Kunst, ki piše fragmentarno, drzno erotično prozo. Borovnikova izpostavlja postmoderni-stične prvine v prozi nekaterih pisateljicah, npr. v literarnem delu Lucije Stepančič, v katerem se pisateljica posmehuje praznemu, navideznemu življenju. Prav tako je postmodernistična tudi proza Tamare Doneve, ki tako v kratki prozi kot tudi v romanih preigrava različne vzorce iz literarne in neliterarne tradicije. Za kratko prozo Maje B. Jan-čič avtorica zapiše, da gre za utrinke, krokije, zlasti zanimivo pa je opazno zlitje likovnega in literarnega izraza. Kratko prozo prav tako pišeta Lili Pot-para in Mojca Kumerdej, za obe pisavi pa je značilno neorealistično pisanje.
Redkeje je v prozi sodobnih slovenskih pisateljic prisoten roman. Umetniško dovršeno ga uspe ustvariti že pokojni Nedeljki Pirjevec v z zgodovinsko tematiko izpričanem romanu Saga o kovčku (2003), pred njim pa tudi v romanu Zaznamovana (1992). V obeh je skušala prikazati dogajanje v drugi polovici 20. stoletja na Slovenskem, kar ji je z osebnim, ženskim, nekonvencionalnim načinom tudi uspelo. Roman piše še Brina Švigelj Mérat, izpostaviti pa velja Moreno, ker je napisan v francoščini, to pa zato, ker je pisateljici ta jezik nudil svobodo. Podobno odločitev je sprejela tudi Maja Haderlap v proznem prvencu Engel des Vergessens, ko se je tudi zaradi svobodnejšega literarnega izraza raje odločila za nemščino. O tem beremo v začetnem prispevku tretjega dela monografije.
Brina Svit se torej odloči za francoščino, svoj roman pa kasneje prevede v materni jezik. Za Moreno je prav tako značilna tema lepovidovstva, kakršno beremo v njenih drugih delih, le da je
tukaj združena s hrepenenjem po umetniškem ustvarjanju.
Prispevek predstavi še kratko prozo Polone Glavan, za katero je značilen odmik od postmodernizma, in Veronike Simoniti, za katero velja postmoderni-stično preigravanje. Avtorica sklene, da je v sodobnejši prozi slovenskih avtoric opaziti zanimiv tematski preplet ženskosti, novih pogledov na erotiko in čutnost, in tudi kulturnozgodovinskega vprašanja identitete. Raziskovanje ženske kot literarne ustvarjalke se dalje usmeri v pesništvo Milke Hartman, Maje Haderlap, Cvetke Lipuš, Maruše Krese in Milene Merlak Detele, torej v pisave tistih avtoric, ki bodisi živijo oz. so živele na avstrijskem Koroškem bodisi na tiste, ki so svojo domovino Slovenijo zapustile (Slovenske književnice v Avstriji). Izmed prvih treh pesnic je najbolj svoboden, s tradicijo neobre-menjujoč pesniški glas Cvetke Lipuš, prav tako pa je njena poezija tudi najbolj hermetična, njena ljubezenska poezija pa najbolj sproščeno erotična. Za poezijo Maruše Krese je značilno uporništvo, odpor do t. i. vzorcev ženskega življenja, njen pesniški izraz pa je od vseh omenjenih tudi najbolj feminističen. V poeziji Milene Merlak Detele avtorica monografije izpostavlja popolno osamljenost, iskateljstvo, brezdomstvo.
Tujstvo, ki ga avtorica opaža pri nekaterih že omenjenih pisateljicah oziroma pesnicah, pa je temeljna tema prispevka Podobe tujosti v delih nekaterih sodobnih slovenskih prozaistk, in sicer so predstavljene literarne pisave Maruše Krese, Erice Johnson Debeljak in Suzane Tratnik. Medtem ko sta prvi dve pisateljici bolj osredotočeni na občutek tujstva do Slovenije, zadnja med njimi čuti tujost do provincialnega okolja, do zaplankanosti ožje, četudi se resda njena proza osredinja na zaprtost
širše, saj ugotovi, da mora biti njena spolna identiteta zatajevana vsepovsod. Vsem avtoricam je torej skupen občutek nesprejetosti, nerazumevanja, četudi zaradi različnih vzvodov. Poudarjena je slovenska majhnost in nestrpnost ter nespodbudno okolje za vzpostavitev večkulturnosti. Avtorica to tujstvo, neosnovano sovraštvo tematizira še v zadnjem prispevku prvega dela monografije, in sicer v Razbijanju stereotipov v prozi Suzane Tratnik, v kateri opaža rušenje družbenih stereotipov, npr. o ciganih, zlasti pa detabuizacijo isto-spolnih stereotipov, ki izhajajo tako iz provincialnega okolja kot tudi urbanega.
Drugi del monografije Književne študije temeljiteje predstavi sodobno slovensko književnost, in sicer se znanstveno osredotoča najprej na realni literarni prostor, tj. Maribor v literaturi (Podobe Maribora v literaturi). Tema-tiziran je tako kot srednjeveško mesto, kakršnega najdemo v romanih Zlate Vo-kač (Marpurgi in Knjiga senc), kot tudi predvojno, medvojno in povojno mesto, npr. v literarnih delih Nade Gaborovič, Draga Jančarja, Žarka Petana, Jožeta Snoja, Smiljana Rozmana, Zorka Sim-čiča, Toneta Partljiča, Frančka Rudolfa. Sodobnejšo podobo mesta lahko beremo v besedilih Marjana Krambergerja. Maribor se kaže tudi v pesništvu, npr. v nekaterih pesmih Franca Forstneriča in Andreja Brvarja. Avtorica razpravo razširja tudi na mariborsko podeželsko okolico, ki je prisotna v literarnih delih. Poudarjena so tako konkretna do-gajališča mesta kot tudi izmišljena, obe dimenziji pa dajeta literaturi omenjenih literarnih umetnikov posebno, literar-nozgodovinsko mesto.
Natančnejšega raziskovalnega vpogleda je deležna še proza Cirila Kosmača, in sicer s poudarkom na ženske zgodbe in like v njegovi literaturi
(Ženske zgodbe in liki v literarnem delu Crila Kosmača). Poudarjeno je pisateljevo oblikovanje ženskih likov, njihovih zgodb in usod, zlasti pa je bil oster družbeni kritik. Zavzemal se je za pravice žensk in otrok, kot lahko beremo v njegovi literaturi. Njegove ženske so vaške opravljivke, nosilke ljudskih modrosti, spletkarke, pa tudi odločne ženske, kakršno izriše v noveli Življenje in delo Venca Poviškaja, ali pa nepasivno, prav tako odločno žensko v noveli Očka Orel. Avtorica poudari, da je večino ženskih likov Ciril Kosmač do konca razvil v romanu Pomladni dan. Njegove ženske torej niso pasivne družbene sooblikovalke, temveč jih pisatelj oriše tudi kot junakinje, npr. v Baladi o trobenti in oblaku, in hkrati predstavi njihov pogled na vojno in trpljenje. Bo-rovnikova opozarja, da so ženske vloge po vojni nemalokrat bile marginalizirane, Ciril Kosmač pa je uspel ustvariti ženski lik, ki priča o nasprotnem.
V tretjem prispevku se avtorica ukvarja s prozo Marjana Tomšiča, natančneje z magičnim svetom slovenske Istre v njegovih literarnih delih (Magični svet slovenske Istre in proza Marjana Tomšiča). Ta se kaže v zbirki kratke proze Noč je moja, dan je tvoj (1989), kjer so opazne tako narečne prvine kot tudi ljudske modrosti, nekatere zgodbe pa so tudi groteskne. Arhaični svet istrskega podeželja se pojavlja tudi v zbirki Kažuni (1990), ponovno je poudarjena diametralnost sveta, ločena in razpeta med dobro in zlo. Tomšič istrski svet tematizira tudi v novelistični zbirki Vruja, kjer so fabule osredinjene na temo ljubezni. Avtorica posebej izpostavi njegov roman Šavrinke, ki prav tako sodi v t. i. Tomšičev istrski cikel. Poudari njegovo umetniško vrednost, žensko usodo, ko so zaradi strašne bede prodajale jajca v Trst, ter narečnost, ki je
temelj pogovorov literarnih oseb. Ženska zgodba je prisotna še v Tomšičevem romanu Zrno od frmentona, v katerem pisatelj ustvari pomemben ženski lik v sodobni slovenski prozi. Literarna oseba Tonina namreč predstavlja podobo vztrajne, v prihodnost stremeče ženske, četudi je zaprta v zaporu. Tako se tudi Tomšičev literarni opus osredotoča na žensko zgodbo.
Skrivnosti svet Istre je tematiziran še v romanu Oštrigeca, ki ga pisatelj oplemeniti z zanimivima literarnima osebama, to sta štrigon Boškin (ta je simbol za dobro) in štriga babura Šafura (ta pa simbol za zlo).
Zadnji prispevek drugega dela Književnih študij je literarno delo Pastorala Vlada Žabota, ki ga avtorica obravnava primerjalno še z nekaterimi drugimi, prav tako kanoniziranimi avtorji (Ža-botova Pastorala v sobesedilu sodobne slovenske književnosti). Uvodoma si postavi temeljni vprašanji, in sicer jo zanima, ali je roman v celoti postmoderni roman in ali sodi v magični realizem. V Pastorali je poudarjeno zatiranje žensk, ki jo izvaja katoliška Cerkev npr. nad redovnicami. Tega se zaveda le Nina, ki je glavna protagonistka romana. Ostro kritiko do omenjene inštitucije lahko beremo še pri drugih avtorjih, denimo pri Florjanu Lipušu, Alešu Čaru in poeziji Svetlane Makarovič. Zato Bo-rovnikova zapiše, da se Pastorala post-modernistično navezuje na obstoječo slovensko literarno tradicijo, z ozirom na grozljivo, temačno vzdušje v romanu pa postmodernistično preigrava žanr grozljivega romana. Tematiko zatiranja, podrejanja moškemu beremo še v prozi Berte Bojetu. Njegovo pisavo poveže še z Lainščkom in Tomšičem, vsem trem pa je literarna veda pogosto uvrščala v magični realizem, s čimer se Borovni-kova ne strinja povsem.
Zadnji del Književnih študij je uvid v slovensko književnost v Avstriji, in sicer avtorica poglobljeno predstavi dvojezičnost, ki je značilna za koroške Slovence in tudi za Slovence, ki so se v Avstrijo preselili (Dvojezičnost slovenske književnosti v Avstriji kot odraz dvojne identitete). Iz prve skupine posebej poudarja pesnico Majo Haderlap, ki je s proznim prvencem Engel des Vergessens/Angel pozabe (2011) postala tudi prozaistka. Roman je pisan v nemščini in tematizita medkulturni, zgodovinski konflikt med Slovenci in Avstrijci v času 2. svetovne vojne. Pisateljica piše o sodelovanju njene družine s partizani, da pa je roman napisala v nemščini, pa gre vzrok najbrž iskati v večji svobodnosti in distanciranosti do tematike. Za svoj prozni prvenec je Haderlapova dobila ugledne literarne nagrade, mdr. nagrado Ingeborg Bachmann. Maja Haderlap pa seveda ni edina, ki s svojo pisavo kaže na medkultur-nost v književnosti. Pisatelji, pri katerih se ta medkulturnost, dvojezičje odraža, so tudi npr. Janko Messner, Florjan Li-puš, Fabjan Hafner, Cvetka Lipuš idr. Še bolj natančno in poglobljeno se Silvi-ja Borovnik ukvarja z medkulturnostjo v književnosti v prispevku Medkultur-nost slovenske književnosti na avstrijskem Koroškem, v katerem si zastavi temeljno vprašanje, tj. kako se medkulturni stiki kažejo v literaturi. Zanima jo tudi, o čem pripoveduje sonavzočnost knjižnega slovenskega, nemškega in/ali narečnega sveta. Ob množici literarnih umetnikov, J. Messnerju, M. Hartman, F. Lipušu, G. Janušu, J. Oswaldu, M. Haderlap, C. Lipuš, ugotavlja, da je njihov literarni izraz nadvse raznolik in da so do multikulturnosti zelo premišljujoči, zelo kritični do vrednotenja jezika kot manjvrednega oz. do nasilja nad jezikom manjšine. V svoj literarni,
umetniški jezik nekateri vnašajo narečne, arhaične prvine, ki jim pomenijo pestrost, bogatost, nekateri so do pojava ironični, drugi upajo na nastanek novega, neobremenjenega v jeziku, a se to ne zgodi. Prispevek Kratka proza Slovencev v Avstriji predstavlja literarna dela že omenjenih literatov z vidika kratkoproznega ustvarjanja, pri čemer avtorica ponovno poudarja njihovo raznolikost in pestrost tako v tematiki kot tudi v jezikovno-slogovnih posebnostih. Študija je zastavljena primerjalno, tako bralec npr. izve, da je zelo pogosta tema J. Messnerja, F. Lipuša, A. Hudl, K. Močilnika, V. Ošlaka ostra kritika katolištva. Oblastnost, nadvladje pa je tematizirana tudi v prozi Leva Detele.
Predzadnji prispevek Avstrijska književnost v Sloveniji in slovenska v Avstriji prinaša vpogled v prevodoslovje, torej avstrijske književnosti v slovenščino in slovenske v nemščino, pri čemer avtorica izpostavlja predvsem majhen delež prevedene slovenske dramatike v nemščino. Prav tako pa je izredno zanimiva razprava tudi zato, ker poudarja, da kriterij za določevanje identitete neki literaturi ni le jezik, npr. nemški ali slovenski, prav tako tudi kraj rojstva in bivanja ne, temveč je treba problem razumeti širše. Ob tem navede vrsto literarnih ustvarjalcev, ki potrjujejo tej tezi, npr. E. Canetti, I. Bachmann idr., a veljata za avstrijska avtorja. Zadnji prispevek predstavlja znanstvenoraziskovalno delo avtoričinih kolegov na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, in sicer tistih, ki se ukvarjajo z literarno zgodovino.
V znanstveni monografiji Književne študije Silvije Borovnik vidimo preplet večdisciplinarnosti, npr. sociologije spolov, zgodovine, biografije, prevodo-slovja, ki se s književnostjo palimpsest-
no povezujejo. Tako zbir avtoričinih znanstvenih prispevkov ponuja bralcu večplastno gledanje na (sodobno) slovensko književnost, s tem pa odpira nova vprašanja.
Avtorico v znanstvenoraziskovalnem delu zanimajo bele lise, nepoznana, neraziskana področja v slovenski književnosti, kar je nedvomno odlika ne samo te monografije, temveč tudi celotnega doprinosa Silvije Borovnik h književni znanosti.
Janja Vollmaier Lubej
Janja.v@windowslive.com
FREDERIK KORTLANDT: SELECTED WRITINGS ON SLAVIC AND GENERAL LINGUISTICS. Rodopi, Amsterdam/ New York, NY 2011, 470 pp.
Scholars working in Indo-European and Balto-Slavic linguistics will welcome this new book with selected papers by Frederik Kortlandt (hereafter K), the main proponent of the so called "Leiden Accentological School." The book is a free-standing sequel to other volumes which thematically present K's papers: Italo-Celtic origins and prehistoric development of the Irish language (Amsterdam: Rodopi, 2007), Baltica & Balto-Slavica (Amsterdam: Rodopi, 2009) and Studies in Germanic, Indo-European and Indo-Uralic (Amsterdam: Rodopi, 2010). The aim of all these books is to make K's scientific work since the early 1970s more accessible to a wider public. This is a very praisewor-
thy attempt, even if a potential reader can download many of K's papers from his web page.
K's contribution to Indo-European and especially to Balto-Slavic linguistics cannot be ignored, especially if one wants to study the development of Bal-to-Slavic accentuation. K's background originates from the work of Christian Stang in 1957, V. M. Illič-Svityč, as well as from works by V. A. Dybo. While the Moscow accentological school (centered around Dybo) developed its research mainly on the synchronic state of Balto-Slavic, Baltic and Proto-Slavic, K deals mainly with the relative chronology of changes. His conception can now be considered as the most complete description of accentual changes from PIE to the separate Baltic and Slavic languages. Although it is not generally accepted, the main reason for refusing K's theories is mainly the lack of information and difficulty in reading K's papers. A reader is very often discouraged by the apparent unintelligibility of K's texts, which require a broad context of knowledge: both the narrow topic of accentology as well as the context of some of K's other papers. The latter is the main problem for scholars who are often discouraged after they read one or two of K's papers. One must study K as a whole and keep in mind the results of his individual papers to grasp his whole theory. Then scholars can see how detailed and elaborate K's theory of accentual development from Proto-Indo-European to separate Slavic languages is. So what a scholar needs is both the sum of K's important papers (which the volume reviewed partially supplies) as well as a short and clear introduction to the "Leiden mode of thinking," which is still missing. Both
would help with broader familiarity and acceptance of K's theories.
In the present volume all of K's important works, which can be taken as "canonical" for his theory, are reprinted. The original and revolutionary book Slavic accentuation, which includes the important chapter 3, "The loss of the Indo-European laryngeals," is now presented with revised phonemic symbols. A simplified version of K's early theories can also be found in his book On the History of Slavic Accentuation. A reader of the book will also find there the famous paper on the detailed chronology of all accentual changes (on the background of other sound changes) from Proto-Indo-European to Slavic and also the paper on the complex history of West Slavic accentuation. K's important contribution to Polabian accentuation as well as the development of nominal paradigms are also reprinted in the volume.
Although readers will welcome the selected papers of K as a scholar who cannot be ignored, it is still doubtful whether the Selected papers... as well as other collections of his papers will help readers to understand his theories better. There are several deficiencies that might discourage potential readers. First, the papers are not reprinted with the original paging. K refers to the original quotations in the cumulative references at the back of the volume, but it is of no help. If a reader wants to work with a page from, e.g., the "Early Dialectal Diversity of South Slavic I," he or she must either quote the original paper published in 1982, or the text reprinted in the Selected papers. The cumulative list of references in the back of the book is also very impractical because one cannot follow the references to the original individual papers.
Adopting this policy, one also cannot be sure which version of the paper one should actually use, e.g., West Slavic Accentuation has been published three times: originally on K's web site in 2009, then in Selected papers... and finally in From present to past and back: Papers on Baltic and Slavic accentol-ogy (Frankfurt/Main: Peter Lang, 2011). Each time the paper has been published with different pagination. One is also puzzled by the original publishing dates and K's own reworked version; e.g. the important paper "From Proto-Indo-European to Slavic," originally published in 1994, also has a 2002 internet version (apart from the version published in the Selected papers..). So which version should one use for references?
Apart from the short Preface, the Selected papers. should be thematically arranged into blocks and accompanied with a short introduction with the aim of explaining to the reader the brief results of the papers. It would help to orient the reader in K's theories and would even broaden their popularity. For a person who is not familiar with the history of accentuation, the book represents another kind of jungle and he or she will not be able to follow the main points of K's theory, which is not good, alas. At least we have another accessible book with papers of Leiden guru, but the user-friendly introduction and explanation of the main points are still hanging in the air.
Roman Sukač
Silesian University, Opava
ISTVÀN SZÉPFALUSI, OTTó VöRÖS, ANIKó BEREGSZÀSZI, MIKLÓS KONTRA: MADŽARSKI JEZIK V AVSTRIJI IN SLOVENIJI.
Založba Gondolat - Imre Samu Nyelvi Intézet (Jezikovni zavod Imre Samu) -Zavod za kulturo madžarske narodnosti, Budimpešta - A^ör (Unterwart). Lendava 2012, 351 str.
Pričujoča izdaja je četrta iz zbirke A magyar nyelv a Kàrpàt-medencében a XX. szäzad végén - Madžarski jezik v Karpatskem bazenu ob koncu XX. stoletja. Prva knjiga A magyar nyelv Ukrajnaban (Karpataljan) - Madžarski jezik v Ukrajini (Zakarpatju), delo Istväna Csernicskója, je izšla leta 1998. Leta 1999 je sledila izdaja A magyar nyelv Jugoszlaviaban (Vajdasagban) -Madžarski jezik v Jugoslaviji ( Vojvodini), katere avtor je Lajos Göncz. Tretja knjiga omenjene zbirke z naslovom A magyar nyelv Szloväkiäban - Madžarski jezik na Slovaškem je izšla leta 2000 izpod peresa Istväna Lanstyäka. Četrta knjiga je na objavo čakala 12 let, kar urednik zbirke Miklós Kontra v predgo -voru pojasnjuje z nenadno smrtjo enega od avtorjev, in sicer Istväna Szépfalusija leta 2000, ter ovirami, ki so se pojavljale v okviru uredništva (22). Na koncu sta terensko delo Istväna Szépfalusija v Avstriji in Ottója Vörösa v Sloveniji, opravljeno v letih 1996/97, s teoretično podlago podprla Anikó Beregszäszi in Miklós Kontra (22-23). Delovna skupina, oblikovana v sklopu sociolingvistič -ne konference Élonyelvi Konferencia, je obravnavala različice madžarskega jezika v zamejstvu po enotnih kriterijih, raziskavo pa dopolnila s kontrolno analizo madžarskega jezika na Madžarskem. Cilj je bil znanstveni vpogled v jezikovni položaj z namenom oblikovanja realne jezikovne politike. Poleg
držav, ki so navedene v naslovih dosedanjih izdaj, je potrebno omeniti, da so raziskave potekale tudi med Madžari v Romuniji (rezultati so predstavljeni v študijah). V delovni skupini četrtega zvezka so sodelovali Istvan Szépfalusi, duhovnik in sociograf z Dunaja, Ottó Vörös, upokojeni visokošolski profesor sombotelskega univerzitetnega centra Savaria, Anikó Beregszaszi, profesorica na visoki šoli v Beregszaszu, Miklós Kontra, vodja raziskovalcev jezikovnega inštituta madžarske akademije znanosti in univerzitetni profesor v Szegedu.
Kazalo (5-9), kazalo tabel in slik (11-17) ter predgovor urednika zbirke (19-23) predstavljajo uvodni del knjige. Osrednji segment zajema poglavji Madžarski jezik v Avstriji (25-176) in Madžarski jezik v Sloveniji (177-274), ki imata zelo podobno strukturo. Predvsem je zanju značilno vzorčenje raziskovane dvojezičnosti, predstavitev zgodovinskih in socioloških atributov dane manjšinske skupnosti ter opis zemljepisnih, demografskih, historičnih, političnih, gospodarskih, verskih in kulturnih vidikov. Vsak opis se ukvarja z jezikovnimi fenomeni z vprašalnikom zbranega jezikovnega gradiva; 13 jezikovnih različic v večini primerov ni osvetljenih le s kazalniki konkretne manjšine, temveč v odnosu do ostalih madžarskih manjšinskih skupnosti in nasploh v odnosu do podobnih izkušenj na Madžarskem. Na to se navezujejo opažanja s posameznih (zasebnih in javnih, uradnih, izobraževalnih itd.) jezikovnih prizorišč ter v nadaljevanju odnos sporočevalcev do jezika. Nazorne tabele in diagrami poskrbijo, da je temeljit in tankočuten pregled obravnavane teme še natančnejši in jasnejši.
Pri podrobnejši predstavitvi obeh poglavitnih enot je potrebno izpostavi-
ti sledeče: iz avstrijskega poglavja izvemo, da v Avstriji živečo madžarsko govorno skupino v raziskavi predstavlja 60 oseb z Dunaja in Gradiščanske (Burgenland) ter ostalih predelov (v sorazmernem razponu po 20 oseb). Na podlagi njihovih odgovorov je mogoče sklepati, da je madžarski jezik v zasebnem življenju še prisoten, toda raba nemškega jezika ni zanemarljiva; v javni sferi in uradnem poslovanju namreč prevladuje nemščina. Čeprav odgovori na zastavljena anketna jezikovna vprašanja potrjujejo, da je v Avstriji živečim Madžarom bližja in bolj naravna knjižna madžarščina, so pri njih pogosto v ospredju elementi jezikov v stiku, kar kaže na jezikovne interference (126).
V raziskavi je sodelovalo 67 v Sloveniji živečih Madžarov, katerih starostna, izobrazbena in spolna sestava je sorazmerno porazdeljena tudi glede kraja bivanja. Poglavje je v prvi vrsti zelo strnjeno, med drugim obsega le najpomembnejše povzetke dvojezičnega modela izobraževanja v Prekmurju (191-194, glej tudi 224-227). Analiza določenih jezikovnih pojavov tudi v tem primeru poda poučno in koristno predstavitev konkretnega položaja, npr. rezultat rabe t. i. odvečnih zaimkov v Prekmurju kaže, da je »bolj madžarski« od rabe na Madžarskem (podobno kot v Vojvodini). Obenem so se v Sloveniji živeči Madžari v veliko večjem številu od Madžarov na Madžarskem odločili za bolj naravne analitične oblike, značilne za jezike sosedov, kar kaže na to, da dopuščajo predpostavko vpliva jezikov v stiku. Taka in podobna opažanja ter izkušnje s prizorišč jezikovne rabe (npr. prekmurski Madžari imajo od vseh v zamejstvu živečih Madžarov v veliko manjšem številu madžarščino za svoj materni jezik oz. za jezik na ravni materinščine - 237) dopuščajo domne-
vo, da se v Prekmurju, podobno kot na Gradiščanskem in v ostalih madžarskih perifernih predelih, odvija pojav jezikovne menjave (251, 255). Avtorji knjige za preobrnitev tega procesa ne vidijo veliko priložnosti, vendar v povzetku poudarjajo, da »obstaja možnost za upočasnitev jezikovne menjave in za bogatitev, izpopolnitev rabe madžarskega jezika« (251).
Osrednji poglavji dopolnjujejo opombe, citati analiziranih vprašalnikov, kazalo imen in kazalo pojmov, navzkrižne tabele (primerjava avstrijskih, prekmurskih in madžarskih podatkov) (141-176, 253-315). Temeljito izdajo zaključuje bibliografija, ki ji sledi povzetek v nemškem, slovenskem in angleškem jeziku (317-341, 343- 351).
Uporabna knjiga ponuja podroben opis odnosa številnih pojavov jezikovne rabe na Madžarskem in zunaj njenih meja. Ena pripomba (21) kljub vsemu zahteva natančnejše pojasnilo. Dejstvo, da so se razprave in polemike o večsre-diščnem madžarskem jeziku umirile, še ne pomeni, da je večina madžarskih jezikoslovcev sprejela omenjeno teorijo. Najbrž je govora o tem, da se je vse bolj ustalilo dejstvo: prisotnost madžarskega jezika se v nekaterih sosednjih državah uresničuje v tamkajšnji različici državnega jezika (247-248). Kljub natančnemu, realnemu raziskovalnemu slogu izdaje se čuti prizvok prodorne, dobronamerne izmenjave mnenj med jezikoslovci, ki želijo ohraniti jezik (242-243), in politiki, ki krojijo propagando jezikovnih zakonov (256).
Celovito gledano prikazuje izdaja, objavljena ob podpori programa Domus madžarske akademije znanosti, jezikovno stanje v letih 1996/97. Kljub temu še danes in tudi za v prihodnje predstavlja dragocen prikaz jezikovnega stanja v Avstriji in Sloveniji. Knjiga je vsekakor
doprinos ne le za strokovno literaturo in strokovnjake, temveč zagotovo tudi za širšo javnost, ki jo tematika zanima.
Zoltan Miklós Molnar
molnarz03@gmail.com
ELDIA Regionälis konferencia Bécsben (2012. szeptember 25. Aula am Universitätscampus)
A Maribori Egyetem Bölcsészettudo-manyi Kara Magyar Nyelv és Irodalom Tanszékének nyelvészeti kutatócsoport-ja - 2010 marciusa óta - partnerként vesz részt az ELDIA (European Language Diversity for All/Európai Nyelvi Diver-zitas Mindenkinek) timü FP 7-es kuta-tasi projektben. A projekt koordinatora Anneli Sarhimaa, a Mainzi Egyetem tanszékvezeto egyetemi tanara.
Az ELDIA interdiszciplinaris ku-tatasi projekt célja a nyelvi diverzitas fenntartasa, tamogatasa. A hat európai orszag nyolc kutatóintézetének/oktatasi intézményének szakembereibol - alkal-mazott nyelvészek, szociolingvistak, jogaszok, statisztikusok - alló kutató-csoport tisztaban van azzal, hogy ez csak akkor lehetséges, ha az aktualis nyelvpolitikak, a nyelvi tervezés minden területe a beszélöközösség együtt-müködésén alapul. A nyelvet/nyelvval-tozatot az aktiv, minél szélesebb körü nyelvhasznalat orzi meg elsösorban, a beszélok akarata, igénye, vagya az anyanyelven és az anyanyelvvel élésre. Mindez az adott tarsadalomtól is függ, az abban uralkodó jogszabalyozastól, az altalanos értékrendtol, az együtt élo népek sajat maguk és a masik iranti
attMdtartalmaitól. Fontos a projekt szamara, hogy az egyént - nyelvhasz-nalatbeli, a nyelvvalasztasra vonatkozó - döntéseiben megbizható, naprakész informaciók vezéreljék, és azt a nyelvet vagy nyelvvaltozatot hasznalhassa az élet különbözö területein, amelyiket szeretné, amelyikben jobban otthon ér-zi magat. Ezért igyekszik minden érin-tettet bevonni a kutatasba, s az egyik legfontosabb feladata az eredmények visszajuttatasa a vizsgalt közösségbe. Meggyözödése, hogy az eredmények a politikusokat és a döntéshozókat is segitik majd, hiszen munkajukat - az európai nyelvi szintér gyors valtozasai miatt - csak a legfrissebb ismeretek és a legùjabb eszközök tehetik igazan hatékonnya. A nyelvi és etnikai sok-sziMség Európa egyik legfontosabb jellemzöje, kulturalis örökségének szerves része. Konkrét eredménye (tag dimenziókban hasznositható végter-méke) az ùn. EuLaViBar (European Language Vitality Barometer/Euró-pai Nyelvi Vitalitasi Barométer) lesz, egy olyan eszköz, amely mérni tudja az európai tóbbnye^ség tesztelhetö, leiró és elöre megjósolható modelljét, a tóbbnye^ség helyzetét. Ezzel aktivan hozza kivan jarulni az európai nyelvi soksziMség megtartasa politi-kajanak beteljesüléséhez (http://www. eldia-project.org).
A projekt 14 kisebbségi helyzetü nyelvet/nyelvvaltozatot kutat, valamennyi a finnugor nyelvcsalad tagja. Ez a kontextus két dolog miatt is fontos: egyrészt magaban foglalja a beszétó-közösségek szinte minden lehetséges tipusat (autochton-allochton; az EU-mo-bilitas következtében kialakult ùjkori migrans közösségek; autochton és mig-
rans közösség együtt; nyelvi standard-dal rendelkezök/a nyelvi standard vagy nagyon fiatal, vagy csak most van kiala-kulóban), masrészt igyekszik pótolni, kitölteni azt az ürt, ami a legtöbb kis finnugor nyelv kutatasaban, a kutatasok széles körü terjesztésében a nemzetkö-zi kutatóközösségben keletkezett, elsö-sorban a bemutatasok és a publikaciók nyelvi elszigeteltsége tòvetkeztében. Az ELDIA a következö nyelveket ku-tatja: a magyar nyelv Ausztriaban és Szlovéniaban, a kven és az északi szami Norvégiaban, a meänkieli Svédorszag-ban, a svédorszagi finn nyelv, a karjalai nyelv Finnorszagban és Oroszorszag-ban, az észt Finnorszagban és Német-orszagban, a vepsze Oroszorszagban, a vöro és a seto Észtorszagban, valamint a seto Oroszorszagban.1 A nyelvek és beszélöközösségeik nagyon szines pa-lettaja, a kontrasztiv elemzések lehetö-sége is biztositék arra, hogy a kutatas minden egyes pillanata - a viszonylag feszitett munkatempó mellett is - érde-kes és izgalmas kihivast jelent minden kutató szamara.
A maribori kutatócsoport öt föböl all, harman a projekt teljes futamideje alatt, ketten pedig egy-egy munkaszakaszban dolgoznak a kilenc munkacsomagban (Work Packages) meghatarozott felada-tokon. A team senior nyelvésze Kollath Anna, fiatal kutatói pedig Gróf Annamaria, a Tanszék magyar nyelvi lektora, aki 2012 jùniusaban szerzett PhD-fo-kozatot az ELTE Nyelvészeti Doktori Iskolajaban, valamint Horvat Livija, magyar-szlovén szakos altalanos és középiskolai tanar, a Tanszék volt hall-gatója, a muravidéki magyar közösség tagja. Gasparics Judit, magyar szakos középiskolai tanar, az ELTE Nyelvé-
1 Az egyes nyelvekröl részletesen olvashatnak a projekt honlapjan (http://www.eldia-pro-ject.org), illetve lasd még Kollath 2012a.
szeti Doktori Iskoläjänak doktorandusz hallgatója a terepmunkäban vett részt egy éven keresztül (doktori disszertä-ciójàt a Muravidék magyar nyelvérol és nyelYhasznàlatàról irja). 2012 januärja óta Kerčmar Furja Žužana (magyar-német szakos ältalänos és tòzépiskolai tanär, a Tanszék volt hallgatója, a mu-ravidéki magyar közösség tagja) is segit a projektmunka finisében. Mind a Böl-csészettudomànyi Kar, mind a Maribori Egyetem figyelemmel kiséri, értékeli és tämogatja munkänkat.
A maribori kutatócsoport feladata az (volt), hogy elkészitse A magyar nyelv Szlovéniaban (Hungarian in Slovenia) cimü esetspecifikus beszàmolót (SCR) - hozzäjärulva ezzel a nyelvi vitalitäs barométerének kidolgozäsähoz -, s megällapitsa a vizsgält nyelvvältozat vitalitäsät. Ehhez kisebbségi és tóbbségi adatközlöktöl gyüjtöttünk anyagot kér-döives és (egyéni és csoportos) interjüs módszerrel. A tanulmäny 294 kisebbségi és 195 tóbbségi kérdoiv és 16 interjü adataiból szàrmazó korpusz elemzése alapjän készült el 2012 augusztusära. A projekt disszeminàciójànak egyik leg-fontosabb szegmensét a regionälis kon-ferenciäk jelentik, hiszen itt talälkozhat elöször mind a szakma, mind pedig a szélesebb közönség, maga a kutatott közösség a projektben született eredmé-nyekkel. Elsoként az ün. „déli csoport" ällt ki a (szakmai) közönség elé 2012. szeptember 25-én, a Bécsi Egyetem auläjäban. A regionälis konferenciät a bécsi ELDIA-team szervezte (Johanna Laakso, Hajnalka Berényi-Kiss, Angelika Parfuss).2
A konferenciät Prof. Susanne Weigelin-Schwiedrzik, a Bécsi Egyetem kutatässal megbizott rektorhelyettese nyitotta meg, majd prof. Anneli
Sarhimaa köszöntötte a megjelenteket, röviden bemutatva a projektet. A meg-nyitó beszédek utän härom esettanul-mäny bemutatäsa következett: a sort a häzigazdäk, Prof. Johanna Laakso és Hajnalka Berényi-Kiss A magyar nyel-vüek Ausztriäban cimü - magyar, német és angol nyelvü - elöadäsa nyitotta meg, ezt a maribori team esettanulmänya kö-vette, s a sort Dr. Kristiina Praakli zärta Az észt migräns kózósség Németorszäg-ban cimü, észt és német nyelvü elöadä-säval. A regionälis konferenciät kötetlen eszmecsere zärta, älWfogadässal, ahol kävé és sWemény mellett folytatódott a beszélgetés az elöadäsokban elhangzott kérdésekrol.
Prof. Kolläth Anna és dr. Gróf An-namäria A magyar nyelvüek Szlovéni-aban cimü - magyar, német és angol nyelvü - prezentäckvjuk elsö részében a szlovéniai magyar beszélöközösséget mutatta be: a legalapvetöbb statisztikai adatok felväzoläsa utän a muravidéki kétnye^ségrol adtak képet a multikul-turälis térség kontextusäban. Ezt követ-te az aktuälis jogi és politikai helyzet ismertetése, majd pedig a muravidéki két(tan)nye^ oktatäs rövid bemutatäsa. A mäsodik részben a szlovéniai korpusz szociolingvisztaikai elemzésé-böl kaphattak részleteket a jelenlévok: szó esett az önbevalläson alapuló nyelvi készségszintekr0l, a szintérspecifikus nyelvhasznälat tendenciäiról. Összefog-latósként az esettanulmäny legfonto-sabb tanulsägainak megfogalmazäsära került sor.
A szlovéniai esettanulmäny, amely-nek teljes angol nyelvü szövege 2012 decemberét0l elérhet0 lesz a bécsi egyetem Phaidra archivumäban (http:// phaidra.univie.ac.at/o:80726), rämuta-tott: a szlovéniai magyarok pozitivan
2 Ezüton is köszönjük a bécsi csapatnak a kivä^an sikerült rendezvényt.
viszonyulnak a t0bbnyelvùséghez. Többnyelvüségük alapja a funkcionalis szlovén-magyar kétnye^ség, amely kiegészül a szomszédos horvat (és a szerb) nyelv viszonylag magas szintü tudasaval. A nyelvi diverzitas a német nyelv közepes szintü és az angol nyelv jóval gyengébb szintü ismeretével va-lik teljessé. Mind a muravidéki, mind a migrans magyar k0z0sség több nyelv-ben és több kultüraban él. A magyar nyelvet foként a csaladon belül, illetve a maganszféraban hasznaljak. Emellett azonban - a t0rvények elöMsainak nem megfelelö mértékben ugyan - hasznaljak a nyilvanos szmtereken is, ennek megvalósulasa a t0bbségi k0z0sség, a hivatali alkalmazottak kétnye^ségé-tol, kisebbségi nyelvi kompetenciaitól függ elsosorban.
Az Alkotmany a Muravidék nemze-tiségileg vegyesen lakott teraletén élo autochton magyar k0z0sségnek külön jogokat biztosft. A muravidéki magya-rok altalaban sok mindent tudnak ezek-rol, ismerik a t0rvénykezés alapjait, de tisztaban vannak az elmélet és a gya-korlat között meglévo szakadékkal is. A magyar nyelv szmterei szüküléséért sajat magukat is okoljak. A muravidéki oshonos és a nagyvarosokban élo migrans magyar k0z0sség jogvédelme nem azonos szintü, ezzel szinte minden adat-közlo tisztaban van.
A kétnye^ oktatasban a magyar nyelv megmaradasanak egyetlen lehe-toségét latjak. Tudjak, hogy a szlovén mellett - a németen kvül - az angol nyelvre is szükségük van európaisaguk kialakftasaban, ezért egyik fo törek-vésüknek nyelvi többsz^nüségük ilyen iranyü gazdagftasat tekintik.
A t0bbségi k0z0sség tud ugyan a magyar nyelv és a magyar kultüra létezésérol, de nem ismeri kello mértékben sem a nyelvet, sem a kultürat (adatközloink nem csak a kétnyelvü területrol valók). Véleményének alaM-tasaban sok a bizonytalansag, és nagy szerepet jatszanak a negativ értékftéle-tek is. Szlovén adatközloink szamara a magyar nyelv elsosorban a szomszédos orszag nyelve, többnyelvüségüknek, többkultürajüsaguknak ez nem része.
MegallapMsaink azt bizonyftjak, hogy a szlovéniai magyarok nyelvi helyzete rendkrvül összetett, és jócs-ka6n tartalmaz ellentmoondasokat is. A többnyelvüség és a többkultürajüsag azonban meghatarozóan fontos szerepü mind a 6300 fos muravidéki autochton, mind pedig az 1032 fot szamlaló, Szlo-vénia nagyobb varosaiban élo migrans magyar k0z0sség életében. Lételemük, életformajuk is egyben.
Kollath Anna
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, anna.kollath@um.si
Navodila avtorjem
Slavia centralis (SCN) je revija, ki objavlja jezikoslovne, literarnoteoretične in literarno-zgodovinske izvirne znanstvene prispevke s področja slavistike, odprta pa je tudi za take primerjalne interdisciplinarne raziskave. Revija objavlja prispevke v slovenščini, lahko tudi v drugih slovanskih jezikih, madžarščini, nemščini ali angleščini.
Recenzijski postopek
Vsak prispevek za SCN pregledata in ocenita dva neodvisna recenzenta ter ga predlagata za objavo.
Glavni urednik o tem pisno obvesti avtorja in mu posreduje morebitne pripombe, ki jih je potrebno upoštevati, da bo članek objavljiv; končno uredniško besedo ima glavni urednik. Zavrnjenih rokopisov ne vračamo - glavni urednik o tem pisno obvesti avtorja. Uredniki lahko prispevke lektorirajo in jih (nevsebinsko) popravijo brez soglasja avtorjev.
Članki morajo vsebinsko in po tehnični pripravi besedila ustrezati naslednjim standardom:
-	gre za še neobjavljene prispevke;
-	oddati jih je potrebno v (1) elektronski obliki, združljivi z urejevalniki za okensko okolje, tehnični urednici na naslov: natalija.ulcnik@uni-mb.si in (2) rokopisu v dveh natisnjenih izvodih na naslov: Oddelek za slovanske jezike in književnosti - Slavia Centralis, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor ali (3) po e-pošti v obliki pdf na naslov tehnične urednice.
-	razprave naj obsegajo 25.000 do 35.000 znakov, ocene 14.000 do 18.000 znakov, poročila 6.000 do 8.000 znakov;
-	sinopsis v slovenskem in angleškem jeziku naj obsega 5 do 8 vrstic; dodanih naj ima 4 do 6 ključnih besed;
-	povzetek naj obsega 20 do 30 vrstic - razprave, ki so napisane v slovenščini, imajo povzetek v angleščini, neslovensko napisane razprave pa v slovenščini;
-	pisava je Times New Roman, velikost črk 12 pik (izvleček in povzetek 10 pik), razmik med vrsticami naj bo 1,5;
-	format papirja naj bo A 4, robovi naj bodo 25 mm zgoraj, spodaj, levo in desno (severnoameriški format papirja z robovi širine enega inča);
-	opombe naj bodo sprotne, vezaji, pomišljaji in narekovaji naj bodo v skladu s slovenskim pravopisom (oz. pravopisnimi normami jezikov, v katerih so razprave napisane);
-	literatura naj bo navedena v besedilu in opombah v krajši obliki v oklepaju (Jesenšek 2005: 279), v daljši obliki pa na koncu razprave v seznamu literature in navedenk;
-	če je v seznamu literature več del enega avtorja, naj pri vseh neprvih navedbah ime in priimek avtorja nadomeščata dva pomišljaja;
-	če je v seznamu literature pri enem avtorju več navedenk istega leta, jih ločimo z malimi tiskanimi črkami stično ob letnici (2007, 2007a, 2007b);
-	v seznamu literature navajamo: ■ monografija:
Marko JESENŠEK, 2005: The Slovene Language in the Alpine and Pannonian Language Area. Kraków: Towarzystwo Autorów i Wydawców Prac Naukowych Universitas. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dia-lektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60).
■	članek v reviji:
Martina OROŽEN, 1993: Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. Slavistična revija 41/1, 143-160.
■	članek v monografiji ali zborniku:
Zinka ZORKO, 2004: Izbrano besedje v narečjih severovzhodne Slovenije. Besedo-slovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora 28). 170-228.
Miran ŠTUHEC, 2003: Esejistika narodnih tem in njen pomen danes. Perspektive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ur. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 14). 63-80.
-	slikovno gradivo, razpredelnice ipd. (izdelano v MS Excel) naj bo priloženo na posebnih listih, v tekočem besedilu pa naj bo označeno, kam sodi (podnapisi slik naj bodo v tipkopisu); za oštevilčenje se uporabljajo samo arabske številke;
-	mednaslovi so v polkrepkem tisku;
-	ponazarjalni zgledi in daljši navedki (brez narekovajev, stopnja 10 pik, odstavčno ločeni) so v ležečem tisku;
-	natančne informacije glede označevanja nestandardnih znamenj (označeni naj bodo z rdečo barvo in dodatno izrisani na robu besedila), ležečega in polkrepkega tiska dobi avtor pri tehnični urednici;
-	naslovna stran tipkopisa naj vsebuje: naslov članka, ime in priimek avtorja, naslov ustanove, na kateri dela, njegov elektronski naslov in naslov, na katerega bodo poslane korekture;
-	korekture je potrebno opraviti v desetih dneh.
Guidelines for contributors
The journal Slavia centralis (SCN) publishes articles presenting original research in Slavic linguistics and literary scholarship; it is also open to interdisciplinary approaches. Papers may be published in Slovene and other Slavic languages, as well as Hungarian, German, and English.
Refereeing process
SCN is a double-blind refereed journal. Two independent reviewers referee each paper. If an article is accepted, the editor-in-chief informs the author in writing and conveys the requested emendations, if any, that must be made before the article is accepted for publication. Rejected manuscripts are not returned; however, the editor-in-chief informs the author in writing. Final editorial authority rests with the editor-in-chief. The editors reserve the right to make formal (non-substantive) changes to the paper without consulting the author.
The content and format of the articles must conform to the following criteria:
-	The work must not have been published previously.
-	Each article must be submitted in (1) electronic Windows-compatible format to the technical editor natalija.ulcnik@uni-mb.si and either (2) two printed copies on paper to Oddelek za slovanske jezike in književnosti - Slavia Centralis / Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160 / SI - 2000 Maribor or (3) by e-mail in PDF format to the technical editor.
-	Articles should contain between 25,000 and 35,000 characters; reviews 14,000 to 18,000 characters, and reports from 6,000 to 8,000 characters.
-	The English abstract should be 5 to 8 lines; it should include 4 to 6 keywords.
-	The summary should contain 20 to 30 lines; articles written in Slovene will have an English summary; articles not in Slovene will have Slovene summaries.
-	Articles should be written in 12-point Times New Roman font; the abstract should be in 10-point, line spacing should be 1.5.
-	Paper format is A 4, margins should be 25 mm on all sides or on North America letter-size paper with one-inch margins on all sides.
-	Footnotes should be at the bottom of the page. Hyphens, n-dashes and m-dashes should be used as appropriate, according to the norms in the language in which the article is written.
-	Bibliographical citations should be noted in the literature using in-text citations in parentheses, e.g., (Jesenšek 2005: 279), followed by full citations in a listing of references at the end of the article.
-	If the bibliographical item has multiple works by the same author, subsequent citations of the author must replace the author's name with two m-dashes.
-	If several items by the same author have the same year, subsequent articles should have a lower-case letter after the year, e.g., (2007, 2007a, 2007b).
-	Citation format: ■ Monograph:
Marko JESENŠEK, 2005: The Slovene Language in the Alpine andPannonian Language Area. Kraków: Towarzystwo Autorów i Wydawców Prac Naukowych Universitas. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dia-lektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60).
■ Journal article:
Martina OROŽEN, 1993: Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. Slavistična revija 41/1, 143-160.
■ Article in a book or anthology: Zinka ZORKO, 2004: Izbrano besedje v narečjih severovzhodne Slovenije. Besedo-slovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ed. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora 28). 170-228.
Miran ŠTUHEC, 2003: Esejistika narodnih tem in njen pomen danes. Perspektive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ed. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 14). 63-80.
-	Graphics, tables, etc. (produced in MS Excel) should be given on separate sheets and their placement should be indicated in the text (captions of pictures should be in the manuscript); use only Arabic numerals for numbering.
-	Subtitles should be in boldface.
-	Examples and longer quotations (without quotations, 10 point, with paragraph breaks) should be in italics.
-	Precise descriptions of non-standard signs (marked in red and noted in the margin), italics, and boldface, will be given to the author by the technical editor.
-	The title page should contain: the title of the article, the name and surname of the author, the title of his or her place of employment, the author's e-mail (for the receipt of proofs).
-	Proofs must be corrected and returned in ten days.