List 15.
Politiški oddelek.
Pragmatična sankcija.
II.
Cesar je postal kmalu druzega mnenja in je sklenil, vprašanje nasledstva urediti brez nadaljnih dogovorov kot „samovladar" in „vsled Našeneoirenjene oblasti in po potrebi stanja Naših razmer".   Sklical je na 19. dan aprila 1813. svoje tajne svetovalce iz vseh delov države k slovesnemu   zborovanju,   jim   dal   prečitati   padum mutuae successionis   cd   1703. 1.   in jim  potem ustmeno razložil svojo voljo:   da naj preidejo njegova dedna kraljestva in dežele   nerazdeljene   na  njegove naslednike,   in sicer na moške, v slučaju njih pomanjkanja pa na njegove ženske zarojence,   šele če teh ni,   na hčere Jožefa in v slučaju, da so tudi te in   njeh zarod pomrli,   na hčere Leopolda itd. Ta ustmeni „ukaz" cesarjev,    kateri je bil razglašen dne 19. aprila 1713. 1. v navzočnosti velike množice Naših tajnih državnih svetnikov, deželnih poglavarjev ali predsednikov   Naših pokrajin tvori začetek   in jedro pragmatične sankcije". Znamenito je, da je bil šele   tri leta po tem razglasu Karola VI. z dne 19. aprila 1713. cesarju, rojen otrok, sin, (ki je pa čez nekaj mesecev umrl, 1716) da je bila  cesarju   leto pozneje (1717)   rojena prva hči in za njo same hčere, da je pa vse jedno ukaz dednega nasledstva sestavljen tako, kakor da bi bil Karel VI. že takrat natanko vedel stališ svojega poznejšega potomstva. Arneth zaznami  ta slučaj kot »posebnost";   Kossuth govori v svojem spominskem zapisniku o   pragmatični sankciji,   ki  izvira   „baje"   iz   leta   1713   in tudi Hormajr meni (seveda piše to v času, ko ni bil več ravnatelj dunajskega   hišnega,   dvornega in državnega arhiva)   da je bržkone   oni   ukaz   Karola VI,   izšel   šele po letu 1717. (rojstoenem letu Marije Terezije) in je bil nazaj  datiran. Gotovo  je,   da  leži   še sedaj v hišnem, dvornem in državnem   arhivu  en zapisnik od 19. aprila 1713. o tej v navzočnosti    državnih    dostojanstvenikov   izrečeni    volji
Karola VI. S tem seveda ni ta skrivnostna stvar nič pojasnjena.
Ko sta bili cesarju 1. 1717. in 1718. po desetletnem zakonu rojeni dve hčeri,   bil je praktičen pomen novega ukaza  dednega   nasledstva  jasen.   Ko je bila leta 1719. nadvojvodina  Marija Josipina,   Josipa I. starejša hči,   ki je imela po Leopoldovem hišnem zakona iz 1.  1703. kot prestolonaslednica  prednost pred Karlovimi hčerami, zaročena z volilnim princem saksonskim, morala je priznati pragmatično  sankcijo  s   pravilnim   odpovednim   spisom. Ravno  to  storila   je  tudi nje sestra Marija Amalija pri njeni   poroki z volilnim   princem   bavarskim   1. 1722. A Karolu VI.   zdelo se je vrh temu tudi dobro,   da so potrdili  priznanje  pragmatične  sankcije tudi stanovi  posameznih dednih dežel,   akoravno je hotel  imeti svoj ukaz izdan kot  samostojen,   absoluten vladar.   Posebno Ogrov niso bili pri dvoru  nič kaj gotovi.   V nekem,   te zadeve se tikajočem predavanju, poročalo se je cesarju : „ta narod, posebno vse plemstvo,   ne izvzemši enega,   Vašemu veličanstvu vselej zvesto udanega, se je izrekel, da hoče sicer konečno po vnanjem tej želji ugoditi, v srcu pa se nikdar ne bode strinjal s tem, ter bode vedno hotel kralja, ne kraljico imeti." Leta 1720. ko sta bili rojeni dve hčeri in ni bilo nade na drugo potomstvo, se je sHenilo, novi ukaz dednega nasledstva predložiti stanovom vseh kraljestev in dežel. Dotična vladna predloga pravi,   da se cesar »obrača do stanov z očetovsko  željo   in milim poveljem,   da naj sprejmejo to njegovo   uredbo  po   dolžnosti in radovoljno   kot nespremenljivo,  za vso prihodnjost veljavno pravilo".   To se je tudi zgodilo I. 1720. od strani stanov Gorenje in Spodnje Avstrijske, Koroške, Štajerske, Kranjske, Češke, Moravske, Tirolske itd., ki niso potrdili samo uredbo, „da če umrje cesar brez moških potomcev, preidejo vsa njegova dedna kraljestva in dežele na njegovo najstarejšo hči nadvojvodinjo Marijo Terezijo in njene dediče, ampak tudi „nerazdružljivost sedanjih   in v   prihodnje   pripadajočih dednih kraljestev, kneževin in dežel", kot „od Boga vdana, modra uredba". Dve leti pozneje zbral  se je ogerski deželni zbor,   čigar posvetovanje so pri dvoru z nekim strahom pričakovali;
142
a kakor se je izkazalo, brez vzroka, ter je potrdil pragmatično sankcijo. S tem se je avstrijskim državnikom odvalil kamen od srca. Pragmatična sankcija je od tedaj (postavni člen I—III. od 1. 1723.) del ogerske ustave. Na željo Nizozemcev — da bi imela vsaka pokrajina v svojih uradnih spisih vest o tem — bila ie konečno nova postava dednega nasledstva s pooblastilom od 6. decembra 1724. razglašena, v kateri obliki je najbolj znana in se jo največkrat navede. To razglašenje se je pa šele zgodilo, ko je bila rojena cesarju istega leta tretja in zadnja hči. Hrepeneče se je upalo na cesarjeviča in slikarji in umetniki so bili pozvani, stanovanje cesarice in 8 tem tudi nje domišljijo napolniti z moškimi podobami. Pripoveduje se celo, da se je Karol VI. v 12. letu svojega vladanja samo zato pustil za kralja češke dežele kronati, ker je bila tačas cesarica v druzem stanu in neka stara ljudska vraža trdi, da samo maziljen in kronan kralj Češke, zamore moškega potomca imeti.