Primorsko gradivo z v iz b v širšem slovenskem in slovanskem kontekstu
Metka Furlan
Littoral Material with v from b within a Broader Slovenian and Slavic Context
This article uses examples from the Littoral dialect group that have the phoneme/grapheme v in place of etymological b in order to determine that sporadic cases of the multidirectional substitution v ^ b (e.g., Littoral vedrica 'hip' ^ *bedrica : Prekmurje griba 'mane' ^ griva), which can be observed quite broadly throughout Slovenian territory, are the remnants of what was probably already the Proto-Slavic (dialect) operative free alternation u ^ b.
Keywords: Slovenian, phonemic replacement, spirantization, etymology
o
fS
in
Cobiss: 1.01
CL
V prispevku se, izhajajoč iz primerov iz primorske narečne skupine, ki imajo na mestu etimološkega b fonem/grafem v, ugotavlja, da so sporadični primeri	^
z obojesmemo zamenjavo v ^ b (npr. primorsko vedrica 'kolk' ^ *bedrica : prekmursko griba ^ griva), ki jih je mogoče prepoznati na dokaj širokem slovenskem območju, ostanki verjetno že praslovansko (narečno) delujoče proste zamenjave u ^ b.
Ključne besede: slovenski jezik, fonemska zamenjava, spirantizacija, etimologija
m
O
U h«
si
0 Kot v večini slovenskega jezikovnega prostora je tudi v primorski narečni skupini soglasnik b videti razmeroma stabilen zapornik, saj je samo na skrajnem severu (npr. Log pod Mangartom, Trenta) tako kot ponekod v koroški narečni skupini1 spirantiziran:
sln.*baba > zilj. kor. baba (SLA, T001 Brdo), obsoš. primor. baba (T067 Trenta)
1 Podatki o območju spirantičnih refleksov v koroški narečni skupini niso enotni. Logar 1981: 202, 184 npr. pravi, da je v koroškem govoru Kneže/Grafenbach razvoj b > b sistemski, v govoru Potoč/Potschach pa je b spirantiziran, zlasti še v položaju med samoglasniki. Isačenko 1939: 33sl. pa poroča, da je pojav v koroških narečjih širši: »Res da se ponekod na Koroškem, tako n. pr. v podjunski dolini severno od Drave, v ziljski dolini, v blaški okolici, na vzhodnem Rožanskem, (Grabštajnu, Tinje, Šmarjeta, Žihpolje) in končno individualno tudi skoro v vseh koroških narečjih zveneča b in d artikulirata z manjšo zaporo kot odgovarjajoča nezvenečap in t. Mestoma je ta zapora tako zrahljana, da sta ta dva glasova spirantizirana b in d, in v izglasu, pred absolutno pavzo, postaneta kar p in_/>.
^ Ta pripornik b se je v nekaterih govorih fonetično približal ali celo izenačil s pripor-W nikom b, ki je kot artikulacijska okrepitev nastal iz izvornega slovenskega ustnične-N ga zvočnika u pred sprednjimi samoglasniki:2
i
sln. *člouek > zilj. kor.	čoabak (Brdo)
obsoš. primor. člobek (Log pod Mangartom) s	tolm. rovt.	člebak (Zatolmin)
L
° Ta pojav je znan na zahodnem koroškem območju,3 znotraj primorske narečne skupine v terskem Breginju (T064), v nadiškem narečju le v narečni točki T076 Livek,4 v obsoškem narečju pa v narečnih točkah T066 Log pod Mangartom, T067 Trenta, i T068 Bovec, T070 Kobarid, T071 Drežnica, T069 Kred in T073 Čiginj, posamezni primeri pa so znani tudi v kraških Lokvah (T095).5 Pojav sega tudi v rovtarsko na-Z rečno skupino, a je na vzhodu zamejen s tolminskim narečjem z baškim govorom, A na jugu pa z banjškim govorom Avč in Kala nad Kanalom. V tolminskem narečju se p je prvotna porazdelitev med izvornim u in sekundarnim b > b pred sprednjimi samo-
1	glasniki zabrisala, tako da b < u lahko nastopa kot varianta tudi pred nesprednjimi S samoglasniki, ki lahko izpodrine izvorno predlogo z u, npr.:
K
sln. *glaua > tolm. rovt. Ied jlaua, Red jlabe
^ Ied jlaua/jlaba, Red jlabe ^ Ied jlaba, Red jlabe
2
M	-
Glasovno zakonit je ta pojav tak samo v Knežah in Krčanih severno od Grebinja v pod-junski dolini [...] in tudi v ziljski dolini.« Po podatkih iz gradiva za SLA je bila spiranti-zacija b > b pri refleksu psl. *baba potrjena za narečne točke T001 Brdo/Egg, T006 Pod-klošter/Arnoldstein, T012 Podravlje/Foderlach, T013 Kostanje/Kostenberg, T016 Sveče/ Suetschach in T017 Hodiše/Keutschach. - V najnovejši predstavitvi zatolminskega govora tolminskega narečja se tudi zanj predstavlja sistemsko zastopanost b > b (Čujec Stres 2010). O tem manj eksplicitno v Čujec Stres 1993: 117.
2	Ramovš 1935: 9 po Grafenauerju 1905: 197 navaja, da se ziljski b < b od b, ki je sekundarno nastal pred e in i, razlikuje le po tem, da je pripora pri slednjem ustnično-ustničnem priporniku manj energična.
3	Po podatkih gradiva za SLA je bil potrjen za ziljske narečne točke T001 Brdo/Egg, T003 Blače/Vorderberg, T004 Ziljska Bistrica/Feistritz an der Gail, T006 Podklošter/Arnoldste-in, T007 Rikarja vas/Ruckersdorf, T008 Rateče in rožansko T011 Loče/Latschach.
4	Tako je mogoče sklepati iz gradiva za SLA. Šekli 2008: 26, op. 38, pa ob govoru Livka omenja, da je pojav značilen tudi za govore krajev Piki, Avsa, Perati in Plohi. Po starejši klasifikaciji (Logar, Rigler) se je govor Livka uvrščal v obsoško narečje.
5	Podatke o pojavu sem črpala iz gradiva za SLA. Za obsoško narečje prim. še Logarjev opis: »Za vse govore je značilna močna ustnična artikulacija. Ustnično-zobni v je zato pred e, i prešel v w, nato pa povsod razen v Robidišču, kjer je tudi v še poznan, nadalje v b. V Kobaridu in okolici do Starega sela in Robiča se govorita w in b drug poleg drugega, v tej besedi w, v drugi b. Starejša generacija večinoma govori b, mlajša pa pogosteje w. Tu gre pač za vpliv knjižnega jezika na narečje. Od Kreda dalje proti Borjani do Breginja in Logov je b tako rekoč regularen zastopnik prvotnega v, čeprav tu in tam slišimo tudi w.« (Logar 1996: 139)
6	Ramovš 1935: 84.
m
o.
Ker je analogija porušila sistemsko porazdeljenost med u in b, se je v tolmin- ^ skem narečju povsem arbitrarno prvotni b zamenjeval z u in obratno, zato imamo ob žuot 'život' tudi žbot, ob urát 'vrat' tudi brát, pa tudi urat 'brat' ob brat in besedje, ^ kot je uúx 'bog', pauózan 'pobožen', uaste 'boste', uuria 'burja'.7 V sosednjem cer- ^ kljanskem narečju na vzhodu pojav ni znan, je pa podobno stanje kot v tolminskem ^ narečju vidno v bližnjem banjškem govoru Avč, poroča Ramovš 1935: 84sl., 87. 1—1 Trditev za Avče ob Ramovševem navedenem variantnem ulci/blci 'bila' potrjuje tudi ^ mlajše gradivo iz Avč (T090): yvanca/ybanca 'poprtnjak' (SLA) < sln. *gibánica.
Na podobno mešanje refleksov opozarja Šekli 2008: 26, op. 38, za nadiški govor kraja Jevšček s primeroma s'lap, slá:va, slávo 'slab' in bazo:u 'vozel' ob bazobí:na 'bezeg'. Slednji primer lahko kaže, da je artikulacijska okrepitev izvornega slovenskega ustničnega zvočnika u pred sprednjimi samoglasniki, ki jo poznajo bližnji govori krajev Livek, Piki, Avsa, Perati in Plohi, v preteklosti vključevala tudi območje Jevščka. Podobno alternacijo slab/slap, slava, slavo pri refleksu psl. pridevnika *slabb izkazuje tudi nadiško gradivo v Špehonja 2003 (prim. sláb 'cat-tivo', sláva, slábavoja 'indisposizione, cattiva volontá' ob slavavoja 'isto', slabo 'male, malamente, scorettamente, erroneamente' ob slavo 'isto'), Rigoni - Salvino 1999 (prim. sláva ura 'cattivo tempo', sláva voja 'cattivo umore') in v govoru Ma-tajurja (T075): sláva úra 'slabo vreme' ob vedro 'bedro'. Medtem ko v slovarskem gradivu Špehonje 2003 znakov za artikulacijsko okrepitev slovenskega ustničnega O zvočnika u pred sprednjimi samoglasniki ni bilo mogoče prepoznati, je iz Rigoni - Salvino 1999 mogoče navesti primer lebičar 'mancino' (< *levičar'b) iz kraja Dre- hh ka/Drenchia. V areal analoške zamenjave etimološkega zapornika b z dvoustničnim Z u tudi v položajih, kjer razvoj u > b ni bil položajno spodbujen pred sprednjimi sa- W moglasniki, bi bilo torej treba vključiti tudi (vsaj del) nadiškega narečja. Ker pa se ^ v terskem Robidišču (T065) v bližini Breginja (T064), ki ima očitne znake prehoda b < v pred sprednjimi samoglasniki, najde leksem vedra 'stegno' ^ sln. bédro ob bébarca 'veverica', bi bilo v ta areal treba vključiti tudi govor Robidišča.
Iz tega smemo zaključiti, da na ozkem zahodnem območju rovtarske narečne skupine in še ožjem obsoškega, nadiškega in terskega narečja lahko pričakujemo zamenjavo etimološkega zapornika b z dvoustničnim u tudi v položajih, kjer razvoj u > b ni bil položajno spodbujen pred sprednjimi samoglasniki.
1 Primorsko gradivo z v namesto etimološkega b
Toda nekaj primerov iz primorske narečne skupine zunaj omenjenega območja (del obsoškega, nadiškega in terskega narečja) kaže na isto pojavnost zamenjave etimološkega b z v.
1.2 vedrica 'kolk' (Trnovo pri Novi Gorici)
V Trnovem pri Novi Gorici nista potrjena niti spirantizacija b > b in niti artikulacijska okrepitev u > b/b pred sprednjimi samoglasniki, in vendar je bilo samo v tej
7 V zvezi s tem Helena Čujec Stres (1993: 117) pravi: »Soglasnik v, b v vaseh rabijo v zamenjanem položaju: belo vino > viala bina.«
^ narečni točki do zdaj evidentirano, da kolku pravijo vedrica (SLA). Ta osamljeni W narečni koren vedr- osvetljujejo istopomenski, a geografsko oddaljeni gorenjski leN ksemi bedro (Srednja vas v Bohinju; SLA), bedar (Zgornje Gorje; SLA) in bedar 1 (Breg; SLA). Ti kažejo, da je kolk z besedo bedro s 'stegno' lahko poimenovanje tipa ^ pars pro toto, s katerim je kolk verjetno razumljen kot najvišji del bedra. Trnovski
0	samostalnik vedrica je zato lahko s pripadnostnim sufiksom -ica izpeljan iz bedro s. s Medtem ko gorenjski primeri kažejo na t. i. ničto izpeljavo, je pripadnostna funkcija, L da je kolk pravzaprav del stegna = bedra, v primeru trnovskega vedrica priponsko ° izražena. Ker je vedrica nedvomna izpeljanka iz bedro, je v tem trnovskem leksemu
mogoče prepoznati, da imamo na mestu etimološkega b zdaj v.
Z
1	1.3 vofit 'carezzare' (Alasia)
V Alasijevem italijansko-slovenskem slovarju iz leta 1607 je italijanska iztočnica Z carezzare predstavljena s slovenskim ustreznikom vofit.
A	Šavli 1960/61: 108 je mislil, da bi bilo treba v tem zapisu prepoznati sloven-
p ski glagol voščiti, in se pri tem skliceval na pomensko polje Megiserjevega dobru i voszhiti 'faveo' (Megiser 1603), ki ga je predstavil z italijanskim besedjem »favo-S rire, voler bene, portar affettione e amore«, tj. 'podpirati, naklonjen biti, rad imeti, FJ naklonjenost in ljubezen izkazovati', čeprav je glagol nosilec pomena 'želeti'. Po-1 vezava temelji na predpostavki, da ima grafem f fonetično vrednost š in da Alasijev 8 zapis ponazarja besedo z narečnim razvojem šč > š.
Taka Šavlijeva interpretacija zapisa vofit pa ne prepričuje, ker razvoj šč > š
0	za zahodno območje v bližnji in daljni okolici Devina, od koder je Alasia črpal tam-• kajšnje jezikovno gradivo za slovar, ni značilen. To dejstvo se odraža tudi v Ala-
1	sijevi knjižici, kjer besedje z etimološkim šč to soglasniško zaporedje vedno ohranja in je zapisano s črkjem fch (npr. prafchiche afparago [praščiče]) ali fchi (npr. pufchiaua deferto [puščava], toporifchie manico [toporišče], clefchie mollette del fuoco [klešče], cofchifa nauone [koščica]). Izjemo predstavlja le zapis Chieffena fi Maria, ghnadefipouna [102a] 'češčena si Marija, milosti si polna', kjer je pridevnik Chieffena treba brati [češena] in ne [češčena]. Vendar ta osamljeni primer verjetno ne odraža narečnega asimilacijskega razvoja šč > š, ki ga zahodna slovenska narečja ne poznajo, ampak je š namesto šč lahko posledica delovanja prekozložne disimila-cije č : č ^ č : 0.8
Ob italijanski iztočnici carezzare, ki je razložena s slovenskim vofit, v slovarju nastopa tudi glagol accarezzare s slovenskim ustreznikom dragouat in samostalnik v množini carezze, ki ga Alasia razlaga z lubofte. Sodobni slovenski ustreznik za it. accarezzare je nedvomno božati, za it. carezza pa božanje, zato se zdi najbolj verjetno, da je v zapisu vofit sporočen slovenski glagol božati.
Glagol vofit ima torej izglasje -fit tako kot v fdrufit accompagnare [23a] ^ združiti, perlofit accrefcere [23b] ^ priložiti, vcup, oblofit accumulare [23b] ^ obložiti fonetično vrednost [-žit], celoten zapis pa torej [vožit], pri čemer vzglasni
8 Enako bi bilo mogoče razložiti tudi zapis istega pridevnika v Starogorskem rokopisu s konca 15. stoletja zhefchena (II 1) [češena], a ga Logar 1996: 349 pripisuje gorenjski narečni potezi rokopisa.
m
o.
v- namesto etimološkega b- tako kot trnovsko vedrica 'kolk' kaže, da imamo na ^ mestu pričakovanega b zdaj v.
Alasia je v zapisu vofit glagol božati predstavil, kot da bi spadal v drugačno ^ glagolsko vrsto kot božati, iz česar bi bilo mogoče celo sklepati, da naj bi v sloven- ^ ščini ob božati obstajal tudi *božiti. Pa ni tako. Zapis nedoločnika vofit lahko tako ^ kot v slovarju tudi mouchit tacere [89b] 'molčati' in chiuit attendere [28b] 'čuti, čakati' ter tepit battere, i. caftigare [30a] 'tepsti, tj. kaznovati' odraža Alasijevo dojemanje kraškega pojava, da se sedanjiška osnova prenaša v nedoločnik. Ramovš 1935: 64 je pojav sicer opazil le pri glagolih 5. razreda I. vrste, npr. nepnt ^ napeti < *na-pq-ti na-pbnešb, nečnt ^ načeti < *na-čq-ti na-čbnešb, po podatkih iz Legiše 1951 pa zajema tudi druge glagole, npr. godit ^ gosti godem, plevit ^ pleti ple-vem/plejem (Legiša 1951: 510).
Nedoločnik mouchit [moučit] za pričakovanega *movchat je Alasia naredil tako, da je sedanjiški osnovi *molči- dodal za nedoločnik značilni soglasnik -t: molčati molči—> *molčit = mouchit. Nedoločnik chiuit [čujit] za pričakovanega *chiut 'čuti' je naredil tako, da je sedanjiški osnovi čuje- odvzel izglasni tematski e in na preostanek dodal nedoločniški znak -it. Enako je ustvaril tudi tepit:
hJ
čuti, čuje—> *čuj- + -it = *čujit = chiuit
tepsti, tepe—> *tep- + -it = * tepit = tepit
Ker se v Alasijevem slovarskem gradivu odraža preglas, kot ponazarja- hh jo crizetfe fegnarfi col fegno della fanta Croce [83b-84a] 'pokrižati se', bandizet N bandire [29b] 'pregnati',9 casliet toffere [91a] 'kašljati' in creuglieft ftorto [89a] W 'ukrivljen',10 je bil pojav verjetno uresničen tudi pri narečnem refleksu *vožem 'bo- ^ žam', *vožeš 'božaš' ..., ki ga je Alasia slišal za božati. Ko je Alasia glagol za slovarske potrebe želel predstaviti v nedoločniku, ga je ustvaril po enakem vzorcu kot chiuit = *čujit oz. tepit:
božati, božam > *vožeti, *vožem ^ *vož- + -it = *vožit = vofit
Alasijeva glosa vofit 'božati' nam torej z vzglasnim v < b in posrednim znakom o preglasu za palatalnim soglasnikom lahko kaže, da izvira iz narečnega sistema, ki je ob b > v poznal tudi preglas. Poudariti pa je treba, da je vofit 'božati' edini primer, ki v Alasijevi knjižici kaže na v namesto b. Vse drugo besedje z etimološkim b ima na ustreznih mestih grafem b.
9	Glagol bandižet 'pregnati' je bil tako kot hrv. bandižati bandižam 'pregnati' (ARj) izposo-jen iz ben. it. bandizar 'pregnati, poslati v izgnanstvo', denominativa iz bando 'pregnanstvo, azil', srlat. bandum 'isto' (Metka Furlan v ESSJ IV: 397).
10	Po preglasu so lahko nastala tudi izglasja v vifgne ciregia [36b] 'češnja', ftopignie pedata [70b] 'stopinja',profgniepreghiera [74a] 'prošnja'. Da bi bili samostalniki predstavljeni v množini, je tudi možno, a se zdi manj verjetno.
^ 1.4 žaiuka 'krastača' (bovško) : furl. save 'žaba' : sln. toponim/mikrotoponim
Žavlje
N 1.4.1 Bovško žaiuka 'krastača'
1 Bovško žaiuka 'krastača' (Ivančič Kutin 2007) sem v ESSJ IV: 438 izvajala iz ^ *žabka, pri čemer sem domnevala, da naj bi v iz b nastal po disimilaciji po zapori
0	-pk- > -vk-: *žabka > *žapka > žavka. Po tej razlagi naj bi bil razvoj b > v v žaiuka s položajno določen. Domneva je s stališča tipologije fonetičnih razvojev sicer moL žna, ne zdi pa se več verjetna, ker na zahodnem narečnem območju obstajajo drugi ° znaki o obstoju refleksa *žava iz žaba, ki narekujejo, da je bovško žaiuka lahko
izpeljanka iz *žava in da zato razvoja b > u ni povzročil zapornik k desno od b.
Z
1	1.4.2 Furlansko save 'žaba, 'krastača'
V romanistiki je dolgo znano furl. save 'žaba' (Brecelj 2005) = save 'krastača' (Piro-Z na) [žave]11 in obravnavano kot slovenska izposojenka (Meyer-Lubke 1911: 7593), A toda Plomteux 1972: 202sl. je o razlagi podvomil zaradi fonetičnega razmerja furl. p v : sln. b. Ker je predpostavljal, da naj bi bil v v furlanskem leksemu posledica roi manske lenizacije, romanska lenizacija medsamoglasniškega b pa je bila že zaklju-S čena, ko so v 6. stoletju Slovani lahko prišli v neposreden stik z romanskim življem na furlanskem območju, je sklepal, da furl. save ne more biti izposojenka niti iz 1 slovenščine niti iz slovanščine. V kontekstu tukajšnje obravnave je zanimiv njegov 8 podatek, da samo v dveh narečnih furlanskih točkah ASLEF, tj. v krajih Attimis-
•	-Racchiuso in Ronchi dei Legionari - Cave di Selz, ki ležita na meji s slovenskim
0	jezikovnim območjem, furlanska izposojenka iz sln. žaba vsebuje medsamoglasni-
•	ški b.12 Povsod drugod na furlanskem jezikovnem območju leksem vsebuje medsa-
1	moglasniški v.13 Čeprav Plomteux 1972 kot odločilni argument proti izposoji furl. save iz slovenščine izpostavlja areal, češ da se save in njegova izpeljanka na -at pojavljata tudi na območju, kjer izposoja iz slovenščine ni več možna, se odloča, da tudi furl. save izvira iz nekega predlatinskega *sap(p)us (Meyer-Lubke 1911: 7593), čeprav je iz tu predstavljenega gradiva verjetno, da je bilo furl. save z med-samoglasniškim v izposojeno iz slovenskega refleksa *žava, ki se ohranja v bovški formalni manjšalnici žaiuka.
1.4.3 Toponim/mikrotoponim Žavlje
Čeprav med gradivom za projekt SLA pri vprašanju žaba refleks z medsamoglasni-škim v ni bil evidentiran, širši areal sln. *žava 'žaba' na zahodnem območju potrjuje toponomastično gradivo. Toponim Žavlje žmn, Rmn iz Žavelj, žaveljski 'ime naselja vzhodno od Sv. Marije Magdalene spodnje v občini Milje/Muggia' (SKII) in mtpn Žavlje žmn 'ime za južni del naselja Šempolaj v občini Devin Nabrežina/Duino Au-risina' je Merku 2006: 213 zaradi neposredne bližine mikrotoponima Žabnik vzhodno od Žavelj na meji s Sv. Marijo Magdaleno spodnjo izvajal iz sln. žaba. Čeprav
11	Sinonimija 'žaba' : 'krastača' je v izposojenki prevzeta, saj sta v slovenščini z žaba lahko označeni žaba ali pa krastača, npr. na zahodu v rezijanski Solbici ali v Istri v Sočergi (SLA).
12	O furl. saba iz sln. žaba že Štrekelj 1910: 203 po Pironi.
13	Enaka variantnost je znana tudi v bizjaščini: faba/fava 'krastača' (VFDB 1985).
fonetičnega razvoja Merku 2006: 213 jezikoslovno ni utemeljil, ker mu je glavni ^ argument za etimologijo predstavljala toponomastika mikroareala, se je z razlago ^ glede korenskega povezovanja mogoče strinjati, čeprav se zaradi množinske rabe ^ obeh imen zdi bolj verjetno, da sta imeni stanovniškega izvora *Žav-jane < *Žab- ^ -jane in lahko posredno kažeta na mokrišče *Žabal*Žava, po katerem so prebivalci ^ ob blatnem/močvirnatem območju *Žabal*Žava dobili svoje ime. Kakor koli že, 1—1 enak mtpn Žavlje je bil kot ime parcele zabeležen v naselju Razguri v občini Seža- ^ na (LiAKZ), toda severno, v občini Ajdovščina, sta znana toponima Velike Žablje in Male Žablje, ki glede fonetike in morfologije jedrnega dela imena popolnoma ustrezata na gorenjskem območju severno od Kranja pri Bašlju znanemu toponimu Žablje žmn, R Žabelj (SKI), leta 1397 Sablach (Kos 1975: 765).
Merkujeva etimologija primorskih imen Žavlje ne podaja le arealnega podat- N ka o najbolj južni točki z b > v, ampak je iz zgodovinskih zapisov, ki za toponim segajo na začetek 14. stoletja (prim. leta 1308 de Qaulis, leta 1352 de Zaul; Merku 2006: 213), vidno, da se je prehod b > v izvršil že pred 14. stoletjem.
m
o.
1.5 V vseh treh primerih z v namesto etimološkega b ni mogoče razpoznati skupnega imenovalca, s katerim bi lahko položajno utemeljevali prehod b > v, saj se pojav potrjuje pred svetlim in temnim samoglasnikom (vedrica : *vožati, žava), v vzglasju in medglasju (vedrica : *vožati (< *ubožati), žava), v nenaglašenem in naglašenem O zlogu (vedrica, *vožati: *vožaš, žava). To bi navajalo k razlagi, da bi bila zamenjava ^ lahko posledica delovanja enake porušene porazdeljenosti etimološkega b in v kot na zahodnem rovtarskem območju. Taka razlaga bi bila sicer možna, če bi se dalo dokazati, da je bila pred 14. stoletjem tudi na zračni črti Bovec-Milje dejavna artikulacij- W ska okrepitev iz izvornega dvoustničnega zvočnika u pred sprednjimi samoglasniki. ^ Alasijev primer vofit nadalje še kaže na verjeten izvor iz narečnega mikroareala, kjer se je udejanjal preglas, ki v kraškem narečju predstavlja notranjsko potezo.
2 Drugo slovensko gradivo z v namesto etimološkega b
Toda gradiva z v namesto etimološkega b je na slovenskem jezikovnem prostoru več in presega območje primorske narečne skupine in zračno črto Bovec-Milje, izkazujejo pa ga tudi primeri iz slovenskega rokopisnega obdobja od Brižinskih spomenikov dalje, zato vzrok za v namesto b verjetno ni isti, kot se ga v tolminskem narečju pripisuje besedju tipa uti/ 'bog'. K taki razlagi navaja tudi sicer redko gradivo, ki kaže, da je zamenjava etimološkega b z v v slovanskem svetu širša od slovenskega jezikovnega območja.14
Med gradivom za v namesto etimološkega b ne bodo izpostavljeni primeri s slovanskim sekundarno nastalim zaporedjem -bn- < *-b-bn-, ker pri realizacijah -bn- > -vn- za zdaj dopuščam možnost asimilativnega pojava po zapori. Med tako gradivo spada npr. sln. pkm. drouno 'drobno' < *drobbno (Ramovš 1924: 183), služavnik = flushaunik 'Diener' (Gutsman) < *službbbnikb 'kdor opravlja službo', mtpn Žavenk v Jevščku (Matej Šekli, ustno) < *Žabbnikb, hrv. Žavnica 'zaselek kraja Sv. Ivan Žabno v križevskem kotarju', 'gozd v kraju Srpska Kapela' (ARj) < *Žabbnica.
^ 2.1 wody 'bodi' (Starogorski rokopis)
W Starogorski rokopis, ki se datira v drugo polovico 15. stoletja, prav tako kot Alasi-N jevo gradivo z začetka 17. vsebuje en sam primer, kjer je namesto pričakovanega 1 b zapisan w: K
I 1 Otzha nafch kher fy vnebeffich poffchwetfcheno s	2 wody twoye yeme, pridi khnam twoye [...]15
'Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime! Pridi k nam tvoje [...]'
V
Zapis velelnika wody 'bodi' vsebuje isti grafem kotpoffchwetfcheno 'posvečeno' i (I 1), twoye 'tvoje' (I 2), twoyga 'tvojega' (II 4), Bogaftwo 'bogastvo' (I 3), wuole 'volja' (I 3), fwetiga 'svetega' (III 4), diwitze 'device' (III 5), mortiw 'mrtev' (III 7), Z Na nebw 'na nebo' (III 9), Swoyga 'svojega' (III 10), fchywe 'žive' (III 12), mort-A we 'mrtve' (III 12), sfwetiga 'svetega' (III 13), sfweto 'sveto' (III 13), fwettikhow p 'svetnikov' (III 14), grechow 'grehov' (III 15) in fchewota 'života = življenja' i (III 15). V vseh teh primerih razen v zapisu Na nebw [na nebu] stoji grafem w na S mestu etimološkega v oz. izhodnega slovenskega dvoustničnega u pred izvornim FJ (poffchwetfcheno, fwetiga, fchywe, mortwe, sfwetiga, sfweto, fwettikhow), *o 1 (twoye, twoyga, Bogaftwo, wuole, Swoyga), *i (diwitze) in v izglasju (mortiw, 8 fwettikhow, grechow). Distribucija grafema v, ki prav tako stoji za isti izvorni
•	fonem u in se pojavlja v zapisih vnebeffich 'v nebesih' (I 1, 3), vffe-dannj 'vsako danji' (I 4-5), vnapellay 'ne vpelji' (I 7), vuffemi 'vsemi' (II 3), veryo 'verujem'
•	(III 1), vffega 'vsega' (III 1), Stvarnikha 'stvarnika' (III 2), vgrob 'v grob' (III 7), 1 vftall 'vstal' (III 9), veryjo 'verujem' (III 13), vffech 'vseh' (III 14), vi(e)tzhe 'večni' (III 16)) pa je večinoma drugačna, saj v < sln. *u stoji v predsoglasniški legi (vnebeffich, vffe-dannj, vnapellay, vffega, vgrob, vftall), pred izvornim *e (veryo, veryjo, vi(e)tzhe) in *a (Stvarnikha), v primeru vuffemi pa je morda celo v funkciji protetičnega soglasnika pred u.
Zaradi rabe različnih grafemov za en in isti izvorni fonem *u bi bilo smotrno predpostaviti, da zapisi ponazarjajo njegovo različno fonetično realizacijo, ki je bila ob verjetno še dvoustnično drsniškem u, kar lahko ponazarja grafem w, tudi že zobno-ustnično drsniška, tj. v, kar lahko ponazarja grafem v. Iz rabe slednjega grafema pa je možno, da ima v predsoglasniškem položaju vlogo samoglasnika u, tj. vffech [useh].
Tudi zaradi mlajših omenjenih primerov s primorskega območja se zdi verjetno, da enkratni zapis wody 'bodi' ponazarja fonetično vrednost [wodi], kot je menil Mikhailov 2001: 106, in ne [bodi], kot je še menil Logar 1996: 346.
15 Prepis rokopisa navajam po Logar 1996: 345-346.
m
o.
2.2 Slovensko narečno čvela 'čebela' in stvol 'cevka, bilka'
2.2.1	Slovensko narečno čvela 'čebela'
Med slovenske narečne besede, ki imajo tako kot predstavljene primorske namesto ^ etimološkega b soglasnik v, spada tudi čvela 'čebela'.
Refleksa ni mogoče ločevati od čebela, v katerem je b nedvomno primarni ^ praslovanski konzonant. Čeprav leksem še nima zadovoljivo pojasnjene etimologi- 1—1 je, se je glede na drugo slovansko gradivo izhodiščni praslovanski leksem verjetno ^ glasil *bb/bčela (npr. hrv., srb. pčela, mak. pčela, blg. pčela, r. pčela, č. včela < č. *pčela, stp. pczola),16 tako da slovensko knjižno čebela tako kot drugi narečni refleksi s soglasniškim zaporedjem č—b lahko odražajo premet b-č ^ č-b. Primeri tako kot knjižno čebela, kjer je samoglasnik med č in b polglasniškega izvora v šibkem položaju sicer nepričakovan, so tudi narečni (npr. v Velikih Žabljah (v Vipavski Z dolini; dopolnilno gradivo SLA) čebiala, v Štanjelu (T109) čabiala).11 Kjer samoglasnika med č in b ni, se je soglasniško zaporedje uravnalo po regresivno delujoči asimilaciji po zvenu in dalo vzglasje žb- (npr. v T139 Hrpelje zbiela).
Na dveh geografsko ločenih območjih, tj. na zahodnem, ki vključuje rovtar-ske govore, in na vzhodnem s srednještajerskimi in kozjansko-bizeljskimi govori, so po podatkih iz SLA v krajih Gorenja Trebuša (T164); Šebrelje (T165), Cerkno (T166) Laniše (T168), Leskovica (T180), Javorje (T183), Zali Log (T189), Pod-lonk (T190), Železniki (T191), Dražgoše (T192), Selca (T193), Praprotno (T194); O Proseniško (T328), Šentjur (T329), Zadrže (T333), Zibika (T334), Ratanska vas ^ (T331), Tlake (T338) in Dobovec pri Logatcu (T339) za čebelo izpričani refleksi hh tipa čvela, pri čemer je samo v Šentjurju (T329) potrjen refleks s samoglasnikom med č in v, tj. čevaila. V refleksih tipa čvela je v gotovo nastal iz b.
Čas prehoda b ^ v pa bi bilo možno opredeliti tudi relativnokronološko. Mo- ^ žnost, da se je prehod b ^ v izvršil iz razvojne stopnje **čbela, se ne zdi verjetna, ker bi se ta razvojna stopnja potrjevala v vzglasnem ž- kot v tipu žbela, zaradi česar bi imeli refleks **žvela in ne čvela. V refleksih tipa čvela je zato do prehoda b ^ v najverjetneje prek priporniškega b moralo priti v medsamoglasniški legi in preden je samoglasnik desno od č izpadel.
To pa pomeni, da je pojav lahko tudi starejši od slovenskega jezikovnega sistema in da je do spirantizacije in nato do prehoda v v prišlo že na slovanski fonetični stopnji pred izpadom polglasnikov v šibkem položaju.
2.2.2	Slovensko stvol 'cevka, bilka'
Tako relativno kronologijo bi bilo možno zagovarjati tudi na podlagi sln. stvol m, Red stvola 'cevka, bilka', pri katerem areal slovenske rabe ni znan, saj ga poznamo le iz Pleteršnika, ki je besedo poznal iz Cafovega narečnega gradiva, za katerega vemo, da lahko izvira iz zelo različnih narečnih okolij.
16	Refleks te predloge je v slovenščini tudi znan, prim. Bezlaj, ESSJ I: 15 v geslu čebela in Metka Furlan v ESSJ IV: 131 v geslu šunik.
17	Prim. tudi v refleksu brez premeta, npr. v Rikarji vasi bačeua (SLA).
Leksem se iz pomenskih in besedotvornih razlogov izvaja iz psl. izhodiščne W besede *stbboh, sorodne s *stbblo (Štrekelj 1906: 496; Vasmer III: 749; Skok I: N 283; Bezlaj, ESSJ I: 70), njeni fonetični rezultati z v pa so zanesljivo znani v hrva-1 ščini (cvölika1 'steblo', tudi 'golen'), makedonščini (cvolka 'kal'), bolgarščini (cvol ^ 'bilka, steblo; deblo'), ruščini (stvól, Red stvolá 'steblo, deblo') in obeh lužiščinah O (gl. stwólk 'deblo, steblo', dl. stwoi 'Aethusa cynapium'):19
S
psl. *stbbolb > psl. dial. *stbbölb ^ psl. dial. *stbuöfa > sln. stvol
0
2.3	Grafema w in b za etimološki b v Stiškem in Kranjskem rokopisu
Posamezni zapisi z grafemom w za etimološki b so znani:
1	a) iz Stiškega rokopisa, npr. wugo dufcho (4: 9; 5: 44) 'ubogo dušo', jweffeydo (4: 13-14) 'z besedo', woga (4: 14; 5: 49) 'boga', wogu (4: 25) 'bogu', wofye (5: 12)
Z 'božje', will (5: 35) 'bil', wogü (5: 25, 36, 43), jweffeydo (5: 48-49) 'z besedo', fe A wodem (5: 57) 'se bom', jwefeyda (5: 59) 'z besedo';
p b) iz Kranjskega rokopisa, npr. Wug (I) 'bog', Wogu (II; III; V) 'bogu', wode (II) i 'bo/bode', Wofimu (II) 'božjemu', wogatimu (II) 'bogatemu', witi (II; III) 'biti', Wog S (II) 'bog', wogu (III) 'bogu', wofimu (III) 'božjemu', wogathimu (III) 'bogatemu', FJ wogatimu (III) 'bogatemu', Vwofimu (III) 'ubogemu', wrefch (III) 'brez', wote (V) 1 'boste', wodete (V) 'boste',
8 c) in v Praunspergerjevem stavku Wog owarj Napaftj 'Bog, obvaruj me skušnjave'. •
0	Ker se razen v kratkem Praunspergerjevem stavku v obeh rokopisih, v Stiškem in • Kranjskem, grafem b uporablja za zapis etimološkega b (npr. Stiški rokopis: oblübil
1	(4: 5) 'obljubil', boga (4: 5; 5: 7) 'boga', oblafti (4: 7) 'oblasti'; Kranjski rokopis: preoberniti (III) 'spreobrniti', obeniga (V) 'nobenega'), menim, da bi bilo zapise etimološkega b z grafemom w treba fonetično tudi tako interpretirati.
Ob tem je zanimivo, da je Mikhailov 2001 grafem w za etimološki b v Stiškem rokopisu fonetično interpretiral kot v, v Kranjskem pa kot b.
2.4	Slovensko tatba : tatva (Brižinski spomeniki) : knjiž. tatvina in koroška pripona -va za prvotno -ba
Najstarejši znan slovenski zapisani primer z v namesto b pa se ohranja v Brižinskih spomenikih,20 kjer se za pomen 'furtum' ob tatbe Medž (BS I 15) in tatbinah Mmnž (BS III 34) pojavlja tudi tatua Iedž (BS II 22), kar se po Ramovšu in Kosu (Ramovš - Kos 1931: 21) v BS 1993: 73 tudi fonetično interpretira kot [taitwá].
Izhodišče vseh treh leksemov je izsamostalniški nomen actionis *tatbba, ki se potrjuje tudi v stcsl. tatbba 'furtum'. Ob tem je zanimivo, da se oblike z etimološkim b niso ohranile niti v 16. stoletje, saj protestantski pisci uporabljajo le tatvina (BSKJ), kar se aktivno ohranja tudi v sodobnem knjižnem jeziku: tatvina (SSKJ). Toda v stari prekmurščini je bila še živa tatbina 'tatvina' (Novak 2006),
18	Vzglasni c-ji so nastali po premetu st- > ts [c].
19	Bolj podrobno predstavitev leksema sem podala v ESSJ III: 339.
20	Gradivo iz Brižinskih spomenikov navajam po BS 1993.
ki popolnoma ustreza samostalniku tatbinah v BS III in hrv. kajk. tadb'ina 'kraja,	^ lopovščina' (Lipljin 2002), tadbina 'kraja' (Ozalj; Težak 1981: 408).
Samostalnik *tatbba 'tatvina' vsebuje slovansko pripono *-(b)ba, ki se v slo-	^ venščini samo v koroških narečjih ni ohranila v izhodiščni fonetični podobi, ampak
v njih tako kot v BS II namesto -ba nastopa -va, prim. tožua 'tožba', šažua 'služba',	^
sodua 'sodba', branua 'bramba' (Ramovš 1935: 5). Čeprav v koroški narečni skupini	1—1
pripornik b ni večinsko izpričan, je prav pripona -va za splošnoslovensko -ba < *-bba	^ lahko znak, da je v predzgodovinskem času vsa skupina imela pripornik b < b.
m
2.5	Gorenjsko uaRŠeile 'bršljan' (Kropa) in vorljaga 'mlaka'
Primera z v na mestu etimološkega b je mogoče navesti iz gorenjske narečne skupine. V Kropi je bil še nedavno zabeležen fitonim uaRŠe:le 'bršljan', prim. uaRŠe:le N Ra:se po ska'lax pa po dRernja (Škofic 1996: 99, 378) 'bršljan raste po skalah in pa po drevju', kar ni nič drugega kot kolektivna tvorba na -je < *-bje iz fitonima, ki ga kot brščel sporoča Pleteršnik. Tudi na Gorenjskem nelocirano vorljaga 'mlaka' (Pleteršnik) ima vzglasni soglasnik lahko drugoten iz prvotnega b-, prim. črnogor. brljaga 'močvirje' < *bwl'aga.21
-
2.6	Pohlinovi zapisi tipa W$lak 'beljak'
Ob dveh osamljenih gorenjskih primerih je treba omeniti, da se v Pohlinovem slo- O varju iz leta 1781 z grafemom w najdejo zapisane domače besede slovanskega iz- ^ vora kot npr. beljak: Wqldk, bel: Wql, belouška: Welaushka, belič: Wqlezh, belina: hh Welina, belkast: Welkaft, bosti, bodem: Wodem, wodl, wofti, bogat: Wogat, bogataj: Z Wogatdj, zabela: fawqla, zabeliti: fawqlem weliti, birič: Werizh, breg Wrqg, bo- W rovec: Worovz, brv: Weruv itd. Pri Gorenjcu, rojenem v Ljubljani v šempetrskem ^ predmestju, je takih zapisov preveč, da bi odražali morebitne pisne napake ali pa le avtorjeve samosvoje pravopisne rešitve pri zapisovanju enakozvočnic22 in da ne bi odražali posebne izgovarjave.
K taki presoji navaja Pohlinovo napotilo, ko pri zapisu Wrodem, wroditi 'broditi, brodim' z yshi = išči pokaže na Brodem 'broditi, brodim', iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je bilo v njegovem času vsaj pri nekaterih leksemih z etimološkim b mogoče slišati še oboje, tj. varianto z zvočniškim vzglasjem [urodsm] in varianto s priporniškim vzglasjem [brodsm], in da je prav to jezikovno realnost Pohlin vzel za podlago pri sprejetju svoje pravopisne norme, da pri enakozvočnicah eno zapiše z b,
21	O etimološkem b v tej gorenjski besedi že Metka Furlan v ESSJ IV: 345.
22	Pohlin v svojih slovnicah iz let 1768 in 1783 rabo grafema w pojasnuje takole: »Wird nur [poudarila M. F.] zur Unterschied der gleichthönenden Wortern angewendet. Wodem ich steche, bodem ich werde. Sem wila ich hab geschlagen, sem bila ich ware gewesen.« (Pohlin 1768: 164) Oz. nekoliko drugače, omiljeno: »Es macht meistentheils [poudarila M. F.] den Unterschied zwischen gleichlautenden Wörtern« (Pohlin 1783: 19). Medtem ko leta 1768 še trdi, da grafem w uporablja le za razlikovanje enakozvočnic, se leta 1783 popravlja, ko piše, da grafem w uporablja večinoma za razlikovanje enakozvočnic. Slednja njegova trditev je ustreznejša, saj npr. zabela, pri Pohlinu 1781: fawqla, ob sebi nima enakozvočnice. Za opozorilo o pravopisnem pravilu v Pohlin 1768 se zahvaljujem prof. dr. Ireni Orel.
z
^ drugo pa z w (tj. wodem 'bodem' : bödem 'bödem'). V slovarju ima namreč grafem W w fonetično vrednost glasu v-jevske vrste, če upoštevamo njegov zapis Wytes 'vitez' N in njegovo opozorilo, da se grafem w pogosteje uporablja v češčini (Pohlin 1783: 1 19), prim. še pri Jungmannu slawnjk 'slovar', toda danes slavnih itd. Pri izgovarjavi ^ grafema b pa Pohlin 1768: 154-155 in 1783: 9, ko opozarja, da ga je treba izgovo-
0	riti kot v n. Weg, Wache in nikoli kot v n. Berg, Blut, nakazuje, da ima priporniško s vrednost, saj pri izgovarjavi n. Weg in Wache misli na bavarsko spirantično izreko L [b] = w.
Enak pojav, da na mestu etimološkega b stoji v, bi bilo mogoče prepoznati v ljubljanskem tpn Vevče žmn, v katerem se zaradi skoraj popolne prekrivnosti z velenjskim toponimom Bevče žmn in variantnega vzglasja zgodovinskih zapisov kot 1825 Weutsche, 1780 Beaucz, Beucz, 1744 Naveutsche, 1630 Na Belzhem, ys Belzhiga lahko ohranja slovanski antroponim *BelbCb (Torkar 2009: 83) in ne Z * Velbcb/-ka/-kb, kot se tudi domneva (Snoj 2009: 453).23- 24 A
P
1	3 Slovensko gradivo z b za etimološki v
S
FJ	Diametralno nasproten pojav, tj. da je etimološki v zamenjan z b zunaj znanega ob-
1	močja z b < v pred sprednjimi samoglasniki, je poznal že Ramovš 1924: 159, ko je
8	poročal, da v več gorenjskih govorih nevesti pravijo nebesta25 da se v Reziji najde
•	jyber za iver, da je v Prekmurju mogoče slišati griba za griva,26 da imamo pov-
o	sod na slovenskem jezikovnem območju refleks jäzbec namesto pričakovanega sln.
23	Je pa tudi res, da je pri fonetični interpretaciji zgodovinskih zapisov (s pičlim slovenskim sobesedilom ali brez njega) kot virov za interpretacijo imenskega gradiva potrebna posebna previdnost, ker so zapisi z w za slovenski b lahko tudi posledica nemških zapisovalcev, ker se po letu 1100 nemški grafem w izgovarja kot dvoustnični pripornik in ima w enako izgovarjavo tudi še pozneje, v bavarskem novovisokonemškem jezikovnem okolju. Pri tem bi bilo mogoče oblikovati naslednji napotek: Če ista roka v istem viru uporablja grafema w in b, potem imata najverjetneje različni fonetični vrednosti, tj. v-jevsko in b--jevsko.
24	Med primere z v namesto etimološkega b bi bilo na podlagi zapisa: »dial. pkm. in čak. jastrov« (Bezlaj, ESSJ I: 221 v geslu jastreb) mogoče navesti tudi omenjena refleksa psl. *astrqb-b m 'jastreb', a preverjanje podatka ni potrdilo, da bi takšna fonetična realizacija v prekmurščini in hrvaški čakavščini res obstajala.
25	Po podatkih gradiva za SLA se tak refleks potrjuje v škofjeloškem narečju v govoru kraja Žabnica (T186).
26	V okviru projekta SLA je bil tak refleks potrjen za prekmurske točke Črenšovci, Dolnja Bistrica (dopolnilno gradivo SLA), Velika Polana (T394), Gomilica (T392), Grad (T398) in Gorica (T388), pa tudi za koroški Šentanel (T040) in Ravne na Koroškem (T044) ter primorsko Kal nad Kanalom (T092). Pkm. oblika griba je bila zabeležena že v stari knjižni prekmurščini (Novak 2006). Enako fonetično realizacijo vsebuje ime senožeti Stšrma griba, Med u Stšrmi grip (Livške Ravne; Šekli 2008: 117). Primera iz primorske narečne skupine (Kal nad Kanalom in Livške Ravne) sta lahko rezultat analoške zamenjave tipa griva Red gribe ^ griba Red gribe.
m
o.
*jazvec *'votlinar' (^ sln. *jazva 'votlina')27 itd. K temu bi bilo mogoče dodati vsaj ^ še pri Ramovšu 1924: 159 neizpostavljeno splošnoslovensko gábiti (se) za *gáviti (se) (prim. hrv. gaviti se 'gnusiti se'), narečno íba 'iva' (Ščavnica; Pleteršnik), íbo- ^ vec m, R íbovca 'večja iva' (Pleteršnik), ibovec 'vrsta vrbe' (SLA, T382 Središče ob ^ Dravi).28- 29
Čeprav je Ramovš 1924: 159 v teh sporadičnih primerih, ki pokrivajo široko 1—1 slovensko območje, videl »le slučajno okrepitev artikuliranja dentolabialnega v in ^ ž njo združeno nadomestitev v z b«,30 se zdi bolj verjetno, da sta oba pojava, tj. b namesto etimološkega v in v namesto etimološkega b, povezana, saj lahko odražata fonetično stopnjo/stanje iz časa, preden se je dvoustnični polsamoglasnik *u fonetično začel cepiti vsaj v dvoustničnega in zobno-ustničnega, kar je v nadaljnjem razvoju privedlo do fonemizacije zobno-ustničnega alofona v, kot jo imamo tudi N v knjižni slovenščini, prim. voda [voda]. V tem času je še na razmeroma širokem območju slovenskega jezika dvoustnični polsamoglasnik *u predstavljal prosto varianto pripornika b in seveda obratno.
Iz distribucije v rezijanski Bili, kjer zobno-ustnični v in dvoustnični w nastopata glede na barvo samoglasnika (npr. vačérja 'večerja', vedet 'vedeti', védru 'vedro', vinu 'vino' : wádin 'vadim', woda 'voda', wuk 'volk' - Steenwijk 1992), je izstopajoči refleks jibare Imn 'iveri' < *iveri mogoče razložiti le, če se predpostavi, da se je še dvoustnični *u zamenjal s pripornikom b in se v nadaljnjem razvoju ob- O našal kot on, torej okrepil v zapornik b:	'.d
h«
sln. *iueri ^ *iberi > *iberi > rez. jibare (Steenwijk 1992) / jyber (Ramovš 1924) Z
Govor Ovčje vasi v Kanalski dolini ima pripornik b iz b in u (npr. ble 'bile' : ^ biate 'veste'), zvočnik v kot prosta različica b < u nastopa pred sprednjimi (npr. viate : biate 'veste'), w < u pa pred zadnjimi samoglasniki, npr. psr wó:de 'pri vodi' (Kenda-Jež 2005: 92, 90). Varianta biate je tako kot rezijansko jibare lahko nastala iz fonetične predstopnje z dvoustničnim vzglasnim *u- pred razvojem v zobno--ustnični v, ker je bil *u prosta varianta pripornika b.
Po Ramovšu 1935: 9 sicer velja, da naj bi se dvoustnični pripornik b v položajih pred sprednjimi samoglasniki razvil iz fonetične stopnje ustnično-zobnega v, a se zdi verjetneje, da je bila fonetična predstopnja pred b še dvoustnični u.
27	Toda na Štajerskem še vedno ime parcele Jazvenik v naselju Spodnje Hlape v občini Pesnica in Jazvina v naselju Drakovci v občini Ljutomer (LiAKZ).
28	Slovenske reflekse z b je pri tem praslovanskem samostalniku kot zanimive izpostavil že Bezlaj, ESSJ I: 214, ki hkrati tudi opozarja na sln. varianto íga 'iva' < psl. *iva.
29	Toda primeri kot sln. narečno brba za vrba, ki se potrjuje v Desklah (T093) in Brdicah pri Kožbani (T083) in narečno boglje = bógl'e (T089 Ročinj), bdyl'e (T090 Avče) za *u-Qglbje 'oglje' so z območja, kjer bi zamenjava lahko bila tudi posledica analoške zamenjave etimološkega zapornika b z dvoustničnim u na podlagi porušenega vzorca arti-kulacijske okrepitve u > b pred sprednjimi samoglasniki.
30	Enako so ti pojavi betacizma kot sporadični ovrednoteni v Greenberg 2000: 139.
^ 4 Praslovanska (narečna) prosta zamenjava u ^ b E
N Ko je Strekelj 1906: 496sl. slov. *stbuölb izvajal iz *stbbölb, je menil, da je pojav 1 zamenjave etimološkega b z v sprožila regresivna asimilacija po zvenečnosti, ki je ^ po izpadu polsamoglasnika v šibkem položaju pretila, da bo fonetično močno preo-O blikovala vzglasje besede: *stbbölb > **zdbol. Pred to nevarnostjo pa naj bi se jezik s rešil z zamenjavo zapornika b s polsamoglasnikom u.
Tak morfofonemski vzrok za zamenjavo soglasnikov bi bil pri primerih z
0	enakim zaporedjem *-Tb/bbV- sprejemljiv. Postavlja pa se vprašanje, zakaj se zapornik b ni zamenjal s svojim nezvenečim parom p, ki vzglasja besede po zvenu ne bi preoblikoval. Odgovor, ki se ponuja, je preprost: ker p ni bil njegov nezveneči
1	par. To pa lahko pomeni, da inertni ustnični soglasnik v *stbbölb tik pred nastankom *stbuölb ni bil zapornik, ampak pripornik b. Ker pa se, kot je bilo prikazano, v
Z namesto etimološkega b pojavlja tudi v slovenskem besedju, ki ne vsebuje zapored-A ja *-Tb/bbV-, zamenjava verjetno ni vzročno povezana z delovanjem regresivne asi-p milacije po zvenečnosti. Zamenjava je zato lahko posledica fonetične prekrivnosti i oz. podobnosti obeh glasov, tj. psl. *u in *b. Primeri z v namesto etimološkega b S in obratno so zato lahko posredni pokazatelji praslovanskega narečnega stanja K s pripornikom b < b, ki je bil fonetično blizu dvoustničnemu zvočniku u in se 1 je z njim brez negativnih posledic za uspešno razumevanje prosto zamenjal. 8 Podobno se v sodobni slovenščini brez komunikacijskih težav prosto zamenjujeta samoglasnik u in zvočnik u pri izgovarjavi besedja tipa vreme [ureme/ureme], vlaga [ulaga/ulaga] ali sklonski varianti sína : sinú ali leksikalni varianti hči: hčerka ali • glagolski obliki gibam : gibljem itd.
V slovenščini se je praslovansko narečno vznikla prosta zamenjava u ^ b lahko še nadalje udejanjala, in sicer toliko časa in le v tistih sistemih, ki so še ohranjali polsamoglasniški refleks psl. *u in priporniški refleks psl. dial. *b < psl. *b.
Glede relativne kronologije spirantizacije psl. *b > * b prihajam torej do enakega zaključka kot pred leti Greenberg, ki ga je do sklepa, da je bila spirantizacija psl. *b, *d, *g zgodnejši in arealno širši pojav, kot so menili starejši raziskovalci, privedla interpretacija drugačnega slovanskega leksikalnega gradiva z realizirano progresivno asimilacijo po zvenečnosti tipa sln. kor. strav 'zdrav', str. storovb 'zdrav', gl., dl. strowy 'zdrav' < psl. *sb-dorvb, in je v tem kontekstu tudi že opozoril na zamenjavo *u ^ b tudi zunaj slovenskega območja, npr. v č. dial. pabouk 'pajek', bresk 'vresje' (Greenberg 2001).
Rezultat proste zamenjave sta lahko prav hrv. brávac m, Red brávca 'vrabec' (Dubrovnik; ARj) in sln. bráuc 'vrabec' (Vinica pri Sodražici; Ramovš 1924: 155) iz psl. *vorbbCb,31 ki kažeta, da se je vzglasni v zamenjal z b (prim. v Dubrovniku enako brijeme 'vreme'; Skok: I, 616), medglasni b pa z v.
Na zamenjavo v z b kaže tudi hercegovsko in črnogorsko gužba 'vez, jermen', hrvaško gužba 'motek niti' (Vrgada; Jurišic 1973), hrvaško gradiščansko gužba 'jermen' (Tornow 1989) in dubrovniško gužbati 'skopariti, biti zelo stiskaški', gužbav
31 Starejša razlaga pri Ramovšu 1924: 155 in Skoku III: 616 temelji na aplikaciji premeta v b ^ b : v.
'skop, stiskaški' (Stulic; ARj)32 ob arealno širšem gužva 'vrv ipd.' (Skok: I, 641) ^ ^ psl. *QŽi, *çzbve *'vez',33 tudi vzhodnočeško narečno hùzba 'vitra pri plužnem kole- ^ su' ob arealno širšem vzhodnočeškem houžva 'vrv pri plužnem kolesu' oz. hužva,3 vzhodnočeško narečno pabouk 'pajek'35 ob standardnem pavouk 'pajek' < *pa-u- ^ çkb, prav tako vzhodnočeško narečno brabec 'vrabec'.36
h«
*
5 Substitucijska fonetika in slovensko gradivo domačega izvora z zamenjavo v ^ b
o.
Kot je znano, se do okoli leta 1100 nemški w pri izposoji v slovenščino substituira z v (npr. sln. viža < sln. *uiža ^ srvn. vîse 'Weise'), ker sta v tem času oba soglasnika N še ohranjala status polsamoglasnika *u in sta bila fonetično prekrivna. Po tem času
Z
32	Prim. enako pomensko specializacijo v č. houževnatost 'skopost', houževny 'skop', houž- A viti 'biti skop' : houžev 'trta, vitra, vrv'.
33	Po prehodu v ajevski sklanjatveni vzorec tudi sln. dial. gožva 'vitra' (Pleteršnik), gožva 'ein Band vom geflochtenen Reis' (Janežič 1851), gožva (SSKJ), toda v 18. stoletju pri Gutsmanu v geslu Retorte zabeleženo gushba [gužba] obßeklena buzha s'dougem, inu se svitem gerlam bi zaradi ujevskega samoglasnika bilo lahko tako kot sodobno pogovorno gužva 'gneča' izposojeno iz katerega od slovanskih jezikov z ujevskim refleksom psl. ^ *q, ki zamenjavo v z b tudi izpričuje. Areal refleksa z izglasjem -ba je dokaj širok, saj se hh po podatkih iz SP 8: 177 pojavlja tudi v makedonščini, bolgarščini, ukrajinščini in be-loruščini, prešel pa je tudi v madž. guzsba 'vez, trak' in rom. gujbä 'pletena vrv', kot sta ^ pokazala že Skok I: 641 in Bezlaj, ESSJ I: 167. Medtem ko je bilo zaradi enakega pomena pogovorno gužva 'gneča' nedvomno izposojeno iz hrvaške ali srbske predloge gužva 'stiska, stiskanje', je ustrezno tujo pomensko predlogo za Gutsmanovo gloso mogoče najti
le v Belostenčevem slovarju v geslu retorta, kjer se ob opisu Poszuda ali fzteklo z dugem naokrug zvitem gerchankom omenja tudi enobesedna ustreznica gufva, ki v istem slovarju pomeni tudi 'vimen'. Novi pomen se je na starega torej naplastil na podlagi pomenske motivacije *'zvit, zavit, upognjen predmet', prim. n. Retorte (^ frc. retorte ^ srlat. retorta 'zavita, ukrivljena', lat. re-torquere 'nazaj zaviti, obrniti') ^ sln. retorta 'kovinska ali steklena hruškasta posoda z dolgim, upognjenim vratom' (SSKJ). Ker se Gutsmanova glosa od Belostenčeve razlikuje le v tem, da slovenska vsebuje -b-, hrvaška pa -v-, in ker se izposojenka gužva 'gneča' v govorih Zadrečke doline, ki spadajo v zgornjesavinjsko narečje štajerske narečne skupine, potrjuje variantno 'gužba : 'gužva, pri čemer je prva varianta starinska in redka (Weiss 1998), se zdi bolj verjetno predpostaviti, da sta bili obe besedi, tj. gužba 'retorta' in gužba 'gneča', v taki fonetični podobi tudi izposojeni iz sicer še neevidentirane hrvaške predloge z -b-. To pa pomeni, da ti dve slovenski izposojenki tako kot omenjeni madžarska in romunska še dodatno posredno potrjujeta, da je bila pogostnost različice *ggžbba na južnoslovanskem območju višja, kot jo je mogoče evidentirati iz obstoječih leksikalnih zbirk. Pri domačem slovenskem refleksu te slovanske besede se izglasje -ba potrjuje le v belokranjskem refleksu vožba 'gožva = usnjeni obroček pri cepu' (T288 Dragovanja vas) z drugačno realizacijo protetičnega soglasnika iz psl. *u-Qžbba ^ *u-gžbua.
34	Natančen areal je podan v ČJA 3: 140-143.
35	Natančen areal je podan v ČJA 2: 157.
36	Natančen areal je podan v ČJA 2: 117.
^ pa je nemški polsamoglasnik w prešel v dvoustnični pripornik in se v slovenščino W ni več substituiral s tedanjim slovenskim refleksom praslovanskega polsamoglasni-N ka *u, ampak s soglasnikom b oz. najverjetneje še z b, npr. sln. bana < sln. *bana 1 ^ srvn. bav. wanne 'Wanne' (Isačenko 1939: 34; Striedter-Temps 1963: 72). To ^ pomeni, da se v tem času slovenski refleks psl. *u fonetično ni bistveno spreme-
0	nil. Enaka substitucija se ohranja tudi pozneje pri izposoji novovisokonemškega s bavarskega jezikovnega gradiva, npr. nvn. bav. Wechsel ^ sln. dial. bqqsal (Sele; L Isačenko 1939: 34), 'be-.ksel (Zadrečka dolina; Weiss 1998).
Med 9. in 13. stoletjem se je v slovenščini enako z b oz. b substituiral nemški zveneči ustnično-zobni pripornik f (npr. sln. blaška < sln. *blaška ^ stvn. flaska 'Flasche'; Striedter-Temps 1963: 120), ki je pozneje postal nezveneč in se je subi stituiral s f (prim. sln. flaša ^ srvn. vlasche). Razvidno je, da sta bila pri starejši substituciji fonološko relevantna zven in pripora, ne pa ustnično-zobnost.
V času, ko se nemški w substituira s slovenskim v [u], se romanski v substi-A tuira z b/b, prim. sln. tpn Benetke ^*bbnetbci ^ rom. * Venetici, kar pomeni, da p romanska predloga fonetično ni bila prekrivna s slovenskim refleksom polsamogla-
1	snika *u, ampak s slovenskim b/b.
Iz razlik pri zgodnji substitucijski fonetiki nemških in romanskih predlog je FJ mogoče sklepati, da zamenjave v [u] ^ b [b], ki jih je sporadično najti na razmero-1 ma širokem slovenskem jezikovnem ozemlju, niso nastajale šele internoslovensko, 8 ampak tudi že prej, še v času pred izposojo najstarejšega substratnega in adstratnega
•	gradiva. V nasprotnem primeru bi se sled takih zamenjav verjetno dobro prepozna-
0	vala tudi v najstarejši plasti nemških in romanskih izposojenk.37 Slovenske alter-
•	nacije v izposojenkah tipa vata : dial. bata38 ^ nvn. Watte seveda niso domačega
1	izvora, ampak kažejo na dvojno pot izposoje, in sicer je prva iz knjižne, druga pa iz bavarske novovisokonemščine.
6 Zaključek
Zunaj območja zahodnih rovtarskih govorov, ožjega območja obsoškega narečja, dela območja nadiškega in terskega narečja, kjer je obojesmerna zamenjava v ^ b tipa urat/brat 'collum', urat/brat 'frater' razložljiva kot posledica delovanja analo-ških dejavnikov, se pojavljajo primeri z v namesto etimološkega b in primeri z b namesto etimološkega v. Primere tipa b ^ v je bilo mogoče prepoznati:
a)	v primorski narečni skupini: vedrica 'kolk' (T098 Trnovo pri Novi Gorici) ^ *bedrica, vofit 'carezzare' (Alasia) ^ božati, ža:uka 'krastača' (Bovško), tpn/mtpn Žavlje v občinah Milje, Devin - Nabrežina in Sežana) ^ žaba;
b)	v refleksu tipa čvela 'čebela' v primorski, rovtarski in štajerski narečni skupini;
37	Pri Pohlinu 1781 zabeleženo Wenqdke ž 'die Stadt Venedig', kar je treba brati z v-jevsko izgovarjavo vzglasja, trditvi ne nasprotuje, saj njegova oblika tako kot še pozneje izpričana, prim. Venedke poleg Benedke 'Venedig', Venezhan 'der Venetianer', Venezhanka 'die Venetianerinn' (Murko 1833: 778), tudi z zapisom -d- kaže vpliv nvn. toponima Venedig.
38	Prim. goriško bata (Štrekelj 1887: 427), štaj. 'baita (Zadrečka dolina; Weiss 1998).
c)	v gorenjskem fitonimu uaRŠe:le 'bršljan' (Kropa) ^ *brščelje in vorljaga 'mlaka' ^ (Pleteršnik), prim. črnogor. brljaga 'močvirje';
č) v koroški priponi -va (npr. tožua 'tožba') za psl. *-bba;
d)	v leksemu stvol 'cevka, bilka', ki ga je treba izvajati iz psl. *stbbolb, ista zame- ^ njava pa je znana tudi zunaj slovenskega jezikovnega območja v hrvaščini, make- ^ donščini, bolgarščini, ruščini in obeh lužiščinah;
e)	v besedilih slovenskega rokopisnega obdobja - Brižinski spomeniki (tatua, ^ prim. knjiž. tatvina), Stiški rokopis (več primerov), Kranjski rokopis (več primerov), Starogorski rokopis (wodi 'bodi');
f)	v Pohlinovem slovarju (npr. Wqldk 'beljak', Wogat 'bogat').
m
Večino navedenih primerov tipa v ^ b je prepoznal že Ramovš 1935:
a)	v nekaterih gorenjskih govorih (nebesta 'nevesta');
b)	v Prekmurju (griba 'griva');
c)	v Reziji (jibare 'iveri' (Steenwijk) / jyber (Ramovš));
č) v nekaterih drugih besedah tudi širšega areala (npr. jazbec, gabiti se; iba, bravec ...).
Videti je, da zamenjava v namesto etimološkega b verjetno ni vzročno povezana z delovanjem regresivne asimilacije po zvenečnosti, kot je pri primerih tipa stvol sklepal Štrekelj 1906, ampak je oboje gradivo z v ^ b zaradi areala, ki ga O nakazuje refleks psl. *stbbolb, verjetno odraz praslovanskega (narečnega?) stanja s ^ pripornikom b < b, ki je bil fonetično blizu dvoustničnem zvočniku u in se je z njim brez negativnih posledic za uspešno razumevanje prosto zamenjal podobno, kot se v sodobni govorjeni slovenščini brez komunikacijskih težav prosto zamenjujeta samoglasnik u in zvočnik u v besedju tipa vreme [ureme/ureme], vlaga [ulaga/ulaga] ^ ali sklonski varianti sina : sinu, leksikalni varianti hči : hčerka, glagolski obliki gibam : gibljem itd.
Medtem ko je sled tega praslovanskega fonetičnega stanja v drugih slovanskih jezikih pičla (pri refleksu psl. *stbbdlb ^ *stbuolb, hrv. dial. bravac 'vrabec'; č. dial. pabouk 'pajek', brabec 'vrabec', pri refleksu psl. *Qžbua ^ *Qžbba), več ostankov v slovenščini ponovno potrjuje večkrat ugotavljano dejstvo, da se je v slovenščini ohranilo precej več za praslovanščino povednega kot v drugih slovanskih jezikih. V tem smislu je slovenščina konzervativen jezik.
Območje, o katerem govori Ramovš 1924: 189, ko pravi, da je b splošno prešel v dvoustnični spirant b v ziljskem narečju in v govorih po severnem Goriškem, je moralo biti v izhodiščni slovenščini znatno širše in je verjetno presegalo območje primorske, koroške in rovtarske narečne skupine. Pojav pripornika b in z njim povezana prosta zamenjava z *u in obratno sta bila verjetno že praslovanska narečna pojava in zato v slovenščino podedovana, v slovenščini pa se je lahko udejanjala še toliko časa, dokler sta se v sistemu/sistemih ohranjala polsamoglasniški refleks psl. *u in priporniški refleks psl. dial. *b < psl. *b.
Glede relativne kronologije spirantizacije psl. *b > *b se torej pridružujem Greenbergovemu mnenju, da je bila spirantizacija psl. *b, *d, *g zgodnejši in areal-no širši, tj. že praslovanski pojav (Greenberg 2001).
^ Krajšave E
N	bav.	bavarsko, -i, -a
i	ben.	beneško, -i, -a
K	blg.	bolgarsko, -i, -a
O	BS	Brižinski spomenik
S	č.	češko, -i, -a
L	čak.	čakavsko, -i, -a
O	črnogor.	črnogorsko, -i, -a
<	dial.	dialektično, -i, -a
2	dl.	spodnjelužiško, -i, -a
1	ed	ednina
	frc.	francosko, -i, -a
Z	furl.	furlansko, -i, -a
A	gl.	zgornjelužiško, -i, -a
P	hrv.	hrvaško, -i, -a
i	I	imenovalnik
S	it.	italijansko, -i, -a
K	kor.	koroško, -i, -a
i	lat.	latinsko, -i, -a
8	m	moški spol; samostalnik
• 2 1		moškega spola
	M	mestnik
2	madž.	madžarsko, -i, -a
1	mak.	makedonsko, -i, -a
	mn	množina
	mtpn	mikrotoponim
	n.	nemško, -i, -a
nvn.	novovisokonemško, -i, -a
obsoš.	obsoško, -i, -a
prekm.	prekmursko, -i, -a
primor.	primorsko, -i, -a
psl.	praslovansko, -i, -a
R	rodilnik
r.	rusko, -i, -a
rez.	rezijansko, -i, -a
rom.	romunsko, -i, -a
rovt.	rovtarsko, -i, -a
s	srednji spol; samostalnik
	srednjega spola
xxxsl.	in naslednje strani
SLA	Slovenski lingvistični atlas
sln.	slovensko, -i, -a
slov.	slovansko, -i, -a
srb.	srbsko, -i, -a
srlat.	srednjelatinsko, -i, -a
stp.	staropoljsko, -i, -a
Txxx	točka v SLA
tolm.	tolminsko, -i, -a
tpn	toponim
zilj.	ziljsko, -i, -a
ž	ženski spol; samostalnik
	ženskega spola
Viri in literatura
Alasia = Gregorij Alasia da Sommaripa, Slovar italijansko-slovenski, druga slo-vensko-italijanska in slovenska besedila, Videm 1607, Ljubljana: Mladinska knjiga - Devin-Nabrežina: Občina - Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1979.
ARj = Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1880-1976.
Belostenec 1740 = [Ivan Belostenec =] Joannis Bellosztenecz, Gazophylacium, seu Latino-Illyricorum onomatum &rarium, selectioribus synonimis ... 1-2, Za-grabiae: Typis Joannis Baptiste Weitz, MDCCXL. [Ponatis: Zagreb: Mladost, 1973.]
Bezlaj 1961 = France Bezlaj, Slovenska vodna imena 2, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1961.
Bezlaj 1976-2005 ^ ESSJ
m
o.
Brecelj 2005 = Marijan Brecelj, Furlansko-slovenski slovar, Nova Gorica: Goriška ^ knjižnica Franceta Bevka, 2005.
BS 1993 = Brižinski spomeniki: znanstvenokritična izdaja, ur. France Bernik idr., ^ Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1993.
BSKJ = Kozma Ahačič idr., Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, Lju- ^ bljana: Založba ZRC, 2011.
ČJA = Cesky jazykovy atlas 2-3, Praha: Academia 1997-1999.
Čujec Stres 1993 = Helena Čujec Stres, Tolminsko narečje, v: Dolini Tolminke in Zadlašce: zbornik, Tolmin: Triglavski narodni park - Republiški koordinacijski odbor gibanja Znanost mladim pri Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije, 1993, 116-122.
Čujec Stres 2010 = Helena Čujec Stres, Slovar zatolminskega govora 1: A-O, Za- N tolmin: Stres inženiring, 2010.
ESSJ I-V= France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I-V, Ljubljana, Mladinska knjiga - Založba ZRC, 1976-2005.
Grafenauer 1905 = Ivan Grafenauer, Zum Accente im Gailthalerdialekte, Archiv für slavische Philologie 27 (1905), 195-228.
Greenberg 2000 = Marc L. Greenberg, A Historical Phonology of the Slovene Language, Heidelberg: Universitätsverlag C. Winter, 2000.
Greenberg 2001 = Marc L. Greenberg, Rascvet i padenije leniciji vzryvnyh v slo- O venskom jazyke, Voprosy jazykoznanija 2001, št. 1, 33-42.	^
Gutsman 1789 = [Ožbald Gutsman =] Oswald Gutsmann, Deutsch-windisches Wör- hh terbuch mit einer Sammlung der verdeutschten windischen Stammwörter, und Z einiger vorzüglichem abstammenden Wörter, Klagenfurt: Kleinmayer, 1789. W
Isačenko 1939 = Aleksander Vasiljevič Isačenko, Narečje vasi Sele na Rožu, Lju- ^ bljana: Učiteljska tiskarna, 1939 (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 14).
Ivančič Kutin 2007 = Barbara Ivančič Kutin, Slovar bovškega govora, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007.
Janežič 1851 = Anton Janežič, Ročni slovar slovenskega in nemškega jezika: slo-vensko-nemški del, Celovec: V založbi J. Sigmundove knjigarnice, 1851.
Jurišic 1973 = Blaž Jurišic, Rječnik govora otoka Vrgade 2: rječnik, Zagreb: Jugo-slavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1973.
Kenda-Jež 2005 = Karmen Kenda-Jež, Fonološki opis govora Ovčje vasi = Descri-zione fonologica della parlata di Valbruna, v: Ovčja vas in njena slovenska govorica = Valbruna e la sua parlata Slovena, ur. Nataša Komac - Vera Smole, Ukve: Slovensko kulturno središče Planika, Kanalska dolina - Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša - Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, 85-104 [= 105-128].
Kos 1975 = Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500) 2, Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 1975.
Legiša 1951 = Lino Legiša, Kos kraškega narečja, Razgledi: mesečnik za književnost in kulturna vprašanja 6 (1951), 433-439, 509-513, 567-579.
^ LiAKZ = Datoteka ledinskih imen Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (Ljubljana).
N Lipljin 2002 = Tomislav Lipljin, Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora, Vara-ždin: Garestin, 2002.
^ Logar 1981 = Tine Logar, Kneža (Grafenbach; OLA 148), v: Fonološki opisi srp-skohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvace-
s	nih Opšteslovenskim lingvističkim atlasom, Sarajevo: Akademija nauka i
umjetnosti Bosne i Hercegovine, 1981, 201-211.
0	Logar 1996 = Tine Logar, Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave, ur. Kar-
men Kenda-Jež, Ljubljana: Založba ZRC, 1996.
Megiser 1603 = Hieronimus Megiser, Thesaurus polyglottus: iz njega je slovensko besedje z latinskimi in nemškimi pomeni za Slovensko-latinsko-nemški slovar izpisal in uredil Jože Stabéj, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1977.
A Meyer-Lübke 1911 = Wilhelm Meyer-Lübke, Romanisches etymologisches Wörterbuch, Heidelberg: Carl Winter's Universitätsbuchhandlung, 1911.
1	Merku 2006 = Pavle Merku, Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu, ur. Met-
ka Furlan - Silvo Torkar, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006.
FJ Mikhailov 2001 = Nikolai Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine: rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV. stol. do leta 1550), Trst: Mladika, 2001.
i Murko 1833 = Anton Janez Murko Slovensko-nemški in nemško-slovenski ročni
06
besednik: Kakor se slovenšina govori na Štajerskim, Koroškim, Krajnskim in v zahodnih stranih na Vogerskim: Slovensko-Nemški Del, V Gradci: V zalogi in na prodaj per Franci Ferstli, 1833.
1 Novak 2006 = Vilko Novak, Slovar stare knjižneprekmurščine, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006.
Oblak 1891 = Vatroslav Oblak, Doneski k historični dialektologiji, Letopis Matice slovenske 1891, 66-130.
Pellegrini 1989 = Giovanni Battista Pellegrini, Voci friulane di origine Slovena atestate dall'ASLEF, v: Zbornik razprav iz slovanskega jezikoslovja: Tinetu Logarju ob sedemdesetletnici, ur. Franc Jakopin, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1989.
Pellegrini 1992 = Giovanni Battista Pellegrini, Studi di etimología, onomasiología e di lingue in contatto, Alessandria: Edizioni dell'Orso, 1992.
Pirona 2004 = Giulio Andrea Pirona - Ercole Carletti - Giovanni Battista Corgnali, Il nuovo Pirona: vocabolario friulano, za drugo izdajo (1992) dopolnil in popravil Giovanni Frau, Udine: Societá filologica Friulana, 22004.
Plomteux 1972 = Hugo Plomteux, Un presunto slavismo in friulano: zave 'rospo', Linguistica 12 (1972), 195-206.
Pohlin 1768 = Marko Pohlin, Kraynska grammatika, Laybach, 1768. [Faksimile: Marko Pohlin, Kraynska gramatika: znanstvenokritična izdaja, prev. Jože Stabej - Luka Vidmar, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003.]
Pohlin 1783 = Marko Pohlin, Kraynska grammatika, Laybach, 1783.
Ramovš 1924 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika 2: konzo-nantizem, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924.
m
o.
Ramovš 1935 = Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika 7: dialekti, ^ Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1935.
Ramovš - Kos 1937 = Fran Ramovš - Milko Kos, Brižinski spomeniki, Ljubljana: ^ Akademska založba, 1937.
Rigoni - Salvino 1999 = Simona Rigoni - Stefania Salvino, Vocabolarietto itali- ^ ano-natisoniano, San Leonardo: Editore Comitato Pro Clastra O.N.L.U.S., 1—1 1999.
SKI = Franc Jakopin idr., Slovenska krajevna imena, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985 (Leksikoni Cankarjeve založbe).
SKII = Pavle Merku, Slovenska krajevna imena v Italiji: priročnik = Toponimi Slo-veni in Italia: manuale, Trst: Mladika, 1999.
Skok = Petar Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1-4, Za- N greb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1971-1974.
SLA = gradivo za Slovenski lingvistični atlas, Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.
Snoj 2009 = Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, Ljubljana: Modrijan - Založba ZRC, 2009.
SP = Slownik praslowianski 1-, Wroclaw idr.: Wydawnictwo Polskej Akademii Nauk, 1974-.
SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5, Ljubljana: Državna založba Slo- O venije, 1970-1991.	^
Steenwijk 1992 = Han Steenwijk, The Slovene Dialect of Resia: San Giorgio, Am- hh sterdam - Atlanta, GA: Rodopi, 1992 (Studies in Slavic and General Lin- Z guistics 18).
Striedter-Temps = Hildegard Striedter-Temps: Deutsche Lehnwörter im Slove- ^s nischen, Berlin: Osteuropa Institut - Wiesbaden: Otto Harrasowitz, 1963 (Veröffentlichungen der Abteilung für slavische Sprachen und Literaturen des Osteuropa-Instituts (Slavisches Seminar) an der freien Universität Berlin 27).
Stulic = Joakim Stulic, Rjecsosloxje 1-2, U Dubrovniku, 1806. [Ponatis in spremna beseda E. Fekete, München: Verlag Otto Sagner, 1985.]
Savli 1960/61 = Giovanni Savli, Contributi alla conoscenza del VOCABOLARIO ITALIANO E SCHIAVO DIALASIA DA SOMMARIPA: tesi di laurea, Roma: Universitä degli studi, 1960/61 (tipkopis).
Sekli 2008 = Matej Sekli, Zemljepisna in lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008.
Škofic 1996 = Jožica Škofic, Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenjskem: disertacija, Ljubljana: [Jožica Škofic], 1996 (razmnoženo).
Špehonja 2003 = Nino Špehonja, Vocabolario del Nadiško, http://www.lintver.it/ pdfvocabolario_natisoniano-italiano.pdf (različica iz leta 2003).
Štrekelj 1887 = Karl Štrekelj, Morphologie des Görzer Mittelkarstdialekktes mit besonderer Berücksichitgung der Betonungsverhältnisse, Wien: Carl Gerold's Sohn, 1887.
Štrekelj 1906 = Karl Štrekelj, Vermischte Beiträge zum slavischen etymologischen Wörterbuch, Archiv für slavische Philologie 28 (1906), 481-539.
^ Štrekelj 1910 = Karl Štrekelj, Slawisches im friaulischen Wortschatze, Archiv für slavische Philologie 31 (1910), 203-209.
N Težak 1981 = Stjepko Težak, Ozaljski govor, Hrvatski dialektološki zbornik 5 (1981), 203-420.
^ Torkar 2009 = Silvo Torkar, Mrvice iz imenoslovne malhe, Traditiones 31 (2009), št. 1, 77-87.
s Tornow 1989 = Siegfried Tornow, Burgenlandkroatisches Wörterbuch, Wiesbaden: Otto Harrassowitz, 1989.
Q Vasmer I-IV = Maks Fasmer [= Max Vasmer], Etimologičeskij slovar' russkogo jazyka I-IV, prev. in dopolnil O. N. Trubačov, Moskva: Progress, 21986-1987. VFDB 1985 = Silvio Domini idr., Vocabolario fraseologico del dialetto »Bisiac«,
Bologna: Nuova casa editrice, 1985. Weiss 1998 = Peter Weiss, Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami: poskusni zvezek: A-H, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU,
A	1998 (Slovarji).
P
i
Littoral Material with v from b within a Broader Slovenian and Slavic
Context
i
Summary
0	Outside the southwestern Rovte dialect, a narrow area of the Soča dialect, part of
• the Natisone Valley dialect, and part of the Torre Valley dialect, where the bidirec-
1	tional alternation v ^ b of the type urät/brät 'neck', urat/brat 'brother' are explainable as the result of the operation of analogical factors, there appear cases with v in
place of etymological b and cases with b in place of etymological v. Examples of the type b ^ v may be recognized in:
a)	The Littoral dialect group: vedrica 'hip' (Trnovo, near Nova Gorica) ^ *bed-rica, vojit 'to caress' (Alasia da Sommaripa) ^ božati, ža:uka 'toad' (Bovec area), the (micro)toponym Žavlje in the municipalities of Muggia, Duino-Aurisina, and Sežana) ^ žaba; indirectly in a Slovenian loanword in Friul. save 'frog, toad';
b)	The reflex of the type čvela 'bee' in some places in the Littoral, Rovte, and Styr-ian dialect group;
c)	The Upper Carniolan phytonym uaRŠe:le 'ivy' (Kropa) ^ *brščelje and vorljaga 'pond' (Pleteršnik), cf. Monteneg. brljaga 'swamp';
d)	The Carinthian suffix -va ^ Sln. -ba (e.g., tožua 'complaint') < PSl. *-bba;
e)	The lexeme stvol 'tube, reed', which must be derived from PSl. *stbbolb, and the same alternation is also known outside Slovenian linguistic territory in Croatian, Macedonian, Bulgarian, Russian, and Upper and Lower Sorbian;
f)	Texts from the Slovenian manuscript era (the Freising Manuscripts (tatua 'theft', cf. standard tatvina), the Stična manuscript (several examples), the Kranj Manuscript (several examples), the Castelmonte Manuscript (wodi 'be', cf. standard bodi));
g)	Pohlin's dictionary (e.g., Wqldk 'egg white', cf. standard beljak; Wogat 'rich', cf. standard bogat).
The majority of cited examples of the type v ^ b were already recognized by ^ Ramovš (1935) in:
a)	Certain Upper Carniolan subdialects (nebesta 'bride', cf. standard nevesta);
b)	Prekmuije (griba 'mane', cf. standard griva);
c)	Resia (jibare 'wood chips' (Steenwijk) / jyber (Ramovš), cf. standard iveri);
d)	Certain other words with a broader distribution (jazbec 'badger', gabiti se 'to be 1—1 disgusted'; iba 'ivy', bravec 'sparrow' etc.).
m
o.
The change of v in place of etymological b is probably not causally connected with the operation of regressive assimilation based on voicing, as Štrekelj (1906) concluded for examples of the type stvol. Such material with v ^ b due to distribution, which is shown in the reflex of PSl. *stbbolb, is probably a reflection of the Proto- N Slavic (dialect?) state with the fricative b < b, which was phonetically close to the bilabial sonorant u and was in free alternation with it without consequences for successful comprehension, similarly to how the vowel u and the sonorant u are in free variation in modern spoken Slovenian without impeding communication in words of the type vreme [ureme/ureme] 'weather', vlaga [ulaga/ulaga] 'humidity' or in the declensional variant sina : sinu 'son (genitive)', the lexical variants hči : hčerka 'daughter', the verb forms gibam : gibljem 'I move', and so on.
Although the trace of this Proto-Slavic state is scant in other Slavic languages O (in the reflex of PSl. *stbbdlb ^ *stbudlb 'stem'; Cro. dial. bravac 'sparrow'; Cz. ^ dial. pabouk 'spider', brabec 'sparrow', in the reflex of PSl. *QŽbua ^ *Qzbba 'flail hh thong'), more remnants in Slovenian are reconfirmed by the fact, confirmed many Z times, that Slovenian preserves considerably more of this material for Proto-Slavic W than do other Slavic languages. In this sense, Slovenian is a conservative language. ^
When Ramovš (1924: 189) states that b generally developed into the bilabial spirant b in the Gail Valley dialect and in subdialects throughout the northern Go-rizia region, and that such a spirant b differs from w only in that the bilabial slit for b is narrower, the area that he discusses must have been considerably broader in early Slovenian and not only limited to the Littoral, Carinthian, and Rovte dialect groups. The phenomena of the spirant b and its free variation with *u were probably already Proto-Slavic dialect phenomena and therefore inherited in Slovenian. Free variation could have been realized in Slovenian as long as the system (or systems) preserved the semivowel reflex of PSl. *u and the spirant reflex of PSl. dial. *b < PSl. *b.
With regard to the relative chronology of the spirantization of PSl. *b > *b, it is therefore necessary to agree with Greenberg's opinion that the spirantization of PSl. *b, *d, *g was earlier and distributionally broader - that is, it was already a Proto-Slavic phenomenon - although it was the interpretation of entirely different lexical material that led the author to this conclusion.