Majestettlčn.i kralj Dolomitov, Antelao, dviguje svojo glavo 3263 m, a ga krasi razk-Ošje ,ledenikov in razov. Velike stene imata še: Sorapis (3205 m) 600-metrsk.o severno steno, in seveda skupina Civetta. Stolp Trieste, ki je visok le 2436 m, ima 700 m stene, Busazza (2916 m) ;ima 1000 m stene, največjo 1200 m visoko severo­ zahodno steno pa ima Civetta (3220 m), kraljestvo plezalcev VI. stopnje, dalje Sass Maor (2812 m) s 1100 m vzhodno steno. Ogromna je množica vrhov, ki imajo takšne višine kot vrhovi v Triglavskem pogorju. Vzponi na te vrhove so v splošnem krajši, zabavni (toda marsikateri je skrajno težaven) in zato morda gore vzbujajo vtis, da niso visoke. Relativna višina sten, robov in razov je pri pretežni večini dolomitskih gor dosti manjša in kot taka pride povsem do izraza tam, kjer so planinski domovi v sami bližini sten ali celo tik pod njimi, do njih pa ali pa vsaj v njihovo bližino pripelje udobna avtomobilska cesta, ponekod pa t udi vzpenjača. Ceprav sem stal na mnogih vrhovih okoli 2900 m, nisem vprav zaradi teh relativnih višin imel vtisa, da sem visoko. šele na Langkofelu (3181 m, Sassolungo), na katerega smo se povzpeli po jugovzhodnih plateh mimo plo­ čevinastega zavetišča, prav enakega našemu bivaku I pod Veliko Ponco, sem imel občutek, da sem res visoko. Majhna osrenjena snežišča in majhni ledeniki, pravzaprav »zeleni snegovi«, podobni našemu