SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO (LETO) XXI. (15)
No. (Štev.) 10
ESLOVENIA LIBRE
Vso skvb in ljubezen mladini
MKUMCEV POPUSTIL
Medtem, ko je vse v pripravah za bo morala ZSSR odločiti za novo poli-
Objava sporočila v zadnji številki Svobodne Slovenije, da se bo po slovenskih šolskih tečajih znova začel reden pouk, nas je znova opozorila na to prevažno uistamovo demokratskih Slovencev v izseljenstvu. O njihovem pomenu ter delu smo sicer že pisali.
Tudi drugi listi so to storili in še delajo. Pa vseeno ne bo nič odveč, če se na slovenske tečaje znova in znova vračamo, opozorimo na njihovo važnost ter na dolžnosti, ki jih imamo vsi do njih.
Slovenske šolske tečaje imamo po vseh državah, kjer je naseljenih kaj več Slovencev. Največ jih je v Argentini. Samo na področju Vel. Buenos Airesa jih deluje 16, obiskuje jih pa 648 slovenskih otrok. Razen tega imamo še slovenski šolski tečaj v Mendo-zi in lansko leto je na pobudo slovenskih rodoljubov začel delovati tudi v Mar del Plati. V Čilu ga imajo prav tako. Utanevili so ga tudi v Venezueli, v Severni Ameriki jih imajo več. Prav tako v Kanadi. In tudi iz Avstralije z veseljem beremo poročila o delovanju tamošnjega šolskega tečaja v Melbournu. V evropskih državah so vlade predvojne Jugoslavije nastavljale izseljenske učitelje, da so slovensko izseljensko mladino vzgajali v narodnem duhu. Povojni komunistični režim jih je odpustil, ker niso bili partijci. Med slovenskimi izseljenci sedaj delujejo isamo še slovenski duhovniki.
Slovenske šolske tečaje je po vsem svetu poklicala v življenje ljubezen do naroda in domovine. Samo ta, kajti tolike požrtvovalnosti, tolike nesebičnosti, toliko žrtev za delo v teh tečajih in za njihovo ohranitev premore samo ljubezen. Poglejmo samo finančna bremena, ki so jih za vzgojo slovenske mladine prevzeli posamezni slovenski domovi v Buenos Airesu, da so za slovensko šolsko mladino pripravili lepe, zdrave prostore, ji preskrbeli vsa potrebna učila in ji omogočajo tudi pošteno razvedrilo.
Je kar prav, da so ti tečaji deležni tolikšne skrbi in ljubezni vseh slojev. Saj so najvažnejša ustanova, ki je namenjena najdražjemu, kar sploh premoremo:	našim otrokom, slovenski
mladini, da se v njih vzgaja v narodnem in verskem duhu. Ali pomislimo' kdaj na to, da so slovenski šolski tečaji v izseljenstvu in tiste redke slovenske šole na Koroškem in Goriškem ter Tržaškem edini slovenski učni zavodi, kjer se slovenska mladina sploh še lahko vzgaja v narodnem in krščanskem duhu ter pravi ljubezni do do- . movine ? V domovini takih šol ni več, j ker so jih spremenili v ustanove, v katerih že otroke zastrupljajo z brezbožnim materializmom.
Če slovenske tečaje v izseljenstvu presojamo s tega vidika, potem zadobe še mnogo večji pomen. Saj od njihovega obstoja in razvoja ne bo imela korist samo izseljena Slovenija, ampak tudi narod v domovini. V izseljenstvu bo slovenska mladina zapuščala šolske tečaje vzgojena v krščanskem in narodnem duhu, bo našla nate pot v slovenske organizacije in društva ter tam prevzela delo od starejših; slovenske knjige, listi in revije bodo imeli še naprej redne naročnike, kulturne in družabne prireditve zveste obiskovalce; v domovini pa bo narod videl, da je v svobodnem svetu še zdrava slovenska mladina, da še ohranja najlepše slovenske narodne in verske tradicije, da se navdušuje za svobodo in demokracijo in da nadaljuje boj proti komunističnemu nasilju. Ob tej zavesti bo trpeči narod lahko še naprej gojil in ohranjal vero, da bo tudi zanj končno le prišlo odrešenje.
Ne smerno» pa pozabiti, da so slovenski šolski tečaji povsod, kjer delujejo, tudi važen kulturni činitelj. Pri šolskih tečajih namreč navadno nastajajo tudi nove slovenske knjižnice. Mladinske knjižnice z izbranimi slvenskimi deli. Slovenska mladina ima tako vedno lepo izbiro knjig za branje. V šolskih tečajih goje tudi povsod slovensko narodno in umetno pesem. Mladi pevci se združujejo tudi v močne mla-
razorožitveno konferenco 18 držav v Ženevi, ki se bo predvidoma začela 14. marca t. L, hoče Hruščev istočasno za vsako ceno izsiliti še vrhunsko konferenco velikih štirih. Razposlal je tozadevna pisma Kennedyju, Macmillanu in De Gaullu, pa tudi poglavarjem drugih držav, ki se bodo udeleževale ženevske konference.
Od Kennedyja je dobil ponovno ne gaitSven odgovor. Kennedy zahteva, d'a morajo konferenco začeti zunanji ministri in šele potem, ko bi se pokazal napredek, bi mogli veliki štirje misliti na skupen sestanek.
De Gaulle je Hruščevu odgovoril, da bi prišel na vrhunsko konferenco samo v slučaju, če bi se veliki štirje dogovorili, da bodo uničili vsa sredstva, s katerimi je mogoče metati atomske in hi-drogenske bombe.
Macmillan pa se je, kakor je vedno doslej storil Anglež, postavil na sredinsko pot. Hruščevu je odgovoril, da naj ženevsko konferenco sicer začno zunanji ministri, da pa je pcitem pripravljen priti na vrhunske razgovore v obeh slučajih: če bo kazalo, da zunanji ministri napredujejo, ali pa če bo kazalo, da grozi konferenci neuspeh.
Hruščevu je tako Macmillan dal v roke adut, da si bo lahko zagotovil razgovor vsaj z Macmillanom tudi, če bo dal svojemu ministru Gromiku navodila, da naj konferenco zapelje v slepo ulico.
Mnogi opazovalci menijo, da bo Hruščev prišel takoj po začetku konference v Ženevo, ne glede na to, d'a tam ne bi bilo Kennedyja, De Gaullea in Mac-millana. Prav tako menijo, da bo sedaj s podvojeno silo pritiskal na tkzv. nevtralce v Afriki in Aziji, da bi poslali svoje državne poglavarje na začetek konference in s tem omogočili njemu samemu lažji prihod.
Predsednik Kennedy je končno pretekli petek postavil Hruščeva pred povsem jasno izbiro. V govoru, ki ga je imel po radiu in televiziji, je -objavil, da bodo ZDA znova začele izvrševati atomske poskuse v ozračju v drugi polovici aprila, ker ne morejo zaostati v atomski oborožitvi za ZSSR, razen če bodo sovjeti na ženevski konferenci v prvem mesecu trajanja konference podpisali z ZDA, Anglijo in Francijo sporazum o prenehanju slehernih atomskih poskusov in o popolni kontroli nad atomskim oboroževanjem. „Vsak ameriški predsednik,“ je izjavil Kennedy, ,Jbi storil tako, kakor sem se odločil jaz. Ni mogoče dopustiti, da bi na milijone človeških življenj ostalo nezavarovanih. ZSSR je bila prva, ki je prekršila dogovor o prenehanju z atomskimi poskusi.“	^
Opazovalci razvoja odnosov med Zahodom in Vzhodom sedaj menijo, da se
tiko na ženevski konferenci, ker sicer nima izgovora, da ne bi podpisala od Kennedyja zahtevani sporazum o prenehanju in kontroli nad atomskih orožjem. Reakcija iz Moskve je bila silovita. Sovjetska uradna agencija Tass je označila Kennedyjev predlog za „izsiljevanje“ in objavila, da „mora Kennedy že vnaprej vedeti, da ZSSR ne bo pristala na mednarodno kontrolo, ker bi tako v ZSSR vdrlo na stotine zahodnih vohunov.“
Vsekakor bo naslednjih šest tednov, tako trdijo strokovnjaki, odločilnih za nadaljne odnose med Zahodom in sovjetskim blokom in za nadaljevanje živčne vojne. V ZSSR bo medtem zasedanje sovjetskega CKKP, koncem
meseca marca pa bo v Pekingu zasedanje kongresa kitajske KP.
■Zahodni, zavezniki so dali Kennedy-, ju vso zaslombo za njegovo odločitev. V Angliji ga zagovarjajo poleg Mac-millana tudi opozicionalni vodja Gaitš-kell, prav tako mu stoje ob strani v Bonnu in v Parizu. Japonska, kjer je strah pred atomskim orožjem največji, je prosila Kennedyja, naj znova premisli svojo odločitev, od južnoameriških držav pa je bil edino Brazil, ki je uradno obžaloval Kennedyjevo odločitev.
Spričo takega položaja in strnjene fronte svobodnega sveta okoli predsednika Kennedyja je Hruščev končno popustil. Odnehal je od svoje zahteve po takojšnjem sklicanju vrhunske konference in pristal, naj tako konferenco dobro pripravijo zunanji ministri, šele nato naj bi se pa dobili poglavarji štirih velesil sveta.
Rvonaaandna vojna
med ZSSR in Kitajsko
Komunistična Kitajska in ZSSR sta pretekli teden začeli medsebojno radijsko propagandno vojno. Pekinški radio je začel z najmanj petimi oddajami v ruščini, usmerjenimi proti ZSSR. Moskovska radijska postaja, ki je v kitajščini oddajala že več dni prej program usmerjen proti vzhodu, pa je sedaj začela še z oddajami v mandarinskem narečju.
Kitajci so se v prvih oddajah proti ZSSR trenutno omejili na poročila in komentarje iz časopisja in na napade proti ZDA zaradi Vietnama," sovjetski radijski programi pa napadajo Albanijo, komunistične „dogmatiste“ in „sovražnike Hruščevove politike mirnega sožitja ter protistalinistične kampanje“. V programu, usmerjenem proti rdeči Kitajski, moskovska radijska postaja ponavlja, da so njene oddaje do-
slej „že povzročile nemire med delavstvom in množicami nekaterih držav“. Moskovska radijska postaja ni objavila, 'katere dežele bi to bile-
Oddaje pekinškega radija v ruščini so se začele takoj, ko so rdeči Kitajci ugotovili, da postajajo poročila iz Kitajske v sovjetskem časopisju in radiju redno redkejša. Sovjetskemu prebival, stvu n. pr. ni bilo ne po radiju ne v časopisju nikdar doslej sporočeno', da je rdeča Kitajska branila | Albanijo, ko se je ta uprla politiki Hruščeva.
Peking je istočasno povečal svojo radijsko propagandno službo tudi proti ostalemu svetu, zlasti proti latinski Ameriki, • Afriki in Aziji. Peking oddaja skoro v vseh jezikih, od' angleškega do svahili, toda doslej še ni nikdar oddajal tudi v ruščini.
BUENOS AIRES 8. marca (maržo) 1962
VOJAŠKI UDAR V BURMI
V Burmi je pretekli petek protikomunistični general Ne Win z udarom odstavil dosedanjega predsednika U Nuja ter sestavil novo, odločno i zahodno usmerjeno vlado. Udar je bil izvršen brez prelivanja krvi. Kot edina žrtev je padel, zadet od krogle, sin predsednika države Sa0 Sve Htaika.
General Win je vrgel U Nuja s predsedniškega položaja že septembra 1958. Takrat je Win objavil, da je vojska prišla na sled komunistični zaroti in da U Nu po njegovi lastni izjavi, ni bil zmožen zarote preprečiti. Win je nato odločno vladal 15 mesecev, nakar se je prostovoljno umaknil z oblasti. Na volitvah je nato U Nu znova postal predsednik burmske vlade.
U Nu je Burmo poskušal držat« nevtralno. V zadnjih tednih pa se je začela širiti nevarnost, da bi mogli oblast prevzeti komunisti ali vsaj njihov simpatizerji.
General Win je sedaj sestavil vlado iz istih svojih sodelavcev, kakor jih je imel leta 1958. Razgnal je dosedanji parlament in zahteval od vseh državnih funkcionarjev, da ostanejo na svojih mestih. Med prebivalstvom je udar ■ostal skoro neopažen, širijo pa se glasovi, da je za mnoge pomenil olajšavo pred strahom, da bi Burma zaplavala v komunistični blok.
(HIIIIIBIIIIIIIIIIIIIBIIIimillSIIUUlU
v
Kovi sovjetski, načeti s ISerfinom
družine, ki rojakom pripravijo marsikatero lepo prireditev.
Pa še nekaj bi bilo dobro, če bi slovenski tečaji postali: element združevanja, tesnejšega povezovanja vse slovenske izseljenske mladine.
Ko je bil lansko leto g. župnik Zaletel na obisku pri slovenskih otrocih v šolskem tečaju dr. Franceta Prešerna v Moranu na področju Vel. Buenos Airesa, so mu otroci po pozdravu s pesmimi in deklamacijami izročili od vseh otrok podpisano pergamentno listino s pozdravi za slovenske otroke v Vogr-čah in po drugih krajih na Koroškem. Sedaj je s Koroškega že prišel odgovor. Stiki so vzpostavljeni in jih bodo otroci ohranjali.
Ali ;ne bi bilo mogoče, da bi se otroci slovenskih šolskih tečajev v izseljenstvu med seboj povezali ? Otroci si imajo vedno dosti povedati in bi z veseljem pisali pisma ter nanja čakali odgovore od bratcev in sester v Čilu, Venezueli, Severni Ameriki, Kanadi' in Avstraliji in obratno. Tako bi z vzpostavitvijo stikov med slovenskimi šolskimi tečaji v izseljenstvu prišlo tudi do tesnejše povezave vseh slovenskih ljudi v izseljenstvu. Kajti, kjer so otro-si, tam so tudi starši. Od take povezave bi imela korist vsa slovenska izseljenska skupnost, ker bi vedno bolj
Pretekli teden sta imela Hruščev in vzhodno nemški komunistični predsednik Ulbricht v Moskvi tajno dvodnevno konferenco, po kateri je bilo objavljeno, da je ZSSR podelila Vzhodni Nemčiji finančni kredit za nakup predvsem živil in drugih vsakdanjih potrebščin, da bi tako olajšala negotov položaj komunistične vlade-
Po vrnitvi iz Moskve je imel Ulbricht ob praznovanju šeste 'obletnice ustanovitve vzhodnonemške vojske govor, v katerem sicer ni postavil datuma za podpis mirovne pogodbe z ZSSR, pač pa je poudaril, da „vzhodnonemško vojsko letos čakajo težke naloge“.
Zahodni opazovalci menijo, da je bil sestanek med Ulbrichtom in Hruščevom predigra za nov komunistični pritisk na Berlin. Ulbricht je tudi dejal, da bo naloga vzhodnonemške vojske „zagotoviti podpis mirovne pogodbe“. Istočasno so vzhodnonemški komunisti objavili, da bodo zahtevali kontrolo nad zavezniškim prometom z Zahodnim Berlinom in da ¡so „zavezniške pravice v Zahodnem Berlinu že zdavnaj mrtve“. Vzhodnonemško časopisje je takoj po vrnitvi Ulbrichta iz Moskve tudi eno-
glasno začelo pisati, d'a „bodo morali zahodnjaki, če bodo še hoteli uporabljati suhozemske in zračne zveze z Zahodnim Berlinom, prej ali slej stopiti z nami v stik in začeti tozadevna pogajanja“.
Preteklo -soboto pa se je v Vzhodni Berlin pripeljal sovjetski podpredsednik in istočasno trgovinski minister Miko-jan na poti proti Leipzigu, kjer je z Vzhodno Nemčijo podpisal nov trgovinski sporazum. V Vzhodnem Berlinu je tamkajšnje prebivalstvo Mikojana sprejelo tako hladno, d'a smatrajo zadržanje prebivalstva med Mikojanovo povorko po vzhodnoberlinskih ulicah za protestno demonstracijo proti komunističnim oblastnikom. Po ulicah, po katerih se je vozil Mikoja-n, je vladala med gledalci, ki so jih nagnali iz tovarn in uradov na pločnik, popolna tišina.
Mikojan je prišel v Vzhodni Berlin zato, da bi propagandno spodnesel obisk
tudi edine dolarske devize, ki jih sedaj dobiva kubanska vlada.
V New Yorku so Amerikanci priredili astronavtu Johnu Glennu veličasten sprejem, ki je po navdušenju prekosil dosedanje sprejeme, ki so jih Newyor-čani prirejali narodnim junakom.
Predsednik italijanske vlade Amin-
tore Fanfani je svojo vlado predstavil poslanski zbornici in senatu ter od obeh zahteval zaupnico za svoj delovni program. V njem napoveduje zboljšanje t.olske zakonodaje, uvedbo radikalnih gospodarsko-socialnih reform za zmanj-žanje prepada med bogatimi in siromašnimi ter srednjimi sloji. Napovedal je tudi podržavljenje električne ter atomske energije. V političnem pogledu je naglašal zvestobo italijanske vlade politiki zahodnih zaveznikov. O domači politiki je dejal, da bo vlada gradila naprej demokratski sistem ter bo nastopala z vso odločnostjo tako proti desničarskemu kakor levičarsko-komu-nističnemu totalitarizmu. Komuniste je opozoril, naj nikar ne mislijo, da bodo mogli ogrožati stabilnost države. Kot znano, sedanjo Fanfanijevo vlado podpirajo tudi Nennijevi socialisti. Ta politična skupina se bo pri glasovanju o zaupnici Fanfanijevi vladi vzdržala glasovanja. Te odločitve sicer tisti krščanski demokrati, ki so se navduševali za naslon na to politično skupino, niso vzeli z največjim navdušenjem na Vnanje. Nenni pa pravi, da tak0 zadržanje pri tem glasovanju zahteva ohranitev enotnosti njegove stranke, kajti levo krilo v stranki je še vedno
ameriškega vrhovnega sodnika Rober- sodelovanje s komunisti in proti ta Kennedyja v Zahodnem Berlinu ne- !pakhranju s krščanskim: demokrati.
kaj dni pred njim. Roberta Kennedyja je takrat pozdravljalo po zahodnober-linskih ulicah nad pol milijona ljudi.
I
T E D N
dinske pevske zbore. Tu se kažejo že čutila, da je ena sama velika izseljen-tudi talenti za gledališke nastope. Tako | ska družina z isto usodo, istimi tež-nastajajo tudi mladinske gledališke ! n jami in cilji.
V čilski prestolnici Santiagu so zbrani predstavniki vlad ameriških držav ter na konferenci UNESCA razpravljajo o načrtih za kulturni, gospodarski in socialni razvoj držav Latinske Amerike.
V Uruguayju je za zadnje razdobje sedanje vlade prevzel predsedstvo kole-gialnega predsedstva države notar Faustino Harrisom
Guverner brazilske države Rio grande d0 Sul Leonel Brizóla, ki je doslej podržavil že dve ameriški podjetji v tej državi — telefonsko družbo in elektrarno — je v izjavi poudarjal, da je zagovornik podržavitve sploh vseh tujih podjetij v državi. Amerikanci guvernerja Brizolo še vedno napadajo zaradi podržavitve njihovih podjetij. Pravijo, da nimajo nič proti takim ukrepom, če jih spremlja izplačilo pravične odškodnine, katere pa guverner Brizóla doslej še ni dal, pač pa prosi istočasno za ameriško posojilo.
Mehikanska policija je zaplenila pol | tone komunističnega kubanskega pro-
V TEDEN
pagandnega materiala, ki ga je vozil s seboj; kubanski prosvetni minister Ar-naldo Hart na konferenco UNESCA v čile. — Mehikanska delavska konfederacija je sporočila vladi zahtevo, naj prekine diplomatske stike s Kubo.
Vsa poročila iz Kube so si edina v ugotovitvi, da je Castro povsem potisnjen v ozadje in d'a so pravi vladarji sedaj na Kubi stari in izšolani komunisti z ravnateljem Zavoda za agrarno reformo Carlosom Rc-driguezom na čelu. Castra skoro nikjer ni več videti in tudi več ne nastopa na javnih zborovanjih. Gospodarski položaj Kube pa postaja vedno težji. Letos se bo še poslabšal zaradi izredno slabe žetve sladkornega trsa. — Vzdolž ameriškega pomorskega oporišča Guanatanamo so kubanski komunisti postavili močno stražo, ki šteje do 3.000 mož. Okoli baze so zasadili tudi bodeče kaktuse, da bi preprečili prihajanje ljudi iz bližnjih 1 je izdal dekret, s katerim je uvedel naselij v bližino oporišča. V oporišču j smrtno kazen za podkupovanje javnih ima še vedno redn0 zaposlitev do 3000 I funkcionarjev, napade na policijo ter za Kubancev. Zaslužek teh delavcev so pa ' posilstva mladoletnih.
Velika Britanija je tista področja, ki jih ima zasedena na Antarktiki proglasila za svojo kolonijo pod imenom Britansko' antarktično področje. V to kolonijo Vel. Britanija tudi vključuje Malvinske otoke, ki jih Argentina smatra za del svojega državnega področja.
V bosanskem rudniku Banovci med Tuzlo in Sarajevom je prejšnji teden eksplodiral plin metan. Od 180 rudarjev, kolikor jih je bilo v času eksplozije na delu v rudniku, jih je bilo 54 ubitih. Ostale so mogli še pravočasno odkopati in rešiti.
Pri volitvah v Indiji je zmagala kongresna stranka Pandita Nehruja.
Dva vietnamska letalca sta hotela ubiti predsednika Ngo Dinh Diema na ta način, da sta z letali na reakcijski pogon odvrgla več bomb na predsedniško palačo. Pri napadu je bilo več oseb ubitih in ranjenih, predsednik pa je odnesel zdravo kožo. En napadalec je pobegnil, drugega pa so prijeli *v bližini prestolnice Saigona, kjer je moralo njegovo letalo pristati.
Prezidij vrhovnega sovjeta v Moskvi
n« '.vvwwyi
Položaj med trzashimi in gorishimi Slovenci v letu 1961
Ni bil povsem rožnat. Veliko je bilo še težav in veliko bojev za pravice našega naroda ob Soči in Jadranskem morju. Pa so vzdržali, dosledno nadaljevali delo in dosegli že tudi vidne uspehe na vseh področjih slovenskega udejstvovanja.
Vsa ta prizadevanja, kakor tudi ponovne komunistične vabe demokratskih in vernih Slovencev, da bi se pridružili komunističnim organizacijam pod geslom „skupnega nastopanja vseh Slovencev“ nam je popisal Jadranski v goriškem „Kat. glasu“ z dne 11. jan. t. 1. takole:
„Nekam čudno se mi zdi, da se v dvajsetem zmaterializiranem stoletju še vedno najdejo ljudje, ki postavljajo idejne vrednote nad vsakodnevne materialne ugodnosti,“ tako je marsikateri komentiral stališče, ki so ga demokratični Slovenci zavzeli do raznih mamljivih odborov in akcij iz dobro znanih krogov. Vendar, če smo predpostavili idealne vrednote materialnim ugodnostim, nismo napravili s tem koraka, ki bi bil v nasprotju z realnostjo, ali ker bi nam manjkalo objektivnih in resnih argumentov v podkrepitev našega zadržanja.
Preteklo petnajstletje našega samostojnega javnega udejstvovanja je jasno dokazalo, kako važn0 je, da se v našem javnem življenju sliši kritični glas, ki opozarja na napake. Na Primorskem živimo paq v pretežkih razmerah,da bi lahko slepo izročali zastopanje svojih koristi enemu samemu Omizju, ki naj bi imelo vedno prav, ki naj bi ponavljalo iste napake, ki jih je zagrešilo v prvih povojnih letih in še potem.
Danes, po petnajstih letih našega skromnega udejstvovanja, stojimo tu od Soči in Adriji močnejši kot tedaj. Naše vrste se strnjujejo iz dneva v dan, kar so jasno dokazale pretekle volitve na Goriškem, in imamo dobro upanje v uspeh tudi na Tržaškem, kjer klubujemo viharju kot dren.
Marsikdo se bo radovedno vprašal, odkod imam0 v sebi to življenjsko silo, iz katere črpamo moč za svoj obstoj ? Katerih sredstev se poslužujemo za rešitev nelahkih problemov?
Naša moč je v neizpodbitnem dejstvu, da so ideje našega demokratskega gibanja globoko vkoreninjene v našem narodno zavednem človeku, ker edino naše gibanje brani in ceni vrednote, ki jih naš narod nosi skozi tisočletja a seboj: vero v Boga, zaupanje v človeka in v samega sebe, zdrav narodni ponos v odnosu do večinskega naroda ter zvestoba demokratskemu načinu življenja.
Zato smo svobodni in notranje prekaljeni nastopali tudi v letu 1961 povsod, tudi v najvišjih forumih, samostojno ali kot enaki med enakimi. Jeza in spcdtikanje raznih demagogov nas prav nič ne gane prav zato, ker se zavedamo, da enotnost nasprotnikov zahteva naše skupno nastopanje, to je vseh zvestih slovenskih demokratov v zamejstvu.
Če kdc« izgubi orientacijski čut in se poda zaradi kake nove „simpatije“ v nasprotni tabor, da poskuša torej s skupnimi komunističnimi silami, mu ne moremo tega braniti. Ne bomo tu ponavljali klavrne vloge sopotnikov, kajti tudi komunistični načrti se niso spremenili niti za las. številne primere prav iz bližnje preteklosti bi lahko tu na-
vedli, vsak izmed teh primerov' bi jasno potrdil, kako je bilo jasno zadržanje demokratično usmerjenih Slovencev edino pravilno med drugim tudi zaradi tega, ker se niso obračali nikamor po nasvete, še več, v svoji širokosrčnosti so od1 primera do primera razne akcije celo podprli s svojimi podpisi ali celo bili glavni pobudniki.
Z veseljem ugotavljamo ob začetku letošnjega leta vidne znake, ki kažejo, na novo narodno pomlad. V glavnem beležimo razcvit naših slovenskih organizacij, ki pridobivajo vedno več simpatij med širokimi plastmi našega naroda. Tu mislimo na naše sicer skromne, a vendar pomembne Domove v Gorici in na Tržaškem (v Rojanu, Bazovici in nastajajo v Škednju in pri Sv. Ivanu ter polagoma bolj in bolj tudi po drugih krajih).
Naše organizacije — politične, kulturne, prosvetne in stanovske — so plod idealizma in žrtev ter odpovedi prostega časa posameznikov v korist narodne skupnosti. Mi nimamo stotin in stotin milijonov kot nekateri poborniki „enotnosti“, zato ker so si enostavno in na nekorekten način prisvojili skupno odškodnino vse slovenske narodne manjšine, tudi nye bomo imeli razkošnih poimilijardnih „Kulturnih d‘cmov“, da
ljali svoje ljudi v neko breznarodno-foreznačelnost. Tudi nimam0 stadionov, dnevnika in plačanih propagatorjev.
Zato je jasno eno: dokler bodo naše organizacije migale, se nam ni treba bati. bodočnosti.
Priznati moramo, da se tudi naše politično vodstvo globoko zaveda odgovornosti napram narodu, ki ga predstavlja. Častno izpolnjuje brez kolebanj in umikov zastavljeni program. Morda bi se morale mlajše sile v korist vse-občega sodelovanja in 'soodločanja še krepkeje poprijeti dela za narodno in demokratično stvar. Led je sicer razbit in temu je v dokaz živahno udejstvovanje na različnih področjih naših mladih skupin, društev in klubov.
Medtem ko se pripravljamo, da damo vsej naši demokratični skupnosti nov zagon in večji polet v novem letu, smo prepričani, da po vseh razočaranjih z raznimi progresivnimi bratovščinami zamejski Slovenci vedno bolj spoznavajo, da se morajo, nasloniti le na svoje lastne sile in samostojne slovenske organizacije.
Zat verujemo, da se bo naša narodno zavedna slovenska skupnost z dobro voljo, globoko odkritosrčnostjo, ki je predpogoj vsakršnega dela in uspeha, približala vedno bolj in bolj našim verskim, političnim in kulturnim organizacijam in skupno z njimi koristno branila naše najvišje svetinje: katoliško vero naših prednikov, našo narodno in kulturno samobitnost.
Da je ta naravni razvoj v polnem teku, kažejo tudi različna podtikanja „progresivnih bratcev“, ki z vsemi širokopoteznimi in dobro založenimi načrti in pobudami ne bodo mogli tega preprečiti, pa tudi ne s svojimi napadi.
Narod bo sam odbral ljuljko od pšenice! V tem spoznanju stopamo po-
bi tam sejali seme ničevosti in utap- i gumno v novem letu.
Kov dokument
Nekateri članki in razprave v letošnjem Zberniku-Koledarju Svobodne Slovenije so vzbudili prav posebno pozornost ih zanimanje. Med te spada nedvomno „Pričevanje1 Tineta Žekarja. Poleg nekaterih novih zgodovinskih dejstev iz naše preteklosti opisuje v svojem Pričevanju na povsem realističen način življenje in trpljenje slovenskih internirancev v Dacha-u. Pričevanje g. Žekarja je eden najzgovornejših dokumentov iz neposredne preteklosti slovenskega naroda.
Koncem lanskega leta pa je izšla v Clevelandu brošura, ki popisuje trpljenje Slovencev v zloglasnem taborišču Auschwitz na nemško-poljski meji. Med številnimi Slovenkami in Slovenci iz štajerske je bila v tem taborišču od leta 1942 tudi ga. Pavla Kovačič iz Celja. Opisala je aretacijo, tragedijo svoje družine, življenje v taborišču z vsemi grozotami. Tudi najbujnejša človeška domišljija bi si težko izmislila vse to, kar se je tam dogajalo. Opis je pretresljiv in dokumentaren. Pretresljiv zlasti za Štajerce, ki bodo našli med tistimi, ki so bili v tem taborišču marsikaterega znanca, dokumentaren pa je za vse Slovence. Vsakdo, ki dela načrte o slovenski bodočnosti, naj bi se malo zamislil ob branju te knjižice.
Knjiga je razdeljena na 25 pogla-
vij in so opisani dogodki od aretacije, slovesa od domačega kraja, prihoda v taborišče, bolezni, zločinstva in eksperimentiranja v taborišču, lakote do pretresljive poti do rešitve.
Knjižico je tiskala tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, izdala in založila Slovenska knjiga v Clevelandu. Obsega 65 strani.
V Argentini je bila prva pošiljka že razprodana, ko b0 prišla nova, bo na razpolago v Slovenski pisarni na Ramen Falconu za ceno 60 pesov.
MILKA HARTMANOVA 60-LETNICA
Znana kulturna delavka med koroškimi Slovenci Milka Hartmanova iz Libuč pri Pliberku je v začetku februarja slavila 60-letnico svojega rojstva.
Polnih 40 let je vse svoje sposobnosti kot voditeljica številnih gospodinjskih tečajev, organizatorka prosvetnih in kulturnih sestankov ter kot pisateljica povesti in pesmi posvečala slovenskemu življu na Koroškem. Znana je tudi po svojih domačih skladbah. K njenemu življenjskemu jubileju ji iskreno čestita tudi „Svobodna Slovenija“ ter ji želi še dolgo življenje, da bi lahko bila še naprej eden od svetilnikov, ki naj bi kazal rojakom na Koroškem pot v lepšo bodočnost.
KOROŠKA
Gostovanje ljubljanske opere v Celovcu
Dne 10. februarja je v okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo gostovala v Celovcu ljubljanska opera. Uprizorila je Verdijevo opero „Nabuco“ v režiji Cirila Debevca in pod dirigentom Radom Simonittijem. „Naš tednik-Kronika“ pravi v svojem poročilu, da je bila „junakinja večera Hilda Hoelzlova“. Z uspelim nastopom nadalje omenja Vilmo Bukovčevo, lirično sopranisko, in baritonista Sama Smerkolja. „Ustrezen“ je bil tudi Danilo Merlak, za tenorista Gašperja Dermoto pa pravi, „da ne odgovarja zahtevam velikih italijanskih oper“, s tem pa seveda noče zmanjšati „siceršnje kvalitete tega pevca“. Za vse izvajanje, soliste in zbor, pravi, da je značilna „izvrstna jasna izgovarjava ip čista intonacija“. Predstavi so prisotvovale osebnosti koroške deželne vlade in republiške vlade iz Ljubljane.
V	nedeljo, 11. februarja, je pa ljubljanska opera uprizorila Kozinovo opero „Ekvinocij“ Za uprizoritev te predstave pa „Naš tednik-Kronika“ ne prinaša poročila, ker je imela izključno razpečavanje vstopnic za to predstavo titovska Slovenska prosvetna zveza, ki pa kljub opozorilu „Našemu tedniku“ ni poslala vstopnice in ne materiala za predhodno objavo.
.............................i--------
KAJ PRAVITE?
Spoštovani gospod urednik!!
Kot misijonski sodelavec bi želel, da bi objavili v Vašem tedniku objavo, katera je izšla v marčni številki „Katoliških misijonov“ in ki naj velja kot odgovor'gospodu et-eju na njegove „Po-božične misli“. Ker smo bili ravno misijonski sodelavci še posebno prizadeti, zato sem mnenja,. d'a naj bi bralci Svobodne Slovenije prebrali tudi sledeče:
Dragi misijonski sotrudnik!
V	Svobodni Sloveniji z dne 25. januarja t. 1. se je —et— v svojih „Po-božičnih mislih“ na nelep način spotaknil ob agilne misijonske sodelavce in misijonsko organizacijo samo. Najprej zagreši netaktnost, ko v svojih bistroumnih razglabljanjih direktno pove, da mu je Misijonska zveza odveč („da je mera polna, pridejo še misijonski sodelavci“). Potem se pa pritoži, ker so na sam sveti večer hodili prosit prispevkov za misijonsko tombolo. Po načinu, kako piše, sem prepričan, da —et— gotovo ni nič dal. Dvomim pa tudi v njegov katolicizem, četudi „napredni“, ki odreka misijonski akciji važnost in pomembnost. Ubogi misijonski sodelavec! Prav na prvo božično noč sem se spomnil, ko sem bral napad na tebe. Kot Marija in Jožef si hodil na sveti večer od hiše do hiše in poslušal izgovore takih, ki enako mislijo kot —et—. Gotovo pa so te mnogi kljub svetemu večeru ali pa prav zaradi njega lepo sprejeli. Če si bil v —et-ovi hiši, gotovo nisi vesel šel iz nje. Nič zato! Glej, k meni te ni bilo. Pa bi te kpo sprejel; potice bi ti dal in hladilne pijače. Stotak, ki. ga prilagam, naj bo v namen, za katerega si v sveti noči obiskaval ljudi.
Želim ti veliko uspehov in tebe in vse sodelavce lepo pozdravljam. -ji-
ARGENTINA
Čim bolj se bližamo dnevu volitev — dne 18. marca bodo — tem bolj se stopnjuje živahnost volilne kampanje. Povsod so shodi. V prestolnici in po provincijskih mestih. Ponoči so na delu skupine propagandistov, ki lepijo letake in mažejo stene hiš z volilnimi gesli posameznih političnih skupin.
Volilna kampanja se razvija povsem svobodno. Govorniki opozicionalnih strank napadajo kandidate vladne radikalne stranke in delo sedanje vlade. Ne štedijo z napadi niti na samega predsednika, kateremu očitajo, da je vladno palačo spremenil v volilne pisarne, da je sam aktivno posegel v volilni boj s svojimi „pogovori z ljudstvom“, da vlada izkorišča oblast za pridobivanje volilcev itd. Skratka: ničesar ne opu-ste, da ne bi spravili na dan, kar vedo negativnega za vlado. Poslanec Državljanske zveze dr. Rodríguez Arraya je n. pr. ostro napadal tudi sedanji parlament zaradi sprejetja sklepa, s katerim je določil za vse poslance pokojnino, za svoje „nedelo“ da pa prejemajo že sedaj po 50.000 pesov mesečno.
Kot smo že navajali, bodo pri volitvah nastopili tudi peronisti in sicer na listah raznih neoperomističnih strank. Omenili smo že, da so krščanski demokrati ponekod napravili s peronisti volilne sporazume. Tako v Formozi, v prov. La Rioja in v prov. Santa Cruz. Izgleda pa, da bodo ti sporazumi stranki prinesli več škode kot pa koristi, kajti povsod peronisti postavljajo kot kandidate ljudi, ki so se močno udejstvovali pod peronističnim režimom, vsi shodi so čisto peronistični, t. j. 3 poveličevanjem peronizma, Perona, njegove pok. žene Evite, obhodi s peroni-stičnimi koračnicami itd.
Zaradi volilnih sporazumov kršč. demokratske stranke s peronisti je v zadnjem času znova več vplivnih osebnosti izstopilo iz kršč. dem. stranke. Tako med drugim predsednik prvega strankinega kongresa v Bs. Airesu dr. Jaime Ponze. V pismu, ki ga je poslal vodstvu stranke, pravi, da obžaluje, da sed. strankino vodstvo ne ve, „da je peronizem bil, je in bo ostal politična in socialna nemorala“. Zato odločno obsoja vsako paktiranje s tistimi, ki so „državo spravili v najbolj kaotično stanje, kar jih domovina sploh pozna“. Za krščansko demokratsko stranko pravi, da bi morala biti za sedanje zmešane čase moralna rezerva in se držati svojih načel. Druga osebnost — Isabel Giménez Bustamante — v pismu, s katerim javlja svoj izstop iz stranke, navaja, da „ne želi pripadati politični ; skupini, ki paktira s peronisti, nacio-! nalisti in ljudskimi konservativci“. — Alberto Robredo pa naglaša, da so ti-j sti, s katerimi sedaj paktira vodstvo kršč. dem. stranke pred leti jemali člo-Iveku najosnovnejše politične pravice in napadali družino kot osnovno celico človeške družbe. Pravi, d'a bi isto delali, ; če bi prišli znova na oblast. Zgraža se cb ugotovitvi, da se „vse sprevrača v poveličevanje najsramotnejše dobe v ¡zgodovini domovine“.
V Buenos Airesu je za volitve vpisanih 1.815.444 volilcev, ki bodo izbirali kandidate na 24 političnih skupinah. Med volilci je 23.723 nepismenih.
V	v
Iz političnega življenja Jugoslovanske emigracije
„Za konstruktivni primer“
V Svobodni Sloveniji smo sproti omenjali vse poskuse v politični emigraciji narodov Jugoslavije, ki so imeli za cilj določitev skupne osnove za tesnejše sodelovanje med njimi z namenom, da bi koordinirali delo politične emigracije iz Jugoslavije za zrušenje sedanje kom. diktature v državi.
O teh namenih piše tudi božična številka Hrvatske Zore ter pod zgornjim naslovom razvija naslednje misli:
„Iz pogostih stikov, ki jih imamo iz leta v leto z ljudmi iz domovine, ni težko ugotoviti in razumeti, kakšno je razpoloženje ljudskih množic. Če ljudje lahko razumejo daljno preteklost na osnovi njenih mrtvih ostankov, kako le ne bi razumeli žive sedanjosti, zlasti še, ko nas prostorno od nje ne loči noben kitajski zid. Država in emigracija imata v našem primeru celo številne mostove, ki ju vsak dan združujeta.
Kakšno je razpoloženje ljudi v domovini? V emigraciji pogosto grešimo, ko mislimo, da je množice v domovini treba vzgajati v protikomunizmu, da jih je treba učiti, kaj je komunizem in katere so njegove negativne strani. Vsekakor je vsled pomanjkanja svobode javnega mišljenja in tiska možno, da nekdo, ki živi v enem delu države, ne ve vedno, kaj se dogaja v drugem delu in da ne ve, kaj se dogaja v vrhovih v
Beogradu, Zagrebu in drugih mestih. Tc-da nesporno dejstvo je, da je razpoloženje najširših slojev vseskozi sovražno proti režimu. Najmanj, kar lahko rečemo je to, da „ljudska oblast“ nima v narodu nobene moralne avtoritete, nobenega resničnega spoštovanja. Na drugi strani pa greše tisti, ki mislijo, da moramo mi iz emigracije „znotraj“ slabiti komunistično partijo, da ustvarjamo in pojačujemo njene notranje kontradikcije. Dejansko je partija že v precejšnjem delu gnila. Pa ne samo zato, ker so v njenih vrstah mnogi, ki so se tja zatekli iz stiske,, ampak zlasti zato, ker jo razjedajo notranja nasprotja vseh vrst. Na vrhu morda še najbolj. Splošna slika, ki jo nudi položaj v državi, sta zmeda in razsulo.
Kako je pa potem mogoče, da se vse to ohranja še naprej ? Vzdržuje se na isti način, kakor se drži pokoncu še dolgo kak nagnit hrast, dokler ga močnejši veter ali potres na zruši. Potreben je torej udarec z ene strani. Ali lahko pride tak udarec od naroda samega? Po tem, kar smo povedali o protikomunističnem razpoloženju najširših ljudskih slojev, je treba pogledati še drugo stran medalje. Ljudje v resnici zavzemajo sovražno stališče proti režimu, toda narod je pa tudi demoraliziran in desorientiran. Odkod demorali-zacija? Zaradi tega, ker so ljudje leta
in leta pričakovali spremembe sistema, za katerega so v začetku mislili, da je samo začasen, do spremembe pa ni prišlo. Odkod desorientacija ? Vsled tega, ker na obzorju ne vidijo nobene točke, v katero bi mogli usmeriti pogled in ki bi lahko služila kot potokaz in zaslom-
ba.	Da takšne točke ni v domovini, ni nič čudno. Režim takoj stori vse in ukrene, da jo že v začetku odstrani na tak ali drugačen način. Mnogo huje in težje je pa to, da takšne točke ni niti izven domovine, da je ni v emigraciji, ki je dejansko tisli del naroda, ki živi v svobodi. Samo ob sebi je razumljivo, da bi v takšnem položaju vsaka akcija samega naroda bila in ostala spontana in neorganizirana in bi v sebi nosila številne rizike in nevarnosti.
Kje je pa potem izhod iz takšnega stanja? Politična zgodovina nas uči, kje ga je treba iskati. Zlasti nas uči zgodovina samega komunizma. Govori nam jasno, da ni in ne more biti uspešnih, da uporabimo znani komunistični izraz, nastopov ljudstev brez „avantgarde“, In tako ideja o živem primeru dobiva svojo nujno dopolnitev in razširitev v ideji o potrebi obstoja organizirane skupine naroda, od katere bo prišel udarec.“
Zatem „Hrvatska Zora“ navaja, da je o potrebi take „avantgarde“ že ponovno pisala in tudi o tem, kakšne pogoje bi morala izpolnjevati, da bi bilo v danem času mogoče uspešno izvršiti mobilizacijo narodnih množic za borbo proti komunističnemu sovražniku. Pra-
vi, da je bilo ponovno poudarjeno, da j mora vsa ta akcija vsaj v začetni fazi I priti iz emigracije, ker do nje pod sedanjimi okolnostmi z druge s.rani ne more priti. Nato pa nadaljuje:
„Neobhodno in pre'd'vsem je potrebno imeti jasno stališče. Treba je določiti politiko osvobojen ja, ki mora biti realistična v presoji dejstev in možnosti. Ta politika mora točno določiti ne samo to, česar nočemo, ampak tudi to, kar hočemo. To je naše večno vprašanje alternative komunizmu, mimo katere ne moremo iti, pa če bi bili še tako veliki mojstri. V boju proti komunizmu, zlasti v našem slučaju, ni zadosti reči samo „protikomunizem“, ampak je treba tudi povedati „kakšen protikomunizem“. Tu pa morata priti do izraza dva osnovna momenta. Prvič, tisti splošni svetovni, da uspešne borbe proti komunizmu ni mogoče voditi v imenu obnovitvenih idej, t- j.: ne more biti govora o vrnitvi na staro. Drugič, upoštevati je treba naš posebni moment, da mora alternativa komunizmu brezpogojno vsebovati tudi pametno rešitev našega narodnega vprašanja. Nikdar ne smemo izgubljati izpred oči, da je komunizem na našem prostoru zmagal prvenstveno na narodnem vprašanju in da ga je mogoče premagati znova samo ob polnem upoštevanju tega vprašanja.
Po taki definiciji politike osvoboje-nja, so potrebni ljudje, ki bodo to politiko izpovedovali in izvajali. Tu se moramo osvoboditi lažnega „aristokratskega“ stališča, „da število nič ne po-
| meni“, d'a je važen „sij ne pa število“.
I Kot se navadno dogaja v življenju, se dostikrat v osnovi pravilna misel zvito-peri in dobi napačno obliko: iz pravilnega stališča, da kvantiteta in kvaliteta nista isto, delajo napačen sklep, da kvantiteta ni važna. Toda število je potrebno. In še kako! Vsaka politika ga mora zase ustvarjati, če hoče uspeti. Nato je pa treba izpolniti še druge pogoje. število mora biti organizirano. Nadalje: ljudje, ki žele biti „avantgarda“ osvobodilnega boja v našem slučaju, morajo sami biti vzor politike, ki jo zastopajo. Dokazati morajo, da je tudi demokracija v zahodnem stmislu uspešna in učinkovita in da nujno ne predstavlja sinonim za nered in neuspeh, kakor to skuša prikazati komunistična propaganda (pogosto, žal, s precejšnjim uspehom). In kar je še posebno važno: takšni ljudje morajo predstavljati in izpričevati živo tak0 potrebno vsenarodno solidarnost, posebno še hrvatsko-srbsko, v boju proti skupnemu sovražniku.
če bi se v 17. letu od zaključka pretekle vojne in zmage komunizma na južnoslovanskem prostoru odločno lotili graditve takega konstruktivnega primera, mislimo in smo prepričani, da bi se pričeli uspehi vrstiti drug za drugim mnogo hitreje, kakor si to v sedanjem trenutku moremc predvidevat: in zamisliti. Tako bi končno dobili tisto „Arhimedovo točko“, s katere bi lahko naše narodne in emigrantske zadeve mogli začeti teševati.“
Hovice Lz
Ljubljanski in šentviški mizarji so bili pred vojno znani zaradi lepega in solidnega pohištva, ki so ga izdelovali za trgovine s pohištvom in po naročilu privatnikov. Trgovin s pohištvom je bilo v Ljubljani vedno toliko, da ljudje niso bili nikdar v zadregi zaradi njega. Ker pa so sedanji komunistični1 gospodarji tudi mizarstvo vključili v svoj gospodarski sistem, zato tudi izdelava pohištva ne more zadovoljiti želja posameznikov, pa tudi za izbiro ga ni toliko, kot ga jo bilo poprej. Saj so sedaj v mnogo večji Ljubljani, kot je bila pred vojno, samo tri trgovine s pohištvom. Kazen tega pa so še te tako tesne in majhne, da je v njih prostora največ za dve ali tri sobne opreme.
Ljubljansko „Delo“ tolaži ljudi, da se bo položaj glede trgovskih lokalov s pohištvom in glede izbire pohištva kmalu izboljšal, ker da trgovsko podjetje Lesnina gradi v Ljubljani štirinadstropno blagovno hišo, v kateri bodo obširni prostori tudi za trgovino z lesnimi izdelki in pohištvom. Isti list navaja, da se je tudi drugo podjetje Slovenijales odločilo za gradnjo nove prodajalne s pohištvom.
Verjetno so se slovenska lesna podjetja, ki izdelujejo tudi pohištvo, sedaj zganila zaradi konkurence, ki j0 je začelo na slovenskem trgu's pohištvom izvajati veliko bosansko podjetje ŠIPAD (Šumsko-industrijsko podjetje Dobrljin-Drvar), ki združuje 46 bosanskih podjetij z lesnimi izdelki ter je že odprlo podružnico v Kranju. Rado bi pa prišlo tudi v Ljubljano.
V zbirki Kondor pri Mladinski knjigi v Ljubljani je izšel izbor slovenskih narodnih pesmi. Pripravil ga je Boris Merhar.
Ing. arh. Franc Svetina z Bleda se v ljubljanskem Delu zavzema za rešitev vprašanja stanovanjskega naselja za Zgornjo Gorenjsko, če so Jesenice industrijsko središče, Bled Bohinj, Kranjska gora pa predvsem turistični kraji, potem je po mnenju omenjenega arhitekta nujno treba misliti tudi na zgraditev urejenega stanovanjskega naselja v večjem obsegu, kjer bi delavstvo lahko stanovalo na najbolj primernem kraju. Za tako naselje se mu zdi najprimernejša Žirovnica in sicer proti Savi do Lesc.
„Inštitut za zgodovino delavskega gibanja“ v Ljubljani je izdal dvojn0 številko „Prispevkov za zgodovino delavskega gibanja“. Posvečena je vsa komunistični revc-luciji v Sloveniji, zlasti v letih 1942 in 1943. O nastanku komunistične Narodne zaščite je napisal članek Dušan Bravničar, o „Revirski četi leta 1941“ Lojze Požun, Dare Jar-šek o „plebiscitnih akcijah OF v letih 1941 in 1942“. — Komunistični revoluciji med drugo svetovno vojno v Sloveniji je posvečen tudi VI. zvezek Zbornika dokumentov in podatkov o „narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov“, ki ga izdaja Vojnozgodovinski inštitut Jug. ljudske armade v Beogradu.
„Ljudje ob cesti“ je povest Milana Lipovca. Izšla je pri koprski založbi Lipa. Pisatelj v njej opisuje ljudi in njihove težave v Brkinih.
Umrli so. V Ljubljani: Peter Kožuh, upok., Minka Schoeberl, roj. Ruprecht, Kristina Klun, biv. vzgojiteljica predšolske dece, d'r. Josip Mihelak, prof-Tehniške šole za strojno stroko, Ana Soklič, roj. Matjašič, Ivan Premk, revident drž žel. v p., Benon Gregorič, Iva Anzeljc, roj. Mehle, Marija Glavan, Franc Groboljšek, upok. PTT, Tanja-Ks,enija Gorše, roj. Sebek, Terezija Rozman, upok., Ivanka Novljan, roj. Zalar, Martin Čadež, upok, Anton Gabrijuk, upok., ing. Mirko Vuga, Ema Drnovšek, roj. Brundula, Djurdjinka Pegan, roj. Prajs in Avgust Stropnik, šef pro-
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
šentjoščani
s področja Vel. Bs. Airesa so imeli v nedeljo 3. t. m. spominsko žegnanjsko slavnost. Ob 11 dopoldne je imel mašo g. direktor Anton Orehar v kapeli Santo Cristo v Moronu, nat0 so se pa šentjoščani in njihovi gostje zbrali na pristavi v Moronu, kjer so imeli skupno kosilo. V prijetnem pomenku in dobrem razpoloženju so prebili nedeljski dan.
Osebne novice
Poroke. V San Andresu sta se 24. II. poročila Karel Gričar in gdč. Marija Vombergar. Za priči sta bila: ženinu njegov brat Janez Gričar, nevesti pa njen brat Jože Vombergar. Mladi par je poročil g. Janez Mernik. V soboto, 3. III. so pa bile tri poroke. V Ramos Mejia sta stopila pred oltar , France Malovrh in gdč. Lenča Zuuan. Za priči sta bila: nevesti njen oče Herman Zupan st., ženinu pa njegova sestra ga. Marija, por. Drnovšek. Poročil ju je v ramoški cerkvi g. Jože Horn iz Mendcze. V San Justu sta sklenila zakonsko zvezo Slavko Erjavec in gdč. Marija Stanonik; v slovenski kapeli pa Abdon Lokar in gdč. Marija Grzetič. Poročne obrede je opravil g. dir. Orehar. Novoporočencem iskreno čestitamo in želimo vso srečo.
Družinska sreča. V družini Lojzeta Rezelj in njegove žene ge. Marinke, roj. Mežnar so dobili hčerko, ki je pri krstu dobila ime Marta Marija. Otroka je krstil g. Janez Langus., za botra sta pa bila ga. Alojzija Rezelj in Janez Mežnar. Srečni družini naše čestitke.
G. župnik Anton Ravnikar iz Ma-pttsl Ocampa je zbolel. Prejšnjo sredo so ga sprejeli na zdravljenje v sanatorij San José v Bs. Airesu. G. župniku A. Ravnikarju želimo čimprejšnjo ozdravitev.
MORON-CASTELAR
Slovenski šolski tečaj dr. Franceta Prešerna je na zadnji seji dne 24. februarja razpravljal o vprašanjih, ki so bila v zvezi z začetkom šolskega leta dne 3. t. m.
člani šolskega odbora so najprej čestitali h godu g. župniku Matiji Lamovšku in mu izročili spominsko' darilo v priznanje njegovemu delu pri poučevanju verouka slovenskih otrok.
Podano je jbilo tudi poročilo o zadnjem žrebanju, ki je bilo navezano na žrebanje drž. loterije za sv. Tri kralje. Od 1000 srečk jih je bilo prodanih 900 ter je bil čisti dobiček nekaj nad 17 tisoč pesov.
daje tovarne tesnil in plastičnih mas TESNIL v Medvodah, Štefan Primar, upok. na Črnučah, Anton Hočevar v Ambrusu, Terezija Višnovar v Staneži-čah, dr. Franc Podkoritnik, zdravnik v Grosupljem, Nežka Lavrič v Novem mestu, Marija Žagar, roj. Novak v Vevčah, Helena Kraševec, roj. Rožanc v Hribarjevem, Jože Jurman, upok. v Kranju, Ana črnugelj, roj. Slobodnik, babica v Črnučah, Franc Štiglic, cestar v p. v Škofji Loki, Ljudmila Hmelj v Radečah, Pavla Godler, roj. Žabka v Starem trgu, Alojz Bučan, ključavničar v Guncljah, Leopold Bole, žel. upok. v Šmartnem ob Paki, Frančiška Brus v
Gor. Logatcu, Frančiška Lovšin, roj Mihelič v Vinici in Josip Guzelj v Škofji Loki.
ARGENTINI
Del dobička je šolski odbor namenil šolski knjižnici, kateri je podarila knjižno omaro ga. Škofičeva, ki jo je zadela na žrebanju, nabavi bibličnih slik za razlago verouka, ureditvi prostorov šolskega tečaja ter za nabavo gradbenega materiala za postavitev tlaka pri vhodu na pristavo. Očetje otrok, ki obiskujejo ta tečaj, so pri tem delu opravili skoro 200 delovnih ur brezplačno.
Na seji je bilo sklenjeno, da bo šolski odbor nabavil za šolski tečaj tudi slovensko zastavo, katere blagoslovitev bo ob prihodnjem občnem zboru, roditeljskem in družabnem sestanku za starše, prijatelje in sosede šolskega okoliša Mcroon-Castelar.
SAN MARTIN
Pustna družabna prireditev Slov. doma v San Martinu je bila letos v znamenju mladine. Sanmartinsko mladino je obiskovalo mnogo mladine iz drugih okolišev. Zato je bilo razpolože« nje veselo in živahno. Prireditelji so pripravili nekaj zanimivih točk, ki so bile sprejete z velikim veseljem. Kulturni odsek je pripravil slov. narodni običaj z Dravskega polja „Kurent orje sneg“. G. Duh je ta običaj razložil, odigrali pa so ga g. Pavlič (Ku-| rent) in sanmartinski fantje. G. Kovač je pa naštudiral lepo ritmično vajo in baletno solo točko, ki je tudi dobro uspela. Pri prireditvi je sodeloval slov. orkester „Triglav-Jazz“.
RAMOS MEJIA
Pustna družabna prireditev na pustno nedeljo popoldne je privabila na obširen vrt Slomškovega doma izredno repo število rojakov. Slaba vremenska napoved, hvala Bogu ni bila v celoti ureničena.- Tako je zvečer prišlo se več gostov, kP so zasedli prav vse sedeže.
Popoldne so nastopili s tremi' posrečenimi točkami otroci krajevnega šolskega tečaja. Prizorčke je pripravila gdč. Anica Šemrov. Zvečer pa so bili na programu idiličen pevski' nastop izredno velikih žab, šaljiv prizor kočljivega kirurgo-vega. posega v notranjost glave in posrečen nastop damskega orkestra v maskah. Mnogo smeha je sprožila burka J. Vombergarja „Glušci“. Nastop je pripravila ga. Ema Kessler-Blejčeva. Muzika mladega „Triglav-Jazza“ je lepo sovpadala z lepo dekoracijo prostora.
MARIJAN TRTNIK — 50-LETNIK
V Slovenskem domu v Carapachayu je Miklavž poklical na oder velikega skavta Marijana Trtnika in ga pohvalil za njegovo dolgoletno, nesebično garanje in žrtvovanje za slovensko mladino. „Vemo,“ je dejal Miklavž, „da ste in da še tako delate, da ste pri tem pozabili na sebe.“
Marijan Trtnik je obhajal 8. marca svojo petdesetletnico. Nihče ne bi mogel bolje označiti njegovega življenja, kot je to,storil Miklavž v Carapachayu z gornjo ugotovitvijo,
Naš jubilant izhaja iz številne (15 otrok) in znane Trtnikove družine v , Ljubljani. Oče Vekoslav je bil ravnatelj Okrožnega urada za zavarovanje delavcev in poleg tega znan javni delavec. Zlasti je bil še znan kot „revni oče“ v Ljubljani- t. j. zaupnik mestne občine glede revežev. Jubilantova mati pa izhaja iz družine Mantuani; njen brat je bil ravnatelj muzeja v Ljubljani. številni bratje in sestre so javno delovali v najrazličnejših organizacijah. V takem okolju se je tudi najmlajši Marijan navzel smisla za javno organizacijsko delo.
Svoj vsakdanji kruh si je jubilant služil po končanih šolah najprej kot uradnik. Silno pa je bil vesel, ko ga je izseljenski organizator p. Kazimir Zakrajšek poklical v urad Rafaelove družbe, kjer je ostal vse do odhoda v tujino.
Z vso dušo se je posvetil izseljenskemu vprašanju in bil p. Zakrajšku desna roka.
Že v zgodnjih fantovskih letih ga je pritegnila v svoje vrste skavtska organizacija. Tej se je posvetil z vso dušo in zato je v njej tudi hitro napredoval. Organiziral in vodil je nešteto skavtskih vodov in čet, taborenj, izletov, udeležil se neštetih domačih in mednarodnih skavtskih zborovanj in ima v skavtski hierarhiji mesto skavta šefa. Ko se je lansko leto vršila v Buenos Airesu mednarodna skavtska prireditev, mu je bilo ponudeno predsedstvo te prireditve, ker je po činu najstarejši skavt. Kljub tej predanosti skavtski organizaciji pa je — tako kot večina njegovih bratov in .sestra — deloval tudi v raznih orlovskih odsekih, pri šentpeterskem prosvetnem društvu in dr. mladinskih organizacijah. Povsod, kjer je delal, je zlasti pospeševal življenje v naravi, ta-borsnja, izlete in alpinizem. V tem času se je spoznal tudi s škofom Gregorijem Rožmanom, na katerega je bil potem vse življenje sinovsko navezan.
Da se je skavtizem v Sloveniji tako lepo razvil, je velika Trtnikova zasluga. Trudil se je namreč, da bi skavti vedno in- povsod tudi z dejanskim življenjem pokazali, da so vedno v službi svojega bližnjega. Ob evharističnem kongresu je Trtnik s pomočjo skavtov odlično organiziral sanitetno', poročevalsko in kurirsko službo. Na to so postali organizatorji raznih kongreso-v
ZBORNIK - KOLEDAR Svobodne Slovenije za 1962 v vsako slovensko družino, v sleherni slovenski dom!
Če ga še nimate, naročite ga še danes. Stane samo 3^0 pesov.
Vsak teden ena
MOJ SPOMENIK Valentin Vodnik Kdo rojen prihodnjih bo meni verjel, da v letih nerodnih okrogle sem pelt
Ni zvenka, ni cvenka, pa bati se nič!
Živi se brez plenka o petju ko ptič.
Kar mat’ je učila, me mika zapet', kar starka zložila, le Učno posnet’.
Redila me Sava, Ljubljansko polje, navdale Triglava me snežne kope.
Vršaca Parnasa zgolj svojega znam, inacega glasa iz gosli ne dam.
Latinsko, helensko, tevtonsko učim, za pesmi slovenske živim in gorim.
Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo.
pozorni in so Trtnika še večkrat prosili, da jim je to organiziral, tako n. pr. ob mladinskih dnevih, ob gasilskem kongresu, ob sokolskem kongresu, ob vsakokratnem letnem velesejmu v Ljubljani- itd. ZadnjiVrat pa je naš jubilant to službo prevzel na izrecno prošnjo škofa dr. Rožmana ob spokorni procesiji
r.a Rakovnik.
Ko je na svoji begunski poti prišel na prvo postajo v Monigo, je takoj ustanovil Slovensko skavtsko zvezo z namenom, da vanjo poveže vse skavtske begunce in pritegne tudi nove člane. Kdor pozna življenje v italijanskih taboriščih, zlasti v Senigalliji, Serviglia-nu in Barletti, ta ve, koliko neizmerno dobrega je napravil tedaj naš jubilant. Številna mladina se je zbirala v skavtskih četah, se urila v raznih koristnih panogah, prirejala sestanke, sodelovala na prosvetnih večerih, delala izlete itd. Trtnik je znal vcepiti tej ¡mladini smi-seUtZa red, za disciplino, za lepo vedenje in za delo za bližnjega.
V Argentini je naš jubilant to delo nadaljeval in ga nadaljuje še danes. Ustanovil je več skavtskih vodov. Vsako leto organizira taborenje v zeleni naravi, sodeluje s svojimi fanti na najrazličnejših prireditvah. Kljub svoji prezaposlenosti v skavtski organizaciji, je našel še vedno tudi nekaj časa delo v „Slovenski Besedi“ in v Slovenskem domu v San Martinu.
Resnico je govoril Miklavž v Cara-pachayu, ko je dejal, da je pozabil na sebe. Zaradi dela za bližnjega, predvsem za svoje ljube skavte, naš jubilant še danes nima ne družine in ne hiše in ne premoženja. Njegovo premoženje je zavest, da je do pičice izpolnil božjo zapoved o ljubezni do bližnjega. Bog mu bo bogato poplačal to delo.
Mi vsi pa kličemo: dragi Marijan, še na mnoga leta.	Sm. R.
IVAN CANKAR
V TUJINI
Iz cikla ,,0'b svetem grobu“
V preteklosti, tudi v tisti daljni, od mladosti obžarjeni, so dnevi in ure, ko zatisne človek oči, kadar se spomni nanje. Takrat je bil kakor ločen od vsega sveta, zavržen v ledeni pustinji čisto sam. Nobeno oko se ni ozrlo nanj, nobeno srce ni govorilo ž njim. Ta občutek brezkončne csamelosti leži črno in težko na duši. Vse bi še pretrpel člc--vek, trpljenja vajen: glad, bolezen, ponižanje, očitno krivico. Ali prenesti ni mogoče te strašne samote; oko strmi v sivo brezdanjcst, roka se iztega, sega v praznoto, sredi trušča in vika je v srcu polnočna tišina. Te ure so kakor iztrgane iz življenja; človek je- okusil smrt.
V juliju je bilo; moji tovariši so bili že vsi v domovini, ostal sem sam. Bilo pa je v tistem letu, ki bi ga rad zagrnil in zadelal s težkim zagrinjalom ter ga nikoli ne odgrnil več. Bridkost,- še tako grenka, zadc-bi v daljavi lepše, prijaznejše lice. Solza Se smehlja. Na ure hrupnega veselja človek pozabi; in če se spomni nanje, se začudi, kako plitke in nerodovitne so bile; toda v tihih časih se rad in globoko zatopi v ure polbridkosti in poltrplje-nja, na katerih trepeče mili čar mladosti kakor jutranjega sonca sijaj. Plodovite so tiste ure, blagoslov je v njih. Nobene take v bolesti smehljajoče se
‘ure ni bilo zame v tistem letu, ki mi je potisnila obrvi- na oči.
Vstal sem zgodaj. Glava me je močno bolela, ustna so mi bila suha. Oblačil sem, se počasi; kar sem vzel v roko, se mi je gnusilo; vse je bilo že ob rabo, še za silo ni bilo več. čevlji so bili taki, da sem jih vsako jutro- po-sukal in povaljal v belem cestnem prahu, zato, da bi se nič ne videlo; hodil sem mehko in tiho, kakor po golih stopalih. Vse je bilo razcefrano, preperelo, od sonca izpito, še zdaleč nisem bil več podoben študentu. Umival sem se dolgo, mrzla voda mi je dobro dela. Ko .sem stal pred ogledalom, m-e je presunilo: starec mi je gledal v obraz. Oči so bile globoko udrte, zameglele, kakor brez glasu in življenja; po licih se je bila razrasla kocinasta brada; dolgi mehki lasje so mi viseli na čelo in na vrat, ustna so bila razpokana in predebela. Hudo se mi je storilo, ko sem si prevezal ovratnico; zmerom sem rad nosil bahave pisane ovratnice, ta pa je že 'bila, da se Bog usmili, po-svalkana, kakor v loju namočena.
Šel sem tiho skoz kuhinjo in po stopnicah, da hi ne vid-el gospodinje; že dolgo ji nisem plačal stanovanja; gledala me je postrani, pozdravljala me ni, komaj da mi je odzdravila. „Ne vrnem se brez denarja, če ga z nohto-
vi iz kamna izkopljem!“ .sem rekel vsako jutro; pa sem se vrnil vsak večer s povešeno glavo in trepetajočimi nogami.
¡Zunaj je bilo krasno, žareče, bleščeče poletno jutro. Ulice so bile poškropljene, toda razpaljeni prah je žejen pil vodo in se je ob najrahlejšem vetru vzdignil suh in žgoč. Pred kavarnami so stali oprašeni oleandri, bršljan se je vil nad njimi. Tam so sedeli v senci zadovoljni, spodobno oblečeni, dobro prespani ljudje; mežikali so v sonce in so srebali počasi dišečo jutranjo kavo. Tudi pred krčmami so sedeli ljudje; rejeni, veseli, tolsto-lični izvoščki so jedli cmckaje svoj rdeči goljaž, ki je rezko dišal preko ceste; sveže pivo se je penilo v kozarcih, skoraj sem čutil njegov prijetni hlad. ■
Zaželelo se mi je, -da bi šel kam daleč iz mesta, v zelenje, v senco; tam bi legel v mehko travo, gledal bi v nebo in bi nič ne mislil; toda truden sem bil navsezgodaj in strah. me je bilo' dolge poti. V lepe košate parke notranjega mesta se nisem upa] Več; tam sc- se po belih peščenih potih iz-prehajali srečni ljudje, svetlo oblečeni; z lahkotnim, mirnim korakom stopajo, jasno gledajo; njih življenje je kakor spomladanje nebo, toplo, tiho, brez-oblaeno. Če bi se prikazal mednje, bi se ogibali že zdaleč kužne sape iz mojih ust. Stopil sem v predmesten park, v tisto žalostno pribežališče brezposel-
nih delavcev, jetičnih šivilj -in lačnih otrok. Nizko op-rašeno- drevje stoji mirno, mrtvo; spomnil sem se, da teh kostanjev še nikoli. -nisem videl cvesti; živeli so topo življenje brez mladosti, kakor ljudje v' teh krajih.
Tik ob parku je stala cerkev; pogledal sem na uro in sem se začudil; od doma do parka sem romal pač tri dolge ure, dalj kakor ob tistih davno-davnih lepih časih iz Ljubljane na Vrhniko, šle so misli, vse žalostne so šle v mladost. Tako misli bolnik na zdravje. S črnega hriba, s šumečega gozda se je bila spustila jata golobov; zdaj sede na bregu čisto mirno, v soncu se bleste njih bele peroti. To je Vrhnika. Če je bil v mračni- mladosti le en sam vesel trenotek, le en sam žarek sreče, raste v spo-minu, zmerom svetlejši je ter pozlati naposled vso mladost; sončni so kraji, z milo lučjo obžarjeni; ljubeznivi so ljudje, veseli in brez zla. Zvonovi pojo, vabijo k veliki maši. Po široki cesarski- cesti prihajajo v gručah praznično oblečeni ljudje, vsi vedrih lic, jasnih oči. Ponosna stoji na hribu cerkev sv. Pavla, sloka in svetla se spenja k nebesom. Pred cerkvijo stoje šotori; tam so pomaranča, vse potno je pomaranč; da bi eno imel, samo eno-, ali vsaj pol, vsaj tisti košček, ki ga je bil v prahu izgubil otrok... sladki sok bi ljubo pobožal te žejne ustnice...
Občutil sem hudo žejo in sem se predramil. Ko sem odprl oči, je stal
pred menoj debel stražnik in me je-ogledaval z n-ezaupnim pogledom. Naposled se j-e okrenil in je šel dalje; bil je izkušen človek.
Spomnil sem se, da je tam nekje daleč še drug park, pravtako pust in zapuščen; sredi njega pa je vodnjak, iz cevi curlja neprestano tenek, svetel curek vo-de; spodaj v prahu se igrajo otroci. Tja bi šel, ali pot je dolga in moral bi sko-zi notranje mesto, skoz šum bogastva in življenja, če bi se skrival p-o tihih stranskih ulicah, bi bila pot za pc-lovico daljša; ali navsezadnje minil bi dap in to je bilo poglavitno.
Vstal sem in sem se napotil. Stopal sem počasi, zlagoma, da bi prezgodaj ne opešal. Izkušal sem misliti na kaj daljnega, na knjige, na svoje literarne načrte, celo na politiko. Ali misli se niso genile, ležale so kakor kamen na cesti. Težak razpaljen obroč mi je stiskal glavo. Bil sem sam sebi kakor tujec popoln neznanec; to je bil edini določni občutek v tistih dneh. 'Nekdo drugi je bodil po ulicah, nekdo drugi je posedal po prašnih parkih; resnični jaz, tisti, ki je živ-el nekoč tam daleč in 'ki se je znal smejati, tisti je umrl. In še z mrtvimi očmi gloda ves žalosten in očitajoč. Sram me je teh oči, rad bi jim pobegnil, ali vsepričujoče so. Vidim jih, kamor se ozrem; na ulici me srečavajo, iz temne veže strme na-(Nadaljevanje na 4. strani)
SLOVENCI
VENEZUELA
Po vzoru v Argentini, Severni Ame. riki in Kanadi smo ustanovili tudi v venezuelski prestolnici slovenski šolski tečaj. S poukom smo začeli v nedeljo, 4. februarja v kolegiju Francija. Pri pouku otrok pomaga učiteljici tudi salezijanski ravnatelj g. Fale.
Agilni član slovenske skupnosti v Caracasu, Jakcš, je pri delu tako nesrečno padel, da si je zlomil roko v zapestju.
V januarju je slovenski kaplan g. Janez Grilc obiskal rojake v mestu ■Maracay. Za tamošnje Slovence je imel mašo, nato so se pa vsi zbrali v gostoljubni Mahničevi hiši ter ob dobri pogostitvi v medsebojnem pogovoru in dobrem razpoloženju prebili več lepih ur.
KANADA
Župnijska dvorana pri Mariji Pomagaj v Torontu je dobila povsem nov in še lepši izgled. Mizarski mojster in podjetnik Murgelj, njegov pomočnik Žakelj ter Franc Ferkul so do višine vrat stene v dvorani cbili s cedrovini lesom, Jože Turk je lesni opaž polakiral in vso dvorano prebarval, g. Franc Levstek je pa uredil in zboljšal električno napeljavo. Vsa obnovitvena dela v dvorani je nadzoroval predsednik cerkvenega odbora Janez Kavčič, znani slovenski gradbenik v Torontu. S svojimi dragocenimi nasveti je stal vedno ob strani tudi ing. Vilko čekuta.
Kulturno udejstvovanje med Slovenci v Torontu je kar živahno. Igralci Prosvetnega društva Baraga so 14. januarja ponovili uprizoritev zgodovinske igre „Roža sveta“, dne 4. februarja so pa igralci tega društva in igralci Društva Imena Jezusovega iz druge slov. župnije Brezmadežne v tej župniji postavili na oder veseloigro Charleyeva tetka, ponovili so pa uprizoritev dne 11. februarja v dvorani pri Mariji Pomagaj. Obe predstavi sta bili dobro obiskani. Slovensko gledališče je pa dne 21. jan. imelo v župnijski dvorani pri Mariji Pomagaj predstavo Stolbo-ve šaljive igre „Stari grehi“ v režiji Vilka Čekute. Ponovitev uprizoritve je bila 18. februarja v dvorani župnije Brezmadežne.
Na februarskem občnem zboru „Slovenska hranilnice in posojilnice Janeza E. Kreka je bil znova izvoljen za pr ’. sodnika Viktor Trček.
Obe slovenski župnijski šoli pri slovenskih farah v Torontu sta konec januarja zaključili prvo polletje šolskega leta 1961/62. V šoli Marije Pomagaj se je ob začetku šolskega leta vpisalo 149 slc-v. otrok. Med letom jih je prostovoljno izstopilo 5 in se je tako njihovo število znižalo ha 144. Šola ima 5 razredov. V prvem poučuje 32 otrok učiteljica s. Palmina Dvoršak, prvi B razred ima gdč. Karlinca Merhar. V njem je 25 otrok. V drugem razredu ima s. Cecelija Prebil 23 otrok, v tretjem razredu poučuje 23 otrok gdč. Mili Intihar, četrti razred obiskuje 20 otrok, katere pc-učuje gdč. Ivanka Levstik, v petem razredu pa pučuje gdč. ing. Cvetka Jakus 20 otrok. Doseženi uspehi ob prvem polletju so kar zadovolji-
(Nadaljevanje s 3. strani)
me, v parku so tik pred menoj; če zatisnem trepalnice, mi žgo naravnost v dušo, te žalostne, očitajoče oči.
„He!‘
Visok, plečat delavec me je zgrabil za ramo.
„Prijatelj, glej, da ne padeš!“
Osupel sem se ozrl nanj, po vsej vroči, nemi, sovražni ulici, po vsem tem tujem svetu in obšla me je groza.
„O prokleto!“ je vzkliknil delavec in šel dalje.
Stopil sem v hladno vežo in sem se naslonil ob zid. Z drobnim, drobnim kladevcem mi je tolklo na senci, enakomerno brez nehanja.
„Zdaj še ni treba, da bi omahnil, do vode da bi vsaj prišel! Le sanjati ne; bistro gledati je treba in bistro misliti!“	i Ifjtjfji
Zazdelo se mi je, da me iz daljne daljave kličejo, pozdravljajo. Zvonilo je opoldne; visoko, visoko nad mestnim šumdm je prepevalo tiho, trepetaje; kakor plaha ptička se je bila dvignila pesem proti nebu. Mestni ljudje nikoli no slišijo te pesmi; jaz sem jo slišal in bila mi je kakor požirek vode.
šel sem dalje. Kladevce je tolklo, ali navadil sem se bil že nanj. Zdi se mi celo, da sem stopal hitreje in da sem razumneje izbiral najbližje ovinke. Tako Se j« zgodilo, da sem čisto ponevedoma prišel v tisti park, ko se mi je zdelo, da je še strašno daleč, najmanj uro hoda.
PO SVETU
vi. Bili bi pa še boljši, če bi starši otrok bolj sodelovali s šolo.
Otroci imajo v šoli tudi svojo Mladinsko knjižnico, ki ima že 144 slovenskih knjig. Vodstvo- šole otroke stalno navaja k branju slovenskih knjig. Od II. razreda naprej mora vsak otrok v vsakem polletju prebrati vsaj dve slovenski knjigi in napisati kratko vsebino prebranega dela.
Slovenska šola Marije Pomagaj pripravlja za 17. in 18. marec glasbeni festival, na katerem bodo nastopili najboljši slovenski glasbeniki, pevci in mojstri glasbil med' odraslimi, mladino in otroki.
V	slovenski šoli župnije Brezmadežne 'pa hodi v prvi razred 26 slovenskih otrok. Poučuje jih gdč. Anica Dolenc, v drugem razredu poučuje ga. Karolina Čermelj 14 otrok. V tretjem razredu je 16 učencev. Uči jih Stane Pleško, kadar je pa on zadržan, ga nadomestuje Jože Meden. V četrtem razredu poučuje 12 otrok Blaž Potočnik. Za tiste otroke, ki obiskujejo že srednje šole — high school — so letos uvedli pcseben slovenski tečaj, ki ga vodi Franc Cerar. Obiskuje ga 7 fantov in deklet. Pouk v prvem letu so ovirali precej še neprimerni prostori ter pogosta menjava učnega osebja. Pa tudi starši premalo sodelujejo z učiteljstvom. Ugotovitev učiteljstva ob zaključku prvega polletja glede narodne vzgoje; Otroci višjih razredov premalo berejo in pišejo tako v šo-li, kakor doma. Zato je njihova slovenščina precej revna.
Otroci so med polletjem nastopali tudi pri raznih prireditvah. V okviru šole deluje tudi otroški pevski zbor, ki ga vodi Blaž Potočnik.
Slovenska pristava obeh slovenskih župnij v Torontu je dobila uradn0 ime „Slovensko letovišče — Slovenian Summer Camp“. Upravlja ga poseben odbor, sestavljen iz odbornikov iz obeh slovenskih župnij, predseduje mu pa znani slov. gradbenik Ivan Kavčič. Slovensko letovišče je pa pod pokroviteljstvom slovenskih misijonarjev sv. Vincencija Pavelskega.
V	župnijski cerkvi Marije Pomagaj so bili krščeni naslednji slovenski otroci: Peter šavrič, sinček Antona in Xenije Marije, roj. Žagar; Sonja Frances Brumen, hčerkica Janeza iij Terezije, roj, Itiliwp; Franc Štefan štekar, sinček Ivana in Kristine, roj. Srebrnič; Alojzij Jožef štekar, sinček Ivana in Kristine, roj. Srebrnič; Mary Rozman, hčerkica Karla in Lucije, roj. Bukovec; Slavko Gcmboc, sinček Ernesta in Irme, roj. Vogrinčič; Donna Myra Kirin, hčerkica Milana in Mire, roj Križe; Janez Ceger, sinček Janeza in Apolonije, roj Kos; Lidia Irena Šporar, hčerkica Lojzeta in Jožice, roj. Butara; Jožef črnelič, sinček Milana in Jo-že-fine, roj. Cizel; Irena Karolina Žabkar, hčerkica Franca in Anice, roj Guštin; Franc čemjak, sinček Franca in Kristine, roj. Vučko; Jože Balasar Boh-ner, sinček Jožefa in Terezije, roj Maver; John Frank Gornik, sinček Franca in Marije, roj. Mršnik.
Poročili so se: Bogomir Kenig in gdč. Mirjana B-cžičkovič; Matija Kri-
Pred vodnjakom je stal široko razkoračen čokat delavec v zamazani bluzi; v iztegnjeni levici je držal klobuk, z desnico se je opiral ‘ob cev in je je srebal počasi, z užitkom; ko se je napil, si je oddahnil globoko, obrisal si brke z golo rjavo lehtjo, ozrl se naokoli ter šel počasi dalje. Stopil sem k cevi tudi jaz, prijel sem se z obema rokama, nagnil sem glavo in sem pil. Voda je bila mrzla, toda curek je bil vse pretenak, curljal je- vse prepohlev-no; zdelo se mi je, da mi komaj moči ustnice in brke. „Ta je bil pa žejen!“ je izustil poleg mene debeloglav otrok z globokim, modrim glasom. čisto sem bil pozabil, kje da stojim; voda mi je curljala počasi po brkih, po bradi, za vrat; žejen nisem bil več toda vročina, ki se je prelivala po mojih žilah, ni ugasnila, le po hrbtu me je včasih drgetaje zamrazelo.
Sedel sem na klop dn sem potegnil iz žepa edino knjigo, ki je nisem še bil prodal, zato, ker je nihče maral ni: Spinozovo „Etiko“. Ko sem jo odprl, so mi črke migljale pred očmi, da nisem razločil ene same besede. Gledal sem preko knjige na otroke, ki so se igrali v prahu. Deklica, dvanajstletna ali kaj, je držala v naročju spečega otroka; obadva sta bila silno drobna in suha, vodenih, splahnelih lic, očitno bolna. Spreletelo me je kakor grenka škodoželjnost: „Tudi vidva... tudi vidva bosta klicala na pomagaj, pa je ne bo roke! Lačna sta, te odprte, raz-
RAZOROŽITEV?
Objavljamo zgoščen in kronološki pregled poskusov zahodnjakov in sovjetov, da bi dosegli razorožitev in istočasno razvoj njihove atomske udarne sile, od konca druge svetovne vojne do danes:
14.	junija 1946: ZDA predlagajo znani Baruchcv načrt za mednarodno kontrolo atomske energije. ZSSR načrt odbije.
17.	maja 1948: Atomska komisija ZN prizna neuspeh v svojih naporih za sklenitev mednarodnega sporazuma o [ kontroli atomske energije.
22. septembra 1949: ZSSR izvede prve eksplozije atomske bombe.
26. februarja 1952: Churchill objavi, da ima Anglija svojo atomsko bombo.
1. novembra 1952: ZDA izvedejo poskus s prvo hidrogensko bombo.
12.	avgusta 1953: ZSSR izvede poskus s svojo prvo hidrogensko bombo.
18.	julija 1955: Na vrhunski konferenci v Ženevi se sporazumejo o Eisen-howerjevem predlogu o „odprtem nebu“. Pozneje ZSSR odbije .načrt 'o medsebojni kontroli letalskih oporišč.
31. marca 19'58: ZSSR objavi, da je prenehala z atomskimi poskusi in prosi ZDA in Anglijo, naj storita isto.
22. avgusta 1958: ZDA in Anglija pristaneta na prenehanje z atomskimi poskusi od 31. oktobra 1958 dalje.
3. oktobra 1958: ZSSR izvede vrsto atomskih poskusov, da bi „dohitela“ v atomski oborožitvi ZDA in Anglijo.
31. oktobra 1958: V Ženevi zasedajo zastopniki ZDA, Anglije in ZSSR na konferenci 'o atomskih poskusih.
18. septembra 1959: Hruščev predlaga v OZN splošno in popolno razorožitev v naslednjih štirih letih.
13.	februarja 1960: Francija izvede prvi poskus z atomsko bombo v Sahari in tako postane četrta atomska sila.
15.	marca 1960: V Ženevi se sestane 10 članska konferenca za razorožitev. Konferenca brezuspešna.
21. marca 1961: Na sestanku za izdelavo sporazuma, o atomskih poskusih ZSSR zahteva pravice veta. Zahodni zavezniki sovjetsko zahtevo 'odbijejo, ZSSR pa nato odbije zahodni predlog o sporazumu.
1. septembra 1961: ZSSR znova začne z atomskimi poskusi in prekrši triletni odmor. ZDA začne s pripravami za atomske poskuse pod zemljo.
13. decembra 1961: OZN zahteva sklicanje razorožitvrne in atomske konference 18 držav v Ženevi.
Žan in gdč. Anica Stipanič; Marjan Godler in gdč. Uršula Goričan; Ernest Gompec in gdč. Irma Vogrinčič in Mihael Goral ter gdč. Marija Vogrinčič.
7. februarja 1962: Kennedy objavi, da bodo ZDA kmalu začele z atomskimi poskusi v ozračju. Zahodnjaki predlagajo konferenco zunanjih ministrov velikih treh istočasno s konferenco 18 držav v Ženevi.
11. februarja 1962: ZSSR predlaga vrhunsko konferenco 18 držav v Ženevi, ki naj se začne 14. marca.
14. februarja 1962: Hruščev vztraja na zahtevi po vrhunski konferenci 18 držav v Ženevi. Zahodnjaki zahtevo odklanjajo.
2. marca 1962: Kennedy objavi, d'a bodo ZDA začele z atomskimi poskusi v ozračju v drugi polovici aprila, če ZSSR v prvem mesecu trajanju ženevske konference 18 držav ne bo pristala na podpis sporazuma o prenehanju z atomskimi poskusi in mednarodni kontroli nad atomskim orožjem.
RAZNO
Milijonar Cornelius Vanderbilt si J» nakopal nasprotstvo mogočnih ameriških ženskih organizacij z odgovorom na vprašanje, kaj misli o ženskah. Dejal je namreč: „Imamo namreč tri vrste žensk: prve so lepe, druge so pametne, velika večina pa je tretjih...“
OBVESTILA
Vpisovanje v tečaj „Franceta Balantiča“ v San Justu bo v ponedeljek,
12.	t. m. ob 5 popoldne v prostorih „Našega doma“ v San Justu.
Slov. tečaj A. M. Slomška v Ramos Mejia bo začel novo šolsko leto dne
13.	marca od 16. uri. Otroci naj pri-neso s seboj vse šolske potrebščine.
Začetek slovenskega tečaja v San Miguelu bo 13. marca ob 17. uri (ne ob 16.).
Začetek tečaja d-. Gregorija Rožmana v San Martinu bo s sv. mašo, 17. marca cb 17. Ob 15,30 pa je vpisovanje otrok v slovenskem domu, Cordoba 129.
Prosimo vse dijake, ki so si lani izposodili knjige na študentovskem sejmu, da jih vrnejo v nedeljo, 11. in 18. marca. Tretji Študentovski sejem bo v nedeljo, 25. marca v Slovenski hiši. — Odbora Di0 in ZSS.
Vse roake — mlade in stare — lepo vabimo k zanimivi igri „DESETNIK IN SIROTICA“, ki j0 bodo v nedeljo, 11. marca ob 16. ur popoldne v dvorani sester dominikank v Ramos Mejia uprizorili igralci Slomškovega mladnskega doma in pri vhodu v dvorano pol ure pred začetkom.
Odsek SFZ San Martiin vabi vse svoje člane, da se udeleže sestanka, ki bo v nedeljo, 11. marca, po slovenski maši v društvenih prostorih. Vabljeni so tudi. mlajši, ki so končali šolski tečaj. Odbor.
ZA TISKOVNI SKLAD
Svobodne Slovenije je daroval B. K. $ 100.— Iskrena hvala! Posnemajte!
ESLDVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Star« Redactor: José Kroselj Redacción 7 Administración; Ramón Falcón 4158, Buenos Airee, Argentina
1 Ssa	FRANQUEO PAGADO
	Concesión N* 5775
Oo 4»	TARIFA REDUCIDA
Oq; O <	Concesión N 3824
Registro	Nacional de la Propiedad
Intelectual No. 688.209	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1962: za Argent no $ 530.—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarja» Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estado#
Unidos 425, Bs. Aires, T. E. 33-7213
SLOVENSKI TISK V ARGENTINI
Duhovno življenje. Marec. Misli za pust (J. R.); Cerkev v Jugoslaviji (Pastirsko .pismo jug. škofov); Romano Guardini o življenju vere (A. G.); Od vzhoda do Zahoda; Pred vrati vefeolj-nega cerkvenega zbora (Jože Jurak); Diofantov nagrobnik; Kako je z nravnimi vrednotami (dr. Ignacij Lenček); Ta legenda pa veliko pove; Bog in grešnik (Alojzij Košmerlj); Glas iz Rima; Kako je s postom (Franc Bergant); O vzgoji in igračah; Spet razgovor, a ne o šoli (B. R.); Na anketo je odgovoril; Kdo je gospodar tiska? Quo vadiš; Kaj je komunizem (Avgust (Horvat); Borec proti protestantizmu (Marijan Marolt); Nov film: Cesta (J. R.); Med nami v Argentini; Primorske vesti; Samo n.(kaj zgledov; Tri zaobljube (Janez Jalen). Božje stezice, mladinska priloga.
Vestnik, št. 1-2. Naravnost v obraz (Pavle Rant); Gradivo k Vetrinju (dr. Fr. Bajlec); Urednikov bunker; Protikomunistična borba in naš doprinos (ing. Milosav Vasiljevič); Pismo iz leta 1945 (Karel Mauser); Spomin in obletnice (FG); Iz arhiva ZDSPB); Domobranstvo v idrijskem kotu (Nace Hladnik); Emil Cof 50 letnik; Spomenica ZDSPB USA. senatorju; Gradivo k Vetrinjski tragediji: Pojasnilo (Fr. Grum); Dve pismi; Društvene novice; Borci pišejo; Nove knjige.
Vestnik, št. 3. Pust in post (Pavle Rant); Spoznavajmo socialni nauk Car kve (IX. socialni dan); „Prav je, zakaj pa ne greste v partizane“ (Florijan Slak); Gradivo k Vetrinju (dr. Fr. Bajlec); Gradivo k 27. marcu (F. G.); Brali smo: Kraljeva dediščina; Borci pišejo; Društvena novice.
JaTvN I NOTAR
Francisco Ran! Cascanfe
Escribano Publico Pta. baja, ofic. 2,
Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
PAKETE ZA VELIKO NOČ -
j najbolje in poceni pošilja v Evropo i JADRAN PAK
j Monte 2049, višina Rivadavie, 6400, \
•	Capital, dnevno od 15 do 19, ob so- i
botah od 10—12.
j Zdenka Kalečak, Casilla Correo 340, 5
Buenos Aires
[ VSI PAKETI SO ZAVAROVANI j
■	45	kg	000 bele	moke	...	$	790.— !
•	17	kg	čiste svinjske	masti	„	1050.— *
;	45 kg	sladkorja	.... „	1400.— l
■	45	kg	riža .......... „	1600.— •
MLADINA GRE Na"1ZLET ]
■ ■ ■ ■ ■
V Parque Pereyra
v nedeljo
18. marca 1962.
Po skupni sv. maši,
ki bo ob 8 v Slo- Í ■
vénski hiši. !
m m
PRIČAKUJEMO TUDI TEBE — DEKLE — FANT!
pokane ustnice vpijejo za kruhom; — o, da bi nikoli ne občutila hujšega od gladu!“ Otrok v .naročju deklice se je zdrznil in je zavekal s tenkim, zastraženim glasom, kakor vekajo pač vsi otroci tam; deklica me je pogledala s tihimi, žalostnimi očmi in se jie okre-nila.
Sonce se je nagibalo za visoka poslopja, za tiste sive ječe, kamor sta obsojena skrb in greh. Sonce vzide, spenja se v mogočnem loku, tiho se niža. Nekje je življenje, ki hodi z njim; vzdrami še polno bujne moči, razživi se v ponosnem razmahu, oddahne si smehljaje, kadar začuti sladki dih večera. Nekje je tisto življenje — kaj ga nisem živel sam? Bilo je, komaj da je še spomin. Zdaj je dan za dnem kakor kamen ob kamnu: mrtev; meni ne vzide sonce, ne zaide.
Skoz park je prišla s hitrimi, drobnimi koraki postarna ženska; s, predpasnikom si je brisala oči in je hripavo pcihtevala. Zgenil se je kamen v mojem srcu, ženska je šla, izgubila se je v prah in skrb in greh, jaz pa sem jo videl še zmerom in ves drug je bil njen obraz, tako mil in blag.
Obšlo me je poželenje, silnejše od gladu in žeje; udarilo mi je v dušo nenadoma in me je vsega prevzelo. „Le enkrat še, da bi videl njen obraz, obraz materin: „Saj rje zahtevam veliko; ne, da bi sedela poleg mene, da bi me držala za roko in me tolažila v tej samoti. Samo njen obraz da bi videl,
samo za minuto; da bi ga yidel, kakor je bil tih in blag in usmiljen. Milost božja, prosim, to mi daj: le eno minuto! In če je to preveč, trenotek vsaj, pol trenotka! Ne kruha ne maram, ne I vode — 1*3 tega pol trenotka! še manj; le tisti hip, ki se ga meriti ne da; kakor da šine lepa misel skoz dušo in ugasne, še komaj da je zasvetila; ali kakor tisti najkrajši hip, ko človek občuti smrt!
Bog vedi, kdaj sem se bil vzdignil, kod in kako sem hodil. Ko je rdeča večerna. zarja plamenela na visokih strehah, sem stal na mostu Male Donave. široka in mirna je bila voda globoko spodaj, brez valov; pokopališče zavrženih in pozabljenih, če se je zgenilo tu, tam, se mi je zazdelo, da vidim obraz, ves miren, vdan v poslednjem trpljenju. Glej, popotnik, tam je večna senca, tam so večne sanje!
Moje trudne roke so se naslonile ob ograjo, trudni život se je sklonil...
Milo in ljubo se je doteknilo moje rame; ozrl sem se in videl njen obraz; čisto jasno, tako blizu, da sem občutil dih njenih belih lic. Dobrotno so pogledale oči, v smehljaju so se zge-nile ustnice. In vse je vzkipelo, vzplamtelo v meni k nebesom in k življenju. Šel sem domov in tako mi je bilo, da bi ogovarjal neznance na ulici, da bi se smejal, da bi vriskal in prepeval. Poslednjo bridkost je okusilo srce, zato je bilo vredno najvišje tolažbe.
j	3	kg	Santos	kave ..... „	515.— :
E	4% kg Santos kave ______ „	710— 5
■	6	kg	Santos	kave ...... „	1000.— ;
•	9	kg	Santos	kave ...... „	1390.— S
■	5
- ■"
Z V domovino pošiljam tudi denar : “ ■
V Lomas del Miradorju je na prodaj
CHALET
z dvema spalnicama, kuhinjo, jedilnico, kopalnico, plinsko napeljavo in z lepim vrtom.
Informacije); Lomas del Mirador Cerrito 2802 (esq. Ugarteche)
NAJNOVEJŠE HLADILNIKE
BLED
ter vse ostalo za hišo In dom Vam nudi vedno po najugodnejših cenah