Časopis članov
„Prometne zveze."
Izhaja 1. in 15. dne v mesecu. Uredništvo in uprava: Dunajska cesta 9.
V Ljubljani, dne 20. marca 1914.
Celoletna naročnina je K 3'60. Člani .Prometne zveze“ dobe list brezplačno.
Leto II.
Pozor ljubljanski železničarji!
Dne 23. marca 1914 ob 7. url zvečer bo v salonu gospe Češnovar, Kolodvorska ul. 33 važen sestanek elanov „Prometme zveze“, na katerega se uljudno vabijo južni in državni železničarji. Ker je sestanek zelo važen, se člani pozivajo, da se sestanka polnoštevilno udeleže. Posebna vabila se ne bodo razpošiljala. — Karel Kanoni, vodja plačilnice c. kr. državne železnice. — Jakob Milavec, t. č. predsednik „krajne skupine Ljubljana“-
Kam plovemo?
Dan na dan čitamo vedno v časopisih, da se je ta ali ona stvar podražila, da je toliko in toliko tisoč delavcev brezposelnih, da namerava država, dežela in občina povišati davke na to ali ono stvar, da država zahteva toliko in toliko milijonov več za kanone in puške in zahteva povišanje števila vojakov. Vse to so stvari, ki jih vsak človek, ki si služi svoj kruh z lastnimi rokami s strahom posluša in izvije se mu iz prs globok vzdih: »Kam plovemo?«
Naravno je, da si vsak želi izboljšati svoje gmotno stanje. Lov za službe po mestih je danes tako silen, da jih na vsako prosto mesto čaka kar po desetinah. Kmečki fantje, ki služijo pri vojakih v mestih, kaj neradi gredo nazaj na deželo opravljati kmečka dela, ker pri vojakih skoro nikdar ne pade iz ust predpostavljenih lepa beseda o kmečkem stanu, ampak prav navadno je, da se kmečki stan z raznimi psovkami ob vsaki mogoče priliki ponižava. Ne bomo navajali besed, ki jih rabijo razni predpostavljeni v škodo in sramoto kmečkega stanu, dovolj je le, ako trdimo, da mnogo kmečkih fantov izgubi pri vojakih veselja do kmečkega dela. Tudi se nam ne zdi povsem pravilno, da daje vojaška služba prednost pri dobivanju raznih služb, kajti mnogo fantov bi se vrnilo domov, ako bi ne imeli te ugodnosti in pnstili razne orožniške in druge take službe fantom, ki sicer drugam ne morejo. Imamo namreč preveč brezposelnih ljudi, ki so zrastli v mestih ali pa tudi v krajih, ki niso vajeni kmeč-
kega dela, na kmetih pa ravno v sedanjem času zelo primanjkuje poslov. Ne trdimo sicer, da je izključno vojaščina kriva, da toliko kmečkih fantov ostaja v mestih, a gotovo je, da se v vojaški službi vse premalo povdarja ljubezen in vrednost domače grude in zato gredo fantje v velikem številu zelo neradi po dopolnjeni vojaški službi nazaj na deželo, ampak si prav radi poiščejo službe po raznih tovarnah in podjetjih.
Velika napaka, ki je vstvarila sedanji položaj, je tudi ta, ker dajo naši kmečki gospodarji le najbolj talentirane fante v mestne šole. Zdi se nam, da bi morali najbolj talentirani otroci ostajati doma. — Kmečki stan je danes podlaga splošnega blagostanja in ako pritrdimo tej resnici, potem moramo tudi priznati, da je treba na kmečkih domovih talentiranih in podjetnih ljudi, ki bodo imeli poguma pa tudi zmožnosti, da postanejo trdni gospodarji. Industrija ima lep obstoj in tudi prihodnost, toda industrija ne bo mogla nikdar tako silno uplivati na splošno draginjo, ako bo kmečki stan trden. Priti mora čas, ko bo vsak pametni kmečki človek izprevidel, da ga na kmetih čaka večja sreča, kakor pa v tovarnah ali pa na železnici.
Pa bo rekel kdo: čemu to v »Železničarskem Glasniku«, ki je vendar stanovsko glasilo železničarjev. Stvar je popolnoma enostavna: Dan na dan se oglaša na železnicah vedno več kmečkih ljudi za službe. Kolikor več delavnih moči je pa železnici na razpolago, toliko nižje cene so delavskim močem. Neomajna in prosta konkurenca cene znižuje in naposled je prišlo tako daleč, da nižji delavci na železnicah, ki pridejo tu v poštev, žive danes silno slabo in v velikem pomanjkanju. To pa ni samo na železnicah, to je sploh v industriji in podjetjih. Dokaz temu:
Zadnja desetletja je izseljevanje iz Evrope v Ameriko silno narastlo. Ameriška industrija je hotela konkurirati evropski in zato je potrebovala velikanske množice ljudi. Amerikanski kmetje ne gredo v industrijo, zato je bilo treba dobiti priseljencev. Prišli so delavci in podjetniki so jih sprejeli. Danes beremo pa strašna poročila. V Severo-ameriških državah je samo pri železni in
jekleni industriji nad en milijon ljudi brez dela.
Kdo pa so ti brezposelni. Večina od njih so evropski kmetje, in med njimi je gotovo tudi prav mnogo slovenskih, ki so pustili doma prazne kmetije in šli v Ameriko na lov za dolarji. Sedaj imajo dvojno škodo: so brez dela, doma pa so kmetije neobdelane ali pa prav slabo obdelane. Tudi tu je iskati vzroka splošne draginje. Toda to je samo vzgled, kako je v Ameriki in doma tudi ni dosti boljše.
Naša država se za delavstvo silno malo briga. Le poglejmo postave. Res pade sem pa tj e kaka drobtinica iz vladne mize, sicer se pa vlada veliko bolj briga za kapitaliste in velepodjetnike. Skoro je ni postave, ki bi omejevala moč velikega kapitala, ki izkorišča delavstvo, nasproti temu pa je vse polno postav, ki jemljejo delavstvu prostost, bodisi glede združevanja ali pa tudi drugih stvari. Naša država ni danes po svojih zastarelih nazorih zmožna, da bi uredila današnji obupni položaj. Treba bo drugih faktorjev.
Naše mnenje je, da bodo morale to stvar vzeti v roke delavske in kmečke organizacije same. Največja korist za obe strani bi bila, ako bi se omejil pritisk iz kmetov v mesta in bi se omejilo nesrečno izseljevanje. Treba pa je tudi, da bosta ta dva faktorja zahtevala od postavodaje, da se njim obstoj zagotovi. Mislimo namreč tu na razna zavarovanja; bolniško, invaliditetno ' in starostno zavarovanje. Kadar bo kmečki delavec videl, da v svojih koristih ni zapostavljen, takrat bo z veseljem ostal pri svojem delu in ne bo iskal dela v industriji in na železnicah.
Zdelo se nam je potrebno to povedati, da javnost izve naše mnenje. Ravno na železnicah slišimo dan na dan svoje predpostavljene, ki nam prete : če nočete vi, dobro saj jih sto in sto čaka na vašo službo. In v takih razmerah je res žalostno, ker si ubogi nižji železničar nikakor ne more pomagati vsled takih dejstev. Odkrito rečemo, da je položaj prožnega delavca ali pa čuvaja veliko slabše, kot je kmečkega hlapca ali dekle. Zato je naša dolžnost, da smo zapisali te besede na naslov vseh socialnih politikov in n
Pod eno marelo.
(Konec.)
Imenovala mu je naslov gospoda Nergača in mu nasvetovala naj se potrudi do njega in pomoto popravi. Janez in Micika pa sta bila vsak po svoje tako zmedena in presenetena, da predlogu nobeden ni ugovarjal. Radi mamine odsotnosti bi se ne bilo spodobilo, da ai Janes dalje časa ostal, zato se je tudi takoj poslovil, sicer ne posebuo vzradoščen.
Ko je predsnočnim deževalo je bilo nekako med 9. in 10. uro. Le kak ženin ali ljubljenec more pri damah toliko čbsa ostati. — Gotovo Micika je zanj torej tudi že izgubljena. Takoj gre k temu Nergaču, da ga spozna, mogoče pa, da je kak boter ali stric ali pa samo domač prijatelj. Ni ga bilo doma. Stanoval je pri neki šivilji — torej še samec. Na vratih nabita posetnica ga je imenovala: Janez plemeniti Nergač. Torej Janez
je bil, kkaor naš junak. Prihodno noč Janez ni skoraj nič spal, drugi dan je bit ves zmeden in pobit, dokler ni popoldne zopet potrkal pri plemenitemu gospodu Nergaču. Osorni glas mu je velel „vstopiti“ in ne prestar, skoraj bi rekli lep mož, z preplašrnim obrazom in kuštravo glavo mu stopi nasproti vprašaje česa želi.
Naš Janez pojasni zadevo o marelah.
„Da, ampak, torej, od kod imate vi mojo marelo, jaz se ne spominjam ničesar,“ zarenčal je plemeniti Nergač nad Janezom.
„Pri gospej — pri gospodični“ — in zdaj še le se je Janez spomnil, da ne ve priimka svoje uboževanke--------vrata štev. 10.
„Tako, vi se torej vsiljujete damam, katerih imen niti ne poznate,“ rohnel je gospod Nergač, psovke so mu letele iz ust, kakor pleve iz vev-nice.
Janez se je sicer skliceval na svoj vitežki čin, a s tem je le prilival olje ogniu.
„Kako se drznete vi moji nevesti ponudit marelo, kakor da ne bi bilo izvoščekov!“
Njegovi nevesti! — Tako je torej. — Zapeljivec, nasilnež in sličnih priimkov se je vsula cela ploha nad ubogega, že vsega potrtega Janeza. On naj bi bil zapeljivec in predrzen nasilnež! Zoper take očitke sploh ni našel opravičbe, za svojo marelo je bolj prosil, kakor pa jo zahteval.
„Jaz nimam Vaše marele, pred eno uro sem jo poslal k gospej Kranjčevi meneč, da se je pomote pri njej izvršila.“
Janez, ko je to slišal, je zbežal naravnost k Kranjčevim. Kranjc se torej piše Micika, ki je nevesta takega odurneža. Vse, vse je zdubljeno! On da je prepozen!
Ko se mu je odprlo, je dobil gospo mamo, gospico hčerko in služkinjo v predsobi zbrane okoli njegove marele. Sprejet je bil z veseljem, kakor kaK star prijatelj. Gospa je bila že odio-
rodnih gospodarjev, da jih resno premislijo in ukrenejo potrebno že sedaj, ko zlo še ni prišlo do vrhunca, ker z odlašanjem bo morda prepozno.	Nep.
Vendar nekaj.
»Slovenec« poroča: Izboljšanje služabnikom državne železnice. Železniško ministrstvo je odredilo, da bodo od 1. januarja 1914 nadalje služabniki državnih železnic mesto v triletnih v dze in polletnih obrokih v plačilnih stopnjah. Ta nova odredba je nov korak, da se izvedejo po poslaniški zbornici decembra 1911 sklenjene resolucije v korist železničarjev. Novo poboljšanje poviša izdatek državnih železnic za 3,200.000 K.
Tako poroča »Slov-nec«. Res je, da je poslanska zbornica v decembru 1911 sklenila, da se da za izboljšanje državnih železničarjev 38 milijonov kron. Ali vlada je dolgo časa čakala, da je vsaj nekaj storila za služabnike. Vlada bi bila prav gotovo še prav dolgo čakala, ako bi »Prometna zveza« po njej prijaznih poslancih vedno in vedno ne drezala. Že zadnjič smo poročali, kaj so poslanci vs . predlagali v proračunskem odseku državnega zbora. Poslanci so zahtevali dveletno napredovanje in ne dve in polletno. Vlada se je končno vendarle morala udati, toda pristrigla je zopet železničarje za pol leta. Stvar seveda s to vladno odredbo še ni končana, ampak treba se je bo oprijeti z vso silo in energijo. Železničarjem pa odločno svetujemo, da naj pristopijo v »Prometno zvezo«, ker smelo trdimo, da je največja njena zasluga, da je vlada v tem oziru sploh kaj storila.
Kaj pa južna železnica. Po dogovoru, ki je med vlado in južno železnico, je dolžna južna železnica za svoje uslužbence vse storiti, da so enakovredni z državnimi železničarji. Pa to je seveda na papirju in veliko stvari je že bilo, ko se je kaj storilo za državne železničarje, pri tem pa je vse to prezrla južna železnica. — Državni železničarji imajo sicer moč, da svoje stvari spravijo pred državni zbor, ali pa jih vsaj dopo. vedo ministrom, južni železničarji pa tega ne morejo, zato so pa na slabšem. Lahko bi se tudi pri južni železnici kaj storilo za uslužbence, ako bi v delavskem odboru ne sedeli sami socialni demokratje. Socialni demokratje so namreč stranka, ki po shodih, časopisih ali na ulicah silno upijejo, ko pa pridejo do moči v kakem zastopstvu, pa ni bolj ponižnih in petoliznih ljudi, kot so ravno socialni demokratje. To vidimo jasno v vseh zbornicah. Na Dunaju imajo nad eno šestino vseh poslancev in so druga najmočnejša stranka. Pa so tiho takrat, ko se gre zato, da bi se za delavstvo kaj pridobilo. Je veliko socialno demokraških poslancev v zbornici, ki so že šest let in pol poslanci, ki so doma veliki gromovniki, v zbornici pa še
cena, da gre v uredništvo in uvrsti drugi oglas. Janez ojunačen po prijaznosti sprejema — pripoveduje dogodek pri gospodu plemenitemu Nergaču. Mati in hči ste se pomenljivo in razumljivo spogledale nato pa je gospa spregovorila z odločnim povdarkom:
„Nergač nima od moje hčerke nobene besede. Kot star znanec mojega ralnega moža jo je pač enkrat zasnubil in sedaj si prilastuje vsemogoče predpravice, ki mu jih pa jaz nikoli nisem pritrdila, in tudi ne bem. Micika se ga ogiblje radi njegovega naravnost surovega nastopa, vseeno pa se nama dosedaj še ni posrečilo se ga odkrižati.“
„Tako torej se pridobi nevesto!“ zakliče Janez s ogorčenjem. „Kaj tacega seveda jaz ne ai bil zmožen.“
V tem trenutku se odpro vrata in v stanovanje prilomasti plemeniti Nergač.
niti enkrat niso odprli ust, kakor edinole v restavraciji zbornice pri dobrem kosilu. Na Nemškem je isto, le da tam celo za vojaštvo glasujejo, na cesti so pa proti vojaštvu. In ravno tako je z delavskim odborom južne železnice. V tem odboru socialni demokratje lepo mirno sede, pa se prav nič ne brigajo, kako se železničarjem južne železnice godi. Tu bo treba ostre metle in izvoliti pri prihodnjih volitvah v odbor može, ki bodo imeli resno voljo delati za blagor svojih so-tovarišev. To bo pa le mogoče, ako bo »Prometna zveza« tako močna na južni železnici, da bodo njeni člani zmagali. Na delo za »Prometno zvezo« 1
v
Zelje kurjačev državnih železnic.
V tem času se oglašajo dan na dan v železniškem ministrstvu deputacije posameznih kategorij državnih železničarjev. Zato je pa tudi čas, da se ganejo kurjači državnih železnic in izrazijo vladi svoje želje in zahteve. Kar nas najbolj tare in kar nam je najbolj na srcu, to je naša plača. Odločno zahtevamo, da se uvede dveletno napredovanje. Od te skupne zahteve vseh državnih železničarjev moremo mi strojni kurjači najmanj odstopiti. V železniškem ministrstvu so nam naračunali, da bomo deležni povišanja premij za premog, da bomo deležni pri povišanju premikalnih prejemkov in slednjič so nam rekli, da nam dajo modre platnene delavne obleke. Kar se tiče premij od premoga, o tem smo zelo nezaupljivi. Saj so bile te premije v 10 do 15 letih vedno po malem reducirane in zdaj smo zopet na starih; zato pa v te premije ne smemo imeti preveč zaupanja, ker imamo o njih žalostne izkušnje. Kar se tiče določitve povišanja prejemkov za tiste ure, ko se vozovi premikajo iz tira na tir, o tem pa sploh ni vredno govoriti, ker pride to v poštev le, kadar je postajna rezervna služba. Glavna krivica pa se godi kurjačem, da ne morejo prestopiti v drugo službeno kategorijo, dasiravno bi lahko prestali za to predpisano izkušnjo. Temu je treba odločno odpomoči. Državna železnica deluje danes z vso silo na to, da bi vzgojila inteligentne in dobre kurjače, zato pa je ustanovila normo, da si ne morejo pomagati naprej. V Nemčiji je pri železnici drugače; tam lahko vsak kurjač po predpisani izkušnji prestopi k prometu, ako ga potrebujejo in tam lahko doseže višjo službeno stopnjo. Kar je tam mogoče, se da pri nas menda tudi doseči?!
Nadaljna točka, ki je tudi vredna uva-ževanja je sledeča: ključ, ki ga je določilo železniško ministrstvo med ključavničarji-kur-jači in med poklicnimi kurjači se velikokrat v škodo zadnjih različno tolmači, posebno še v velikih kurilnicah. S tem pa se ne godi velika škoda pomožnim kurjačem, ki morajo veliko dalj časa čakati na definitivno nastav-
„Vi, tukaj, grdoba!“ zaupil je nad Janezom. „Kako si podstopite tukaj pri moji nevesti se vsiljevati?“
„Če dame dobrohotno in prijazno dovolijo, da sva tukaj, tedaj imam jaz ravno toliko pravice kakor vi, me razumete?“
„Kdo je ta človek“, vpraša Nergač jezno gospo Kranjčevo. Sedaj se Janez še le spomni, da se damam niti predstavil ni, one torej njegovega priimka niti poznale niso.
„Janez Svetlin, c. kr. uradnik desetega či-novnega razreda“, se predstavi in obrnivši se proti Nergaču nadaljuje:
„Ki so sme z isto pravico imenovati ženina gospodične Micike, kakor vil
Od kod je vzel naenkrat toliko korajže, o tem se je Janez pozneje na tihem sam sebi čudil.
Plemeniti gospod Nergač je Janeza strme in debelo pogledal, se molče poslovil in godrnjaje odšel.
ljenje, ampak so tudi definitivni kurjači mnogokrat v svojih pravicah prikrajšani. »Prometna zveza« je v tem oziru v posameznih direkcijah uspešno napredovala. Ta sistem tudi ni v korist kurjačem-ključavničarjem, ki morajo vsled tega večkrat po do šest let voziti kot kurjači. Pisec teh vrstic je že več let član »Prometne zveze« in prav lahko potrdi, da je naša organizacija že večkrat prav energično stopila na noge za koristi kurjačev. Te zahteve, ki smo jih tu našteli, so glavne zahteve in želje kurjačev in prepričani smo, da bo »Prometna zveza« storila vse potrebno, da te naše želje in zahteve ne bodo ostale glas upijočega v puščavi.
Tako piše nek naš član v nemškem glasilu »Prometne zveze«. Lepe so njegove besede, ker nam dokazujejo, da »Prometna zveza« res dela za svoje člane. Tudi mi se pridružujemo tem izvajanjem in zagotavljamo vse člane, da bo »Prometna zveza« tudi v bodoče vse svoje moči napela, da bo tej važni kategoriji na železnici izvojevala njene pravice. Prosimo pa vse somišljenike, da med svojimi tovariši pridno pridobivajo novih članov »Prometni zvezi«, kajti kolikor več nas bo, toliko lažje bo delala »Prometna zveza« za koristi svojih članov.
Socialni demokratje kot občinski gospodarji.
Socialni demokratje imajo vedno polna usta, kako m'dro in umno bi oni gospodarili, ako bi oni bili občinski gospodarji. Ko pa jim volilci verjamejo in se dajo zapeljati socialno-demokraškim besedam, da izvolijo v mestno gospodarstvo socialne demokrate, pa prav nič več dolgo ne verujejo socialno-demo-kraškim besedam. Saj imamo dovolj dokazov, kako socialni-demokratje gospodarijo, kadar so na vrhuncu. Saj je vendar dobro znano, da ni večjih sebičnežev, kakor so ravno so-cialn' demokratje. Dokazov za to je dovolj, da prav hitro obogate tisti socialni demokratje, ki zlezejo naprej. Ali ne razpolaga Tomschik z naravnost ogromnimi vsotami denarja? Ali ni rajni Bebel zapustil velikansko premoženje, ki je znašalo nad en milijon? In kdo je bil Tomschik še pred kratkim ? Ubog revež je bil, ki pa je imel dober nos, kje se lahko zasluži. Bebel je bil stru-garski pomočnik, pa si s strugarstvom ni prištedil milijona.
Kjer socialni demokratje gospodarijo z občinskim premoženjam, tam je pa naravnost žalostna slika tega gospodarstva.
V M ar sil ji na Francoskem so socialni demokrati zagospodarili odkar so v občini na krmilu 14 milijonov frankov ali po naše 14 mil. K. Lansko leto v prvi polovici je imela občina 2,600.000 K primanjkljaja. Saj pa drugače tudi ni mogoče. Socialni demokratje
Ves prestrašen je ostal Janez sam pri damah proseč oproščenja radi njegovega glasnega nastopa.
„Pustimo Nergača pri njegovem prepričanju, da stoji sedaj nama ob strani zaščitnik — mož. To ga bo uplašilo in ozdravilo. Vse drugo pa prepustimo za enkrat prihodnosti“, izjavila je gospa Kranjčeva.
Ko je naš Janez korakal proti domu niti opazil ni, da marele zopet nima. Gospod plemeniti Ndrgač ga je v jezi pograbil in odnesel na svoje stanovanje. Naš junak je začetkoma smatral to za slabo znamenje, a v kratkem se je pomiril. Za ljubeznivo ženko Miciko je bil hvaležen le oni nedeljski plohi gospodu plemenitemu Nergaču in svoji — mareli, ki jo hrani kot drag spomin.
se, kjer so v veöini, prav nie ne brigajo za oböinsko gospodaretvo. In tako je tudi v Marsilji. Župan je takoj, ko so bili socialni demokralje na vrhuncu, izdal ukaz, da se po-dero vsi križi in nabožni spomeniki, četudi je bil marsikateri umetniški ali zgodovinski. Ženske so se združile in so županu preprečile to nakano. A glej! Županovo sovraštvo proti krščanstvu je bilo toliko, da je ukazal podreti vse križe in spomenike po noči in jih vreči na javno smetišče. Zjutraj so videli prebivalci to bogoskrunstvo, si je dobro zapomnili in letos pognali socialne demokrate iz občinske hiše. Tako so storili volilci tudi v Boubaix in Lille, ki sta bili tudi močni socialni demokraški trdnjavi.
V Fiirthu na Bavarskem, so socialni demokratje povišali občinske doklade od 100 na 145 odstotkov. »Sodrugi« se pa niso upali dolgo časa tega javno povedati svojim vo-lilcem, ker se jim je zdelo to zelo neprimerno in ker so vedeli, da tako osrečevanje ljudstva volilcem ne bo posebno po volji. Vo-lilei res niso zadovoljni in skoro se lahko trdi, da so socialni demokratje dogospodarili.
Dne 19. nov. 1907 so socialni demo-kratji propadli pri občinskih volitvah v Oft n bachu na Reni in dne 26. junija 1908 v Mühl-hansenu na Elsaškem. Vzrok teh dveh propadov je bilo zelo slabo občinsko gospodarstvo, ki je odprlo oči volilcem.

O občinskem gospodarstvu v Offenbachu piše dr. Ludwig sledeče: Socialni demokratje svojih obljub, ki so jih dali volilcem, niso izpolnili. Izročenih jim posestev niso strokovnjaško in tudi ne s povoljnim nadzorstvom upravljali. Dolg občine je zelo naraste!. Njihovi finančni načrti se niso obnesli, pač pa so občini zelo škodovali. Škodovali so pa tudi Občinarjem, ker niso razdelili davka tako, da bi bili Občinarjem v korist. Vaa občinska finančna modrost je bila brez previdnega gospodarstva občinskih denarjev. Socialni demokratje so vrgli poštenega in previdnega župana in postavili na njegovo mesto moža. kije s skaženo denarno manipulacijo oškodoval mesto za 200.000 mark. Socialna demokraška večina se je izkazala, da ni zmožna gospodariti v občini.
Isto se je godilo v Miihlhansenu. Socialni demokrati so gospodarili tako izborno, da so v šestih letih napravili iz 5 in pol milijona 28 milijonov občinskega dolga. Njih načelo je bilo: Pred vsem za stranko, potem Šele za Občinarje. Ni čuda, da so jih volilci zapodili.
Belgijski socialno demokraški voditelj Vandervelde je o občinskem gospodarstvu socialnih demokratov izjavil sledeče: »V zadnjih letih smo si večkrat priborili več občinskih odborov. Toda kaj smo potem delali? Tu je bilo izdajstvo, tam smo se dali podkupiti, v enem kraju smo zašli v osebne ljubosumnosti in prepire, v drugih pa smo izrabili nevednost izvoljenih zastopnikov.« Ali ta izjava ne govori celih knjig o socialno de-hiokraškem občinskem gospodarstvu.
L. 1910. so si socialni demokratje priborili večino v občinskem svetu v Milwaukee ^ Severni Ameriki. Gospodarili so pa tako bhenitno, da so jih volilci 1. 1913 čisto vse Pometali iz občinskega odbora. Prebrisani attterikanci so jih hitro »pogruntali« in prav P° amerikansko z njimi obračunali.
Iz teh podatkov, ki smo jih iz mnogih drugih tu navedli, nam jasno pričajo, da sojini demokratje nikdar niso bili dobri gospodarji javnega premoženja. Znano je, kako v®like nepravilnosti se gode v nekaterih socialno demokraških organizacijah z društve-jbttfi denarji, ki so pravi žulji ubogih de-avcev, ki se vjamejo na lim rdečim vodi-Hjem.
Naša dolžnost je torej, da nikjer ne pod-Tifamo socialnih demokratov in jim torej ne
pripomoremo do priložnosti, da bi gospodarili z javnim imetjem.
Dopisi.
Iz Škofjeloke. V zadnji številki železničarskega Glasnika« je bil priobčen nek dopis iz Škofjeloke. Ker leti sum na tovariša Avguštin Jožefa, izjavlja le-ta, da plača vsakomur, ki mu dokaže, da je on pisal ta dopis, 100 K, če pa radi imenovanega dopisa ne bo imel miru, si bo mir poiskal pri sodišču. Tovariš Avguštin Jožef že tri leta ni več uslužben kot prožni delavec, torej mu tudi razmere na progi niso več znane v tej obliki, kakor so bile zadnjič opisane. — Mi radi pritrjujemo tov. Auguštin Jožefu, da ni nam ničesar pisal in tudi ni z dopisom v nikaki zvezi, opozarjamo pa vse, ki jim zadnji dopis ni všeč, da imamo dovolj dopisnikov, ki nam bodo še nadalje poročali o železničarskih razmerah v Škofjiloki. -Uredništvo
Nikdar se ne more dovolj poudariti, da je edino „Prometna zveza“ tista organizacija, ki je pred vsemi drugimi organizacijami poklicana varovati interese železničarjev. „Prometna zveza" je to svojo nalogo doslej zvesto izpoljnjevala in zato zasluži, da kdor pametno in pošteno misli o železničarjih, deluje v prvi vrsti samo za „Prometno zvezo“.
Razno.
Pri nadomestni deželnozborski volitvi na Notranjskem je bil izvoljen dne 12. marca t.
1.	z večino 1050 glasov državni poslanec g. Josip Gostinčar. Castitamo!
Umrl je dne 16. marca 1914 v 68. letu starosti deželni poslanec in župan g. Franc Košak na Grosupljem. Bil je 38 let župan obširne grosupeljske občine in skoro 20 let deželni poslanec. Pripadal je Slovenski Ljudski Stranki in je bil vsled svojega blagega značaja in neumorne delavnosti za ljudske koristi splošno zelo priljubljen. Zanimal se je tudi zelo za železničarje in je bil zvest naročnik našega glasila. N. v m. pJ
Avstrijski državni zbor nikamor ne more naprej. Čehi ne puste in tako so šli upi ljudstva m tudi železničarjev po vodi. Državni zbor je bil 17. t. m. odgoden in ni prav ničesar znanega, kdaj bo zopet sklican in sicer skoro gotovo ne pred jesenjo. Vlada si bo med tem časom pomagala s § 14. Razmere v Avstriji so torej popolnoma podobne albanskim, ker tudi tam vladajo brez parlamenta.
Državnozborska volitev po pokojnem dr. Žitniku na Notranjskem bo dne 19. maja 1914. Kandidat S. L. S. je g. dr. Lovro Pogačnik.
Socialno-demokraški tajnik in velik voditelj jugoslovanskih socialnih dnmokratov Kopač je stal ta teden pred tržaškimi porotniki radi razžaljenja časti. Kot velik Jugoslovan se je zagovarjal v laškem jeziku. Ali ni to značilno za tega JugoMova. In Kopač je eden glavnih voditeljev, pa je vrg-1 svoje jugoslovanstvo v koš in se zagovarjal v laškem jeziku. Vidi se, da so socialni demokratje ne samo naši verski, ampak tudi naši narodni nasprotniki. Tudi narodnost je socialnim demokratom samo pretveza za sle-penje nevednega ljudstva.
Velik shod prožnih delavcev v Linču na Gornje Avstrijskem. Dne 15. februarja 1914 se je vršil v Linču velik shod »Prometne zveze«, ki je bil obiskan z nad 500 prožnih delavcev, Sklenila se je resolucija, v kateri se odločno protestira, da so bili prožni delavci pri zadnji plačilni avtomatiki prezrti. Odločno se zahteva, da država tudi za te največje železniške trpine kaj stori in jih predvsem pri-
merno plača. Poziva se poslance, da odločno nastopijo za izboljšanje stanja te delavske kategorije. — Tudi pri nas bi bilo primerno, da se v tem oziru kaj stori. Priporočamo vsem plačilnicam in skupinam, da pri svojih sestankih in zborovanjih to stvar vzamejo v pretres in sklenejo primerne reeolucije, ki jih naj pošljejo 1. poslancu svojega okraja,
2.	vodstvu »Prometne zveze« na Dunaju in
3.	našemu uredništvu, da jih priobčimo. V vsakem slučaju je naše uredništvo na razpolago.
Kurschel-Robasch. Piše se nam: Ker je Robasch postal Kurschelov pisač, se išče pripravna »kršenca«, ki bo Kurschelu nosila z Dolenjskega jajca in piške. Ne mislimo pa tu nič hudega, ampak gre se le za dobro postrežbo, ker je znano, da so piške in jajca na Dolenjskem ceneje kot v Ljubljani in pri tej draginji in nizki plači pride vse v poštev. Kako se ta služba opravlja, nam je za prihodnjo številko obljubljeno obširnejše poročilo.
Bliža se doba občnih zborov posameznih plačilnic in skupin, zato prosimo, da bi nam posamezni voditelji in predsedniki poslali po-poročila o teh prireditvah. Uredništvo lahko postreže na željo tudi z govorniki.
Dva kardinala sta pred kratkim umrla. Dne 27. februarja je unrl vsled pljučnice sol-nograški nadškof kardinal dr. J. K a t s c h-thaler v 82. letu starosti. Bil je najstarejši avstrijski cerkveni knez. Rajni (e bil velik prijatelj delavstva in še posebno železničarjev. — Dne 4. marca pa je umrl v Opavi v oleziji vratislavski nadškof kardinal dr. Jurij Ko p p. Rajni je bil zelo uplivna oseba v javnosti in je kot nemški nadškof zelo veliko storil za katoličane v Nemčiji. Oba sta bila sinova preprostih starišev.
Dohodki državnih železnic v letu 1913. Lanska kriza ni prinesla državni železnici posebne škode, dasiravno se imele državne železnice v 1. 1912 za 30 milijonov kron več dohodkov, kakor jih je bilo lansko leto. Kljub temu pa bo lansko leto zaključeno še s precejšnjim dobičkom. Poslabšal se je promet pri žitu, sladkorju, železu in železnih izdelkih. Večji pa je promet s premogom. Promet s Trstom je ostal normalen. Dohodkov je bilo v pretečenem letu pri osebnem prometu in prtljagi 193,400.000 K, pri blagovnem prometu 608,600.000 K, skupaj torej 801,800.000 K ali natančno kolikor je bilo vnaprej preračunjeno.
Zavarovanje prtljage na državnih železnicah. Državna železnica hoče vpeljati na svojih železnicah novo napravo, po kateri bo vsak potnik proti majhni premiji lahko zavaroval svojo prtljago in sicer vsak kos do 100 K. Tudi v shrambah na kolodvorih bo prtlljaga lahko zavarovana. To bo gotovo prav koristno, ker bodo potniki lahko bolj bolj brez skrbi in če se jim pripeti nesreča, bodo dobili vsaj nekaj odškodnine. Mogoče bo pa tudi, da se bo vsak kos zavaroval po posebnih predpisih tudi več kakor za 100 K.
Kazen za štrajkujoče. Pri pogajanjih za zopetno sprejetje v delo vseh železničarjev, ki so se udeleževali letos štrajka pri zahodni železnici na Angleškem, je uprava obljubila, da bo sprejela le pod tem pogojem vse stav-kujoče zopet nazaj v delo, ako plača vsak stavkujoči do 5 K za bolnišnico v Swindanu, kjer so velike delavnice te železnice. Žalostno je to, ako morajo stavkujoči plačati kazen za to, ker so si hoteli priboriti izboljšanje. Take kazni, ki so za nas nekaj čisto neverjetnega, so na Angležkem v navadi in imajo dobrodelni zavodi včasih od njih precejšen dobiček.
Soc. demokrat poneveril denar bolniške blagajne. Dunajska policijska korepondenca poroča, da je socialno demokratični tajnik pri bolniški blagajni za pomožne dela v-
ce gremija dunajskih trgovcev poneveril 10.000 K.
Nova modna neumnost. RusKa slikarica Natalija Gurčakov je uvedla novo modno posebnost: Bogate dame si dado na obraz in vrat naslikati različne podobe iz živalstva, rastlinstva in geometrije n. pr. slone, drevesa, trikote itd. Slike morajo biti seveda dovršene in le priznani umetniki dobe ta naročila. Kako je pri tem z umivanjem ne vemo, da pa s pametjo stoji slabo, je enkrat ena.
Past za bolhe so si izmislili Kitajci — seveda že bogve kdaj. Stvar je čisto enostavna: Vzame se poljubno dolg kos bambusa s približno 6 cm premera: vanj se napravijo po dolgem luknje. Nato se vzame ravno tako dolgo, a za par centimetrov tanjša palica; namaže se s ptičjem klejem in porine v opisani bambus — past je gotova. Ta past se položi v postelj na poljubno mesto. Bolhe, ki zlezejo v luknjice, se vjamejo na kleju. Ali se bolhe rade love v to past ali ne — viri ne povedo.
Dobro jo je pogodil. V neki gosposki hiši v Berlinu so radi električne razsvetljave poklicali monterja, ki je prišel z vajencem začet svoje delo. Medtem je v dotično sobo prišla hišna gospa in vsa prestrašena glasno zaklicala sobarici: »Marija, kaj pa mislite, da ste pustili srebrnino tu ležati, ko imamo vendar delavca v hiši!« Monter je prvi hip presenečen nad tako brezobzirnostjo, potem se pa obrne k vajencu in mu glasno pravi: »Kori, pojdi takoj na hodnik, kjer sem obesil svojo suknjo; vzemi iz nje uro z verižico in pa denarnico ter nesi oboje spravit moji ženi. Treba biti zelo previden, ker sva v tuji hiši.«
Obsojen bivši ropar cerkvenega premoženja na Francoskem. Kot sokrivca milijonskega sleparja Dueza so pariški porotniki te dni obsodili na štiri leta ječe Martin Guthierja, glasovitoga Gombesovega pomagača pri ropu cerkvenega in samostanskega premoženja na Francoskem.
Človeška pečenka v pariških restavracijah.
Nedavno umrli iznajditelj modernih hladilnih naprav, francoski inženir Ch. Tellier, opisuje v svojih »Spominih« med drugim ta-le doživljaj: Za časa obleganja je vladala v Parizu velika draginja in pomanjkanje živil. Bilo je le malo restavracij, kjer se je za kolikor toliko mogočno ceno dobilo jesti. V eno
H. SUTTNER SSS
LJ U BLJAJ^A priporoča svojo
priznano Najboljših ŠPICarSkih UF z znamko „IKO“ in „ZENITH“.
Najzmernejše cene.	Postrežba točna.
teh gostilen je hodil s svojimi prijatelji na hrano tudi on. Nekega dne, ko seje slučajno sam nahajal pri mizi, je našel na jedilnem listu zapisano neko jed, ki mu je ugajala ter jo je tudi to pot naročil. Pečenka mu je izvrstno dišala, dasi ni bil na jasnem, od kakšne živali naj bi to meso bilo. Nad tem se pa ni dalje belil glave, marveč je hotel porabiti ugodno priliko in se zopet enkrat pošteno najesti — naročil je še eno porcijo. Natakar je rekel, da je pečenka najbrže že pošla; vendar je šel v kuhinjo in se kmalo zmagoslavno vrnil z novim kosom pečenke. Z veseljem se je hotel spraviti inženir na svojo jed, ko mu oko obstane na kosti, ki je gledala iz mesa. Nehote je začel ugibati, od katere živali bi pač ta kost bila, a z nobeno se ni strinjala. Tu se mu zasveti grozna misel, katere se je izpočetka hotel šiloma ubraniti. Toda kost je govorila glasno in jasno: pred seboj je imel človeško meso. Poln groze se je dvignil; misel, da je jedel človeško meso, mu je bila neznosna. In vendar je bilo res. V tistih dneh so se namreč na pariški periferiji vedno vršili majhni spopadi med obleganci in oblegovalci. Ubite vojake so brezvestni tovariši za majhen denar prodajali do-bičkaželjnim gostilničarjem v mestu, ki so nato svojim gostom za visoke cene stregli s človeškim mesom.
Naj večja župnija na svetu je katoliška župnija župnika Hayesa v Wyomingu v ameriških Združenih državah. Župnija obsega nad 40.000 kvadratnin milj. Jezdec na konju prepotuje župnik vsak dan do 500 milj; žu-pljani so mnogokrat po 50 do 100 milj oddaljeni drug od drugega. Zato nima župnik nobenega stalnega bivaliIča, marveč je vedno na potovanju po svoji fari. Najnevarnejši njegovi sovražniki na teh potih so — kače; bil je opetovano napaden od klopotače. Da se ohrani te nevarne golazni, ima župnik
Gričar & Mejač
Ljubljana, Prešernova ulica 9
priporočata svojo naj več j o zalogo izgotovljenih oblek za gospode, dečke in otroke.
Novosti v konfekciji za dame.
Hayes na potovanju vedno pri sebi dolgo vrv iz konjske žime in po noči to vrv ovije okoli sebe; nobena kača namreč ne gre preko lasne vrvi.
DOLŽNOST
vsakega krščanskega železničarja je, da je član »Prometne zveze' in da agitira zanjo med svojimi stan. tovariši!
*
t
Bogi Ivan, Ried,
Toth Ivan, Dunaj, Rettenegger Marija, Bischofshofen, Grbic Kaja, Bistavac, Pinkava Marija, Mähr. Schönberg, Kurz Terezija, Seekirchen, Julian Jožef, Amstetten,
Talab Ivan, Hütteldorf, Höritzauer Ivan, Waidhofen, Plamenig Anton, Hieflau,
Putz Marija, Hütteldorf, Weissböck Matija, Holzleiten, Klaushofer Lorene, Taxenbach, Schiele Marijan, Feldkirch.
Naj v miru počivajo!
Vsak član prispeva 1. aprila v posmrtni sklad 70 vinarjev.
Edina in najkrajša črta v Ameriko!
Samo 6 dni HAVRE NEW-YORK
francoska prekomorska
drilZba« Veljavne vozne lisie (Šifkarte) za francosko linijo čez Havre, ter liste za povratek iz Amerike v domovino in
brezplačna po- p H	ADH A oblastveno potrjena potovalna
jasnila daje	čJli\r\lyLJr\ pjsarna v Ljubljani, Dunaj-
ska cesta št. 18 v novi hiši .Kmetske posojilnice* nasproti gostilne pri .Figovcu.*
Adalbert Kassig
Ljubljana, Židovska ulica.
Zavod za uniformo, krznar in izdelovatelj čepic priporoča svojo veliko zalogo vsakovrstnih uniformskih predmetov za železničarje, kakor: čepice, gumbe, rosete, žnore, piščalke i. t. d. Čepice zimske in letne za strojevodje, kurjače — itd. v raznih oblikah po najnižji ceni. —
,	Postrežba točna.	,
Ljudska posojilnica v Ljubljani
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
v lastni hiši, Miklošičeva cesta št. 6, nasproti hotela „UNION“ (za frančiškansko cerkvijo)
obrestuje hranilne vloge brez odbitka rentnega davka po
Poleg neomejenega poroštva vseh članov in vrhu rezervnega zaklada, ki znaša blizu tri četrt milijona kron, j'amči za vse denarje vložene pri „Ljudski posojilnici“ tudi dežela Kranjska z vsem svojim premoženjem in vso svojo davčno močjo
R. MIKLAUC, LJUBLJANA,
priporoča gosp. železničarjem posebno ugodno blago za
moške in ženske obleke, perilo, pogrinjala, odeje itd. — Na novo je vpeljana v podružnici „PRI SKOFU“, pred Škofijo, št. 3. nasproti gostilne pri Sokolu,
velika zaloga izgotovljenih oblek za moške in dečke, kakor tudi ženske jopice. Obisk te občne nad 40 let
obstoječe tvrdke se vsakemu priporoča.